Leto V. V Celji, dn6 25. septembra 1895. L Štev. 27. Iriuj* 16. in 25. dan vsakega meseca. — Dopisi naj se izvolijo pošiljati uredništvu in sicer frankirano. — Roiopial M ne vračajo. — Za inserate se plačuje vsakokrat po 10 kr. od garmond-vrste. Velja za celo leto 2 gld., za pol leta 1 gld., z h četrt leta 50 kr. Varočnma naj se pošilja: Upravništvn »Domovine" v Celji. Kaj bi nam koristilo? Odkar so se začeli zavedati slovanski narodi naše mogočne države svoje narodnosti, prikazalo se je vedno veče teženje po ožji združitvi različnih plemen. To se je deloma tudi posrečilo in je prineslo dotičnemu ljudstvu, n. pr. Čehom in Poljakom, mnogo dobrega. Ne mučeni od nasprotnikov Slovanstva postali so krepki po duhu in telesu. V šolah se učjo v svojem lastnem maternem jeziku, njih književnost se je že popolnoma razvila, uraduje se pri njih le v maternem jeziku, in sinovi teh narodov zasedajo mi-nisterske stole. Mi dosedaj nismo bili tako srečni. Ker smo ločeni, ne po lastni volji, po raznih deželah, v kterih prebivamo, trpijo naše moči tu pod nemškim, tam pod italijanskim vplivom. Malo na dobro se je že obrnilo na Kranjskem. Na Štajerskem in Koroškem pa se moramo hudo boiiti, cu hočemo kaj doleti, kar uson po vsej pravici gre. Leta in leta moramo čakati in na najvišem mestu moledovati, da se nam dovoli postaviti hišo. Več kot 15 let smo se bojevali v Celju zaslovensko-nemško gimnazijo. Slovenskemu obrtniku ali trgovcu, ki se hoče nastaniti v Celju, mečejo se polena pod noge, da je groza, med tem ko nemškega nosijo na rokah. Uraduje se pri nas le v nemškem jeziku. Dasiravno so pozivni listi v obeh jezikih tiskani, se tudi v najbolj oddaljeno gorsko vas piše le nemški. Uradniki pri sodnijah in okrajnih glavarstvih niso popolnoma zmožni slovenščine in veliko jih sploh ne zna slovensko. Nič bolje je na Goriškem in v Istriji, kamor so se Italijani vrinili. Tudi tukaj se morajo Slovenci hudo bojevati za svojo posest, tudi tukaj jim hočejo nasprotniki kratiti pravice. LISTEK. Zgodovinske črtice o Št. Jurji ob južni železnici. Nabral in spisal Tomislav Kurbus.*) Znan bil je naš kraj uže ljudstvom starega veka, kajti tu mimo naj bi po rimski cesti, kakor se še zdaj imenuje, iz Celja čez Blagovno, Pon-kvo, Šmarje in naprej hodili in četovali stari Rimljani. Pozneje, namreč v srednjem veku, zidali in razdirali so tukaj mogočni gospodi veličastne gradove, kterih sled se dandanes ne najde več in kteri nas spominjajo na minljivost mogočnosti, bogastva in slave. Naša cerkev se je začela zidati 1. 1708., a posvečena bila je 21. maja 1. 1721 sv. Juriju mučeniku. Za precej veliko faro je nekaj premajhna, vendar je zidana v lepem in čistem romanskem slogu, koji se ne najde povsod. Do 1. 1870 imela je 6 stranskih oltarjev, tistega leta so se pa 4 odpravili. Mirodvor (pokopališče) je še le od 1. 1816. Prvi tam pokopan bil je Ma- *) Za nektere važne vire se zahvaljujem vlč. g. Vošnjaku, župniku šentjurskemu in g. dr. Gustavu Ipavcu. Slabo pa se je začelo tudi goditi našim bratom Hrvatom. Ogri jih tlačijo kakor le morejo. Ta nekdaj samostojen narod mora gledati, da prihajajo na Hrvaško uradniki, ki ne znajo hrvaščine. Po vsej sili jim hočejo Ogri odtrgati mesto Reko, češ, da so jo oni povzdignili do blagostanja. Res je, da so oni po železnici zvezali Reko z Oger-skim, pa to mesto je po svoji trgovini že slovelo, predno so stegnili Ogri svoje roke po njem. Reka je slovanska posest in mora tudi ostati; naša dolžnost je, da si ohranimo vsaj to, kar še nasprotniki niso pogoltnili. Sama zavist in mržnja proti Slovanstvu je, da se hoče po krivici poma-žariti hrvaško mesto. Ali je v teh razmerah čudno, da hrepenimo Jugoslovani po mejsebojni politiški zvezi? Niso li popolnoma opravičene zahteve naših poslancev — ki so se gojile že pred 50 leti, a danes nekako počivajo — da bi se vse slovensko pokrajine od Drave do Jadranskega morja spojile v skupno deželo Slovenijo ? Da, potem bi se mL lahko razvijali, potem bi postali močni po duhu, bili bi neomahljiv steber svojega cesarstva na jugu, v kterega bi se zastonj zaganjali italijanski valovi. Če bi se to zgodilo, bi postala naša država še močnejša, nehali bi se ti večni prepiri o narodnosti, in cel svet bi videl, da je nas Slovencev več kakor pa nas naštejejo. Ta združitev bi državi nikakor ne škodovala, le zavist more govoriti kaj takega proti nam, ki smo bili vsikdar zvesti svojim vladarjem. Ne bilo bi nevarnosti za našo državo, če bi prebivali ob njenih mejah samo Slovani. Kot krščanski narod bomo gotovo vedno le delovali, kar bo v blagor nam in cesarstvu. Kako močen je notrajni mir in zjedinjenje posameznih plemen edne države, nam tudi pove tevž Zagojšek iz Črnolice. Staro pokopališče bilo je okoli cerkve. Na mirodvoru pri podružnici sv. Ahacija, počiva 10 francoskih vojakov, kteri so tam 1. 1801 za vročinsko boleznijo umrli. Najstarejša podružnica je Marija sedem žalosti na Botričnici. Sv. Primož in sv. Ahacij sta novejši cerkvi, zidani proti koncu 17. stoletja. Cerkev sv. Ro-zalije bila je sezidana 1. 1643 v odvrnitev strašne kuge, ktera je tistega leta okoli sto ljudi v tej okolici podavila. V tisti namen sezidalo je ljudstvo, ki je bilo takrat v tej hudi stiski, cerkev sv. Roka pri Šmarji. Do 1. 1495 spadal je naš kraj pod ponkoško faro. Omenjenega leta je pa cesar Friderik Št. Jurij v samostalno župnijo povzdignil, a 1. 1509 jo je cesar Maksimilijan z desetino, posestvi in drugimi dohodki oblagodaril. Obsegala je do 1. 1765 celo sedanjo slivniško in kalobško faro ter nekaj dramljske in šentruperske. Prva šola bila je v sedanji hiši gospe Čamp-ove. Tej hiši, akoravno je bila že večkrat prenovljena, se zmerom pozna še prvotni značaj. Bil je namreč tukaj rotovž, in v pritličji stanovanje za one ljudi, koji se takratnim oblastem niso pokoravali. L. 1769 ustanovili so v rotovži šolo. Ko je 1. 1797 celi zgorni trg pogorel, morala je tudi šola zgodovina. Vedni prepiri so bili na Angleškem' Španjskem, Francoskem in Nemškem, dokler so se različna ljudstva morala boriti za svoj obstanek. Ko pa se jim je podelila enakopravnost ne samo z besedami, so se ljudstva mogočno razvila in se vedno tesneje drug drugega oklepala, tako, da so danes edna država, ki znotraj krepko cveti, in ktere se na zunaj boji vsak sovražnik. Tudi mi bi se krepkeje razvijali. Ko bi ponehal boj za politiške pravice, bi se z vsemi močmi oklenili napredka v telesnem in duševnem oziru. Svet bi nas spoznal, dobil bi do nas spoštovanje, naši nasprotniki bi pa uvideli, kako krivico nam delajo. Le tedaj postanemo krepak narod, če bomo imeli mir pred nasprotniki, če bomo imeli svoje šole, svoje uradnike, svojo deželno upravo. Ali te želje nam ostanejo za sedaj le — upanje! Volilni shod v Brežicah. Naš vrh poslanec gospod Mihael Vošnjak sklical je dne 15. septembra t. 1. volilni shod v Brežicah, da položi račun o svojem državnozbor-skem poslovanju. Zbralo se je ob 3. uri popoldne lepo število najodličnejših mož iz brežkega okraja, večinoma županov in občinskih odbornikov — tudi častita duhovščina je bila zastopana — v veliki dvorani »Narodnega doma". Gosp. dr. Fran Firbas, c. kr. notar v Brežicah, izvoljen soglasno predsednikom, pozdravi prisrčno navzoča državna in deželna poslanca gosp. M. Vošnjaka in g. dr. Ivana Dečka, ter Dra-gotina Hribar-ja in vse zbrane volilce ter proglasi zborovanje za otvorjeno. močno poškodovana biti, kajti pozneje je najdemo nekaj časa v sedanji kaplaniji, nekaj časa v sedanji Janžekovi in nekaj časa v sedanji Šukljetovi hiši. L. 1818 postavili so Šentjurčani sedanjo dekliško šolo, ktera je bila do 1. 1891 mešana, namreč za dečke in deklice. Prvi politični šolski ogleda bil je 1. 1820 imenovan g. Franc Ipavic, tukajšni praktični zdravnik. Prvi redni učitelj bil je g. Andrej Ripšl, kteri je to službo 1. 1819 nastopil. Naš trg imenoval se je začetkoma »Št. Jurij pod Anderburgom ali pod gradom". Grad Anderburg stal je na mestu sedanje Lipce, to je prijazni hrib blizu sv. Rozalije. Okolica Lipce se še zdaj imenuje Podgrad. Slišal sem trditi, da je bil Anderburg obiteljski grad sedanjih wiirtemberških kraljev, vendar mislim, da to ne bo istina, kajti, nikjer nisem mogel najti dokazov. Istina je pa, da je ta grad 1. 1437 bil lastnina krškega škofa, s kojim se je celjski grof Urh II. bojeval. Urh je dal tistega leta po Janezu Vitovcu, svojem hrabrem vojskovodji Anderburg razdjati. Ista osoda zadela je tudi grad Šibenek, kteri je stal vrh strme pečine ob potu v Kalobje. Ko Anderburga več ni bilo, prekrstili so naš trg v »Št. Jurij pod Rifnikom". Rifnik naj bi bil nekdaj gnezdo roparskih vitezov. Verjetno Državni poslanec gosp. M. Vošnjak, raztol-mačil je potem v obširnih potezah, zakaj je bilo ministerstvo Taaffejevo primorano odstopiti in kako se je sestavilo novo Windischgratzovo ministerstvo. Razjašneval je dalje slavni početek, a manje slavni konec tiste prečudne parlamen-tarične ustvorbe, ki so jo krstili, koalicijo. Najvažnejša točka celega predavanja bila so pojasnila o celjskem vprašanju in tu se je moral gospod poslanec prepričati, da vživa popolno zaupanje med svojimi volilci, kajti burni „živijo"-klici odobravali so dotična izvestja po-slančeva. Deželni poslanec g. Jerman nameraval je tudi ta dan poročati o svojem delovanju v deželnem zboru; po bolezni zadržan pa nij mogel spolniti svoje obljube. Deželni poslanec dr. Ivan Dečko nastopil je tedaj za svojega kolega, ter v jedrnatem govoru narisal stališče, koje zavzimajo naši poslanci v deželnem zboru. Povedal je, kaka krivica se godi Slovencem v upravnih deželnih vprašanjih. Slovenci dobra tretjina vsega prebivalstva na Štajerskem, nimajo niti enega zastopnika v deželnem odboru, niti v deželnem šolskem svetu. Liberalna večina deželnega zbora skuša spodbiti nam še tisto trohico pravic, ki so nam zajamčena po zakonu. Slovenski poslanci imajo uprav neznosno stanje v deželnem zboru, stavijo naj predloge še tako občno-koristne, obveljati ne more nobeden, že za to ne, ker so ga stavili slovenski poslanci. Ko se je bilo letos vprašanje o ustanovitvi slovenske gimnazije zasukalo Slovencem v korist, takoj je bila skovala liberalna večina v zvezi z nemško-nacijonalci, v deželnem zboru tisto fa-mozno rezolucijo, s kojo je celo zažugala vladi, da ne sme vstreči pravičnim zahtevam Slovencev; tako podlemu postopanju nemške večine niso mogli naši poslanci drugače odgovarjati, kakor s tem, da so zapustili deželni zbor; barem ne bodo dalje nemški krivičneži v navzočnosti slovenskih zastopnikov bili v obraz pravičnim in postavnim željam slovenskega prebivalstva. Tudi to poročilo gosp. poslanca dr. Ivana Dečka pridobilo je med volilci občno priznanje. Koncem oficijelnega dela zahvali se predsednik g. dr. Fran Firbas gospodom poslancem za njih trudapolno delovanje, kličoč trikratni iz srca izvirajoči »živijo!" presvitlemu cesarju Franju Josipu I. kot vrhovnemu zaščitniku pravice in zakona v dragi nam domovini — Avstriji. — Sledeče dve resolucije sprejele so se enoglasno. 1. Na volilnem shodu dne 15. septembra 1895 zbrani volilci iz skupine kmečkih občin brežkega okraja, izrazijo 3vojemu državnemu poslancu gospodu Mihi Vošnjaku popolno zaupanje, odobrijo njegovo postopanje v državnem zboru v vseh točkah in se zahvalijo njemu in njegovim gospodom sodru- bi bilo, kajti njegova lega ob živahni cesti bila je za ta posel jako pripravna. Ta grad bil je postavljen pred letom 1000. L. 1015. se prvo-krat o njem govori. Dobila je namreč tistega leta zveličana Hema, hči pilštanjskega viteza Podčetrtek, Žusem, Slivnico, Rifnik, Šibenek in Anderburg za doto. Tukaj šno ljudstvo, posebno stari ljudje še zdaj vejo pripovedovati o neki sveti grofici. Najbrž je ona zvel. Hema nekaj časa tudi tukaj bivala ali je ljudstvo na kak drugi način vživalo dobrote od nje ter tako slišalo o nje pobožnosti. Elizabeta, gospa rifniška živela je okoli 1. 1219, a zadnji rifniški gospod umrl je 1. 1480. Vendar rifniški niso bili sami gospodarji tega gradu, ampak oni so bili nekaj časa podložni krškemu škofu, pozneje pa celjskim grofom, kterih lovski grad bil je Rifnik. Blagovna in Spodnji Anderburg, ki stoji ob cesti, vendar ne več v prvotni obliki, nastala sta pozneje. Blagovna bila je ena najbogatejših grajščin na Spodnjem Štajerskem. Pod to gospodstvo spadalo je 329 hiš in vsak lastnik svoje hiše, naj je bil potem večji ali manjši kmet, moral je v grad desetino oddajati, ter še temu povrh grajščaku v roboto ali v delo hoditi, seveda brezplačno. Če pa še pomislimo, da so vse 3 grajščine namreč Blagovna, Anderburg in Rifnik imeli enega gospoda, lahko umevno, kakšno bogastvo se je gom za možato in vspešno delovanje v državnem zboru, osobito glede celjske gimnazije. Gospod državni poslanec se ob enem naprosi, delovati v bodočnosti na to, da se združijo vsi jugoslovanski, posebno pa slovenski državni poslanci v enej parlamentar-nej skupini in da delujejo složno v vseh našega milega naroda tikajočih se vprašanjih. V slogi je moč! Sloga jači, nesloga tlači! 2. Na volilnem shodu dne 15. septembra 1895 zbrani volilci iz skupine kmečkih občin brežkega okraja, odobravajo popolnoma postopanje slov. deželnih poslancev, osobito njih izstop iz deželnega zbora onda, ko se je skovala famozna resolucija zoper celjsko gimnazijo. Naprosijo se tudi naši deželni g. poslanci, da izvajajo iz tega izstopa in sploh iz postopanja nemške večine nasproti slovenskim težnjam najskrajnejše konsekvence, da ostanejo tudi za naprej v abstinenci in da vstopijo v deželni zbor le onda, če dobijo na merodajnem mestu poštena jamstva za to, da se bodo v bodoče podpirale, ne pa ovirale gospodarske in izobraževalne potrebe slovenskega prebivalstva na Južno-Štajerskem! V neoficijelnem delu poprijel je gosp. Dra-gotin Hribar iz Celja besedo in podal najpoprej kratko zgodovinsko črtico takozvanega »nemštva" in »nemške posesti" v trgih in mestih na Južno-Štajerskem, trdeč in dokazivajoč na podlagi zgodovine, da so naši slavni nemški »burgarji" po pokolenju isto tako Slovenci, ko mi in da so se prelevili v stroge Nemce še le tekom časa bodisi iz koristolovja, bodisi po tujem pritisku. Nemška posest je prava nesmisel nove dobe. — Vladoželjnost in kruhoborstvo vodi naše moderne janičarje v borbi proti njih krvnim bratom — Slovencem. Čim bolje se bo izobrazil Slovenec, tim samostalneji bode postal v boju za obstanek; slovenska samostalnost je pa smrtna nevarnost nemčurskemu gospodstvu in zato. se protivijo ti junaki z vso silo slovenskim težnjam po šolah in po večej izobražbi. Sto in sto let prestal je slovenski narod trdi boj za svoj obstanek in če se ni dal potuj-čiti do zdaj, v bodoče so enake nakane zaman. Bodočnost je naša! • • ! - Prelepe besede gospoda Dragotin Hribarja zbudile so med poslušalci nepopisno, burno priznanje, naj mu bo lia tem mestu za nje presrčna hvala. V društvu vrlih naših poslancev, kojim se je pridružil na večer lep krog duhovnikov in posvetnih gospodov, preživeli smo nekaj veselih uric pri čaši rujnega vinca v krasnem »Narodnem domu". Shod vršil se je mirno in dostojno, kakor smo pričakovali brez — vladnega zastopnika. — na Blagovni kupičilo. V zgodovinskih knjigah beremo posestnike teh gradov. Bili so nekaj časa Ditrichsteini, potem Geisrucki, Wurmbrandi, Pogl-i, Jakomini, Gadolli itd. Najbogatejši bili so menda grofi Geisrucki. Ti so imeli te tri grajščine, potem grad Jelše pri Šmarji in več posestev po Nemškem. Ako si pogledamo Blagovno, priča nam krasna lega njenih poslopij, njenih njiv, travnikov, gozdov itd. o nje boljši preteklosti. Novi grad stoji na drugem mestu, kot je stari stal, ter je v novejšem slogu zidan. Govoriti še moram o trgu šentjurskem. Pri tej priliki moram trditi, da se je trg v našem stoletji jako krepko razvil. Zlasti ugodna trgovinska lega in semnji ga povzdigujejo. Le poglejmo si trgovinske hiše, kakor: Kartinovo, Praunseisovo, Kavčičevo in Šešekovo; vse te so v novejšem času nastale. Edina huda nesreča, ktera je v začetku tega stoletja naš trg zadela, bil je hud požar. Pogorel je namreč celi zgorni trg izjemši cerkev. Požgal je farovški hlapec Štefan po imenu, koji je že takrat rad tobaka-ril. Po tej nezgodi dobival je trg to lice, ki ga ima zdaj! Za živinorejo storil je mnogo nek g. Maček, posestnik planinske grajščine, h koji je spadalo do okoli 1. 1850 tudi sedanje Janšekovo posestvo. Pripoveduje se, da je ta gospod kupil v Želeti je, da bi se prirejali enaki shodi večkrat, želeti je pa tudi, da bi se jih udeleževali vedno v mnogobrojnem številu vsi prizadeti slojevi našega ljudstva. Dixi. — Celjske novice. (Gimnaziji v Celji.) Pri borbi za celjsko dvojezično gimnazijo so Nemci vedno naglašali, da te gimnazije ni potreba, da nam gre le za politične koristi. Mi smo domnevali že poprej, česa se celjski Nemci boj<5, a sedaj se je to jasno pokazalo. Trdili smo, da je to celjsko nemštvo le umetno, sedaj se to jasno vidi. Za prvi razred nove dvojezične gimnazije oglasilo se je 110 učencev, za prvi razred nemške popolne gimnazije (ravnatelj Končnik), kjer se jedino slovenščina uči slovenski, pa 68. Pri tem je pa omeniti, da so celjski Nemci napeli vse sile, da kaj sloven. skih sinov privabijo v nemško gimnazijo. V ta namen osnovali so posebno dijaško zavetišče, za katerega nabirajo mej Nemci po vsej državi. V nemško gimnazijo se je vpisovalo v nedeljo, da bi kmetje imeli čas pripeljati k vpisu svoje sinove, dočim je vpisovanje za slovensko-nemško gimnazijo bilo v ponedeljek, da je kmet moral zamuditi jeden dan, da je sina vpisal. Vse to ni pomagalo. (Vsporednica) na slovensko-nemški gimnaziji v Celji za I. razred, je dovoljena. Gotovo najlepši dokaz, kako je bilo potreba tega zavoda. Pa naj še lažejo nemčurji in sovražniki slovenskega naroda, da je Celje nemško mesto. (Pripravnica) na nemškem gimnaziju v Celji je odpravljena, ker 3e je oglasilo samo 6 dijakov. S tem prominula je tudi tista krivica, da je moral Slovenec 9 let obiskovati gimnazijo. (Pogreb) rajnkega Boštijana Kregarja vršil se je sijajno ter ob ogromni udeležbi rodoljubnega občinstva. Blizo 1000 oseb skazalo je zadnjo čast umrlemu učitelju, kar je najboljši dokaz za njje-govo zvesto rodoljublje in občno priljubljenost. (»Narodni dom v Celji") je dozidan Se do II. nadstropja in pričelo se je staviti nahišjc. ki bode do konca tedna gotovo. ter se začne takoj pokrivati z opeko in kositarjem. (Nezaslišana predrznost!) Kar si naši Celjani vse počenjati upajo, presega že vse meje. Ni dovolj, da kričijo in trosijo po svetu o n;as vse mogoče laži, izmislili so si sedaj prav poseben način, oskrunjevati sv. vero. V nedeljo dne 22. septembra je namreč igrala od 11.—12. ure dopoldne na glavnem trgu mestna godba, med tem ko se je poleg v farni cerkvi opravljala služba božja. Naravno je, da je bila cerkev skoraj popolnoma prazna, zakaj otroci in odrasli kmečki ljudje so kar stali okoli godcev. Cel glavni trg je bil natlačen ljudstva. Tega nam torej še manjka? Ljudje, ki sami ne marajo sv. cerkve in sv. zakramentov, ti ljudje hočejo sedaj odvračati pobožno krščansko ljudstvo od sv. drugih krajih menda na Švičarskem živino lepega, velikega plemena. L. 1825 postavil je večkrat te lepe krave na trg in dal bobnati. Na to znamenje prišle so žene ter so njegove krave premolzle ali podojile. Na ta način priljubilo se je to pleme ljudstvu in posebno Planinčani se imajo temu gospodu, ki že zdavnaj počiva pod grudo, zahvaliti za svojo lepo živino. Za povzdigo sadje in živinoreje deluje tukaj »Kronprinc-Rudolfovo" društvo, na njega čelu nevtrudljivo delavni ravnatelj g. dr. Gustav Ipa-vic. Za probujo in procvit našega ljubega naroda delujeta ženska in moška podružnica sv. Cirila in Metoda. Po slovenskem svetu znan je naš trg, kot rojstni kraj gospodov doktorjev in skladateljev Ipavcev. Že njih oče g. Franc Ipavic bil je jako čislan zdravnik in tržan. Naselil se je tukaj 1. 1805. Naš neumrljivi Slomšek mu je postavil v svojih životopisih krasen spomenik. Pa tudi drugi slavni možje rodili so se v Št. Juriji, kakor g. Dragotin Ripšl, vesel pesnik, potem je tekla tukaj tudi zibelka pesniku Valentinu Orožnu, kojega »Kje so moje rožice?" slehern po Slovenskem pozna. maše?! Znano nam je sicer, da je dovolil mestni občinski svet, v kterem sedijo skoro sami „ modrijani", da se sme igrati ob nedeljah dopoldne pred mestno hišo pri nemški cerkvi in ob četrtr kih popoldne na glavnem trgu. To je dovolil z velikim veseljem soglasno. Zakaj so torej igrali v nedeljo na glavnem trgu? Upamo, da jih bo naša cerkvena oblast že naučila, kaj se pravi sv. cerkev oskrunjevati! Naj godejo, koder hočejo, če se spravijo tudi na kako streho, pa pred farno cerkvijo se ob nedeljah dopoldne to ne sme goditi in tudi pred nemško ne, ker tudi tukaj se služi ob 11. uri sv. opravilo. To je vsemu pobožnemu ljudstvu iz okolice in nam krščansko-mislečim Slovencem v Celji v pregrešno spodtiko. Obračamo se torej do svojega milostljivega gospoda opata s prošnjo, naj storijo potrebne korake, da se v nedeljo dopoldne ne bo igralo ne pred farno ne pred nemško cerkvijo. Upamo, da bodo dobili modri mestni očetje zaradi svojih še modrejših sklepov zopet dolg nos, pa saj jim ne bo mnogo storil, ker so jih že tako vajeni! („Preussische Jahrbiicher" o celjskem vprašanji) Kako se postopanje naših nemšku-tarjev in liberalnih Nemcev obsoja celč na Nemškem, n. pr. v znanstveno-politiškem mesečniku „Preussische Jahrbiicher", o tem naj svedočijo sledeče krepke besede tega lista: „Če so tudi štajerski Nemci v kulturnem obziru bolje (?) napredovali od njihovih slovenskih sodeželanov, to še ni vzrok, da bi se slednjim smelo odrekati sredstva, s katerimi bi se oni na narodni podlagi razvijali. Ali se mar sme Slovencem zameriti, da smatrajo svoj jezik enakopravnim z nemškim, in da želijo, da se njihovi otroci po potrebi šolski omiki v lastnem jeziku izobražujejo za svoj prihodnji poklic? S tega stališča je bilo njih zahtevanje slovenske nižje gimnazije opravičeno, in protivanje Nemcev zoper to željo so Slovenci smatrali za gospodovalno poželji-vost (herrschsiichtige Tendenzen der Deutschen und Ausdruck kleinlicher Missgunst). Razumno je torej, da so Slovenci za svojo opravičeno željo dobili v parlamentu podporo, in da se vlada tej želji ni mogla proti-viti, ne da bi s® jej strankarstvo očitalo. Čisto nerazumen pa je ugovor, da bi slovenska sredja "ola » Celji bila nevarna za nemštvo sploh na Štajerskem. Ali se bodo mar nemški stariši silili poSiljati svoje otroke v slovensko šolo? Ali je mar nevarnost, da bode slovenski gimnazijalec prekosil nemškega? Nemštvo bi moralo sploh stati na slabih nogah, ako bi se balo razširjenja slovenske omike!" — (Komisija za uravnavo Savinje). V nedeljo dne 6. oktobra 1.1. zbrati se ima letošnja komisija za uravnavanje Savinje pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Celji. Občine in okraj zastopal je v tej komisiji občečislani gospod J. Hausenbichler V Zalci že mnogo let in se bode gotovo tudi letos izvolil pri volitvi dne 25. t. m. v to komisijo. (Ni menda nesramnejsih lažnivcev) kakor so renegati. Znano je, kako in na kak perfiden način vedno in vselej ovajajo radi najbolj navadnih stvarij slovenskega uradnika ali učitelja z namenom mu škodovati. To se jim zdi popolnoma prav in opravičeno. Ti butci že štejejo v greh, ako se slovensk uradnik ne odtuji svoji mater-ščini ter mislijo, le pobijmo ga. Če pa Slovenci grajamo nepravično postopanje ali protizakonito dejanje nemškega ali nemčurskega uradnika, smo pa ovaduhi in Bog si ga vedi vse kaj. Dobro je le, da svet pozna te tičke po njih petju in vč, da je tisti tat, ki leti za drugim in upije: „dr-žite ga!" da bi sam ušel. (Po celjskih gostilnah) neki mladiči insul-tujejo mirne Slovence, ako se ti pogovarjajo v svojem jeziku. To mlado seme ukrotiš najbolje, če jih popolnoma preziraš. Kaj v6 tak mladiček, ki žuli uboge groše svojih starišev, kaj je življenje. Ko bode vse pognal in morda svoje roditelje spravil na nič, se bode že ohladil. Oštirjem pa bi priporočali naj tem popčem razjasnijo, da bi se jim morda bolj prilegalo mleko, kakor opojne pijače, ker dokler jih pivo in vino razdraži, še niso zreli za gostilne. (Dirka v daljavo „Zveze slovenskih kolesarjev") iz Celja v Ljubljano, ki se je vršila ob najlepšem vremenu, v nedeljo 15. t. m., izpala je sijajno bodi si z ozirom na dosežene čase, ali pa na mnogobrojno udeležbo izvrstnih dirkačev. Ob 6. uri 24 min. zjutraj odpustil je štarter dr. Majer 12 dirkačev iz Celja. Takoj iz početka ločila se je petorica dirkačev, in sicer gg. Bohinec, de Zordo, Vernik, Majdič in Stiasny od ostale skupine in drvila proti Vranskemu, vsem na čelu gospod Bohinec. Na Vransko, 27 km. dospela sta Bohinec in de Zordo v 53 minutah, katerima so po presledku 2 minut sledili ostali zgoraj omenjeni vozači. V hribovitem terenu mej Vranskim in Trojano napredovala [sta prva dva oči vidno napram ostalim in imela tu 10 minut predskoka. Na cilju v Ljubljani zbralo se je mnogobrojno občinstvo, in nestrpno pričakovalo dohod dirkačev. Prvi je dospel na cilj g. Zmago-slav Bohinc v 2 urah 52 min. 18 sek. Temu je sledil kot drugi g. Quintino de Zordo (2h 52' 21") in kot tretji g. Fr. Majdič (3h 3' 32Va"). Spodnje-štajerske novice. (Knežje darilo.) Cesar je iz svoje zasebne blagajne nakazal 50.000 gld., da se štajerskemu namestniku baronu K ii b e c k u, ki nima nič premoženja, kupi vila in tako zagotovi primerno stanovanje. To kaže, da bode baron Kiibeck stopil v pokoj. (Premembe pri o. duhovščini). Umrl je č. g. Ivan Kune j, župnik v Šmarjeti pri Rimskih toplicah. Ondotni kaplan, č. g. V. Vogrinec, je postavljen za provizorja. (Spremembe pri oo. minoritih). Č. o. Alfonz Svet, minoritski kaplan v Ptuju, je premeščen kot magister novitorum v minoritski samostan na Dunaj. (Sedemdesetletnica). Č. g. Valentin Par, župnik, duh. svet. itd. v Gotovljah praznoval je dne 5. sept. 1.1. v krogu svojih duhovnih bratov sedemdesetletnico svoje starosti; ob enem je tudi slavil petinštiridesetletnico mašništva in petin-dvajsetletnico župnikovanja v Gotovljah. Domači fantje-pevci so mu združeni s pevci „Slov. kat. delavskega društva" priredili lepo podok-nico s petjem, streljanjem in umetno razsvit-ljavo. Občinski odbor v Gotovljah pa ga je z ozirom na njegove nevenljive zasluge imenoval jednoglasno častnim občanom in mu podaril častno diplomo, ktero je mojstersko izgotovil gosp. Dragotin Hribar v Celji. Gospod slavljenec se je za te javne dokaze ljubezni in vdanosti svojih faranov ginjenim srcem zahvaljeval. Dal mu Bog zdravja, da še včaka zlate sv. maše! (Mozirje) dobi novo šolsko poslopje, ki je že pod streho, za svojo dvorazredno ljudsko šolo; novo poslopje se bode dalo porabiti tudi za trorazredno šolo. (Zborovanje) podružnice sv. Cirila in Metoda za Trbovlje in okolico je bilo v Trbovljah dne 22. sept. v gostilnici g. Antona Volavšeka z običajnim vsporedom. Po tem zborovanju pa je bil volilni shod, in je poročal drž. poslanec g. Mihael Vošnjak o delovanju državnega zbora, g. dr. J. Sernec pa o delovanji deželnega zbora. (Na Hrastniku) sta pred kratkim napadla dva suroveža svojega delavskega tovariša iz Podkraja. Ožokala sta ga najpreje s kolom po obrazu. Revež je za bolečinami nevarno bolan in pripeljali so ga v bolnišnico. Zločinca so potegnili v ječo. Jeden izmej nju, Lud. Skale, je tudi zadnji sejmov dan dne 2. t. m. v Radečah, kjer je doma, po živinsko divjal in nekemu gostilničarju pretil z nožem, ker ga je le-ta zavoljo njegovih dejanskih napadov na nekega gosta zapodil iz svoje gostilne. Župana in orožnike, ki so prišli na lice mesta, je s svojim bratom vred z različnimi psovkami pital in javno stražo očitno razžalil, za kar čaka oba še odgovor. (V Loki pri Zidanem mostu) je prodal graščak J. Gunkel svojo graščino s pripadajočim posestvom vred gosp. pl. Lomerju z Dunaja za kupno ceno 61.000 gld. (Radeško in sevniško graščino) katerih lastnik je zdaj neki obrezanec, namerava kupiti, kakor se čuje, princ Hugo Windischgraetz. (Sevniško graščino) je kupil, kakor se nam pripoveduje, knez Auersperg, posestnik velikih graščin na Češkem in Kranjskem. (Z rajhenburškega broda) je skočila v Savo umobolna ženska, katero je ravno hotel ! mož k zdravniku peljati. Skočili so za njo ter jo rešili, toda na potu k zdravniku ločila se je od tega sveta. (Kresnice 18. septembra) je videl popotnik po noči na videmskem kolodvoru. Redka prikazen ob tem času! (Volilni shod v Brežicah) dne 15. t. m. je bil pravi slovensko-politični praznik. Še po glavnem shodu je bilo namreč v ožjem krogu kaj živahno. Tu so sledili lepi govori in žive napit-nice, vse navdihnene narodnega duha in narodnega ognja. Pri večerji so namreč govorili še gg. dr. Firbas, M. Vošnjak, Drag. Hribar, dr. Medved, dr. Dečko in ravnatelj Lapajne. Iz teh vorov je bilo posneti posebno ta želja, da bi osobito kranjski Slovenci bili edini, štajerski pa da bi vztrajali zoper nemški naval. Posebno aklamovane so bile tiste besede, s katerim se je eden govornikov spominjal dr. Jos. Vošnjaka. (S Slatine romajo nemške klopi v Vitanje). Vsemu svetu je znano, kako silno se je vrezal nemški „šulverein", ko je postavil krasno poslopje za nemško šolo na Slatini. Toda ondi niso marali za dobroto, katero je ponujala nem-škutarska gospoda. Lepo šolsko poslopje stoji že več let prazno, ker ni bilo dobiti otroka, katerega bi bili mogli zvabiti nemškutarji v svojo nemčursko palačo. V šolskem poslopju so nastavili nemškutarji tudi lepe nove šolske klopi, po katerih so letale miši in podgane, ker otrok ni bilo, da bi bili sedali po njih. Te šolske klopi se bodo te dni izselile iz nemškega šolskega poslopja na Slatini ter romale kam? tje v Prusijo? o ne! v Vitanje! (Žandarje napadli) so lopovi, najbrže hrvatski, pri Podčetrtku, ki so tirali v zapor nekega prašičjega barantača, ki je zoper prepoved gnal prašiče čez mejo. Žandarm Šunko je smrtno-nevarno ranjen, pa tudi njegov sodrug Friedau je zelo poškodovan. (Utonil) je v Dravi po nesreči ptujski prof. J. Sahla. (Narodna čitalnica v Ptuji) je bila priredila v nedeljo v dvorani „ Narodnega doma" I. veliki tamburaški koncert, obstoječ iz 10 novih točk. Za nakup 16 tamburic se je izdalo 250 gld. (Dve novi bralni društvi v ptujski okolici). Da so se tudi Slovenci v ptujski okolici, župnije sv. Petra in Pavla v Ptuji, začeli krepko gibati v narodnem oziru, pričata dve novi bralni društvi, ki sta se nedavno tukaj ustanovili in že pričeli svoje plodonosno delovanje. Dne 18. avgusta se je vršilo ustanovno zborovanje bralnega društva v Podvincih pri Ptuji v prostorih gostilničarja J. Brusa. Predsednikom društva je bil jednoglasno izvoljen Fr. Petrovič. — Istega dne so došla pravila kmetijskega bralnega društva v Krčevini pri Ptuji iz Gradca. Ustanovno zborovanje pa je bilo dne 8. septembra v prostorih narodnega gostilničarja Blaža Vindiša na Štukih. Predsednikom bil je izvoljen Dragotin Zupančič. Novima društvoma želimo najboljši vspeh. (Razpisane so volitve za okrajni zsstop marenberški.) Slovenci, na noge! (Odbor vinorejskega društva) v Slov. goricah uljudno vabi društvenike in druge k glavnej skupščini in veselici k Sv. Benediktu v SI. gor. na dan 29. septembra. Vspored: I. Ob 4. uri po-poludne otvoritev skupščine, govor potovalnega učitelja o vinoreji, račun, volitev odbora. II. Zabava: Igra, petje in godba, potem srečkanje. Za dobro postrežbo bode skrbel gostilničar g. Jožef Kramar. Pristopnina za društvene člane 10 kr., za druge pa po 20 kr.; kdor se hoče srečkanja udeležiti, si kupi za 20 kr. jedno tablico. (Od sv. Bolfenka na Kogu) se nam poroča, da ondotni šolski vinograd ameriških trt kaj lepo vspeva. Od 600 v les cepljenih trt se jih je čez 500 prijelo. Vsekako lepi vspehi! (V Kozjem) vršil se je dne 22. t. m. ljudski shod. Govorili so zbranemu občinstvu gg. dr. F. Jurtela, dr. L. Gregorec in pa Dragotin Hribar iz Celja. V Kozjem morda že 20 ali več let ni bilo enakega shoda. Natančneji opis priredimo prihodnjič. (Občni zbor „Siidmarke"j je bil v Maren-bergu zadnjo nedeljo. Predsedoval je dr. pl. Hof-mann, ki je v bobnečih frazah pozdravljal zavedne marenberške Nemce, posebno pa ženski spol. Nato župan Langer obljubuje, da Marenberžani tudi v prihodnje ostanejo zavedni Nemci, dokler se ne srečajo s pametjo. Neka Erber pozdravlja nemške peteline v imenu gospej dravske doline. Neki Sauseng poroča, da nebodijetreba »Siidmarka" obstoja sedaj 6 let v obrambo nemškega prebivalstva, katerega nihče ne preganja. »Siidmarka" ima 68 podružnic, ki štejejo do 7000 članov. Da se dohodki pomnoži, priporoča mož nove vrste užigalice, katerih čisti dohodek je namenjen lačnim otrokom ošabne matere Germanije. Družba je posodila 11 kmetom in obrtnikom 3826 gld., darovala 2182 gld. zadolženim kmetom in obrtnikom na južnem Štajerskem, nekaj nad 600 gld. nemški dijaški kuhinji v Celju. Vseh dohodkov je imela družba v zadnjem letu 12.284 gold., troškov skoraj ravno toliko. Družbo sta pozdravila dva trda Nemca dr. Ambroschitz iz Ljubljane in dr. Kautschitsch iz Sevnice. V odbor so bili izvoljeni: dr. Derschatta, dr. pl. Hofmann, dr. Kokoschinegg, Janotta, dr. Khull, dr. Kratter itd. Koncem zborovanja načelnik opisuje grozno nevarnost, ki preti nemštvu na obmejnih krajih, zato treba večje požrtvovalnosti. Govoril je tudi neizogibni dr. Wokaun, ki ima kot uradnik jako mnogo časa za nemške agitacije. Druge nesreče ni bilo. (Nemški Raiffeisen tudi skube.) Nekateri kranjski Slovenci ne morejo prehvaliti pri poso-jilništvu Raiffeisenov sistem; tudi mi ga hvalimo, pa ne v vseh točkah. Toda večkrat se pa ta sistem zlo rabi, kakor smo izvedeli to od edine nemške Raiffeisenove posojilnice, ki je na Spodnjem Štajerskem pod Muro. Pri tej posojilnici kmeta »oskubijo" baje koj pri vstopu, kajti pobira se kar 1 gld. za vloženo prošnjo. In ko bi ta goldinar že kaj zalegel! Toda kmet, tako grdo za 1 gld. »oskubljen", mora še mesece in mesece čakati, predno se mu prošnja — odbije. (To je čisto naravno g. dopisnik! Ta posojilnica dobiva denar le iz daljnega Gradca; predno se pa ondi odločijo, da pomagajo slovenskemu kmetu, če tudi le s pomočjo nemške kase, dolgo dolgo traja. Da pa tajnik pobira 1 gld. za prošnjo, to pride od tod, ker ga nemški deželni odbor ali kdor koli ga že ima pod komando, slabo plača. (Ur.). (Štajerski „Lehrerbund") je zboroval letos v Voitsbergu. Udeležilo se ga je brez potrebe več slovenskih učiteljev s Spodnjega Štajerja, celo takih, katerih ni bilo pri »Zavezi" v Novem mestu, kjer bi bili bolj na svojem mestu. Čemu se torej vsiljevati? Čemu pa tudi izogibati se »Zaveze", kakor je to storilo letos ptujsko učiteljsko društvo, ki je isti dan zborovalo, kakor »Zaveza"? kje je rodoljubje? (Posnemanja vredno!) Dolenja avstrijska c. kr. namestnija je razveljavila naredbo, po kateri je bil oviran promet s trtami in z rečmi, katere so s trtami v zvezi, ker se je svoje dni mislilo, da se trtna uš širi, ako se trte razpošiljajo iz kraja v kraj. V naših krajih se vsled jednakih naredb še vedno ovira promet s trtami, kar dela vinorejcem veliko neprilike. Zatorej bi bilo želeti, da se te naredbe odpravijo, vsaj zdaj nihče več ne verjame tistim naukom, kateri so se poprej glede razširjanja trtne uši razlagali. (Sneg.) Dne 15. septembra je snežilo na Gornjem Štajarskem. Najvišje planine so že pokrite z belo odejo. Druge slovenske novice. Padel je junak — neizprosna smrt pokosila je življenje, ki se ne da odvagati z zlatom. Blagi profesor Josip Lendovšek zatisnil je 19. t. m. na veke oči. Kaj je bil profesor Josio Lendovšek Slovencem in kaj še posebej koroškim Slovencem, to nam ni mogoče danes, ko krči dušo in srce b61, povedati. Mož v najboljih letih poln nad in svetega ognja, zapustiti je moral rod svoj, svoj trpinčeni narod. Najboljši oče in soprog odtrgan je ženi in četvorici nepreskrbljene dece. Bog, nerazumljivi so tvoji sklepi! Krivica, žalost, mučno duševno delo in tudi vladno preziranje, zasadilo je v to tako plemenito telo smrti kal. Še le pred par meseci zgotovil je dve gimnazijski knjigi, ki ste že potrjeni od vis. ministerstva. Prosil je za premeščenje v Gradec, a bil pri tej priliki smrtno žaljen, po možu, ki bi moral že radi svoje službe biti nad takim početjem. Bolehati je jel in trpel udano od spomladi sem muke bolezni do dneva, ko ga je Bog previdenega s sve-totajstvi, rešil zemeljskih muk. V nedeljo položili so zemeljske ostanke k večnemu počitku na Dvoru pri Vrbi. Nebrojna množica pretakala je solze, solze britkosti za možem-ljubljencem, za možem-voditeljem. Vsegamogočni pa naj podeli trpinu in boritelju narodnih pravic večni mir in pokoj! (Družba sv. Cirila in Metoda) je imela svojo 87. vodstveno sejo dne 4. septembra t. 1. od polu 4. ure naprej v čitalnici. Navzoči so bili: Tomo Zupan (prvomestnik), dr. Dragotin vitez Bleiweis-Trsteniški, Anton Koblar (blagajnik), Ivan Murnik, Luka Svetec, (podpredsednik) in dr. Ivan Svetina; od nadzorništva: Oroslav Dolenec, Martin Malenšek in Ivan Vrhovnik. Po otvoritvi seje je naznanil blagajnik, da je imela družba od 1. avgusta do 4. septembra tega leta 6469 42 gld. dohodkov in 4721 78 gld. stroškov, torej 1747 64 gld. preostanka. Glasom § 18. druž-binih pravil je bil izvoljen podpredsednikom Luka Svetec, tajnikom Anton Žlogar in blagajnikom Anton Koblar in v ožji odbor pa po istem § družbin prvomestnik Tomo Zupan, podpredsednik Luka Svetec, mesto tajnika Antona Žlogarja družbinega vodstva ud dr. Ivan Svetina, blagajnik Anton Koblar in uda družbinega vodstva dr. Dragotin vitez Bleiweis-Trsteniški in Ivan Murnik. Ko se je rešilo več ulog in sklenilo uvesti razna sredstva v dobavo denarja za druž-bine vedno večje potrebe sosebno v Trstu, v Gorici in v Velikovcu, zaključi prvomestnik sejo ob tri četrt 6. uro zvečer (Slovenščina na realki v Ljubljani). Na ljubljanski realki se slovenščina močno prezira. Nekoliko se pač to da s tem tolmačiti, da ta zavod obiskujejo zelo sinovi nemški rodbin, a vendar je slednje leto na njem tudi veliko število slovenskih učencev. Kmet naš rad ne pošilja sinov v realko, a naši meščani pa tudi že spoznavajo, da imajo pri današnjem napredku tehnike realistične študije veliko bodočnost. Žal, da moramo reči, da se v narodnih krogih na razmere na realki obrača premalo pozornosti. Učenci, ki se tukaj vzgajajo, največkrat pozneje delujejo mej Slovenci in jim gotovo ne škoduje, ako umejo naš jezik, naj si že izvolijo vojaški stan, tehnični ali trgovski poklic ali pa pojdejo kam drugam. Navadno je pritožba, da se baš v stavbenih zadevah pri Slovencih uraduje skoro vse nemško, a temu se ni čuditi, kajti domačih inženirjev nimamo in kar jih imamo, še ti niso zmožni uradovati slovenski, ker se niso slovenščine dosti učili. Učiti se slovenščine kot učnega predmeta, to še ne zadošča. Poglejmo na naše železnice in pa rudnike in fužine, povsod vlada nemščina. Ras, da je tukaj često kriv vpliv tujca, večkrat pa tudi le zaradi tega vladajo tujci, ker ni domačinov in pa ker se naši domačini sami vsled napačne vzgoje že čutijo za Nemce. Mar-sikak tuj podjetnik bi v svoje službe vsprejel tudi Slovence, ko bi jih le dobil, in tudi bi ne urival ponemčevanja, ker kapitalisti v narodnih ozirih navadno niso prenapeti. Večkrat ko tožimo o tujem vplivu, se pa pokaže, da smo sami krivi, ako vse dobro pomislimo. Koliko smo se poganjali za slovenske paralelke na raznih gimnazijah, koliko smo se zlasti trudili za dvojezično gimnazijo v Celji, da smo ž njo celo jedni vladi izpihali življenje, a na to, da bi se vpeljale slovenske paralelke na ljubljanski realki, se pa malo kdo spomni. Mari ni sramotno za naš narod, da v Ljubljani, v središči Slovenije, pustimo ta popolnoma nemški zavod. Mej našimi Nemci pač utegne nastati — pišejo »Novice" mali hrup, če začnemo resno zahtevati slovenskih paralelk, a tega pa ne verjamemo, da bi hranilnica upala se potem realko vreči iz svojega poslopja. Na pomoč tujih Nemcev tudi naši nemškutarji v tem oziru nimajo računati, ker Ljubljana se že nekaj časa več ne smatra za nemško posest. Če realka dobi slovenske paralelke, jo bodo tudi slovenski dijaki v večjem številu obiskovali, ne bode vse hitelo v gimnazije, kjer so večkrat z najstrožjim klasifikovanjem prisiljeni profesorji pomanjševati število dijakov. Strahu ni treba tudi nobenega imeti, da bi dijaki, ki hodijo v realko, po dovršenih študijah ne mogli dobiti služeb, kajti število tehničnih poklicev se bode pri napredujočem napredku tehničnih znanostij vedno množilo. Gotovo bi tudi v narodnogospodarskem oziru le ugodno vplivalo, ako bi imeli dovolj izučenih domačih tehnikov. Marsikaka industrija bi se razvila, ko bi imeli vešče domačine. To je pa v današnjih časih važno, kajti dežela brez industrije hitro nazaduje. Veliko let se naši poslanci že poganjajo, da se osnujejo na graškem vseučilišču slovenske stolice, a zato se pa še ni nikdo dosedaj zmenil, kako je pa s 1 slovenščino na tehniki, kakor bi ta zavod ne imel za nas nobene važnosti. Na tehniki v Gradci se podučujejo francoščina, angleščina in italijanščina, le za slovenščino ni nobenega prostora, a vendar mnogo obiskovalcev graške tehnične visoke šole bode pozneje delovalo mej Slovenci. (Poslopje »Narodnega doma" v Ljubljani) je od zunaj večinoma dodelano in osnaženo. Znotraj se vrše zdaj zidarska, slikarska in kamnoseška dela. Poštno in brzojavno poslopje dozidano je v višini I. nadstropja. Prva stavba bode do prihodnje jeseni popolnoma dovršena in svojemu namenu izročena. Vendar bode čitalnici že letos mogoče, da se preseli v te prostore. Sicer se v Ljubljani neprenehoma krpa in popravlja, nekaj še na novo zida, n. pr. nekatere barake, od katerih so nekatere čednim hišicam podobne, n. pr. barake za c. kr. deželno vlado. (Na ljubljansko učiteljišče) se je tudi oglasilo letos okolo 100 gojenk za I. tečaj; vzeti jih morejo pa komaj polovico. Na to šolo pride za učitelja predsednik nemškega »šulferajna" in voditelj šole tega zavoda, neki gosp. Benda. Znamenje časa! (Iz kranjske kmetijske družbe). Zopetna izvolitev cesarskega svetnika Murnika je od presv. cesarja potrjena. — Premovanje goved bode meseca oktobra na Pristavi pri Tržiči, na Vrhniki in v Trebnjem. — Za bike beljanske pasme se je oglasiti do 1. oktobra. — Plemenih žrebic težkega plemena ne bode letos konjerej-ski odsek oddajal. — »Tomasovo žlindro in stasfurtski kajnit" bode pa družba tudi letos oddajala. (Osobne vesti). Vladnima tajnikoma na Kranjskem sta imenovana gg. komisarja Orešek in pl. C r o n, voditelj okrajnega glavarstva v Ljutomeru. Ali ni slovenskih Kranjcev za taka mesta? — Za c. kr. okrajnega zdravika v Krškem je imenovan g. dr. Galaš, do zdaj v enaki službi v Tolminu. (Kranjsko »vdovsko učiteljsko društvo") je 19. t. m. zborovalo v Ljubljani. PriSlo je blizo 60 kranjskih učiteljev, udov tega društva, katero ima blizo 55.000 gld. imetja, največ v državnih papirjih. Obresti svojega denarja in druge dohodke porablja za podpiranje učiteljskih vdov in sirot; prve dobe po 100 gld., druge po 25 gld. na leto. Odborovo poročilo se je bilo odobrilo z veliko pohvalo. Živahen je bil razgovor o predlogu g. učitelja Lapajna, ki pa ni obveljal, da bi namreč odborniki tega društva ustanovili »Slovensko učiteljsko zadrugo", nekakošno učiteljsko hranilnico in posojilnico, katera bi čez leto in dan prevzeti mogla posle, imetje, pravice in dolžnosti »vdovskega društva" in učiteljskega konvikta; taka zadruga bi se s pristopom vseh slovenskih učiteljev v teku let utegnila tako okrepčati, da bi si v svoje s vrhe ustanovila še svoj »Učiteljski dom" po vzgledu hrvatskih učiteljev. — V odbor so bili voljeni gg. Stegnar (prvomestnik), Dunink, Cepuder Josip, Borštnik, Valenta, Žumer, Režek, Čenčič, Javoršek. — To društvo je lani podpiralo 15 vdov in 29 sirot. V bodočem letu je v ta namen postavilo v proračun 2500 gld. (Slovensko ferijalno društvo »Sava") je pri svojem zadnjem občnem zboru 14. kimovca sestavilo za upravno leto 1895./96. sledeči odbor: predsednik: g. Ravnikar Vladimir, pravnik, podpredsednik: g. Omersa Josip, tehnik, tajnik: g. Kersnik Janko, abiturjent (tehnik), blagajnik: g. Reisner Josip, modroslovec, odborniki: gg. Rant ' Vekoslav, pravnik, Šabec Frančišek, zdravoslovec, Gruntar Rudolf, pravnik; priglednikom sta izvoljena : gg. Sušnik Viktor, pravnik, Maselj Ivan, modroslovec, podpredsednikom društvenega raz- sodišča gg. Ravnihar Vladimir, pravnik, Kokalj Vekoslav, pravnik in Oražen Ivan, zdravoslovec. (V Škofji Loki na Gorenjskem), v svojem rojstnem kraji umrl je dne 20. t. m. g. profesor Jakob Hafner. Rajni je bil zlata duša, velik dobrotnik, podpiratelj vsake narodne stvari, posebno so mu bili dijaki na srcu, katerih veliko je skoro popolno vzdrževal. Odlikoval se je tudi kot narodnjak in pravi gorenjski sin. — Blag mu spomin! (Razglas c. kr. okrajnega glavarstva krškega) v zadevi ameriških trt. Glasom razpisa vis. c. kr. ministerstva za poljedelstvo na Dunaji z dne 2. avgusta 1895, št. 15817, bodo se, kakor vsako leto, tudi v spomladi leta 1896. vinogradnikom za nasajenje po trsni uši uničenih vinogradov oddajale trte iz državne trtnice v Kostanjevici, kakor tudi take, ki jih bode poljedelsko ministerstvo drugje nakupilo v to svho, in sicer navadno proti plačilu, izjemno pa tudi brezplačno. Cene so: I. Za trte iz državnih trtnic : reznice vrst: Riparia Portalis ali Solonis za vsakih 1000 komadov 3 gld.; reznice Rupestris monticola za 1000 komadov 6 gld.; vkoreničene trte brez razločka vrste za 1000 komadov 10 gld. II. Pri trtah, katere bode vis. ministerstvo za poljedelstvo od zunaj dobilo, računila se bode pri oddaji večjih skupin ona cena, ki jo je ministerstvo samo plačalo. Brezplačno dajale se bodo trte samo občinam, društvom, kmetijskim družbam ali dokazano potrebnim vinogradnim posestnikom. Ozirati se zamore samo na prošnje onih, kateri prosijo za lastno potrebo, ker je vsaka kupčija s trtami prepovedana. Prošnje za trte so proste kolekovine in morajo natančno obsezati: 1. Množino in vrste zahtevanih trt. 2. Izjavo, če se želijo trte proti plačilu ali zastonj. 3. Izjavo, kje se nameravajo te trte saditi. Prošnje vložiti je pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Krškem najkasneje do 31. oktobra 1895 in sicer ustmeno ali pa pismeno. Kasneje vložene proš nje vpoštevale bi se le v toliko, kolikor bode v spomladi 1896. leta ostalo trt, ako bi posamezne stranke ne prevzele naročene množine. -(Vabilo k besedi), katero priredb novomeški akademiki v korist podpornima društvoma za slov. visokoSolce na Dunaji- in v Gradci v Novem mestu dne 25. septembra 1895. V prostorih »Narodnega doma". Začetek ob polu 8. uri zvečer. Vstopnina: sedeži 60 kr., vstopnice za stoječe 30 kr., za dijake 20 kr. Sedeži se prodajajo dne 23., 24. in 25. sept. od 11. do 12. ure v »čitalnici" in zvečer pri blagajni. Glede na blagi namen se preplačila hvaležno sprejemajo. (V Podgradu) v -Istri je zopet izvoljen žu panom domoljubni prvak Slavoj Jenko. (Revščina med kmeti.) Ker je letos žitna letina čisto za nič, ker ni razen breskev in malo sliv v nekaterih krajih nič sadja; zato je veliko pomanjkanje že zdaj med našimi kmeti. Upadla je tudi cena živini. Kmet je vsled tega v veliki skrbi za bodočnost. Ljudstvo ob Krki in Savi n. pr. išče pomoči na vse strani, posebno v ta namen, da bi si zopet vinograde uredilo. Tako je prišlo letos v krško kmetijsko podružnico, katera kmetom vse brezplačno stori, 329 kmetov ter prosilo brezplačnih ameriških trt in 6538 gld. denarne podpore, katere se nadeja od kranjske hranilnice. Za državno in deželno podporo se je pa oglasilo pri istem posredovalnem zavodu 200 vinogradskih prosilcev. (V goriških mestnih skupinah) sta voljena v deželni zbor dr. T uma, odločni Slovenec, in grof Franc Coronini, deželni glavar v Gorici, znani nepristranski avstrijski patriot. (Pri deželnozborskih volitvah) na Goriškem so zmagali v kmetskih občinah Slovenci, toda od 6 izvoljenih poslancev so le 4 odločni Slovenci, priporočani od društva »Sloge"; na Krasu sta pa izvoljena dr. Abram in Muha zmerna Slovenca, ki bosta Italijanom dovoljevala več, kakor jim gre. (Tržaški mestni očetje) so se v ponedeljek hoteli posvetovati o resoluciji glede 20. sept.; pa župan dr. Pitteri je napovedano sejo moral preklicati. Druge avstrijske novice. (O bodočem ministerstvu) vladni listi trdč,