IMIH?












Podonavska povest.


Polj ski spisal

Mihael Čajkovski.

Poslovenil

dalo vredniatvo slovenskega Glasnika.

1865 .

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

IH.  IV r J

.a

ff

Moomk?

I.

Y;5> Stara Donava! slovanska reka ! povej , ali si na
( dno černega morja na svojem herbtu zanesla in
vtopila slavo in ime plemenom slovanskega in daškega
rodu, ali kaj? Ali si v globočino svoje struge zako¬
pala Kriščevo vero? Povej! •— Glej, kako se vznašajo
kuplje na minaretih po nabrežnih mestih; kako se
leskeče Mohamedov polumesec! —Nobene božje, raz-
ramno stolpaste cerkve ni nikjer, niti svetega Križa,
rešnjega znamenja, ki ga je Božji sin zapustil člo¬
veštvu za spomin. —■ Glej , po nabrežnih ravnotah in
višinah peš in na konjih mergolč Muzulmanje, kakor
bi ta zemlja bila očevina njih rodu, zapuščina nji¬
hovih očetov. — Valah in Moldavec sta rimsko obleko
zamenila z Allahovim krojem, Serb in Bolgar si pa
s turbanom ovijata slovansko čelo, na znamenje, da
sta svobodo zamenila s sužnostjo; celo poljski sin,
divji Zaporožec, ki se ni nič zmčnil za mogočne mo¬
skovske carje, nič za njihove obljube in darila, ki je
zapustil obali sinjega Dnjepra in rodovita ukrajinska
polja, da-si svoboden, nikomur pokoren, celo ta je

1 *

4

kozaškej slavi na sramoto otomanski opisal tulonoščev
kontuš in s kašmirskim šalom ovil Šahov kalpak! —
Donava, ti vidiš to, pa mimo tečeš, kakor si tekla
tiste davne dobre čase! Sram bodi tebe, sram rume¬
nega solnca, ker tebe greje in ta kraj; sram bledega
meseca, ker vama sveti! — Stara Donava, razserdi
se! Noter na dno naj zakipe tvoji valovi, jezno naj
vskipč do oblakov, uidejo naj iz svoje struge in po¬
plave to zemljo in žalijo. — Bog je s potopom kaznil
svet, ves svet, zato ker je v nemar pustil njegove
zapovedi; kazni tudi ti plemena, ki niso ohranila vere
svojih zvestih prednikov, kazni je, ker so se odrekla
in izneverila narodnosti svojih očetov.

Tako je premišljeval mladenič slovanske duše,
da-si turški oblečen. Toliko da mu je mlad mah
porastel zgornjo ustno, že mu iz temnega očesa pla-
miče ogenj, kakor odraslemu možu; lice mu je še
gladko, kakor kakemu dekletu, čelo se mu pa že
preteče gerbanči, čelo visoko, zvesto zerealo najglo-
bejših čutov. Postave je visoke in vitke, ali da-si v
širokem kaftanu, vendar se mu telo vidi tako skladno
izraslo; temni lasjč mu gledajo izpod belega turbana,
kakor bi jih bilo sram sužniškega znamenja. — Kdo
je ta mladenič? — Sluga, sužnik paše Mehemeda, iz-
majlovskega seraskerja,*) sultanovega sorodovinca, go¬
spoda neznanskih zakladov, razsežne slave, terdne volje
in ponosnega serca. —Kirdžali je ime temu mladenču!

“) Serasker — vojni poveljnik.

5

To ime bolgarski znači zaverženca, vlačugarja brez
rodu. Njegovo rodišče je terdnjava Silistrija. Mati mu
je bila Bolgarka; umerla je na njegovem porodu. Očeta
ni poznal, še slišal ni nikoli nič o njem. Štirinajst^
let star je čisto osamel posled hude kuge v Podo-
navji. Za kos kruha s sirom je po več dni pasel gosi;
za posteljo ponoči si je na gola tla naskubel gosjega
perja, zvečer pa poslušal stare babje povesti o zlatih
davnih časih, ali pa bojne pesmi nekdanjih Slovanov.
Ob miloščini dobrih ljudi je živil svoje telo, dušo
pa pojil in gojil s povčstmi in pesmami. Kmetovanje
in tiha vaška streha, to mu ni bilo všeč. Misli in
serce mu je hrepenelo le po divnih prigodkih, po ne-
pokojnem življenji, nikjer ni mogel ostati delj časa,
hodil je od hiše do hiše, iz vasi v vas in povsod
javdal in očital: „Slovanje dremljejo, Turci jim pa
pekel kopljejo!“

Dvanajst let je bil star, ko je prišel k pašiMe-
hemedu in ga ogovoril, da mu da orožje in konja.
Ponosni paša se je smejal dečku, vendar pa mu je
rekel prinesti orožje. Kirdžali vzame jatagan, poboža
deržaj krivej sablji, ogleda srebro-leskeče jeklo in
k persim pritisne samokrese, kakor mati pervorojenega
dojenčka. Paša še po vranca ukaže: mali Kirdžali se
mu z občina rokama obesi na vrat in z ustmi pritisne
kognjivim nosnicam. Mehemedu se junaško serce vname
za Kirdžalija; rekel je bimbaši,*) naj ga otomanski

*) Bimbaša — poveljnik nad 1000 možmi.

6

oblečejo in nauče pleniti. — V šestnajstem letu je
Kirdžali že jezdaril in sukal konja tako, kakor kak
Cerkes: v skoku jezdč je za stavo večkrat zagnal
kopje in zadel ž njim obroček krokarju, v skoku
na konju je skozi srčdo prestrelil pijaster v zraku,
tudi zastavo; po bliskovo hitro je mahal s sabljo in
sekal na desno in na levo; izborno je znal sukati tudi
jatagan, in z bodalom je v skoku zadel zlato levo.*)
— Mehemed ga je vverstil med svojo albansko pri-
bočno stražo in imenoval svojega ljubljenca. Ali Kird¬
žali se vendar ni hotel izneve'riti Kriščevej veri, da-si
ravno mu je bil Mehemed tako milostiv, in taka bo-
dočost obetala se mu. O solnčnem vzhodu in zahodu
je z očenašem častil kerščanskega Boga, in na persih
je nosil obraz Matere božje, edino dedšino in spomin
po materi. Pod podobo so bila slovanska pismena, ali
niso bila niti bolgarska niti serbska. — Turški kroj
in bojno orožje ni zadušilo v njem zvčstih čutov, ne
vročega kopernenja po svobodi. Po noči in po dnevi
se mu je senjalo o slovanskem rodu in rad bi bil v
enem hipu vso moč vzel sinovom meškega proroka, kajti
nemogočosti ni nikakoršne poznala njegova mlada glava.

Solnce se je že nagnilo. To rumeno solnee, kako
se leskeče, kakor iz samega čistega zlata! Neznatno,
počasi se pelje po modrem nebu v zatop. — Kirdžaliju
se še zmerom senja. Zamišljen gleda na široko reko
Donavo: v reci plivkajo vesele ribe, nad reko letajo

To je tak denar na Turškem.

7

povodne vrane. „Pleneči tič eno ribo vjame, drugih
pa ne vpleni, ljudjč pak more in sužijo ■— oboje
kmalo,“ misli mladi Bolgar in pogleda na bastijo v
Izmajlovu; kavke se trumama zbirajo spat na-njo. Kird-
žalija terpke misli obhajajo: vse so tistega rodu, imajo
roditelje, imajo sorodovince, jaz pa nimam niti očeta,
niti matere, niti rodovine, niti stanišča! — Solzo ima
v očesu, in breme na sercu. Ta hip prileti orel čez
široko Donavo , vzdigne se pod oblake in na svojih
silnih perotih vesla na Balkan. Kirdžali ga gleda in
misli: „Jaz sem tudi orel. Orel je sam, jaz sem sam;
orel ima Balkan, jaz svojo domovino; orel se na mo¬
gočnih perotnicah vzdiguje pod oblake, jaz pa k Bogu
v mislih na perotih svete vere.“ In ponosen se verne
v mesto.

Pred vrati se snide s svojim bojnim tovaršem, z
Arnavtom Mihajlakijem.

„Ha, Kirdžali! ali te je neslo kam za kakim va-
laškim dekletom; ali, kar bi bilo lepše, morda si kje
za germom čakal kakega Juda ali Armenca z zlatom
na poti iz Stambula?*)

Kirdžali žalno pogleda Arnavta in zaničljivo, ter
nič ne odgovori. Mihajlaki si zasuče Černe berke. —
„Ti mladi buhte! tako nedolžno gledaš, pa se ti na
obrazu bere in na očeh, da si tiček, za zločinstvo na
svetu. Ne terdi nam zastonj stari Alban Kordaki
zmerom: „Kirdžali bode še morivec, tak, da je še
malo tacih bilo na svčtu.“

*) Carigrad, Konštantinopelj,

8

Kirdžali se nasmehne. — No, tedaj bode Miliaj-
laki moj prijatelj. Stara slovanska prislovica pravi:
krokar krokarju ne izkljuje oči, volk volku ne za¬
skoči pota.

„Saj ne bode še le od danes Mihajlaki pripravljen
na vsak Kirdžalijev migljej. Lahko bi bil moj sin, ali
ne, častim te, kakor svojega bodočega vodnika .' 1

„Amavt! tvojega jezika je sama sladkost, ali da
veš, moje uho je gluho za-njo . 11

„Priliznjenost je tako tuja mojej misli, kakor je
Izmajlov daleč od Meke in Medine; ali zdaj-le je tisti
čas, da bi jaz rad govoril s teboj, kakor s kakim
možem, pa ne kakor z golobradcem . 11

„Grovori, poslušam . 11

„Kirdžali! ali imaš rad zlato, rad zaklade ?“

„Ne maram za-nje, navajen sem na uboštvo; ne
poznam in tudi nečem poznati nikakoršnega bogastva . 11

„Ali ti je razkošje drago ? 11

„Nisem ga še nikoli okusil . 11

„Ali morda ljubiš svobodo in slavo ? 11

„Nad življenje . 11

„Kirdžali, ti si naš brat. Idi z menoj . 11

„Kam ? po kaj ?“

„Ne poprašuj, saj bodeš videl . 11  — In šla sta
ob nasipih k benderskim vratom. Mihajlakiju se sa¬
tanski čuti iskre na černo-rujavem obrazu; Kirdžali gre
korakoma za njim, kakor bi ga gnala kaka čarodejna
moč. Kad bi si razjasnil svoje misli, ali tako ima za¬
motane in zmedene, da jih ne more razplesti. Za-

9

škriplje z zobmi, vzdigne roko in zamomlja: „Bo-
demo le videli . 11  — Prišla sta v mesto, straža je ho¬
tela ravno zapreti vrata, muezini*) so ravno tudi prišli
na okope in na kuplje nad žamijah,**) k večernej mo¬
litvi klicat vernih prorokovcev, pokornih Allahovih ča-
stiteljev. Kirdžali in Mihajlaki sta šla po ozkih ulicah,
pa nobeden ni zinil nobene, še pogledal ni nobeden
nobenega. Naposled prideta v karavan-seraj***) al¬
banske straže. Soba je vsa meglena od samega tobaka,
na sredi beril svetilnica, okoli sedč po turški (navskriž
noge pod seboj) Arnavtje, Bolgarji, Albanci in vedi-
gabog kaka soderga še. Divje se nosijo vsi, divje
imajo obraze, še strašnejše pa gledajo. Kirdžali stopi
nazaj čez prag in hoče oditi, ali Mihajlaki ga s silo
potegne v sobo, stari Kordaki se pa oglasi: „Nikar
naj te ne bode sram, saj nisi deklo, mi pa tudi ne
zaljubljeni ! 11  — Berž mu dado lulo na dolgej cevi in
skledico kave. Kirdžali zažgi:, kadi, pije kavo, po¬
sluša važni pomenek, ali ni dosti razumel, le posa¬
mezne besede je slišal, vse pretergane, da ni nič
vedel, kaj imajo. V tem je Mihajlaki na strani govoril
s Kordakijem. Ko se pogovorita, približa se Kirdžaliju
stari Albanec in s tako močjo svojo roko spusti na-nj,
da se je ves stresnil. — Ti si slovanskega rodu, ker-
ščanske vere, ali te ni sram turške obleke in ukla-

*) Muezin = klicar na molitve.

**) Džamija = mošeja.

***) Karavan-seraj = prenočišče.

10

njati se Muzulmanu ?“ Kirdžali potegne turban z glave
in ga zažene ob tla. — „Ali si otročji!“ Znamenje
samo si vergel pred noge, iz grenke sužnosti pa nisi
še. Ali bi bil rad prost ?“

,,Hočem!“ in oči se mu zasvetijo, kakor dve ža¬
reči zvezdi.

„Ali se ne bojiš smerti?"

„Ne bojim!“

„Ali bi umoril tedaj našega vraga ?“

„Koga?“

„Pašo Mehemeda, našega gospodarja in vladarja.' 1

Kirdžali se zamakne v misli, dene roke križem
na persi, pobesi oči in vzdihne: „Tega pa ne morem :
paša me ima rad, Mehemed je moj dobrotnik."

„Kaj tvoj dobrotnik! zato ker te živi in oblači?
Saj tudi njegovi konji oves jedo vsak dan, še z dra¬
gimi plahtami je odčva in uzda z dragocenimi uzdami;
saj ima rad in boža tudi svoje pse; le idi in ljubita
se. Idi, razodeni paši naše namere: povej mu, čez
eno uro da zadene smertno geslo ali njega ali pa nas;
da podonavskih Slovanov čaka ali sveta svoboda, ali
pa večna sužnost, le berž nuj, čas je drag! Paša te
gotovo bogato nadari, še kako službo v haremu ne¬
mara doboš zato, kaka sreča!"

Kirdžali je prihajal zdaj bled, zdaj rudeč; kar
utripale so mu noge v kolenih in nekak peklen ogenj
ga začne peči v sercu. — „Ne, ne. izdam vas, z vam
vred se bodem boril za svobodo, z vami vred hočem
v nevarnost, paše pa ne morem umoriti."

11

„Le idi, kamor ti drago, idi, vlačugar brez rodu!
Ti si sužnikov sin, spočela te je pa svobodna mati:
idi in vklanjaj se svojemu gospodarju, kakor se je tvoj
oča, in morebiti se še!“

„Lažeš, jezičnik! Jaz sem Slovan, svoboden,“
in zgrabil je za jatagan; ali Miliajlaki vhladi s svojo
žilavo roko ognjivega mladenča, stari Albanec se pa
nasmehne: „Ne z besedo, ne z grožnjo, djanski po¬
kaži , da si Slovan,“ in vsi začno vikati:

,,Kirdžali, tl si Slovan, otmi nas iz grenke suž-
nosti, v tvojih rokah je naša osoda!“ •—■

Na Kirdžalijevem obrazu se bere strašen dušni
boj, na očeh pa, da se mu je omajal pervi sklep.
Tovarši silijo va-nj, Kirdžali pa ne vč, kaj bi; pre¬
mišljuje, in naposled obljubi s preterganim glasom:
„Pusti me, Mihajlaki, umorim pašo.“

Kordaki ga berž prime za besedo: „Prisezi na
kerščanskega Boga, na slavjansko svobodo, da iz-
veršiš svojo obljubo!“

„Prisegam,“ zaterdi Kirdžali s slabim glasom.
„Kirdžali! ali če ne misliš, premisli se; pomisli,
da gorje tistemu, kteri krivo priseže na Boga, krivo
na svobodo. Sramota in prokletstvo takemu živemu,
sramota in prokletstvo njegovim kostem po smerti!“
„Prisegam! umorim ga!“ vskrikne s silnim, z
vzvišenim glasom Kirdžali, in objemati ga začno vsi
po versti.

„Kirdžali naš! Smert paši, prostost nam!“ in
govoril je dalje stari Kordaki tako-le: „Ali ne misli,

12

da sami nimamo pogumnih sere ali krepkih rok. Vsak
izmed nas je gotovo pripravljen umoriti Mehemeda,
toda to se mora zgoditi še danes, ali pa nikoli: jutri
bi bilo prepozno. Paša bi izvedel vse, in naša osoda
potlej ! britko bi jokala svoboda. Ta-le čas pa ne more
nobeden izmed nas k paši, samo ti. Danes obhaja
ravno rojstni dan svoje hčere. Ti bodeš igral na šez-
daro,*) kako bolgarsko pesem zapel našemu zatiraveu,
zapel na sramoto slovanskej svobodi. Zaigraj mu z
bodalom tisto trenotje, ko začuješ strel v gradu na
dvorišču. Izmajlovčanje so z nami, janičarjev pa ni
veliko; torej zmoremo. Upajmo v Boga in vsak v
svojo sabljo! Gotovo zmoremo, in potlej zapojemo
pesem o svobodi!“

Kirdžali in ž njim vred vsi zavpijejo zdaj: „Zmo-
remo in zapojemo pesem o svobodi!“

„Zdaj pa se razidimo vsak, kamor ima kteri, ti
Kirdžali pak, pripravi se, uberi šezdaro in nabrusi
bodalo. 11  — Divja truma ognjiva, vsa maščevalna, za¬
pusti karavan-seraj.

Kirdžali, prišedši v svojo izbo, ubere strune na
šezdari in na kamenu nabrusi bodalo. Z neko staro
junaško slovansko pesmijo si razvname mladostni
ogenj, ogluši vest, vgasi zadnjo iskro svoje hvalež¬
nosti in v imenu svete vere, v imenu svete svobode
roke in serce ojači za namenjeni zločin.

*) Šezdara = guitara.

13

II.

Po dvoreh v palači gori mnogo luči v smolnih
bečkih, in v haremu zlati velej asna svetloba kristalna
okna. Svečanost obhajajo v palači, svečanost v Izmaj-
lovu. Paša slavi rojstni dan svoje edinke, svoje pre¬
drage hčere. Milosti, darov, jedi, pijače, vsega tega
je ukazal obilo razdeliti svojim služabnikom in Izmaj-
lovčanom.

Čuden mož je ta kiaja*) Mehemed. Cvete mu
slava, z zakladi ne ve kkn, v časti v kakej je, kako
mogočen, ali zmeni se khj za vse to! Hladno tepta
po vsem. Čast, ljubezen, razkošje se mu razgrinja
pred nogami, smeje in ponuja njegovemu objetju, ali
zaničljivo zametuje vse. Kedar se smeje, smeje se
kakor po sili; kedar se mu razjasni čelo, razvedri se
mu, kakor primorano. V vojski je hraber in krut;
kedar je mir, tačas je resen in zmerom le sam. Sta¬
rost ne more spepeliti v njem čutnega žaru; komaj
je preživel polovico četertega desetletja, pa živari, ne
uživa životnega razkošja, kakor človek z unega sveta.
Takov je Mehemed, paša, vodnik, gospodar. Ali oča!
— Levinja ne ljubi svojega edinega mladiča, kobila
ne svojega novo rojenega žrebeta tako, kakor Mehe¬
med svojo Selimo. Z doma misli na-njo in hrepeni po
njej, dom& pa se smeje od samega veselja, ali pa
joče kakor otrok ali blazen. Selima je njegovo življenje,

*) Kiaja = pažin namestnik.

14

njegov svet, s kratka — vse. Stari Hakim, černi pašin
skopljenec, pestiin, služabnik, zvest kakor pes, ta
pripoveda, da kiaja Meliemed ni bil tak pred leti, da
je bil ognjen, strasten, vesel, nevgnan razkošnih, skop,
slavohlepen. Dvajset let staremu se je serce vnelo za
sužno G-ruzijanko, Saro Mihaelo po imenu. Ljubil jo
je kakor svojo dušo, kakor Mohameda, kakor Allaha.
Ali nekoliko nedelj po Seliminem rojstvu vzame ne¬
usmiljena smert ljubimko Mehemedu. Od takrat je
strastni Turčin mertev vsemu svetu, in kakor je prej
goreče in le mater ljubil, tako ljubi po njenej smerti
hčer. Stari Hakim prisega na Allaha, na proroka, da
že trinajst let paša ni nobenej odaliski vergel več no¬
bene rute, da nikoli nobenej več ne daruje nobenega
prijaznega pogleda, da-si sleherno leto kupi obilo naj-
krasnejših deklet vzhodnih in zahodnih, in dobi za
davek in za dar od sultana, da mu veličajo harem.
Stari skopljenec ne laže, mora sveto resnico govoriti,
edini zaupnik haremovih skrivnosti svojemu gospodu.

V velikej sobi, v zakladnici orientalske gizda-
vosti, razliva se v potočili velejasna svetloba po zlato-
in srebro-tkanih šarenicah, in sijajen ogenj lije svojo
svetlobo po pisanih perziških preprogah in kašmirskih
zagrinjalih. V alabastrovih urnah šumi in kipi sorbet*)
iz raznega vzhodnega sadja. Lahki oblači arabskega
kadila plavajo po sobi in čaravno vonjajo. Na mehkej
vajšnici sedi Mehemed, poleg njega pa mlada Selima.

*) Sorbet = turška hladivna pijača.

15

Paša odgerne zavoj devi z obličja in začne jej božati
krasno lice, božati s svojo terdo roko svilne obervi
in svftle, vranje Černe lase nad nežnim rujavkastim
čelom. Odaliske pojo in plešo, skopljenci skačejo, bob¬
najo , in za steno godci krožijo na janičarske rogove,
trobentajo trobentarji in pavkajo pavkarji. Selima se
radnje: oko jej pleše s plešočimi vertinci vred, uho
slastno sesa godbin odmev in njena duša se poji s
šumnim veseljem in kipi. Paša pa nič ne sliši, nič
ne vidi; zamaknilo se mu je oko v hčerino obličje,
raduje se njene radosti, uživa njeno življenje.

Nehala je godba, nehal ples. Mehemed sprego¬
vori: ,,Huriska moja! ali rada poslušaš šezdaro ? Tvoja
mati je rada poslušala jo.“ Pa kar umolkne in solze
mu žalijo oko; rad bi je bil utajil, ali ni mogel. Se¬
lima otare solze očetu s svojo ljubko roko in z než¬
nim, sladkim glasom začne uteho liti v njegovo serce:
„Kako si dober, oče; saj veš, kar ljubiš ti, to ljubim
tudi jaz.“ — Paša se pa razplameni in svoje ustne
pritisne na njeno čelo. „Predraga hči, taka je bila
tudi tvoja mati!“ Zdaj tleskne, in stari Hakim stopi
pred-enj in do tal skloni čelo. „Pokliči Kirdžalija, in
šezdaro naj prinese s seboj.“ Hakim odide, pa kmalo
se verne z bolgarskim mladenčem. Selima hoče zavoj
spustiti po obličji, ali Mehemed jej na lahko zaderži
roko rekoč: „Saj je le sužnik.“

Čeravno je natihoma rekel to paša, vendar Kir-
džalijevo uho ni preslišalo njegovih besedi, ki so mu
v serce segle kakor meč. Divje je pogledal in ponosno,

16

in ni za strune prijel, temuč za jatagan. Dekle se
začne tresti od samega strahu, celo paša si ne upa
v oko pogledati Bolgarju; pobesil je glavo in z rahlim
glasom spregovoril: „Mladi moj prijatelj! zabrenkaj
na šezdaro in zapoj kako bolgarsko pesem.“

Kirdžali ni spremenil svojega pogleda, kratko in
pretergano odgovori: „Ti gospod, jaz sluga; ti veliš,
jaz moram slušati,“ in ni čakal nobenega ukaza več,
kar udaril je na strune. Mojsterski mu perstje be¬
gajo po šezdari, nebeško harmonični zvuki izvirajo iz¬
pod gibčnih perstov. Začne staro bojno pesem davnih
Slovanov, gleda zdaj Mehemeda, zdaj Selimo. Pervič
ta pot vidi pašino hčer, pervič je ženska krasota čudo
zbudila v njem. Kakor rešnja zvezda, tako se mu
bliska Selimino oko. Njena krasna postava, rujavkasto
obličje, nčžni govor, vilinske, pstne, kažejo kakor kako
zercalo mnoge hude strasti orientalskega serca. To
trenotje je Kirdžali pozabil svoje prisege in terpke bo¬
lečine, ki mu je bil zadal jo spomin na svojo suž-
nost, pozabil je, da je sužen Slovan, Selima pa Mu-
zulmanka — oko in serce se mu je vtopilo va-njo.
Ljubezen, sovraštvo, prijaznost, maščevavnost — vse
to se v človeku žive fantazije tako hitro versti kakor
grom po blisku, in z vso močjo vdarja v njegovo
dušo. čarokrasna je Selima v belej , zlato-tkanej
obleki, v belem zavoji zlato-všitem, belo obuta, v na¬
ramnicah , okrašenih z amuleti in dragim kamenjem,
in z biserji na vratu. Kakoršna tu sedi, vsak bi jo
moral imeti za najkrasnejšo Gruzijanko, za najlju-

17

beznjivejšo odalisko v mohamedanskem čdenu,*) ali
če vstane in kakor kraljica pogleda okoli; če gori in
doli gre po sobi kakor ponosna vladarica vsega sveta,
potlej je mogočnost, krona, eden vse le senca,
potlej Bog tleska sam svojej stvaritvi, a človek
mora pasti na kolena in častiti njeno krasoto — to
božjo stvar. Kirdžaliju je roka oterpnila na strunah
in glas umeri na ustnah. Paša ni zapazil tega; Se-
lima pa; rudečica jej je polila obličje,— ali od sra-
možljivosti ali je kak drug čut vnel se v njej , kdo
vč? Ženska ima že v najmlajših letih ta dar, da uga-
njeva čute, ki je zbuja v nas. Na pervi pogled vidi
svojemu častitelju v serce tako jasno, kakor Bog vest
vsakega človeka. Selima se vsede, Kirdžali vzdihne in
vzdigne roko za drugo pesem, kar na dvoru zagernu'
strel iz samokresa.

Odaliske vskriknejo, tako so se ustrašile; paša
plane po koncu: „Saj ni nič, primerek, nepazljivost. 11

Selima vstane in neprestrašena pogleda Kirdžalija,
a Kirdžali se še premaknil ni, kakor okamenel. Vno¬
vič strel na dvoru, brenkoče orožje in divij krič. Stari
skopljenec plane v sobo: „Paša! Albanje so vstali,
zarotili so se in hotč tvoje življenje in zaklade. 41  —
Mehemed pokojno odgovori: „Hakim! varuj harema,
precej jim odgovorim. 41  — Objame hčer in poljubi, in
potegne meč iz nožnice. Kirdžali divje pogleda pašo
v obraz in zgrabi za jatagan. Selima vskrikne, pre-

! ) Eden = raj.
Kirdžali.

2

18

strašena in solzna: „Oče, varuj dragega življenja!
Kirdžali, brani mojega očeta!“ — In paša se ven
grede zadene ob Kirdžalijeve persi, Kirdžali pa po¬
tegne jatagan in vdere za njim.

Moško se branijo janičarji, Albanje se pa zaga¬
njajo v4-nje in vpijejo: „Vdajte se, vaš paša ne živi
več!“ V tem se oglasi sirov, germeč glas: „Ne verni
psi! še živi še, na vašo. nesrečo!“ — To je znani
Mehemedov glas. Janičarjem raste serčnost. Albanje
začno še huje divjati, in divjejše napadejo Turke.
Eden je že nameril na Mehemeda, ali Kirdžali mu
orožje z jataganom odbije znad pašine glave, in z
ostrino odmahne Albanu glavo z vratu, kakor žanjec
s svojim šerpom mak s stebla. Albanje začno vpiti:
„Izdaja! izdaja!“ in perhajo na vse strani; janičarji
besno dero za njimi, in kterega dobite, vsakega ubijo.
Pri rudečej smolnej luči se vidi, kako bojuje paša,
in Kirdžali kako mahljeje odbija od njega, kako ga
zaslanja s svojim telesom, kako brani in smert zadaja
svojim starim tovaršem.

Naposled se vse vpokoji. Albanje so bili pobiti
večidel vsi, druge so pa janičarji polovili in povezali.
Predno so Izmajlovčanje mogli v orožje, že jim na ušesa
prikrili glas o izgubi. Zapirali so se, zaklepali v hiše
in prosili Boga, da bi z večnim molčanjem zagernil
njihovo namero, kakor bi bilo krivično, pa ne po¬
šteno, ne častno, ko bi se oteli iz turške sužnosti.

Sredi vstajnik trupel prime paša mladega Bolgarja
za roko: „Na tem-le mestu te odločim za ago svojej

19

novej straži, in nek mertvaški glas pristavi: „Izda-
jico, odcčpljenca, nekdanjega lupežnika!“ — Paša
sune z nogo neko truplo, pikne z mečem, ali ni bilo
več živo. Stari Kordaki je izdihnil svojo dušo, rekoč:
,,Lupežnika!“

Mehemed ukaže, naj v reko zmečejo trupla, za-
lotence pa zapro: „Jutri jim pa pokažemo, kaj znamo,“
sam je šel pa v harem.

Ves zamišljen Kirdžali stoji na mestu: „Jaz sem
izdajica, krivoprisežnik, iznevčrjenec. — Zdaj sem pa
rčs zaničljivee, izmeček, brez rodu, brez vere, brez časti.
Ali Selima, kako je krasna, to je angelj ! Kekla mi je:
,,Kirdžali, brani mojega očeta!“ Kako bi je ne bil slu-
šal?“ — Dolgo časa se je mladenič boril sam s seboj,
naposled se pa zgrudi na tla brezupljiv; opojila ga
je bila ljubezen, opojila nada.

III.

Kirdžali ne spi: obup, ljubezen mu pali dušo
tako, kakor kužnega vročina. Noč je merzla, rosa
obilna, a vendar vre kri v mladenčevih žilah. Na
nebu je tiho, na zemlji tiho, ali v Kirdžalijevej glavi
burno in hrurnno, kakor v zraku o morskej vihri.
Vsede se, začne mencati oči, kerči roke, rad bi se
prepričal, da ne spi. Divne prikazni plešo pred njim.
Kervavih persi, divjega pogleda, kerčevito zategnje¬
nih ust kaže za njim stari Kordaki: „Izdajica! —
iznevčrjenec !“ Otroci in žene, bolgarske in valaške

2 *

20

se mu posmehujejo, s perstom kažejo za njim in kriče:
„Kukavica, izmeček brez časti in brez rodu !“ Kirdžali
začne mežati, ali neprenehoma prikazni plešo okoli
njega. Rad bi skoro jutranje zarje, ker meni, da
izginejo o belem jutru prikazni. Bolestno vzdihne in
vpre oko v harem. Zdi se mu, da vidi belo obleko
in žensko postavo pri oknu; to je Selima, hvaležno
se mu leskečejo njene oči, vonjavo smehljajo njene
ustne. Kirdžali je pozabil svojih bolečin, včs srečen
je zdaj, na vse persi diše sapico, ki veje od drage
Selime. Debelo se je zagledal v krasno devico in
prosi Boga, da bi podaljšal noč, ker o belem dnevi
mora zapustiti kraj svoje sreče. To je pervo genotje,
v trenotji pa zmeni naše misli, zmeni čute človeku,
in serce nektere serce, nekteri hlapč pa iž njega,
kakor goba, da v vednem boji s čuti živi človek.

Še zmerom ima v Selimino postavo oko zamak¬
njeno Kirdžali, ali je res vidi, ali se mu le zdi; kar
ga zdrami nek tih glas, kakor iz tal: „Kirdžali!
Kirdžali!“ — Bolgarski mladenič se zdrami in pogleda
okoli sebe. — Ali nič ne vidi. Ali zopet se oglasi
tisti glas: ,,Kirdžali! Kirdžali! 1 ' — Zdaj vstane in
grč pogledat. Še nekoliko leži trupel; dotakne se
enega ranjenca, pa je mertev, tudi drugi je že terd;
ali ko se približa tretjemu, ta šepne : „Kirdžali, otmi
me, prisegam ti hvaležnost.' 1

„Ali si ti, Mihajlaki, ali te je že drugoč vrag
prinesel meni na pot ?“

„Ta pot bodi Mohamedan, ali postani paša, ali
kar hočeš, meni vse eno, samo življenje mi otmi."

21

„Idi z menoj.' 1  — Mihajlaki vstane, in videlo
se mu je, da je popolnoma zdrav. — „Arnavt! ti
nisi nič ranjen."

„Mene se ni dotaknil noben meč; ali raji bi,
da bi me zavlekli v Donavo nego da pridem v ječo
in jutri na kol. — In šla sta skozi dvor, ko so jani¬
čarji bili nazaj na poti po ostale mertvece. Poznali
so novega ago, ali nobeden ni rekel nobene besede.
Srečno sta prišla skozi vrata iz palače. Sredi mesta
Mihajlaki vstavi Kirdžalija : „Ti si nas ogoljufal, lahko
bi se ti osvetil zato, ali otel si mi življenje, za kar
sem ti obljubil hvaležnost. Amavt Mihajlaki zna biti
zvčst svojej prisegi. Ako bi utegnil potrebovati naše
pomoči, na ktero se laže zanašaš, nego mi na tvojo,
le samo omeni našej Arnavtki Fariki, in Mihajlaki ti
bode precej pripravljen, da ustreže tvojej želji." —
Izgovorivši izgine po stranskej ulici med hišami. Kak
drugi krat bi bil Kirdžali z mečem kaznil take zanič¬
ljive besede, ali ta pot je moral za dobro vzeti terpko
razžalitev, in verne se v palačo.

Drugi dan o solnčnem vzhodu so za kazen mo¬
rali umreti vstajni Albanje, Kirdžali je pa od paše
za spomin dobil — prav iz njegovih rok : zlatoresasto
redečo obleko, bel turban iz kašmirskega tafeta in
rudeč, znotraj siv kožuh : častna znamenja in imenitna
Muzulmanom, kristijanom pa nečast.

Mladi aga ukazuje 500 čilim vojščakom, po¬
slušnim vsakemu migljeju. Lahko bi poskusil, da bi
se izkopal iz otomanske sužnosti ; lahko za svobodo

22

vnel daška in slovanska plemena, ali še na misli mn
ni to : mladi Bolgar ljubi Selimo, nikakor bi jej ne
izkalil sladkega pokoja ; rad bi svoj život pustil go-
ljufivej osodi, da bi ga Mehemedova hči le enkrat
prijazno pogledala s svojimi temnimi očmi; njej ua
ljubo je pozabil tistih krasnih sanj o starej slovanskej
svobodi; njej na ljubo zakriva podobo Marije Device
z muzulmanskim kožuhom. Gotovo bi zatajil Kriščevo
vero in Mohameda slavil z dušo in z ustnami, ko bi
Selima le rekla : „Jaz hočem", kajti beseda „hočcm“ iz
ljubimkinih ust je ljubimcu verski zakon, božja beseda.

Leto teče, verste se meseci, tedni, verstč dnevi,
spremin se umiče spreminu, ali Kirdžalijovo serce, nje¬
gova osoda se nič ne predrugači. Serec mu gori tako,
kakor je gorelo, zmerom je na konji, vedno meče
kopje, in vojuje, kakor je vojeval; vrata v harem so
mu pa le zaperta, rad bi časi videl Selimo, pa je
ne more. Ob samem zraku ne more živeti človek,
ne more gorečega serca utešiti s samo nado. Zlate sanje,
zlati gradovi v zraku vežejo človeške misli na čas s svo¬
jimi čarodejnostmi. Pokne pa trenotek, da se raz-
perhnejo, da izginejo, kakor jutranja megla, kakor
pena na vzburjenej vodi. Nepoterpežljiv je že Kirdžali,
merzi se mu, ker mu je življenje tako enolično;
merzi muka dušne ljubezni, zopet se mu v glavi zdaj
pa zdaj zbudi' stara znana misel na svobodo in ponos
sladko šepeče na uho : „bodi mož!" —- „Saj to hočem,"
spregovori Kirdžali vselej in začne z besedami in z da¬
rovi podkupovati Albane, Mehemedovo pribočno stražo.

23

Nekega dne na večer pridirja nek tatarski sel
na penastem konju v Izmajlov in vstavi se palači
pred vrati. Kljuse strašno zazlje, globoko sopne, in
potni dim ga vsega pooblači. Tatar napne persi,
hlepno dihne va-se zdrave sape, skoči s sedla, po¬
pravi si žolti turban, stegne se, da mu kosti pokajo
v členkih, potlej pa veli, naj ga peljejo k paši.
Radovedni stopijo okoli njega, vprašujejo ga, od kod
je prišel in kaj bi rad. Tatar pa le molči, kakor
ne bi imel jezika, gleda okoli sebe, odmajuje z glavo
in nobene ne zine. Tako se mora muzulmanski po¬
slanec vesti; ukaz njegovega gospoda je sveta skriv¬
nost, ki jo sme razodeti le tistemu, kteremu gospod
reče. Nezvestega posla bi Mohamed izobčil iz števila
Izlamu zvestih otrok, in po sinerti bi ga ne pustil v
sedmo nebo gledat prekrasnih hurisek, temuč eblissina*)
bi na veke bila njegova duša. — To trenotje pride
černi skopljenec, stari Hakim, migne Tatarju z roko
in pelje ga naravnost v harem. Kakor se lovski psi
berž zbero, valjajo po tleh, skačejo, cvilijo od sa¬
mega veselja in lajajo, ko zagledajo osedlanega konja,
lovski rog ali puško, ker so jim to všečna znamenja,
da pojdejo na lov, tako tudi muzulmanski vojščaki:
šepečejo, srečo voščijo drug drugemu, bistro gledajo
in gladijo deržaje svojim sabljam in jataganom, kajti
tatarski jadernik nosi glas ali na vojsko ali na kak plen.

V haremu se Mehemed sam razgovarja s Ta-

') Eblissina = hudičeva.

24

tarjem, naposled pa da poklicati Kirdžalija. Mladi
aga stopi pred pašo, prikloni se mu — spodobno,,
ali ponosno, in vpre oči va-nj, ni pobesil jih, kakor
je sužnikom navada.

,,Kirdžali! jaz te poznam, kako si mi zvest, serce
imaš tudi hrabro ; ponuja se ti slava in lahko se iz¬
kažeš. Ti bolgarski psi so se vperli pašinej mogoč¬
nosti, vladarju vsega sveta. Jutri o solnčnem vzhodu
na čelu vsej albanskej straži odrineš iz Izmajlova.
Tatar bode pa tvoj kažipot, ta ti pokaže, kje se je
vgnjezdil sovražnik. Po bliskovo plani na-nj in uniči
ga z gromovo silo. če bode pa sila, pridem jaz za
teboj. Jutri zjutraj se zberi z vsem svojim sprem¬
stvom na dvoru v palači. 11  Aga se prikloni in odide,
paša da pa poklicati svoje druge bojne vodnike, in
vsakemu je naročil in ukazal, česar je bilo treba.

Ivirdžali je na kratko zapovedal Albancem : „Jutri
pred solnčnim vzhodom imejte konje osedlane, orožje
pripravljeno. Za tri dni vzemite s seboj živeža za-se
in za konje. O solnčnem vzhodu odrinemo. 1 ' — No¬
beden ni ne čerhnil, še na misel ni prišlo nobenemu,
da bi bil vprašal, kam pojdejo in po kaj , vsi se berž
in veseli razido, da pripravijo, kar jim je ukazal aga.
To mora vojščak, da precej sluša, da se ne obotavlja,
da izverši ukaz, pa nič ne vprašuje, kaj in kako.
S tako vojsko bi lahko zmogel ves svet, kakor je
dolg in širok. Stokrat gorjč pa in prokletstvo vojski,
če se vojščak obotavlja, če premišljuje, vojskovod pa
ne zna oponesti se. — Kirdžali grč v svojo sobo,

25

ogleda orožje in vojno obleko, ukaže sužniku, naj mn-
podkuje vranca, in ko ostane sam, začne široko
korakati gori in doli po sobi in serditi se: „Paša me
kakor psa pošlje na lov. Tatar ti pokaže zverjad, ti
pa bij in mori. Ljud, ki bi rad svobodo, to so bol¬
garski psi. Kirdžali! ti si izdajica, nezvčstnik, vre¬
den, da v bratovsko kri pomočiš svojo roko; vreden,
da pod Mohamedovim praporjem bojuješ za svojevčrce,
za pravovčrne kristijane. Čaki, paša ! Bojišče ni tvoj
harem, tam ni nobenega satana, da bi me skušal,
nobene krasnolične device, tam se ne bliska temno
Selimino oko, da bi te obvarovalo, Muzulman !“ —-
Zdaj zaškriplje z zobmi in divje se zasmeje. — Kir¬
džali ima berke, ima jatagan, ima roke za svobodo
in serce za včro. „V sili, tačas znajo prositi, in
Sclima je rekla: „Kirdžali, brani mojega očeta !“ ali
potlej je pozabila, da živi kak Kirdžali na svetu.
— Vzdihne. — „Zakaj njene podobe ne morem iz¬
brisati iz spomina ?“ — Grč nekolikrat gori in doli
po! sobi, „ali izbrišem si jo, čaki, ti ošabni paša! Z
mojo pomočjo si zmogel in kaznil Albance, zdaj pa
jaz s tvojo zmorem in uničim tebe in tvoje Muzul-
mane !“ — Že je hotel v mesto, zato da bi se po-
razumel z Mikajlakijem in z izmajlovskimi Valahi, kar
nenadno v sobo stopi nenavadni gost, stari Hakim.
Kirdžali se začudi in odpre usta, kakor bi hotel
vskrikniti na ves glas, ali skopljenec dene perst čez
usta, naj molči; približa se agi in šepne mu na uho:
„Moja hosudarka, krasna Selima ti vošči zmago in

26

rada bi, da se kmalo verneš. Pošilja ti ta-le darek;
imej perstan na vrati, varoval te bode, da ne one¬
srečiš ; ruto nosi pa na persih, da ne pozabiš nežne
roke, ki jo je stokala. Ali če ti je življenje kšj
drago, če hočeš še dalje gledati dnevno luč, molči,
če ne, goijč meni, gorje tebi.“ — Ko pove, da agi
v roke spomin, zavit v tenko platno in tako berž
odide, da Kirdžali ni utegnil spregovoriti, ne roke
stegniti, da bi ga bil prideržal. Kakor okamenčl,
tako stoji, sam ne ve, ali je to res Hakim, ali se
mu le senja, da je to le fantazija. Razvije platno:
odvije zlat perstan na zlatej verizi, okrašen z bag-
daškim safirjem in s čerkeskimi amuleti. Bela ruta
je iz delijskega muslina in krasno pisano pretkana,
zares mojstersko delo. Kirdžali ogleda to tkanino:
pote, posute s cveticami, na konceh zlati slavčki,
miljenci vzhodne rože ; na sredi dvč sklenjeni serci,
spodej pa armenske čerke : S. M. K., prav spodej
pak so vtkane te-le besede: „Bog je ljubezen vstvaril
za ljudi , 11  pravi slavni pesnik Sadi. — „Serce išče
serca; ko se pa najdete, sklenete se terdno, kakor
demant. Smertni ogenj jima ne more nič, še v čden
se preselita z ljubeznijo, kajti ljubezen je najkrasnejši
božji dar . 11  Strastno poljubi Kirdžali ta napis, po¬
ljubi tkanino, poljubi mušlin, saj vse to je bilo v
Seliminih rokah. Obesi zdaj perstan na vrat, dene
ruto na serce in ni šel iskat Mihajlakija. Še je kipel
v njem sklep, ki je bil pognal v njegovej duši, ali
premislil se je. ,.Jutri bodem videl, kaj in kako . 11

27

Tako vse odlašamo le na jutri, vse reči, kterih
nečemo izveršiti, ali pa če nismo za dosti serčni,
da bi je. Ko mladi aga vteši očitajočo vest , da
je na „jutri“ odložil svoj sklep, potlej je bil sre¬
čen, kakor slavček, rožni milček, kedar sedi na
cvetji in diše njegovo vonjavo ; srečen je bil in dušo
in serce je imel zamaknjeno v cvetje sladke ljubezni.
Vso noč se mu je senjalo o temnih oččh, o krasno-
ličnej Selimi.

Priplulo je izpod zemlje solnce, kervavo solnee,
in ognjive žarke vsiplje na svet. Med oblaki mesec
sveti; ali sramožljivo bledi in skriva svoja rožička,
rad bi sterpel blesk solnčnega obličja, ali ne more ga;
sram ga je in pripravlja se na vtek. Na dvoru v
haremu stoji cela truma albanskih jezdicev, mladi aga
pa na černem arabcu v divnem skoku jezdari gori in
doli med verstami. Besni konj mu zdaj v tla koplje
z zadnjimi nogami, kmalo kviško plane kakor ščuka
izpod vode, kmalo zopet pleše v skočnem diru kakor
devica na plesišču in igra z nogami v vetru. Pa
vstavi se, začne grebsti s kopiti, veter mu na drobne
nitke razpihuje svilno grivo, potlej repne in dvigne
rep, da je kakor nojev čop, in iz nozder in oči' mu
serši ogenj. Nerad je na konji Kirdžali, ali vendar
tako sedi na njem, kakor bi bil prikovan k sedlu,
ne za palec ne odskoči, še ne premakne se ne. Ne¬
rad derži uzdo, ali vendar jo z mojstersko roko.
Bogato ima konja osedlanega, bogato oblečen je sam,
ali še stokrat strastnejše njegovo obličje. Albanje,

28

janičarji, skopljenci, vsi imajo oči vperte v mladega
ago, ali Kirdžali, da-si dirja med verstami, še ne
pogleda na-nje, neprenehoma z očesom strelja na okna
haremovih čumnat. Sokolje ima oko: skozi močne
šipe zagleda Selimino obličje za odgernjeno zavčso.
Naglo se pogovorita z očmi, in z ognjivim pogledom
si prisežeta večno zvestobo. Zdaj ponosni Mehemed pride
na mostovž ; s preskušenim očesom pogleda versto za
versto, jezdica za jezdicem, naposled pa ukaže, naj
odjezdijo. Aga kmalo dirja, kmalo v skok jezdi okoli
bojnih verst, zdaj na desno zdaj na levo, in 500
jezdicev se na enkrat premakne z mesta, tako naglo,
kakor bi oreh sterl kdo. Temni paša sam se na¬
smeje ta pot in zakriči: „Kirdžali! pervič se ti slavno
polje odpre ta krat; varuj, da ne skališ bojne slave
mojemu vojaštvu!" Aga dvigne meč, na znamenje,
da ali zmore ali pa pogine, skloni čelo h konjevej
grivi, ali pred pašo ali pred devo, ki je gledala iz
harema skozi okno — kdo vč ? obeme konja na zad¬
njih nogah na tako majhnem prostoru, kakor je plošček
velik, zdirja pred trumo, še enkrat pogleda nazaj in
Albanje odjezdijo skozi vrata, aga pa na čelu jim.

Kako razkošje vre v Kirdžalijevem sercu! Mladi
aga vč, da serce gori za-nj, in nad to srečo je
ni nobene druge na svetu. Jezdijo skozi Izmajlov.
Tatar naprej dirja, k Donavi kaže pot. Kirdžaliju
duša kipi od same nepoterpežljivosti; v trenotji bi
rad zgrabil in zmogel sovražnika, da bi se berže
vernil in zmagovavna znamenja položil Selimi k nogam.

Veter veje od seveija k jugu; po temno-sinjej
Donavi se pode gosti valovi, — po Donavi, ki s
penami svoje jeze peni svoji skalnati obali. Po širo-
kej strugi na šajkah se pelje albanska truma, sami
jezdici, pelje napit se kristijanske kervi in vgasit slo¬
vansko svobodo ; slovanski in daški veslarji pa veslajo,
stara Donava nese polne šajke na svojem herbtu, ali
ne vtopi jih ! Očito, da je zanisano v osodnej knjiži:
„Ni še vdarila ura svete zmage svobodi in svetej
Kriščevej veri.“

Šajke priplujejo k obali, jezdici poskačejo na
suho, vstopijo se v verste in zdirjajo ob Donavi po
silistrijskej cesti. Pred njimi se kadi prah in za njimi
se vzdiguje dolg oblak. Tretji dan zaslišijo to¬
pove, kmalo potem zagledajo dim in mesto Silistrijo
v ognji. Grad še stoji, zastopi besnih Bolgarjev se
zalctujejo va-nj , v njem pa se Mohamedanje branijo.
Kirdžali se zmisli na svoje rodišče in serce se mu
začne kerčiti. Tatarski kažipot pokaže na grad, rekoč:
,,Aga, tukaj sovražnik divjd, tam pa se naši bra¬
nijo!" — Kirdžali se začne tresti, vstavi se, že
mu je na jeziku : ,,Za bolgarsko svobodo, za Kri-

ščevo vero !“ kar se vznemiri konj pod njim, in Kir¬
džali začuti pretkano ruto na levej strani na persih,
zlato verižico na vratu, in Selima se mu v duhu pri¬
kaže v bliščavi vse svoje krasote. Zavihti sabljo nad
glavo in zakriči: „Allah, Allah ! Za menoj !“ in zdirja
naprej proti Bolgarjem. Albanski jezdici zarijovč,
kakor čreda samih hudičev : „AUah, Allah !“ Začno

30

sukati svitJe meče in drezati konje, da kar v skok
dero za ago. Vse je temno in zavito v prah, zemlja
doni od konjskih kopit, sapa žvižga. Bolgarjem je
ta naskok nenaden : zmešajo se in začno bežati, osvo¬
bojena posadka priverši iz gradu in zedini se s Kir-
džalijevimi Albani: gonili in tolkli so se do terdne noči.
Vsak Alban si je po deset bolgarskih glav navezal
na pas in na jermenje na sedlu , paša silistrijski je
dobro plačal odsekane glave. Kirdžaliju je podaril
dva arabska bata (žrebca) in bogato opravo za-nju,
2.000 zlatih lev, verižico iz samih dragih kamenov in
zeleno-žametov kožuh, našit s soboljo kožo.

Deset dni so plenili po bolgarskih vasčh in po¬
žigali, in Kirdžali je povsod sam ukazoval in požigal
in plenil. Namen je bil gotov, sto vasi je bilo sam
pepel, do tal požganih, deset vreč bolgarskih ušes so
poslali v Stambul sultanu za dar. Izmajlovski paša je
za pomoč dobil dvajset voz, polnih dragega plena
in 2.000 obrokov raznega blaga. Albanje so si na¬
plenili zlata in druzih reči, Kirdžali pa obilo darov,
priplenil si razsežno mohamedansko slavo, med kri-
stijani pa zaslužil novo sramoto.

Na poti nazaj v Izmajlov ga sreča nek raztergan
človek. Vstavi ga, pelje na stran in omeni: „Stari
Kordaki je resnico prorokoval, dvakrat si bil izdajica
in odcepljenec, tretjič bodeš pa morivec. Le zapomni —
zmisli se na-me!“ in šel je svoj pot naprej. Kirdžali
zmaje z glavo, zgane z ramami: „Kaj bi nek rad od
mene ta prokleti Mihajlaki ?“ Jezdil in prijezdil je

31

v palačo. Mehemed ga sprejme kakor svojega sina
in povabi na gostijo ; rekel je dati mu svoj čibuk*) in
pustil k sebi vsesti se mu in kaditi. To je velika
milost ponosnega paše, velika čast ponosnemu agi.
Kak drug Turek bi svoje življenje dal zato, ali Kir-
džali ? ... kaj njemu mar vse to, ker ne vidi Selime.

IV.

V izmajlovskem gradu imajo goste. Stari Hadži
Ahmet, vidinski paša, je prišel obiskat kiaje Mehe-
meda. Nekdkj se je Mehemed učil vojskovati na nje¬
govem dvoru pod njegovim krilom; zdaj bi pa sam
rad učiti dal Mehemedu svojega sedmega sina, dvajset¬
letnega Hussejna. Spodobi se, da roka roko umije,
častitljivo je paša sprejel svojega starega varuha, po¬
šteno obljubil varstvo Ahmetovemu sinu, obljubil svojo
edino hčer za ženo in neizmerno imovino za doto.
Čeravno je pa to samo vpričo štirih sten obljubil
paši, vendar ni ušlo Kirdžalijevemu ušesu; resnična
je stara prislovica: da mož poslednji izve, kaj misli
in namerja njegova žena, ljubimec pa pervi, kaj kuje
ljubimka in kaj drugi mislijo o njej.

Ali kaj se godi v Kirdžalijevem sercu? — Peklo
razsaja v njem. Sam ne ve, kaj bi; pustil je uzdo
obupu osamljen. Nesrečnež se muči in vjeda, kar
mu možgani ne zavro. Preklinja , kolne pašo, pašino

*) Čibuk = turska lula.

32

slavo, vero, njegovo domovino, njegovega Boga in celo
Selimo ; le to mu še serce hladi to trenotje. Vpričo
ljudi mora tajiti svojo bolest, ali ta tajnost še huje
draži njegovo obupljivost. Ljubimcu, ki mčni, da
je nad grobom svoje nade, takemu je smeh drugih
ljudi ali pa njegov posiljeni smeh bridek meč v
ranjeno serce. Tega ne more več preživeti aga: iskat
grč Hakima. Na srečo ali nesrečo, v mraku ga
najde na vertu pri haremu. Prime skopljenca za
ramo in premakne ga : „Starče ! še danes moram vi¬
deti Selimo, če ne —•“ in z desnico pokaže na ja-
tagan. Hakim se stresne in plane na kolena: „To
ni mogoče !“

„Mogoče! Ce mi odbiješ prošnjo, z mečem v
roči si izklestim pot k njej !“

,,Derznež ! pogubi sebe, njo in mene.“

„Kaj zato, da se le zgodi, kar hočem!"

„Aga, rotim te pri Seliminem imenu, bodi pa¬
meten !“

„Nič! Ouj, starče, do polnoči te bodem še
čakal, po polnoči pa se zanesem le na svojo roko in
na svoj meč.“ — Naglo vzame roko s skopljenca in
urno odide. Hakim pa se podpre na zid in začne
premišljevati.

Jutri bode ramazan, mohamedanski postni dan,
jutri noben verni prorokovec ne vzame nič v usta
o belem dnevi; zato se danes do sitega navečerjajo
vsi, po večerji pa polukajo vsak svoj precejšni, sre-
berno oviti obrok opija, da napoje dušo, in telo

33

vterde za lakoto. Kirdžali pa neče ne večerjati, niti opija;
nič se ne gane iz svoje sobe, nemiren šteje minote
do polnoči, in že je pokojnejši, kajti sklenil je, kaj
učini. Ne zanaša se na skopljenčevo pomoč, zato
ima jatagan dobro nabrušen in čaka. Da bi se pri¬
pravil na smert, da bi utešil svojo vest, tega njemu
ni treba: živi ne rad, smerti se ne boji; kar pa vest,
za-njo se ne zmeni več — kar je deri v Silistrijo, po¬
slovil se je od nje za vse večne čase. — Ravno ko
mu je na misel šinil Mihajlaki in sklenil njega vpra¬
šati za svet in pomoč, odpro se na lahko duri in v
sobo stopi nek skopljenec z zavitkom pod pazduho.
Zapre duri, pogleda po izbi in spregovori: „Hakim
me je poslal, preobleci se aga, na, in idi z menoj
s tem razvije mu skopljenško obleko. Kar bi trenil, tako
hitro se preobleče Kirdžali. Skopljenec je stal kakor
na ternji in vlekel na ušesa. Aga je bil oblečen, ali
jatagan je imel pod kaftanom. Skopljence poprosi :
„Le tiho, le oprezno,“ in odideta. Sla sta skozi dvor;
ne žive duše ni bilo nikjer, vsi so večerjali. Pred
vrati pri haremu je eden izmed janičarjev hodil gori
in doli, pogledal ji, videl, da sta skopljenca in pu¬
stil noter, še zmenil se ni za-nju. Na dvoru v ha¬
remu je bilo tudi vse prazno. Skopljenec je na vse
strani obračal oči, ali ji kdo vidi ali ne, odprč vertna
vrata in reče : „Caki me tu-lc, ali tiho,“ — porine
Kirdžalija na vert, zaklene vrata in odide v harem.

Svitloba miglja Kirdžalijevim očem skozi hare-
mova okna; za belimi zavesami se gibljejo človeške
Kirdžali. 3

34

postave kakor sence; ali moški ali ženske, tega ni
mogoče spoznati. Morebiti je tudi Selima že večkrat
šla mimo, ali ta vražji muslin zakriva prezeme šipe
v oknih. Noč je hladna, veter oster; ali Kirdžalija
nič ne zebe, samo čas mu je predolg. Veter strese list
z drevesa, trava zašušti v vetru, mraz mu prešine
žile in stisne serce, kajti kakor želva, tako počasi
se vleče čas človeku, kterega muči, če mora čakati.
Vendar začne naposled pojemati živost v baremu, luči
gasne zaporedoma. Kirdžali je pripravljen: „Kar obe¬
sim se Selimi okoli vratu, pritisnem svoje ustne na
njene, vdihnem svojo ljubezen va-njo, izsesam njeno
iž nje. Umeijem pa od samega razkošja, pa tudi Se¬
lima umerje v razkošji, in potlej . . . naj se zgodi,
karkoli. Kri mu vre in hoče skozi kožo, in serce hi¬
trejše bije. Tiho se zabeme ključ, tiho zamergodč
neke duri, nekdo prido ven in zakašlja. To trenotje
je Kirdžali stal pri njem. Bil je skopljenec, ki prime
ago za roko, na znamenje, naj molči, in tiho sta
šla v harem. Duri so odperte: ali je izba to ali mo-
stovž ali sobana, tega ne pozna mladi aga, ker je
sama tema vse okoli. Skopljenec zna pot, pelje ga
po temi. Kirdžalija spreleti nekak neznan strah: ne
mara ga pa utegne izdati skopljenec, ne mara ga pelje
v mrežo, paši v pest ali celo srečnemu Hussejnu
pod meč? Seže pod kaftan in potiplje, da ima ja-
tagan. Vtem zasliši moške glasove in hojo v papučah.
Kirdžali se vstavi in prime za jatagan; skopljenec se
pritisne k njemu in šepne: „Nič se ne boj, to je za

35

steno, v pašinej izbi; duri v harem so že zaklenjene,"
in peljal ga je dalje. Šla sta kviško po stopnicah in
prišla zopet na ravna tla. Časi se je luč zablisnila skozi
kako razpoko, časi mu je mermranje — muzulmanska
molitva prikrilila na uho. Agi se zdi, da hodi že cel
vek in vendar mu je tako čudno v sercu: kmalo tako
tesno, kmalo zopet tako milo, da bi rad in ne rad
skoro prišel, kamor gre. Vstavita se pred nekimi
durmi, kjer je zlatosijajna luč bliščala skozi razpoko
in vonjava dragega kadila dušo napajala z razkošjem.
Skopljenec trikrat varno zacepeta z nogo, duri se od-
terznejo, prikaže se neka starka, prime Kirdžalija za
roko, potegne ga v sobo, zapre duri za seboj in zapahne.

Smeli Kirdžali stoji pred Selimo, in stoji kakor bi
do sedem ne znal šteti: nem, kakor kamen. Selima za-
rudi, pobesi oči in ne spregovori nobene besede. Stara
Zulma, dojnica Mehemedove hčere, ta se zlostno smeje,
gleda Kirdžalija in Selimo, zgiblje z ramami in misli:
ali smo jima zato pomogli skup, da se gledata zdaj,
potlej pa ločita berž ? Že je hotčla ziniti, kar se oglasi
Selima: „Kirdžali, kaj bi rad?“ — Ženska, če prav
še mlada, če prav ni izkušena, vendar je smela, precej
ima na jeziku besedo, smeh precej doma, in oko, da
oserči ž njim moškega, da mu razveže jezik in iz
serca odpri' njegovim čutom. Kirdžali pade na
kolčna pred mohamedanko , poljublja jej noge in roke,
in navdušeno vskrikne: „Selima, jaz te imam rad,
raji nego svoje življenje, raji nego svet, nad vse
rad!“

3

36

Sladke so bile Selimi te besede, sladki bili po-
ljubci; kakor potoček* šepne: ,,Kirdžali vstani, vsedi
se k meni.“ — Kirdžali vstane, hoče na pol objeti
Selimo in z ognjem svojih ust vneti jej obličje. Omam¬
ljena vstane dekle: „Kirdžali, kaj to? Pri živem Bogu,
upokoji se!“ Divje se zasmeje aga: „Upokoji se, iz-
pametovaj se! Prav hči pašina! Jaz sem sužnik, sluga
tvojega očeta, pa sem se derznil ....  tebe, snub-
ljenko Hussejnovo, pašinega sina. Upokoji se! . .. .
saj se bodem, upokojim se po svojej smerti, in seže
pod kaftan. Selima se zamisli, zaradi in dvigne po¬
nosno čelo. „Kirdžali, jaz te ljubim, nič ne skrivam!
ali nikoli ne bodem niti tvoja, niti Hussejnova!“ Aga
jej pade pred noge: „Angelj moje utehe! ti si moja,
moja na veke!“

„Zasliši, Kirdžali! Selima sem le očetu, Selima
paši Mehemedu; ali tebi in svojemu Bogu pa sem
Sara Mihaela, kristijanka. Po svojem rojstvu, vpričo
matere sem sprejela sv. kerst in dobila njeno ime. Po
materinej smerti me je Zulma učila Kriščevo vero;
zdaj pa premisli, ali morem biti tvoja, če ne prelomim
svoje prisege Bogu.“

Kirdžali jo pogleda, naglo razpne kaftan in pri¬
nese obraz matere Božje izpod njega: „Sara Mihaela,
jaz sem tudi kristijan! Zarad tebe bi skalil svojo pri¬
sego , zaslužil si večno pogubo; otmi me zdaj ti!“

Selima vskrikne: ,,Zulma, Kirdžali je kristijan !‘ (
in omahne mu v naročje.

Mladenič poljubi devico na usta, na oči, na lice

37

in čelo, in njeno nežno postavo stisne k sebi tako,
kakor bi hotel vso vtisniti v svoje serce. Zulma
sklene roke: „Bog vama daj blagoslov! Blagoslovi
vaji Gospod Bog!“ V tem se odpro duri in skopljenec
stopi noter: „Selima! Kirdžali, veliki dan je že.“ —
Dekle se izterga mladenču iz naročja in skoči na stran:
,,Hiti včn, dragi moj!“

„Sara Mihaela! ali mi prisežeš zvesto serce ?“

„Prisegam,“ odgovori Sara Mihaela tiho in Kir¬
džali odide s skopljencem. Šla stana vert; dan je bil
že velik; skopljenec vstavi Kirdžalija v gostem ger-
movji in reče: „Vsedi se sem-le noter in dobro skrij,
ne pokaži se nič ven, kajti paša se zjutraj rad spre¬
haja po vertu, ali pa njegovi gostje, dokler ni tiste
ure, ko smejo ženske na sprehod na vert, jaz grem
zdaj po ključe. 11  — Skopljenec odide, čez pol ure se
pa verne, poišče ago v germovji, odpre vratca in srečno
ga odpelje skozi haremov dvor. Aga je šel v svojo
sobo, skopljenec pa delat na vert.

Muezin že kliče k poldanskcj molitvi; Mehemet
in stari Ahmet poklekneta, migata z ustnami, šepečeta
molitev in sklanjata čelo proroku na čast in Allahu
na slavo. Ali čudno, Hussejna ni od nikoder. Ali je
morebiti šel na sprehod ? Ali ga nemara bolezen mudi
v sobi? Stari oča grč v izbo: postelja je prazna že
od kdaj menda, ker je čisto merzla. Mehemed pošlje
iskat svojega bodočega zeta, ali nihče ga ni videl
nikjer. Stari Hakim stiče po goščavi in zakotjih na ha-
removem vertu, ali nikjer ni Hussejna.

38

Dolga je bila očetu in gospodarju ura britke ne-
pokojnosti, predno stari Hakim stopi v sobo. Groza
serši iz njegovih oči in treso se mu ustne. — „Ne-
sreča, gorje nam, Mehemed, mogočni gospodar! Tvoj
gost ne živi več, umorjen leži tam na harcmovem
vertu in poleg njega tudi umorjen — skopljenec in
vertnar Hopur.“ — To žalostno oznanilo je bilo strela
iz jasnega Ahmetu in Mehemedu. Oba planeta po
koncu in vskrikneta: „Pelji naji na vert!“ — Gresta,
ali ne, dereta; to trenotje sta pozabila svoje muzul-
manske časti. Nad potočkom med jazminovjem Hussejn
vznak leži mertev. Ahmet skoči k njemu, dvigne ga,
začne obračati in presunljivo jekne. Starček vije in
lomi z rokami, puli si z glave sive lase, puli brado,
in komaj se mu solza vterne iz očesa, od same sta¬
rosti vsušenega. Zelo je sicer zadčlo to Mehemeda,
ali vendar pokojno premišljuje umor in ogleduje truplo.
Zagledal je na Hussejnu globoko rano na levej strani,
ali ne z bodalom zadane, kajti kaftan in pas sta na-
vprek pretergana; to ga je s krivo sabljo umoril ali
z jataganom; kaka skušena, vajena roka mu je za¬
dala rano. Pervikrat ga je zadel v serce, zato ni
dolgo časa terpel Hussejn. Roke so se mu pobesile,
usta na pol odperla, kakor bi bil umeri precej o per-
vem vskriku. Celo ima že merzlo, in kri v rani je
sesedena. Tri stopinje od njega leži skopljenec Hopur,
v tla obernjen z obrazom in ves skerčen. Zemljo je
razdrapal s persti, šest ran ima na persih in na strani,
kri teče iz njih in telo ima še nekoliko gorko. Zravno

39

leži okervavljeno bodalo — Hussejnovo. Mehemed pre¬
mišlja, uganjeva, ali nič ne more uganiti. Hopur, drug
ni imel nihče vertnih ključev; nihče ni mogel noter,
zid je visok, vrata imajo tri ključavnice. Zločinec
menda je umoril Hussejna, potlej pa še samega sebe
iz obupnosti, iz samega strahu. Ali kje je jatagan?
Iščejo, ali ne morejo najti nikakoršnega orožja. Ne
mara je kam daleč zagnal ga, ali zakopal v zemljo.
Kar je, to je! — Tako je v osodnej knjiži. — Ob¬
upnega Ahmeta odtergajo od mertvega sina, truplo
pa zaneso v mertvašnico in ga mertvaški preoblečejo.

Ta strašna novica se je izvedela v harem, izve¬
dela jo je Selima. Uboga deva joče in udeluje; ob¬
dolži se varuhi: ,,Jaz sem kriva njegove smerti. Go¬
tovo je Hussejn videl Kirdžalija, da je šel noter, ali
pa samo sumil kaj takega; Hopur si je s smertjo kupil
večno zamolčljivost, umoril je sam sebe. — Jaz sem
nesrečna. 11  Zulma jo teši: „Ne žaluj, serce moje! saj
nisi ti kriva; božjih sklepov mi ne moremo soditi.
To se je menda moralo zgoditi tako. Izmolive vsak
en očenaš in pomiri se ti serce. 1 ' ■—- Pokleknete torej,
sklenete roke in začnete moliti in prositi kerščanskega
Boga za mohamedanski duši.

Ko Kirdžaliju sporoče Hussejnovo in Hopurjevo
smert, ni mladi Bolgar zinil ne besede; ostril in čistil
je le svoje orožje, kakor je navada dobremu vojščaku.
Po dnevi enkrat sreča Hakima in hotel je govoriti ž
njim, ali Hakim se ga je zbal kakor hudiča in zbe-
2al. Aga si je mislil: Bog vedi, kaj je starcu.

Zakopljejo mertva Mohamedana. Tri dni po ra¬
mazani odjezdi paša Ahmet v Vidin. 0 slovesu je
djal Mehemedu: „Bog ni hotel, da bi Hussejn bil tvoj
zet, pošljem ti pa svojega šestega sina Abdalo, mo¬
rebiti je še vendar v osodnej knjiži, da bode moja
sinaha tvoja Selima." Mehemed prikimlje z glavo in
na serce položi roko, rekoč: ,,Hadži Ahmet, kar le
želiš , vse ti storim."

Mehemed sam spremi ven iz mesta na konju vi-
dinskega pašo, aga Kirdžali pa jezdi ž njim prav do.
Donave. Na poti suče po starej navadi svojega konja.
Ahmed ga gleda, serce mu kervavi, ko pomisli:
„Moj Hussejn se je tudi tako skazoval na konju.
Samo on bi se bil mogel z ago poskusiti v gibč¬
nosti in moči." Približa se Kirdžaliju : „Mladi jezdic!
jaz te ljubim; ti me spominjaš na mojega sina.
Cuj, ti bi ga bil gotovo rad imel, ko bi ga bil le
poznal, — pa tudi Hussejn bi bil tebe ljubil ....
Ali osoda.je drugače hotela! Na, sprejmi od mene
za dar njegovega belca, to je prav dober perzijan iz
Kurdistana, samo cekino daj za njegovo opravo, zato
da ti sreče ne skali ta dar.“ Čudno se Kirdžaliju
spreminja obličje: kmalo je rudeč, kmalo bled. Za¬
hvali se paši in da cekino, paša pa doda: „Aga!
prosim te zvestega prijateljstva svojemu sinu Abdali;
kmalo bode med vami. Aga, bodi mu prijatelj."

„Bodem, paša, na mojo besedo," — in to tre-
notje mu žarek blagega čutja razjasni obličje. Kmalo
prideta do prodke Donave, aga se poslovi od paše
in verne z oddelkom albanske straže.

41

Neki Alban pelje v Izmajlov Hussejnovega belega
hata s pozlačenim orožjem mertvega jezdica vred.
Kirdžali nič ne pogleda na dar; popravi si turban,
pošegače Bvojega vranca in v skok odjezdi v mesto,
kakor bi se z vetrom kosal. Albanje se pa spogle¬
dajo, rekoč: „To je zlodjev človek, ta naš mladi
aga!“

V.

Dva dneva po Alimetovem odhodu gre Kirdžali
k starej Arnavtki. Stara Arnavtka je bila znana vsem
jezdicem albanske straže. Imela je slastne jedi, močne
pijače, ktere „koran“ prepoveduje vernim Mohame¬
dovim sinovom; starka je vedela vsakoršne skrivnosti
in velikrat, je bila sodnica albanskim jezdicem, če so
se razperli. Vse je vedela, kje je kteri in kaj, če je
pustil pašino službo. Vsak Alban je prinesel jej kakih
darov, naplenjenih v vojski, ali stara je vse stotero
povemila potlej. Sleherni kupec: ali Armenec ali Žid,
ali Fanarijot ali Dak — vsak se je tej starki pri¬
poročil — za varnost na poti. Arnavtka je pa sled¬
njemu odgovorila: „Bodem že molila ,“  pa je tudi res
molila potlej, ker je obljubila. Pa ni bila niti čarav-
nica niti vražarica; zmerom je terdila, da nima nič
z vragom, zmerom le pravila, da je z molitvijo od Boga
izprosila velike milosti. Nesreča, gorje ni nikoli za¬
stonj poterkalo na njene duri: stara je bila na videz
uboga in neprijaznega obraza, pa je vendar vsakoga
rada potešila, vsakomu nasvetovala, kaj in kako, potlej

pa še kako miloščino dala. Zavistni sosedje so jo obre¬
kovali, kar je že navada na tem Božjem svetu, očitali
jej , da samopašnost pase v svojej hiši in potuho daje
zločincem. Bodi-si karkoli, to obrekovanje je bilo do
cela nevspešno, kajti nekteri so se bali starke, nekteri
celo častili jo, vsi pa so jo imeli za častitljivo starko
in jo imenovali mater albanske straže.

Že davno temna noč krije zemljo, ne zvezd ne
lune ni na nebu. Luna kraljica se menda veseli in
mudi kje med gospemi zvezdami: njim je dobro, ve¬
selo , ljudem na zemlji pa žalostno, pusto brez njih.
Tam pa tam gleda kaka zvedava lučica iz hiše skozi
ozka okna. Tudi te lučice so zdaj lepe, mile. Res¬
nična je stara prislovica: „kjer ni rib, tam je tudi
rak riba.“ -— Kirdžali gre mimo šent-janske cerkve,
mimo svetišča svete vere, kamor so nekdaj kristijanje
hodili sklanjat svoja čela in darovat svoje duše Bogu,
Kristu, Materi Devici in svetnikom, a zdaj Mohame-
danje ječmen in slamo skladajo va-njo za bojne konje.
Pred leti bi se bil Kirdžali od same jeze spenil
zarad takove krivice, zadane svetej Kriščevej veri;
zdaj pa še ne pomisli na to. Zavije jo v tesno ulico
in kmalo se vstavi pred borno hišico, pred bivališčem
stare Farike. Potolče s pestjo na vrata, enkrat, dva¬
krat, tretjič z nogo tako silno sune va-nje, da za¬
škripljejo nasajala. Že hoče zlomiti v kočo, kar za¬
čuje korake v veži in skozi razpoko mu bliže in bliže
sveti luč. Odpre vrata znana stara, zgerbljena Ar-
navtka s svetilnico v roči: ,,Ali si ti, mladi aga ? Kaj
je taka sila?“

43

„Stara mati, to ni prav, ker svoje otroke puščaš
pred vrati, kakor pse, da čakajo.“

„Stopi noter, aga,“ in zamomljala je starka pod
nosom: „ko bi ti bil moj sin,“ in stopi v izbo. Revno
je notri, nikakoršne lepšave ni nikjer na stenah. Za
divane je cvilih pogernjen po tleh, gorko je pa gorko.
Na ognjišču plapola velik ogenj. „Nuj, vsedi se in
grej, gospod aga,“ reče starka in sede k ognjišču po
otomanskej navadi. — „Kaj kaj novega v pašinej pa¬
lači, kak umor, ali drugega kaj posebnega?“ in z
vdertimi očmi tako pogleda ago, tako presunljivo,
kakor bi hotela z očmi predreti njegove misli in
izvedeti največe skrivnosti njegovega serca. Potem jej
nekak zaničljiv smeli spreleti zgerbančeni obraz. „Kaj
te je prignalo in prineslo čez moj prag? Ti si redek
gost v mojej hiši. S čem ti postrežem, ali z jedjo ali
s kako pijačo ?“

Kirdžali je zvedavi Arnavtkin pogled na uzdi
vzderžal s ponosom lastnega pogleda, ni se dal zmotiti,
ni pobesil mladega čela, temuč ozre se po izbi: „Fa-
riki! ali nimaš nikogar dom&?“

„Gr0spod aga! ali te je ne mara paša poslal koga
iskat k meni?“

„Ne, sam sem prišel."

„No, če je res to, povem ti, da ni živega kersta
v mojej hiši, samo ciganka Dženga, pa še ta spi,
tako, kakor bi jo bil ubil kdo, ker se je napresljala
po dnevi."

„Ali veš , kje je Mihajlaki ?“

44

,,Ali vem, ali ne včm!"

„Mihajlaki mi je djal, da mi ti poveš, kje bode
— ta ali ta čas."

„Ce je tako, povej, kaj bi rad?“

„Govoril bi rad ž njim, ali berž ko berž."

„To ni mogoče, ker je dle od tu nego je do
vašega gradu.“

„Mihajlaki je obljubil, da precej pride na moj

klic.“

„A pride."

„Kedaj ?“

„Cakiin  zdaj začne vpogibati perste, nekaj
momljati in mežkati, kakor bi jej bilo treba tega,
zato da si olajša svoj dušni posel — »dva, ... tri
. . . čez sedem dni, od zdaj-le, takrat ga najdeš
tukaj-le, pri meni."

,,Čez sedem dni, še dosti časa. Hvalo ti, mati
Fariki!“ Stara ga zvedavo pogleda: ,,Ali ne bi nič
drugega rad ?“

„Nie. Lahko noč, mati,“ odgovori in odpre duri,
stara pa vstane, vzame svetilnico, posveti mu na ulico,
zapre vezena vrata in misli: „Stopil je korak naprej,
nazaj pa ne more več, ne utegne. Ta človek je eden
izmed tistih, ki dero zmerom naprej. — Ošaben je
res, ali mi ga ukrotimo. Saj je tatarski konj tudi divij,
pa ga Tatar vendar navadi na uzdo in na sedlo. Čem
teže je kaj, tem prijetnejša in veselejša zmaga ali konec.

V pašinej palači je žalostno, pusto, enolično.
Mehemed je še sitnejši nego je bil prej: ljudi sovraži,

celo za Selimo se ne zmeni več. Služabnikom, komaj
da ukaže, še le migne z roko, ali že hoče, da se
izverši njegova beseda. Kako ne, turški meč ima dobro
nabrušen, nepokornikov vrat na plečih. •— Se stari
Hakiin seje  pooblačil, tako je nepriljuden; kedar
zagleda Kirdžalija, od njega oberne oči! Kedar ga
sreča, vselej se oberne, ali se mu pa umakne kam
na stran, kakor steklemu psu ali hudobcu. — Kaj se
godi s Selimo , kdo ve? To se ne da lahko izvedeti.
Po Hussejnovej smerti so vrata na vert zmerom za¬
bita , haremova okna na dvor zmerom zadelana z ope¬
kami. Mehemed nič ne osumi z nobeno besedo niti
svoje hčere niti ktere izmed odalisek, temuč tako je
ukazal, tako se mora zgoditi, gotovo bi prešlo mnogo
stoletij, svet bi se poderl, ali nihče bi ne smel vpra¬
šati paše, zakaj je tako oprezen. — Mladi aga zme¬
rom le jezdari, kakor zato, da bi mu čas berže pre¬
tekel , in zato, da bi si utešil nepoterpežljivo dušo.
Albanski jezdici so zapazili, da se aga vselej stresne,
da vselej zarudi, kedar zavsede svojega belca, Ahmetov
dar, prodno vtakne nogo v stremena, in da ga potlej
zmerom šegače z ostrogama, čeravno je bojni žrebec
že od natore isker, kakor bi ga s kropom polival;
derži ga za uzdo tako terdo, kakor bi mu hotel pre-
tergati gobec, da-si je tako mehek, da bi se dal voditi
ob svilnatej niti; nobenkrat ga prej ne razsede, dokler
nista oba vsa mokra in trudna, kar se ne zverneta.
Nekteri terde: Ljubil je Hussejna, svojega bodočega
tovarša, zato mu kervavi serce, kedar se spomni na-nj,

46

in kervaveče serce ga vžiga, da se konju osveti, ker
se drugemu nima nikomur. Nekteri pak menijo: Kir-
džali je sovražil Hussejna, svojega tekmeca, zarad
Mehemedove ljubezni, zarad bojne slave, v njegovem
razgorelem sercu strast ni na uzdi, in ker je čertil
Hussejna, čerti tudi njegovega konja. Zakaj tako
muči belca, to je Kirdžaliju najbolj znano, ali mladi
Bolgar nikomur ne razodene nič. Stari Hakim ne¬
mara tudi kaj ve, ker ga vselej zgrabi, kedar vidi,
kako aga goni konja; da-si je skopljenec, vselej ga
tako prime, da se mu kar svetijo oči, da zmajuje z
glavo in zgiblje z ramami, besede pa nobenkrat ne
zine nobene, nič ne pokaže, da vč kako skrivnost.

Naposled preteče tistih sedem dni. Prišel je temni
večer; Kirdžali gre nemudoma k starej Fariki. Ta pot
ni tako dolgo časa stal pred vrati, ni dolgo terkal.
Ni mu odperla stara, ampak Mihajlaki ga z razpro-
stertimi rokami objame in pelje v izbo. Pa nikogar
ni bilo notri. „No, Kirdžali! ali znam biti mož-beseda?
Ali se je že popolnoma vresničilo Kordakijevo proro-
kovanje? to je bil zlodjev človek, ta stari!“

Kirdžali zarudi in pojeclja: „Arnavt! jaz nisem
nikogar umoril!“

„Saj zatožim te ne; to sem le tebi vzel v misel.
Ali vendar, kaj bi rad, povej , čas je drag.“

„Mihajlaki! serce mi gori, rad imam Mehemedovo
hčer, Selimo."

„Tedaj poprosi paše, naj ti jo di za ženo."

„Saj je ne bi dal; obljubil jo je že Abdali, še¬
stemu Ahmetovemu sinu."

47

„Saj z Abdalo se tista lahko zgodi, ktera se je
s Hussejnom, naj se kratkočasita s huriskami, ti imej
pa Selimo."

„Saj Ahmetu ostane še pet sinov potlej."

„Ko bi bilo ravno treba, saj se tudi lahko pre-
selč v eden ali pav gehenno,*) kamor že, saj se bo¬
demo vsi morali kdaj. Človeško živetje ne velja dosti,
samo en mahljej ali zbadek. Ali ni res, Kirdžali?"

„Kaj pa da," odgovori in zamisli se aga. „Ali
drugi paše imajo tudi sinove, to je spak."

„Mi pa jatagane, kindžale in roke; in ko bi bilo
treba, tudi janičarke, samokrese, ki svinec pljujejo
v oči."

„Mihajlaki! ti se šališ z menoj, to bi bi bilo
prekesno."

,,No, pa ti povej khj boljšega."

„Jaz našuntam albansko stražo, ti se porazumiš
pa z ljudmi: in vdarimo na grad, umorimo pašo,
potem pa . . . .“

„Dosti, gospod aga, enkrat grč na led lisica,
drugoč pa ne več; star vrabec neče drugoč v zanjko.
Mi bi lepo zopet vstali, paša bi tebe nekolikrat sladko
ogovoril, Selima se ti še slajše nasmejala, ti bi se
pa zopet spravil, da bi nas naklestil. Pa saj poznam
tvoje Albance. V bitko gredo s teboj , da bi pa vstali,
na to se tebi ne dade: saj je znano, da nimaš
niti vere, niti časti. — Toda ne zameri zato, jaz sem
vse eno tvoj prijatelj in rad ti postrežem."

*) Gehenna = pekel.

48

Kirdžali zaškriplje z zobmi: „Izmisli si kaj, da
dobom Selimo . 11

,,Čaki, vprašam naše stare za svčt; starka je
razumnejša nego sem jaz.“

„Ce tudi hudiča vprašaš za-nj, saj rad storim
vse, kar hočeš . 11

„Rad veijamem, da , 11  nasmeje se zaničljivo Mi¬
hajlaki in odide v sosednjo izbo. Kirdžali stoji pred
ognjiščem in gleda v plamen, misli se mu vtrinjajo
in švigajo v glavo, kakor plamen v dimnik.

Mihajlaki se verne: „Upokoji se, Fariki je že
obljubila pomoč, toda do polnoči moraš tu ostati;
idi z menoj v to-le sobico, saj dolg čas nama ne bode . 11

— Pelje ga v neko sobo, nasproti tistej, ki ste bili
v njej stara Fariki in ciganka, njena dekla, in predno
usta odpre Kirdžali, postavi Mihajlaki mizo na sredo,
pokrije jo s pertom, prinese pečenko v lončenej skledi
izza peči, iz kota pa steklenico valaškega vina in
dve kupici: to so najlepše priče vsakej skrivnosti, ker
niso izvedave, ne jezične. Nalije kupici: „Na tvoje
zdravje, Kirdžali, slava Kordakijevemu spominu in
njegovim besedam ! 11  — Kirdžali prime, vzame kupico:
„Na tvoje zdravje, Mihajlaki! povej, ta stara Fariki

— ali je čaravnica, ali satan sam, ali kaj ? 11

Ženska iz mesa in kosti, iz česar ti in jaz, samo
da ima glavo na pravem koncu: Boga hvali, pa se
tudi živega vraga ne boji, pa saj se kmalo prepričaš
sam, le čaki . 11  — Ali nobene besede o starej ni bilo
več moč izvabiti iz Arnavtovih ust. Kirdžali vzame

kupico, potegne in vznemiri se. Ko zaškripljejo duri
v unej sobi, Mihajlaki pokaže: „Poglej tukaj-le skozi,
tam vidiš lahko več, nego bi ti jaz povedal." — Kir-
džali vpre oko skozi odterznjene duri, ali kako se
začudi, ko zagleda pri peči staro Arnavtko in skop¬
ljenca Hakima. Nastavi berž uho za oko, pa ni mogel
nič slišati, le nerazumljive besede, vendar je razločil
imena: Hussejn, Hopur, Kirdžali, Selima. Pol ure sta
se menila pri peči, potlej odide skopljenec, Arnavtka
mu posveti, verne se v sobo, grč nekolikrat gori in
doli po sobi, naposled pak odpre duri v to izbo:
„Gospod aga! le imej Selimo, ali idi ž njo kam daleč,
Mehemedovej jezi jaz ne morem nič, Mihajlaki ti lahko
povč kako zavetje."

„Mati! kako bi mogel v naročje tej sreči!" in
hoče objeti starko.

„Ne tako hitro ne, dragi gospod aga! le pusti
vse nama, o mraku bodi pripravljen z dvema konjema,
unkraj našega velikega otoka; samo varno bodi orožen
in konja imej dobra, ker pojdejo za vama. Drugo
preskerbiva midva, Mihajlaki in jaz."

„Jaz se nič ne bojim te nevarnosti."

„Saj ne bode brez njo, v nevarnosti bosta v pre-
cejšnjej oba: ti in Selima; ali znaj, kdor bi rad moje
pomoči, ta se mora do cela meni vdati in slušati,
sicer mu ne pomorem." — Kirdžali si grize ustne:
-jaz hi te že naučil, stara lmdica, ko bi mi ne bilo
za Selimo, misli sam natihoma, ali reče nič ne;
starka na dalje govori: „Zdaj, aga, pa idi doiml,
Kirdžali. 4

50

ker nečem, da bi kdo videl, da si prišel iz moje
hiše. Do svita le pokojno spi, večernega mraka pa
varuj da ne zamudiš."

Ponosno dvigne čelo Kirdžali: „Z zlatom ti pla¬
čam ta posel."

„Le za-se hrani zlato, jaz si že preskerbim pla¬
čilo , — kako, to moja skerb; ti le idi zdaj domu,
petelin je že davno odpel polnoč."

Kirdžali nevoljen pokima z glavo za odhod in
odide. Starka se nasmeje: „Grlej, Mihajlaki! stresa ka¬
kor bik, ko mu jarem natičejo na vrat; precej vode
še preteče, predno se da pod noge ta samoglavem"
„Mati! zelo dvomim, da se kdaj da, ni rojen
tujčevej peti za podlago."

„Ali vam ukazuje, ali vas sluša, to meni vse
eno; da bi bil le z nama, da bi se le vresničile Ivo-
nijeve*) besede! Zdaj pa lahko noč, Mihajlaki! počijva
prej, o svitu morava že na posel," in šla sta spat.

Kirdžali noter do jutranjega žaru hodi gori in
doli pred palačo, o svitu pa gre skozi vrata, ali nihče
se ne upa vprašati, od kod je prišel aga. — Kako
bi mu mogel počitek na misel! Ne stati, niti sedeti
ne more na miru; zmerom,prehaja sem ter tje. Sreča

*) Valašk gospodar konci 16. stoletja, poljskega rodu,
kakor Gwagnin piše v svojej kroniki. Vojskoval se je
velikrat s Turci, naposled so ga pa vjeli in s konji
raztergali. Ko je umiral, nagrozil je Mohamedanom:
„Poljska kriotmedaško svobodo!" Valahi ga imajo v
častitem spominu.

Hakima, rad bi govoril ž njim, ali skopljenec se za¬
ničljivo oberne od njega in zgine v harem. Aga spre¬
govori natihoma: „Meni ne more v glavo ta človek,
ti ljudje. Ali, naj se godi, kakor osoda hoče; mirujmo,
dokler ni še tistega časa, ko porečemo: dosti!“ —
Paša d& k sebi poklicati ago. Mehemed mu temno
ali mehko naroči: „Kirdžali, popoldne albansko stražo
pošlji štiri milje daleč po cesti v Vidin. Jutri rano
naj z vso čestjo sprejmo Abdalo, Ahmetovega sina,
mojega bodočega zeta.“ — Kirdžali se prikloni in odide.
Ko bi to trenotje bil paša pogledal ago, aga ne bi
bil živ prišel čez haremov prag, kajti ko je Mehemed
govoril o zetu Abdali, stepala se je jeza po Kirdža-
lijevem obličji, obrazilo se je na njem sovraštvo in ma¬
ščevalnost , iz oči p a plamikal mu blisek slavohlepne
ponosnosti. Sreča ljubimcu, nesreča očetu, Mehemed
je po starej navadi v tla vperte imel oči, Kirdžali
pa odšel iz gorke hvaležnosti dar pripravit svojemu
mohamedanskemu dobrotniku.

VI.

Caki — grenka beseda ljubečemu sercu ! Kedar
vse vemo in če smo preverjeni, takrat je sterpljivost
težka in žalna, vzlasti če je trenotek željne izpolnitve
že blizo, kajti takrat je čas najpočasnejši in želja naj¬
hujša. Ali če moramo čakati, pa nič ne vemo, kaj
m kako, da je vse le na drugih ljudeh, vse na pri-
merljeji, le na slepej osodi; in če mora človek le na.

4 *

52

to misliti, kako bode čez nekoliko ur, kak nenaden
spremin porodi' osoda: ali srečo ali nesrečo, to je
muka, taka, da ne vem, ali je na svetu ktera hujša
ali ne.

Kirdžali ukazuje albanskim jezdicem : ukazal je,
naj mu osedlajo oba konja, kakor bi se bal, da bi
preželo ne utrudil svojih konj, ko bi vse straže na
enem prejezdil enkrat — dvakrat. Pogleda na solnce,
ali visoko je še! Gre berž v sobo, ogleda orožje,
obleče se in dene n4-se vse, kar ima najdražega, po¬
bere zlatino v pas, zbaše smodnik in krogle v žepe
v hlačah, verze plašč čez pleča in odide. Dušni ne-
pokoj se mu kakor svinec vleže na serce, misli tepo
s strahom in upom, ali z visokega čela mu ne za
trenotje ne zgine prejšnji ponos; kakor orel pogle¬
duje okoli, in njegova lepa postava se vznaša vpričo
ljudi in vpričo mogočnega solnca. Ni še mnogo let
preživel mladi aga, ali v svojih letih ni hladen pod-
učne skušnje serkal iz drage čaše krilatega časa:
dobro zna, kdor hoče vresničiti svoj namen in uka¬
zovati sodergi, da mora mnogokrat premoči svoje
obličje in svoj glas, da skriva prava čutja svojega
serca. — Pogleda zopet na solnce : poldne že kaže.
Tedaj skliče albanske jezdice na konje, sam pa za-
vsede svojega vranca. Eden izmed arnavških sužnikov
vsega osedlanega pelje za njim belega perzijana na
uzdi. Čudno ! ta pot aga s svojim konjem ni za¬
plesal niti na dvoru, niti med vrati. Počasi jezdi
skozi mesto, in ko prijezdi četert milje daleč, vstavi

53

vranca pri nekej ribškej koči blizo jezera Kuludjerja,
reče Arnavtu v versto in vdere jo v skok z oddelkom
ob Donavi po cesti v Galac, razstavi straže noter do
Kisliča, sam se pa verne.

Solnce se je že skrilo, le z eno plamenico svo¬
jega žarnega obličja zlati še na zahodu sivo-sinje
robove na nebu. Kirdžali prime za uzdo lehnega
konja in zdirja na njem ob Donavi. Nad mestom se
razprostira večerni mrak, kakor pomladanja megla, in
po zraku krilijo zopet izanove pesmi. Kirdžali se
vstavi prav pri vodi, otoku nasproti, za verbovo go¬
ščavo skrije konja, zavije se v plašč, dene roko na
jataganov deržaj in oberne oči v mesto. Še se vidi
nekoliko, ribiči se vračajo s saki z reke, nek Tatar
divje kriči in celo čredo konj žene z vode, Moldavci
pa kakor mravlje mergole z lova in z bogatini ple¬
nom na plečih hitč v mesto. Ko bi mogel, z mečem
bi aga sklestil te množne gromade nepotrebnih prič.
Koti človeški rod, zakaj se ni še vlegel spat; roti
nebo , zakaj tako kasni mrakoto , ali zastonj je njegova
jeza, ne zmeni se za-nj niti nebo niti ljudje, ker ne hote
s časnega tiru. Naposled se vendar začne mračiti:
kuplje na minaretih, strehe po mestu in njegovi okopi
se jamejo zavijati v temo. Kirdžaliju hitrejše tolče
serce v persili in kri sc mu kakor od mraza terdi v
žilah. To trenotje začuti in preboli vso sterpnostno
grenkost. Že misli, nič ne bode iz vsega tega, kar
zagleda kup ljudi. Mudi se jim od mestnega zidovja
in nekaj neso — k,  to so! — Skoči po koncu,

54

žvižgne natihoma, oni pa odžvižgnejo : to so, o so že!
to je Mihajlaki! -— Približajo se, odložijo breme na
tla in steko k Donavi; eden pa ostane : to je Mihaj¬
laki. — „Kirdžali, na jo, berž na konja, bežimo !“
Kirdžali prime, vzame Selimo v naročje in pri¬
tisne k sercu: ,,Angelj moj, upokoji se!“ Ali Se-
lima je oslabela, v omedlevici je, le na pol spre¬
gleda : „Otmi me!“ in vnovič zapre oči. Kirdžali
pritisne svoja usta na devičina, rad bi z nepreneh-
ljivim poljubom strah izgnal iz njenega serca. Ali
Mihajlaki ga potegne za plašč: „Kje imaš konja ?
Bežimo, kmalo, pa ne bode več časa.“

Aga se zdrami. Planeta za germovje, in ko hi
trenil, zavsedeta vsak svojega konja. Kirdžali derži
Selimo pred seboj na sedlu : desnico ovije okoli pasu
vitkej devici, zavije jo v plašč, obličje pritisne k
sebi, greje ga s poljubki in z levico derži uzdo:
„Mihajlaki! kaži nama pot,“ in zginejo z mesta.
Mihajlaki dere naprej, Kirdžali pa tik za njim v skok.—-
„Sara Mihaela ! moje nebo, moje vse, odpusti mi!“ —•
Izpametuje se devica, ali trese in pritiska se k od-
neščevim persim. Pozna ga po glasu in po obličji,
poznajo ga njene oči in pozna serce : ,,Kirdžali, otmi
me ; hoteli so moj život!“

,,Upokoji se, predraga! svojega Kirdžalija imaš
pri sebi; ne lasu ti ne zmanjka z glave. Sara Mi¬
haela, ljubim te nad svoje življenje. 11

„Kirdžali! tudi jaz tebe ljubim, daj me očetu
nazaj." — Kirdžali jej odgovori z gorečimi poljubki

55

in začne vranca drezati s stremenom , kajti Mihajlaki
je precej odjezdil naprej, beli perzijan čilo in na
daleč skače. Temno jc, mesec in zvezde — kakor
bi bile zmenjene s Kirdžalijem, nobena se ne prikaže
na nebu. Po šumečem bičku se pozna, da niso
na poti, in po ostrem vzhodnem vetru, da bežč po
zahodnej obali ob jezeru. Preplašene gosi krakajo po
močvirji in volkovi tulijo in bežč po stepi, kajti
zmerzla zemlja močno doni od konjskih kopit, in
šumen, divij odmev se razlega po zraku. Veter
žvižga jezdicema okoli ušes, stepno bilje se lomi in
poka pod konjskimi kopiti. Devici je tesno in milo.
Kam beži ? tega ne ve. V čegavem naročji ? — v
ljubljenčevem. Nič ne govori, in sama ne ve, kaj
misli: čili beg, konjski peket, ljubimčevi objemki —
to vse je tako zamotalo njene misli, da se jej po
glavi in v sercu kar vse križem verti. Ognjiva žrebca
dirjata tako neznansko, kakor bi jima peklenšček sam
mlatil po herbtih. Iz Ivirdžalijeve duše tako gore
žarki ognjene ljubezni, kakor bi mu v ognji bilo vse
serce: včs srečen je in vse svoje življenje bi tako
letel naprej, vsaj to mu ni na misli, kaj bode nekdaj,
ali kaj se še danes utegne zgoditi. Mihajlaki ima
skerb za-nj in za oba, vranec ju pa nese ; ali ni za¬
dosti ta nenadna sreča agi ? — Neprestano bežč, kre¬
nejo na levo in nekoliko časa dero po stepi, jezdijo
v skok čez ceste in čez prerove, pridero na obdelano
polje in napčsled zginejo v les. Tu se Mihajlaki vije
po raznih stezah vedno v skok. V daljini se zablisne

56

lučica, ščekne pes, Arnavt vskrikue : „Tu počijemo,"
— pridirja na mesto, skoči s konja, odpre vrata in
prijezdijo na dvor. Na dvoru vdari po vratih in
neka stara Besarabka pride ven.

„A kje je bojar ?“ vpraša Mihajlaki.

„Ni ga še nazaj, gospod Arnavt!“

„Glej, tu imaš dva gosta; daj nam ognja in
klij, da si privežemo duše, drugo moja skerb.“

,,Vse je pripravljeno, le idite v izbo.“

„Kirdžali ! le idi noter, konja jaz odpeljem in
preskerbim." — Kirdžali zanese Saro Mihaelo v izbo
in položi jo na slabo, ali snažno posteljo. Ljubez-
njivo gleda devica ljubimca: „Kirdžali! daj me očetu
nazaj , samo me je imel na svetu.“

„Saj imam tudi jaz edino tebe na svetu. Tebe
mi vzemo le s životom vred. Sara Mihaela, ne tirjaj
moje smerti : saj te imam rad, da ni še nikoli nihče
tako rad imel nikogar," in poklekne k postelji, začne
poljubovati jej noge, roke in obleko, obličja se pa
ne derzne dotakniti jej. Devici pa je žalno, tesno
in razkošno, vse troje kmalo, ker vidi tako ljubezen
in tako bolest.

„Kirdžali ! vstani, ne boj se ; jaz pokleknem pred
očeta, saj naji zedini."

Divje se zasmeje aga: „Tebe z Abdalo, mene
pa s smertjo. Ali ti je všeč ? Ce ti je, precej se
verneva v Izmajlov, precej dam glavo rabeljnu pod
meč, na tvoj pervi migljej. Kaj mi glava brez tvo¬
jega serca, kaj brez tebe?" Vstane, in besna ob-
upljivost ljubimki še bolj vzviša njegovo krasoto.

57

„Ne, Kirdžali! ne obupaj, saj te ljubim, saj
grem s teboj, če prav na konec sveta. 11  Svitla solza
jej prirosi v černo oko. Kirdžali jej otare solzo s
svojimi ustnami in začne poljubovati ljubimko, kakor
mati svoje dete. Tudi Sara ga poljubuje : serci dveh
ljubimcev kramljate, šepečete, ali ne z besedami,
temuč s poljubki in z očmi tako dolgo časa, da na¬
posled nemoč in čutje trudno devico zazibljejo v sladek,
čist angeljski spanec. Kirdžali poklekne k postelji,
nagnjen nad dcvino obličje: še ganiti se ne upa, celo
sapo derži v sebi. Besarabka stopi iz izbe, Mihaj-
laki pa ostane, sedi pri ognjišču in pogleduje zdaj na
Kirdžalija, zdaj na ogenj, zmajuje z glavo in sko-
mizga z ramami: ali bi spanec rad pregnal si, ali le
ago miluje, ker ga je tako zmoglo, tako obabilo to
trenotje, kakor bi se bil odaliskam vklanjal in v
haremu preživel včs čas; kakor ne bi na konju bil
mojstroval in sukal bojnega orožja.

V Izmajlovu v palači vlada nemir, zmotnjava,
groza. Pašo lomi zdaj obup, zdaj serd, in cela
versta služabnikov in sužnikov se trese, da jim kri
zastaja v petah. O mraku je Selima šla v kopelj,
nesli so jo v nosilnici; šest služabnikov in dvanajst
oroženih skopljencev je šlo ž njo. Noči se že, pa
je ni še nazaj. Paša pošlje starega Hakima v
kopelj, ali v kopelj i ni niti sluha niti duha Meheme-
dovi hčeri. — Berž se janičarji razgube po mestu,
sam paša zavsede konja in spahom*)  na čelu bega

*) Spahi = vojščaki.

58

po ulicah. Pri šent-janskem svetišču najdejo nosil¬
nico prazno, in v kratkem po stranskih ulicah za
hišami dobe skopljence — od samega strahu na pol
mertve, in služabnice — nevoljne, ker ni nihče od¬
peljal tudi njih. Vsi enoglasno pripovedajo: „Nekovi
orožnici so nas napadli, namahali, razpodili in od¬
nesli Selimo, našo hosudarko. Kaj so učinili ž njo,
kam odpeljali jo, tega ne vemo.“ Mehemed o per-
vem vskipu svoje serdi ukaže glave posekati vsem
skopljencem, služabnice pa zašiti v vreče in potopiti
je v velikej reci. Ukazal je — in zgodilo se je —
ali kmalo se je kesal : kdo ve, ko bi jih bil minil
strah, morebiti bi bili povedali, kod in kako naj
iščejo ugrabljene Selime, ali zdaj se nič ne ve, kdo
in kam jo je odpeljal. — Hakim teče k starej Ar-
navtki. Občta jej pašino milost, novce, ponuja da¬
rove , naj samo pove, ali ve kaj o lupežu. Prosi jo,
naj moli, da bi našli Meliemedovo hčer. Starka se
roti, da nič ne ve, da ne more vedeti, le to obljubi,
da bode molila. Žalosten se verne Hakim in Mehe¬
med reče jezen: „Mojega age ni, ta bi še iz pekla
otel mojo hčer.“ Ukaže še iskati po mestu in na
vse pote zunej mesta razpošlje spahe. Urno se berzo-
glasniki razido k sosednjim pašam z nesrečnim ozna¬
nilom in s prošnjo za pomoč.

Drugi dan se razveže torba polna raznih vesti.
Kekteri terde, da so videli ljudi, ki so se čez Do¬
navo na desno obalo peljali v čolnih. Paša precej
trumo janičarjev pošlje tje z ukazom, naj tulški po-

veljnik hej berž po bolgarskih cestah spahe razpošlje
za hčerjo. Nekteri so videli jezdice, da so se gnali
proti Tobaku. Tudi tje morajo berž spahi. Nekteri
pa celo terdč, da so slišali konjski topot proti Kiliji
in videli neko ladijo, da je kakor strela proti iztoku
letela po Donavi. Paša pošlje naglo tri Tatarje v
Kilijo, naj z vetrom vred lete tje doli: kteri bode
prej tam , tisti dobo sto zlatih lev in dva najiskrejša
tatarska konja iz Mekemedovega konjaka, kteri pa
najde ugrabljeno hčer, dobo vse, kar le poželi od
paše, ko bi tudi hotel vseh Meliemedovih zakladov.
Pred poldnevom pride Abdala in oddelek albanske
straže ž njim. Abdala ni nikjer videl age, in no¬
beden albanskih vojščakov ne more povedati, kam
je zginil. Ko je stari Hakim sam pri Mehemedu,
omeni mu: „Gospod! saj sem ti povedal, da njeguješ
kačo v svojem nedriju . 11  — Mehemed odkima z glavo:
»Ljubil sem ga kakor sina. Hakim ! saj si ga tudi
ti ljubil poprej , po Hussejnovej smerti si pa skregal
se s človeškim rodom . 11  Zdaj se zamisli Mehemed.
Ponosni človek tudi v najhujšej stiski z bolestjo spo¬
zna, da je napečno njegovo mnčnje. -— „Hakim ! ne
sodiva prenaglo, ne obsodiva, dokler ne veva zakaj.
Imel sem samo eno hčer, edino srečo in veselje na
svetu, pa še to so mi odpeljali . 11  — Zdaj ponosni
Mehemed pokaže, da je oča in začne jokati. Tudi
starega Hakima posili jok, ker spomnil se je ta hip,
da je pestoval Mehemeda še dečka: „Vsemogoči Albah !
Veliki prorok! daj, da bode lupežnika, ki nas je

60

osirotil, toliko let pekla vest, kolikor solz se ta hip
nama obema uterne iz oči." — Mehemed se vspne:
„Hakim! ne kolni: lupežnikova nesreča bi bila nesreča
moje hčere.“ Otare si solze, ukaže osedlati konja in
z Abdalo vred na čelu množnemu vojaštvu jezdi iz
Izmajlova: Mehemed iskat svoje hčere, Abdala za
svojo nevesto; oča za merklo srečo, zasnubljenec za
merklo nado.

VII.

Komaj kaki dve uri spi' Sara Mihaela, pa je že
napočil dan, že vstalo rano solnce in v izbo lije svoj
svit, da zlati žarki živo-svetlo migljajo in igrajo v
zmerzlih šipah, kakor na obrušenih brilijantovih oglih.
Devica se zbudi, pogleda po izbi — nič ne ve, kje
je, začne misliti in menca si oči. — Zopet pogleda
okoli sebe: Kirdžali je na kolenih, ne za trenotek ni
zadremal, ves čas je čul pri njej.

„Kje sem?“

„Tu, pri svojem ljubimcu, pri svojem sužniku,
pri svojem služabniku." — Vstane in hoče jo po¬
ljubiti.

„Kirdžali! kje je moj oče?“ in temne oči se jej
tako nežno-čutno zablisnejo, da se je Kirdžali zbal
objeti jo in pobesil roke.

„Živi — zdrav."

„Daj me nazaj mu."

Mladenič zarudi. — „Prisegel sem včeraj, ako
hočeš, peljem te nazaj v Izmajlov in dam rabeljnu

61

pod meč svojo glavo. Ali ne! tu, na tem-le mestu
umerjem !“ in zgrabi za jatagan.

„Kirdžali, upokoji se ! Moliva." — Sara vstane
s postelje, poklekne in začne na glas moliti za očeta,
za Zulmo, za starega Hakima. Tudi Kirdžali po¬
klekne, prekriža se in terka na persi. Po triletnej
zanemarjenosti svete vere ves odkritoserčen kristijanski
moli svojega Boga, kajti deva mu je rešnji angelj —
in njena ljubezen vodnica na pravo pot. — Ta miljena,
ljubimčema sladka trenotja Mihajlaki spi za pečjo
kakor zavdan : ali ima vest tako čisto, ali je pa nje¬
gova hudobija ušla čez mero, — pa to vč le Bog,
ker na tem svetu ne otroška nedolžnost, ne uboj-
ništvo ne pozna grenke skerbi, niti terpke žalosti:
obč mirno spite in terdno.

Po molitvi vstaneta. Sara Mihaela spregovori:
„Zdaj sem tvoja," in spusti se mu v naročje, Kir¬
džali jo pa objame: „Moja, na veke moja!" V tem
ščekne pes na dvoru. Kirdžali zgrabi za orožje, Mi¬
hajlaki se zbudi, plane po koncu, spregleda in zgrabi
za jatagan, kakor da ne bi bil spal. 0, to ni zbu¬
jena nedolžnost! Tako naglo se zbudi le mlad voj¬
ščak ali kak ubijavec. — Cujni pes že od daleč čuti.
„Kirdžali! morebiti so iskači, skrijta se s Selimo."
Silno udari na plošo za pečjo : širok pokrov odskoči,
in odpor zazije in pokažejo se stopnice. — ,,Saj pre¬
cej spoznam," in šine skozi duri venkaj. Kirdžalijevo
obličje spreleti zaničljiv smeh, sune z nogo in za¬
loputne pokrov. „Arnavt, za-te je skrivališče, za

62

Kirdžalija ne!“ — Objame Saro Mihaelo, poljubi
in izdere jatagan : ,,Naj le pridejo !“

Sara Mihaela pogleda ljubimca, ženska bojezen
jej izgine iz serca, ponosno se jej z&blisne oko in
serčnost posije z obličja: „Braniva se,“ in prime s
svojo nežno roko za kindžal, ki vedno spremlja
orientalke.

Mihajlaki se verne : „Naši gredo,“ — pogleda na
zaloputnjeni pokrov in stresne z glavo : ,,Aga, ti si
zmerom sam svoj, čas je že, da rečeš sam sebi:
Kjer ne moremo preskočiti, tam moramo izpodlesti. 11
Kirdžali vtakne meč nazaj : „Tega ne porečem nikoli,
in nikoli ne učinim.“

V tem se pripelje samotež voz ; dve ženski sto¬
pite ž njega in greste naravnost v izbo, voz se pa
zopet odpelje. Perva je stara Fariki. Kirdžali se
jej prijazno prikloni, Mihajlaki pa poljubi roko ; druga
stopi noter, in Sara Mihaela jej pade v naročje ir
vskrikne : „Zulma, draga moja Zulma !“ — Varuha
jo pritisne k sercu: ,,Dragi moj angelj, dragi moj
biser, vendar sem te še našla !“

,,Idimo, Mihajlaki!“ krikne Kirdžali, čas ne
čaka. 11  — Arnavt se skrivaj posmehne : „Dobro, go¬
spod aga , precej ; ali konja se morata poprej najesti,
ker nimamo drugih, pot je pa dolg, Bog ve, kdaj
pridemo do kakega počivališča. 11  —

Kirdžali nagerbanči čelo, ali nič ne reče ; stara
Fariki pa glasno pripoveda, kaj se je godilo ponoči:
„Precej , ko so odnesli krasno Mehemedovo hčer, pride

63

ta ženska pred mojo hišo, rada bi bila varnega za¬
vetja, razodela mi je ves dogodek in povedala, da
je Selimina varuha. Berž jo skrijem torej. Precej
potem janičarji začno stikati po hišah, spahi švigati
po ulicah. Našli so služabnice in skopljence, ker
niso imeli za khj verniti se v harem : paša je dal s
smertjo kazniti vse, rabeljni jih pa niso prešteli, da
so umorili samo pet ženskih, pa ne šestih. Hakim je
trikrat prisopel k meni, pa nismo ne na najmanjšem
sumu. Po njegovih besedah sodim, da paša nič ne vč,
da so Skipetarji (Arnavtje) potegnili s straže izpred
benderskih vrat. Miralaj se je zbal smerti, odredil
drugo stražo in še emerhnil ni o uteku. Zmotnjava
je pomogla in noč, da s ve se tudi me umeknili iz
mesta in z božjo pomočjo prišli le-sem.“

Kirdžali se približa : „Mati Fariki! povej, kaj ne,
da je Hakim vedel vse ?“

„Bog mi priča, nič ni vedel; ko bi bil vedel,
vse bi bil izdal Mehemedu.“

„Pa sem ga videl pri tebi, mati ?“

„Aha, takrat mi je bil prišel povedat, da pride
Abdala in da pojde Selima v četertek večer v kopelj.
Tudor, Mihajlaki in naši so bili v Izmajlovu, zatorej
sem ti lahko obljubila srečo. Pa govoril je Hakim
tudi o Hussejnovej smerti in o Hopurjevej , to je nje¬
gov navadni pogovor zdaj.“

Kirdžali nič več ne vpraša , oberne se v
ogenj in zamisli. V tem stopi noter služabnica Be-
sarabka : „Bojar gre, v skok podi konja, gotovo se

64

mu kaj mudi.“ — Mihajlaki grd pred kočo, bojar
prijezdi, vstavi konja in skoči na tla: „Kako, Mihaj¬
laki , ali se je dobro izšlo ?“

„Dobro, gospod bojar! tukaj smo varnejši nego
na cesti, še vrag bi nas ne izvohal tu ; ali kako ste
ušli iskačem, gotovo so jo precej vderli za vami.“
„Saj veš, če Tudor zavsede svojo valaško merlio,
nihče ga ne doide, tuui na arabcu ne. Ali mohame¬
danska deva in vaš junak, kaj pa ta dva ?“

„Ljubita se in poljubujeta. Ali tudi mati Fariki
je tu.“

Vesel stopi bojar v hišo; verze se v naročje
starej Fariki, ta pa ga objame, kakor mati. Sara
Mihaela si hoče zagerniti obličje, ali nesreča nima
zavoja. Kri jej šine v lice, šine na čelo in v ušesa,
polije jo krasna barva deviške sramožljivosti namesto
belega mušlina. Bojar zapazi to; prikloni se, rekoč:
„Ne rudi, krasna devica, saj nima baziliskovega po¬
gleda Valah; Rumun zna častiti, zna ceniti krasoto,“
in tako se zablisne Valahovo oko, da je potemnilo
svit njegovih vranjih las. Kirdžali zarudi, ali ne sra-
možljivo, razžalilo mu je to ponos, ker se je tujec
derznil čuditi se krasoti, kterej se sam uklanja, ker
je samo njegova. Mihajlaki precej sprevidi, kaj se
godi v aginem sercu in spregovori: „Kirdžali! bojarju
Tudorju se zahvali za svojo srečo ; brez njega in brez
njegovih ljudi mi ne bi bili nič mogli sami.“ —■
Aga hladno skloni glavo. „Hvalim, in rad vernem
vse.“ — Tudor vtakne roke za pas : „0 tem pozneje,

65

zdaj raji pomislimo, kako izveršimo začetek, kajti
niso zastonj rekali prednamci Rimljanje: „če je konec
dober, hvalno je vse delo.“ ■— Oberne se k starej
Fariki: „Solnce se je zgodaj pokalilo, podoba, da
bode burno vreme, začel je že sneg naletavati. Ko
bi Bog poslal nevihto , kar precej bi se lahko dvignili
na pot, zdaj moramo pa počakati do noči: povsod
mergole Mohamedanje, sem jih pa ne bode, in ko bi
tudi utegnili priti, saj se lahko skrijemo. Da pridemo
le čez Prut in Pudno, potlej naj nas pa lovč; naj le
jezi se Mehemed, mi se mu bodemo pa smejali."

Kirdžali dvigne čelo: „Bojar! jaz ti nečem biti
nadležen, imam krilonoga konja, lahko pridem na
rusko mejo ž njima; imam dobro orožje, bistro oko
in krepke roke; ali zmlatim gonjače, ali pa sam po¬
ginem. Zdaj vas zapustim s svojo nevesto; hvalo
vam za dozdanjo pomoč, sprejmite ta-lc dar iz moje
gorke hvaležnosti," in seže za pas po mošnjo.

Bojaija zgrabi jeza, ali stara Fariki s prosečim
očesom zaderži njen vskip. Mihajlaki stopi naspred :
„Ni samo za tvoje otetje, ampak tudi za naše. Za-
rad tebe smo se derznili v nevarnost , zdaj nas hočeš
pa zapustiti v njej ; ali bi rad ponovil tisti dan v
Izmajlovu ? Spomni se na Kordakija!" — Amavt je
vedel, kako je treba vdariti na strune aginega serca.
Kirdžali zaškriplje z zobmi in spusti roko izza pasa:
„Ostanem ! O, le povejte mi nevarnost, pa boste vi¬
deli , ali vas zapustim !“

Sara Mihaela je zmogla svojo žensko bojezen ;

Kirdžali. 5

66

vpričo moških se obesi Kirdžaliju okoli vratu: „0
dragi, ne išči nevarnosti. Kaj začnem jaz potlej, ti
si mi vse na svetu zdaj.“ Kirdžali jo poljubi na čelo:
„Angelj moj! tudi ti bi nehala ljubiti Kirdžalija, ko
bi zatajil svojo serčnost. O, tega ne tega, nikoli!
Sreča, bogastvo, slava, celo tvoja ljubezen — vse
to me lahko mine, junakost pa nikoli ne, bojezljiv
in nezvest ne bodem nikoli.“ — Deva pobesi oči in
šepne prav tiho : „Kirdžali, kaj govoriš ! jaz te bodem
zmerom ljubila."

Rada bi bila začela objemati in poljubovati lju¬
bimca , ker ženska, izrej ena v sužnosti, vsa razvneta,
vsa razkošna leti za strastnim sercem, ko jej zasije
svoboda; kajti mladenič, ki je še le spoznal ljubezen,
ne more berzdati svojih čutov, pusti jim uzdo in klikne:
„Letite in činite, kamor vas žene in kar vam veli serce!“
Ali na enkrat zakrili Mihajlakijev glas: „Bojar, povej
nam, kako si ušel iz Izmajlova ?“

„Saj veš, kako so se skopljenci po svojej navadi
vedli, zbali in utekli; orožja ni bilo nič potreba.
Arnavtje na straži pri benderskih vratih so bili mož-
beseda : vas so spustili naprej, nam pa prestregli konje
in z nami ušli potlej. S polovico trume sem jo mahnil
k Tobaku, polovica jo vlije pa v staro Kilijo; od
tod pridejo ali k nam, ali je pa kje na ruskej zemlji
ustavi gostoljubje. Svojim ljudčm sem ukazal skozi
Batimir k Berlatu; če paša ni vjel nobenega izmed
tvojih, ne staknejo tako berž tiru za nami."

„Tudi moji tovarši so zvite glave. Donava vspešno

beži v Čemo morje, v balgarskih krajinah se ne
manjka skrivnih potov, ne boj se za-nje, bojar."

Bojar pogleda skozi okno: „Hvala Bogu, mesti
je začelo, Mihajlaki! zdaj pa le berž na pot, Turčin
si ne umiva rad s snegom obraza.' 1  Mihajlaki od¬
ide ven.

Pogovarjajo se, odpravljajo na pot; ali Tudorju
in Kirdžaliju ne veje v sercih sladki mir, sveta edi¬
nost, ta nebeška hči, ta čaravna nit, ki veže člo¬
veška sočutja. Nekaj čudnega, nerazumljivega je v
človeškem čutu : če se dva človeka pcrvič snideta in
spogledata, da se precej ali rada imata ali pa sovra¬
žita. Pervi vtisek se pa ne da rad premeniti, dosti¬
krat celo ne. Kirdžali je mlad, Tudor mlad, oba
sta hrabra, oba slavoljuba. Tudor bi zadnjo kapljo
kervi dal za očevino, za svobodo, najstrašnejšim mu¬
kam bi žertvoval dušo; tudi Kirdžali je bil tak,
predno se je vnel za Saro Mihaelo. Imata ali imela
sta oba čisto enake čute, tedaj bi se morala ljubiti.
Ali Tudorju preseda Kirdžalijev ponos. Po sili se
smeje, nerad gostu besede cedi skozi zobe: težka
dolžnost gospodarju. Kirdžaliju pa bojarjeva derznost
ne dopada, ker neprenehoma gleda Saro Mihaelo.
Radovoljno je žarljivosti odperl pot v svoje serce, nič
si ne prizadel na obličji vgasfti vsplamenelih čutov.
Mehemedova hči umiče čelo Tudorjevemu pogledu,
na stran obrača oči in milostno igra ž njimi po Kir-
džalijevem obličji. Kedar se na Kirdžalijevem obličji
pokaže divji ponos, vselej se stresne bojezljiva devica.

5 *

in berž bi rada ali s pogledom ali z besedo umorila
nemilo znamenje, in kedar ga, misli, kako vsevladna
sem! — Ljubljena deva se kakor dete ponaša s svojo
vlado, in uživa jo, kakor otrok.

Stara Fariki s svojim pogledom lovi njih čute,
na obrazu se jej vidi, kako misli, da bi izmodrila,
kako bi vladala vse. Migne Tudorju, odide ž njim v
sosednjo izbo in reče mu natihoma: „Sin! zdaj že
imamo, česar smo hoteli. Kirdžali jez nami, vse
pojde dobro !“

Bojarju se razvedri čelo : Bog daj, da bi resnične
bile tvoje besede, mati! Ali temu Kirdžaliju gleda
bolj razbojnik iz oči nego brambovec svete svobode
in Kriščeve vcre.“

„Zasliši, ljubi sin! to je že staro, prorokovanje,
še gospodarja Ivonija, Bog mu daj dobro tam, kjer je.
Ko je mučeniški umiral, napovedal je nevernikom:
„Psi Mohamedovi! konec bode vaše vlade nekdaj na
svetu, poljska kri otme daško svobodo!“ Kirdžaliju
se poljska kri pretaka po žilah, jaz vem da. Svoje
življenje sem zastavila nevarnosti, nič se nisem tresla
za zlato, z gnjusnimi razžalitvami sem pustila oskru¬
niti svojo čisto čast, da bi bila ustregla domovini,
da bi bila Kirdžalija dobila za nas, zdaj mi pa ti
pomozi.“

„Saj veš, mati, še po hudičevega perja bi šel
v pekel, ko bi ti hotčla 5 ali povem ti, Kirdžalija ne
more moj želodec, ko bi ne vem kaj . . . ; moja duša
in njegova se ne morete. 11

69

„Če ga ne moreš videti živega, vsaj sterpi ga,
zdaj gre za svobodo daške krajine . 11

„Sterpim ga, naj se pes obesi! Zdaj, mati,
moramo pa na pot. Bog daj , da bi srečno prišli v
Kampo-lungo ; *) tam na gorah se pokaže, kaj in
kako . 11  — Bojar ukaže Besarabki, starej služabnici
svojega očeta, naj molči o tem, kar je videla in sli¬
šala. Pa saj Besarabka je že od kdaj navajena na
take ukaze in na zamolčljivost.

Sneg gre ; kakor z belim perjem potresena, taka
je zemlja. Veter vleče in čudno suče snežnice v zraku.
Dvorišče bojarjeve hiše ni veliko, tik za plotom je
drevje, ali vendar nima ne drevje, niti plot prave prejšnje
podobe. Huje in huje mete s snegom , že se ne vidi
več niti zemlja, niti nebo. Senice so začele letati na
okna, prijemljejo se s krempeljci okvirjev in klju¬
jejo po šipah, kakor bi prosile ljudi gostoljubega
sprejetja. Jerebice in sternadje silijo pod streho;
celo vrana, ki ima rada gerdo, burno vreme, šc ta
hoče khm pod pristrešek. Neusmiljeno bi bilo psa
izpoditi na dvorišče, pred vrati pa vendar trije konji
stojč osedlani. Kirdžali zavsede vranca, derži Saro
Mihaelo pred seboj , pritisne jo k sebi in brani snegu,
kakor dojnica dojenčka. Bojar skoči na belega per-
zijana, in kakor kako nepotrebno breme — derži od
sebe Zulmo. Odjezdijo skozi vrata v les, stara Bc-

*) Kampo-lunga — valaško mesto, blizo Karpatov, na
erdeljskej meji.

70

sarabka jim pa vošči srečno ježo, in s trikratnim
znamenjem svetega križa da jim blagoslov na pot.

Ko ljubimca tako bežita k erdeljskim goram, v
tem se paša Mehemed divje obupnega serca, grozno
žalostnega obličja verne v Izmajlov v grad. Pohaja
po praznih sobah in neprenehoma jaduje : „Zdaj sem
pa sam na svetu 11 ! — Solze mu druga za drugo kap-
Ijejo iz pobešenih oči. Abdala ni poznal svoje ne¬
veste, ali vendar ga skerbi, vendar žaluje. Odloči ga paša
za ago albanskej straži, rekoč: „Naj se poteši.“

Zdaj pride arnavški miralaj : ,,Mogočni paša,
vladar našega živetja! štirje Arnavtje na poti za lu-
pežniki tvoje hčere so vtonili v valovitej Donavi!“ —
Paša še ne pogleda miralaja: „Naj dobodo njihove
žene in otroci — vsak po tri sto zlatih lev, z zlatom
naj se potešijo,“ in oberne se zaničljivo, miralaj pa
odide.

Ponosni paša, saj imaš zlato, zakaj se ne utešiš?
Ali misliš, da imajo serce le čestitaki in bogatinje ?
da le dostojni in premožni ljudje smejo žalovati in
obupati, ubogemu da je serce pa prepovedano? da
celo terpeti ne sme ? Ali naj za kos rude prodi naj¬
svetejšo obupljivost, najbolestnejše gorje? Cudnež,
znaj, da se nesreča greje beraču pod capami in pod
vladarjevim plaščem, da oba enako terpita, da oba
mori obupljivost, in človek ne more utešiti njunih
sere, da more to le Bog ! — Njemu je vse mogoče!

71

VITI.

Na meji erdeljske dežele, kjer više in više kipe
Karpatje , kjer so velikanski in kjer se jih dolga
versta razteza proti ogerskim in poljskim krajinam,
tam nad reko Ardžisom na visokej gori stoji terdno
zidovje kraljevega gradil. Ljudje ga imenujejo ardži-
ski dvor. Nad vrati v kamen vsekani napis s slo¬
vanskimi in rimskimi pismeni priča, da je bil ta
grad 1518. leta sezidan na povelje tačasnega vladarja
Niagula Bassaraba, multanskega hospodarja. Dve
sto let je bil stolni grad multanskih vladarjev, dve
sto let središče slave in svobode daških in slovanskih
plemen, razseljenih po multanskej zemlji. Od tu
je donela bojna tromba, od tu so čile trume hitele
na boj z Mohamedani, ki so plenili kakor kobilice.
Naposled si vendar polumesec lažnjivega proroka za
nekoliko časa prilasti zemsko vlado nad križem Sina
božjega. Postali so Bisurmanje sami svoji gospodje
(laškega vladarstva. Hospodar Brankovan, njegovi
štirje sinovi in hrabri bojar Vakareskulo, poslednji
brambovec multanske svobode osemnajstega stoletja,
dali so glave pod rabeljnov meč v Stambulu. Od ta¬
krat so sultanje Fanariote za gospodarje pošiljali mul-
tanskim krajinam. Podkupljivi Gerci, zanikerni suž-
niki, pozabivši, od kako velikega naroda imajo svoj
početek, in v ničemnosti vtopivši serce in dušo, niso
več derznili se, stopiti v ardžiski dvor; dali so ga
menihom za samostan. Menihi, služabniki prave cer-

k ve, pa tako skerbno varujejo to podertijo stare slave,
kakor ostanjke svetnikov in sejejo med božje ljud¬
stvo besede o svobodi s tako gorečostjo, s kakoršno
besede svete vere, kajti Kriščev nauk je nauk pre¬
mile svobode, svoboda pa ne izvira in ne plava iz
nikakoršnega drugega studenca po svetu, če ne iz
studenca kerščanske vere. Samostan ardžiskega dvora
je postal božji pot. Kar trumama vro tj e ljudje raz¬
ličnega j ezika, raznega rodu, le po Kriščevem kerstu
edini vsi. Ves dan je cerkev natlačena pobožnih duš:
nekteri znašajo darove, kakoršne in kolikor jih uterpe;
nekteri pridejo rok stezat po miloščini; nekteri svoje
duše okrepčat ali vesti' očistit; nekteri pa napast duše
in telesa. Menihi, božji namestniki na tem svetu, z
roditeljsko ljubeznijo pravoverne mirč z uteho svete
vere, odpuščajo jim grehe, veličavno svare je, pašo
in vbogajme dajo. Na sto ubogih in zaničevanih
razne starosti, obojega spola ima pribežališče in za¬
vetje v obširnih stanicah nekdaj veličastnega gradu. *)
Le iz daleč se Muzulman plazi okoli samostana v
ardžiskem dvoru, zato ker se boji, da bi se kamen
odkrušil iz starega poslopja kerščanskega Boga, padel
na-nj in razbil mu ueversko glavo. Fanariot se ni¬
koli ne upa blizo, ker bi mu zidovje s svojimi grob¬
ljami, in bivavci s svojimi krepostmi neprestano oči-

*) Ta samostan je tako velik, da ima nekoliko tisoč ljudi
dosti prostora v njem. Nekdaj je bil najmočnejša
multanska terdnjava.

73

tali ničemnost, kajti neprijetno je takemu človeku,
ki je zadušil zadnje iskre svoje sramožljivosti, če mu
vsak korak kaže zvest obraz njegove ničemnosti.

Kavno je sobota — dan Matere božje. Sedem
dni je snežilo in oblačno bilo nebo. Svitlega obličja
se blišči na čistem oboku bledega neba soluce, oko-
božje, in z jasnimi žarki plamika na belo-snežnem po-
versji. Gore, doline, lesovi, vasi in vertje — vse je pre¬
oblečeno v zimsko obleko. Na polji ne vidiš nikjer
srebernih vodnih pasov, nikjer jasnih jezer : vse je
enolično — vse belo. Samostansko poslopje, zvo¬
novi in kuplje gotiške zidave, zidovje in nasipi so
otožno zagernjeni v sneg. Hripavo pojo zvonovi, raz¬
legajo se po poljih in lesovih ; ali čem delj jih slišiš,
tem čudnejša se ti zdi harmonija te zvonovne godbe.
Ljudstvo se gnjete v cerkev, ravno se je začela
sv. maša. Duhoven slovanski poje hvalo Bogu, me¬
nihi pojo sveto slovansko himno, ljudstvo pa slovan¬
ski odpeva v glasnem zboru. Duhoven je odmaševal,
kristijansko ljudstvo pa okrepčalo svoje duše z mo¬
litvijo in razšlo se telesu streč z jedjo in s pijačo.
Ko samostanski pervostojnik, velečastiti Evgenij, od¬
moli litanije in šestdeset češčena Marij na molek,
vstane pogledat, ali ne manjka česa gostem v samo¬
stanu , kajti menihi gerško-slovanske vere strinjajo
s kristijanskimi krepostmi sveto neizkaljeno slovansko
gostoljubje. V obedniei mu oznanijo, da je nekdo
prijezdil na konju, in da bi rad na samem govoril ž
n jim. Precej se verne v svojo sobico in ukaže, naj

74

mu pripeljejo prijezdnika. Sluga, ki je odpiral po¬
potnemu, povedal je, da je tujec večkrat roko po¬
ljubil očetu Evgeniju, Evgenij pa, da je objemal ga,
kakor sina, da so se solze v očeh svetile obema o
radostnem snidku, in potlej — da sta se umaknila v
sosednjo sobo. K durim je radovednost zvabila slugo:
zmerom nastavlja — zdaj oko, zdaj uho na režo.
Oba stojita pri peči; tujec na dolgo nekaj pripoveda,
ali s tihim glasom ; le enkrat se mu je ognjeno za¬
iskrilo oko, in beseda se čisto ujemljc z obličjem.
Radovedni sluga zasliši te-le besede : „To je angelj,
to ni devica : nežna , krepostna, pokorna, čista kakor
Kriščeva vera; krasna kakor nebo samo, kristijanka
gotovo, v takem krasnem telesu ne more nekristijan-
ska duša živeti. On . ..“ glas mu oslabi in obervi
zlezejo na oči. Nagerbanči se mu čelo, divje pomrači
obličje. Pervostojnik posluša, zgiblje z ramami, na¬
posled pa spregovori, ali sluga je le te-le besede vjel
z ušesom: „Mati Evdoksija hoče to, jaz pa učinim.
Tej krepostnej , pobožnej ženski ne morem odbiti ni¬
česar .Ivonijevo prorokovanje, to je njena naj¬

ljubša pesem . . . Neka druga roka nam ponuja po¬
moč danes, neka mogočnejša, ne skrivaj, teinuč
očito . . . Ali sin, pustiva materi veselje : to je njej
na dar zarad gorke daritve , zarad čistih zaslug : ja^
vse učinim.“ Po dogovoru se pomakneta za peč,
tako da sluga ne more nič videti, da-si tako na stran
obrača in napenja oči; zatorej nastavi še uho, ali
tudi zastonj : le šepet mu veje na-nj , besede pa ne

75

more razumeti nobene. Nesterpljivo postoji še nekaj
časa, potlej pa odide. Iz maščevavnosti, ker je rado¬
vednost samo razdražil, ne napasel je, začne razode¬
vati, kaj je videl, kaj slišal.

Divno se verste čudne zmene na svetu. Tisoč
let je minilo, kar je Bog ustvaril svet, ali ljudje res
niso še zatajili, da njih rod izhaja materi Evi iz na¬
ročja ; radovednost zmerom in povsod zapeljuje njih
duše, in v kakoršnih znamenjih se pokaže, vselej ima
tisti namen: vedeti, kaj se je zgodilo; sklepati, kaj
se zgodi. Nekteri se hudujejo: Prokleta kača, ki
nam je radovednost vcepila v serca, kolikrat nas za¬
pelje zvedavost! Nekteri pa kriče : Blagoslovljena —
kača, ker nas je z radovednostjo nadarila, kako blago-
darna nam je zvedavost ! Ali oboji so pokorni kači,
ker so radovedni. —

Samostancem ne more v glavo, kaj njih pervo-
stojnik in tujec, gredo torej v konjišnico gledat
konja, ki je prijezdil na njem neznanec, ne mara
konj ustreže njihovej radovednosti. V konjišnici so
Valahi in Erdeljci, ki poznajo vse jezdice, vse konje
v okolici in daljne. Karpatci gredo radi pogledat časi
pa časi, kako je kiij po svetu ; ali na teh potih nimajo
preradi sestre kreposti s seboj. Oko imajo bistro, pamet
dobro in to dvoje je mnogokrat otimek tem klatežem.
Ogledujejo konja, ali nobeden ga ne more spoznati; to
vidijo , da je bel; da je vzhodnega rodu in plemenite
kervi; da ima zobčasta znamenja vžgana na prednjih
m zadnjih stegnih — gerb in diplom konjske pleme-

7fi

nitosti; da je multanski osedlan in opravljen, ali na
čilo. Le to poznajo, to opazujejo, ugibljejo in sklep-
Ijejo, kdo je ta jezdec, od kod in kak posel ima.
V tem pride pervostojnikov sluga, nauzda konja in
odpelje pred samostanska vrata: radovedno ljudstvo
se zgeme v korušelj in preži. Iz samostana pride
človek besarabski oblečen, s peresnim čopom na čapki
in zakritega obličja; skoči na sedlo, vzame uzdo,
stisne konja z nogami in v skok odjezdi z mesta.
Zunaj pred vrati jo zavije na severno vzhodno stran,
zdirja v dolino in jezdi po znožji dalje. Pogosto se
v sneg zagrezne konj s kopiti, naposled zavijeta na
stransko pot, še nekoliko časa se je nad zemsko po-
veršjc kadil sneg, potlej pa tudi to zgine izpred oči. —
Ljudje skomizgajo z ramami, bulijo oči', odpirajo usta
in vsak opazi sam sebi in drugim : „Nisem ga videl
še nikoli, ne poznam ga.“ — Le nek star, mnogo
popoten Valali pomerda z nosom in opomni Erdeljcu
poleg sebe: „Saj poznam tega jezdeca, če se ne motim;
če ni to naš mladi bojar ? Nekaj bode . . . .“ — To
trenotje leti' od ust do ust ta skrivnost in kmalo jo
izvedo vsi, in „nekaj bode,“ to je zdaj klopčič rado¬
vednemu zastopu nepokojnih misli.

Večer je, davno se je že vlegla černa tema,
zvonovi zvonč molit in počivat; menihi in gostje v
samostanu se zahvalijo Bogu, ker so zopet en dan
preživeli, in po prošnji za srečno noč poležejo spat.
Pervostojnik ne spi, posvetuje se o nečem z dvema
menihoma, z najvarnejšima zaupnikoma svojih misli,

in dva služabnika stojita na straži pred samostanskimi
vrati. Petelini so že drugod odpeli polnoč, pastirski
psi začno cviliti in naščekovati, kakor bi volka čutili,
sneg zaškriplje na cesti, temno zadone konjska ko¬
pita , često se sliši persk, dvouprežne sani in dva
jezdeca se prikažeta pred vrati. Straža je imela ukaz,
da je noter pusti in nič povpraša. Da-si služabna
meniha, vendar sta lepo izpolnila povelje, prav vo¬
jaški. Vereja mergodne, vrata se odpro, in sani
sverše in jezdeca jezdita naravnost k cerkvi. V cerkev
so vrata na stežaj odperta, na oltarji gorite dve sveči
in sreberni krožniki blišče sc; v spovednicah sedita
dva meniha, vsak v enej, pervostojnik pa stoji pri
oltarji v bleščečem, zlato zarobljenem, zlato-tkanem
ornatu. Cerkvenec pelje v cerkev prišle goste. Stara
Eariki se opira na ramo Mehemedovej hčeri, Zulma
gre za njima, Ivirdžali, Tudor*) in Miliajlaki gredo
pa skupaj, vsi trije moldavski oblečeni. Vsi se vsak
trikrat prekrižajo z znamenjem svetega križa in trikrat
priklonijo pred oltarjem. Mati Fariki spregovori: „Oče
Evgenij, daj nam blagoslov !“ in pervostojnik je bla¬
goslovi s svetim križem in pokropi z blagoslovljeno
vodo : ,,Blagoslov na-te, Evdoksija, blagoslov vam,

spoznovavci prave Kriščeve vere !“ — Zdaj Evdoksija
Prime Saro Mihaelo in pelje k enej spovednici, Kir-
džali poklekne pa k drugej — in začneta razodevati

*) Tudor (Teodor, Bogdan) Vladimiresko, znani valaški
bojar. Kar je v tej povesti o njem, vse je historisko.

78

vsak svoje grehe, tožiti vest, da bi zadostila dolgo
zanemaijeni veri. Sarina spoved je kratka, gotovo
je njena vest čista kakor otroška: največa njena
pregreha je to, ker je zapustila očeta, ali kar vero
zadeva, to je še častito, ker se je izvila Izlarnu iz
klešč in vernila pravej cerkvi v naročje.

Kirdžali se dolgo časa spoveduje, ali nobene be¬
sede ni slišati — niti tožabne niti svarivne; nič ni
videti grešniku na obrazu, da bi žaloval ali kesal se,
niti spovedniku, da bi bil serdit; težko je torej uga¬
niti, še teže pa vedeti, koliko ima grehov, in ali
velike ali ne. Kirdžali vstane, po obrazu potegne z
roko, kakor bi iz spomina hotel izbrisati vse, in po¬
nosno pogleda, kakor je imel navado. Približa se
nevesti, prime jo za roko in sam pelje pred oltar,
kljub navadi, ki zahteva, da kak drug svoboden mla¬
denič nevesto pelje k poroki, da bi pokazal, da ni
nihče vreden dotakniti se device, ki je njegova, ki
je sam izbral si jo za ženo. Tudor dene roke na
persi in zamišljen stoji. Nihče se ne upa opomniti Kir-
džalija, da je pokalil običaj, kajti krepka gospodar¬
ska volja mu sije iz oči. Poklekneta pred oltar.
Kirdžali sam s svojo roko srebro-pretkani zavoj od-
gerne z obličja Sari Mihaeli : krasno obličje in lesk
njenih temnih oči zatemni goreči sveči, cerkveno srebro,
pozlačeno lepotičje na oltarnih vratih in drago kame¬
nje, všito v svatebni pert. Oča Evgenij umolkne na
časek, misli, da sveta Devica stoji pred njim. Kir-
ždali se slavohlepno ozre okoli, kakor bi hotel reči:

79

„Sklonite se v prah in čudite — moja je !“ Tudor
na stran oberne oči, pervič menda še le ta pot za¬
vida svojevercu v bogomolji, ne mara ga tudi kolne
ta hip ; mati Evdoksija moli z vso ognjenostjo svoje
duše, drugi pričujoči pa, kakor navadno radovedni
ljudje, gledajo in poslušajo na vse oči in ušesa obrede
poročne slavnosti. Že je po polnoči: oča Evgenij
jima d& užiti telo in kri G-ospodovo v podobah kruha
in vina in bere zakonsko prisego, zaročnika pa od¬
govarjata z razločnim glasom. Po prisegi duhoven
perstana sname novozaročenima s perstov, trikrat za¬
meni in trikrat natakne zopet nazaj : „V imenu Boga
očeta, in Sina in svetega Duha vaji vežem z zakon¬
sko vezjo!“ Potem vzame dva venca s srebernega
ploščka, trikrat zameni ju in dene zaročnikoma na
glavo: „V imenu Boga očeta, in Sina in svetega
Duha vama vcnčain glavi z zakonskim vencem, Bog
daj , da bi do pozne smerti ne usahnil." Potlej ju prime
za roči in trikrat pelje okoli oltarja: „V imenu Boga
očeta, in Sina in svetega Duha živita na tem svetu
mirno in složno, Božja milost naj rosi na vaju in
ljubezen pihlja vama med brati in sestrami v Bogu." —
Ko se naposled vstavijo pred oltarjem, vzame duho¬
ven iz sklede medeno testo, pritakne ga zaroče¬
nima k ustnam in naglo zopet vzame nazaj : ,,To je
sladkost zakonskega stanu, to životno razkošje; kmalo
se zaleskeče, kmalo merkne , uživajta ga, dokler bode
cas, ker gine in mine." Kirdžali je hotel berž z
zobmi prijeti za testo, ali zlomi se mu in ni si

80

osladil ust ž njim, odlomljeni kosec je padel na tla.
Duhoven se dotakne s testom Sarinih ust, Mihaela se
hoče na lahko dotakniti ga, lahno se z ustnami za¬
dene ob-enj , testo pade na tla in ni pokusila pečene
sladkosti. Vsi, sam Tudor ne, prekrižajo se in na-
tihoma molijo, da bi se to slabo znamenje ne vresni-
čilo v osodi zaročenima. Tudorju se olajša serce,
celo smeje se in misli : ne pokusita, kaj je sladka
ljubezen. Duhoven vzame drugoč testo in da obema
pokusiti njene sladkosti; alt Saro Mihaelo boli serce,
in da bi se utešila, milostno pogleda ljubimca. Tudi
Kirdžalija je v serce zbodlo to zlo znamenje, ali
vendar ponosno razvedri čelo, seže trikrat v žep, in
trikrat vspe — vselej polno pest cekinov na plošč ec :
,,Oče, to za cerkvene potrebe," m oba poljubita roko
duhovnu in poklekneta, menih jima dii pa blagoslov.
Poklekneta tudi pred mater Evdoksijo, in Evdoksija
ji poljubi, in potlej se poljubita z vsemi. Ko Sara
Mihaela pritisne lica Tudorju k ustnam, zdelo se je
mlademu bojarju, da je v nebesih, in poljubi angclj-
ska lica : sladko mu je in razkošno ; ali ko ga Kir-
džali poljubi, zdelo se mu je, da je satan objel ga,
toliko da ni odskočil; ali pogleda mater Evdoksijo,
razbistri se in poljubi ga za poljubek. — Evgenij bi
rad pogostil zaročnika, mater Evdoksijo in druge, ali
strah brani gostijo, da bi Muzulmanje utegnili izve¬
deti, da je s kristijansko poroko hčer mogočnega paše
zedinil s kristijanom. Poslove se od dobrih menihov in
odpravijo na sani. Kirdžali priveže vranca zad za sani,

sam se vsede pa na-nje in v plašč zavije svojo mlado
soprogo. Evdoksija omeni: „Tudor, kaj nisi na konju?“

„Ne, mati! Mihajlaki vč pot, le s seboj vzemite
mojega konja, meni da oča Evgenij drugega. Jutro,
pojutrajšnjem ali pa potlej tisti dan pridem že za vami.
Zdravi!“

Sani se premaknejo z mesta, že so skozi vrata,,
in vrata se zapro, ali še zmerom stoji Tudor in gleda.
Oča Evgenij ga prime za roko, rekoč: „Idi, sin!“
in bojar gre za njim, kakor poslušen dečak, ali no¬
bene besede ne zine!“

Drugi dan menihi in gostje v samostanu veselo,
s serčno radostjo pozdravijo bojarja. Že dolgo časa
jim je znan mladi bojar, ljubimec menihom, nada
multanskim gorjancem, zato ker ni hotel Fanariotov
za gospode; nikoli ni svojega čela sklonil Muzulina-
nom. V otroških letih je z materjo zapustil podonav¬
ske ravnine, ker se je bolj in bolj sužnjost šopirila
tam; živel je na gorah, in na gorah je s starostjo
in telesom v njegovej duši rasla neugasljiva želja po
svobodi. Mati Evdoksija, to je bila njegova mati;
ljudje so jo imeli za sveto ženo, ali neka čaravna
tajnost je meglila njena dela; vladike, samostanski
pervostojniki, menihi —■ vsi so jo častili, kakor sveto,
častilo jo je tudi ljudstvo in balo se je, ker — me¬
nili so, da vse ve, vse more. Pet let niso vedeli, kam
je zginila, in to je še bolj čaralo njeno tajnost. Kar
matere ni bilo več, potlej je mladi bojar zmerom na
gorah bival, ali velikrat se je kam daleč odpravil na
Kirdžali. <5

82

pot, ne mara na korist svetej veri, kajti pervostojniki
gerške cerkve so se zmerom posvetovali ž njim in
kaj snovali; ali nemara na korist samosvojnosti mul-
tanske zemlje, ker bil je z vsemi načelniki daških in
slovanskih gorskih plemen , bivajočih po pred- in za-
donavskih krajinah, in živel ž njimi v bratovskej edi¬
nosti in slogi; ali kar še več, terdili so, da slavjanski
vladarji podpirajo njegove namere. Tudor je sedel v
zlatu in bogastvu, pa je bil dobrih rok in usmilje¬
nega serca: kjer je mogel, kjer je bilo treba, povsod
je obile dobrote sejal med božje ljudstvo. Zastonj so
Muzulmanje in Fanariotje zalezovali njegovo življenje,
zastonj prežali na njegovo premoženje, niso pripre-
žali ne njegovega imetka, ne življenja ugasili mu;
če se je pa kak derznejši kapudži ali Fanariot upal
s spremniki na gore, iskat Tudorja, saj se je kaka
roka usmilila jih, roka, ki je naglo in gotovo vzela
ž njih nepotrebno životno breme. Nihče jih ni več
videl na tem svetu, in če jih je kdo iskat prišel, gotovo
so se njegove kosti na višinah belile na vetru potlej,
ali so pa očernele in zgnjile v karpaških prepadih,
in duša je odromala v večnost: bodi - si v nad-
zračne ali podzemske kraje. V Jašu in Bukrešu je
smert podpisana Tudorju. Fanariotje, Muzulmanje
in ničemni bojarji ga pitajo z razbojnikom, z lupež-
nim načelnikom. Prosto, ne vsuženo, niti onemoglo
ljudstvo po gorah ga ima pa za multanskega bana,
za hospodarja, celo za daškega carja.*)

*)  Car pravijo Jugoslovanje tudi znamenitim načelnikom.

Tudor se pokaže, in v samostanu je vse vnovič
oživelo in prerodilo se. Stari in mladi hite pozdravit
bana, hospodarja, carja. Bojar je bil zmerom vesel,
jasnega obličja, danes je pa teman, otožen. Serčno
sicer pozdravlja serčno ljudstvo, ali nima na smeh
obličja, niti čela jasnega. Izkušeni ljudjč se pogle¬
dujejo, šepečejo drug drugemu: „To je kazno na
vojsko, saj se nebo tudi oblači pred burjo.“ Da-si
jim nihče ni nič povedal o tem, vendar je vsak šel
domu, in ogledal in nabrusil svoje orožje. Čudno se
to zdi vsem v samostanu ardžiskega dvora: berači
in gostje so precej pripravljeni v orožje, in menihi,
služabniki svete vere, možje svetega miru, oživljajo
dušo in telo ljudstvu, da bi nesli smert med zani-
čevavce božje vere, med izpodkopovavce zlate svobode.

Tiha radost vsplamem' vsem v sercih, kedar se
spomnijo: bili se bodemo! Ubogi ljudje, ali goljufa
vas ta pot veselje; videli ste sicer bojarjevo obličje,
pa mu niste prederli v serce, kaj se godi v njem.

IX.

Kako sladek je zakon iz perva. Životna čaša je
prepolna sladkosti, gladko in urno se snuje životna
nit, čas leti kakor blisk, ali srečna zaročnika ne po¬
mislita, kaj je bilo, ne skrbita, kaj bode, temuč vi¬
dita in uživata le to, kar je! Če jima pa v minolost
uide časi beseda, zamislita se vi-njo le zato, da bi
s spominom okrasila si zakonstvo; ali če se jima misli

6 *

84

slučajno zamotajo v negotovo bodočost, to. le zato,
da bi jima fantazija plodila novo razkošje. Tako živ¬
ljenje je rajsko, nebeško življenje. Ljudstvo ga ime¬
nuje „medeni mesec“ zakonstva: o, ko bi poprov

mesec ne nastopil po njem! Ali kaj rado jc to na
svetu.

Ne daleč od soteske, rudeča Brana (vrata) po
imenu, čepi med ertastimi gorami in nedostopnimi
prepadi, v vencu tisoč potokov in bistric, v bukovem
gaju bojaijevo bivališče. Turci pravijo temu mestu
„eblissin berlog,“ goijanci pa „hospodaijev grob. 11
Neka stara pripovedka terdi, da je eden Brankovanoviii
slug z zlatom in s prošnjo od jauičaijev dobil kosti
svojega gospoda in njegovih štirih sinov, skrivaj pri¬
nesel je sem med gore in zakopal; in mogila , sveto
mesto bivavcem multanske zemlje, priča resnico te
pripovedke. —- Ozka steza se vije, divno vije me<l
skalami. Če hočeš na to pot, treba ti je vajene noge.
da se ne izpodtakneš, treba smčlega očesa, zato da
se ti ne zvertf v glavi. -— Bojarjev dvor ni mičen
očesu po vnanjosti: reven je in star, streha vderta,
dvorišče tesno, neprimerno, okoli in okoli za verstjo
skala na skali — vse ogromne, tam pa tam zijajo
razpoke, kakor strelnice v terdnjavi; v dvoru je p 8
vse polno bogastva, lepotine, zakladov — po vsel
sobah. Čudno, to bivališče ne kipi' visoko, temuč zi¬
dano je v zemljo, ali čem globejše greš v tla, teo
krasnejše so stanice, tem veče je bogastvo. Skrivaj
svetloba sili skozi ozke, v skalne zijavke vsekane od-

85

pertine; ali kakor hitro se vkrade skozi, kakor bi se
hotela osvetiti za tesni prehod, objemlje se z barvami
pisanih šarenic, in z rumenimi žarki igra po zlatu,
po srebru in po dragem lepotičji. Shodi in luknje
podzemskega bivališča derže na mnogo strani in se-
zajo Bog vedi kako daleč. Ljudstvo pravi, da se na
Erdeljsko lahko pride po njih, da so tu skladišča
raznega orožja, celo podzemski konjaki, polni čilih
konj, ljudje pak različnega rodu in različne vere:
noč in dan se gnjeto ven pa noter, in varujejo, ka¬
kor oči v glavi, da bi se ne prikradel kdo, ne iz¬
vohal skrivnega vhoda, ki so ga sebi preskerbeli;
gorje tistemu, kteri bi se derznil skusiti njih čujnost,
s kratka: bojarjevo bivališče je podobno kakej terd-
njavi — gradu kakega paše, ki se ustavlja sultanovej
vladi; podobno berlogu kakega harambaše, ki se je
skregal s človeškim rodom.

Stara Fariki, uboga Arnavtka, kakor bi se bila
iz čaravne moči spremenila v mogočno valaško bo-
jarko, zamčnila je svoje stare cape z drago obleko,
s častitljivim ponosom zamenila prejšnjo ponižnost.
Ni ga dnč, da bi ne prišel kak pervostojnik gerške
cerkve k njej, ali da bi se jej kteri multanskih bo¬
jarjev skrivaj ne oglasil za svet, ali za kak ukaz; in če
se množnim bivavcem hospodarjevega groba prikaže
kak hraber Multan, kak krepak Erdeljec, kak ple¬
menit Serb, divij Arnavt ali besen Bolgar, enoglasno
kričč: „Mnogo let našej materi, naj živi in kraljuje
naša bojarka!“ — Kirdžali in Sara Mihaela sta jej

86

kakor lastna sin in hči; ljubi ju tako, kakor svojega
Tudoija. Sladka je ta ljubezen sercu Sare Mihaele,
kajti njena angeljska duša, vsa razvneta do moža, z
ljubeznijo čistega čutja ljubi vsakoga, in rada bi od
vseh tudi ljubezen na zalivalo. Tudi Kirdžalija je ta
prijaznost privadila starej bojarki, cesto jej reče: „dobra
mati“ in časi se kakor z materjo laska ž njo. Tudor
— kedar prijezdi v svoj gradiček k materi, k svojim
ljudem, prijaha vselej kakor po ogenj: malo časa se
pomudi in zopet odjezdi. Kedar mu Sara Mihaela
reče brat, kedar mu spregovori kako sladko besedo,
naglo mu radost razjasni obličje, kakor bi razkošne
pijače serknila njegova duša; ali precej se zopet černo
pooblači, obeme od mlade žene, in na čelu se mu
bero misli: „Za-me ni sreča, ni blagi pokoj tega
sveta.“ če se s Kirdžalijem snideta, merzlo se po¬
zdravita, merzlo poslovita. Žarka skerb navadno kali
pogled materi, ne more izpaziti, kaj se godi v sino¬
vem sercu; bojarka meni: „Moj sin hrepeni po slavi,
rad bi v boj za domovino, za svobodo. Opominja ga
torej večkrat: „Tudor! bliža se čas, bodi sterpljiv,
saj se bodeš nabojeval in oslavil, imeli bomo svobodo
in domovino.“ — Tudor jej poljublja roke, in smeje
se vselej, ali žalnejše nego bi plakal, in nič ne od¬
govori nobenkrat.

Ali kaj Kirdžali? Pomehkužil se je. Ljubezen
ga je objela, očaral njen duh s pogledom svoje vse¬
mogoče vlade. Drage trenotke mudi pri svojej ženi,
po dva, po tri, celo po več dni se nič ne zmeni za

87

svojega vranca. Ne more ga na lov izvabiti Mihajlaki,
vselej se izgovori: „ Jutro pojdeva, 11  ali vedigabog,
kdaj bode tisto jutro. Toda ni čudno, da se je tako
spremenil divji, ponosni aga, -—• on ljubi. Sara Mi¬
haela se razcvita, razcvita njena krasota in Ijubez-
njivost. Prej je ponos krasote žaril z njenega obličja,
iz njenih oči, in velel: „Cudite se mi!“ zdaj pa raz¬
košna ljubezen plameni v njenih temnih oččh, na
njenem orientalskem obličji in veje: ,,Ljubite me!“
Krasna je devica, če tajno ljubezen razodevlje njeno
obličje; ali stokrat krasnejša je žena, kterej sije iz
oči, da je njena duša že pila razkošno ljubezen.
Taka devica je solnce za rahlim oblačkom nekoliko
kalnega leska; žena pa solnce na čistem nebu v vsej
svetlobi svoje veličasti. Devici se čudimo, in motrimo,
ali ima razkošnosti v svojem sercu; ženo pa ljubimo
— prepričani, da jej velik zaklad razkošnosti živi
serce. Sara Mihaela ljubi svojega moža; sladko, ljubo
jima krili življenje in sleherna ura porodi novo raz¬
košje v sercih; čudni, zli ljudje pa hote,' da bi na
boj mislil Kirdžali, ko mu ljubezen polno čašo raz¬
košja pritiče k ustnam in veli: „Pij! pij! dokler je čas.“
Včliki četertek po Gospodovej večerji, na večer
je gospoda z družino vred po starej slovanskej na¬
vadi sedela v prostornej sobi. Za verstjo, po starosti
pripovedajo povesti o junacih, o strahovih, o razboj-
nicih, in časi zapojo vmds kako bojno pesem — slav¬
nim prednikom na čast, ali pa kako otožno dumko po
svobodi, ali žalostnico o sužnjej očetnjavi. Tudor je

88

zapel tačasno pesem o Černem Jurju,*) o serbskej
bitvi pri Sabaču.**) Prišla je versta na Kirdžalija.
Mihajlaki ga zlostno pogleda: „Aga nam pa o ljube¬
zni zapoje kako pesem: pozabil je v Izmajlovu šezdaro
in vojne bolgarske dumke.“ —- Kirdžali se berž oglasi:
,,Amavt! pozabil sem šezdaro, jatagan imam pa še.“
— Samo prierjavel mi je že k nožnici." — „Caki!“ in
ta hip se zablisne goli meč. Sara Mihaela ga prime
za roko: „Pri svojej ljubezni te rotim, kroti jezo!"
Bojarka vstane s svojega sedeža in Tudor zasloni Mi-
hajlakija s svojim telesom. Pokojno zaverne Mihajlaki:
„Gospod aga, vtekni nazaj svoj jatagan, po nevercih
bodeš mahal ž njim. Ve'm, da ga znaš sukati, in vi¬
dim, da imaš serce. Saj sem tvoj sluga, tvoj najvar¬
nejši prijatelj."

Kirdžali vtakne jatagan v nožnico, še predno
je to omenil Mihajlaki, in zaradi zbog svoje naglosti.
Sara Mihaela se pritisne k možu in igra mu z ust¬
nami po obličji, Kirdžali je pa ne poljubi za polju-
bek, — pervič ta pot ne, in temen obsedi do konca
na svojem mestu.

Po noči ga objema, poljublja, gladi žena. —
„Dragi moj, moj ljubljenec, kaj ti greni dušo? Ti
me nimaš rad, očarali so te z nečem zli ljudje." —
Kirdžali jo poljubi: „Ljubim te, kakor sem te zme-

*) černi Juri je bil iz perva hajduk, načelnik, 1804. 1-
pa je osvobodil Serbsko.

**) Pri Sabaeu so serbski ustajniki Turke zmogli 1804. !•
Čemi Juri je bil vodnik v tej bitvi.

89

'rom,“ — in zamisli se, — „ali bledo, da sem se
pohabil, da mi je ugasnil pogum. Naj se derznejo,
naj le poskusijo!" — Vspne se in sede na posteljo-
Sara Mihaela boža temno čelo možu in rada bi mu
iz ust izsesala vročnico, ki mu pali dušo. Da mu
sorbeta, Kirdžali se upokoji, vleže, ali ne more zaspati.
Povesti in pesmi so razburile blagi pokoj njegove duše
in silno burijo po strunah njegovega zarčs zaspalega
ponosa; Mihajlakijeve besede so mu strupeno pre¬
grele serce; zmerom ponavlja: „Mčnijo, da sem oba-
bel, le čakite!" -—- Priserčno objame ženo: „Jaz te
ljubim, Sara Mihaela, ali ljubim tudi slavo. Brez tebe
bi ne bil srečen na svetu, ali brez poguma bi me
ne imeli na dobrem imenu ljudje." Tako o pravem
času beseda, ki ni sicer nič do nje, vname in raz¬
plameni strast človeku, kakor olje, vlito na polumertvo
oglje. Rado se vname, da je silen ogenj tam, kjer je
prej le tlelo pod pepelom; kar je dremalo v človeškej
strasti, to se rado izbudl z vso svojo živostjo. Sara
Mihaela ima solze v očeh, ali boji se sanjarije pre-
tergati možu, da bi ga vročnica ne dobila zopet v
last. Natihoma, v mislih prosi Boga, da bi se usmilil
njega in nje: to je najlepša uteha čistej vesti, po-
božnej duši.

Zjutraj zgodaj vstane Kirdžali, poljubi ženo in
odide. Kam? — k vrancu. Gladi ga, kakor ga je
nekdaj, in kakor nekdaj , ogloda tudi zdaj in nabrusi
orožje, kakor da je izmajlovski aga, vodnik albanske
straže Mehemedove. Pred južino grč k bojarki; pri-

90

kloni se jej, rekoč: „Mati! dosti dolgo časa že jem
kruli tvoje gostoljubosti; zadnji čas je, da začnem
sam skerbeti z&-se. Imam serce, imam sabljo; grem
v službo ruskemu carju, ali pa rudniškemu knezu.
Slišal sem, da se car pogosto vojskuje, in na vojsko
pripravlja Miloš Obrenovič. Se en vojščak ne mara
ne bode nobenemu preveč . 11

Bojarka mu reče, naj se vsede: „Orel naj nikar
ne služi jastrebom in kreguljem, saj mora svoje gnjezdo
braniti, svoje orličke voditi. Kirdžali! to ni, da bi
carju služil, če je prav mogočen v primerji z dru¬
gimi vladarji; tudi knezu Milošu ne, da-si je naj-
lirabrejši med hrabrimi. Ne dolgo časa, pa bodeš vod¬
nik velikej vojski; ne dolgo, pa bodeš otimec daške
in slovanske svobode . 11

Kirdžaliju raste dušni ponos, pervič ta pot sliši
tako sladke besede; ali njemu niso zadosti proroko-
vanja, ne zadosti obljube: „Mati! Bog ve, ali se to
kdaj vresniči ali ne; ali leta me lovč, čas mi beži;
kedar se postaram, potlej mi onemore duša, omahnejo
roke . 11

„Ne boj se, blizo je čas, ki hrepeniš po njem;
ali zdaj poslušaj: razodenem ti najhlaže skrivnosti
svoje duše. Ne zameri, ker jih nisem že prej, kajti
ni bil še čas: čakala sem, kdaj poprašaš za to. To
je bila moja lisičnost, da je sinoči Mihajlaki po¬
skusil pošegetati tvoj ponos: pokazal si mojemu sercu
na uteho, da-si ravno ljubiš angelja — svojo ženo,
da ti je slava nad vse draga . 11

91

„Bojarka! ti me ne poznaš prav; Kirdžali ni bil
še nikoli baba. Dokler bodem živ, to je res, da ne
neham ljubiti Sare Mihaele; ali tudi ne pozabim, da
sem vojnik.“

„Ne zameri, sin, kar je, to je, in zdaj poslušaj.“
— Vzame v roke veliko knjigo, vezano v pergament,
in začne prebirati jo: „To je zlat zaklad, shranjen
v ardžiskem dvoru, to je multanska kronika . 11  Na¬
posled najde svoje naj ljubše berilo, prorokovanje ho-
spodarja Ivonija, povd životopis tega nesrečnega kneza,
in potem začne brati: „Poljska kri otme daško svo¬
bodo . 11  — Kirdžali se zaplete v misli, ne vč, kaj to
znači, ali mu Vganjko daje bojarka, ali je oblaznela,
ali kaj? Pogledajo v oči: pravica in vera žari starki
obličje. — „Kirdžali, ti si potomec slovanskega rodu,
po tebi se pretaka poljska kri ! 11  —

Kirdžali se pooblači: „Mati! ali ti ne veš, jaz
sem zaverženec brez rodu. To pomnim, da je Bol¬
garka bila moja mati . 11

„Oča je bil pa Poljak. Ali imaš na persih obrazek
Matere Device ?“

„Imam. Ali, kako pa, da veš ti to ? 11  in pokaže
podobo. Bojarka poljubi obraz in prebere napis: „Iz
Počajeva. — To je svet kraj Matere božje na Poljskej.
Ni me ogoljufal stari Kordaki. Kordaki je poznal
tvojo mater, tvojega očeta, poznal tvoj rod; ali ni¬
komur ni nič čerhnil o tem. Pa zdaj izvedi vse: Huda
nesreča je stiskala multansko zemljo; ali serca niso
še vsem bojaijem nehala utripati za svobodo. Jaz,

92

bojarka Brankovanom iz rodu, rekla sem sama sebi:
„Tudi slaba ženska more koristiti domovini; od nje
imamo vse, darujmo jej vse. Po miru v Kučuk-Kaj-
nardži*) sem na tujem vzrastla, šla za možem in
prišla le - sem. Mož mi pa umerje, imela sem in
redila samo enega otroka, dečkota, bila jako bogata,
imela množno družino, prijatelje in znance naše ro¬
dovine. V ardžiskem dvoru so menihi živili mnogo
sovražnikov nevernim Muzulmanom. Moskovski car
je obetal zdatno pomoč, ko hitro vojska vstane
pri nas. Besarabija je najbliža Rusiji, hoteli smo tam
začeti boj. Odpravim se v Izmajlov in preoblečem za
Amavtko. Sin je kupil les in dom ne daleč od jezera
Kaludjerja, novcev se nama ni zdelo žal, pustila sem
se pogerditi s sramoto, izdala za vražarico. Moja naj¬
ljubša pesem je bila in je še Ivonijevo prorokovanje.
Enkrat mi je o tebi govoril Kordaki, kako si ošaben,
kako strastnega serca, in naposled je pristavil: „To
bode še lupežnik ali pa slaven junak. 1 * Vprašala sem
ga za tvoj rod, in odgovoril mi je; drugo pa veš.
Zdaj so se premenile okolnosti, tu začnemo vojsko,
ti si pa z nami . 11

„Mati, jaz sem zmerom z vami! Ali za Boga lju¬
bega, povej, kje je moj oča, kaj seje  zgodilo ž njim?“

„Tega mi Kordaki ni hotel povedati nobenkrat.
Obetala, ponujala sem mu zlata, prosila, rotila g%

*) V Kučuk-Kajnardži ste se pomirili Porta (turška vlada)
in Ruska 1775. 1.

93

ali nič, še z napojem nisem mogla izvabiti iž njega
te skrivnosti. Vselej je odvernil: „Dosti vam to, da
je bil Leh njegov oča, da se leska kri pretaka po
njem; več ne izveste, ko bi drob, kosec za koscem
tergali iz mene; dal bi življenje, te skrivnosti pa ne
izdal — to je zdaj moja last. Prisegel sem na meč
nekemu prijatelju, da zamolčim njegovo ime in kje
je; noben Alban še ni pokalil svoje prisege," — in
nobene besede ni bilo moč izžeti več iz njega."

„Mati, morebiti kaj slutiš? Povej, na konec
sveta pojdem za njim. Ce je mogočen in vzvišen, jaz
ga ne osramotim; če je pa ubog, nesrečen, bodem
mu pa podpora, uteba."

Bojarka je močno ginjena: „Prisegam ti na Boga,
na ljubezen do domovine, prisegam na Tudorjevo srečo,
da sem vse povedala, da ti ne besede nisem zamolčala."

Žalost obide Kirdžalija, ali vidi se , da ne ver¬
jame bojarki, na drugej strani hoče torej načeti skriv¬
nost: „A Hakim, kaj pa ta, ali ni nič vedel?"

„Hakim je bil skopljenec, Mehemedov sluga,
njegov največi milostenec, nič več ne."

„Mati, kaj si imela ž njim, kak pogovor?"

„Pod solncem ni lakotnejše stvari na zlato, nego
je skopljenec; za zlato bi prijateljstvo kupila od njega
in marsikako skrivnost. Imel me je za prerokinjo,
zat6 mi je vse zaupal. Vedela sem za tvojo ljubezen
do Sare Mihaele, vedela ....,“  ta hip se odpre duri
m Tudor stopi noter. Hotel je oditi, ali bojarka reče:
nlm govori, saj Kirdžali vse ve."

94

Bojarju ni kaj všeč to, kajti otare si oblačna
čelo z roko: „Oča Evgenij bi rad govoril s teboj,
ima ti nekaj važnega povedati.' 1

Kirdžali vstane, poznal je bojaijeve misli, s po¬
nosnim pogledom odgovori njegovej nevšečnosti: „Zdaj
grem!" — Bojarka mu migne z roko: „Ostani, Kir¬
džali , tebi zdaj ne sme biti nič skrivnega več; Tu¬
dor, pripelji očeta Evgenija noter."

Bojar odide, pa kmalo se verne s pervostojnikom
ardžiskega samostana. Bojarka mu poljubi roko, tudi
Kirdžali mu jo poljubi, če prav ne posebno ponižno.
Evgenij jima da blagoslov: „Blagoslovi vaji Bog!“
in oberae se k bojarki: „Mati Evdoksija, nekaj važ¬
nega ti imam zaupati."

„Govori, oče! po danes bode z mojim sinom
vred vladal Kirdžali, vzela sem ga za svojega sina?
ali pustiš ti to?"

Ce si ženska s svojo krepostjo in z žertvami
prižertvuje moško spoštljivost, potlej vse sama vlada:
nihče se ne vpre njenej vladi, nihče ne protivi nje¬
nim ukazom. Kiti Tudor niti menih — nobeden, ni
čerhnil nobene nasprotne; menih je djal: „Mati, blizo
je že tisti trenotek, ko zgrabimo za orožje; na po¬
mlad mogočni car Aleksander vojsko napove našemu
vragu. Podvojimo trud, da nahujskamo tem več ljudi,
samo varujmo, da nas ne izda kdo; čeravno gnjijo
Turei, in kakor derva spe, ker so se namučili, ven¬
dar moramo oprezni biti, da jih prevred ne izbudimo.' 1

Bojarka pogleda kviško: „Hvala Bogu! blizo je

95

že tisti čas, ki ga tako željno čakamo; ali zdaj, draga
sina, prosim vaju nekove ljubezni: sezita si v roke
in prisezita, da bosta složno vojevala za vero in svo¬
bodo, da ne zapeljeta drug drugega, da se ne zapu¬
stita ; bodita bojna brata!“ — Na to vstane, prime
oba, vsakega za eno roko in sklene njuni dlani, me¬
nih pa v imenu Boga blagoslovi to braterstvo; ali
onadva si nista stisnila rok, nobene besede ne spre¬
govorila. Tudor temen oberne oči na stran, Kirdžali
ga ponosno pogleda.

Kirdžaliju je napočilo novo življenje: ima rod,
ima ime; smeje se mu slava, smeje znamenitost tam
od daleč. Ees da je tajnost vse to kakor pajek, ka¬
kor svilod oprela z neko čudno, nerazpletljivo tka¬
nino , ali ravno ta skrivnost še bolj čara vse, še bolj
neti fantazijo in razvnema čute v sercu. Senja se mu:
„Jaz sem rojen Poljak; to so hraber narod, ti Po-
ljaci! Cesto sem slišal povesti o njegovej slavi, sam
sem že tolikrat pel pesmi na čast poljskim vojnikom.
Ne mara je moj oča kak mogočen hospodar v ta-
mošnjih krajinah kje, ali slaven hetman bojnih kerdel,
ki so sem prišla iskat vojske? Jaz moram zadušiti
sužnjost, ki tlači daška in slovanska plemena. Kdo
zn&, kaj še bodem: ne mara vojskovod, hospodar,
morebiti celo car podonavskih krajin. Če se opija na¬
pije Turčiu, ne koplje se njegova duša tako sladko
v nevsahljivem studencu bogastva, nc v preobilnem
bogastvu, niti v razkošji; če si divji Arab omami
glavo s hašiš-hindom, ne kipi mu duša in ne pleše

96

po širocih planotah životne strasti' tako, kakor Kir-
džali po planih sladkih sanj o bodočej slavi, kajti
ponos dosti hujše vpijani dušo nego opij ali hašiš-
hindi, če ga tudi satan sam pripravi in nataka.—Kaj
mu je zdaj Sara Mihaela — razkošje ljubezni, čaša
blagega pokoja, životna sreča? — Ljubi jo, ali ne
več tako, kakor jo je prej. Poprej je igral ž njo ka¬
kor deček, poljubljal jo, oklepal se je; rad je opo¬
našal jo, kako lehno, boječe jeclja, ko govori; ne¬
prenehoma je z ustnami gladil jej gladko čelo in
svilne krasne obervi, kakor dve ribici; blesk njenili
oči je bil zcrkalo njegovemu hlepnemu očesu; živel
je le v njej in za-njo. Ali zdaj, redko jo poljubi, ma¬
lokdaj govori ž njo, skor nikoli je ne objame, zmerom
je zamišljen; nikjer ne posedi, neprestano ongavi: ali
jezdi na lov ali pa na sprehod, z Mihajlakijem ima
zmerom nekaj natihoma, in v eno mer se razgovarja
z vojščaki; ali vendar bi moral še enkrat rajše imeti
Saro, kajti blagoslovljena je, sad ljubezni nosi pod
svojim sercem.

Uboga Sara Mihaela , v solzah se jej koplje skri¬
vaj oko, z bridkimi zdihljeji si lajša serce, možu se
pa hoji' pokazati tožno obličje; po sili si vedri' čelo,
z velikim trudom na smeh sili oblačno obličje. Kir-
džali ne zapazi tega, ker misli čisto na kaj drugega,
celo nada na potomstvo, mila nada očetovskemu sercu,
še ta ga ne miče zdaj, kajti milica njegovih ponosni!
misli je bodoča mogočnost in slava. — Tudi bojark*
ne ve za to, kaj terpi' Sara Mihaela, zamišlj ena j e

97

Arnavtka v vero , v svobodo; Tudor pa vč. Kedar vidi
krasno ženo, da jej žalost mrači čelo, vselej se mu
serce kerči od same bolesti; teši prisvojeno sestro,
žaluje ž njo vred, pri njej in ž njo vred duši zdi-
ljljeje, pri njej in ž njo vred zaderžuje solze. Sara ga
rada posluša, ko jo teši, ali nobenkrat mu ne po¬
toži nič. Ima ga rada kakor brata, kakor prijatelja,
in tudi on jo ljubi kakor sestro, ne mara še drugače;
ali nobenkrat ne pokaže tega in ne pove, nobenkrat
nobene besede ne zine Kirdžaliju, in kar še več, po¬
zabil je prejšnjega sovraštva, bratovsko, serčno ga po¬
zdravlja, zaderžuje doma, kakor nalašč zato, da bi
ga privadil Sari Mihaeli, da bi rad izbudil v njem
prejšnjo ljubezen; dal bi življenje, dal pokoj in srečo,
da bi le prejšnjo srečo prižgal Sari Mihaeli. Dokler
je Kirdžali ljubil in srečna bila Sara Mihaela, zavidal
jima je srečo in čertil ljubečega ljubimca; ali ko hitro
je neka druga strast prevzela Kirdžalijevo serce, in
terpljenje začelo vjedati Saro Mihaelo, merkne žar-
Ijivost in sovraštvo v njem, videl je le grenkost in
gorje dragega bitja, za ktero mu je gorelo serce, ki
ga časti njegova duša. Strastnež zataji nebesa, zaroči
g e s peklom, uklanja zločinstvu in divja zoper kre¬
post, da bi le ustregel razburjenim hotčvam svojega
serca, tak le samega sebe ljubi. Krepostni človek pa ni
samoljub, rad žertvuje srečo, rad samega sebe, da
^ le osrečil bitje, ki ga ljubi, ker ga sreči blagost
dr agega bitja.

Kirdžali.

7

98

X.

O mlaju je veter potegnil z juga in veje nepre¬
nehoma. Taja se sneg, taja led, zemlja kakor za lju¬
bimca — za pomlad oblači prazno obleko. Pomlad
je svetu na dar porodila veselje in radostno življenje,
češee zapusti' Muzulman čumnate svojega harema, češče
zasede iskrega begca, in — sam čil in ognjen — ali
dirja, ali pa kopje meče za stavo. Kristijanje ženo
črede na gore, sami pa s svojim imetkom gredo za
njimi, bodi-si zato, da se muzulmanskim nadlegam uma¬
knejo s pomladjo, ali se jim pa kake posebne misli
snujejo po glavi.

Od polnoči, izza Volge in Dona, so prišla velika
kerdela belega carja, prebredla Prut in raztaborila se
po multanskej krajini. Geslo, s kterim so pozdravila
to zemljo, to je: „Za vero najčistejše cerkve, za svo¬
bodo kerščanskega ljudstva začnemo vojsko z Bisur-
mani.“ — Daška in slovanska plemena verjemo car¬
jevim besedam, kajti car je božji maziljenec, plemena
so pa prosto ljudstvo, ki ne misli, da bi laž mogla
čez maziljenčeve ustne. Ubogi ljudje! vse zapuščajo:
domove, žene, otroke, imetek in hite zaslanjat vojsko
mogočnega carja in pot nadelavat mu do zmage. Mu-
zulmanje se stepljejo za Donavo, stari Hadži-Ahmrfi
vidinski paša, ta je posled sultanovega hatti-šerifa*)
vladar multanskih krajin, hrabri kiaja Meliemed, ne-

*) Hatti-šerif — sultanov ukaz.

99

utešljivo žalosten zarad ugrabljene hčere, svoje edinke,
dobil je pa načelništvo nad preddonavsko vojsko. Na
drinopoljskih planotah se zbira sto tisoč otomanskih
vojščakov različne telesne, različne nosne barve , raz¬
ličnih jezikov, le vsi verujejo v enega Allaha, v
enega proroka Mohameda. V Babadadži, starovekem
mestu, zbira se trumica kristijanskih vitezov, ali čemii?
Na brambo Muzulmanom zoper kristijanskega carja!
Kdo so ti vojščaki ? Postave so čverste, ali še sto¬
krat hrabrejši — to je poljski rod, to so izselniki
Zaporožci. Oni, ali prav za prav prednjimci, ti so
pred leti z Nekraso na čelu s sabljami vernili in za-
drevili Moskvičane; bridko jokaje so zapustili domo¬
vino in tešili se: „Boljše je križem-svet nego sužnjost,
boljša nesreča, boljše gorje nego sužnjiška pokornost,
nesreča se vsaj razkadi, sužnjost pa še z življenjem
ne ugasne, pokaljena čast ostane vekomaj v spominu."
— Ne verjemo carjevim besedam, njegovej prijazno¬
sti, in v slehernej vojski mislijo : „S sabljo si privoj-
skujemo očetnjavo in svobodo." — Na daleč in na
široko se vojne trombe razlegajo po carograškej car¬
jevim, tisoč in tisoč glasov, na tisoče krikov se topi
v velik jek, in zrak huči od preglasnega vriska:
»Vojska! vojska!"

Vojna želja je prevladala tudi bojarjev dvor.
Na Brankovanovem grobu stoji vtaknjen valaški pra¬
por : na zlatem polji, na holmu, ima krokar sv. križ
' rešnje znamenje — v kljunu. Nad krokarjevo glavo
se  spreminja bliščeče solnce in srebroleskeče sveti polna

7 *

100

luna. — Tič, ti sediš na mogili, na spominku mul-
tanske slave! Ti lahko vzletiš, kamor ne predere člo¬
veško oko, kamor ne more človeška noga! Bog daj,
da bi se na vse strani zasejal nauk Kriščeve vere, ki
njeno znamenje deržiš ti v kljunu. Kar je tičev,
najdle živiš ti; o, ko bi tudi multanska svoboda najdle
mogla živeti! Nad teboj se leskeče solnce in mesec.
Solnee in mesec naj svetita nad multansko zemljo,
svetita in jasnega obličja budita kristijansko ljudstvo
v orožje za svobodo, za sveto vero. — Vojska ni
več skrivnost. Žene in otroci že vedoz&-njo: kar ku¬
poma se orožniki zgrinjajo po Karpatih in hite v bo¬
jarjev dvor. Stara bojarka goreče prosi Boga, da bi
svobodo izprosila domovini; veselega je obličja in ra¬
dostnih misli. Tudi Sara Mihaela moli, ali ne za do¬
movino, ne za svobodo, ampak da bi jej Bog varoval
moža v nevarnostih; misli je oblačnih, obličja žalost¬
nega. Kirdžalija hladi vesel ponos, ne more pričakati
boja, rad bi že užival napovedano vzvišenost. Mo¬
rebiti zarad svoje žene, zarad angelja svojega življenja,
ali ne mara zarad svojega bodočega otroka, sadu svoje
kervi, mogoče pa, da samo zarad samega sebe. Celo
Tudor je vesel, vojskoval se bode za očetnjavo —
sladka misel, ki je iz materinih persi vsesal jo. Ko-
likrat pogleda .Saro Mihaelo in misli: „Drugega nič
ne, življenje zatratim, ki mi že preseda, ona bode
pa jokala po meni, kakor po bratu. Ali morebiti" —
in zdaj mu posveti nada v bridkostno serce: „Ne

vemo, kaj bode jutro — ne mara se tudi meni raz-

101

jasni sreča.“ Satan ni še s skušnjavo zločinu odklenil
v njegovo dušo, ali malo je takih, da bi na raz¬
valinah tuje sreče ne zidali gradov svoje nade.

Gost mrak se je spustil na zemljo in objel jo
na večer, o mraku pa tesen nepokoj, bridka otožnost
vlegla se v duše ljudem. Nekaj neumljivega je v člo-
veškej natori, da se nesrečni človek razveseli za ne¬
koliko časa o belem dnevi, kakor zato, da bi vesel
pozdravil božjo jasnost; ko je pa tema zvečer, cel6
veselemu človeku neka neznana skerb stiska serce,
kakor na slovo od obličja božje svetlobe. V bojarkinej
sobi se o vojski razgovarjajo: Sara Mihaela, Kirdžali,
Tudor; menijo se o bodočih nadab; nepokoj se jim
plete po mislih in huči v njihovih besedah. Sleherno
serce nečesa čaka, nečesa upa, ali samo ne ve, česa-
Že pozno po noči prijaha pervostojnik ardžiskega dvora;
komaj je stopil v sobo, vpraša gabojarka: „Oče Ev¬
genij ! kaj novega ? kake novice ?“

„Vesele!“ — Verska ponižnost sije menihu iz
oči, čista vest mu igrana obličji, besede razodevljejo
svest, da zvesto izpolnjuje dolžnosti božjega služab¬
nika na tem svetu. Ta pot se ne meni za pričujočo
Saro Mihaelo, ker potreba prejšnje tajnosti je merk-
nila: „Carska vojska je že gotovo vzela Jaš, zdaj se
pomičejo k Ibrajlovu. Car je obljubil, da nas osvo¬
bodi , in da bode naš zavetnik; ali ni dosti na tem,
treba da zaslužimo to brambo, treba djanski pokazati,
da se ne zanašamo, da bi se kdo drug bojeval za
nas, sami se moramo vojskovati. Vidinski paša se

102

vleče h Kampo-iungi, da se zedini z izmajlovškim se-
raskerjem. — Sara Mihaela se stresne in zaradi, pri¬
kaže se jej oča pred oči, vsi očitki jej na enkrat
ožive v sercu, in začno jo mučiti. Ali sam Tudor je
zapazil to, menih pa dalje govoril: „Hadži-Ahmetova
vojska ni velika, da jo lahko zmoremo. Mi možje
blagega pokoja smo iz svojih dohodkov orožili 300
konjikov in 1000 pešcev; samostan imamo odpert na
brambo ženam in otrokom: stopite na čelo oroženemu
ljudstvu, kmalo bode tu.“ Ta žertva na oltar svete
svobode je pokazala, kake dolžnosti ima služabnik
Kriščeve vere.

Kirdžali pazno posluša; kakor bi mu bila otimna
misel prešinila glavo, tako se mu zablisnejo oči:
„Bojar! ostani ti tukaj in zbiraj vojsko, jaz s konjiki
pa zaskočim pot Ahmetu. Jaz poznam muzulmanske
muhe. — Sara Mihaela prebledi, Tudor je uganil
njene čute in reče: ,, Ostani ti doma, pojdem jaz, za-me
je nevarnost, ti varaj ženo, tvoje življenje je drago, ti
postaneš oča.“ To je opomnil prav iz serca, ta pot
bi bil gotovo s persi zaslonil Kirdžalija, in tudi umeri
rad za-nj v boju, kajti prijazni, hvaležni pogled krasne
žene mu je bil zadosten dar za žertvo. Ali česa bi ne
bil storil vsega, samo za en smehljej, le za en nežen
pogled njenih černih oči! Ko bi se stokrat porodil,
vselej bi jej daroval življenje, da bi le samo eno
trenotje blagosti kupil ž njim angelju svojega serca,
svoje duše.

Kirdžali se divje nasmeje: „Ker imam ženo, ker

10.3

me s potomstvom nadarf Bog, ali naj zato slovo dam
junaštvu, slavi, kaj? O no! Pojdem!“

Proseče vpre oko va-nj Sara Mihaela, in proseče
sklene roke: „Mož! ne zapuščaj me, ali me vzemi
pa s seboj !“

Resno jo pogleda Kirdžali: „Ti ostaneš, jaz poj¬
dem ! 11  Pervič je ta pot zaslišala ukaz iz moževih ust
m resno gospodarsko voljo videla v njegovih očeh.

Ali je nagel strah zadel njeno serce, ali poka-
Ijena ljubezen izbudila v njej ponos, dedšino Mehe-
medove kervi, eno gotovo, ktero že: vstane, obeme
oči' na stran in odide. Tudor je hotel za njo, ali Kir¬
džali ga priderži za roko: „Pusti jo, ženska se iz¬
joka, pa je dobro vse. Bojar nič ne odgovori, mislil
®i je: Človek kamenenega serca, nisi je vreden! Celo
starej bojarki se čudno zdi to. Veseli' jo pa, ker vidi,
kako je Kirdžali bojaželjen, da hrepeni' po slavi; samo
to jej ni všeč, ker dela s ženo kakor s sužnjico: to
ni kristijanski, ni človeški. Tudi menih je teh misli,
ali nobeden se ne derzne spregovoriti nobene be¬
sede, Kirdžali zna jezike zavczavati samo s pogledom!
Pomenili so se o vojski, potem pa Kirdžali odide po
orožje, preskerbet se za bitvo.

Vse je ogledal, vse pripravil. Mihajlakiju je uka¬
zal, naj konjike zversti' v dolini, sam se verne pa
poslovit od žene; ali ko pride do njene čumnate,
začne mu utripati serce: ostro mu očita vest, zakaj
Je razžalil ženo z besedo, s pogledom. „Zdajpajoče,
ne mara celo obupa , 11  misli si. Kirdžali odpre duri in

104

hoče pasti jej pred noge, poprositi, naj ne zameri,
ali Sara Mihaela zasliši njegove stopinje — sama je
bila, pa Zulma pri njej •— otare sf solze, oberne obličje k
durim, ali obličje razžaljenega ponosa — to je Me-
hemedova hči! Kirdžali stopi noter, pogleda na ženo
in spusti se jej pred noge: „Sara Mihaela, razžalil
sem te!“

„Ne!“ ali vidi se, kako se sili, da bi na obličji
in na očeh pokazala hladnost.

„Žena , ne zameri mi!“

„Saj nisem huda na-te.“

„Ne boj se, varoval bodem življenje Mehemedu;;
če bode treba, zaslonim ga z lastnim životom.* 1

„Ugrabil si mu edino uteho, še umori ga.‘*

Že se je oberniti hotel Kirdžali, kar zagleda,
da se ženi solze zbirajo in igrajo v očeh; zmogla
je čutljivost in ponos njegove divje duše; pade na
kolena: „Sara Mihaela! jaz te ljubim. Če iščem slavo
in mogočnost, to le zarad tebe, zarad svojega otroka,
ne za-se,“ in poljubi jej noge.

Sara Mihaela ga vzdigne, omahne v naročje možu,
svojemu ljubljencu: ,,Dragi moj! vse sem pozabila.
Ostani pri meni, jaz ne hlepim po slavi, ne po mo¬
gočnosti, le tebi živim. Kaj mi to, ti si moje vse!
Ostani! ostani!**

Oslabi' mu duša ljubezni v naročji, otaja se mu
serce; zdaj Mihajlaki stopi v sobo: „Kirdžali! vse je-
pripravljeno, čas je, da odrinemo.**

Kakor grom božje jeze, tako so te besede za-

105

germele zaročenima v ušesih. Sara Mihaela vsklikner
„Ostani! u  in na pol omedli. Mihajlaki brenkne z orož¬
jem: ,,Kirdžali, kaj si v Izmajlovu pustil pogum? 11 —
Kirdžali položi ženo na vajšnico in odvije roke s
svojih ram. Sara Mihaela z bojezljivim, s tihim glasom
reče: „Ostani!“ Kirdžali jo poljubi na čelo, na oči,
na usta: „Z Bogom! z Bogom!“ in urno odide skozi
duri. Snide se s Tudorjem in gorko mu stisne roko,
kakor bi mu bil kosti hotel streti: „Ce me ne bode
več nazaj, skerbi ti za Saro Mihaelo in za mojega
otroka . 11  — Bojar obljubi: „Bodem,“ in Kirdžali iu
Mihajlaki zapustita dvor.

Zulma budi Saro Mihaelo; bojarka, Tudor sto¬
pita v njeno sobo. Sara Mihaela spregleda: „Ali me
je zapustil? Ne ljubi me več . 11  — Bojarka jo teši,
Tudor poklekne k njej : „Sestra, saj pride nazaj Kir¬
džali . 11  — Zulma jej vzdigne glavo: „Draga moja,
krasna med najkrasnejšimi, dobra med najboljšimi,
nič ne maraj! saj se verne jasnejše slave, mogoč¬
nejši, vse to tebi podari na čast . 11  Ali nevspešne so
vse tešilne besede, nič se ne zmeni za-nje: „Zapustil
me je, ne ljubi me več ! 11  vije roke, kakor bi si po¬
lomiti hotela jih, joče, kakor bi si oči hotela izjo¬
kati. Uboga žena! Bolestna ločitev jej terga serce,
boji se nesreče, to jej muči misli.

Ob Aluti jezdi z vodnim begom tiha, jezdi za¬
mišljena truma multanskih konjikov. Pred trumo jaha
Kirdžali; ali nič ne govori, nič ne vpraša. Kam
gredo? Tega ne ve Mihajlaki, ne vedo drugi vodje,

106

niti konjiki; vsi opazujejo: „Bog večni ve, kaj misli
Kirdžali, kaj snuje. — Vso noč gredo zmerom na¬
prej ; pred dnem se skrijejo v neko borovje, počijejo,
napaso konje, potlej pa odjezdijo in jahajo zopet
dalje po stranskih potih proti jugu. — Razkošno vo¬
njavo širi po zraku pomladanji vetrič, zemlja zeleni,
nebo je veselo, ali Kirdžali je temnega, divjega obraza.
Konji cenkljajo z uzdami, topočejo s kopiti, jasno
se leskeee jekleno orožje, in bojni ogenj šviga voj¬
ščakom iz oči. Kirdžali vidi in sliši vse, ali njegovo
uho je gluho milim nekdaj glasovom, oko se ne ve¬
seli prizora, ki mu je tako ljub bil kedaj. Iskro ko¬
rači vranec z njim na herbtu; Mihajlaki se neprene¬
homa o slavi pomenja ž njim, da je vodnik kristi-
janskih vojščakov, da bode bojeval za svobodo. Kak
ogenj to Ivirdžalijevej mladej, vročej duši! Ali vendar
je temen, zamišljen. Žalost, obupljivost drage žene,
osoda bodočega potomca, to je okervavilo njegovo
serce, to ogrenilo njegove misli. Na sercu, hrepenečem
po slavi in mogočnosti, kakor bi mu velik kamen
ležal na njem; prizadeva si, da bi ž njega zvalil to
pezo, ki ga tlači, in kar najprej mogoče gospostvo
v sercu dobila zopet tista misel, ki je enkrat za
zmerom zmogla si ga. — Že so blizo Slatino. Kir¬
džali pošlje na prežo nekoliko konjikov. Ogleduhi se
vernejo in pripeljejo s seboj nekoliko prebivavcev te
krajine. Kirdžali se natihoma pomčni ž njimi na strani,
izroči straži vsakega posebej in ukaže konjikom, naj jih
nič ne vprašujejo, naj nič ne govore ž njimi. Pokazal

107

je na meč; to je pomenilo, da morajo molčati, ali jim
pa glav zmanjka z vratov. Naročil je Vojnikom, naj
molče kakor skala, naj bodo čujiii in oprezni kakor
lisice. Ukaže jim na konje in pelje kerdelo dalje.
Še precej pred dnem je prišel čez Aluto na levo
obalo in mahnil jo k Slatini.

Pri Slatini tabori Mehemedova vojska. V kraju,
otomanskej Porti v oblasti, daleč od sovražnika, sredi
sužnjih bivavcev, ne mčni stari paša, da bi bila straža
potrebna ali preža; ukazal je, naj postavijo šatore
in uživajo počitek, kakor kedar je mir.

Na vzhodnej strani — kakor sreberno oko, rana
zvezda zemlji miglja na dobro jutro. Multanski voj¬
ščaki zapojo z divjim „hura! hura!“ Muzulmanom ju¬
tranjo pesem. Muzulmanje se izbudd iz neskerbnega
spanja, kolebajo po koncu, Multanje jim pa z brid¬
kimi sabljami odpirajo oči. Strah, zmotnjava je v taborju.
j,AUah, Besiuallah! 11  kriče in sami ne vedo, kje imajo
orožje, kje konje. Kirdžali vse križem dirja s svojimi voj¬
ščaki po taborju; meči zvenč in tleskajo po glavah, po vra¬
tovih Muzulmanom, in pokajo samokresi, žvižgajo kroglje.
Besno kriče napastnici, grozno vreščč prestrašeni Mu¬
zulmanje, ječe ranjenci, in konji topočejo in kopitajo
po truplih, po bojnem orožju in po zemlji. — Pri
mestu, za prekopom, zbira stari Abmet janičarje in
s pahe. Trije sinovi so mu poginili, pa nič ne vč
za to. Kirdžali krikne svojim vojščakom : „Za menoj !“
m udere jo v skok proti ostanku Ahmetove vojske.
^ a " se je prismejal in vse razvidelo. Neredno dere

108

v skok multanska truma, Kirdžali pred njo in Mi-
hajlaki poleg njega. Spahi hote osvetiti sramoto tur¬
škega vojaštva, planejo izza okopov in zgrabijo
se. Dva kmalo divjata na Kirdžalija — Izmael in
Ali, pervorojenea Ahmetova. Kirdžali staršemu z me¬
čem prekolje glavo, Mihajlaki pa mlajšega s samo¬
kresom , s krogljo podere s konja. Stari Ahmet vidi
to, pozna sivega Hussejnovega konja in ne mara tudi
nezvestega ago: ,,Dajte mi konja!“ vskrikne, ali spahi
in janičarji že beže. Zastonj jih osiročeni oča ustavlja
z mečem in z besedo, s seboj ga nese ubežna povo¬
denj. Že je Kirdžali poslednjo rano hotel zasekati
Muzulmanom, kar jadernik pridirja po poti od ar-
džiskega dvora in na vse gerlo vpije: „Kirdžali! Kir¬
džali !“ — Na mestu nekaj natihoma pove Kirdžaliju,
a ta svoje konjike vstavi pred prekopom, ni se naprej
gnal za sovražnikom, pustil je bogati plen in ukazal
berž nazaj. V taborju nek Arnavt multanskega oddelka
zleze s svojega konja in začne slačiti bogato oblečene
mertveee; Kirdžali se oberne, prime za samokres,
nameri, sproži, ponvica se posveti, smodnik zahuči
in Skipetar se zverne mertev: taka je prepoved na
vzhodu. Cernu bi jezik brusil, če jc dosti svinca in
smodnika. Nihče ne stopi več s konja, še čerhne nihče
ne, vsi imajo s plena obernjene oči, še to jim ni na
misli, kam gredo in po kaj, saj Kirdžali misli na¬
mesto njih, pokazal je, da neče, da bi samovoljno
bilo služabništvo. — Dolgo, zmerom naprej jezdijo
proti Aluti, ali nič ni videti, nič slišati. Solnce je že

109

zašlo in mesec precej čez pol pota priplul na svojem
nebnem tiru, ali zmerom naprej gredo. Na poti
krene Kirdžali na nek holm in gleda k goram na
tistej strani, kjer je Brankovanov grob -— tam sveti
nek drug žar, ali se je nov mesec narodil, da hoče
boj začeti s starim, ali kaj? Ali kako je boječ!
Kmalo posveti, kmalo se zopet skrije, neprenehoma
draži oko. Kirdžali je gotovo spoznal, kak mesec je
to, kajti v skok jo vdere s holma in mahne z roko
na znamenje: „Za menoj!“ in v skok žene konja.
Kakor divja čreda konj za žrebcem, tako se žene
truma tik za njim; veter žvižga, kopita topočejo,
zemlja ječi. Mihajlaki zdirja k njemu: „Kirdžali! daleč
imamo še, konji se nam upehajo, in še desetke vse
trume ne pripelješ domu.“ — Kirdžali ga divje po¬
gleda, in za odgovor zbode konja; Mihajlaki ostane
zadej, kajti Kirdžali ima samokrese za pasom, Ar-
navt se pa ni še naveličal živeti. — Konjiki ostajajo
na poti: temu se je konj izpodtaknil, temu skujal in
stoji pod njim kakor nečutljiv — zmerom na tistem
mestu. O belem dnevi je obledel mesec, novi pak za
gorami čisto zginil, le černkast dim se kadi na tistem
mestu. Kaka nesterpljivost, kak nepokoj se bere Kir-
džaliju na obličji! Vidi se, rad bi letel kakor tič,
ah konju že pešajo moči, trudno skače in pobeša
glavo k zemlji. Kirdžali vstavi konja in čaka svojih
konjikov. Kupkoma, posamezni prihajajo za njim;
vstavijo se in zverste, komaj jih je še polovica. Niso
še počili konji, že se nekoliko jezdicev prikaže izza

110

gozda. Turbanje zabele — Kirdžali pogleda na-nje,
pokima z glavo: „Mihajlaki! Mehemedovi Albanje!“
obeme se k svojim vojščakom: „Tu moramo ali zmoči,
ali pa poginemo!“ — Vsem se svitle sablje zablisnejo
v zraku, in zaleskečejo nad glavami kakor smertni
žarki. Kirdžali omčni natihoma: „Mihajlaki! zaslanjaj
život paši, obljubil sem to Sari Mihaeli." — Albanje
se premaknejo z mesta, zavije je gost oblak prahu,
iz oblaka pa gromovito predira Allahovo ime. Kirdžali
stoji, gleda: oblak leti, bolj in bolj se bliža, val go¬
stega prahu plava k ustom, celo v oči se kadi že.
Kirdžali se obeme: „Zdaj je čas, v imenu Boga!“
Zbode konja, in v skok se za njim spuste multanski
konjiki. Konjiki se zmešajo s konjiki: s samokresi
palijo, zvene s sabljami; vresk, krič, zmotnjava. Al¬
banje so spoznali svojega nekdanjega ago in kriče:
„Abdala! Kirdžali! Pobegnimo, njegovej roei ne more
nihče nič!" in začno bežati. Kirdžali je slišal te be¬
sede ravno, ko se je Abdala zagnal proti njemu, od¬
bije z robom svoje sablje meč Muzulmanu, zgrabi ga
za kaftan in potegne s sedla: „Živi, Abdala! povej
svojemu očetu, da bi te bil lahko umoril, pa nisem
hotel!" in vdere jo za sovražnikom. Zmaga je ojačila
konje, ognjeno vnela duše konjikom, ali malo časa
je trajala ta bojna sreča, komaj so jo začeli okušati
Multanje, začujejo zopet krič pred seboj: „Allah!
Allah!" nove turške jate se prikažejo — spahi, in
Mehemed na čelu. Odureli Mehemed na vse strani
razganja smert, — Mehemed, samovladni gospod

111

zmage, že odmaliuje s svojo krivo sabljo Multanom
glave z vratov! Kirdžali kriči' svojim vojščakom, hoče
je zbrati, ali ne slišijo več njegovega glasu, in paša
stoji pred njim: „Neverni pes! kača kristijanska! kje
je moja hči?“ — in z vso silo svoje roke mahne z
mečem proti Kirdžalijevej glavi. Vidi se, s kakim po¬
ljubom bi očetevo serce rado pozdravilo zeta. Kirdžali
odbije mahljej, lahko bi bil z mečem hrustnil Mehe-
meda na vrat, ali naglo potegne roko nazaj, hoče na
levo oberniti konja, a ta hip Mehemed tako silno za¬
mahne s sabljo, da je presekal uzdo ž njo kakor z
britvo in zasekal konju jeklo v vrat. Vranec se oberne,
plane kakor stekel med kup konjikov in udere jo po
širem polji. Kirdžali dvigne uzdo, maha s sabljo
kakor z bliskom na desno in na levo in dere naprej.
Iz početka je slišal brenkoče meče za seboj, potem
so mu kroglje žvižgale okoli ušes in Mehemedov glas
germel: „Ne odneseš življenja, pes prekleti!“ —
potlej je mnogo konj peketalo za njim, naposled po¬
samezni — in zmerom dalje — zmerom naprej , da
ni nikogar več za seboj slišal na zadnje. Kirdžali hi
se rad vstavil, derži se za grivo, vleče za oglavno
jernaenje, lovi žvalo z roko, udriha konja s plosko
sabljo po glavi, ali zastonj ! Splašeni konj stegne vrat
in vdere jo in beži; kakor serna, skače čez germovje,
vije se po zvitih stezah po lesu, skače čez prerove,
dirja čez holme — zmerom v besnem skoku. Kir-
džaliju se kar verti v glavi, tema se mu dela pred
°čnu'; ali pozna okolico, blizo Brankovanovega groba

112

je že. Prikaže se mu Sara Mihaela pred oči, in serce
mu tako silno utriplje v persih, kakor bi za stavo ho¬
telo kosati se s konjem. Zdaj ne zaderžuje več konja,
ta skok bi rad bil v bojarjevem dvoru. Pribežal je že
v poslednjo dolino: za skalami ni videti bojarjevega
dvora; ali kaj se ta dim kadi nad skalami, vije
okoli gore, kakor lahek oblaček, in razprostira nad
lesove in po dolinah ? Po dolini ležč trupla multanskih
gorjancev, krokarji in orli krokajo in bratijo se ž
njimi po svojej navadi — s kljuni in kremplji. Kirdžaliju
se persi kerčijo, bolest mu reže serce. Tudi tukaj je
bila vojska! Kaj se je zgodilo Sari Mihaeli? —Konj
preskoči poslednji prerov, na drugem bregu se mu
izpodtakne in pade na glavo. Kirdžali potegne berž
nogo iz stremenov, ali ne vzdigne konja, na vso sapo
steče gori po stezi. Zrak smerdi po palu, in trupla
leže po poti. Prihiti na verh — tu žaluje groblja
pogorelega dvora! Začne viti roke: „Sara Mihaela!
žena, angelj moj, kje si?“ — Ali še odmev ne od¬
govori bolestnemu glasu. Gre med razvalino, bega po
shodčh, ječi kakor šakal, ki plače po vzhodnjih ste¬
pah , in kliče: „Sara Mihaela, Evdoksija, Zulma, Tu¬
dor !“ in Bog vedi, kaka imena še slugam, gorjancem;
ali nihče se mu ne oglasi. Zemlja nima ušes, skale
so gluhe. Povsod se pozna muzulmanska sled, vse je
opustošeno. Že hoče dalje pod zemljo, kar zasliši nek
glas. Približa se mu: „Kdo je tu?“ — Nek na pol
zadušen glas mu odgovori: Jaz, stari pandur*) Bukan.“

*) Pandurji — erdeljski gorjanci.

113

„Kje je bojar, kje moja žena, kaj se je zgodilo
tukaj ?“ — in približa se z ušesom ranjencu na tleh.

„Bisurmanje so vse pobili, vse opustošili. Bojarka,
bojar — so v ardžiskem dvoru. -— Daj mi vode !“
Kirdžali vzdigne pandurja v naročje in ga odnese
na svitlo; otare mu sterjeno kri z roko, in ko
hitro ga prinese na zrak, spregleda ranjenec: „V
ardžiskem dvoru so vsi — meni zdaj ničesar ni več
treba,“ — in zapre oči. Kirdžali ga spusti'na zemljo,
kajti duša je že izletela iz njega, telo bode pa čer-
rom dobra paša. „V ardžiskem dvoru, “  povzame Kir¬
džali, „tamkaj so. Ne mara se je že opočil vranec.”
~~ Medel žarek nade mu posije v serce. Odide v do¬
lino: vranec leži' pred prerovom; Kirdžali po starej
navadi pokliče vranca, ali vranec ne vzdigne glave;
pnme ga za nogo, ali ne gane se; položi' mu roko
na nosnice, ali hladne so; hoče mu gobec odpreti,
a *i smert mu je stisnila zobe. Kirdžali vzdihne, gorka
solza mu zarosi ponosno oko; misli si: ,,Poginil si,
tovarg moje slave, in tovaršica moje sreče ne vem,
k je je. Bog me je kaznil!“ Trud mu je prevzel telo,
obupljivost prevzela dušo, zgrudi se na zemljo, dene
roke križem nad glavo in vprč oči' v zaspalega konja.

XI.

Koč je. — Kirdžali grč sam med skalami in
razpoklinami po bukovem lesu. Zdi se mu, da nek
glas kriči: „Kirdžali! Kirdžali!” — Obstoji in na-
Kirdžali. 8

114

stavi uho pišu — to veter žvižga med skalnimi gre¬
beni! Priveseli se sreberni mesec, radostno prikažejo
zvezde in menijo, da bodo na veke vladale na nebu;
ali v tem se pripodi' černa množica oblakov, zasumi,
razšopiri se in mesec zgine, zginejo zvezde, in mert-
vaška tema se razgerne po nebnem oboku. Kirdžali!
tako je tudi tebi zasijala sreča, posijala slava, mo¬
gočnost ; mčnil si, da se ti bode zmerom bliščala.
Ošabni človek! prignal se je nenadno oblak neprijazne
osode in otemnil sladko nado., v mertvaško žalost
zavil tvoje življenje. Nebni oblači se sopet razidejo
in mesec in zvezde se začno iz nova lesketati, kajti
njih jasnost ima iz čistega studenca svoj početek, in
čiste volje svetijo svetu na blagor. Ali v tebi, Kir¬
džali, ko bi se tudi razkadil osodni oblak in zopet
razjasnilo nebo zlate nade okoli tebe, ali bi se tvoja
duša mogla tako jasno, tako čisto svetiti pozne d®
tvojega življenja? Tvoja nada serka jasnost iz kal¬
nega studenca — iz oholosti; tvojej vesti ni mar z*
blagost tega sveta; kakor malikovavec zlatemu teletu,
tako si ti besedno in djansko suženj oholosti, tem*
satanovemu sadu. Kirdžali grč svoj pot naprej ®
misli: Če le še najdem ženo, nikoli je ne zapustim
več, ne stopinje se ne ganem nikdar od nje. Vzaffl®
pretkano ruto izpod kaftana in perstan z amuleti
dar Selime Muzulmanke; poljubi ruto in perstan®
pritisne k ustnam, kakor perve dni svoje ljubezni, kajti
najdraži nam je tak zaklad, kteri menimo , ^
je izgubljen. O kako ljubi Kirdžali Saro Mihaelo to

115

trenotje! Nada, da jo najde, ta nada mu je sladko
uteho prižgala v sercu; ali zakaj se delj časa ne
hladi ž njo? — vsaj ne bi tako terpel. Satan, so¬
vražnik blagega čutja — šepeče mu obupljivost in
osveto na uho: ,,Zakaj si pustil življenje Abdali? za¬
kaj nisi persi prederl Mehemedu? Vse ne mara, Me-
hemed utegne pregovoriti hčer, in tvoja žena da v
kratkem serce in roko Abdali na pomirek z očetom.
Tvoja kristijanska zveza ali pa nič Muzulmanu, in
Sara Mihaela je ženska." —Bolestni čutje razvihrajo
Kirdžaliju serce, in omočen od same obupljivosti se
zatoči po stezi: „Saj našuntam ljudi! čaki Mehemed!
čaki ti Abdala, osvetim se vama!“ — Kirdžali pospeši
korake, osveta mu je razgrela kri.

V ardžiskein samostanu vlada strah. — Ni še
Muzulmanov v gostje, ali vsako uro dobč kako novo
grozno sporočilo; to že vedo, da je bojarjev dvor
razkopan in zmagan Kirdžali. — To je gotovo kak
ogleduh ali kukaven izdajica razodel Mehemedu, da
s e Multanje zbirajo po gorah; paša bi se bil moral
udariti z belim carjem, pa je divjal naravnost k Bran-
kovanovemu grobu, naskočil ga, zapalil, razril, vse
razpodil in vernil se v Kampo-lungo. Ali hruje zdaj
nad samostan, ali je na poti zoper sovražnika Rusa,
to ni znano. Carskej vojski se ne mudi Multanom na
Pomoč, vstanovlja se na multanskej in besarabskej
zemlji. Vzeli so staro Kilijo, Izmajlov, G-alač, vgnjez-
Mi se tu in sami gospodujejo zdaj; to so pa pozabili, da
«° nazaj obljubili čast svetej Kriščevej veri, obljubili

8 *

116

pomoč na svobodo daškim in slovanskim plemenom. —
V samostanu je mnogo ljudi zbranih, pa še zmerom
prihajajo drugi: to so ostali Tudoijevi gorjanci, to
razpojeni Kirdžalijevi konjiki. Menihi skrivajo pribe-
žnike v podzemske shode, ali neprenehoma oroževajo
ljudstvo; radi bi se ognili boju, toda, če bode treba,
pripravljeni so se poskusiti z muzulmanskimi jatami.
Po dnevi molijo in himne pojo na čast vsemogočemu
Bogu, kakor pristuje božjim namestnikom, vernim
služabnikom svete cerkve; po noči hodijo pa na prežo,
kakor pristuje braniteljem drage domovine, vojščakom
ljube svobode, častiti Evgen ali pisma piše in raz¬
pošilja poslance, ali se pa posvetuje s starejšimi sa-
mostanci, ali pa tudi z bivavci karpaških gor. Sa¬
mostan je zatišje svete vere in svete svobode — obeh
kmalo.

Srečno pride Kirdžali na večer v samostan. Ali
mu je serčna nepokojnost zarad ženine osode ali pa
ponos, osramočen posledi zgubljene bitve, divjo bolest
razlil po mračnem obličji; nikogar ne pogleda , ni¬
komur ne odgovori, k pervostojniku grč naravnost. Ko
ga zagleda Evgenij, serčno radosten ga objame in
stisne v naročje: „Hvala Bogu, ker te je nam poslal!

Kirdžali se stresne, kajti prijazno sprejetje, be¬
sede očite zaupljivosti se njegovemu ponosu zdč oči¬
tek zarad padlih konjikov, ali vendar , nič ne omeni
tega, le oblačno pogleda: „Oče! kje je moja žena,
kje bojarka, kje Tudor ?“

„Sin! Bog skuša našo pokorščino, ne naspro-

117

tuj mo nj ego vej previdnosti: Bog nas razžalosti, Bog
uteši. Tisti dan po tvojem odhodu smo izvedeli, 'da
se Mehemed iz Kampo-lunge vleče naravnost k Bran-
kovanovemu grobu. — Berž oznanim to Tudorju.
Bojar je nesterpljivo čakal, kdaj se zgrabi s sovraž¬
nikom, odredi en oddelek gorjancev, naj zaslonč dvor,
z enim pa je pot zaskočil Mehemedu unkraj soteske
pri rudečej Brani, gotov, ali zmore ali onemore,
da bode mogel nazaj k svojim ljudem. Ali dru¬
gače se je zgodilo. Mehemed je izvedel bojarjevo
namero; privlekel se je čez Aluto s konjiki in z bol¬
garsko pehoto, in po dolinah k Brankovanovemu
grobu; janičarjem je ukazal, naj udarijo na Tudorja.
Bitva je bila kervava: naši so hotčli nazaj k svojim,
pa niso imeli kod, Muzulmanje so bili zastopili vsa
pota; Tudor je hotel skozi, ali gorjanci niso mogli
predreti janičarskih čet; razzgubili so se tepeni na
gore. Bojarja so ranjenega prinesli sem; nič ni ve¬
del, kaj se je zgodilo z materjo, kaj s tvojo ženo;
danes po noči je z enim menihom odjezdil v Jaš, v
moskovski tabor. Gorjancev, kteri so branili Branko-
vanov grob, pa ni nobeden prišel sem; ali nekteri
Pravijo, da so videli tvojo ženo in bojarko, da je
°bč zajel Mehemed . 11

Kirdžali je poslušal; naposled vzdihne in skrivi
u sta na peklensk smeh: „Dobrega zavetnika sem pu-
®hl ženi! Tak mož-beseda je bojar ! 11

„Sin! ne huduj se na bojarja; bojar je hotel
Vse  izveršiti, kar najboljše mogoče, ali zgodilo se je

118

drugače. Ti si hrabro udaril na Mehemedovo vojsko,
ali* vendar se ni vresničilo, kar si obetal."

Kirdžali ponosno vzdigne čelo, pogleda meniha in
pokima z glavo: „Resnica, oče! Kje so gorjanci?
Rad bi se pogovoril 2 njimi."

„Počivajo v grobnicah; idi z menoj." — Stopita
v cerkev. V kapeli v blagoslovljeno vodo pomočita
perste in zaznamovata se s svetim križem; ali nobeden
ne pogleda na dve dolgi versti belih mramorjevih pod¬
bojev, ovenčanih z dragimi venci, izborno delo kipar¬
skega dleta; nobeden ne pogleda na obok, okrašen z
obrazi, z razodevki nebeških skrivnosti, na divni raj,
ali na obraze kristijanskega mučeništva; ne ozreta se
na svetnike, ki se leskečejo od samega zlata in sre¬
bra od mnozih barv in od pojemajočih žarkov za¬
hodnega solnca; ne pogledata na zlato zapisana pis¬
mena na černem mramorju, na napise grobov niul-
tanskih hospodaijev, davnih gospodov ardžiskega dvora,
ali samostanskih pervostojnikov, zdajnih gospodov tega
volepomenljivega mesta. Sla sta mimo oltarja, oca
Evgen pritisne na neko plošo v zidu in sredi uira-
morjeve podloge odskoči nekak mramorjev pokrov.
Gresta po shodeh navzdol: povsod gore luči, žalo¬
stno — kakor merličem, med okni so rakve in p°
koteh se blišče skladje bojnega orožje, rakve na čast
umerlim služabnikom svete vere in svobode, orožja za
rabo živemu rodu. Dalje, okoli ognja kupoma sede
množni ljudjč in jedo, razgovarjajo se in pij6. Tem¬
nih so obrazov, kakor volkodlaci, ubežniki z uneg*

119

sveta; divje in grobovo na obocih in po koteh v tej
grobnici odmeva hrum njihovih glasov. Komaj se
Kirdžali in pervostojnik prikažeta iz teme , zavpijejo
vsi: „Kirdžali! Kirdžali!" in zabrenče z orožjem, ka¬
kor za priklado svojemu pozdravu. Kirdžali odzravi;
spozna gorjance, spozna svoje konjike, hrabre Ar-
navte, ali kar najčudnejšega, Mihajlakija zagleda med
njimi. Cernolasi Škipetar je vesel, ker vidi zopet svo¬
jega vodnika. Vreča zlata bi ga ne bila tako razve¬
selila; kakor pes, tako ga ima rad, tako je zvest
možu, ki si ga je sam izbral za gospoda. „Kirdžali!
pripeljal sem oddelek naših konjikov le-sem, drugi
pak, kolikor jih še živi, ti se zbero sami, pobiti pa
ne vstanejo več. Tvoja žena je v Mehemedovej oblasti,
ali vendar, naj ti ne merkne nada zato, osvobodimo
jo — hajdimo, dosti smo že spočiti!"

„Mihajlaki, kdo pa ti je povedal to o mojej ženi?"
— neizrečena radovednost se Kirdžaliju razodevlje na
obličji in ob enem strah, da izve kako kervavo ne¬
srečo.

Mihajlaki s perstom pokaže na nekega gorjanca,
*n ta začne pripovedati, kaj je slišal, da je paša
Wjč pobral vse zaklade, vse zaldčene odpeljal iz
bojaijevega dvora, med njimi pa da ste bili bojarka
m Sara Mihaela; nek drug je slišal, da je paša za¬
jete in plen peljal za Donavo; in še nek drug je za
gotovo izvedel, da je paša pokrit voz dal peljati za
seboj , in da so tri ženske bile na njem, gotovo mati
Evdoksija, Kirdžalijeva žena in njena strežajka Zulma,

120

okoli voza pa, da je bil oddelek anatolskih spahov,
in ž njimi celo Nekrasovci Tevterdar-bejevi, zaporo-
škega atamana. Vse so slišali, ta to, ta to, videl
pa ni nobeden nič; Kirdžalijevo serce pa, kakor ga
je kerčila kruta negotovost, tako ga kerči še zmerom.

Nista bila še zapustila zatuhlega grobišča, ko eden
izmed menihov stopi noter in nekaj natihoma pove per-
vostojniku. Razjasni se nekoliko obličje očetu Evge¬
niju , celo v očesu se mu zablisne žar nekake zado¬
voljnosti. Kirdžali, ki je imel zdaj še tanjša ušesa,
oko šebistrejše, stopi berž bliže: „Kaj novega, oče?“
Dve veseli novici. Mehemed se proti Tergovici
vleče k Donavi in bliža nam vojska velikega carja.“
Dobri vesti — misli Kirdžali — vam, meni pa
ne. „Ali o mojej ženi ni nič slišati?"

Pervostojnik in menih odkimata oba na enkrat,
da ne. Kirdžali se zamisli za majhno časa ....  izmisli
se in migne z roko: „Oče, jaz vzamem svoje ljudi s
seboj, dajte mi konje in orožje. Samostana vam ne
zapletem v nesrečo, sovražniku se pa osvetim, ali pa
poginem."

„Bog naj te blagoslovi'; vse po tvojem ukazu. Ne
bojimo se nikakoršne nesreče; naše življenje, naše zf>'
klade, vse radi damo svetej veri in svobodi na brambo,
to nam je sveta dolžnost."

Kirdžali vzame Mihajlakija in gre na stran *
njim: „Čuj! paša pride v Tergovico jutri. Med Dra-
gonestami in tem mestom je bolgarska vas Hrazgrada;
marsiktero mošnjo novcev sva s Tudorjem razdala va-

121

ščanom; prisegli so, da nama pomorejo naklestiti Bi-
surmane. Na poti iz Hrazgrade v Tergovico so glo-
belji in goščave, ugodna mesta zasedi. Jaz pojdem
precej in pot zastopim z Bolgarji; ti vzemi pa ko-
njike s seboj in glej , da bodeš pri tergoviškem brodu,
ko se dan zazn&; ali le po stranskih potih idi, zato
da te nihče ne zasači. Ne mara vendar da Bog, da
izplevemo zalotence Turkom." — „In plen,“ dostavi
Mihajlaki. — Še nikoli Kirdžali ni nobenemu svojemu
služniku tako natanko zaupal svojih namer nego ta
pot; ali goreča želja, da bi našel angelja svoje sreče,
ta mu je razvezala jezik, in bojezen, da bipretemni
bili njegovi ukazi, nagnala ga, da se je jasnejše raz¬
odel nego navadno. Mihajlaki skliče konjike in za-
vsede konja, Kirdžali zapusti pa grobnico, zajaha o
mraku konja in zapusti samostan.

Precej pozno je že po noči. Kirdžali prijezdi v
Hrazgrado in jaha naravnost k bolgarskemu starešini;
hiša ni še zaklenjena, starešina še ne spl, mudi se s
puško: ali ponvico čisti, ali kresilček nasekuje. Dobra
nada. Kirdžali stopi v hišo: „Kako se imaš, starešina?"

Starešina se prestraši in prime za puško, toda
odloži jo: „Ali ste vi, bojar Kirdžali? odkod vas je
prineslo sem?"

„Z unega sveta ne! Skliči svoje ljudi; utegnemo
se  spopasti, Bisurmanje pojdejo tukaj skozi."

Starešina zgane z ramami: „Vemo, ali kje je vaša
v °jska, bojar? Ljudjč, ki ste jih zatratili, ne vstanejo
v eč od smerti."

122

Kirdžali zarudf od jeze in grozivno se mu za¬
bliska oko; potegne jatagan iz nožnice: „Pčs pod¬
kupljivi! ne vstanejo od smerti pobiti ljudjč, ali tudi
ti ne vstaneš več. Zlato, ki si ga dobil, zvestoba, ki
si jo prisegel, kaj pa ta?“

Starešina pozabi svoje puške, obledi kakor zid,
pade na kolena in začne se tresti kakor merzličen:
„Bojar, odpusti, precej skličem ljudi, rad storim —
vse, kar zapovčš!"

Kirdžali ga zaničljivo pogleda in vtakne jatagan
nazaj: „Po koncu in idi!“ — Starešina odide, Kir¬
džali pa gori in doli koraka po izbi in govori sam s
seboj: „Ničemni zarod! S smertnim strahom te je
treba nagnati, da greš za smertjo. Pa vam bi govoril
v imenu svobode, v imenu svete vere! Vi ne spoznate
tako kmalo, ali pa nikoli, kaj je serčno čutje. Zasiplji
je z novci, grozi jim z železom — s tem lahko na
niti vodiš človeštvo, s tem ga bodeš vladal." — Sine
mu v misel žena: „Sara Mihaela! ti nisi bila podobna
človeškemu rodu; tvojega serca ni strah vladal, ne
želja po bogastvu, niti po imenitnosti. Angeij, ti si
imela nebeško dušo, v duši pa neizmeren zaklad bo¬
gatih čutov. O ko bi te našel še enkrat!" in solza
mu zarosi ponosno oko.

Bolgarji se začno shajati; oroženi so s puškami
in z noži. Vsak se globoko prikloni Kirdžaliju, i n
vsak ima pobešene oči, nobeden se ga ne upa po¬
gledati na ponosno čelo. G-otovo jim je starešina zadal
strah svojega serca, ali pa kako misel zanetil v glavi-

123

Naposled pride starešina sam: „Kirdžali! še majhno
časa, pa bodo vsi tu; kam pa pojdemo?“

Kirdžali oberne glavo va-nj: „Tje, kamor vas
popeljem. 11  — Nobeden ne čerhne nobene besede, vsi
so tihi, kakor v cerkvi. V tem pride nekoliko mladih
Bolgarjev in začno nekaj šepetati starešini na uho.
Kirdžali je pogleda: „Kaj je?“

Starešina pobesi čelo: „Poslal sem ogledat, ali
je sovražnik kje blizo; ali hvala Bogu! vse je tiho,
zdaj se lahko odpravimo.“

„Hajdimo!“ reče Kirdžali in stopi k durim. Četa
se premakne, v tem starešina zažvižga, in Bolgarji z
razprostertimi rokami planejo na Kirdžalija. Kirdžali
vskrikne: „Nezvesti psi! jaz vas naučim!“ in stegne roko
po jatagan, ali vzeli so mu bili že jatagan in samo¬
krese;, eden ga je zgrabil okoli pasa, eden se ga loti
za roko, ta mu noge izpodvira, ta ga za lase vleče. Kir¬
džali se oteplje, napenja vse moči, zavali se na tla,
ruvači ž njim vred, in cel kup se valja po tlčh. Sta¬
rešina prinese vezi in kriči: „Zvežite ga, zvežite ga!“
— Kirdžali onemore, kervavo se mu izbulijo oči, kri
mu teče iz ust in iz nosa, silno kipd persi in glas
zastane v gerlu. Bolgarji mu z vezmi zvežejo noge,
roke, ali nič ne zine, še zaječi ne.

Starešina se oserči in razbistri: „Imeli bodemo
novce, paši ne bode žal rumenjakov (cekinov) za
vstajnega načelnika. Tevterdar-bej ni daleč, kmalo
kode tu, saj sem mu že poslal glas.“ — Kirdžali je
zvezan; zavlečejo ga v kot v izbi, ali vsi molčd Bol-

garji, da-si jim veliko darilo obeta starešina; ne mara
jih je sram sramotne izdaje, ali jim je strah do Kir-
džalijeve osvete poparil vesele razgovore in zavezal
jezike, ali pa morebiti ne verjemi starešininim oblju¬
bam , bisurmanskej darovitosti, — ker ne vedo, kaj
in kako, ne vdajo se veselej nadi.

Kirdžali se zopet nekoliko izdrami in z na pol
zadušenim glasom zavpije: „Kukavni ničemniki!“

Starešina stopi k njemu: „Konec je vaše vlade!
Mar meniš, da ne vemo, kaj se je vama zgodilo —
Tudorju in tebi? Dokler sta imela novce, tako dolgo
časa so služili vama ljudje, ali zdaj služimo gospodu,
ki ima moč in rumenjake. Poprej sem se jaz vdal
tvojemu jataganu, zdaj je pa na tebi versta!“

Kirdžaliju se pozna, da ne posluša teh pretečih
besedi, neka druga misel terpinči njegovo dušo: „Sara
Mihaela, nikdar te ne vidim več!“ Ali s tako bo¬
lestnim jekom je izgovoril te besede, da se je umililo
Bolgaijem. Morebiti bi se bili premislili: osvobodili
Kirdžalija, z lastno kervjo oteli ga te nesramne iz¬
daje; celo starešina se je začel kesati, kar na dvo¬
rišču zapeketa mnogo konjskih kopit, zabrenkoče orožje
v veži in orožniki stopijo noter. Na njih izpod sivih
kaftanov gledajo beli župani ;*) široke šaravare (hlače)
velikih gub se jim stezajo doli na rudeče škornje,
verhi kontušev imajo lite pasove, ob bedrih krive
sablje in jatagane, za pasom samokrese in kindžale,
glave poljski ostrižene, berke poljski pristrižene, ru-

*)  Župan — dolga staropoljska verhna suknja. .

125

deče turbane na glavah. — Zakaj nimajo zaporoškifa
eapek z rudečim kalpakom? O kako bi se jim lepo
podale! To so sinovi poljske zemlje, zaporoški izselniki
od Dnjepra. Bolgarji se jim do tal priklonijo s čelom,,
na čast in znamenje svoje pokornosti; Zaporožci pa
še ne pokimajo z glavami psom sužnjikom. Stari ata-
man, Tevterdar-bej turški, pogladi si z roko sive berke:
„Cemu vraga ste nas poklicali le-sem?“

Starešina stopi pred-enj, pobesi oči in na persi
pritisne roke, na znamenje, da je sužnjik in pokoren:
„Veliki Tevterdar-bej, mogočni hospodar, mi zvesti
Padišahovi sužnjiki smo vjeli načelnika vstajnih psov,
Kirdžalija, izmajlovskega ubežnika," in pokaže na
zvezanega zalotenca.

„Ali ste z orožjem v roči vjeli ga, in kje?“

„Skrit se je prišel k nam, in da bi nas bil na-
suntal na zaroto, mi smo ga pa zaderžali z zvijač¬
nostjo; serasker v Izmajlovu nam je darilo obljubil
za-nj.“

Ataman nagerbanči čelo, spusti obervi na oči,
potegne iz žepa veliko mošnjo cekinov in verze Bol-
gaijem: „To je plačilo za vašo gostoljubnost, poberite.
Maj pa precej iz izbe, sužnji psi!“ — Sužnjiki po-
bero novce in odidejo ven, ataman se pa približa
Kirdžaliju: »Nesrečnež, kaj bode pa zdaj s teboj?"

Kirdžali oberne oči va-nj : „Umorite me, potlej
*>ode konec!" Rad bi si bil s ponosom ugasil bolest
na obličji.

Ataman se oberne: „Razvežite ga!" in kakor bi

126

mignil, prerežejo Zaporožci vez i  s sabljami. Kirdžali
vstane in otare si kri z obličja, in ko pogleda po
vojščakih po izbi, videlo se je, da se je atamanu
zmenilo obličje. Bistro gleda Kirdžalija; ali se je ne
mara ustrašil njegovega divjega, ponosno otožnega
pogleda? — ne: ni ga bilo še, ni ga in ne bode ga
človeka na svetu, da bi se ataman bal ga; ali mn
je ne mara obličje znano? — tudi to ne: nikoli še,
kar živi, ni videl Kirdžalija; v zadnjej vojski je slišal
o njem, kar so mu povedali Mehemed, Abdala, al¬
banski konjiki — ali kakor je kazno, ta pogled ni
všečnih čutov zbudil v atamanovem sercu, kajti ataman
je vskriknil: „Odpeljite ga k tatarskemu mirzu, naj ga
jutro zjutraj o prvem svitu s svojimi nukirji (konjiki)
pošlje v Tergovico. Ukazal je in zgodilo se je. Kirdžali
se ni vpiral; odpeljejo ga skozi duri in Nečaj je ostal
sam z nekim starim Zaporožcem: „Bogdan, ko hi
tako mlad ne bil ta človek, saj bi menil, da je on,“'
in stresne z glavo. — „Proklet tisti dan, ko sem
svoje uho odperl Kordakijevej prošnji,“ in zaškriplje
z zobmi, — „ta pes brez časti in vere!“

Bogdan žalostno pogleda: „Oče ataman, vjel j e
plačilo za svoje početje!"

„Dh, Kordaki, on pa ne! Moj jatagan je žejen,
treba mu je kervi. Tetera, bojni brate! ali sem p°'
zabil ni-te? — Otare si čelo z dlanjo, in kakor bi
bil preveč zinil, umolkne, Bogdan pa ne pokali nje¬
govega molčanja.

Drugi dan o zori je prišel oddelek Tatarjev skozi

vas. Eden tatarskih nukirjev pelje Kirdžalija kakor
psa na vervi; roke ima zalotenec na herbtu zvezane,
na vratu verv, tudi čez pas je prevezan, konec vervi
ima pa Tatar na sedlo privezan. Nukir dreza konja
z nogami, za nukiijem ženo pa Kirdžalija s korobači
in ploskimi sabljami. Moški, ženske, otroci — vsi
hite pred hiše, psujejo Kirdžalija, lučaj o kamenje za
njim in pljujejo va-nj; ničemno ljudstvo, z ničem-
nostjo zakriva svojo slabost, z ničemnostjo prosi mi¬
losti silnega trinoga. — Kirdžali ne čuti telesnega
terpljenja, zabil je za časek celo na obupljivost svoje
duše in misli: „Ničemniki! pred nekoliko dnevi so
mi padali pred noge, ker se mi je smejala sreča,
zdaj pa še gerše počenjajo z menoj nego sovražniki,
ker me je zadela nesreča. O, ljudje! Nesramncjši ste
nego neumna živina!" — Ta misel mu je tako ranila
serce, da je to trenotje večno sovraštvo prisegel člo¬
veškemu rodu. Uže so iz vasi, Kirdžali se oddahne
nekoliko; pozna kraj, da gredo naravnost k tergo-
viškcmu brodu. V zalotenčevem sercu vsplameni nada:
i>Ko bi tam bil Mihajlaki! ali, ker nikogar ni našel,
gotovo se je vernil, saj je tudi človek, da-si je ne¬
dolžen."

Že se vidi brod, ali žive duše ni nikjer; le tiči
zvergolč in tam pa tam s perotnicami zasumi kteri
med perjem. Prišli so na brod; konji čopočejo s ko¬
piti po vodi, v daljini žubore potočki, verv se zateza
Kirdžaliju za vratom, noge mu vdirajo v žolti pe¬
sek , ali nikogar ni iz lesa. Že so unkraj broda, nada

128

je ugasnila; in da-si ravno se je že naživil Kirdžali,
vendar mu je obupljivost izmaknila iz persi besede:
,,Sara Mihaela, nikoli več te ne vidim!“ —Nukir na¬
tegne verv; zadej jo pa eden obupljivcu posodi s ko¬
robačem na pleča. — V tem plane nekoliko jezdicev
s strani zraven, udarijo na vseh straneh na Tatarje
in divje sekajo s sabljami. Tatarji se branijo, ali na-
padniki so zmogli, ker jih je bilo več, Tataiji per-
hajo na vse strani v les. Nukir, ki je imel Kirdžalija
na vervi, že pesek zoblje. Mihajlaki, kajti on je bil to,
prereže vezi vjetniku in da. berž konja: „Umo na konja!
čas je drag!“ — Kirdžali skoči na konja, Mihajlaki
trikrat berlizgne in vsi konjiki v skok zginejo na levo
v les. Še nekolikrat topot konjskih kopit zahuči po
lesu, naposled pa vse utihne, vse umolkne, le trupla
in konji brez jezdicev so ostali, na znamenje, da so
ljudje bili til pred malim časom.

XII.

Kirdžalijeva duša merzi na človeški rod, ali še
dve vezi ga vežete na-nj: ljubezen do Sare Mihaele
in želja, da bi ponos nasitil z znamenitim imenom,
z veliko slavo. Še živi v njegovem sercu obupljivost
po ženi, misel na bodočega potomca, ostatek prejš¬
njega sočutja do ljudi; spomin, daje  poljskega rodu,
da mu je namenjena slava, imenitnost, ta spomin ga
silo ognjeno veže na svet. — Preiskal je z Mihaj-
lakijem podonavske vasi in mesta, življenje zastavil

129

nevarnosti, razseval novce, ali nič gotovega ni mogel
izvedeti o Sari Mihaeli. Sel je v ruski tabor in vpraševal
po Tudorju, pa nihče mu ni mogel nič povedati. Va-
laški bojar še je izgubil v neizmernej množini carskih
vojščakov tako, kakor se mušica izgubi v neštevilnem
mušičjem roju, kakor zerno peska na peščenej stepi,
ali kaplja vode v jezeru; pač so nekje tu, ali vedi
Bog, kje. Kirdžali bi bil rad službe v carskej vojski,
ali hladno so mu odbili željo; ponudil je v službo
carju svoje krepke roke, svoje pogumno serce, in
carski služabniki so ga vprašali za rod; ponos mu
ni pustil, da bi se bil ponižal ter prosil; kakor je
prišel, tako je odšel — nič ni opravil. Prestaknil je
bojarske dvore, kmečke bajte, klical multansko ljud¬
stvo v orožje; bojarjem so od strahu utripala serca,
bali so se govoriti o svobodi, celo slišati kaj o njej,
bali čelo očito sklanjati pravemu Bogu, čast dajati
svetej Kriščevej veri; ljudstvo je bojaije posnemalo in
vehralo za njimi po poti. nesrečne ničemnosti. Kirdžali
se verne v ardžiski dvor. S serčnim veseljem so ga
sprejeli menihi, zavetniki svete vere, verni varuhi
svobode; ali ker so je slepile obljube belega carja,
hiteli so zmerom: „Cakimo ugodnejših časov, krepimo
si moči in skerbimo za zalogo. Žertvodarniku, merz-
ijaku so besede: „Čakimo in pripravljajmo se!“ nada,
časi zaklad bodoče blagosti; ali ponosnemu, ognjeno
strastnemu človeku je beseda: „Cakimo!“ smertna

sodba njegovej nadi, ker ne zna, ne umeje nič dru¬
gega, le: „ Delajmo in ne vprašujmo, kaj se godi z
Kirdžali. 9

130

nami!“ sicer bi mu goreča duša ne ostala v te¬
lesu , in nesterpljivo serce moralo razpočiti se v persih,
ali pa iz njih predreti; tak človek mora življenje živiti
z nemirnim življenjem; mir, obotava, to je njemu
smert.

Strašna je Kirdžalijeva obupljivost. Po dnevi je
zamišljen, zmerom le sam; po noči ne spi, ne moli; časi
pojoče malo, ali žarko: „Angelj moje sreče, Sara
Mihaela, izgubljena si mi na veke. Pozabiš me, koga
drugega bodeš ...!“ — in omahne bolesten na po¬
steljo kakor mertev; pa vstane zopet, vije roke: „Iz-
dali so me, onečastili, izpehali povsod," in besno se za¬
smeje. „Nesramni, ničemni človeški rod!“ — vnovič
mu žalost otemrn' ponosno čelo, težki vzdihi vzdigajo
persi: „Slava, mogočnost, kje ste ?“ Pobesi oči v tla,
urno koraka gori in doli po temnih meniških samoti-
nah, in obupne misli mu blodijo po prostorih grobove
žalosti.

Oča Evgen in menihi vidijo to, ali nobeden se
mu ne derzne spregovoriti nobene hladilne besede; v
njegovej obupljivosti tli ponos, ki vsem čara jezike,
in divjost, ki precej zaduši vsplam sleherne želje vsa¬
kemu, ki bi rad potešil ga. Mihajlakija, neločljivega
Kirdžalijevega tovarša, satansko veseli gospodova ol)-
upljivost, z besedo in djanjem jo razvnema in hoče
popolnoma omerziti mu človeški rod; ali ko je videl,
da je dosti vskipela obupljivost in da se hoče raz-
kipeti v besnost, da se je sovraštvo do ljudi zverglo
v maščevavnost, začne ga podpihovati: „Kirdžali! naj

1S1

mar zaerjave naše sablje, ali naj mirujejo, dokler
kak beli ali černi car ne dovoli, ne ukaže po¬
tegniti je iz nožnic? Kaj smo sužnji?“

Kirdžali nagerbanči čelo: „Ne! u  — vzdihne:
»svoboda, to je sen, človeški rod je ni vreden.“

»Počasi, svobodni ljudje so na svetu, ali tu ne!“
»Kje? povej!“

„Po gorah, Arnavtje, pandurji; ti, ki je lupež-
nike imenujete vi.“

Kirdžali pomisli: „To so morivci.“

»Lupežniki! In beli car, in sultan sta tudi mo-
nvca. Ali ne morita ljudi? Mar ne plenita njihovega
imetka ?“

»Ali onadva imata pravico, imata slavo.“

»Idi, poprosi carja, da te vzame za ruskega
vojščaka; obliži sultanu pete, ne mara te vzame za
s paha, za janičarja ali za slugo v seraju.“

Kirdžaliju se od samega ponosa razvedri obličje:
»Mihajlaki, molči! jaz ne znam prositi, ali ukazovati
zn am; imam jatagan in roke.“

»Tedaj idi, ukaži multanskim bojaijem, naj gredo
teboj, naj začno bojni ples za svobodo, za sveto
ve ro. Idi, razodeni se Bolgarjem, svojim krajanom,
to  so pošteni ljudje, niso ubijavei.“

Kirdžali se dlesne na čelo, čudno mu je terpka
Mest zategnila obličje: »Prokleti, nesramni člo¬

veški rod!“

»Kirdžali, idi k lupežnikom! Postavijo te za svojega
vodnika, častili te bodo tako, kakor očeta, slušali in bali

8 *

132

se te kakor svojega poveljnika; to so vestni ljudje, svojih
tovaršev nikoli ne izdajo nobenega; zlata, bogastvo si
preskerbe z orožjem, niso taki, da bi si nesramno slu¬
žili imetek.“ — Kirdžali molči in posluša, Arnavt
pa z ognjem na obličji vnema žeijavico svojim be¬
sedam: „Cerni Juri je bil hajduški načelnik, mo-
rivec, potem je pa prapor svete svobode privojeval
Serbskej. Beli car in nemški cesar sta poslance po¬
slala k njemu, kakor h kakemu monarhu, celo Pa-
dišah se je večkrat miril ž njim.“ — Kirdžali bistro
pogleda Mihajlakija, hotel mu je nekaj povedati, ali
naglo stisne zobe, zapre ■ usta, oberne se in začne
hitro iu zamaknjeno korakati gori in doli po sobi;
vidi se, da mu je težko izgovoriti odločno besedo.
Arnavt z izvedavim očesom pazi na vsak spremin na
Kirdžalijevem obličji, ali ugane misli njegove duše,
in kakor bi ga hotel pičiti v poslednjo rano, stresne
z glavo: ,-,Ugrabili so ti ženo; ali morda meniš, da
jo primoliš, ali prineposluješ ? Postavi se hajdukom
na čelo, lupežnikom, kakor je vi imenujete — pri'
segam ti na albansko zvestost, da najdeš Saro Mi¬
haelo , ko bi bila konci sveta.“

Kirdžali se ustavi in mahne z roko po svojej
navadi: „Hajdiva!“ — in odideta, in še tisti dan sta
zapustila samostan ardžiskega dvora.

Poslej je bilo Kirdžalijevo ime strah podonavskin-
krajem. Hospodarja bukreški in jaški sta mu harac*)

*) Harač — glavnina.

133

plačevala, Muzulmanje se niso upali lotiti njegovih
hajdukov, bojarji so se tresli, -če so le ime slišali
njegovo, kakor o vesti besne kuge; pa vendar ni bil
nič drugega nego lupežnik, harambaša; nič drugega
ni učinil, nič hujšega nego vrešničil je prorokovanje
starega Kordakija: postal je izdajica, odcepljenec, na¬
posled pa lupežnik.

Sramožljiva deva, sreberna zora na nebu, na¬
gledala se je skrivaj razvajenega nočnega sinu, jas¬
nega meseca, obledela je, bodi-si iz sramožljivosti ali
serdf:, da jo je solnce zasačilo, in bleda zginila med
oblake; gospod mesec se paše vstavlja nekoliko časa,
kakor bi se spopasti hotel s solncem, ali kmalo je
tudi pobegnil tjč nekam med oblake, gotovo laskat
se ssreberno devico, in solnce je- samovladno ostalo
ha nebu. — S snegom, z zeleno veličastjo svojega
drevja -pozdravljajo rano solnce karpaške gore, kakor
s srebernimi trakovi ga pozdravljajo s potoči in bi-
stricami; tiči ljubeznjivo žvergole, glasno pojo himne
Stvarniku za dar belega dne; divjina se skriva v votline
■n lesove, in v svojem zatišji z dobrodejnim počitkom
daje čast nebnej svetlosti. Ali so z zverino zmenjeni
ljudjč po gorah, da nad skalnimi stenami ni nikjer
nobenega pastirja s čedo, po dolinah nikjer oratarjev
z  orali? Le zdaj pa zdaj se po ozkej stezi prileske-
oejo orožniki — posamezni, po dva, po trije, časi
J« tudi več skup jih. Ali to niso lovci, če imajo tudi
Puške na plečih in dolge nože za pasom. Ne nastav¬
ijo se po ožinah, ne čakajo zveri, ne gredo za

134

sledjo po pesku, ne žvižgajo tičem, zmerom naprej
gredo in ozirajo se na stran, naprej in nazaj; tiho
in oprezno lezejo kakor voleje, vsi jo zavijajo na tisto
stran, proti staremu Brankovanovemu grobu. Tam je
na pol opaljeno kamenje po tleh, ostanek bojarjevega
dvora, kup pri kupu zgorelega pepela, tam stermi
gola mogila petih Brankovanov. Nihče ne straži spo¬
minka, dragega multanskemu ljudstvu, le krokar, mul-
tanski tič, časi obišče grob in zakroka žalno pesem,
na čast kostem poslednjega liospodarja multanske kem
Krokar krokaj ! Očitaj ničemnost ljudem , ker jih ni
sram sužnjosti, ker se uklanjajo neusmiljenim muči¬
teljem!

Da-si je tako pusto tam, kjer je čepel Tudorjev
dvor, vendar so ljudje v podzemskih luknjah. V čum¬
natah, z dragocenimi šarenicami pregemjenih nekdaj,
z mehkimi blazinami, z orientalskim lepotičjem okra¬
šenih , zdaj ni nič drugega , samo gole stene iz gra-
pastega granita, in tla, redko posuta s peskom; kjer
so bile poprej kristalne šipe, skozi tiste otvore svo¬
bodno žvižga veter, kakor bi tu bil njegov dom. Oh
stenah kupoma spe neki ljudje, nekteri se pa menijo;
tu še le legajo k počitku, tam se pa izbujajo zaspani,
stezajo ude — eden tako, eden tako, zevajo in nia-
nejo si oči, da bi pregnali spanec, čudno so oble¬
čeni : eden ima arnavški kaftan na sebi; ta multauske
šaravare, od gleženj do kolen opesne, naprej pa s ' _
roke; obulo podobno rimskim koturnom; ta ima srajco
verhi, po slovanskej noši, prepasano z rudečim pasom i

135

ta bolgarsk plašč in ostanek albanskega turbana: poleg
tega leži erdeljska puška, unemu-le tam gleda izza
pasa serbski nož: razne so noše, različne rasti, raznih
obrazov, različne postave; ali vsem se divje, lupežno
bliskajo oči, vsi imajo derzna čela, ali temna: ali
koperne po zlodejstvu, ali jih pa vest grize, kajti ni
ga zločinca na svetu, da bi enkrat za zmerom zaperl
pot živemu oglju v serce in umoril vjedavo vest.
Konci jame, pri silnem ognju se kuha jed v piskrih,
peče meso na drogeh, in kakor kterihoče, tako jedo
in pijo. Pri izhodih iz podzemskega bivališča stoje
orožene straže, sliodje zunaj so pa tako zapaženi s
skalnimi odkruški, z drevjem in mahom, da še tako
bistro oko ne bi kmalo spazilo, da tukaj ljudje ho¬
dijo v zemljo. Ko hitro se kteri tovarš verne, ne
mudi se med radovedno množico, ki berž stopi okoli
vsakega, temuč grč v drugo jamo: tu sam nekdo
sedi pri ognju. Berke ima Černe, obraz zagorel, s
eela in iz oči mu gleda zločinstvo — to je Mihajlaki,
Kirdžalijev namestnik. Nek teršat Erdeljec stopi k
njemu, in Mihajlaki ga nekamo šerpo pogleda: „Janko,
kaj novega ? 11

Janko se prikloni: „Ivakor volk, predirjal sem
ves krajevski Banat; v Vidimu sem izvedel, da je
mnogo naših v Miloš Obrenovičevej službi; tam so
budi ti, ki so branili bojarjev dvor, celo Tudor pra¬
vijo , da je pri rudniškem knezu . 11

„Kaj pa žena našega bana, in o starej bojarki,
nisi nič slišal o njih?"

„Nič; ali Sava je šel v Rudnik; čez nekoliko
dni ali pa še poprej pride nazaj. Jaz se nisem hotel
muditi, čez kakih pet dni po danes turški čauš*) pri¬
jezdi skozi Krajevo s cekinami za vidinskega pašo.“
„Ali bode vojščake imel s seboj ?“

Trideset spahov. Odkler je Mehemed silistrij-
ski paša, Muzulmanje menijo, da že na plečih sede
Gospod Bogu; treba pokazati, da nas ni strah niti
Mehemeda, niti Mohameda samega."

„Idi, Janko, počij ; kedar ban pride, pogovoriva
se o tem,“ in Janko odide, ali precej na to stopi ne¬
kdo drug noter, nek zavaljen r  majhen, čem človek
— cigan Hiry. Skloni čelo do tal, ali Mihajlaki ga
še ne pogleda: „Kaj in kako si opravil?“

„Kapitan, jaz sem bil v Silistriji, videl sem Me¬
hemeda, govoril s skopljenci. Mehemeda obupnost lomi,
o hčeri ne more nič izvedeti, nada mu je popolnoma
ugasnila; glava za glavo odleti na njegovo povelje,
da bi le zadušil svojo bridkost.' 1

„Hajdi! Kaj nam to mar, da žaluje Mehemed, da
ga tare obupljivost, mi moramo gospodovo ženo najti!‘‘
„Ali cigan ne odide, ozrš se po stenah, kakor bi se
hotel prepričati, ali so kje kaka ušesa: „Za gospodovo
ženo nisem izvedel, ampak staknil sem nek zaklad. 1 '
„Kje? kak zaklad?"

„Mehemed je tisoč mošenj zlata poslal hrazgra-
škim Bolgarjem, na dar, zato ker so bili vjeli Kir-
džalija. Pa novce ima še vse starešina."

*) Čauš — turški vradnik, ki okoli jezdari in davek pobira-

137

Mihajlaki se razveseli, čeravno se dela hladnega ^
glas se mu je omečil: „Idi, Hiry, da pomislim, kaj
in kako,“ in komaj je odšel cigan, Mihajlaki začne
premišljati in sam s seboj govoriti: „Tisoč mošenj zlata,
to so lepi novci! Ali taKirdžali, to je čuden človek,
zmerom tiči v nevarnosti, kakor otrok pri igrači j na¬
bere' zlata, pa berž ga zopet razseje revežem, cer¬
kvam — neprenehoma blede o svobodi, o svetej veri,
kakor da bi nam bilo treba tega. Gotovo prizanese ho-
spodarju Kalimaliiju, vzame odkupnino in razdeli lju¬
dem, ali jo pošlje pa menihom v ardžiski dvor za na¬
čela na svobodo!“ — Zamisli se: „Ljubim ga, v
boju je tako hraber! sicer dobrih rok, v vsem veledu-
šen. Ne mara mu grozi nevarnost — pa menda ne,
saj ima hrabre ljudi s seboj, zdaj ne more biti že tu,
komaj opoldne pride nazaj . 11  — Začne hoditi gori in
doli: ,,Ko bi šel v Hrazgrado? ... kakor tat, lupež-
nik ne! — Ali čaki, zvijem ga, da pojde. Kar je
Janko povedal, o tem mu ne zinem ne besedice; go¬
tovo bi šel iskat Tudorja, ali z nami potegnil jo v
službo, k Miloš-Obrenoviču; boljše je za-se skerbeti
nego drugim služiti . 11  — Posmeje se in začne meti
roke od same radosti, in oči se mu bliskajo kakor
volku, kedar v daljavi zagleda ovce na paši, pa ne
sliši niti psov, da bi lajal kteri, niti pastirskega petja.
— V tem začuje hrum v včlikej jami; odide torej
ven, rekši: „Gotovo je Kirdžali . 11

Lupežniki, kteri niso spali, skočijo po,konci,
molčljivost jim zaklene usta , slepa poslušnost igra v

138

■očeh. Kirdžali stopi med-nje; na obličji in v sled¬
njem telesnem gibljeji mu veje tisti ponos, kteri mu
je poprej; rekel bi, da to ni harambaša, da je car
vse zemlje, vsega sveta; le mračna divjost se je pri¬
družila prejšnjemu ponosu: morda se razodevlje vtem
obupnost, ki mu grize serce zarad izgubljene Sare
Mihaele; ne mara obraz gorke žalosti zarad umerle
nade, ki mu je obetala mogočnost in slavo; ali mo¬
rebiti zadnje sledi po vesti, po njenem boju s satanom
strupovite osvete in razžaljenega ponosa. — Za njim
je prišlo kakih dvanajst pandurjev, in nemo se pri¬
bližajo ognju; Kirdžaliju splava oko po njegovih lju¬
deh kakor na pozdrav, nobene besede jim ne spre¬
govori, še pokima jim ne z glavo; in žertvovali bi
mu svoje življenje kakor kako igračo na pervo besedo,
na pervo nemo znamenje. Pogleda Mihajlakija: „Mi-
hajlaki; sto mošenj razdeli mojim ljudem, po petdeset
pijastrov vsakemu, kteri je bil z menoj ; dvesto mošenj
pošlji v samostan ardžiskega dvora, saj ne lepi kri
na tem daru, ostale pa shrani in potlej pridi nazaj
k meni,“ in odide. Mihajlaki skloni čelo do tal, n*
znamenje, da izverši ukaz, ali ni hotel odpreti ust,
ali se jih pa ni upal. Še le ko Kirdžalija ni bilo vec
videti, pobere zlato lupežnikom in začne natihoma iz'
praševati je posameznosti na potu. Povedali so mu>
kako je Kirdžali po svojej navadi zlomastil v grad v
Tergovici, orožje vzel arnavškej posadki; da so ho-
spodar in bojarji na kolena padli pred-nj, naj ji®
pusti življenje, Kirdžali pa, da se je usmilil jih, dru-

139

gih zakladov ne pobral jim, le ukazal, naj mu od¬
štejejo tisoč mošenj zlata, in že na poti je Kirdžali
beračem in revnim zemljakom sejal zlato, kakor pše¬
nico o sevi. — Mihajlaki stresne z glavo: „Tako-le
bode zmerom , 11  izverši ukaz in verne se h Kirdžaliju.

Kirdžali ni še plašča del raz sebe, ne še vsedel
se, pri ognju stoji in Sternu' v žerjavico. Telo bi rado
počilo ne mara, ali duša neče; neprenehoma bi se
rada napajala z ognjenim napojem silnih strasti, da
bi se branila premišljevanju, bridkej bolesti. Dokler
telo ne miruje in vrč kri po žilah, opojena duša ne
misli, ne skleplje, sluša nemirno telo, sestri se ž
njegovimi čini, živi le v njih in le na-nje misli; ali
ko neha telesna čujnost in kri zastane v žilah, potlej
se duša iztrezi in dobi moč nad telo; potlej misli,
spominja in žalosti se: minolost jej zadaja obupnost,
bodočost pa skerb.

Napadel je Tergovico Kirdžali, doveršil svoj na¬
men , odpustil, in morebiti se teši z zmago, da-si z
razbojniško; ali merkla sreča, ljubezen, slava, Sara
Mihaela, poljski rod, vse to se mu je zopet burno
izbudilo v duši, ostrupilo misli in kakor razbeljeno
železo mu žge serce. Prišel je Mihajlaki noter, ali Kir¬
džali ga ne sliši; Mihajlaki se derzne izbuditi zamiš¬
ljenega Kirdžalija: „Ban, poslanci so prišli nazaj iz
Vidina in Silistrije ! 11

Naglo se oberno Kirdžali: „Kaj so izvedeli no¬
vega ?“ nastavi radoveden uho in vpre Arnavtu v
°braz svoje bistro oko.

140

Mihajlaki pobesi čelo , kakor na znamenje svoje
žalosti: „Iz Vidina nima nič novega Janko, v Serbiji
ni sluha, ni duha starej bojarki, tudi o naših bratih,
ki so branili bojarjev dvor, ni nič slišal. Ko bi bil
živ ostal kteri, gotovo bi Se bil že med nas prikazal
do zdaj. Skozi Krajevo boje da poneso zaklade Ahrnetu. 11

Kirdžali nagerbanči obočje: „Zakladje! le za-
kladje! ali naj bodem zmerom vodja tatem?" —- potem,
kakor bi se bil premislil: „Kaj je pa iz Silistrije no¬
vega prinesel Hiry ?“ — in vzdihne, „ali ni nič slišati
o Sari Mihaeli ?“

Mihajlaki ves čas ni zmenil obraza, še oči ni
povzdignil; ali o spominu na Saro Mihaelo žalostno
pogleda Kii-džalija: „Sara Mihaela bi zdaj bila že pri

tebi, ko bi ne bilo teh prokletih Bolgarjev Hrazgrašcev.
Ti so te izdali, in v tem nam je.paša tvojo ženo iz
rok izvil tako rekoč, in neki da je odpeljal jo daleč
v zamorske kraje.“

Kirdžali zarudi, precej pa obledi: „Kaj je Hiry
izvedel ?“

„Mehemed gospoduje v Silistriji, v gradu je vse
polno straž, skozi zid pa ni mogoče videti, nič mo¬
goče slišati,.kaj se godi notri."

„Ali od ljudi po mestu?"

„Ljudje govore, da je Mehemed množne zaklade
poslal za morje, in da neprenehoma tatarske posle
pošilja tjč; to pa veš, da Tatar nima jezika, uho pa
gluho; razsekaš ga lahko na drobne kosce, lahko
umoriš, izveš pa nič ne od njega." — Kirdžali stresne

141

■z- glavo, zategne usta, zaduši vzdihljej in od samo
žalosti ne odgovori nič. Mihajlaki govori dalje, ali
zdaj mu oči že igrajo po Kirdžalijevem obličji: „Tvoja
žena je prav gotovo paši v kleščah, menda se mu
je že posrečilo, včeraj je velike darove poslal Bol-
garjem v Hrazgrado. Mehemed zastonj ni rad rado¬
daren gjaurom. 11 *)

Kirdžali topotne z nogo, da se je jama stresnila :
„Ha , psi , prokleti Hrazgrašci!“ in umolkne.

Mihajlaki zaiskri z očmi: ,,Ban, zdaj je čas,
osvetimo se, planimo na-nje, naj bosta solnce in mesec
belila njihove kosti, in pepel te proklete vasi veter
raznesel na vse štiri strani sveta. To bode nauk, kaj
je vračilo izdaji. 11 '

Kirdžali posluša, ali razognjilo se mu je obličje,
in oči se mu blišče kakor orlu: „Mihajlaki, izberi
štirideset prostovoljcev, pa ti pojdeš z menoj, bodi
pripravljen, na večer odrinemo . 11  — Berž odide Ar-
navt, Kirdžali pa z zobmi škriplje: „Današnjo noč se
osvetim, vse pokoljem — popalim . 11  Pobesi glavo k
ognju: „A potem, ali najdem Saro Mihaelo? Ali ne¬
ham biti lupežnik? Ne •— za-me ni sreča, za-me ni
dobro ime.“ — Terže se na zemljo: „Proroštvo se
mora vresničiti . 11  — Zavije si glavo v plašč, bodi-si
da je hotel počiti, ali obličje zakriti, zato da bi ogenj
ne videl, kaj se godi ž njim. Molči, ne mara spi, ali
je pa zamišljen, in stražnji ogenj slabo, počasi pla¬
meni, kakor nalašč, da ne bi izbudil bana lupežnikom.

*) Gjaur — kristijan.

Vse je gotovo za odhod. Mihajlaki stopi noter:
„Kirdžali, čas je, solnce se je že nagnilo!“

Kirdžali se pobere, ali na oččh se mu pozna, da
ni spal; popravi plašč, ogleda orožje: „Hajdimo!“ —
in odidejo. Tako ponosna je njegova postava, čelo
tako preteče, da se noben lupežnik ne upa pogledati
ga v očf. Po tesnem prodoru so prišli iz jam, zunaj
zadelajo vhod s kamenjem, kolehajo po skalovitej
žlebini v dolino, krenejo na ozko stezico in kinalo
plezajo kviško, kmalo komarajo v dolino. Eden grč
kakih sto korakov naprej : kakor hitro se mu kaj pri¬
kaže pred očmi, ali kak šum prileti na uho, zažvižga
— in po bliskovo hitro se vsi razperše vsak na svojo
stran in zginejo, kakor bi se vderli v zemljo; žvižgne
drugoč, in germovje, drevje, skalovje, kakor iz ča¬
rodejne moči, rodi orožnike , ki se kupoma zgrinjajo
na stezico. Potlej gredo zopet dalje , od daleč se ogi¬
bljejo vasem, posameznim hišam; urno se muzajo čez
ograde; usta imajo tako nema, stopajo tako na lahko,
da tiča poje na veji, oni gredo pod njo dalje, pa ne
neha peti; in ko lezejo po goščavi, meni serna, da
tiča ziblje ali trese kako vejico, ne skoči na stran,
ampak kakor je otepala, tako dalje oteplje muhe.
Orožje imajo temno rujavo od rose, ne blešči se, za¬
torej se ne bojč, da bi jih blesk izdal izvedavemu
očesu. Neka stara prislovica pravi: „Karpaškega gor¬
janca ne zagledaš z očesom, ne zaslišiš z ušesom-' 1
Čudno je Kirdžaliju na čelu tej nemej, tihej trumicij
zdi se mu, da se izdaja plazi okoli njega in hudo-

143

dejstvo. Kaji bi na čelu hrumnemu kerdelu očito letel
v boj, ker v vojski se obeta slava, mogočnost. Ali
Kirdžali, kedar sklene kaj, potlej se ne premisli več.
Sicer pa zdaj njegovo nevsahljivo željo po slavi na-
domeščeva osveta, zaničljivost do ljudi in obupljivost
zarad Sare Mihaele; čeravno tako radostno ognjen ne
dere v boj, vendar ga ne mara ravno tako, ali pa še
bolj žene kaznit izdajo, kajti ponos in osveta — to
ste sestri, ki se imate zmerom radi, in pijača, ki jo
rosite, obeh enako ognjeno pali serce človeku, kteri
jo pije.

Že pozno po noči se približajo Hrazgradi. Na
nebu je tema kakor v duplu , ki nima nikakoršnega
prodora. V vasi nikjer ne gori luč, psi so pospali,
Petelinje niso še začeli peti, tako tiho je vse, da se
sliši v zraku, kakor bi duh šumel na poti po neb¬
nih krajinah; iz zemlje gluh stok in jek peklenskih
duš. Strašno! da lasje vstajajo na glavi in kri terdf
s « v žilah, le lupežniki in volkovi ne čutijo veličastne
nočne tihote; to je čas njih lupežnega živetja. Celo
Kirdžali se je žalostno zamislil, kajti roko ima lu-
Pežno, serca in duše pa ne; v sercu in v duši mu še
žive ostanki prejšnjih plemenitih čutov. Ali vendar,
skorejšnja osveta mu zaduši to trenotno bridkost; tiho
"kaže svojim namestnikom, kaj in kako, le to jim je
fdasno povedal: „Moje ime je geslo tega napadka,
Keslo nocojšnje moritve!"

Lupežniki se razdele na štiri oddelke in gredo
dalje. Kirdžali in Mihajlaki, pa pet najderznejših lu-

144

pežev ž njima, tavajo čez vertove v temi k starešininej
hiši: tam še gori luč. Že so zlezli čez plot na dvor,
psi začno lajati, cviliti in zbeže za hišo. Kirdžali
plane v dom, odderlesne duri in v roči deržf goli
jatagan; ali ko zagleda starešino, da je ravno vstal
od molitve, in Ivriščevo podobo na križu, vpade mu
zlodejna moč. Kakor je bil dolg — pade starešina
pred-enj: „Hospodar, verno ti bodem služil!“ — Kir¬
džali ga sune od sebe: „Poberi se, podkupljivi ni-
čemnik, jaz ne potrebujem tvoje službe!“ in ne mara
bi bil ta trenotek ukazal svojim ljudčm, naj se ver-
nejo, ali Mihajlaki, nepokojen, kaj se ban mudi tako
dolgo časa, plane v izbo, in zagledavši starešino, do
se je nog oklenil Kirdžaliju, meni, da je zopet izdaja,
in sune Bolgarja z jataganom tako silno v herbtanec,
da ga je do persne kosti prederl z železom; starešina
se mertev zgrudi na tla. To trenotje zavpijeta dva
lupeža na dvorišču: „Kirdžali! Kirdžali!“ in na vseli
štirih straneh v vasi pokne krič: „Kirdžali! Kirdžali! 1,
— Pogled na kri, bojni krik razpali Kirdžaliju kri, 10
harambaša vskrikne: „Ogenj ! — Pulite!“

Ta hip se posveti starešinin dom in ogenj pokaže
na vseh štirih straneh v vasi. Jasno se žari selo v
ognji, psi cvilijo in beže v les, konji rezgetajo, ®'
vina muka in naumva naravnost v ogenj, po zraku
se razlega divje vpitje: „Kirdžali! Kirdžali!" — P re '
strašeni vaščanje se ne branijo, kupoma begajo P°
ulicah, kakor strahovi z unega sveta, lupeži pa kakor
satanjc divjajo z noži, sekajo in more z jatagami

145

zastonj prosi ljudstvo usmiljenja na kolenih, ne iz¬
prosi ga niti zgerbljeni starček niti slabostna žena.
niti dojenček na materinih persih. Skriti se ni kam,
ker gori drevje, gore plotje, da je tako jasno, kakor
sredi belega dne, ne mara še jasnejše. — Kirdžali
to noč ne gane z nobeno roko, ne pomoči žejnega
jatagana v kri, obličje ima pa vendar okervavljeno,
ali ne z lastno kervjo, ampak s tujo, s kervjo ne¬
srečnih žertev svoje osvete. Predno se je prikazala
danica, že ni bilo nobene duše več žive v Hrazgradi.
Povsod ležč mertvi vašeanje, po ulicah in po verteh;
hiše so vse požgane, sam pepel, in lupeži — kakor
so prišli iz lesa, tako so zopet odšli v les.

Vresničil je svoj namen Kirdžali, popolnoma
ohladil se z osveto; ali mu je pa le za trenotek po¬
sijala sreča? — Ne. Obupljivost ni še zapustila nje¬
govega serca, in že ga peče in grize vest. Divje ima
čelo nagerbančeno, z nikomur ne govori nič, še ne
pogleda nikogar ne. Mihajlaki je vesel takega plena
in misli: „A, to ga kmalo mine!“

Že so unkraj velike ceste iz Slatine v ardžiski
dvor, in prikažejo se trije jezdici. Eden kar plava na
konji naprej, krene z velike ceste na peš-pot, znan
hipežem, una dva se ženeta pa za njim, ali ker ga
ne moreta vjeti, vstrelita štirikrat, vsak s svojim sa-
■nokresom, jezdic pa se je stresnil o vsakem strelu,
ali ni padel s konja. Lupeži mu skočijo na pomoč,
'n že imajo vse tri v svojih pesteh. Mihajlaki vskri-
kne: „To je Sava!“ — Sava pade s konja, oberne
Kirdžali. 10

146

oči v Kirdžalija in s težkim glasom izgovori te-le be¬
sede: „Ban! bojarka — Tudor — Sava Mihaela" —
zamomlja še nekaj neumljivo, pokaže k Vidinu in
umolkne.

Kirdžali se skloni k njemu, rad bi ga obudil:
„Sava, govori! Kje je Sara Mihaela? Doboš zlata,
kolikor ga bodeš hotel, če poveš!“

Sava pogleda in spregovori: „Oče Evgenij , bla¬
goslovi" — vzdihne in mertev je.

Zastonj budi mcrliča Kirdžali. Pusti ga, divji
ban! Lahko ugasiš življenje človeku, ali prižgati
mu ga ne moreš več. — V tem vjeta spaha pripo-
vedata, ko hitro je viteški aga zagledal požar na
hrazgraškej strani, da je precej razposlal jezdice na
vse strani, in da sta na tem poti zatekla Savo. —-
Kirdžali sliši to, žarkost mu popari serce: „To je
kazen za moj zločin; izvedel bi bil, kje je moj angelj,
kje moja Sara Mihaela, ali zdaj —.“ Pobere se:
„Mihajlaki! idi z menoj. Janko , ti pa v naše jamje
pelji ljudi! S spahom storite, kar hočete; Savo za¬
kopljite !“

Dve roči se vzdignete, dva jatagana zabliskata,
spaha jekneta — in oba sta mertva. Lupeži vzemo
mertvega Savo in odidejo ž njim k Brankovanovemu
grobu, Kirdžali in Mihajlaki gresta pa naravnost v
aidžiski samostan.

Oča Evgen po navadi sprejme Kirdžalija. Dolgo
časa sta se razgovarjala na samem. Ko se pogovorita,
žalosten je bil oča Evgenij in prestrašen, Kirdžali p*

147

mračen, solznih oči, bledega obličja. Pokliče Mihaj-
lakija na stran: „Idi k svojim ljudem, bodi jim ti na¬
čelnik po zdaj, jaz se morebiti še vernem kdaj, ali
pa nikoli več.“

Mihajlaki oterpne: „Kirdžali, kaj činiš to ?“
Kirdžali se nesterpljivo otresne: „Idi!“ in oberne
se. Ali ko zagleda solzo Mihajlakiju v očesu, omeči se
mu glas: „Zdrav, srečo mojim ljudčm, ljubili so me,
z Bogom, Mihajlaki, ne mara se vidiva še kdaj!“
m kakor bi ga bilo sram, ker ga je tako ganilo slovo,
kar zginil je. Arnavt se je tako ihtel, da ni mogel
ae besede spregovoriti, morda je pervič v svojem
življenji bil resnično žalosten, kajti ljubil je Kirdžalija
kakor sina, bolj nogo samega sebe; zapustil je samo¬
stan: „To je čuden človek, ta Kirdžali!"

čuden človek: ta razgovor z očetom Evgenijem
ga je tako zmenil! Ostal je v samostanu in moli,
Posti se, cele dni prekleči' v cerkvi, nosi žimnato
sr ajco, kakoršne imajo puščavniki, in serteč romarski
plašč; kako nagla zmena! O, ko bi bilo mogoče iz-
vedeti, kaj se pomenjata Kirdžali in oča Evgenij!
Ali je to zares kes, pokora za grehe, ali je boj s
satanom — s ponosom in osveto? morebiti! Ne mara
so ga Evgenijeve besede vernile na pot blagostim kre¬
posti , vernile zgubljenega sina v naročje svetej veri;
a k je morda Savina smert zadela njegovo dušo, kakor
kožja kazen. V strastnih ljudeh, kakoršen je bil Kir-
dž «li, v takih se vse naglo godi, ker se žen6 tj e,
kamor je serce podi, kamor strast, ne tj e, kamor

10 *

148

jim kaže um; bodi-si to ali to, Kirdžali je bil malo
poprej lupež, zdaj pa se pokori'.

XIII.

V serbskem mestu Rudniku stoluje slovanski knez
Miloš Obrenovič, poprej namestnik černega^ Jurja,
tovarš Jankota Kaliča in Vasilija Carapiča. Ž njima
je bil v vojski pri Sabaču; pa ni križem deržal svojili
rok, obilo kervi je prelil svoje in sovražnikove, da bi
bil svobodo privojeval domovini, pa so jo tudi privoj-
skovali. Serbska je postala sama svoja. Cerni Jun
ni bil niti kralj niti knez. Razdajal je kneštva , bra¬
tovsko obravnaval s kronanimi vladaiji; ali Miloš, ko¬
maj so mu pognale berke, že je vojevoda, poverenik,
Jurjev namestnik, ker krepko suče meč v boju, ker
je bistroglav svetovavee o miru. Ali Bog, ki vzvišuje
in ponižuje ljudi in narode, razserdil se je na Jur-
jevo divjedejnost in na samopašni ponos serbskega
naroda, ter vdaril njega in narod. Muzulmanje so se
zopet razgernili po serbskej zemlji, Juri in njegovi
bojni tovarši pa pobegnili in podvizali se na Nemško
prosit zavetne pomoči sebi in očetnjavi. Izmed serb-
skih načelnikov je sam Miloš spoznal: „Slovanje S1
ne iščimo bratov med Nemci; Serbska ni na Oger-
skem niti na Erdeljskem. Tu, na serbskih tleh m°'
ramo ali življenje žertvovati, ali pa domovino osvo-
boditi“ — in ostal je doma. Ko so njegovi bojni to¬
varši brez domovine begali po tujej zemlji in zastonj

149

terkali na serca kristijanskim vladam, zastonj prosili
jih pomoči kristijanskemu narodu, v tem je Miloš z
mečem v roči do zadnjega trenotka branil serbsko sa-
mosvojnost in svobodo. Ali ni ga hrabrost premogla,
niti sila, temuč mnoštvo ga je zmoglo, da se je vdal
muzulmanskej sužnjosti, toda ni zapustil Serbije. Ker
je Padišah hrabrega Slovana želel imeti v versti svo¬
jih vazalov, postavil je Miloš - Obrenoviča za rudni¬
škega kneza in zasipal ga z bogastvom in s častjo. Mi¬
loš je sprejel kneštvo, sprejemal sultanova darila, in
na videz kakor kak paša izverševal divanove ukaze.
Na inostranskem so kričali: „Miloš je izdajica, ni-
čemnik!“ ali serbsko ljudstvo je vikalo: Miloš je naš
oča, naš gospod!" in po krajinah razseljeni Slovanje
so mu rekali: „Slovanski Miloš!"  Tako ga je
kerstil narod in izgovoril, da je on nada slovanskega
rodu; narodova slutnja, iskra božjega proroštva, pa
nikoli slepo ne sodi, krivično ne razlikuje, kdo je
narodu sovražnik, kdo prijatelj. — Beli car je vojsko
napovedal carigraškemu sultanu; v imenu pobratimske
vere bi bil moral tudi Miloš vstati zoper otomansko
vlado. Ali Miloš je odgovoril: „Carjem ni mar ver¬
skega pobratimstva ali verske različnosti; kakor se
razpro, tako se zopet sprijaznijo, narod pa, če se
vtakne v njihove prepire, ta je gotovo žertva potlej;"
— in ni rekel vstati svojemu narodu. Vresničile so
se proroške Miloševe besede. Beli car se je pogo¬
voril s sultanom, da razdvojita Multansko, in inultan-
ski nkrod je zajela grozna sužnjost, za pokoro, ker

150

je prehitro verjel carjevim obljubam, in zarad ognje¬
nega kopernenja po svobodi in samosvojnosti, ker to
je velika pregreha svetnim vladarjem. — Rudniški
knez, da-si sultanov vazal, pa je vendar prijazno
sprejel in v zavetje vzel pribežne Multane, kteri so se
bili zbali grenke sužnjosti, in bojarje, kteri se niso
dali oslepiti obljubam belega carja, ter niso hoteli v
njegovo službo. Dajal jim je potrebni užitek, in še
pomoč obljubil in brambo o nesreči; pa lahko so ver¬
jeli njegovim besedam, kajti Miloš je imel slovansko
serce, slovansko dušo.

V rudniškem gradu je mnogo gostov. Miloš je
prijazno, serčno sprejel vse; ali ne obhajajo hrumnik
gostij, ni burnega krika, ne hrumnih zabav, kakoršna
navada je Slovanom; mirno, nemo je vse, kakor v
kakem samostanu. Mračni so gostje, s samoto in z
molitvami bi si radi ohladili serca; tudi hospodar ni
vesel, obhaja ga nepokoj, pazljivo ima oko na Mu-
zulmane, ki se gonijo po krajini; jasni si obličje na
videz, sili se na smeh, da bi uteho vlil v duše svo¬
jim gostom. Ali pripravljen je vsako trenotje zgrabiti
za orožje in s svojimi persi zasloniti goste, ki so ga
prišli prosit in izprosili varnega zavetja. Kakega rodu
pa so ti kneževi gostje? To so multanski bojarji,
gorski kapitauje, Klefti, Škipetaiji, pandurji, Bolgarji,
različni ljudje, ki prilete tj e, kjer začutijo, da bode
vojska, tako, kakor krokarji, jastrebi ali orli, ec
kako merhovino zavohajo kje. Če se jim zmaga za¬
smeje v boju, na vseh straneh zadajejo smert, sejejo

151

gorje, in zmagano krajino hitro in besno pustošijo
kakor ogenj, ki divja po gozdu, suhem od poletne
vročine; če se jim pa temniti začne sreča, umaknejo
se sovražniku kakor lisice, poskrijejo se v varna zavetja
kakor jazbeci v jame, in zopet so kmalo pripravljeni
na boj. Med temi gosti so tudi ženske in otroci,
toda je malo jih. Ženstvo moli za srečo svojemu za¬
vetniku, in otroci ga noben dan ne pozabijo v svojem
očenašu, vojniki pa neprenehoma ponavljajo: ,,Slo¬
vanski Miloš! ne mara ti bodo še pridovale naše moči.“
Med temi gosti so tri osebe, kterim posebno čast dajo
Miloš, Serbje in vsi gostje. Perva je žena — zgerbljena
od precejšnje starosti, od obilih mnogoletnih skerbi,
od ovenelih nad in neumornih misli. Z obličja jej sije
neusahljiva žertvovalnost in čestitljivost, oči pa pričajo
mučenko, ki terpi grozne muke, svesta si čiste vesti,
vsa pokorna božjej volji. Druga je ženska cvetoče
starosti; ni je še minila životna pomlad, ali že jej
serce in dušo tare žalost, terpljenje, obupnost. Obličja
je bledega, čela mračnega, usten mertvaških, oči za-
jokanih in lic , kakor bi se jej solzni otrinki poznali
P° njih; postave je vitke, nog lahnih, da se zdi
eloveku, kakor bi pomladanji vetrič nosil jo. Lepa
J e  še, ali njena lepota je podobna pojemajočej luči,
blesku gasnoče zvezde, umirajočej mavrici. Na rokah
nosi dečka, pervorojenega sinka; zmerom ga poljublja,
njemu se zmerom smeje, neprenehoma pomenja ž
njim, in v tem se jej časi kakor iz samega brilijanta
sablisnejo temne oči, lica in ustne pa polije nežna

152

rudečica; časi jej na čelu posije materinska ljubezen,
trenotna uteha razjasni obličje, in takrat je krasnejša
od najkrasnejših žen na svetu. Tretja oseba je pa
mlad moški jake duše, krepkega telesa, temen in
žalosten kakor nezvezdato nebo, kakor zemlja brez
zelene krasote; ali pogleda ni divjega, nič nima v
oččh, kar bi kazalo, da mu ne mara zločinstvo kali
vest; le očita žalost se mu pozna, in hud boj s strastmi
in bolestjo. Kedar se vjameta z očmi z mlado ženo,,
ne more sterpeti njenega bridkega pogleda, ne more
pogledati žalostnega obličja, na stran obrača obraz in
zaderžuje solze v svojih očeh; kedar se mu nasmeje
mali deček in rokice stegne proti njemu, kmalo obledi,
kmalo zarudi, ali vendar se smeje dečku in podaja
igrače; staro ženo sinovsko časti in ljubi. — Kdo so
ti trije gostje? Bojarka Evdoksija, Sara Mihaela s
sinom in Tudor. — Odkod so prišli v Rudnik, in
kako? in kaj da so vsi trije gostje slovanskega Mi¬
loša? —

Ko se je razkačeni Meliemed mudil z bojarjevim
dvorom, nastavila je mati Evdoksija svoje persi besnej
smerti —- ne glede na to, da je ženska, niti na svojo
starost, in razgrevala je Multane z besedo, naj hra¬
bro bojujejo. Serce jej ne enkrat ni pohitelo silnejše
tleči, oko ne utripalo jej, ko je videla, kako ginejo
brambovci, kako gagajo napastnici; zmerom je še tlela
jej nada v duši, mislila je: kmalo bode Kirdžali tu,
in kmalo prihiti Tudor na pomoč; ali ko je videla,
da je toliko Muzulmanov — peš in na konjih, da ni

153

videti germovja, nobene doline, nobenega potoka r
kamor koli pogleda oko, da povsod kar mergolč so¬
vražniki s pisanimi turbani, in da so iz samopašne hu¬
dobije začeli kviško metati multanske glave, kakor bi
igrali ž njimi, kakor na zasmeh, spozna bojarka to
za znamenje, da je ali Tudor zmagan ali pa Kirdžali.
Dala je torej zapaliti dvor; sama s svojo roko je snela
multanski prapor z Braukovanovega groba in v podzem¬
sko jamje skrila se s svojimi ljudmi. Sara Mihaela
je molila in bridko jokala, kar se je bil začel boj;
ni je prevzel strah, Mehemedova kri se jej ni poka-
lila, in Kirdžalijeva duša jo je razvnela s svojim
ognjem, s svojim pogumom. Ni se bala smerti, ali
vedela je , da ne mara oča in mož bojujeta drug z
drugim; le-ta misel je bila zadosti, da je okervavelo
serce ženi, ki je gorela od strastne ljubezni do moža,
m ki so jo pekli očitki, zakaj je zapustila očeta, ker
je tako ljubil jo in ki ga še zmerom ljubi sama. Ko
je bojarka prišla in rekla: „Hči! zapustimo to mesto,“
obledi Sara Mihaela; stresnila se je, ali kakor bi so
bila spomnila, da bode skor mati, vstane, ne sprego¬
vori nobene besede, ampak odide za bojarko: glas
materinskega čuta je zmogel žalost in obupljivost to
henotje. -—- Po luknjah podzemskih so prišli noter na
Erdeljsko. Bojarka je imela zaklade, imela ljudi s
se boj , ali nemška straža je vse zastražila precej , ka¬
kor o vojski zalotene, in gnala je v Sibinj; pozneje
P a  jim je dunajski car ukazal v Temišvar, kjer so
J e  stražili, kakor kake zločince. Tu je Sara Mihaela

154

sina povila. Ali kakoršna je bojna navada , dunajska
vlada je zastražila vse svoje meje z gosto vojsko, ter
preddonavskim Slovanom prestrigla porazumljevanje s
Slovani v vojski za sv. vero, za svobodo, za domo¬
vino. Zato bojarka ni mogla nič izvedeti o Tudorju
in Kirdžaliju, njima pa o sebi nič sporočiti, kako in
kaj. Sara Mihaela je obupljivo in nesvestno štela ure
terpkega zajetja. Naposled je zlato omajalo in omečilo
zvestost nemške straže: sama je spremila bojarko in
vse njeno spremstvo na Serbsko; tam je je gosto-
ljubost slovanskega Miloša sprejela v svoje naročje,
tam so našli Tudorja. Solzna, radostna je mati obje¬
mala zgubljenega sina, povpraševala ga, kaj multanska
svoboda. Sara Mihaela ga je bila vesela, kakor svo¬
jega brata, pervc besede iz njenih ust so bile: ,,Kje
je moj Kirdžali, moj mož, moj ljubljenec, oča mo¬
jega deteta?“ — in z materinskim ponosom, kalnim
od boječnosti, pokaže mu sinka. Tudor jej pripoved*
o nesrečnej vojski, o službi pri belem vladarju: „Do-
kler je bila vojska, šegetali so nas z obljubami in
svitle igrače obešali nam na persi, ali vladarji so se
pomirili, za nas se pa živa duša nič ne zmeni.
Beli car je za vojno odškodnino vzel kos naše zemlje,
multansko svobodo in kristijansko vero pustil pa sul¬
tanu. Jaz sem pustil službo takega vladarja, ker nisem
služil njemu, temuč očetnjavi. Na Multanskej svobodnej
glavi ne klije več varnost, zatorej sem pribežal le-sem,
k slovanskemu knezu.“ — Pobesi oči: „0 Kirdžaliju
nisem nič slišal, nič ne vem“ —■ vzdihne — „Mul-

155

tauskej je vse merknilo." — Bojarki se obličje raz¬
vname, kakor od mladostnega ognja: „Ni še vse izgub¬
ljeno ne, dokler mi živimo. Otela sem prapor mul-
tauske svobode, še bode takih sere na svetu in takih
rok, ki bodo zbrane okoli tega praporja zadušile suž-
njost in na domačej zemlji učverstile multanski pra¬
por." — Sara Mihaela žalostno vskrikne: ,,Meni je
vse ugasnilo!" sklene roke in začne viti je, bridke
solze jej žalijo oči in odide. Ali je veijela Tudoijevim
besedam, ali menila, da ni res, da je umeriKirdžali,
tega ni povedala nikomur. Od tega časa jo je žgala
nema dušna obupljivost, svet je bil njej mertev, ona
pa svetu; le ena vez jo je še vezala na življenje —
njen sin, mali Kirdžali. Materinska ljubezen, glas
sladke dolžnosti — po človeškem iii božjem zakonu,
se mudi angeljsko dušo v njenem telesu, krepi z živ¬
ljenjem, živi z nado ognjeno serce v njenih persih,
ki je obupljivost grize.

Enakomerno zgine dan za dnevom, mine teden
2 n tednom, splava mesec za mesecem, ali v Rudniku
ni na versto nikakoršne zmene: zmerom kraljuje žalost
Po minolih srečnih urah, in goreče kopernenje po
lepših časih v rudniškem gradu. Začel se je veliki
post — duhovni pepele glave kristijanskemu ljudstvu,
na  znamenje telesne ničnosti, in ljudstvo je dalo slovo
Posvetnemu veselju; postni čas pokori telo in ponižno
Posvečuje svoje duše Bogu. Krasen čas, častitljiv čas!
Ljudstvo se posti in moli, da bi mu grehe odpustil
^°g, prosi milosti božje in djansko slavi spomin na

156

Izveličarja, ki se je žertvoval za človeški rod. Slo¬
vanski Miloš, rudniški gostje in serbski ljud — poste
se in molijo, po molitvah in postu pa ne da bi se
veselili ali počivali, ampak nekaj skrivnega kujejo;
kazno je, da so za nekaj posebnega odločili štirideset-
danski post, da se pripravljajo na kak slaven čin.

V rudniški grad zmerom prihajajo in zopet od¬
hajajo ljudje. Miloš je prijazno sprejemlje, pogosto
se posvetuje s Tudoijem in z materjo Evdoksijo, vozi
orožje z Ogerske, z zlatom zasiplje oči in zatiče usta
belograjskemu paši, agam in muzulmanskim čaušem,
da bi nič ne videli, nič ne razodeli. S Černe gore me¬
nihi Bazilijanje popotujejo po serbskih mestih in vaseh,
in božje besede šepečejo ljudstvu na ušesa.

Nekega dne se snide bojarka s Tudorjem v knez-
Miloševej sobi. Bojarka pogleda, kakor bi se hotela
prepričati, ali je še kdo notri nego sama in sin; vi¬
dela je, da ni nikogar, da le mertvo orožje visi tam
na strani, orožje, ki čaka žive roke, da bi življenje
gasilo živim stvarem, videla medvedje kože, voleja
žrela z zobmi, zobe divjega prešiča in jelenove roge
— smertna znamenja, ne životna , zamolčljive priče
skrivnosti, ker nimajo radovednih ušes, niti izdajnih
jezikov. Začne torej: „Čas je, da pozovemo Kirdžalija;
Kirdžali ima krepke roke, pogumno serce, brez njega
nič ne opravimo!“

Tudor seže materi v besedo: „Mati, govori bolj
tiho! Sara Mihaela bi te lahko slišala, ali boljše j e >
da ta angelj meni, da je poginil Kirdžali, da ne živ 1

157

Teč, boljše — da ne izve, da je lupežem vodnik, da
ga tlači liudodejstvo.“

„Sin! Bog odpušča spokornim grešnikom, in člo¬
vek mora odpustiti človeku, ki svoje življenje žertvuje
svobodi, svetej veri, da zadosti za svoje pregreške.
Pomisli na Ivonijevo proroštvo : „Brez človeka poljskega
rodu ne zasije svoboda Multanom.“

Bojar se zamisli malo: „Mati! pri živem Bogu,
pri svojej ljubezni do tebe, dobili smo glas, da je
zapustil lupeže Kirdžali, in Bog vedi, kam je šel.“
Bojarki se potemni od starosti nabrano čelo:
„Tudor! rotim te, iznebi se takih predsodkov, to je
ukaz tvoje matere; prizadeni si, kolikor moreš, da
najdeš in le-sem pripelješ Kirdžalija,“ in odide; ali
njena postava ni bila postava proseče ženske, temuč
resna postava matere zapovednice in vladarice.

Tudor ostane sam in zamisli se: „Našel bi že
Kirdžalija, na svetu ni nič nemogočega, ali Saro Mi¬
haelo , to nebeško hčer, pustiti v roke človeku z nešte-
vilnimi pregrehami oskrunjenemu, reči nedolžnemu de¬
tetu: „Tvoj oča je zločinec, ubijavec — o ne! nikoli!
Naj se jezi mati, prosil je bodem; naj me roti ali kar
hoče, jaz ne morem tega, tako kruto ni moje serce.“

— Otare si oči z roko: „Se zmerom ga ljubi, zmerom
misli na-nj , senja se jej o njem, vse jej je na svetu,
drugi ljudje panič. čudni, neumljivi so božji sklepi!
Krepost posestriti s strastjo, nebesa zediniti s peklom!“

— in mane roko ob roko, kakor bi ji hotel streti.
Tako si je nekoliko ohladil bolestne čute. — „0, ko

158

tii bila moja! Kopal bi jo v sreči, s cvetjem posipal
jej životno pot, sina ljubil kakor lastnega otroka. Ali
nikoli si ga ne izbriše iz spomina, nikoli ne bode
moja!“ — Gre gori in doli po sobi, kakor bi bil
hotel žalostno zamišljen presenjati uro za uro. — V
tem se odpro duri, in Sara Mihaela stopi noter s sin¬
kom v naročji Ne slišijo se njene stopinje, lahka
je, kakor kako nadzemsko bitje, ko se spusti iz
oblakov na zemljo. Žalostna je — čelo ima sklonjeno
k detetu in na osemcih se jej leskečejo solze. Sinček
spi, zaperta ima očesca in lahno diše materi v obličje.
Tudor se jej približa: ,,Sestra Sara Mihaela, zakaj si
tako žalostna ?“ — Sinek se izbudi in nasmeje, stegne
rokice k Tudorju. Bojar ga vzame v naročje, pritisne
k persim in igra mu z ustnami po nedolžnih ličkih.

Polusmeh preleti obličje Sari Mihaeli: „Tudor,
kako te ima rad!“ — Polusmeh je zginil in iz nova
jej temna žalost pomrači obličje. Sedla je na blazino,
Tudor sede pa k njej.

„Sara Mihaela! ne zavdajaj si z bridkostjo življenja,
živi svojemu sinu,“ in s tihim glasom pristavi: „Živi
nama!“

Otrok začne siliti nazaj materi v naročje, kakor
bi bil razumel te besede. Sara Mihaela ga vzame in
poljubi, sinček jej pa z rokicami igra po čelu, po licih,
in boža svilno-krasne obervi.

„Tudor! Kako je podoben očetu, prav Kirdžalije v
obraz ima.“ Gorko stisne otroka, Tudor oberne čelo
na stran in pobesi oči v tla, Sara Mihaela pa vzdihne:

159

„Povej, kaj sc je zgodilo Kirdžaliju? Ti vem, da
znaš, Tudor! Zakaj bi me mučili s skrivnostjo! Ne
mara nesrečen ječi kje v ječi, ali morebiti"—vzdihne,
kakor bi se bila zbala izgovoriti besedo — „morda.
sem udova, in sin sirotek," in kar vlijo se jej solze
iz oči.

Tudor prime njeno roko in pritisne k ustnam:
»Sara Mihaela! Kirdžali živi" in že hoče povedati vse
in priseči, da pojde iskat Kirdžalija, če prav na ko¬
nec sveta, kar se odpro duri na strani iz veže in dva
moška stopita noter. Sara Mihaela vstane in odide v
sosednjo sobo, ravno nasproti, nerada kaže svojo ža¬
lost svetu, ne bi rada, da bi jo milovali ljudje. Tu¬
dor vstane, obstoji na mestu in zarudi. Slovanski Miloš
m zapazil, da je odšla Sara Mihaela, ne bojaija, kako
je oterpnil, nekaj drugega mu je bilo na misli; ali
'dovek, ki je bil prišel z Milošem, ta jo videl, da je
Sara Mihaela vzela svojo roko iz Tudorje ve roke, videl,
kako so se čutje bojevali na bojaijevem obrazu; divje
Pogleda in nagubanči čelo. Miloš stopi naprej: „Bojar,
In imaš svojega starega znanca!" Tudor se stresne in
debelo pogleda; prišlec se satansko zasmeje in zaškriplje
1  zobmi: „Bojar se ni zmenil, srečni ljudje in raz-
košniki se ne starajo; zato sem se pa jaz postaral,,
'oene je pa vzelo terpljenje in gorje, nekdaj ni bil
ta k Mihajlaki." —- Zaviše si berke in jadno meri Tu¬
dorja od nog do verha, od verha do tal, gleda ga v obraz.

Bojaija je pregrelo, ali ni se še oserčil: „Mi-
dajlaki! precej sem te spoznal. Ali si sam tii?“

160

„S kom pa hočeš, da bi bil prišel, bojar? Moji
ljudje bodo precej tu, ko hitro jim ukažem, ali zdaj
ne potrebujem nikogar . 11

„Kaj pa tvoj vodnik ? 11

„Kirdžalija meniš ! 11  — Žalostno odmaje z glavo:
„Nič več ni naš načelnik, zapustil nas je, pokori se
zdaj — pokori za-se in za druge. Ne boj se, ne
bode ga le-sem.“ — Bojar zamomlja: ,,Pokori se“ —
in nobene več ne zine. Mihajlaki se oberne k Milošu:
„Budniški knez! Kako midva? Jaz se ne utegnem mu¬
diti pri vas, če tu ne dobom svojega posla, treba mi
ga bode poiskati kje drugej . 11

Miloš ostro pogleda harambašo in povpraša Tu¬
dorja: ,,Ti ga poznaš, ali mu smem veijeti ? 11

Bojar naravnost odgovori: „Smeš — pošteno, Mi¬
loš Obrenovie, kar zadeva boj. lf

Mihajlaki se začne smejati: ,,Lupež sem sicer,
ali prijateljstva bi ne izdal. Tvoja varnost mi J e
všeč; ali kaj bi ti storil, ko bi bojar ne bil porok
za-me? Meni so zdaj znane tvoje namere . 11

Miloš mu pokaže s perstom na orožje: „Ne p rl '
šel bi čez prag . 11

Harambaši se strašno zabliska oko: „Verno ti bo¬
dem služil, slovanski knez, vreden si zveste službe-
Tako bi Kirdžali rekel in učinil, ali drug nihče ne
— in pokaže na Tudorja, ali bojar ni videl. — ^
zdaj cekine na roke! O določenem času ti pripelje®
arnavške konjike in gorjansko pehoto . 11

161

Odide z Milošem. Precej potem je dobil Mihajlaki
dve polni mošnji zlata, zavsedel konja in odjezdil,
na poti pa je premišljal: „Bojar je mož-beseda svojej
obljubi, sam sem videl, kako skerbi za Kirdžalijevo
ženo, in ne mara tudi za njegovega sina. Zdaj včm,
zakaj je bojarki zgorel dvor, kako da so tako leno
branili Brankovanov grob. Bojarka se ni pokazala,
bojar me ni peljal k njej. Saj je bil Mihajlaki vendar
njen najljubši sluga nekdaj ; zdaj ga več ne potrebuje.
Kirdžali, a ti se pokoriš za-se, pokori se tudi za
druge! Zapustil si nas, svoje zvestake, da nas z lu-
peži pitajo zdaj, sam si šel pa za poštenostjo; išči
je med Bolgarji, pri svojej ženi, pri svojem prijatelju,
išči med človeškim rodom!“ Terpko mu je serce,
miluje Kirdžalija, kakor samega sebe.

Da je bil Mihajlaki v rudniškem gradu, to vesta
le Miloš in Tudor. Miloš je vesel, ker si je najdi
vojsko; Tudor veli vesti, naj se teši, ker je slovo
dal lupeštvu Kirdžali, ali serce mu vendar grem' misel,
da posled svoje pokore postane vreden Sare Mihaele.
Bojarka nič ne ve, da je bil Mihajlaki v gradu,
nihče jej ne čerhne o njem. Sara Mihaela je bila za¬
pustila kneževo sobo, zato ni videla, kdo je prišel;
reva joče, grize jo, kakor jo je poprej, ali Tudorjeve
besede: „Kirdžali še živi, 11  te so jej nekoliko oživile
«ado. Stisne sinka v naročje in povzame: „Se živi!
Še imaš očeta živega, sinček, jaz nisem še udova. 11

Kirdžali.

11

162

XIV.

Po serbskik krajinah je vse nekako nenavadno,
čudno živo. Z rudniških gor se razletajo po Serbskej
krokarji, in krokajo, kakor bi prorokovali nesrečo,
ali Muzulmane hoteli splašiti s svojim krokanjem in
spoditi od bivališč kristijanskega ljudstva. Z Balkana
se vozijo sivi orli, zibljejo na svojih širokih perotik
nad serbskimi mesti in pokajo s plenečimi kljuni,
kakor bi veleli serbskemu ljudstvu: „Daj nam sovraž¬
nikovo kri, daj neverce!“ Po pasarevških travnicih
divjajo konjske črede na paši, razgečejo, perskajo in
v skok begajo na vse strani. Gospodarji odpirajo lov¬
skim psom iz pesnjakov, ali psi nečejo za šemami,
temuč za muzulmanskimi konjiki begajo po sledu. Vse
to kaže na boj.

Razžaril je ljudstvo uk černogorskih menihov:
nesterpljiv je narod, huduje se celo na svojega ljub¬
ljenca, na Miloša: ,,Kaj da nam ne ukaže zgrabiti za
orožje, zakaj ne zatare muzulmanskega pošastva, kako
da ne razperši teh prokletih psov na vse štiri strani
sveta ?“ Ali Miloš hladno posluša razseljeno serbsko
ljudstvo, mirno terpi razuzdano muzulmansko derznost,
zmerom zavrača: ,,Ni še čas.“

Prišla je cvetna nedelja, slavni obhajilni dan
Kriščeve ježe v mesto Jeruzalem. Takrat je izvoljeni
narod s palmovimi vejicami božjemu sinu potresal P°*
v svetišče, dan danes pa duhovni sv. vere blagoslav¬
ljajo ta dan verbovino in oljkovino in dajo pravo-

163

vernemu ljudstvu za spomin na Kriščevo radost pred
terpljenjcm. Tešil se je božji Sin, vedoč, da s svojim
terpljenjem otme človeštvo iz satanske sužnjosti; zdaj
sklanjajo kristijanje svoja čela in časte s hvalo in
prošnjami Odrešenika.

V mesticu Takovu, zarad božje cerkve in čudo-
dejne Kriščeve podobe znanem po slovanskej krajini,
zbralo se je mnogo serbskih gorjancev in poljancev;
sešli so se romarji iz raznih krajev kristijanskega
slovanstva. Pred cerkvijo pobožno ljudstvo kupuje
voščena darila, obraze svetnikov in molke; s serčnim
veseljem vsak uterpi kak dar za cerkvene potrebe, ali
pa revežem na pomoč; premožnejši gospodarji obilo mi¬
loščino dajo beračem, kajti tak dan je dan bratovske
ljubezni kristijanom. V cerkvi zlato gori mnogo da¬
rilnih sveč; svetnikom se svetijo obrazi, kakor bi je
nebeška svetloba objemala, kakor bi se smehljali ljudčm
— zadovoljni ž njihovimi daritvami; božja veličast se
leskeče od samega zlata in srebra, in po cerkvi igra
raznobojna svetloba. Romarji različne starosti, razno
oblečeni — nekteri kleče, nekteri leže na obrazih, in
vsi molijo in hvalijo Boga, vsi pokore se mu. — Od¬
bila je ura, bron zaječi, zvonovi pojo in slovesno
torni don po zraku. Valoma je kristijansko ljudstvo
Splavilo cerkev; drug drugega se tišče, kakor na
znamenje kristijanske ljubezni. Odpro se altarne duri,
duhoven začne slovanski peti sv. mašo, ljudstvo pa
v  zboru odpeva na čast in slavo Bogu, stvarniku
sveta in vseh reči.

11 *

164

Med pobožnim ljudstvom je slovanski Miloš in
okoli Miloša so zbrani najimenitniši Serbje. Knez je
prišel iz Rudnika; goste je pustil doma, in na straži
množno število čujnik orožnikov s Tudorjem na čelu.
Miloš gleda po ljudstvu. Duša mu raste v persih, ker
vidi, kako je bogaboječe, kako včrno , ker z bogo¬
služnim, z vernim narodom začneš in doveršiš lahko
vse, če je še tako khj težkega. Gleda po romarjih,
pozna li med njimi kakega bojnega brata, kakega sta¬
rega tovarša, ki se je iz gorkega kopernenja po
očevini ogemil z romarskim plaščem, da bi še enkrat
videl serbsko zemljo. Zastonj mu oči blodijo po cerkvi,
nikjer ni nobenega znanega obraza; ali med romarji
je nek človek, kterega vse gleda. Obličja je bledega,
kakor kost na vetru osušena, le ustne mu medlo rude
in Černe berke svetijo se na zgornjej ustni. Ali da-si
ima roke ponižno sklenjene, da-si moli, vendar se
mu divje ponosno bliskajo vderte oči, bolestno in
obupljivo posvetijo zdaj pa zdaj. Postave je visoke,
izrasel lepo; ali kazno je, kakor bi ga k tlom gerbil
černi romarski plašč; kazno, ko bi s pleč del ta
plašč, da bi bil najpostavnejši vojnik, kar je slovanske
mladeži. Nekaj strašnega serši iz njega, pa tudi nekaj
vabljivega se razodevlje na njem; nihče bi se ne
srečal rad ž njim po noči, ali vsakdo bi ga na vojski
rad imel pri sebi. Serbsko ljudstvo moli, Miloš moli,
ali vsem oči uhajajo na černega romarja; romar se
pa še ozre ne po ljudeh, ne mara še ne misli na¬
nje ; oči ima pobešene, in ustne se mu neprenehoma

165

gibljejo; to kaže, da moli. —Minila je služba božja,
duhovni dajo ljudstvu verbove vejice; vsi so že odšli
iz cerkve in razgemili se po cerkvišču; zdaj Miloš
prinese serbski prapor, ki je bil v cerkvenej zakladnici
skrit inuzulmanskim očem. Prapor zaplapola v zraku,
knezu se razpali, zablisne obličje, in s krepkim glasom,
na vse persi zagermi: „Vojsko Muzulmanom!“ —
Kakor mornarji radostno, na ves glas kriče: zemlja!
zemlja! če je veter zapodil je kam na neznano morje,
pa da potlej na enkrat zagledajo primorje, na vsem
svetu tako ognjeno vika serbski narod: „Vojska!
vojska!“ — in kakor iz čaravne moči ni še minilo
pol ure, pa že z orožjem — s smertnim geslom bliska
ljudstvo, ki malo poprej ni imelo nič drugega v
rokah nego verbove vejice, znamenja blagega pokoja.
Miloš je že poprej vedel to, da bode tako; zatorej je
prinesel orožje in trumo hrabrih orožnikov pripeljal
s seboj.

Ta glas na vojsko je zdramil černega romarja:
neznanec dvigne oči, vstane in stopi h knezu, ali ni
se priklonil, ni omečil svojega glasu: „Hospodar serb¬
ski ! Tudi jaz sem Slovan, tudi jaz znam sukati orožje;
neham se pokoriti, v boju za sveto vero, za svobodo
slovanskega ljudstva hočem dati svojo kri. Ali me
vzameš za svojega vojščaka?"

Miloš pogleda romarja od nog do verha: „Dobro!
Kdor je z nami, ta je naš brat,“ — in poda roko

romarju.

Romar mu seže z dlanjo v dlan, ali na obličji

166

se mn ne vidi, da bi bila kneževa milost ganila ponos
njegovega čutja; tako ga gleda, tako govori ž njim;
kakor s kom svoje verste. Dene romarski plašč s sebe,
in ta hip stoji v bolgarski obleki pred knezom. Ob
bedru mu visi jatagan, za pasom se mu svetita sa¬
mokresa in kindžal. Dado mu krivo sabljo, bolgarsko
burko*) in kalpak iz jarčeve kože. Mojstersko pripaše
sabljo, obesi burko čez levo ramo in dene kalpak na
glavo, po strani, na desno uho. Sine na konja, vspne
ga in zopet spusti, kakor kak albanski huzar. Ljudje
zijajo in bulijo oči, gledajo in opazujejo: „To je kak
bojar, ali pa pervi arnavški kapitan. Bog nam ga je
poslal na pomoč.“ — Radosten stopi Miloš k njemu:
„Novi brate! kako naj te imenujemo?“

Jezdec temno odgovori: „Černega romarja!" in
pooblači se mu obličje, kakor bi mu bilo hotelo za¬
dušiti trenotno veselje bojnega serca.

Ljudstvo je oroženo, Miloš na ognjenem konju.
Kakor ledene skrili — druga verhi druge na velikej
reki predirajo zatvore, zadevljejo se in z vodo vred
zibljejo dalje , tako se cele trume serbskega ljudstva
valč in valč po cesti v Kragujevec. Serbski prapor
veličastno vihra v zraku, prapor — znamenje narodove
svobode. Slovanski Miloš jezdi belega konja poleg
plapolajočega prapoija; veselega je pogleda, jasnega
obličja, svčst si je zvesto izveršene dolžnosti, in duše
mu ne kali nikakoršen zločin. Černi romar jaha

*)  To je tak plašč.

167

poleg njega vranca; divje ima oči in obličje oblačno,
kakor je nebo pred hudo uro. Kazno je, da mu nek
červ — ali greh ali obupljivost — razjeda serce. V Ta-
kovu je mirno, vse tiho, le duhovni molijo v svetišču:
„Sveti Bog, v (-liki, vsemogoči Bog, daj zmago svetej
veri, zmago svobodi slovanskih narodov, otmi nas iz
terpke sužnjosti, Gospod vseh Gospodov, usmili se nas!“

Posijalo je Serbskej solnce svete svobode, in slo¬
vansko pleme je prijelo za orožje, da bi ga častilo
in veličalo; temu solncu na dar toči svojo, na dar
cedi muzulmansko kri. Vojščaki — krepki in skušeni
borivci, in njim na čelu Miloš, čemi romar in drugi
serbski vodniki, tirajo spahe iz svoje domovine, kosč
janičarjem glave; starčki se umičejo na gore v zasedo,
ženstvo se brani v obsednih gradovih in otroci hodijo
na prežo serbskim vojščakom, ali jim pa pote kažejo.
Kdor le giblje, vsak ima svoj posel, ker to je na¬
rodna vojska, in v slovanskih pokrajinah je stokrat
proklet, dokler živi, in stokrat proklet v večnosti ta,
čegar uho je slišalo o narodnej vojski, čegar oko vidi
boj za narodnost, pa se ne zmeni za-nj. Po serbskih
mestih je vse tiho, po vasčh vse prazno, po polji
Pa, po lesovih in gorah hrumno in veselo. Ali ne
sejejo ljudjč, ne orj6, ne pote se za kruh, temuč živ¬
ljenje zastavljajo osodi in more.

Muzulmanje imajo vojsko, imajo orožje, novce
m užitek iz početka, ali vendar morajo zmerom be¬
gati, kajti Turek je kukavica, zaznamovan s sužnjostjo
® prokletstvom; Serbje nimajo nič, le serca, roke

168

in stanovitost, ali povsod in zmerom se jim smeje
zmaga, kajti Serb je ljubček blagostne svobode. Ko
Serbje tako bojujejo domovini za samosvojnost, po
vseh slovanskih pokrajinah Slovanje kriče: blago¬
slovljeni duhovni svete vere, ki so njegovali svobodo,
njegovali njeno seme serbskemu narodu v sercih; ki
so ogenj drage svobode upihali v njegovih dušah;
blagoslovljen Miloš, ki je rekel narodu vstati svobodi
na čast in na čelo stopil mu; blagoslovljeni Serbje,
ker so verjeli duhovnom Kriščeve vere, ker so slušali
glas slovanskega moža! Da bi tudi nam skor poslal
Bog tako milost!“

V rudniškem gradu v orožji obhajajo veliko noč;
z orožjem opasano se ljudstvo v cerkvi veselo spo-.
minja na vstajenje Sina božjega, z orožjem ob strani
jedo velikonočno jagnje. — Tudor , jak vojščak , od¬
ganja Muzulmane od gradu, celo napada je, in sreča
mu ugaja, prav tako, kakor bi jo bil čisto obvladal
ta pot. Mati Evdoksija se raduje in zmerom moti z
mislijo: „Tudi Multanom napoči srečna doba, in moj
Tudor bode multanski Miloš. 11  — Sara Mihaela si z
nado teši serce; sladko jej Tudorje ve besede: „Kir-
džali živi!“ krilijo po ušesih in neprestano jih ima v
mislih. Krasota se je zopet nekoliko razcvela jej na
obličji, oči se jej leskečejo kakor solncu žarki, kedar
bledo svitli predirajo skozi oblak goste megle. Zmerom
hodi za Tudorjem, rada bi govorila ž njim na samem;
ali bojar se ogiblje Sari Mihaeli, kakor bi slutil, k a J
bi mu rada; vidi naglo zmeno v angeljskej ženi, T

169

boginji svojega serca, ali ne teši se ž njo, vedoč,
zakaj vse to. Da-si je čiste vesti, poštenega serca,
vendar je tudi človek, tudi ljubi, strastno ljubi. Ko
je videl obupljivost, terpljenje svojega preljubega bitja,
takrat bi bil dal življenje, žertvoval svojo srečo, da
bi bil le obupljivost zadušil v njem. Ali ko se mu
je posrečilo to, ne posled žertve, temuč posled samo
ene besede o nekom, o človeku, ki je napotje delal
njegovej sreči, oglase se v njem čutje ranjenega
serca, vsabnele nade. Muči se, polastila se ga je nema,
skrivna obupljivost; varuje se , nobenkrat ne pogleda
obličja ženski, ki ga je na veke onesrečila, da sama
ne ve za to, ali vendar jo blagoslavlja, vendar se
jej čudi, in vse bi žertvoval z4-njo. Ce kak sel pri¬
dirja s kako bojno novico, ali kjer je kak pogovor
o vojski, Sara Mihaela je precej zraven: radovedno
nastavlja uho, včrno motri z očmi po obrazih ljudem,
da bi izmotrila njihove misli, da bi uganila, kaj jej
skrivajo. — Neprenehoma pošilja Zulmo, da bi kaj
pozvedela, zmerom objemlje otroka in govori ž njim:
»Vojska! tvoj oča ne mara bojuje kje tam; ali mo¬
rebiti ječi kje v ječi in vzdihuje po vojski. — Ne
misli na naji, vojna mu je na misli.” Cesto poljubi
sinka , in solza — čista kakor biser , vselej kane iz
°ei dečku na rudeča lička.

Neki večer prihiti Zulma: ,,Peri*) moja, najkras-
nejša cvetica na travnicih tega sveta! Mnogo moških,

*) Peri — angelj ženski podobne glave.

170

pčš in na konjih, prišlo je pred vrata v grad; Tudor
se poraenja 2 njimi; obrazov nisem videla njihovih,
ali noša mi je znana, multanski gorjanci so menda
in Amavtje.“

Sara Mihaela ni dalje poslušala, da berž otroka,
svoj dragi zaklad, Zulmi v naročje in odide. Kam?
— k bojarki: „Mati, nekovi orožniki so prišli!“ in
od samega jecljanja ni izgovorila svojih misli. V tem
stopi v sobo eden serbskih vodnikov in bojarka ga
vpraša: „Milan Savič, kakovi orožniki so prišli pred
grad ? od kod ?

Serb se prime za pas: „To so Skipetarji in kar-
paški hribci, radi bi v Miloševo službo; bojar jih je
poslal v Kragujevec , in kažipota ž njimi; gotovo je
pozna; govoril je ž njihovim kapitanom, in razjezil
se je na-nj.“

Sara Mihaela se derzne in spregovori, ali jeclja
od same sramožljivosti: „A kak je bil ta kapitan ?“

„Moški — precej star že, zagorelega obraza,
berke ima Černe, lase že sive tam pa tam, pogleda
je pa neprijaznega, prav tak, kakoršni so gorski
kapitanje.“

„To že ni on,“ žalostno pobesi oči in hoče se
verniti k sinu, ali duri se odpro in Tudor stopi v sobo;
oči se mu zasvetijo od jeze in obličje ima zarudelo.
Ker je zagledal Saro Mihaelo in mater, hotel se je
verniti, kakor bi bil pozabil kaj ukazati, ali bojarka
se oglasi: „Tudor, kdo so bili ti ljudjč? to nam

lahko poveš, to ni nikakoršna bojna skrivnost. 11

171

Bojar gleda v tla: Slovanski možje, prišli so

pod Miloš-Obrenovičev prapor; poslal sem je na vojsko
h Kragujevcu; ali nobenega ne poznam in zaradi,
kakor na znamenje, da si je z lažjo oskrunil usta.

„Zakaj si se pa razjezil na njihovega kapitana,
dragi sin?“

„Mati, ob vojni marsikaj lahko razjezi človeka.
— Milan Savič, danes udarimo na turški tabor!“ —
in hoče oditi, ali vendar Sare Mihaele se ne upa
pogledati, kakor bi se bal, da bi ga s prosečim po¬
gledom ne preprosila, da bi moral povedati resnico.
Ta hip stopi nekdo drug noter. Obleko ima blatno,
obraz poten, ali radost mu sije ž njega: to je Mi¬
lošev sel. Ne čaka, da bi ga vprašali, kaj in kakor
Veselite se, Miloš je zmogel; Muzulmanje so raz¬
kropljeni, Serbje osvobojeni! 1 '

Tudor ga pogleda: „Vasilij Stefanovič, kaj se
je zgodilo sovražniku?"

„To, kar belograjskemu paši! Poslušajte....“ —
Trudni sel sede in vsi stopijo okoli njega, vsi moleč
'n imajo ušesa nastavljena, kakor božjej besedi: „To.
všste, kako so naši belograjskega pašo namahali pri
n °vem Bazarju. V Miloševej službi je tisti černi romar,
8a j menda ste že kaj slišali o njem, kaj ne?“ —
Tudor vnovič zarudi in ženski se spogledate, kakor
ki hoteli odgovoriti: me še nisve nič slišali o njem.
~~ »Ta černi romar je dobil zmago. To je nekak
fladnavaden človek; vojska ga pozna, on pa vojsko,
čredno se boj začne, preleti okolico z očmi kakor

172

orel, in kakor bi mignil, razversti vojsko. Potlej se
mu razvedri obličje, razogni oko; potem se pogovori
berž z Milošem. V boju je kakor vstekel: napade-li
in razganja sovražnika ali na konju ali če peš naskoči
kak grad, kak tabor, za sto drugih bojuje povsod.
Marsikteremu Serbu je otel življenje in neštevilno
veliko Muzulmanov poslal v pekel. Po boju z nikomur
ne spregovori nobene besede, ogiblje se ljudi in le
moli zmerom. Noben Serb, ne Miloš ne vč, kdo je
to. Nosi pa se bolgarski.^ — Tudor mu skoči v be¬
sedo: „Vasilij, povej nam kaj o vojski. 11  — Sara Mi¬
haela grajljivo pogleda Tudorja, radovedna vjame
vsako besedo o černem romarju. Uboga žena! reva
meni: ne mara je to moj Kirdžali.

Sel se oddahne: „Odpusti bojar, ker mi je le
černi romar na jeziku, to je rčs čuden človek, drugi
černi Juri, mi mu pravimo le sin černega Jurja. Pe
bitvi pri novem Bazarju je izvedel Miloš, da se je
vidinski paša, stari Ahmet, z veliko vojsko privlekel
h Kruševcu, in kar še veče gorje, izvedel je, da
Mehemed, silistrijski paša, ta strah kristijanstvu, ki
ga še nihče ni zmogel doslej, da je prihrul z velikimi
jatami spahov in Albanov, in zedinil se z Ahmetom. 1 '
— Čudni čutje so spreleteli Sari Mihaeli obličje, ali
prizadevlje si, da bi zatajila grozo, strah za očeta,
da bi ne pretergala jadernikove besede. Posel ni vedel,
da govori vpričo Mehemedove hčere. — „Miloš, res
kakor oča, zmerom skerben za svoje ljudi, hotel J e
vmakniti se na gore, ali černi romar se je oglasil o

173

bojnem posvetovanji, pervič ta pot: „Vdarimo na-nje
in gotovo zmoremo, jaz sem vam porok za to.“ Miloš
je sprejel ta nasvčt, kajti černi romar vse vlada, kakor
kak čaravnik. Mahnemo jo h Kraševcu. Muzulmanje
so izvedeli, da pridemo, in Mehemed se vzdigne s
konjiki proti nam. černi romar je bil na čelu prednjej
Miloševej straži •—- samim konjikom; bitva je bila
strašna, ni ga jezika, da bi jo dopovedal: to bi bil
moral sam videti vsakdo, sam slišati, kaj se je godilo
tam. Na tisoče ljudi in konj se je kavsalo tu, pa
nič preveč ne povem, zemlja je kar donela pod konj¬
skimi kopiti, orožje žvenčalo, presunljivo so kričali,
grozovito vreščali in drug za drugim gnali se konjiki,
m klali kakor besne zveri. Cele potoke kervi je teklo
po borišči, ravan se nič ni videla od samih človeških
in konjskih trupel. Zmaga je bila naša, černi romar
je poklal toliko Muzulmanov, da je bilo groza, druge
Pa raztepel. 1 ' — Sara Mihaela se trese kakor trepetli-
kovo pero, in bleda, kakor voščena sveča, povpraša :
»A Mehemed ?“

Poslu se ni čudno zdelo to vprašanje: „Mehemed
je odnesel pete, ali časti ne.“ — Sari Mihaeli ru-
dečica spreleti in okrasi lica; pazljivo posluša zopet
dalj e: „Trikrat sta se vdarila černi romar in Mehemed;
a li čudno! Nikomur ni življenja pustil černi romar v
boju, in kar pripovedujejo, velikrat bi bil lahko glavo
razklal Mehemedu, pa mu je ni nobenkrat. Branil se
mi1  je branil, planil pa ni na-nj. Povpila sta nekaj
tu rški. Ko sta se tretjič vdarila , prelomil se je paši

174

meč, in čemi romar je križ naredil s svojim mečem v
zraku, kakor bi mu bil blagoslov dal na beg; ošabni
Turčin je pervič ta pot moral s kervavega bojišča po¬
begniti s svojo vojsko, černi romar se je gnal za
njimi; kosil je na levej in desnej spahom glave, ali
zdelo se je, da Mehemedovemu življenju neče nič
žalega, da varuje njegov život.“

Sara Mihaela se ne more delj vzderžati: „To je
on! to je on!“ — in sklene in vzdigne roke proseče
in hvaležno. Tudor jo pogleda in obledi, celo ustne
mu blede. Bojarka se ne vznemiri: „Sin, kaj ti je,
ali ti je slabo ?“

„Ne, mati! — Vasilij! kaj dalje?"

Jaderniku se malo čudno zdi to, ali vendar nič
ne umeje, kaj se godi s poslušavci, ker se ni še iztrezil,
od samega razvnetja in od prevroče bojne radosti ne:
„Cerni romar je zbral zopet naše razkropljene konjike,
in ko hitro je Miloš prišel s svojo prednjo vojsko,
precej jo mahnemo v Kraševec. Ahmet se je s svo¬
jimi množnimi jatami branil na ograjenem šatorišču;
ali naši Serbje, kakor bi se zabliskalo, tako hitro so
vzeli okope, kajti Miloš in černi romar sta jima sam*
bila pčš na čelu. Janičarji so vsi do zadnjega pogagah;
vidinski paša in njegov sin — načelnik albanskej
straži — sta zajeta. Sam s svojo roko je černi romar
razorožil oba in življenje izprosil jima Miloša. '
taborju smo zajeli mnogo topo, ovrožja in drugih za¬
kladov vse polno: vsa ta žetev je bila precej SerboB
vlastnina. Naši konjiki so se zdajci na vse strani raz -

175

kropili za Muzulmani. Na razpotji, kjer se stičete
cesti kruševska in kragujevska, zadel sem na Arnavte
in na gorskega kapitana Mihajlakija, in poslal sem je
v Kraševec, morebiti jih bode še kaj potreba tamkaj.“

Bojarka in Sara Mihaela vskliknete, obe kmalo:
„Ali Mihajlaki je tu?"

„Povedal mi je, da je od tu prišel, in da je
videl bojarja, da se je celo razjezil na-nj. Jaz že od
davno poznam Mihajlakija, njegovega obraza si človek
ne izbriše tako lahko iz spomina."

Bojarka se zamisli: „Tudor, ti pa nisi nič hotel
povedati o tem.“

„Mati, povedal bi ti bil, ali —“ in ni izgovoril.
S to besedo je zopet ves nemir poprejšnje negotovosti
“budil Sari Mihaeli v sercu. Sara Mihaela vstane, stopi
k njemu in prime ga za roko: „Ti veš, kje je Kir-
džali, videl si Mihajlakija, povej, ali je on ta černi
romar? Ali sta skup z Mihajlakijem? Tudor, prosim
te, povej," — in že je hotčla poklekniti pred-enj.

Bojar jo zaderži; roke se mu treso, serce utriplje,
kakor bi mu hotelo skočiti iz persi, in kri kar kipi
T  njem, kar vre po žilah. „Slišal sem o černem ro-
mar ju, ali kdo je, tega ne vem, zaklinjam se ti, da
ne i z Mihajlakijem ni bilo Kirdžalija sem, tudi on
ne  ve, kam je zginil Kirdžali."

Uboga žena pritisne roke k persim: „Moj Bog,
ni  on ta černi romar, ne mara že ne živi več! Tu-
( k ,r , povej, rotim te!“ — Začne medleti, temni se jej
P re d očmi, kolena jej utripljejo in na lahko se zgrudi

176

bojaiju v naročje. Položi jo k bojarki in s silo iz¬
reče: „Saj živi!" — hotel je še pristaviti: „Pajebil
že lupež in zdaj se pokori!" ali skesal se je in odide
iz sobe.

Bojarka pritisne na svoje persi glavo omedlele
Sare Mihaele, in Serba milujeta ubogo ženo; Vasilij
je celo na zmago pozabil za malo časa; rada bi jej
pomogla, ali sama ne vesta, kako. Sara Mihaela spre¬
gleda zopet: „Vse tajč vpričo mene, gotovo seje
pripetilo kaj zelo, kaj strašno nesrečnega. Mihajlaki
je bil pri mojem možu, zdaj pa nič ne ve o njem.

— Zakaj Tudor ni pustil, da bi ga bili videli, še
povedal ni nič, da je bil tu. — čemi romar, to že
ni on, gotovo bi bil že prišel k nam. O moj Bog!“

— in začne jokati. Evdoksija jo teši: „Upokoji se,
hči, upokoji, draga moja! Saj živi!" — Ali sama
ne vč, kako bi si razjasnila Tudorjevo skrivnost. Pride
Zulma in odpeljete Saro Mihaelo v spavnico. Sinček je
že spal, mati ga poljubi na lahko noč: „Ne mara si
že sirotek." — Reče bojarki lahko noč, leže v po¬
steljo in nobene besede ne spregovori več; ali ne more
zaspati, le premišlja: „To je le tako rekel, da živi,
da bi me prevaril. In zdaj so si to izmislili o černem
romarju in o mojem očetu, da bi me še z nado mo¬
tili, dokler ne vem nesreče. Mihajlaki je bil tu, P®
mi niso privošili, da bi ga bila videla. Neusmiljeni
ljudje! Naj bi mi raji povedali: „Moža nimaš vee,
tvoj sin nima več očeta — nego da me gledajo, kako
medlim v negotovosti in nepokoju. Vsi vedo — g°'

177

tovo, kako in kaj, pa mi le povedati nočejo. 11  —
Obrača se in zvija na postelji, ali ne upa se več ja-
dovati; bolest jej kerči serce, stiska dušo, kajti to
je nad vse terpljenje, če se nezaupljivost vgnjezdi člo¬
veku v serce, če meni človek, da mu sleherna beseda,
vsak čin le nesrečo prorokuje.

Kaj ta prah, ti oblači, ki je veter podi po cesti
v Rudnik ? Kaj ta nezvučni hrum, ki ga veter iz teh
oblakov zanaša na uho? —To je Miloš-Obrenovičeva
vojska napoti nazaj v Rudnik; to Serbje krožijo bojne
pesmi na čast svojim slovanskim prededom in slavd
današnjo zmago. Truma gre za trumo, tu konjiki dirjajo
za konjiki, tam se pehota porniče za pehoto; tu se
peljejo topovi, tam ropočejo vozovi z užitkom in tur¬
škim plenom. Otroci, ženske in starci gredo pri vo-
zšh. Pa zopet konjiki, zopet pehota! Začetek se vidi,
ali konec je nedoziren; še sokolje oko bi ne preštelo
le bojne teme. Zdi se, da vsak korak raste ta mno¬
žina, kajti narod, ki bojuje za samosvojnost, domo¬
vini za svobodo, tak narod je ves le ena vojska, in
zgrinja se v tabor kakor na očin dom. Veter razvija
serbski prapor na znamenje svoje časti. Miloš gleda
zdaj na prapor, zdaj po svojej vojski. Veselje se mu
razlije po obličji, v nebesa ima zamaknjene misli:
»Nesmertni Bog! hvalo, večno hvalo ti, ker si na¬
vdihnil kristijansko ljudstvo in pustil doveršiti ga to
imenitno podvzetje; hvaljen bodi Bog, ker si sprejel
m °jo roko v to sveto službo!“

Čemi romar jezdi po stranskih potih. Po kru-

Kirdžali. 12

178

ševskej zmagi je hotel zapustiti vojsko in zopet ro¬
marsko palico vzeti v roke; na Miloševo prošnjo bi
ne bil ostal, ali izvedela se je novica, da carigrajski
sultan nove trume pošilja na Serbsko. Obljubil je
torej : „Še vam bodem pomagal bojevati."

„Kako je neradoveden ta človek," opazujejo
Serbje, „nikogar ne vpraša nič. Ali sam vse ve, ali
nič neče vedeti?" Serbje, da-si radovedni, vendar se
ne upajo stikati za njim, le skrivaj pogledujejo v
obličje černemu romarju; še Miloš se mu ne približa
nikoli, knez spoštuje skrivno voljo neumljivega moža.
Ljudstvo si čudne reči pripoveduje o njem: ,,GHedi
ga, otel je življenje vidinskemu paši in njegovemu
sinu, pa se jima tako ogiblje, če se namerama pri¬
bliža vozu, na kterem sta zalotenca, zagerne si obličje
s plaščem in smukne s konjem na stran, kakor bi ga
s kropom polil kdo ali gad pičil ga. Ali je to ne¬
mara kak paša, ki je sprejel našo vero? Hudoba m,
ker moli, angelj pa tudi ne, ker tako neusmiljeno,
tako besno mori. Ali kdo je vendar? Bog ve, človek
nobeden ne, kdo je to.

Cerni romar zdirja na neko gomilo, vstavi se m
gleda okoli sebe; pa oberno konja in v skok zdirja
k Milošu. Obličje sc mu žari, oči bliskajo kakor svitlo
jeklo — njegovo orožje: „Miloš Obrenovič, jata tujih
konjikov se nam vleče naproti, za njimi pa pehota,'
— in ni čakal knezovega odgovora, kar začel je verstib
serbske konjike nad potom. Miloš pošlje berž na ogl^
nekoliko konjikov na najboljših krilonogcih. Kakor

179

na vetru odjezdijo ogledniki na odkazane strani in
zginejo očem; ni jih bilo videti nekoliko časa, na
zadnje se pa zopet prikažejo: kakor vetru na krilih,
tako lete nazaj. Čemi romar stoji pri Milošu. Prileti
pervi jezdec, vstavi konja in globoko se oddahne:
„Miloš, to je kapitan Mihajlaki s svojimi Arvnati in
Gorjanci, precej bode tu!“ — Černi romar zarudi:
„Miloš Obrenovič, svetujem ti, pošlji ga kar naravnost
k Gradišču; njegova vojska je čversta; da nam glas, kdaj
nam sovražnik pride naproti,“ —• oberne konja in odjezdi
po polji. Zal mu je, da pride zveznik; tako hlepi po
sovražniku kakor žejni po vodi, kakor lačni po vsak¬
danjem kruhu, kakor milček po milki. Daleč na polji
se vstavi in gleda, ko so prišli Arnavtje in gorci,
kako se njih kapitan pogovarja z Milošem, in kako
so odšli na tisto stran k Gradišču. Dokler le more
oko za njimi, stoji nepremekljivo na mestu, kakor
kamcnena podoba, a potem naglo oberne konja, zdirja
dalje in hoče veter prekosati, kakor bi se kake ne¬
mile misli hotel iznebiti na konji v skoku. Doide Miloša
'n ves čas zamišljen in molčč jezdi ž njim dalje.
Pozno po noči so prišli v Kudnik; Miloš gre v grad,
cerni romar pa v kljub Miloševej prošnji odda konja
,n  odide v samostan k rudniškim menihom.

Drugi dan o solnčnem vzhodu so šli vsi grajski
T  cerkev za milost zahvalit se Bogu. Sara Mihaela
hudna in žalostna vstane s svoje postelje, slaba kakor
Pajčevina v jeseni, in gre molit; veliko, neznano veliko
uua prositi usmiljenega Boga. Dolgo je še do maše,

12 *

180

ali čemi romar že kleči v romarskem plašču pred
božjim veličastvom. Ko hitro so stopili v cerkev, po¬
kaže Miloš bojarki in Tudorju: „To je on, to je

černi romar.“ — Sara Mihaela je vjela te besede in
radovedna pogleda na romarjev plašč, pa ne vidi
obličja; začne viti roke, in da ni vedela, glasno
vsklikne: „To ni on!“ — Romar naglo vstane — in
ozre se, Sara Mihaela vskrikne : „To je on! to je on!“
— zarudi, stresne se in opre Milošu na ramo. Miloš
jo odnese iz cerkve, černi romar plane čez prag iz
bogomolje: „To je ona, to je ona!“ objame Saro
Mihaelo in pritisne k sebi; Mihaela mu z ustnami lepi
na ustnah, ovije se mu z rokami okoli vratu. Bojarka
radostno vsklikne: „To je on, to je Kirdžali!“ —
in Tudor žalosten povzame: „To je on, to je Kir-
džali.“ — Milošu šine na misel: to je Kirdžali, tisti
lupež, ali kakor bi mignil, tako naglo mu ugasne
zopet ta misel: to je brambovec, otimec serbske svo¬
bode, in razvedri se mu resno čelo od vroče radosti;
in ljud, ne pozna romarjevega življenja, ali vendar
se veseli njegove sreče, ker ljudstvo je hvaležno vsa-
komu, kdor mu stori kaj dobrega, če tudi le kaj
malega.

Kirdžali nese na rokah Saro Mihaelo v grad in
vsi vro za njim. Kar bi z roko zgenil, tako naglo j e
Kirdžalija zapustila divja obupljivost, temni ponos,
pekoča vest, zapustila Saro Mihaelo terpka žalost in
bolestna skerb. Posijala jima je zopet sreča v duši,
in na njunih obličjih žari ljudem serčna radost, bla -

181

gostno razkošje, vir čaravne sreče. Kirdžali objema
in poljublja ženo, poljublja sinka, kakor bi ji zadušiti
hotel s svojimi objemki in poljubci. Pozdravlja bojarko
kakor svojo pravo mater, serčno, bratovsko je pozdravil
tudi Tudorja, in Miloša imenuje svojega največega
dobrotnika. Ne govori o milosti, še meni se ne za¬
njo ta trenotja; morda je pozabil na-njo; srečen in
zadovoljen s tem, kar je, misli sam za-se: „Vse mi
je odpustil Bog, uslišal je mojo molitev, nadaril me
je z blagostjo nad vso pozemsko srečo .' 1

Sreča veje v rudniškem gradu, kajti ljubezen go¬
stuje v njem; sreča vlada serbski narod, kajti svoboda
ga je pomilostila s svojim gospostvom. Zakonci hvalijo
boga za njegovo usmiljenje, sersbki ljud gori od čiste
hvaležnosti za bogati dar njegove vsemogoče skerbi.
Miloš veliča Boga, prisega narodu, da ga bode branil
m služil mu. Bog ga pa rosi s svojo milostjo , in
serbski narod bode na veke in vekov veke slavil slo¬
vanskega Miloša.

XV.

„Kirdžali, kaj ne, da me ne zapustiš več, nikoli
ne pustiš same, da ne za trenotje ne osirotiš več najinega
srna, in ne oudoviš svoje Sare Mihaele? — Kaj ne,
da ne, dragi moj?" — in gleda moža v oči, roka
J e j pa igra z rokicami ljubega otročička.

Kirdžalijevo čelo je jasno, obličje vedro tako,
hakor ni bilo še nikoli; celo pogleda je prijaznega,

182

razkošno se mu oko vtaplja ženi v obličje , razkošno
mu igra po nedolžnem sinkovem obrazku: „Ne, nikoli
več vaju ne zapustim, ne pojdem več iskat zemskili
prestolov, ne zemskega bogastva. Tudi moje serce je
preterpelo dolge, bridkostne ure udovstva: dolgo je
blodila moja duša po šiijavah grenke obupljivosti, po
planjavah usahnelih radostnih čutov; zadosti imam že
tega. Dokler mi Bog pusti življenje, ostanem pri
vama, a potem ...“  — ni izgovoril, kar je mislil.
Ne mara meni, da se ni še zadosti spokoril za svoje
grehe, da bi se po smerti mogel v večnej očetnjavi
sniti s Saro Mihaelo, s tem krepostnim angeljem; ali
morebiti ta čaravna trenotja svoje blagosti neče za¬
bloditi z besedami v smertno krajino, kajti da-si v
tej krajini bogata nada cvete vernej duši, vendar je
grenko misliti na ločitev od tega sveta in govoriti o
njej takemu človeku, ki se v sreči koplje na svetu.
Kirdžali poljubi ženo, poljubi sinka, in s poljubkoma
je izpodil iz svoje duše žarke misli, ki so se začele
krasti va-njo. Bogat obraz je to očesu in sercu, ce
vidi človek, kako naglo da v enem trenotku oživi ves
lesk prejšnje krasote, da se vname ogenj prejšnjih
čutov ženskih, ktera je preterpela toliko žalost, užila
toliko terpkosti, ktera se je zdela, da jej vsako uro
hitrejše vene telo, naglejše medli duša. Krasno ru-
dečega je obličja, kakor zgodnji popek vonjive robi¬
dnice; solze žareče radosti jej rose Černe oči in goro
kakor žarek nebeškega očesa, kakor čiste rosne kaplja
ki serčejo solnčni žar. Z očesom čiste ljubezni gled 8

183

ljubega moža, z očesom gorke ljubezni in hvaležnosti
gleda sina: z očesom ljubezni, ker je očetov obraz,
plod njegovega življenja, z očesom hvaležnosti, ker
je njemu na ljubo ostala še v životnej krajini, le po
njem učakala srečnega snidka s Kirdžalijem. Ce vidiš
takega moža divje duše, divjih činov, čegar serce
neprenehoma bojuje z vestjo in vest s sercem; če
ga vidiš, da je slovo dal strasti, ce!6 ponosu, da
uživa blagost srečnega moža, srečnega očeta, da uživa
ta božji dar, ki se druži s serčno krepostjo, z ne¬
skaljeno vestjo; če vidiš dojenčka, kako čara roditelja,
ne z besedami, temuč s smehljanjem, z dobrikanjem,
kako staplja njune čute, strinja njune misli: naj hva¬
lita Boga za njegovo darovitost in svojo osodo, za
srečo; — če vidiš vse to, in hočeš izumiti, kako je
mogoče, da se stopite tako različni duši, zedinite tako
nepodobni serci, umiš in umiš, pa ne izumiš tega.
To je treba čutiti vse in ponižno spoznati: Neumljiva
je božja volja, čudni so božji sklepi.

Kirdžali, ali si kaj pogosto mislil na nas?“ —
vpraša Sara Mihaela in dene roko na ramo Kirdžaliju.

Kirdžali gleda va-njo kakor v zvezdo svojega
odrešenja: „Povsod in zmerom sem mislilna-te, mislil
na najino dete.“

„Gledi, kako ti je podoben," — dvigne sinka
m cenca ga na višku z materinskim ponosom: „Prav
tvoje oči, tvoje čelo. če le zasliši bojno trombo, ali
konje, da herzajo, to ti kriči, to vdeluje z rokami
m z nogami, in sili z rok na tisto stran. Kar smeje

184

se oroženemu človeku, celo v naročje se mu pusti
vzeti: prav tvojo dušo ima,“ popravi otroku voljne
lasce in poljubi ga na čelo.

Kirdžali vzdihne: „Varuj ga Bog, naj mu ne
skali životnega pokoja, životne sreče gorje, ki je meni
zavdalo življenje,“ in hoče v naročje vzeti sina, ali
deček na stran oherne obrazek, skrije ga materi na
persi, z rokicami se je primeža obleko in jame tiho
jokati. Kirdžali drugoč vzdihne: „Ne pozna me še.
Upokoji se, dragi moj, ne iztergam te iz objetja svo¬
jemu in tvojemu angelju.“

Sara Mihaela zaradi: „Tako me ljubi kakor ti;
tudi v tem ti je podoben. Kirdžali, ali mi ne zavidaš
njegove ljubezni ?“

„Ne, ljuba moja; jaz bi rad, da bi te ves svet
tako ljubil kakor ljubim jaz tebe, ali ti nikogar nego
mene,“ — čez nekoliko časa pa pristavi: „in najinega
sina.“ — V tem stopi bojarka v sobo, precej za njo
pa Tudor. Deček se začne na vso moč stezati Tudoiju
v naročje, in bojar ga vzame in igra ž njim, kakor
zat6, da bi ne bilo treba gledati Sare Mihaele,
da bi zakril Kirdžaliju svoj obraz, zercalo serčnih
čutov. Kirdžali si misli: Moj sin, moja kri bolj pozni
tujca nego mene. Ali ne dolži Sare Mihaele, ne Tu¬
dorja, niti svojega sinka, temuč samega sebe; vendar
se mu užali to. Bojarka tudi ni kaj vesela: „Moj sin,
Tudor odjezdi za dolgo časa in v daljne kraje; že po
noči je hotel na pot, ali komaj sem mu ubranila, da
se poslovi še od vaju.“ — Sara Mihaela stopi k njemu

185

in prime ga za roko: „Tudor, ti si me tešil v nesreči,
ali zdaj, ko sem tako srečna zopet, hotel si nas pa
tako naglo zapustiti, da ne bi rekel bil svojej sestri,
svojemu prijatelju: „Z Bogom, spomnite se časi na-me!“
Bojar dvigne oči in sreča se z očmi Sare Mihaele,
ali njegov pogled je tako ognjeno strasten, tako bo¬
lestni eutje plamičejo iz njegovih oči, da Sara Mi¬
haela pobesi oči, spusti njegovo roko in stresne se.
Pervič se je ta pot vkradla v njeno dušo misel:
Ljubi me, ali ne tako, kakor svojo sestro.“

Kirdžali vidi vse to, ali njegovo oko —sokolje v
hoju, nič ne vidi tu, le navadno slovo o ločitvi. Tu¬
dor poljubi dete, da Sari Mihaeli ga v naročje in
pade materi pred noge: „Bodi zdrava, draga mati,
daj mi blagoslov!“

Bojarka ga zaznamova z znamenjem svetega križa:
»Blagoslovi te Bog, kakor te blagoslavljam jaz. Bodi
Bog s teboj." — Vzdigne ga, objame in poljubi na
delo, na obličje: „Bodi zdrav, Tudor moj!“ — in
solza materinske žalosti se jej uterne po nagubančenem,
Po velem obličji.

Vroč, kakor bi ga bila vročica kuhala, z ustnami
~~ ognjeno žgočimi, poljubi Tudor Saro Mihaelo. Glas
mu zadira, čudno pretergano, strastno, bolestno
Ogovarja besede: „Sara Mihaela, zdrava — srečna
spomni se časi na-me — na svojega" — zastane
1,111  glas v persih, kakor bi bil hotel kaj drugega po¬
udari, in komaj je iz persi prisilil besedo: „brata.“
Sara Mihaela vsa zarudela skriva svoje obličje

186

za sina; bojar, kakor v sanjah, objame Kirdžalija:
„Zdrav!“ pomermra še nekaj neumljivo in odide. Bo-
jarka se teši: „Hvalo Bogu, prijatelja sta, objela sta
se.“ Kirdžali premišlja: „Nič čudnega, da mu je lo¬
čitev tako bolestna, jaz vem, kaj je to, če človek
biva daleč od ljudi — dragih svojemu sercu.“ Oba
odideta in spremljata bojarja na pot. Sara Mihaela je
sama ostala s sinom; serčno želi, da ne bi bila res¬
nica to, kar se jej zdi, da je začutila v Tudorjevem
sercu ; miluje ga zarad njegove osode, boji se, da bi
Kirdžali ne vganil njegovih čutov. Ljubi svojega moža
nad življenje, ali boji' se, da bi mu ne zavrela strast,
ne verjame, da bi bil čas ali terpljenje moglo za¬
dušiti ogenj njegove strastne duše.

Minilo je nekoliko dni po Tudorjevem odhodu.
Miloš in Kirdžali sta šla do ečla razrušit muzulmanske
podertine; bojarka in Sara Mihaela ste sami ostali v
rudniškem gradu. Prišel je večer, zmračilo se je na
nebu, zmračilo na zemlji. Zvonovi so odpeli večerno
molitev; okoli gradu so se razstavile podvojene straže
na noč in ljudjč legajo spat. V gradu je vse mertvo.
Bojarka kleči v svojej čumnati pred obrazom matere
božje in moli sinu za srečo, Sara Mihaela je povspala;
sede k zibelki, sklene roke na persih in premišlja'
V alabastrovej žarici (urni) gori svetilnica; njena medla
svitloba se razliva po bogatih pogrinjalih, po vele'
krasnih, pisanih šarenicah, kakor bi se hotela skrivaj
napiti njih čarne jasnosti, njih zlatega in sreberneg 3
leska. Gasi pomiglja bleda luč na otrokove pelm*

187

pobledi žar nad njimi in posmeje se nedolžnemu an-
geljčku; časi splava krasnej ženi na obličje in jasnejše
posveti — ali iz radosti, da je našla pravi izvirek
jasne krasote, ali iz žalosti, da bi s svojo svetlobo
zatemnila blesk njenih oči; časi pa posveti v staro
Zulmo, ki sedi v kotu in vpira oči v ženo, ki jo je
pri svojih persih gojila, pestovala na svojih rokah.
Dolgo časa molčite obe, naposled pestina predrami
molčanje.

Serčice moje, zlata moja ribica, kaj ti zopet
žalost kali oko? zakaj se ti dvigajo persi? zakaj vzdi-
haš? Saj je nazaj prišel Kirdžali, saj te ljubi, kakor
te je poprej, zdaj mu nikakoršna nevarnost ne preti,,
nikoli se ne ločita več. Iznebi se svojih skerbi, take
misli te le morč; serkaj srečo zdaj, živi sreči, saj
je tebi ustvarjena."

Sara Mihaela vzdihne, ozre se na Zulmo: „Kako
M se veselila, ker vse žaluje okoli mene? Bojarko
skerbi tero, in moj mali Kirdžali je žalosten."

„Žalujeta po Tudorju," — in stresne z glavo,
~~ „ubogi Tudor!"

Sara Mihaela se prime za čelo: „Ne mara bode
lam srečen!“

„0 nemogoče, preveč vas je ljubil. Koliko je
terpel, ko je odjezdil od tu, kako me je prosilr
Zulma, spomni časi na-me Saro Mihaelo, jaz jo tako
ljubim. Bojar te je tako ljubil, kakor zares svojo sestro."-

Sara Mihaela povzame: „Kakor sestro" — in
šepne: „0, ko bi res bilo to."

188

„Ko je bil Kirdžali daleč od nas, kolikrat je
Tudor omenil: „Ko bi jaz bil njen mož, ljubljenec
Sare Mihaele, vsemu bi dal slovo, ničesar bi mi ne
manjkalo; zdaj pa sem le njen prisvojeni brat, in
kaka sreča to meni! —- Kolikrat je bil hud na Kir-
džalija, kolikrat ga je klel, kajti tvoja žalost je bila
njegova žalost, tvoja bolest njegova bolest. Če me je
še tolikrat srečal na dan, vselej mi je mignil na stran
in vprašal, kaj ti delaš, kaj govoriš, kako spiš, ali
kaj govoriš v spanji, o čem, o kom, ali kaj tvoje
dete. Nikoli ni mogel nehati, jaz pa sama nisem ve¬
dela velikrat, kaj in kako bi mu odgovarjala. Ko je
odšel, tisti dan je ves neumen hodil okoli, planil je
v vajino sobo, ko vaju ni bilo notri — Kirdžalija in
tebe z otrokom, jokal je, vil roke, poljubljal tvojo obleko,
vzel Kirdžalijevo orožje in jezen ga je vergel na stran;
in ko sem jaz stopila v sobo, prosil me je na kolenih,
da bi živej duši nič ne razodela tega, kar sem videla
in slišala. Na senco tvoje matere, na Boga ti prisegam,
ko ne bi poznala čiste Tudorjeve duše, njegove ne¬
dolžne vesti, menila bi, da te ne ljubi tako, kakor
ljubi brat svojo sestro, ampak kakor ljubimko."

Sara Mihaela je ves čas solzna in bridkoserena
poslušala Zulmo, ali ko je zadnje besede izgovorila
pestina, vstane s svojega mesta: „Nehaj, Zulma!''
in stopi k oknu, odpre ga in nasloni se na spodnjo
mrežo, da bi s čistim zrakom razvedrila si nepokojno
dušo. Sladko jej pomladanjski vetrič diše v obličje m
na drobne kapljice razpihuje solze, ki se jej leskecejo

189

na trepavnicah. Nekoliko se je olajšalo jej serce: z.;
nekim tajnim čaročutjem je navdihnila jej dušo cvetna
vonjava, hladna rosa; terpka bolest njene duše se ne
protivi temu čaru, še veseli' se ga, kajti vse v natori
je soglasno ž njeno žalostjo. Mesec se je skril za
oblake, zvezda le tam pa tam sveti ktera, oblači ne¬
prijazno šume in nekam beže po nebu, z bližnjih gor
in iz lesov pa gluh, neprenehljiv šumot šušlja na uho..
Ali se to zračni duhovi posvetujejo in hrume? ali se
drob stresa zemlji, ali kaj ? Po notrinah starega gradu,,
njegovega zidovja se različno razlegajo enakomerni,
stražnji korači in brenket bojnega orožja. Po gostih
germičih čistoglasno pojo slavci; pojo in tope se od
čiste ljubezni do ljubice rože, in iz bolesti, ker ima
njih ljubimka le krasnobojno cvetje, ker nima druga-
oega življenja. V travi murni čerčč, kakor bi se po¬
smehovali božjim pevcem slavcem. — Sara Mihaela
vse to sliši, vse to vidi, miluje Tudorjevo osodo,.
žaluje, ker se je slutnja zmenila jej v resnico. Ta
žalost se pa sestri s skerbjo, kaj Kirdžali; če¬
ravno je odšel le za nekoliko dni, po borišču ven¬
dar sičejo kroglje, gore meči: ni treba daljšega časa,
življenje kmalo ugasne človeku; in tam, kamor sta
šla z Milošem, ondi se utegne vneti še vojska. — Ura
z gine za uro, ali Sara Mihaela, kakor je stala pri
oknu, tako stoji še zmerom; kakor je premišljala,
tako premišlja. V tem zasliši nekak zvuk, nastavi
ul >o, posluša, — to strune pojo na šezdari. Strune
ntihnejo, in kerhko zakrili nekak spev — bojna bol-

190

garska pesem, taka, kakoršno so nekdaj konjiki Al-
banje peli njenemu očetu, kakoršno je Kirdžali pel
njen rojstni dan, ko je pervič videla ga. Prikaže se
jej oča: postaral se je, čelo ima nagubančeno, lase
in brado srebrobelo, oko mertvo od same žalosti,
v obleci je v tistej, v kterej je bil njen rojstni dan;
zdi se jej, da se smehlja. Ali naglo je na stran obernil
obraz, izderi tisti meč , s kterim je tisti dan ukrotil
vporne Albane, in zaviktil ga je preteče. Komu grozil
Mlademu načelniku albanske straže, Kirdžaliju, ta¬
kemu, kakoršen je bil takrat. Paša kolne, kakor bi
germelo. Koga? Saro Mihaelo, svojo nezvesto, nepo¬
slušno hčer. Vmes pa doni bolgarska pesem, krilijo
strune na šezdari. — Sara Mihaela se stresne, sten®
se jej pred očmi, verti v glavi, oslabi — vsklikne:
„Zulma 1“ — in zgrudi se na tla. Zulma se zdrami,
vstane, dvigne Saro Mihaelo; Sara spregleda, sklene
roke: „Oče, odpusti!“ — potem se stresne: „Kir
džali, reši me 1“

Zulma jo položi na posteljo: „Kaj ti je, draga
moja?“ — Sara Mihaela jej ne odgovori, žarko začne
jokati. Zulma stopi k oknu, pogleda skoz-enj,
gleda, ali nič ne vidi, — vleče na uho, le slavčki
pojo, poje šezdara in razlega se bolgarska pesem,
drugega ne sliši nič. Pogleda na bastijo v kotu P n
gradu: pod streho beril' luč, in od tam doni šezdara
in krili pesem. Zapre, okno, ali ne čudi se, ker n
kdo je v bastiji. Stopi k postelji k Sari Mihaeli, bw'
kostnica joče in molči tešilnim Zulminim beseda®-

191

V tem zakriči' dete v zibelki, in mati neka plakati,
vstane, skloni se nad zibel in začne s poljubci po-
vspavati sinka, ker materino serce je zmerom odperto
otrokovemu glasu. Otrok se pomiri zopet in zaspi,
Sara Mihaela se malo poteši. Zulma sede k njej :
»Zvezda nebeške krasote, zaklad večne dobrote, povej ;
kaj ti je bilo?“

Sara Mihaela žalostno pobesi glavo: „Videla sem
očeta jeznega, klel me je, grozil se Kirdzaliju."

To se ti je le senjalo, hunska moja; Mehemed
je daleč od tu, nikogar ni bilo na vertu.“

„Saj nisem spala; dobro sem slišala šezdaro in
bolgarsko pesem, tisto, ki so jo peli Albanje, konjiki
®ojega očeta, ki —“ zajeclja, in ni izgovorila.

Zulma se posmeje: „Slišala si, rajski biser, cula
šezdaro in bolgarsko pesem! Idi, ne mara ji bodeš
®e,“ — in obč stopite k oknu. Zulma odpre okno —
nič ne slišite; ogenj je ugasnil v bastiji. Zulma pokaže
na  bastijo s perstom: „Tam v ječi sedi Ahmet, vi¬
linski paša — in njegov sin Abdala poje in igra na
šezdaro, da si krajša neskončno dolge ure v zapertiji."

Sara Mihaela vsklikne: „V preobilej sreči sem
Pozabila na-nji. Ahmet je največi prijatelj mojega
očeta, Abdala je njegov namestnik, in jaz, Meheme-
dova hči, lahko bi jima bila olajšala osodo, pa je
nisem. Bridko mi je očital to oča. Zulma, s svojo
jezo mi je oča pokazal svojo voljo!" — Pogleda na
bastijo, pa nič ne vidi. Na nebu se je začelo ravno
sv etliti, slavčki na vse gerlo pojo noči poslednje slovo.

192

Sreberna rosa napaja zelenje, ali ne blišči se, in bledo
rudč slavcem cvetice, hvaležne svojim ljubimcem za
ponočne pesmi. Kmalo umolkne vse, in mertvaška
tihota kraljuje povsod okoli. Zdi se, da mertva — da
živa natora s slovesnim molčanjem časti trenotek, ko
zemlja slači nočno oblačilo in oblači se za dan. Sara
Mihaela zapre okno, poklekne pred zibelko k svo¬
jemu sinu in začne moliti jutranjo molitev; tudi Zulma
moli na kolenih: obe djanski in besedno častite Boga,
stvarnika nebes in zemlje.

Vstalo je zlato, krasno solnce; po vsem obzora
segajo žarki njegovega veselega obličja. Gotovo se ja
razkošno kratkočasilo in veselilo vso noč. Najmanjši
oblaček ne kali njegovega obličja; tako čisto je nebo,
da je čarokrasen pogled na-nj, da se zdi človeku, da
krilate angeljčke vidi na njem. — Sara Mihaela j*
bleda in zamišljena, bolestno ima obličje, dušo ža¬
lostno. Na blazini sedi in pogleda kmalo na sina,
kmalo skozi okno na bastijo, in rada ali nerada —
zmerom misli na nesrečno Tudorjevo osodo. Bojarka
stopi v sobo in hoče z nasmehom zatajiti bolest svojo
duše; obe terpite, in obe bi se radi tešili. Sari Mi¬
haeli je bilo že na jeziku: „Mati, ne žaluj, Tudorja
se ne pripeti nič hudega;“ — ali bojarka je poprej
spregovorila: „Draga moja, Kirdžali bode zdaj zdaj
tu, ti si pa tako žalostna, kakor bi bil na veke od¬
jezdil."

„0 ne, mati, vem, da pride nazaj — usmilj enl
Bog me ne oudovi drugoe, ne osiroti mojega sina

193

reč, — ali prijatelj mojega očeta in njegov sin ža¬
lostne dni uživata tukaj v zaporu, mene pa ni bilo
skerb njima za olajšek“ — in teši se natihoma , da
more pozabi na dolžnost Mehemedove hčere očitati
tso svojo bolest. Da-si ljubi Tudoija kakor brata,
vendar jo rudi njegova nadbratovska ljubezen; njej
še na misel ni prišlo nikoli, da bi jo kdo drug
nego Kirdžali mogel ljubiti tako, kakor ljubimec ljubi
ljubimko. Tujo grešno ljubezen ima za svoj greh in
celo misliti je sram je na to.

Bojarka odmaje z glavo: „NiČ hudega se ne
godi tema Muzulmanoma v ječi kristijanskega Miloša,
ko bi le najinim sovercem v muzulmanskih ječah bilo
tako.“

V tem na nasipih pred vrati trikrat zadone ja¬
ničarski rogovi in odmev se mnogotero razlega po
starem gradu. To je znamenje, da je prišel gospodar,
vladar gradu in deželi. Sara Mihaela popade sina v
naročje: „Naši so prišli!" — in zgine iz sobe. Bo¬
jarka vzdihne: „Kdaj bode tisti čas, da Tudor tako
pride v hospodarski grad pokojnih Brankovanov?" —
samisli se in oko se jej razvedri: „Tudi to pride še
na versto! poljska kri je z nami; Ivonijevo proroštvo
Je sveto" — in resno odide za Saro Mihaelo.

Pred vrati se zbira straža, in sel, ki je pridirjal
'n oznanil Milošev prihod, pelje spehanega konja na
ivor. Jezdec grč poleg konja in tako terdo stopa,
kakor bi imel svinčene noge; tudi konj se vleče kakor
® e gla in bersa s kopiti. Ko Sara Mihaela zagleda
Kirdžali. 13

194

jezdeca, vsklikne: „Ali gre tudi Kirdžali ? 11  Sel jo
pogleda v oči, odmaje z glavo in nič ne odgovori.
Sara Mihaela ga pogleda in obledi. V tem pride stražnji
kapitan: ,,To je černi romar, ali ne veš ? 11  — Gor¬
janec se nasmeje: „černi romar gre z Milošem. Kako
bi se njemu zgodilo kaj! Njega se ne prime ne krogla,
ne železo, ta človek nima človeških kosti niti člove¬
škega telesa 11  — in pozabivši, da mu je počitka treba,
začne pripovčdati, kako so novo turško vojsko raz¬
kropili pri Sarajevu, kako je tam čemi romar po
svojej navadi natolkel Muzulmane in ostanke njih
vojske gnal in razpodil v lesove in na gore. Sara
Mihaela na vse uho posluša sela, deček se pa smeje,
kakor bi umel, da o očetu pripoveda posel. Bojarka
se teši: „On osvobodi daško zemljo 11  — in poslov
konj zmerom pobeša glavo in cenklja z uzdo, kakor
bi poterjeval besede svojega gospoda, svojega bojnega
tovarša.

Obe ženski odidete na nasipe pred vrati in gk'
date v daljavo: po cesti od Sarajeva se giblje pehota,
jezdijo konjiki. Temna in dolga je versta te vojske;
kakor kak oblak pri tleh, tako plava prah na široko
po obeh strančh ob cesti; čudno se bliska orožje,
kakor bi same strele švigale iz ljute zemlje; konji to -
počejo, vozovi derdrajo, da se sliši kakor hrum* 0 '
čonosnih oblakov, in bojno petje se razlega kakor
grom iz daleč. Bolj in bolj se bliža vojska. Nek } el '
dec zdirja naprej in v skok jezdi proti gradu; burk*
mu je splavala kvišku in vihra v zraku, kakor bi ^

195

hotela s pleč splavati, ali kakor na ladiji prapor
plapola v burji; vse štiri podkve iskrega konja kmalo
bij6 ob terdo cesto in krešejo iskre iz tal. Konj je
čern kakor krokar, nima je lise na sebi, in jezdec
je černo oblečen, to je Kirdžali! Gotovo je zagledal
svojega angelja, zato je obernil obraz na-nj. O kako
krasen je na tem konju! To ni Kirdžali, aga albanske
straže, ki je po silistrijskej bitvi na poti nazaj v Iz-
majlov podil konja, da bi bil omotil očitajočo vest,
da bi bil iz same sramote kar najberže moč v zidovji
muzulmanske sužnjosti skril obraz grešnega kristijana,
sinu — nezvestega svobodi. — To ni Kirdžali, ban
razbojnikom — na poti iz hrazgraške moritve, to ni
harambaša bolestne duše, obupljivega obraza: takrat
bi bil rad, da bi ga nihče ne bil videl, celo nemih
hrastov v lesu in mertvih skal ga je bilo strah; ali
to je Kirdžali, zavetnik svobodi, brambovec svete
v ere, ponosne duše, ponosnega, jasnega obličja. Vsem
ki smelo in prijazno gledal v oči, in rad bi, da bi
vs i gledali na-nj, kajti izveršil je svojo dolžnost, in
la pot ima vest tako čisto, tako jasno, kakor solnce
obličje. — Sara Mihaela steče z nasipa, spoznala je
■noža, svojega ljubčka. Komaj je razjahal konja, že
s ta mu žena in sin v naročji. Ta pot ga sinek z obema
rokama objemlje okoli vrata, ne boji se njegovih berk,
dotiče se jih s svojimi majhnimi ustnami in spenja se
k konju. Žena ga vprašuje: ali je zdrav, ali je bil
srečen v boju, in s sto in sto drugimi vprašanji ga
zasiplje, on pa jej odgovarja s poljubci in solzami

13 *

196

goreče radosti v očeh. Zdaj je srečen, da ni bil še
nikoli tako, ker mu nič ne kali, nič ne oblači sreče,
ki jo uživa: to je sreča prerojenega človeka, ki se
je izvil zločinstvu iz sužnjostiin vernil poštenosti pod
krilo; človeka, ki je odstavil od ust čašo z nečistim
pilom životne strasti in začenja srebati pijačo iz či¬
stega vira blagega pokoja.

Slovanski Miloš se bliža gradu, in Serbje z gen
mečimi klici pozdravljajo svojega dragega gospodarja.
Ali kdo je ta jezdec na belem konju na Miloševe]
strani? Pogled njegovih oči je neprijazen kakor čukov,
kedar prileti kam pod streho, smert oznanit komu v
hiši. Sara Mihaela ga spozna in stresne se. Sama ne
ve, ali je njen prijatelj ali sovražnik, toda nek tajni
glas jej šepeče na uho: to je zli duh tvojega moža.
Žalostna slutnja jej stisne serce in bridko pogleda
Kirdžalija , kakor bi mu hotela na obrazu brati be¬
sede: tvoja slutnja je prazna. — Tudi bojarka je
spoznala jezdeca — to je bojni sin, to je Mihajlato-
Arnavt sname čapko, nizko se prikloni bojarki, P n '
kloni Sari Mihaeli, in zlosten polusmeh mu skrivi
rujava usta, ali Sari Mihaeli na grožnjo: ne bodeš
se ga veselila dolgo časa, ali pa Kirdžalija mil oje :
zopet si se vklonil moči svoje žene. -—- Za tem !C
šli v grad, vojska je prihermela pa v Rudnik. Serbje
so radostni kakor tiči pomladi; razhajajo se po mestui
s poljubci in objemki pozdravljajo svoje družine ®
živo dopovedujejo vojsko. Zvezna Mihajlakijeva trum*
stoji na strani, vsa skup, stoji kakor les samih smereh

197

Kirdžali je sam pri Sari Mihaeli; zapazil je, da
ima ljubka bledo obličje in oči zajokane. Poljublja
jo, objema in vprašuje, zakaj je objokana; Sara Mi¬
haela mu pripoveda o Ahmetu, o Abdali, o svojej
ponočnej prikazni, ali o Tudorju ne eerhne nobene
besede. Kirdžali objame ženo: „Kar le želiš, vse naj
se ti zgodi," in odide nekaj pomenit se z Milošem.

Miloš gosti: v gradu in na grajskem dvoru se
mize kar šibe pod obilim jelom in pilom; gostje se
veselo razgovarjajo, in jedo in pijo; serbski vodniki
m vojščaki derže kupice v rokah in kriče: „Naj živi
slovanski Miloš! Naj caruje njegov rod na vekov veke
našej zemlji! Naj živi černi romar! Naj za zmerom
ostane pri nas!“ — Miloš stopi na pomole s čašo v
f oci in s krepkim glasom odzdravi: „Naj živi svoboda
m braterstvo serbskega ljudstva! jaz nisem vaš car,
jaz sem vaš brat; Bog daj, da bi po vseh slovanskih
krajinah skor razcvela taka svoboda, tako braterstvo"
— in na dušek izprazni čašo. Ljudstvo dvigne Miloša
kviško na rokah in kriči: „Naj živi naš Miloš! Naj
živi naš Miloš!" — Za tem stopi Kirdžali naspred,
*n tudi njega dvignejo na rokah: „Slava ti, černi
romar!" — Zrak huči od radostnega krika, zemlja
doni od radostnega topota, in ljudje dušo in telo poje
s  pijačo dobrodejne sreče.

Po gostiji začno serbski bojanje*) peti serbsko

*) Bojanje, to so pesniki, pevci, ki so na vsakej serb-
skej, bolgarskej, černogorskej, celo na bosniškej

198

pesem; pojo na čast, na slavo svojim pradedom, na
čast in slavo živemu rodu, na čast, na slavo slovanskej
bodočosti; in na počinek njih persim dom' godba vmes,
na nasipih zažigajo pa možnaije. — V kneževej čum¬
nati na vajšnieah sede Serbke bogato oblečene; med
njimi sedi bojarka, kraljica častitljive starosti in sku-
šenosti , sedi' Sara Mihaela, kraljica krasote in ve-
ličasti. Čisto kakor ogenj po sobi žare biserji na
njenej obleki, ali stokrat živejše se blišči' ogenj njenih
čemih oči. Bogata je njena obleka z orientalsko kra¬
soto , ali stokrat bogatejša je njena postava z vzviše¬
nostjo. Pri njej sedi' Zulma z otrokom na rokah, Kir-
džali stoji pa pred njo, bolgarski oblečen. Na obličji,
v postavi Sare Mihaele se odlikuje ponos svetne kra¬
ljice, dedšina Mehemedove kervi, materinska častit¬
ljivost — glas kervi, zaklad nežne duše, ponos srečne
ljubke — sad ljubezni, razkošje kipečega serca.

Miloš stopi noter: „Kirdžali! vidinskega pašo in
njegovega sina prepuščam tebi, stori ž njima, kar
hočeš. 11  — Ni še izgovoril teh besed, pripeljejo oba
zalotenca. Stari Ahmet pogleda po pričujočih z očesom
mertve hladnosti in gladi svojo kakor mleko belo
brado z roko, od starosti nabrano in terdo. Zdi se,
da ga vsak las, ki ga pogladi v pričo ljudi, spomni

gostiji. Bojanje v verzih deklamujejo davne dogodk®>
bitve, domovinsko srečo in nesrečo. Njih deklamacij®
so precej dolge, polne živih obrazov in dramatičnih
resnic. Bojane časte mogočniki in ljudstvo.

3 99

na kak čin svojega življenja, in da s tem spominom
hoče zatreti terpke čute svojega zajetja. Mladi Abdala,
berhek in lep, kakor ceder na Libanu, mogočnega in
ob enem groznega pogleda , kakor lev na afrikanskej
pustini, gleda okoli po sobi, in Sari Mihaeli na obličji
se mu vstavi oko. Debelo pogleda, na pol odprč
usta in na čelu se mu napnč žile ; to so orientalcem
znamenja posebnega zavzetja in nadnavadne zamak¬
njenosti.

Kirdžali stopi naprej: „Paša vidinski in ti aga
albanski, svobodna sta! Za svojo svobodo bodita hva¬
ležna Mehemedovej hčeri" — in pokaže z roko na
Saro Mihaelo, ali na očeh se mu vidi, da ne gleda
kaj rad starega Ahmeta; toliko sinov mu je ubil v boju.

Stari Ahmet si zakrije obraz s sterhlo roko: „Me-
hemedovej hčeri, tej, ki je zapustila očetov dom, ki
se je izneverila svetej prerokovej veri? Tebi, nezvesti
Muzulman ? — Naj le odpeljejo naji oba zopet v ječo,
jaz nečem od vaju svobode."

Kirdžali spusti obervi na iskre oči, in roka se
»ra stresne: „Ahmet, ne jaz ne Sara Mihaela nisva
nikoli častila tvojega preroka, midva sva zmerom bila
Kristijana,“ — stisne v roči jatagan in stopi še en
Korak naprej. Sara Mihaela ga prime za roko: „Kirdžali,
to  je prijatelj mojega očeta; kroti svojo jezo, prosim
k!" in nekaj tako milega veje v njenem glasu, da je
Kirdžalija sram svoje prenagle jeze; stari Ahmet se
Kesa svojih besed, ker je serce ranil jej ž njimi.
•Abdala bi precej na obraz padel pred-njo; Miloš in

200

pričujoči je gledajo z rosnimi očmi; Mihajlaki preži
iz sosednje sobe, smeje se in misli: „Kirdžali ni še
obabel, še precej svoje stare vrelosti ima v sebi.“ —
Kirdžaliprime ženo za roko: „Ljuba moja, nič žalega
mu ne storim. Obljubil sem ti, Ahmet, čuvati življenje
Abdali, vprašaj ga , ali sem bil mož-beseda ali ne.
V boju s tvojimi sinovi sem nastavil življenje življenju.
Meni se je smehljala sreča, jaz nisem mogel za to.
Svojej veri se nisem še nikoli izneveril. Podaril sem
vama svobodo, ali če je nečeš od mene, od Mehe-
medove hčere, sprejmi jo od Miloš-Obrenoviča.“

Ahmet nič ne pokaže, da bi mu bilo le količkaj
ganilo dušo: „Kirdžali! ljudje te bodo sodili in Bog,
jaz ne. Izpolnil si svojo obljubo, hvalo ti za to; zarad
mertvih sinov nisem hud na-te, to jim je bilo odso-
jeno; sprejemljem svobodo, božje povračilo vam za-njo,“
— in natihoma je pristavil: „Mohamed poteši Mehe-
meda 11  — in hotel je oditi. Miloš ga zaderži in povabi
k večerji. Stari paša odmaje z glavo: „Veselite se,
dokler imate čas , naji pa pustite , naj žalujeva, ker
ne vemo, kako dolgo je do vaše žalosti in do najine
radosti.“

Abdala ves ta čas ni obernil svojega očesa s
Sare Mihaele; predno je odšel, pogledal je na-njo tako,
kakor bi bila hotela ves njen obraz zapomniti njegova
duša. Rekel je Kirdžaliju: „Midva se snideva na bojišču;
obljuba mojemu očetu se je iztekla, takrat se posku¬
siva zares . 11

201

Kirdžali pogleda na-nj. „Dobro!“ — in Muzul-
mana odideta.

Mihajlaki stopi h Kirdžaliju in šepne mu na uho:
„To je oča Hussejnov, Seliminega zasnubljenca.“ Kir¬
džali se oberne in nič ne odgovori, ali čelo se mu
je pomračilo, in zaškriplje z zobmi. Sara Mihaela je
zmerom žalostna, komaj zaderžuje solze, ki jej silijo
v oči. Muzulmana jezdita k bolgarskej meji, spremlja
ju množna serbska straža. Stari Ahmet premišlja:
„Ubogi Mehemed! ne dobo svoje hčere nazaj. Abdali
neprenehoma blodi po glavi: Krasna je Mehemedova
hči, o kako srečen je ta neverni pes, ker je dobil
njeno roko, dobil njeno serce. — V Rudniku je do
velikega dne trajala gostija.

Po gostiji se je Mihajlaki hotel nekaj pogovoriti
sKirdžalijem na strani; šla sta torej v posebno sobo.
Sara Mihaela vidi to, ali ne upa se premotiti moževe
volje; le moli, prosi Boga, da bi oglušil njegovo uho
donosnemu nasvetu.

Kirdžali pripre duri: „Kaj hočeš, Mihajlaki?“

Arnavt zabliska z očmi, zaviše berke: „Kaj ho¬
čem? da bi bil ti ban, car, a ne Milošev sluga . 11

„Jaz nisem njegov sluga, jaz sem njegov prijatelj . 11

„Ha, če je to tako, idi in pomozi Tudorju za
Gospodarja; potlej bodeš tudi njegov prijatelj, kakor
sam mčniš, kakor ljudje menijo, pa njegov sluga.
Kirdžali, idi z nami, imamo ljudi in dobomo še drugih,
8a j so še slovanske krajine, da čakajo svojega Miloša . 11
" Kirdžali je mirno poslušal te besede, ali Mihajlaki

202

pristavi: „Zapusti ženo, saj te ne ljubi tako gorko.“

— Kirdžali mu ni pustil dogovoriti: „Kaj se upaš
govoriti o mojej ženi, pes prokleti!“— Kri mu zalije
obličje in oči začno iskriti se.

Amavt se ne boji: „Vprašaj svoje žene, njenega
serca zastran bojarja, ono ti povč.“ — Kirdžali je
že izderi jatagan: „Pes prokleti, duša izdajna!“ — in
skoči k njemu. Prederl bi mu bil persi, ali Mihajlaki
zbeži skozi duri in zapre je za seboj ; ostri jatagan
se zapikne v duri. Kirdžaliju se stemni pred očmi:
„Opravljivec! da bi me ona izdala! to ni mogoče!“

— Izdere železo, gre gori in doli po sobi, obstoji,
zavihti z roko: „Kdo zna, tudi ona je ženska" •—
in stopi k durim, hotel je za Mihajlakijem. Ali duri
se odpro in noter stopi — kdo ? Sara Mihaela s sinom
v naročji. Videla je Arnavta, da je na vso sapo bežal,
zato se je vznemirila: ne mara se je kaj zgodilo možu;
torej se je derznila ter stopila v sobo. Kirdžali po¬
gleda v angeljsko obličje svojej ženi, v nedolžni
obrazek sinu, in jeza, sumljivost, vse hude misli mn
izginejo iz razburjene duše; verže železo stran in
prime ženo za roko: „Ali me ljubiš?"

Sara Mihaela se mu spusti v naročje: „Ako te
ljubim, Kirdžali ? O, ljubim te nad-sč, nad vse na svetu!“

Kirdžali jo poljubi in povzame dvakrat: „Ljubi
me! ljubi me!“ — in ko zagleda Mihajlakija, da in
gradu jezdi s svojo trumo, prekriža se in radostno
vsklikne: „Hvala ti Bog!“ — kakor človek, kteri je
satana odgnal od sebe.

203

XVI.

Srečno teko ure bivavcem rudniškega gradu. Miloš
je pregnal Muzulmane, iztrebil serbsko domovino, in
raduje se mlade svobode slovanskega naroda, raduje
svojega sadu. Bisurmanski padišah se je uklonil Slo¬
vanu, poprosil ga miru, a Miloš se je pomiril ž njim,
ker vsak umen vladar hoče pokoj po vojni, zato da
red ustanovi doma ter strah zada sosedom. Bojarka
zmerom dobiva sporočila o Tudorju, zdaj je na Mul-
tanskej, med multanskimi brati; tam se snujejo važne
reči. Slovanski Miloš ve to, in bojarka se nadja, da
oroži Kirdžalija, plod poljske kervi, da obudi daško
svobodo iz ledovitega groba. Hladi si dušo z mislijo,
da kmalo vstane vlada pokojnih Brankovanov. Kirdžali
se zamakne časi v slavo, v mogočnost, in da-si mu.
se zdaj pa zdaj posilijo na misel Mihajlakijeve besede,
piknejo serce s želom strupovite sumljivosti, vendar
— vse to ga mine precej , da ga le pogleda Sara
Mihaela, zdajci zgine vse, kakor rahla jutranja megla
pomladi, če solnce jasno posije. Mož divje duše, pa
je pozabil svojih sanjarij, nekdanjih ljubimek svojih
ponosnih misli, iznebil se merkle obupljivosti —nad¬
ležne prijateljice strastnega ponosa; brani se celo
vesti; ne posluša njenega očitanja, neogibljivega na-
stopka po grehu. Sleherni dan moli in hvali Boga,
vsako uro vidi Saro Mihaelo, svojega rešnjega angelja;
Mi to ni zadosti, da mu Bog vse odpusti, da vse po¬
zabi ? V Kirdžaliju ni še ponehal životni ogenj, ni še

204

ohladila se kri v njem; ta ogenj ga žge kakor živo
oglje, kri mu vre po žilah kakor krop; pa je že to¬
liko prebil na svetu, da mu strah prešine ude, če
samo pomisli na to, če preleti na širno polje doživele
terpkosti; da ga groza spreleti, če mu pride na misel,
Bog ve, kaj bi se mu pripetilo še, ko bi se vnovič
upal v životni tomun, v nevarne kernice. Rad bi se
posvetil le ženi, le sinu; zdi se mu, da vidi vsak dan,
vsako uro, kako ognjena ljubezen bolj in bolj vzvišuje
lesk čarne krasote Sari Mihaeli; zdi se mu, da vidi, kako
raste sin pod očetovskim krilom. Sara Mihaela je srečna,
ker mož uživa blagost, in srečna zida sinu zlate gra¬
dove v oblake; če se zamisli časi, če je žalostna,
nihče nič ne ve za to, nihče ne vidi nič.

Tako je bilo v rudniškem gradu; ali, Bog s
srečo in pokojem nadarja človeštvo, svoje otroke, s
kervjo svojega edinega sina otete iz peklenske suž-
njosti; satan, v božjej jezi vtopljen, sovražnik člo¬
veku , božjemu obrazu , ta mu pa kali srečo in mir,
kakor nalašč, božjej volji na kljub.

Lep dan je, poleti. Poldansko solnce peče in
žge kakor ogenj. Miloš in njegovi gostje so v bukovji,
v gaju precej pri gradu. Bojarka se meni z Milošem,
Kirdžali se po travi valja s sinkom, in da bi kratko¬
časil svoje dete, igra ž njim kakor otrok. Sari Mi¬
haeli sladkost, blagost obhaja dušo; stokrat rajša vidi
moža, da iz same očetovske ljubezni igra kakor otrok,
nego je nekdaj videla ga na konju, ko je bil prete¬
čega obraza, ko mu je ponos bliskal iz oči, ker to

205

hladi le samoljubost slavohlepne žene, da ima viteza
ljubimca; taka ljubezen pak, kakoršna je Kirdžalijeva
zdaj, z razkošjem napaja dušo rahločutnej materi,
da ima za moža človeka nežnega serca. „Kako me
ljubi, vse to dela le meni na ljubo,“ misli si in s to mi¬
slijo poji svoje čute. V tem pride nek serbski sel in poda
Milošu in bojarki nekako pisanje. Miloš bere in stresa
z glavo, bojarko spreleti kmalo strah, kmalo se jej
pomrači čelo: „Sara Mihaela, draga moja hči, po¬
gledi , kako Tudor misli na nas, kako se mu toži po
nas.“ — Sara Mihaela stopi k njej, bojarka jej da.
pismo in pokaže, kaj naj bere. Ko Kirdžali zasliši
ime Tudor, neha igrati s sinkom, brani z roko otroku,
da ne igra dalje, in tako zamaknjeno in izvedavo gleda
ženo, kakor bi se bal, da mu ne bi ušla ne najmanjša
zmena njenega obličja, ne najmanjši gibljej njene po¬
stave. Čuden človek! Časi je srečen, pokojen, vidi
se, da mu ne manjka ničesar, ali v tem nenadno vjame
kako besedo, ki ni nič, in ob tla je precej vsa sreča,
ves njegov pokoj. Sara Mihaela bere, zaradi, obledi,
zopet zaradi in nekoliko solz jej kane na popir. Kir¬
džali plane po koncu; tako se stresne, kakor bi bil
merzličen, kakor bi mu ognjene iskre letele iz oči.
Pervi trenotek je hotel iz rok iztergati ženi list, in
Bog večni vedi, kaj bi jej bil storil; ali kakor bi bil
napel vse žile, da se je zderžal, nanagloma se oberne
in odide po gaju. Otrok začne jokati, in kakor bi
mu sape zmanjkovalo, kliče: „Atej ! atej !“ — Sara Mi¬
haela se ozrč. Sinka vidi na tleh, in ko pogleda za

206

Kirdžalijem med drevjem, zakliče: „Kirdžali!“ — ali
Kirdžali se ne zmeni, ne ozre; Sara Mihaela meni:
„Ne sliši me, gotovo gre po kako igračo otroku.
Oberne se k bojarki: „Dobri Tudor, zmerom misli na
nas. Hvalo Bogu, nadja se, da pojde vse po njegovej
želji; srečen bode še na svetu." — Vzame sinka naroke
in začne mu nekaj pripovedati o Tudorju, ali otrok
mermra, kakor bi se posmehoval materi, stegne ro¬
kico in kaže na tisto stran, na ktero je odšel Kir¬
džali. Sara Mihaela odide po bukovji, kamor je dete
kazalo in kliče moža po gaju. Miloš je prebral pismo
in začel pripovedati bojarki. „Tudor mi oznanja, da
v kratkem okliče multansko svobodo; rad bi, naj mu
pomorem, ali roti me, da mu ne pošljem Kirdžalija
s pomožno vojsko. Pravi, da mu je hrazgraška mo¬
rija na veke zaperla pot v multansko deželo, ko bi
se on prikazal v Tudorjev tabor, da bi ljudstvo vstalo
zoper Kirdžalija, ali bi se pa celo skujalo in razderlo
osnutke na svobodo."

Bojarka žalostno vzdihne: ,,To se le senja njemu,
tega pa ne ve, da le Kirdžali more v življenje obuditi
daško svobodo. Miloš Obrenovič, povej, ti včš, ali ni
Kirdžali djanski zadostil za svojo pregreho, ki more¬
biti ni tolika, kolikoršna menijo ljudjč, da je?"

Miloš zaviše berke: „Serbje in jaz smo na veke
hvalo dolžni Kirdžaliju. Miloš Obrenovič nikoli ne p°'
žabi tega, in vsak trenotek se mu rad zahvali za to,
ko hitro bi mu bilo česa treba. Tudi Tudorju bi jako
rad pomogel, ali pogodil sem se s Sultanom, in kar

207

sva sklenila, to mora biti sveto. Očito ne morem začeti
vojske, ampak novcev mu lahko dam, orožirn Klefte,
na čelo jim postavim pa Kirdžalija, le sprijaznita naj
se; verjemi bojarka, resničen je naš slovanski pre¬
govor: boljše je sto prijateljev nego samo en sovražnik.'*
„Ko hitro se začne boj v Multaniji, precej poj¬
dem v tabor k sinu in pogasim njuno sovraštvo; Kir-
džali in Tudor bosta bojevala oba iz tistega namena,
oba za multansko svobodo; ali ti, Miloš, ne zapusti
svojih prijateljev, pomagaj jima z nasveti in djansko.“
„Dobil sem sporočilo, da Juri Kantakuzen pride
le-sčm s petrograjskega dvora, prosit za Greke in
Ipsylanty-ja, v vašej domovini hote iskati gerške svo¬
bode. Miloš hode gluh belemu caiju; ali svojih pri¬
jateljev ne zapusti nikoli. 1 *

Zdaj pride Sara Mikaela nazaj, nepokojna: „Ali
ni bilo Kirdžalija tu?“

„Menda je v gradu,“ odgovori Miloš, „idimo še
mi domu,** in odidejo. Deček neprenehoma kliče:
„Atej! atej !“ in Sara Mihaela je žalostna in razmiš-
Ijena, serce jej sluti nekaj hudega, ali sama ne ve, kaj.

Kirdžali beži iz gaja kakor vstekel, zmerom na¬
prej hiti, ne po poti, temuč kmalo stopa v brezno,
kmalo sope v hrib, kakor bi bil slep. Neusmiljeno
žge solnce, ali Kirdžali nič ne čuti, njega v notrini
pali nek drug, še hujši ogenj — žarljivost in sumnost,
V goščavi sičejo kače, po dolinah šumljajo množni
Potoči, in Kirdžaliju se zdi, da sliši: Tudor! Tu¬

dor!“ Tako se mu verti v glavi, kakor pijanemu člo-

208

veku. Obstoji, podpre se pod pazduho z obema ro¬
kama in tako stisne, kakor bi si hotel rebra na rebra
pritisniti. „Zarudela je, obledela, jokala, ko je brala
Tudorjevo pismo, videl sem jej rudečico na obličji,
videl bledost, solze. O jaz nesrečnež!“ — Pobesi oči
in zamišljen stoji; otare si čelo z dlanjo, kakor bi
hotel oživiti kak star spomin. „Ha, Mihajlaki je res¬
nico govoril; jaz sem bil slep, jaz sem bil gluh. Ali
nisem videl, kako sta se poslavljala, predno je odšel ? 11
imena pa ni izgovoril bojaijevega. „Ali nisem videl,
da je moj sin, moj otrok, poznal bolj njega, nego
mene? O, Sara Mihaela! jaz te tako ljubim!“ Stegne
roko nad glavo in na glas vsklikne: ,,Ali ni na tem
svetu ni kreposti ni sreče več?“ in gluh odmev se je
oglasil med skalami: „Ni!“ — Kirdžali, kakor bi se
mu bil strah vkradel v dušo, pobegne na drugo stran,
ali sam ne vč, kam hiti. Prikrili mu nek glas na uho
— to zvonovi pojo. Vstavi se, posluša božje zvonjenje,
in naposled skloni glavo k tlom: „Ne mara jo pa
imam po nedolžnem na sumu ....  Saj ima angeljsko
dušo. O ne! ona bi me ne mogla izdati. Jaz sem
grešnik, brez rodu, brez imena ! 11  — Pade na kolena,
terka se na persi, moli Boga, prosi odpuščenja, in
to trenotje se ga je zares usmilil Bog, ker včs čas
v tem njegovem serčnem in dušnem boju se ni ne
enkrat zbudil v njem grešni ponos, ni prisegel ne
natihoma, ne z jezikom hudodejne osvete.

Sara Mihaela odide gledat za možem; verne se
nemirna; skerbi je, kaj se mu je pripetilo; ali ne

2 <K>

pride jej na misel to, kar se godi' z njegovimi čuti.
— Na večer se verne Kirdžali, bled, utrujen, ne od
kakega dela, ampak od dušnega terpljenja. Žena ga
povpraša: „Kje šibil, kaj ti je, ljubi moj ?“ —Hotel
je povedati jej vse, kajti tega ni, da bi bil kdaj z
besedami tajil svoje serčne čute, da bi bil drugače
govoril, drugače mislil, na smeh imel obraz, ko mu
je jok silil serce, da bi bil objemal ljudi, priklanjal
se jim, takim, kterim bi bil raji ostri meč zavertal
v život, tega ni znal, pa se tudi učiti ni hotel; ali
ko je pogledal Sari Mihaeli v obličje in solzo zagledal
jej v očeh, potajil se je iz same bojezni, da bi
jej utegnil skaliti pokoj, da bi morebiti skalil čisto
svetišče njenega serca. „Nič mi ni, draga moja, to sem
le tako tak.‘ !  Tako se je zatajil pervič ta pot, ne hi¬
navski, ampak zamolčal je le to, kar je hotel pove¬
dati. Žena si misli: „Menda je že o vojni izvedel kaj,
pa so se ostanki nekdanje strasti izbudili v njem;“
»ali ker bi jih za nič na svetu ne bila hotela raznetiti,
ni  vpraševala več dalje, začela sta govoriti nekaj dru¬
gega. Bojarka in Miloš jameta govoriti o multanskih
vestih, o bodočej vojni. Bojarka poda Kirdžaliju Tu¬
dorjev list, a Kirdžali ga neče brati; bal se je mo-
r ebiti, da bi z obličjem ali pa s životom, s kakim
gibljejem izdal svoje dušne čute. Na uteho Sari Mi-
kaeli, na žalost bojarki je tako hladno govoril o vojni,
kakor človek, kteri se je čisto nič ne meni vdeležiti.
Tako je minil ta dan, ki je razburil Kirdžalijevo dušo,
k' se je bila za nekoliko časa zazibala v srečo; ta
Kirdžali. Id

210

dan, ki je razdražil strasti, ki so bile zaspale za
majhno časa v blagostnem miru.

Polnoč je ■— ura dobrodejnega počitka in slad¬
kega spanja srečnemu, ura tihega premišljevanja in
mučnih sanj nesrečnemu. Kirdžali ne spi, uho mu
šteje lahne dihljeje speče žene, dobro sliši, kako se
sinek v spanji obrača v zibelki, in toliko da ne čuje
svoje kervi, kako kipi po žilah. Sluh ima čujen, ali
tudi misli mu čujejo, motajo se mu po glavi žalostne,
bolestne misli. Rad bi zaspal, pa ne more; ne prime
se mu spanec trepalnic, čeravno je zapira in zapira;
po vsej sili žemi in nič ne vidi, ali vendar ne uživa
ljube prijetnosti v spanji. Sara Mihaela je nekaj spre¬
govorila v sanjah, zdi se mu, da je imenovala Tu¬
dorja; vleče na uho, razločno je izgovorila : „Tudor.‘'
— Skor bi mu bila kri ušla skozi kožo, skor po-
knile žile. Plane iz postelje, zgrabi za jatagan in
stopi k ženi, kakor hudobec. Na glavi so mu vstali
lasjč, iz oči se mu ogenj utrinja, serce hitro in besno
tolče, misli se mu vse križem motajo, roka pa, kakor
bi bila odrevenela, ni mogel izveršiti ž njo namenje¬
nega zločina. Ali je hotel ženi končati življenje to
trenotje, ali sebi, kdo vč? saj sam ni vedel. Sara
Mihaela spi, in zopet se jej nekaj senja, spregovoril®
je z glasom šumljajočega potočka, z glasom, ki g®
vetrič obuja na strunah, na lutnji: „Kirždali. lju' 11
moj, dragi moj !“  — Kirdžaliju pade jatagan iz roke
in sam se zgrudi na tla v omedldvico, zmogle so g®
strasti. Sara Mihaela se prebudi, in na pol izdram-

2X1

Ijena je dokončala sanje, ki jih je imela v spanji:
„Ljubim te nad svoje življenje, nad vse,“ in vnovič
je zaspala kakor otrok. Tiho je Kirdžali vstal in tiho
šel zopet v postelj. Toda ne spi, ali misli so .se mu
'ohladile nekoliko; sreča — pokoj ga je pa vendar - le
zapustil, ne mara za zmerom. Kolne, preklinja svoje
strasti, kolne sebe, in vse nekdanje pregrehe so se
®u prikazale žive; plazijo se krog njega druga za
drugo, in kakor bi vpile: Poglej na nas, bojuj s svojo
vestjo, — in tako se je mučil do belega dne. Zjutraj
ni razodel Sari Mihaeli svojega terpljenja, le poljubil
jo je in objel sina; premišljal je nekaj in otožno
smejal se.

Dan pobegne za dnevom, ali Kirdžalijeve sreče
ni nazaj. Človeku razburjene duše, če se takemu kak
terpek čut ukrade v serce in razdraži strasti, in če
tem razserjenim strastim ne pusti iz svojega serca —
to mu ga vjeda tako, kakor červ drevo, neumorno
mu razjeda življenje in naposled ga položi v grob,
predno je čas. Zastonj bi se trudila človeška moč,
ne pritrudila bi pokoja takovemu razdraženemu sercu:
ce hočemo ozdraviti takega človeka, moramo poprej
preskerbeti, da strasti izvro iz njega, ali je pa s
kakim novim čutom treba zadušiti zaperti boj poprej¬
šnjega čuta. Kaj pa Kirdžali, ta nepoboljšljivi grešnik
nekdaj, ta neznanski ponosnež, ta grozni strastnik,
ki ni drugega znal nego: jaz hočem to, in zgoditi se
mora. — Pokorno moli, strašno terpljenje, to je živež
njegovej duši, in da bi so ne izdal, da bi drugih ne

14 *

212

žalil, vedri si obraz s posiljenim pokojem. Da-si časi
odžene od sebe sumljivost, vendar se kmalo zopet
verne va-nj, kakor lastavica pod pristrešek, če je bila
že gnjezditi začela. Ljudje poznajo, da mu venč in
sahne moči. Tudi Sara Mihaela vidi to, in negledč
na-se, neglede na sina, pogosto ogovarja moža: „Ljub-
ček moj , idi na vojsko, vojna te ozdravi, vojna raz¬
veseli," — in solza jej vselej prirosi v oko. Kirdžali
jo za odgovor na čelo poljubi vsak pot in serce se
mu nekako olajša vselej; ali uboga žena pristavi
vsakrat: „Tamkaj bosta s Tudorjem skup, saj naji
ljubi kakor brata in sestro." — Potlej Kirdžali vstane
precej in odide, Sara Mihaela pa žalostno gleda za
njim, žalostno pomisli na Tudorja; bojarke pa zmerom
skerbi, da bi se Kirdžali vnovič ne ogernil z romar¬
skim plaščem, in Miloš se čudi, kako se je tako
naglo in vediga zakaj serce bojnega moža ohladilo
za vojsko.

K slovanskemu Milošu so prišli nekovi poslanci:
to so Juri Kantakuzen, potomec vzhodnih carjev, na¬
čelniki heteriji *) in nekoliko gorskih kapitanov, ro¬
jenih vojščakov. Medi temi je tudi Arnavt Mihajlaki.
Ali ni ga ostri jatagan prignal h Kirdžaliju, temne
neka čudna moč. Da-si lupež, vendar ima serce, k’
mora ljubiti nekoga, služiti komu. Ne za zlato, ne
prisiljeno, ampak sam si je izvolil Kirdžalija za g°'

*) Heterija, to je bilo tako društvo, ustanovljeno zati,
da bi Gerško otelo iz turške sužnjosti.

213

spoda, in žertvoval bi mu bil celo svoje življenje.
Nekteri ljudje imajo že take čute, da jih ne umeje
napihnjeni modrijan, kterih bi ne premotril, ko bi jih
premišljal noč in dan neprenehoma, ko bi preril tudi
vse knjige človeške vednosti. Prišli so v imenu belega
carja k Miloš - Obrenoviču, naj prime za orožje ter
vzdigne se na Muzulmane, in obetajo, da mu carska
vojska pride na pomoč. Obrenovič jim je pa merzlo
odgovoril: „Miloš ne pozna nobenega takega gospoda,
da bi mu mogel kaj ukazati; da le to učini, kar
zahteva blagost serbskega ljudstva. „Jaz ne menim
začeti vojske," djal je, „ni treba nam je, le potlej
bi sedel še enkrat na konja, ko bi hoteli to Slovanje
na Turškem." Viteški ogenj se mu je vnel v očeh
in sklanjali so se mu vsi pričujoči, kajti resnoba in
častitljivost mu je sijala iz obličja in iz vse postave.
- Če se Bog usmili ljudstva, pa mu pošlje takih
mož, na dokaz svoje milosti. Ni se zmenil za čast,
ki so mu jo dajali poslanci, ošabnosti in ničemurnosti
ni bilo odperto njegovo serce. Končal je, kakor je
bil začel: „Jaz vam svetujem, narod naj bode vaša
pomoč , in sloga, ne pa, da bi pete lizali belemu ali
cernemu carju. Narod, kar hočete, to pa stori; saj
TČste, kdo so bili Serbje, kdo so pa zdaj." Sprejel
je posle gostoljubo, prav slovanski; da bi jim šel na
vojsko, to je pa odrekel kar naravnost, ker neče na
tako vojno, ktere ne začne narod, ktero neti le kaka
tuja vlada.

V tem je šel Mihajlaki pozdravit svojega nekdaj-

214

njega bana. Zamerza se je polastila Kirdžalija, ko
je zagledal tega človeka, celo jeza ga je zgrabila,
kajti videl je v njem hudobnega duha, ki je zavdal
blagemu pokoju njegovega življenja. Ali Arnavt je s
ponižnostjo ohladil serd Kirdžaliju, in ker je molčal
o bojarju , utešil mu je zamerzo ranjenega serca. 0
Sari Mihaeli je spoštljivo in častitljivo govoril, vprašal
ga je, kako kaj sin, in tako je pomiril Kirdžalija,
da je pozabil vse, kar je bilo poprej, in rad govoril
s svojim Miliajlakijem.

Heterijski poslanci so odšli, Mihajlaki je pa ostal.
Malo po malo, s starimi spomini na boje, z razgovori
o nadah, o mogočnosti in slavi, o Ivonijevem pro-
roštvu, o znamenitosti, ker je poljskega rodu, z Mi¬
loševim izgledom, z vsem tem je raznetil Kirdžaliju
nekdanji ogenj, obudil ponos v njem, ali plemenit ponos
ta pot, kajti ta bolgarski mož si je hotel z blagostmi
za narod zaslužiti imenitno ime. Do tega čudnega
človeka so večo moč imele lupeževe besede nego
vroče prošnje, gorki bojarkini nagovori, te žertvo-
darne žene, častitljive hčere domovini.

Bojarka je hotela očito, ne z zvijačnostjo, ze¬
diniti Kirdžalija s Tudoijem, ker ni vedela, kaj se
godi v njegovem sercu, kajti menila je, da je dosti,
da reče ljudem: „Vzdignite se v imenu svete vere, v
imenu narodove svobode—  in da vstanejo; M 1
Arnavt je bil zvit, kakor lisjak, muhast; poskusil je
z vsem: s spomini, s proroštvom, s hinavščino, z res¬
nico, da bi mu bil razvnel samoljubost, obudil ponos,

215

svest si, da to prizadetje ne ostane brez vspeha.
Kakoršno koli je bilo minolo življenje, človek ima
rad, če ga pozneje kake okolnosti spominjajo na-nj,
na trenotke, ktere ga je veličala moč, slava, ali ktere
so ga višali kaki posebni čini , in tak spomin stokrat
nčžnejše veje v ušesih, stokrat slajše objema serce,
če ga budi človek, kteri je bil sam priča tem činom.
Mihajlaki ni živil v sebi divjega ponosa , v njem se
je redkokdaj porodilo strastno čutje; lupeštvo, to je
bilo njegovo življenje. Smerti se ni bal, nevarnosti se
je ogibal , po zlatu je hlepel, pa ni znal uživati ga,
bojeval je hrabro; ukazovati, tega ni znal, njemu je
bilo treba zmerom in povsod le zapovednika, in temu
je bil zvest kakor pes. Tak človek ni mogel v po-
nosnej Kirdžalijevej duši vzbuditi zavzetja ali časti,
ni zavisti ni kakega drugega takega čuta, ampak ne¬
kako zarasel se mu je v serce: s tem navadno ponos
plačuje pasjo zvestost in ponižno pokorščino. Sicer
sta bila Kirdžali in Mihajlaki zmerom skup, v vseh
nevarnostih: oba sta s kervjo kropila tisto borišče, oba
v tistem zračji sikala s svojima mečema; tudi to ni
malenkost prijateljstvu, s kratka: da-si je Kirdžali bil
prepričan, da ga je Arnavt priskutil sreči, da je on
izneveril mu jo, vendar mu je zmerom nekako radovolj-
nost do tega človeka klila v sercu; morebiti mu je
satan šepetal to na uho , da ga je hotel zapeljati s:
tem, ali pa mogoče, da je časi ktera človeška natora
tako čudna. Nikoli ni Kirdžali v misel vzel tistih zlo-
vestnih Mihajlakijevih besed, še vprašal ga ni nikoli,

216

odkod so mil bile prišle takrat na jezik, in Mihajlaki
je bil varen, da ni izbudil iz groba pozabe neblagega
dogodka. Govorila sta le o vojni, in kratkočasila se
z orožjem in vsak s svojim konjem. Kiržali cesto za-
vsede svojega lahkonogca in diija ž njim po stepali,
med gore, kakor sinku na ljubo. Ves goreč koplje po¬
nosno čelo v zraku, oči mu blisketajo kakor orlu, kedar
se razognjen žene za kanjo; rudečica mu poliva bledo,
ognjeno obličje, in sveti kakor zlo vestna zvezda re¬
patica na černem nebu. O, tega ne počenja sinku na
ljubo Kirdžali, ampak sebi! Kazno je, da je ponižna
pokora zapustila nezvestega sina, in ponos, da je zopet
našel svoje drago dete. Ta zmena serčno veseli bojarke,
s plamenom jej gori duša od ljubezni do drage do¬
movine tako, kakor kakej dvajsetletnej devici serce
od ljubezni do svojega ljubca; bojarka verjame Ivoni-
jevemu proroštvu tako zvesto, kakor svetej veri. Sara
Mihaela je žalostna in vesela tega : žalostna, ker
sluti zopet ločitev, vesela zato , ker vidi, da je
moževa duša zdrava zopet, da se veseli, da mu krasi
lica poprejšnja živa barva. Rada bi žertvovala samo
sebe za moževo srečo; goreče hvali Boga za usmiljenje,
blagoslavlja celo Mihajlakija, čeravno se ga ogiblje
z nekakim nerazumljivim čutjem. Kako je krasna
za zaveso te žalosti in radosti, kakor večernica za
rahlim, prosojnim oblačkom, kakor mavrica precej v
začetku, ko na enkrat začno krasno svitle barve bli-
sketati pod solnčnimi žarki, ko se blišče solzice v

217

oblaku pod nebom. Ljubil jo je Kirdžali, ali iznova
se je zaljubil v mogočnost, v slavo.

Kakor konj, kedar se razogni, ter začne grebsti
zemljo, grizti žvalo in peniti se, kedar se mu kri
zateče v oči in z odpertimi nozdrami perska, če se
jezdec le nekoliko nagne takrat, da se ga le dotakne
na strani, begec kakor besen zdirja z mesta: tako
tudi človek, kteremu strastni čutje začno vreti in kipeti
v duši in v sercu, — vnemi ga le malo, kakorkoli,
precej je pripravljen vresničiti sanje svojih divjih želj.
V Rudnik je priletel glas, da je Tudor v Bukrešu
zasadil prapor multanske svobode , fanariot hospodar
pa, da je iz bojezni pobegnil za Donavo, kar znajo
podkupljivi sužnji, ki je stavijo za gospodarje; Mu-
zulmanje da se pomieejo v terdnjave, in da-si je ve¬
liko jih in imajo moč, vendar jih je strah, ker je
narod vstal na vojsko. Mihajlaki je vzel v misel Kir-
džaliju: „Tudor bode multanski hospodar, a ti . . . .“
Kirdžali mu pa ni pustil izgovoriti: „To bodem tudi
jaz.“ — Te besede so ga pičile, nagubančilo se mu
je čelo in dolgo je premišljal. Prišel je glas, da je
Aleksander Ipsylanty z zakladi belega carja že v
Jašu, da se je pogovoril s tamošnjim hospodarjem,
ki je tudi Grek, da sta oklicala gerško svobodo in
da zbirata slovanske gorjance na vojsko, ker. se ne
upata sama po robu postaviti in vdariti z oroženimi
Muzulmani. Miloš je djal: „Dobro bi bilo, ko bi kak
Slovan poslal te Greke, naj ido raji kupčevat, sam
Pa stopil vojski na čelo in potegnil se za slovansko

218

svobodo. Kirdžali ponosno pogleda: „Jaz pojdem, 1 * in
ti besedi ste odločili vse.

Nekoliko dni potem je pred vrati rudniškega gradu
Mihajlaki verstil serbske prostovoljce in Arnavte na
konjih. Kirdžali je šel k svetej maši, potlej pa se je
poslovil od svoje žene, od sina, od bojarke in od
Miloša. Ganljivo, serčno, dk, žalostno je bilo slovo;
ali vsem je v sercih tlelo upanje, da se zopet vidijo
kmalo. Že je Kirdžali hotel zavsesti konja, ali še
enkrat objame ženo, še enkrat jo poljubi; solze so
mu zalile oko, in serce se mu je kerčilo od terpke
žalosti; sinek je bil začel še le govoriti; prime očeta
za plašč: „Atej, poljubi Tudorja, mama vsak dan
moli za-nj.“ Kirdžali porine sina od sebe, oberne se,
šine na konja, odjezdi skozi vrata in ni se ozerl vec
nazaj. Sara Mihaela vije roke: „Jaz nesrečnica! vse
ve zdaj!“ — in kakor bi bila sama kriva, ker jo ljubi
še kdo drug, da je žarljivost zavdala možu serce,
polijd žalostno grenke solze. Jok, ta je edino zavetje
ženskam. Bojarka jo teši, da pojdete v kratkem v Mul-
tanijo, da se boste kmalo videli s Kirdžalijem, s Tu¬
dorjem. Sinek se obeša materi na vrat: „Mama, nikar
ne jokaj, saj atej ni hud; mudi se mu, rad bi bil
skor pri Tudorju!“ Ubogo dete! ne ve, da je tako
hudo ranilo serce materi. Miloš je videl Kirdžalija,
kako je naglo odjezdil; misli si: „Urno se je poslovil,
ločitev reže serce; po obličji in djanji je do konca
hotel ostati mož.“ — Serbski ljud je s hvaležnostjo in
z blagoslovom nadaril černega romarja, predno je

219

odšel na pot. Že je daleč od Rudnika Kirdžalijeva
truma, že je za lesovi in za gorami, ali Miloš še
zmerom gleda za njo po poti, po kterem je odšla;
naposled vzdigne oči in roke k nebu: „Naj vas srečno
spremlja Bog! O, ko bi tudi drugi slovanski narodje
zgrabili za orožje zoper svoje mučitelje! Ne bodem
jaz križem deržal svojih rok, ne bode mi škoda za¬
kladov, vse hočem žertvovati, samo da pomorem Slo¬
vanom na svobodo. 11  — Odkritoserčne so bile te Mi¬
loševe besede, iz serca, kakor zares Slovan govori,,
te besede so mu bile sveta prisega pred božjim obličjem..

— Bog je slišal to prisego; ali je izveršil jo Miloš?

— Nebo je čisto, solnee jasno sije: gotovo znamenje,,
da je uslišana Miloševa prošnja, sprejeta njegova pri¬
sega, in da je všeč Bogu, da slovanski Miloš otme
kdaj svobodo slovanskemu rodu.

XVII.

V Jašu, v krasnem Jašu, multanskem stolnem
mestu, na hospodarskem gradu vihra trobojna zastava:
na sredi bela, to znači vero, na desnej kervavo ru-
deča, na levej pa černa, in to pomenja žalost. *) To
so znamenja zmage, ali smerti za sveto vero; ali mora
muzulmanska kri potokoma teči, ali pa kristijanska
trupla rodovitijo zemljo. Na praporju se blišči feniks,
zlat, ki zopet vstaja iz svojega pepela: to je geslo

*) To so bile barve prerojene Gerške.

220

gerške svobode, ki se dviga iz neverske sužnjosti in
hoče vnovič preroditi se , gledč na špartanske kreposti,
na tebansko pogumnost, na atensko mogočnost. Po
ulicah, na tergu mergole vojščaki, černo oblečeni, v
černih čapkah z mertvaškimi glavami: to je gerška
mladež svete falanksi.*) Za mestom na ravni, Al-
banje, raznobojni Jordakijevi **) konjiki igrajo očem,
razgečejo konji, brenkeče orožje vojščakom po ušesih.
Predmestje so vzeli Klefti, pešci, različni narodnjaci,
razno oblečeni. Kaj pa vodstvo te vojske, teh kri¬
žarjev na vojni za vero, za svobodo? — Aleksander
Ipsylanty, ***) kneškega rodu , general belega carja,
Juri Kantakuzen, potomec carigrajskih carjev, polkovnik
avstrijskega carja, gostita se pri mladem Sucu. Kada
bi z besedami in s peresom premogla sovražnika, ali
pa, da bi kdo drug vojeval za-nji, kajti služba tujim
gospodovavcem jima je ugasila viteški ogenj , dedšino
davnih sinov nekdanje Gerške. Alban Jordaki, ves

*) Falanlcs, sveta truma, gerška mladež iz visokih šol
na Dunaju, v Berlinu in tudi iz drugih nemških šol, iz
Odese in z Buške; zbirala se je na Multanskej okoli Ip-
sylanty-jeve zastave — in ta se je imenovala sv. falanks.

**) Jordaki, Alban slovanskega rodu, junak krepkih rok
in serČne duše. Bojeval je za gerško svobodo prav do
poslednjega trenotka.

***) Aleksander Ipsylanty, general v ruskej službi, kjer je
tudi eno roko pustil. G. pisatelj pravi: ,,Dogodke o Ip-
sylanty-ju sem dobil vse pri polkovniku Reybaudu, ki
je popisal to vojsko. Ta polkovnik je eden najizver-
stnejših ioostranoev, ki so bojevali za Gerško."

221

žertvodaren veri, svobodi, mož neskaljene kreposti in
mogočen, miluje vodnika, ne mara še merzi n&-nji;
da bi ji zapustil, ali celo odstavil, ker nista drugega
vredna, ter sam stopil na čelo hrabrim trumam in
bojeval za sveto vero in svobodo, te misli je groza
njegove vestne duše.

Muzulmanje in Fanariotje so zapustili Bukreš in
pobegnili za Donavo, kakor voleje, če jih preplaši
hripavi lovski rog, kakor ljudje o strašnej vesti, da
kuga divji kje. Samo Kanimari Sava*) je ostal s ko-
njiki Arnavti in ukazal oroženim stražam, naj ido in
prehodijo ulice: hotel je s strahom pomiriti meščane. —
V tem je po cesti od Cerneča**) prišla neka vojska.
Vodja grč pred njo, pčš; njemu na desnej gre nek
duhoven, slovesno oblečen, na levej pa namestnik v
vaškej obleci, na znamenje, da grč narod na vojsko,
da se hoče bojevati narodu za svobodo. Načelnik je
merklega obraza, ali plemenitega; stopa ne ošabno,
bahaško, ampak junaško. Bliža se pehota, bližajo
konjiki, Kanimari-jevi Arnavtje so se pomaknili k
metropolitanskemu samostanu. — Odkod je ta vojska?

*) Kanimari Sava, Bolgar, načelnik albanske straže, va-
laškega hospodarja Kalimahija, zedinil se je s Tu¬
dorjem , pozneje pa je s Turki potegnil zopet in na
vse kriplje vspešno divjal in dušil gerško vstajo na
Multanskej.

**) Čemeč, to je mestice na Valaškem; tli je Tudor Vla-
dimiresko zakuril vstajo. Tudorjevo prizadetje in ta
vstaja je zgodovinsko popisana.

222

Kdo je ta vodnik? Multanje v Bukrešu vro naproti,
pozdravljajo drage goste in soglasno germe: „Naj žive
naši bratje! naši otimci! Živel Tudor, naš knez, naš
car!“ — Kanimari Sava se je prišel poklonit Tudorju
in ali mu kaj ukaže. Tudor je z vojsko šel v cerkev
in v svetišču so molili in slavodatke peli Bogu na
hvalo za milost. Potem je ukazal oklicati svobodo in
samosvojnost multanskega naroda, vmčs pa so peli
zvonovi, donele cerkvene trombe. Bojarji so sešli se
v sprednjej sobi novega gospoda, zato da bi si pri-
hlinili častne službe in bogastva; ali ta novi gospod
ni razlikoval bojarjev in kmetov, njemu so bili vsi
bivavci sinovi multanske zemlje, vse jezavernil: „Slu-
žite očetnjavi, očina vas nadan' za to.“ Sam je -ro¬
jeval na čelu oroženim četam po deželi in klestil
muzulmanske jate, sam krotil bojarje, zatiral njihove
razvade in svobodil narod. — Tako je Valaško go¬
spodaril Tudor.

Prišel je I p sv lan tv k Bukrešu, v Kolentinu raz-
šatoril vojsko in začel obravnavati s Tudorjem; rad
bi se bil povspel za gospodarja Multanom, ali ni se
upal. Tudor mu je rekel: ,,Idi za Donavo, jaz ti
očistim cesto tjekaj s svojimi ljudmi; tam te sužnji
Gerki kličejo na pomagaje, tam te željno čaka svo¬
boda in gerška narodnost. Ce pa nečeš, ostani na
Multanskej, in tebe in tvoje ljudi zaslonimo s svojimi
persi, da se vam ne osvetijo Muzulmanje; na miru
boste sedeli za našimi herbti, kakor v terdnjavi za
zidovjem; ali razpusti vojsko, mi nečemo tujega vo-

223

jaštva v svojej svobodnej očetnjavi.” — Ipsylanty,
zvit, kakoršni so sploh gerški mogotci, ne odverne
ni bev ni mev, ali da ali da ne, ampak na skrivnem
zapleta multanskega junaka v izdajno mrežo in misli
sam zd-se: ko hitro ne bode tega človeka, pride nje¬
gova vojska v moj tabor, in multansko gospodarstvo
bode moje. Ipsylanty-jeva vojska se je razkropila po
mejnih krajinah in trumama zvablja vojščake v knežev
tabor. G-erška vojna raste in raste, načelnikoma pa
ne vzhaja ni serčnost ni dušna jakost. — Kaka velika
truma se bliža Kolentinu! Pehota je serbski oblečena,
konjiki so v bolgarskih burkah, na bolgarskih konjih.
Pešec je pri pešcu, konjik pri konjiku. Kasti so vi¬
soke, kakor hrasti po černogorskih lesovih, pleč krepkih,
kakor bosniški verhunci. Obraze imajo opaljene od
ognjenega solnca, sterhle, kakor bi jim je bil veter po¬
sušil; le o‘či se jim bliskajo, kakor bi bili zvčzdam
pokradli svetlobo, samo berke se jim svetijo in lasjč,
ker je sleherni dan koplje nebeška rosa. Pozna se,
da ti ljudjč niso vzrastli pod streho , da so si pod
milim nebom okrepili ude: to so vojni sinovi, slovansko
pleme. Vodja sedi na vranem konji: postavne rasti,
gibčnih udov — znamenje izborne moči ; obličje ima
rujavo, divje — podoba strastnih čutov; čelo visoko,
vedro — drag prestol ponosu; lase ima redke — na-
stopek neumornih misli; oči bistre, grozne — zercalo
ponosne duše, neomahljive volje. Izmed svojih voj¬
ščakov gleda tako, kakor labud, kralj jezerom, izmed
gosje trume; kakor orel, car vetrovom, gospodar goram

224

in stepam, med trumo jastrebov in krokarjev. Gerška
vojska grd naproti tej vojni; njeni vodniki so pred
vrati sprejeli prišlega načelnika. Jordaki, nekdajnji
napadnik izmajlovskega paše, pozdravil je gosta in
njegovega kapitana kakor svoja znanca. Načelnik je
Jordakija pozdravil bratovski, gerškemu načelništvn
pa je na pokorni poklon odgovoril s ponosnim pri¬
klonom , z očmi in z obličjem pa se je zdčlo , kakor
bi velel: kje je sovražnik, peljite me na bojišče,
zato sem le-sem prišel. G er ki so se posmehovali po
gerškej navadi: zdaj se ti sklanjamo, dokler je treba,
ko pa storiš za nas vse, kar moreš in znaš, potlej
se te pa že iznebodemo. Odkod je ta vojska? Kdo je
ta vodja? — Ta vojska — to so serbski Klefti in
bolgarski konjiki; vodja — to je Kirdžali, in pri njem
neločljivi kapitan Arnavt Mihajlaki.

Tudor je dobil glas , da je Kirdžali prišel iz
Rudnika. To mu zajeda, to ga žali. Misli si: „Zdaj
pride sem, kako naj ga pozdravim? Ali kakor brata?
— O ne, moja duša ga ne sterpi; pomračil je srečo,
ugasil pokoj temu nebeškemu bitju, tej čistej duši,
temu angelju. Ko bi bila le vsaj srečna, segel bi mu
v roko in rekel: hvalo ti, prijatelj; ali njemu ni bila
nikoli na misli njena sreča in mu ni. Kako plače
zdaj gotovo, ker je zopet zapustil jo! Uboga Sara
Mihaela! Neusmiljenec ti! — Ali ga sprejmem kakor
sovražnika ? Kaj bi mati rekla potem ? Kaj bi
Sara Mihaela učinila? Ne preživela bi smerti tega
človeka; saj ga tako ljubi, na-me se pa še ne zmisli

ne mara več zdaj, morebiti je tudi pozabila že na
svojega brata — — “ podpre čelo z roko in zamisli
se. V tem prileti druga vest, da se je z Ipsylanty-
jem zedinil Kirdžali; Tudorju se je olajšalo serce,
celo nada, grešna, oživela mu je zopet v sercu: moje
prijateljstvo z Gerki ne bode dolgo, v kratkem se
razplezne; morda se na borišču spopademo — so¬
vražnik s sovražnikom; potlej Kirdžali, ne mara se
tvoj meč zadene ob mojega, in kdo vč, kaj bode
nastopek tega boja, kaj bode potlej?! Ali ta huda
raisel se mu je uternila precej zopet. — O ne, saj
nikoli ne pozabi na-nj, nikoli ne bode ljubila mene
•— to je angelj neskaljene kreposti. Ne, jaz ne hlepim
po njegovej kervi, potem bi me sovražila, klela bi
me noč in dan, kakor najnesramnejšega zločinca. Naj
živi Kirdžali, naj le raji mene samega mori žalost in
terpljenje; jaz bodem že terpel, saj to je moja osoda.
— In zdaj začne premišljati, čemu je Kirdžali prišel
v kolentinski tabor; pa mu ni mogel na misel pravi
vzrok, zakaj menil je: Ipsylanty mu je obljubil hribe
in doline, žezlo in prestol. Jaz bi mu pa ničesar ne
mogel obljubiti, in Kirdžali ne more v tistem zračji
živeti z drugimi: mora ukazovati, če ne, vjedel bi
samega sebe. Nič čudnega torej, kdor hrepeni po
carstvu, ta se suče okoli takih, kterim se senja o
caijevinah.

Tudor je bil v kolentinskem taborju, ali s svojina
sovražnikom se ni sešel nikjer, kajti Kirdžali se ga
i e  ogibal, ali prav za prav, oba sta se ogibala, drug
Kirdžali. Ih

226

drugega. Kirdžalija kači to mehkužno življenje, kakor
živi to razvajeno načelništvo; nikakor mu ne morejo
biti všeč te gostije, ti plesi, ki jih vsak dan imajo v
Kolentinu; njega bolestijo misli na Saro Mihaelo, ter-
pinči ga sum: ne mara me pa ne ljubi — dalje se
ne upa, celo misli se boji takih. Le na boj bi šel
berž rad, čem prej, tem raji; tako hlepi po njem ta
treuotja, kakor po raju svojej duši po smerti. Kirdžali
ima serce in kri slovansko , njemu je poslovanje živ¬
ljenje, neposlovanje pa smert. Kedar ga Ipsylantv
vabi k čaši, na gostijo, kedar ga Kantakuzen sili k
godbi, na ples, vselej jima odverne: „0, menije

dolgčas tamkaj, pustita me pod milo nebo.“ — Onadva
ga pa ne pustita, odkladata od dne do dne vojsko
z Muzulmani, in v tem Kara vij a, Ipsvlantv-jer kapitan,
v G-alaču mori neorožene kupce in pleni imetek; G-rek
Mauros pa, naušnik (Ohrenblaser), hujska multanske
bojaije zoper Tudorja in laže: „Ta človek vam hoče
vzeti imovino in razdeliti kmetom, hoče poteptati vaše
pravice." Radoverni bojarji nastavljajo pa ušesa in ni-
čemno služijo ničemnim Ipsylanty-jevim nameram: raz-
sevajo med ljudi in med vojsko laž, da je Tudor
izdajica , da je zmenjen z Muzulmani. Tudor je vse
izvedel to in z zaničljivostjo odgovoril tej nesramnosti;
osvete mu ni mar, pa je tudi ne želi, le to, da je
Kanimarija Savo poslal v Kolentin k Ipsylanty-ju, naj
se odpravi za Donavo, ali pa naj razpusti vojsko, ce
ne, predno pridejo Muzulmanje, da ga multanska
vojska prisili to ali to, kar raji. Ne mara bi se bik

227

celo spopadli kristijanje, ali prinesel je od Krajeva
berzoglasnik novico, da se vidinski paša z veliko
vojsko vleče h Krajevu. Iz Galača je ves prestrašen
priletel Karavija z vestjo, da sta paši silistrijski in
ibrajlovski stepla neštevilne trume in najberže popla¬
vila že Multansko. Kirdžali in Jordaki, oba sta po¬
vzdignila glas: „Hajdimo nad vraga! V imenu svete
vere, v imenu svete svobode, kajdimo, zmoremo je!“
— Ipsylanty je s solznimi očmi prosil, da bi ga ne
zapustila, sam ni bil toliko serčin, da bi se vsaj enkrat
bil po robu postavil sovražniku. Tudor je Kanimarija
Savo in Farnakija z enim oddelkom konjikov pustil
v Bukrešu, sam z drugo multansko vojsko se je
vzdignil pa v Pitešt nad vidinskega pašo. Ipsylanty
je po dolgem premišljanji, pa še po daljšem po¬
svetovanji pomeknil se z gerško vojsko nazaj proti
Tergovici, kakor bi hotel pomagati Tudorju, ali zares
pa zato, da bi se skrival za njegov herbet in bliže
bil erdeljskih gor. Kirdžali se jezi na ničemnike, hoče
je zapustiti, ali Mihajlaki ga pogovarja: „Ban, čakiva
še malo, kmalo pride n&-te čas in potlej bodeš ti
gospodoval. Z gor nama pridejo na pomoč nekdanji
bratje, tvoji ljudjč, potem pa lahko ustanoviš bol¬
garsko carstvo.“ — S temi besedami je vstregel nje-
govej nesterpljivosti tako, kakor dojnica vmirf termo-
glavega, razposajenega otroka s pravljicami o zakletih
gradeh, o kraljičinah in čaravnicah; pa to je čudno
soglasje, ponosni mož in samoglavi otrok se dasta
oba takisto pogovoriti, samo to je razlika, da je

16 *

228

treba otroku praviti pravljice o minolosti, a možu o
bodoč 08 *'; obema uho posluša pravljice, obema duši
radi i ma t® pravljice.

Komaj je Tudor prišel v Pitešt, precej je za
njim pridirjal nek posel iz Serbije. Gotovo je kaj va¬
žnega , ke r  se tako dolgo časa meni ž njim bojar,
pak ločil se je od njega z veselim obrazom, in go¬
reče moli v cerkvi, podoba je, da se serčno zahva¬
ljuje za nekaj Bogu; ukazal je krasnobojno preobleči
sobe v belem gradu, kakor bi se nadjal kakih gostov;
sam pa, na čelu samim izbranim konjikom odjezdi
po trajanskej cesti proti poldnevu. Ljudje nekteri ža¬
lostno opazujejo: „Naš multanski knez začne gostiti
in zapravljati, kakor Gerki;“ nekteri radostno vikajo:
„Tudor je odjezdil, gotovo hoče zajeti vidinskega pašo
in pokazati založenemu sovražniku, da nam ne manjka
bogastva, ni veličasti, da imamo vsega obilo. 11  Tako
je na tem božjem svetu, vsaka reč ima dve strani, in
ljudje imajo vsak po svojej pameti — nekteri slabe,
nekteri pa dobre misli o njej. Ko je Ipsylanty izvedel
odhod multanskega vodje, poslal je berž v Pitešt na-
ušnike z zlatom in obljubami, jezične hinavce, izdajne
gerdune , da bi za-nj pregovorili Tudorjeve kapitane.
Oj, potuljeni Grek ne spi, ne zadremlje, kedar mn
je do tajnih kovarij, kedar snuje kako goljufijo, izdajo
— to je njegovo življenje.

Tudor je prišel nazaj, ali ne s pašo, ampak t
bojarko, s Saro Mihaelo in Kirdžalijevim sinom. Ne
obhaja hrumne gostije, ali serčna radost kraljuje p®

229

vsem multanskem taborju. Kakor svojo mater, vsi
pozdravljajo bojarko. Evdoksija gleda, a ne more se
nagledati teli križev svete vere, zmagoslavno raztak-
njenih po cerkvenih zvonicih, po kuplali na minaretih,
kakor bi s svojim svetim geslom hoteli iz žalnega
spomina izbrisati bivavcem dolgo muzulmausko vladanje
v kristij anskem mestu — ne more nagledati tega mul-
tanskega praporja, ki zdaj tako mogočno vihra, tako
varno, neskerbno — ne more se nagledati menihov
iz ardžiskega samostana, ki so v imenu Kriščeve
vere, v imenu svete svobode zbudili ljudstvo in sami
prišli vnemat ga z besedami in djanski — tega na¬
roda terdne volje, srečno svobodnega, ne mara prevred
ponosnega na samosvojnost daškega rodu — ne more
se nagledati svojega sina, kervf svoje kervi, plodu
svojega telesa, ki je na čelu božjemu ljudstvu, ki
služi božjej veri. Bojarki se blišči obličje od čarne
sreče, solza dušnega razkošja jej rosi od visoke sta¬
rosti medlo oko in mladostno ogni nada. Ali kakor
bi nekaj ne bilo prav Evdoksiji, zmerom se obrača k
sinu in natihoma povprašuje: „Kje pa je Kirdžali ?
zakaj ni pri tebi? pošlji berž po-nj, v mojem imenu."

•— Tudor molči in skrivaj pogleduje Saro Mihaelo.
Zala žena ne vpraša, kje je Kirdžali: dobro ve,
zakaj ga ni tu; žalostna je, moli, plače in poljublja
sina; Tudorja se ogiblje, še pogleda ga ne; hladno,
kratko odgovarja njegovim serčnim bratovskim besedam.
Tudor premišlja: Kako, kdaj sem se zameril temu
angelju? Ali sem jaz kriv, ker neče biti pri meni

230

Kirdžali? — In tako mu je serce tesno, kakor bi ga
tlačil kak velik zločin.

Ipsylanty ni deržal križem svojih rok; devet
multanskih kapitanov mu je že obljubilo, da zapuste
s svojimi ljudmi vred Tudorja, pridejo v gerški tabor
in gerškega kneza okličejo za svojega gospoda. Ali
njemu to še ni dosti, ampak hoče s pota spraviti
Tudorja, in zmerom sam za-se misli: Kakor bi dve
solnci ne mogli biti na nebu, tako tudi dva gospo¬
darja ne, da bi bila v tistej deželi. Njegovi prededje
bi bili to očito določili na borišču; njemu je zaded-
šino po njih ostala samo misel, in s to mislijo se
strinja še ta-le: da se ti le vresniči namera, bodisi
kakor koli. Z zlatom je oslepil kapitane in izneveril
je, pregovoriti pa ni mogel nobenega teh nezvestnežev,
da bi bil kteri umoril izdanega gospoda. Izvedel je,
da Kirdžali mcrzi na Tudorja, ali Arnavt Mihajlaki
mu ni razodel vse skrivnosti, ki je sam vedel jo.
Bliščeči jatagan v rudniškem gradu v sobi takrat je
za vse žive dni' ostal globoko v spominu Mihajlakiju
in zavezal mu jezik o tem; sicer bi bila pa sramota
kapitanu, ko bi tujim ljudem razodel, da je vodni¬
kova žena bila nezvesta, ali pa konj neposlušen, tega
ne sme. — Povedal je tedaj Ipsylanty-ju samo za
ključ do Kirdžalijevega ponosa, in Ipsylanty ga J e
neprenehoma drezal, ali zastonj. Bolgar je vsakrat
odgovoril: „Jaz ne menim postati multanski hospodar,
nisem Multan; kedar Slovanom udari ura, potlej vi¬
dimo, kako in kaj. Če ti napofje dela Tudor, saj imata

vojsko — ti in on, dajta, udarita se za pravico. Jaz
se nečem vtekniti v vajino razpertijo; prišel sem se
bojevat z Muzulmani, in bodem vojeval, ko bi tudi
tebe moral zapustiti . 11  Po tem odgovoru je spoznal
Ipsylanty, da Kirdžalijevega ponosa ni moč potovaršiti
2 zvijačnostjo, ni z izdajo; nehal ga je hujskati zoper
Tudorja, kajti lisičji Grek raji s hinavskim smehlja¬
njem taji, da mu je nevšeč ta odgovor, nego da bi
se z daljšim nagovarjanjem zameril junaškemu možu,
čegar volja in moč mu je tako zavetje lahko v boju.
Gerškemu knezu pride na misel: „Kaj pa, ne mara
se Jordakijeva gorečost za svobodo vda mojim na¬
meram,“ — in začel je sumiti Tudorja, da se po-
razumlja z multanskimi pašami, da je zmenjen ž njimi
in hoče na svoj povspeh zasukniti zadeve kristijanske
vere in gerške svobode. Jordaki je bil mož, ki je raji
delal nego besedoval: ni odgovoril nič, ampak zajahal
je svojega konja in odjezdil v Pitešt, ko je prišel
nazaj, pa zavernil: „Tudor ni verolomec, niti izdajiča,
le to, da se neče nič zmeniti za nas, zmerom od¬
vrača, kakor je poprej: Idite za Donavo, za pot vam
bode moja skerb; razpustite vojsko, damo vam zavetje
na Multanskej. Tega nam ni treba, da bi vi vojevali
nam, mi se lahko sami otmemo iz sužnjosti. — Nje¬
gove besede so svete, knez, idimo za Donavo . 11  —
Ipsylanty si je grizel ustne, in ni odgovoril, ali da,
a K da ne. To je dokaz o odkritoserenem možu, da
J e  pustil svojo namero, samo da spoznati neče tega,
ta jiti pa tudi ne, s kratka: da neče popolnoma po-

232

nižati svoje samoljubosti; ali o človeku skrivnih misli,
ki je brezno Černe skrivnosti med njegovim sercem
in njegovo dušo, pa med sercem in dušo drugih ljudi;
kteri ni še nikoli čutil te sladke potrebe, da bi se
zdaj pa zdaj razodel prijatelju, te ljube želje, da bi
svoje misli razodeval prijateljskim mislim; kteri živi
na svetu kakor červ med črepinami, o takem je pa
molčanje pričalo, da mu je na misli, kako bi dru¬
gače vresničil svoj namen. Ipsylanty je namenil vničiti
Tudorja in hoče izveršiti svoj sklep; lahko bi bil dobil
kakega lakotnika, ki bi za nekoliko pesti zlata bil s
kindžalom prederl serce Tudoiju, ali to je odmenil
za poslednjo potrebo: hotel je, da bi se izveršil zločin,
ali tudi, hotel ga je na videz ogerniti s plaščem čiste
gorečosti za sveto vero in svobodo. Povabil je na
drugi dan bojni zbor pred-se.

Zjutraj, še pred zborom, prijezdi sel iz Pitešta
in prinese dve pismi Kirdžaliju: glas, da ste Sara
Mihaela s sinom in bojarka prišli v multanski tabor,
da ste le nekoliko ur daleč od Kirdžalija. Kirdžali
razgane pismo in čita; ustne mu ne izgovore ne be¬
sede , ali obličje, čelo, časi gibljej z roko — nepre¬
stano govorč pričujočim, njihovim oččm. Stokrat raz-
ločnejše govore ta nema znamenja njegovih serčnih
čutov nego bi glasne besede, kajti časi besedam ni
mogoče, da bi povedale to, kar čuti serce, kar duša,
in tako, kakor hoče to čutje; nema znamenja pak,
če začno govoriti, zvesto razodeno vse čute. Kdor bi
le po besedah hotel spoznavati ljudi, tak bi je slabo

233

spoznaval; to je treba gledati na obraz, na oči', na
telesne gibljeje, če hočeš izvedeti, kaj se godi v duši,
v zakladnici človeških čutov; obličje, oči, telo je pravo
zercalo , ki ne vidiš v njem lahko samega sebe, am¬
pak človeka, kteri ga nosi na sebi. Celo čut ledovite
duše, če še tako na lahko ali skrivaj prileti na obličje,
ne uide bistremu in izkušenemu očesu; človek gorečih
strasti, ta pa ne more zatajiti svojih čutov tudi naj-
večemu ne vajencu ne. — Kirdžali zarudi, zabliska se
mu oko, potem pomrači čelo, spusti obervi čez oči,
otare čelo z dlanjo; rudečica mu zgine z vročih lic,
nesterpljivo odmaje z glavo, stlači pismo in spravi
ga. To znači zavzetje, nenadno vest, serd, ne volj o,
pomislek, prošnjo zastonj. To je bilo bojarkino pismo
o prihodu v Pitešt, nekoliko besed o Tudorju in prošnja,
da bi prišel k njim. — Odpre drugo pismo in bere,
ali razjasni se mu čelo, mirujejo mu obervi, oči ima
v pismo zamaknjene, tako radovedno, kakor bi ga
hotel pogoltniti, zginila mu je divjost z lic in oblila
je lahna rudečica neke sladke misli; na ustih mu igra
polusmeh in na osemcih se zdi, da mu solza bliskeče.
Vidi se, da je pismo Sare Mihaele omečilo serce očetu,
da je oživela zopet ljubezen možu, ali vendar ne
more popolnoma zadušiti v sebi bolestnega suma, svoje
terpke misli; komaj je prebral ta list, pa je zopet
žalosten ; mahne z roko, oberne se k Mihajlakiju, ki
ves čas očesa ni obernil s svojega bana: „Mihajlaki,
aaj bodo pripravljeni moji Ijudjč, in ni čakal, ali
odgovori kaj, ali ne, ampak kar odšel je v bojni zbor.

234

V velikej sobi v tergoviškem gradu, kamor so
se nekdaj multanski bojarji hodili posvetovat z mul-
tanskim hospodarjem, tu je danes zbrana množica
gerških kapitanov. Na desnej in na levej sede na
klopčh razni možje: tukaj zali sin gerške domovine,
ognjenega obraza, ki ljubezen do svobode gori na
njem, tam Bošnjak, divij, zagorel, daje  strašen;
poleg boježeljnega Albana sedi Černogorec, ki se mu
toži po gorah, po skalovji; surovi, zamišljeni Bolgar
otira s svojo dlanjo roko veselemu Ogru; jasnooki
Erdeljec gleda v oči Serbu, ki je ponosen na to, ker
je tistega rodu, ki ga Miloš vlada. Tudi multanski
bojarji so tu, žoltolasi Busje in različni inostranci.
To je čuden, raznorod zbor. Ipsylanty sedi na vzvi¬
šenem sedalu, kakor na carskem stolu, durim nasproti,
na drugem koncu sobe, kakor bi bil že carigrajski
vladar; poleg njega na občh strančh sede Kantakuzen,
Kirdžali, Jordaki in vsi imenitnejši kapitanje gerške
vojske. Vsi gledajo na Ipsylanty-ja, kdaj jim poreče:
V imenu pravičnega Boga, v imenu svete svobode,
hajdimo nad sovražnike! — Vsi imajo roke priprav¬
ljene, da zgrabijo za meče, ker to so njihovi jezdeci,
ki najrajši govore ž njimi in najbolj znajo. Ali gerški
knez je začel govoriti o zavetniku belem carju, o pri¬
jaznih vošilih dunajskega cesarja in vedi Bog o kakih
nadah na tujo milost še, pa zmerom tako suče besedo,
da černi Tudorja; njemu očita to, da je odbil pomoč
belega carja, ker je prostemu narodu rekel na noge.
— Gerški sinovi žalostno poslušajo to, in slovanski

kapitanje dremljejo, jako dolgočasno je to blebetanje,
ki ga nič ne urno, nobene besede. Jordakiju se na
obličji bere bojezen, da ta človek, ki ga je postavil
za vodnika, ki mu je dal vojsko, da uniči delo, za¬
četo v božjem imenu, v imenu drage svobode. Kir-
džali nagubi čelo in posluša dalje, le zdaj pa zdaj
zgane z roko, s tem kaže svojo nezadovoljnost; ne
mara je to znamenje, da mu preseda Tudor, ali mo¬
rebiti so to le neme besede: „Midva ne bodeva orala
skup, gnjusni blebetač." — Med besedo je stražnji
glavar prišel povedat, da so iz Pitešta prišli trije
multanski bojarji, da imajo nekaj važnega. — »Naj
pridejo noter," reče Ipsylanty in neha govoriti —
bojarji so pa stopili v sobo. Komaj so sklonili glave in
z vso spoštljivostjo stopili pred Ipsylanty-ja, knez
obledi' in jame na stran streljati z očmi, kakor bi
prosil, naj mu dadč orožje, da se bode branil, z roko
pokaže pa mesta bojarjem, naj sedejo. Ali poslanci
na l&hko sklonijo glave, in eden začne: „Naše spo¬
ročilo ni dolgo. Multanski hospodar, Tudor Vladimi-
resko, naš gospod, poslal nas je k tebi z vestjo:
tistih devet kapitanov, ktere si bil ti podkupil z zlatom,
obsodilo je ljudstvo na smert zarad njih nezvestosti;
danes zjutraj so je obesili. Zdaj vidiš, da razpertije
nič ne pomagajo. Naš hospodar je veledušen, še zdaj
te opominja: Idi za Donavo, pot ti zavaruje sam, raz¬
pusti vojsko, zavetje doboš na Multanskej."

Ne mara bi bili s sabljami kaznili to smelo spo¬
ročilo, ali Slovanom je poslanec sveta osoba, Gerki

236

pa se ne derznejo ničesar poprej, predno jim ne migne
■vodnik. Ipsylanty se je posilil na smeh: „ Jaz nisem
snoval nikakoršnih zvijač zoper vašega hospodarja,
ampak on me zameta, in celo grozi mi.“

,,Knez, naš hospodar ne grozi,“ oglasi se vnovič
bojar, „prezgodnja grožnja bi bila znamenje, da nas
je strah, ali mi se ne bojimo ni skrivnih sovražnikov,
ni očitih. Saj imamo serca, moč in orožje. Mi se ti
nismo prišli opravičevat, ne zato, da se ti opravičiš
nam, temuč mi hočemo odgovor hospodarjevemu vpra¬
šanju , kajti. . . .“ Ipsylanty jim ni pustil izgovoriti,
zviti Grek se ni dal dalje ponižavati: „To moram
premisliti poprej, poklon vašemu hospodarju, še danes
dohode odgovor." — Bojarji njega pogledajo zanič¬
ljivo, kapitane pa milo, priklone se na slovo in odido.

Kirdžali vstane: „Tudi jaz te zapustim, obljubil
sem, da bodem vojeval zoper Muzulmane, pa ne, da
bodem gledal in poslušal vaš razpor in pričkanje
tukaj-le.“

Tudi Ipsylanty je vstal: „Kirdžali! čaki malo
no, da razvidiš, ali sem mogel nad Muzulmane, dokler
mi je bil sovražnik na poti—  obernil se je k
stražnjemu načelniku: „Naj pride Mauros noter. Jaz
bi rad, da vsi izveste Tudorjevo izdajo."

Morda je spomin na dobrotno bojarko obvladal
Kirdžalija, ali nevolja, ker je knez tako zaničljivo
govoril o tem hrabrem možu , ali pa nagon, prirojen
blagemu sercu, da bi se potegnil za nepričujočega,
pa tudi mogoče, da so ga obvladali vsi ti trije

237

čutje. Zarudi in topotne z nogo: „Ni res, Tudor ni
izdajica!“ in da sam ni vedel, prime jatagan za ročaj.

Jordaki pokojno pristavi: „To ni mogoče!“ in
prime Kirdžalija za roko.

lpsylanty pobesi oči; „Saj bi tudi jaz rajši, da
bi ne bilo res; pa le čakite, da se prepričate.' 1

Zdaj stopi v sobo Mauros, mlad še, ali starega
obraza; pa ni od solnca opaljen, ampak žolč peklenske
zlobe se mu je razlil za kožo , da mu ne more va¬
njo krf, ki jo je razburil serd ali pa sramota raz¬
grela. Čelo ima nizko, oči' globoko vderte pod dol¬
gimi osemci, usta višnjeva, brado špičasto, perste na
rokah skrivljene, nohtove ostudno kratke, noge všve-
njene — potvara, že rojen tak. Hodi ne varno, ali
urno, kakor bi se bal in torej hitel, da bi ne mudil
gnjusobnega zločinstva. Stopi pred Ipsylanty-ja in po¬
tegne iz nedrij a dve pismi na njegovo znamenje:
»Dokaz mult.anske izdaje, dva lista Kanimarija Save,
Tudorjevega kapitana, Kiaji Mehemedu, silistrijskemu
paši. Enega sem za zlato dobil od nekega pesjega
Žida, Mehemedovega ogleduha, enega sem pa kupil
z orožjem od albanskega jadernika Save." — Kirdžali
pogleda Fanariota grozno , tako da so noge odnehale
v kolenih ničemniku. Odd& pismi, ali ne besede ne
čerhne, ker ga je tako strah, da derkoče z zobmi.
Jordaki na glas prebere lista. V enem je Kanimari
Sava obljubil paši, da pregovori Tudorja, da se vda
sultanu, če sultan obljubi, da odpusti Multanom, da
jim pusti pravice in svobodo, da je za zmerom osvo-

238

bodi odurelih Panariotov. Sava je pisal: „če padišah
Tudorja postavi za hospodarja, obljubim jaz, mogočni
paša, da podavim gerške načelnike, Ipsylanty-ja pa,
da ti dobom ali živega ali pa mertvega." V drugem
pismu je sporočilo paši, da so se Gerki vzdignili v
Tergovico, Tudor pa v Pitešt. Sava obeta, da mul-
tanska vojska lahko prepodi Gerke z gor in zapodi
v roke pravovernim sinom meškega preroka, priganja
pašo , naj kar najprej moč pošlje Multanom hatišerif
sultanske milosti, Tudorju pa hospodarstvo , in konci
pisma: „Izdajica Kirdžali, tvoj sluga, ki je umoril ti
očetovsko srečo, ta pes je zdaj pri Ipsylanty-ju, in
tvoja hči pride te dni s Tudorjevo mateijo v Pitešt.
Paša, nuj , zdaj lahko doboš svojo hčer nazaj in
kazniš izdajico.“

Vsaka beseda je v serce spekla Kirdžalija tako,
kakor bi se ga z razbeljenim železom bil dotikal kdo.
Naredil je pest, podperl se pod pazho in stisnil tako,
kakor bi si bil s stiskom hotel olajšati serce. Na čelu
so se mu žile napele, divje razognilo oči, in zaškertal
je z zobmi, spregovoril pa ni ne besede. — Ipsylanty
se nasmehne: ,,Ali verjamete to žalostno resnico?" —
in kapitanje soglasno zavreščč: „Tudor je izdajica,
hajdimo nad-enj, smert izdajieam!“ — Ipsylanty obledi:
ogenj je prevelik — orožje že brenči. Ta vresk je
zbudil Kirdžalija kakor iz sanj. Junaški Bolgar po¬
nosno vzdigne čelo, pogleda po sobi, kakor kak na¬
čelnik po svojej trumi in oglasi se z glasom — tako
pogumnim, da so vsi umolknili — to trenotje. Tako

239

je to , kedar orel prileti med trumo kavk; zakroče,
iu kavke nehajo kavkati in sterme va-nj.

„Ne zoper kristijane, ampak zoper Muzulmane
smo orožje vzeli v roke. Kanimari Sava je izdajica,
njega zadene božja in ljudska sodba; Tudor ne ver¬
jamem, da bi bil izdajica. Sam pojdem k njemu precej.
Ipsylanty, daj svoje zaupnike, da pojdejo z menoj,
ti bodo priče, kaj odgovori Tudor;. Ako je izdajica,
prisegam, umorim ga sam s svojo roko, če pa ne,
ko bi se tudi vsa vaša vojska vzdignila nad-enj , jaz
ga zaslonim in pahnem vas nazaj.“

Dolgo časa resnega molčanja ne predrami nihče.
Na Ipsylanty-jevem obrazu se zablisne radost, da se
je vmeknil boj za nekoliko časa, in na očeh se mu
bere, da kuje nek drug naklep. Prime Kirdžalija za
roko: „Hvalo ti v imenu gerške svobode, v imenu
kristijanstva. Jordaki, Karavija, Mauros in moj pri¬
bočnik Ozanbruk pojdejo s teboj. Jaz bi rad prijatelj
bil s Tudorjem,“ -— in zdaj je nehal zbor.

Ipsylanty se je dolgo časa razgovarjal v svojej
sobi s Karavijo, z Mauros-om in svojim nemškim pri¬
bočnikom. Jordaki ukaže na konje enej četi albanskih
konjikov. Kirdžali odverne z resnim glasom: ,,Mihaj-
laki, ti poj deš z menoj, samo z bolgarskimi konjiki.
Bešerevie naj tu ostane s serbsko pehoto; ali pri¬
pravljen naj bode na boj.“ — Čez eno uro potem so
odjezdili po cesti v Pitešt. Vranec se zvira pod Kir-
džalijem, cenklja s žvalo , vspenja glavo, postavlja se
na zadnje noge, kakor bi prosil: Pusti mi uzdo, da

•240

poletim, ondi je tvoja žena, tam je tvoj sin; ali ne-
izprosljivi jezdec nategne berzdo , nateza jo in derži
konja, da gre počasi, pogleda na Mihajlakija ponosno,
kakor bi hotel omeniti: Postal sem gospod svojih

strasti; hotel je zdirjati konj, serce zleteti naprej, ali
vderžal sem konja in serce, ker to je moja volja.

Blizo Belega dvora — še bivališče muzulman-
skega age v Piteštu pred nekoliko dnevi, a zdaj sta-
novališče multanskega vodje — Kirdžali zagleda s
svojim sokoljim očesom belo oblečeno žensko na po¬
molih , pri njej pa otroka. To je tvoja žena, to tvoj
otrok, pove mu serce. Ali zakaj so se razognile oči,
zakaj se mu tako bliskajo, kakor ostro vidu (risu),
kedar se mu prikaže pes, njegov sovražnik? Kaj je
zagledal tam Bolgar? — Pri tej ženi je neka druga
ženska, pa nek moški, in gledajo albansko četo,
Jordakijeve konjike, ki jezdijo spredej. Kirdžalijevih
Bolgarjev ne morejo videti, brani jim prah. Vsi štirije
odido v Beli dvor. Kirdžaliju pride na misel: Ona
je pri njem! — Na levo in na desno je začel sukati
konja po cesti, in ko ga je tako mojstroval, v tem
je za terdno sklenil nekaj, omenil je sam za-se: „Ne-
čem je videti," — in jezdil dalje, ali zamišljen. Spo¬
štljivo ga pozdravljajo multanske straže, vse; truma
se vstavi pred vrati in samo poslanci odjezdijo na
dvor, razjahajo konje in id6 v sobo.

Tudor je je sam sprejel s žalostnim obrazom,
ali s smelim pogledom, nikogar ni bilo pričujočega.
Ko je zagledal Kirdžalija, zarudel je malo, ali ta

241

rudečica ga je spreletela kakor blisk in zginila. Kir¬
džali in Tudor sta se pozdravila še posebej, Tudor
nekako zadovoljen, Kirdžali pa očito nevoljen. Tudor
spregovori pervi: „Moja mati, tvoja žena, tvoj sin,
kako bodo veseli, ker si prišel! Ali bi jih rad skor
videl?“ in nekaka radost se mu je razlila po obličji,
kajti vedel je, da bode to srečen trenotek Sari Mi¬
haeli. Kirdžali ponosno dvigne čelo : „To bodem potlej,
zdaj . ...“ — Jordaki je zapazil Kirdžalijevo nevoljo,
stopil bliže in začel počasi, častitljivo pripovedati
Tudorjn, česa ga sumi, kaj mu očita Ipsylanty; po¬
kazal je pismi Kanimarija Save. Tudor posluša, ali
ne spremeni obličja, ne pobesi oči, ne oberne obraza
na stran, kakor ga navadno tak človek, kteremu vest
■očita kako krivico. Pogleda pismi, zarudi od jeze:
„Kanimari Sava me izdaja, mene, vas ne, zato ga
zadene narodova sodba, kakor je danes kaznila devet
verolomnih kapitanov. Jordaki, ti me poznaš; Kirdžali,
tudi midva se ne vidiva še le pervič danes. Vašemu
knezu bi se ne zagovarjal, vam se pa, še na misel
mi ni prišlo nikoli, da bi Muzulmane peljal na kri-
stijansko vojsko. Kar so danes moji bojarji sporočili
lpsylanty-ju, temu bodem mož-beseda. Ne deržite rok
križem, ko v Stambulu bratje neoroženi umirajo pod
muzulmanskim orožjem; ne lupežite po krajini, kjer
ne bivajo vaši sovražniki, ampak vaši prijatelji.“

Kirdžali molči, tudi Jordaki ne čcrhne, kajti
preverjena sta oba, da je Tudor nedolžen; ali Kara¬
čija, ta ničemni načelnik, ki je moril in plenil vGa-
Kirdžali. 16

242

laču, vikne: „Multanski bojar, ti nam očitaš ničem-
nost, sam si pa izdajica.“

Tudor se razjezi, stopi naspred, in dvigne roko:
„Ti praviš, da sem izdajica, kukavni lupež!“

Karavija se odmakne k durim, ali kakor na kako
določeno znamenje, Ozanbruk in Mauros ta trenotek
izdereta vsak svoj kindžal in ta hip zabodeta Tu¬
dorja, eden ga je sunil v persi, eden pa med pleča:*)
„Pogini!“ — Tudor vskrikne: „Izdajica!“ — in prime
se za glavo z roko. Kirdžali potegne sabljo iz nož¬
nice in kervoločno porudi svoje ostro jeklo s kervjo
izdajice Maurosa. Jordaki prime umirajočega Tudoija
— zdaj se odpro duri sosednje sobe in prikažete se
bojarka in Sara Mihaela. Kirdžali oterpne, ubojici sta
zbežala ta čas. Bojarka pogleda po sobi, zagleda
sina, da umira, vidi Kirdžalija, da ima sabljo golo
in kervavo. Začne viti roke: „Nesrečnež, ti si ubo-
jica! — Sin moj !“ — in treso se jej roke. Hoče ob¬
jeti Tudorja, ali bojar spregleda: „Mati, Sara Mi¬
haela . . . moja ...“  — ni izgovoril, to je bila zadnja
beseda, izletela je duša iž njega in zgrudil se je na
tla Jordakiju iz rok. — Sara Mihaela je vskriknila:
„Tudor, dragi moj brat!“ — Njen glas je bil bole¬
sten, obupljiv vskrik. Hoče objeti Tudorja, ali Kir-

*) Da sta Fanariot Mauros in Nemec Ozanbruk umorila
Tudorja, to je zgodovinsko res, in to tudi, da so mu
odsekali glavo in roke, le da se to ni zgodilo v Pi'
testu, v gradu, temuč v nekem piteškem lesu.

243

džali jo strašno pogleda, kakor vstekel pahne v zid.
Sara Mihaela presunljivo jekne: „Ubojica!“ in zgrudi
se v omedlevico; Kirdžali stopi k njej; stresne se:
„Nezvestnica!“ — in morebiti bi bil z mečem prederl
serce, — najdraže svojemu sercu, ali na ta krik priteče
sinek v sobo, in ko zagleda mater, da leži na tleh,
pade na-njo, pa ne spregovori nobene besede; oklene
se omedlele matere, kakor bi jo z rokicami hotel va¬
rovati Kirdžalijeve jeze. Kirdžali pogleda sina: mine
ga vsteklost, zablisketa mu solza v očesu in oberne
se: „Jaz nesrečnež!" pogleda bojarko, ki leži na Tu-
dorjevem truplu kakor mertva, pogleda Karavijo, ki
je po orientalskej navadi na znamenje zmage ravno
glavo in roke odsekal Tudorju. Spusti roke ob sebi:
„0, včlikiBog! ali sem proklet!" — Zdaj jame orožje
brenketati na dvoru in pred vrati. Multanje so izve¬
deli umor od ubojic samih, ki sta na Kirdžalija in
Jordakija zvernila uboj in divjata, naj osvetijo car¬
jevo smert. Bolgarski in albanski konjiki pa branijo
svoje vodništvo besnili maščevavcev. Jordaki prime
Kirdžalija za roko: „Idiva, branimo se,“ in odideta.
Multanke vro v sobo groznega hudodejstva in obup-
ljivosti, vro na pomoč bojarki in Sari Mihaeli.

Brenket, hrup, pogled na boj, to je zbudilo
Kirdžalija iz omotne obupljivosti. Njegovi vojščaki so
v  nevarnosti: kakor divji prešič, ranjen plane med
Pse, tako je planil Kirdžali med svoje bojnike. Z ger-
ttiečim glasom kriči: „Ne morite, branite se,“ — in
odbija s svojo težko sabljo multanske sablje, ali je

16 *

244

pa iz rok puli Vojnikom. Tudi Jordaki se bojuje. Ko
Bolgarji in Albanje zagledajo svoja vodnika, oserče
se, ojače in predero k vratom. Tu zavsedeta načel¬
nika vsak svojega konja in njuni trumi se počasi umi-
čete po cesti v Tergovico množnim Multanom. Že so
na poli pota, ali razkačenih Multanov je več in več;
nevarnost je že velika, življenje drago, kar se na en¬
krat začno obračati Multanje in kričati: „Bisurmanje
so vPiteštu!“ — Kirdžali zavpije: „Nazaj!“ — in Jor¬
daki povzame njegov ukaz, in kakor sinovi tiste ma¬
tere, vernete se in vrete nazaj obe vojski, ki ste se
ravno kar tako ljuto borili — druga z drugo , kajti
skupni sovražnik in skupna nevarnost sta najboljša
posrednika slogi.

Ne vidi se še Pitešt, ali tam doli, kamor najdle
more oko, gonijo spahi neredne multanske trume. Ne-
kteri popuščajo orožje, nekteri se skrivajo v lesove
in beže za gore; ni ga vodnika v Piteštu, da bi je
zbral, da bi je vnel za boj, Tudorjeva smert je smert
multanske svobode. Kirdžali pozna, da so to spalu
Hadži-Ahmetovi, vidinskega paše; prišla mu je zopet
Sara Mihaela na misel: ,,Zdaj pride k očetu, moj sin
se pomohamedani,“ — in vstekla bojaželjnost se m u
je vžgala v sercu. Potem mu je šinilo zopet v glavo:
„Ne ljubi me več, morda bode tam srečnejša," —'
in solza mu prisveti v oko. Zdaj zaslišijo krik: ,,AIlali 1
Allah!“ — in bolj in bolj se bližajo množne jate
spahov. Trikrat sta udarila iiš,-nje Kirdžali in Jordaki,
trikrat sta ju nabila, ali trikrat so ji pomožne m u '

245

zulmanske čete pehnile nazaj. Kirdžali kosi Muzul-
manom glave kakor kosec mak na rodovitnej njivi,
kjer je prav gost in bohoten; ali kaj je njemu do
tega ? V Pitešt pa ne more, da bi otel ženo, sina.
Veže ga načelniška dolžnost, zato mora v Tergovico.
Tudi tukaj je boj; Kiaja Mehemed in Kanimari Sava.
sta napadla gerški tabor, in zmaga se jima smehlja.

Kje je Ipsylanty? Kje Kantakuzen? — Precej
po pervem strelu sta zapustila grad in zginila nekam.
Videli so ji, da sta o bodočej multanskej vladi se-
njat odjezdila s Karavijo in z ubojicama, ki sta bila
umorila Tudorja. Sveta truma mladih Gerkov hrabro
bojuje, kakor bi menila, da gledajo na-njo maratonski
junači, vitezi, ki so pri Termopilah vihtili orožje, in
macedonski Aleksander. Slovanski kapitanje se besno
bore, hrabrost je vlastitost njih rodu že od nekdaj;
ali Kiaja Mehemed je neomajljiv mož, korenjaške des¬
nice , in njegovi vojščaki so hrabri kakor afrikanski
levi, njegove čete množne kakor šakali na kurdistan-
skih stepah. Mehemed se je zaklel na proroka, da ne
vtakne v nožnico svojega meča, dokler ne pokolje
pasjih vpornikov, in rčs je bil mož-beseda; Bog je v
svojem serdu kaznil kristijanski narod zarad grešnega
vodnika kristijanskej vojski na čelu.

Ko sta Kirdžali in Jordaki prišla v Tergovico,
takrat je že mesto in grad bil v plamenu, in ostala
gerška vojska je bežala pred Turci, ki so derli za
njo. — Solnce je zašlo, černi oblači so se razgernili
Po nebu in dež je začel kapati. Nebo plače zarad ljudske

246

nesreče, ali ni ga sram svojih solz, ker jih ne vidi
solnce, to božje oko. Terpko preleti'Kirdžali dogodke
tega dne — vse, drugega za drugim. Žalostno vzdihne,
spomni se na Boga, goreče pomoli, milo pojoče. Ne
zaderžuje gorkih solz, ni ga sram, uklonil se je Bogu,
nobeno človeško oko ne vidi tega. Modrijan se po¬
smehuje rahloserčnosti in ponižnosti, pa ste vendar
najgotovejši pot do božje milosti. Kirdžali prosi ne¬
beške milosti ta pot, ali kaj ljudje poreko, za to se
ne meni ta trenotek, še na misli mu ni to. Strastnej
spokorljivej duši, če vsi čulje vskipe v njej in s svojo
vrelostjo zmorejo serce, takej duši je misel na Boga
in molitev edina uteha.

XVIII.

Merkla noč je; na nebu ni ne meseca ne zvezd,
ni rimske ceste ni ognjenih slopov, vse je temno iu
čemo. Ali na zemlji ni povsod temno: dva velika
ognja svetita nekoliko razdvoje kakor zemski solnci:
na južnej strani gori Pitešt, na sčvernej pa Tergovica.
Po dolinah, ob lesovih bliskeče tisoč in tisoč majhnih
ognjev, kakor zvezde; ti ognji so nema znamenja,
ki se kličejo ž njimi razkropljeni kristijanski vojščaki.
Pri Tergovici, na ravnini, blizo bukreške ceste jasno
svetijo množni ognji tako, da se vidijo, kakor polu-
mesec: to je muzulmansko šatorišče Kiaje Mehemeda,
Hadži-Ahmetov tabor se pa ne vidi, ker so gore m
lesovi na poti. Od vzhoda veje veter in zanaša na
uho nekak glasen, pretergan hrum; okoli se slisi

247

konjski topot, čujejo človeški korači, posamezni in
množni — to se iščejo kristijanski vojniki. Muzul-
manje s počinkom častč nočno temo; prorok jim je
ukazal: o solnčnem zahodu potaknite meče v nožnice
in ne izderite jih pred vzhodom — bojni zvestaki
alkoranu pa sveto spolnujejo Mohamedov zakon, raz-
vžigajo s tem ukazom oholost orientalcem in ponašajo
se: Vedel je Allah, vedel prorok, da mi nismo voleje,
ne razbojniki, da bi nam za zmago bilo treba temne
noči na pomoč; dala sta nam jasno solnce, beli dan
za pričo naše hrabrosti, naše moči.

Dragoneštu nasproti, na holmu pod hrastovim
lesom, stojita Kirdžali in Jordaki in gledata na le-to
šatorišče, na žalobo kristijanske zemlje. Albanski in
bolgarski konjiki, ki so se razkropili po poljih, da bi
zbrali vojščake v Dragoneštu; kteri bi ne mogli priti
za njimi, tistim pa, da povedo, naj se snidd v sa¬
mostanu ardžiskega dvora. Jordaki je žalosten, ali
vendar, nada ni še minila ga; Kirdžali pak po strast¬
nem vshitjenji, po gorkej obupljivosti, goreče koperni
po boju, po osveti zarad onečeščenega kristijanskega
imena, in to mu nekoliko hladi dušo. Pozna se mu,
da ga je spreletela neka misel: prijel je Jordakija
za ramo z eno roko, z eno pa mu pokazal turški
tabor: „Grledi, kako vojna Kiaje Mehemeda počiva po
zmagi!“ Potem se je obernil, pokazal proti Piteštu:
»Tam nekje lene pa Hadži-Ahmetovi spahi,“ in vzdih¬
nil , bodi-si da se je spomnil na Saro Mihaelo, ali pa
n a sina. — ,,0’uj, saj imava še ljudi, speči Muzul-

248

manje naj za večno zaspe. Še pred dnem bode vse
v kraju; ako pa pogineva, tudi prav, saj ne pojdeva
sama na oni svet, ne pozdravi jih veliko solnčnega
vzhoda jutri zjutraj ob izanu.“

Jordaki stresne z glavo : „Ko bi bila midva sama,
jako rad bi sprejel tvoj nasvet, pa sva na čelu osi-
rotelej vojski. Kaj bi pa ta začela potlej, ko bi naji
smert umorila? Naj malo poleni Bisurman, nam že
vzcvete še svoboda, tudi nam se bode še smejala
zmaga. Zberiva vojščake obeh vojsk v samostanu ar-
džiškega dvora, in potlej se zmeniva, kaj in kako.“

Kirdžali ni mogel nikoli zatajiti svoje nevšečnosti,
če se mu je vstavil kdo; ni znal, pa mu tudi ni bilo
mar, da bi bil preveril koga, in nikoli ni spremenil
svojega mnenja. Ponosno in hladno je odgovoril: „Le
idi tedaj v ardžiski dvor, zberi vojsko tam, Bog ti
daj srečo; jaz s svojimi vojščaki pojdem v Pitešt. Mo¬
rebiti se še snideva kdaj.“

Jordaki ga je nagovarjal, prav prosil ga, naj
ostane, ali ni ga bilo še nikogar na svetu, da bi bil
omajal tega človeka, ki je znal reči: „Jaz hočem
in znal izveršiti, kar je hotel. Ukazal je Mihajlakiju,
naj urno zbere Serbe, Bolgarje in tiste, kteri hotč
iti ž njim.

V Dragoneštu se je sešlo cele kupe ljudi okoli
plapolajočih ognjev in molčž stojč okoli njih, kakor
navadno tepena vojska. Spogledujejo se vsi, kteri so
že tu, in ti, kteri še prihajajo, ali nobeden se ne
upa vprašati nobenega, kje je ta ali ta tovarš, pri'

249

jatelj ali sorodnik, ker ko bi to vpraševali je, morali
bi povedati, kje so je pustili, kje so bili sami, morali
bi se sami zatožiti, kaj so storili ta dan, vojščak
pa ne pove rad, da je pobegnil z borišča. Tudi ne
brenkečejo z orožjem, ker sleherni brenket z ostrim
jeklom bi jim bil terpek očitek, zakaj so onečestili
hrabrost; ne potičejo se po vasi, sram jih je, zato
se nečejo pokazati starcem, ni ženstvu , da bi jih ne
vpraševali: „Od kod ste prišli? kje je sovražnik?“
Ne jed ne počinek jim ni na misli; ko žalost mori dušo,
ko jo bridkosti obhajajo, tačas telesa ne posiliš lahko
z jedjo, ne zaziblješ ga kmalo v spanje. Oj, po zmagi
vojska ni taka! Tačas vsak vojnik vrišče in brenkeče
z orožjem, in če tudi ni junaško sukal roke na bo¬
jišču , pa z jezikom junakuje v taborju pri ognju.

Ze so dobili glas, da sta Ipsylanty in Kanta-
kuzen z vso svojo pribočno vojsko pobegnila čez er-
deljsko mejo k avstrijskemu cesarju. Vojaci so hladno
sprejeli to vest; teh vodnikov niso videli nikoli na
nobenem bojišču, zato ji poznajo le po imenu. Jor-
daki je prišel in začel ukazovati. Vsi ga slušajo, in
zahvaljujejo se mu, da je sprejel načelništvo; zopet
jim je nada oživela v sercih. Če vojska nima vod¬
nika , razperši se in razgubi, kakor roj bučel brez
matice; zato časte in slušajo načelnika, ki je popelje
na vojsko. Ali vsak si misli: tudi jaz bi jim bil lahko
načelnik, tudi jaz imam hrabro serce, in bojna osoda
je v božjih rokah, ali kdor po nesrečni bitvi zbira
vojsko in obeta vojščakom: „Jaz vam bodem načel-

250

nik,“ temu dajo hvalo, kajti malokdo je rad vojevod
ob nesreči.

Mihajlaki ima že tri sto Serbov zbranih, na čelu
jim je Bešerevič, sto bolgarskih konjikov —- ostanek
izbornega Miloševega konjištva, sto Gerkov svete trume,
in načelnika sta jim Kantagoni in Safianos, ki hočeta
sKirdžalijem iti na vojsko. — Po stranskih potih gredo v
Pitešt, trava — rosna šumi pod nogami; konji cenkljajo
z uzdami, časi pa časi herkajo, časi otresajo roso, in
konjiki molčč zmerom. Zavili so naravnost k piteškemu
pogorišču; vse tiho je na široko okoli njih, le kedar
jezdijo okrog kake gore, skozi kak les, pišče veter,
kakor bi se hudobni duh gual po zraku; ali kedar
pridejo h kakemu potoku, droben dež gluho plivka
v vodo, kakor bi šepetal in molil. Ljudje se nekteri
potičejo po polji; ali zaslišali so množno vojsko in
bežč, ker ne morejo spoznati v nočnej temi, ali je
sovražnik to ali domača vojna. Življenje jim je drago,
zatorej nekteri legajo na zemljo, nekteri pa se skri¬
vajo za drevesa in namiroma stoje kakor debla, ne¬
premakljivo leže, kakor zemlja; zveri je preplašil boj
po dnevi, in razbežale so v daljne lesove. — Kirdžali
jezdi naprej in vpira oči  v požar. Kerči se mu serce.
Ni mu duša okamenela v grehu, tudi nima serca glu¬
hega, ni oglušelo čutu — njegovemu glasu. Kedar
mu strasti obvladajo čute, podobne so oblaku ob vro¬
čini po leti. Tačas oblak vse drugo na drugo krese
blisk, proži grom, kmalo na to začne pa bridko jo¬
kati, in gost dež, goste solze se utrinjajo iz njega

251

zarad nesreče, ki jo je prizadel v svojej jezi. Kirdžali
se izpoveduje sam sebi in premišlja: „0 veliki Bog!
ti vidiš, jaz sem nedolžen, zaslonil bi ga bil z lastnimi
persi, bojarka pa meni, da sem jej jaz umoril sina,
in zdaj me kolne zato; in ona,“ še v mislih neče ime¬
novati Sare Mihaele, „ljubila ga je!“ zopet mu je
začela strast besiti v duši. V tem prijezdi Mihajlaki,
rad bi se nekaj pogovoril ž njim, ali Kirdžalijev konj
je na kremen zadel s podkvami in vkresal gost ogenj,
in ko šverkajo iskre, vidi Arnavt, kako grozno obličje
ima Kirdžali; zato se je zbal Mihajlaki, neče pre-
tergati vodnikovega molčanja. —- Že imajo Pitešt pred
seboj; Kirdžali gleda okrog, ali nikjer ne gori ogenj
v taborju, le mesto še tli, pa tudi pojemlje že. Ali
v mestu počivajo Muzulmanje, ali je pred dnem po-
gasnil ogenj v taborju? — Dvigne oči proti nebu,
in gotovo je z neba milost božja posijala na-nj , kajti
nek neznan glas mu šepeče na uho: Saj ti je zvesta,
saj ni ljubila nikogar drugega nego tebe. Posvetila
mu je v serce sladka nada: morebiti še vidim ženo
in sina, in to nado si razgreva sam. Vse jej razode¬
nem, poprosim je, naj mi ne zameri, saj pozabi vse,
saj me ljubi. — Vstavi vojsko in pogleda po okolici.
Nikjer ne sveti noben ogenj, le v mestu malo po
malo umira požar, in tam pa tam kak plamen vspla-
pol4 in bledo posveti med gostim dimom. Že se dani,
na vzhodu se sive oblači in malo po malo, prav po¬
časi svetloba temo briše z neba. — Kirdžali jezdi s
svojo vojsko naravnost v mesto , nekoliko konjikov je

252

posJal pa na desno in na levo, da poiščejo muzul-
manski tabor in rekel jim, da se zopet snido pred
mestom. Urno so se razkropili konjiki in bodejo konje;
dolgo dom' zemlja pod mnogimi urnimi kopiti, —
znamenje, kako naglo so izveršili poveljnikov ukaz.
Vojska prijezdi pred mesto in vstavi se. Kirdžali na
čelu nekoliko konjikom jezdi na pogorišče. Od kraja
se jim dim kadi v oči in zapira sapo, ali to je ne¬
halo, persi jim zopet dišejo, oči gledajo: oglje žari,
plamenci pojemljejo, kade se ogorki neizgorelih hiš,
in nikjer ni ne žive duše. Kirdžali prijezdi na mesto,
kjer je še včeraj stal Beli dvor, tam je že vse izgo¬
relo in stlelo, še kadi se ne več. Na dvorišču je
polno opaljenih kosti, okoli pa drugača opaljenina;,
ali je ogorela obleka to, ali so pa obžgana človeška
trupla. Kirdžali gleda okoli sebe, nekaj išče, razjaha
konja, skloni se bled in vzdigne v roči nekaj: zdi
se mu, da je to drobna kost sinova. Omedli, stresnejo
se mu roke, s poslednjo močjo prelomi to kost —
to je kos lesa. „Hvalo ti, veliki Bog!“ in spusti les
na tla, ali tako mu je ta bolest očetovskega čuta pre¬
vzela serce, da se je naslonil nazaj na herbet konju
in zamotala mu duša v čudne misli.

V tem prijezdi Mihajlaki: „Ban!“

Kirdžali se zbudi: „Kaj bi rad?“

,,Multanje pravijo, ko je Hadži-Ahmet oplenil in
zapalil mesto', da je precej včeraj , še pred solnčnim
zahodom, s plenom in zalotenci odšel proti Balkanu.

Kirdžali že sedi zopet na konju: „Tudi mi poj'

253

demo za njimi, ne uidejo nam“ — in v skok jezdi
s žalostnega pogorišča.

Na nebu se je že razdanilo iu tudi na zemlji
se vidi. Pri Kirdžalijevej trumi stoji kup Multanov in
nekaj pripovedajo; ali ko zagledajo jezdeca na čer-
nem konju, pobegnejo, in beže in kriče po polji:
„Ta je umoril našega hospodarja!“ Bolgarji zavsedo
konje, da bi vderli za temi ljudmi, ki načelnika dolžč,
da je ubojica, ali Kirdžali krikne: „S konj! pustite
je na miru,“ — in odjezdi na stran: „Ljudje beže
pred menoj! Res je že na tem svetu božja kazen.
Hussejn, hrazgraški bivavci, to je za vas;“ — in
potegnil je konja, da se je postavil po koncu, ravno
kakor slop.

Mihajlaki prijezdi k njemu: „Ban, kam pojdemo?“
„Kamor popeljejo moje oči, tje pojdete vi.“
Mihajlaki povzame s pokornim glasom : „Kiražali,
tvoj najvernejši sluga, najzvestejši prijatelj govori s
teboj. Tebi se senja o nekovej sreči’, in motiš se ž
njo, pa ni vredna, da se.“

„0 kakej sreči, in zakaj ni vredna tega ?“
„Zato, ker ni, ti iščeš ženo, pa ti je nezvesta.* 1
Kirdžali je že zaiskril z očmi in zgrabil za sa¬
mokres: „Pes ■— prokleti, nezvesta!“ —

Mihajlaki odpre kaftan na persih: „Na! ustreli
me, jaz tebe gorkejše ljubim nego svoje življenje,
jaz ti hočem vse povedati, po pravici, kar sem vidil
sam.“

Kirdžalija mine jeza, pobesi roko in temno vpre

254

oči' v tla: „Gov6ri, jaz bodem poslušal, ne las ti ne
pade z glave. 11

Mihajlaki začne pripovedati, kaj je videl v
rudniškem gradu, ko je bil pervikrat prišel k Miloš-
Obrenoviču; kolne se na bojno amavško slavo, da je
res videl, kako sta si Sara Mihaela in Tudor stisnila
roči, kako je rudečica oblila oba. Na smert obsojeni
zločinec ne posluša sodnjega določila s tako bolestjo,
s kakoršno Kirdžali Mihajlakija: hudodejniku končajo
življenje in vse, kar neha z življenjem vred, Kirdžali
pa še živi, ali ž njim vred tudi onesrečena ljubezen,
izdana zvestost, kervava obupljivost, in njegova in
njegovega otroka nečast. Kmalo je bled, kmalo rudeč,
spregovori pa ne besede. Mihajlakiju pleše oko po
njegovem obličji. Arnavt meni: doveršil sem vse. Po¬
vedal je, kar mu je bilo na sercu, Kirdžali pa le
molči'. Arnavt se vnovič derzne ter preterga molčanje:
„Nikar naj te ne grize, vodnik! z ljubeznijo nisi sre¬
čen, ali bojna slava ti bode zvesta; verni se nazaj
na gore, tamkaj so najini ljudjč, morebiti dočakava
boljšega trenotka; pozabi na nezvestnico in preskerbi
sinu bogastvo, saj ga najdeš — gotovo. 11

Vidi se, da so te besede razburile Kirdžalijev
ponos, kajti povzdignil je čelo, zabliskal z očmi:
„Jaz razbojnik! ne, nikoli! Mojemu otroku je treba
slave; ali naj bode imel slavo, ime, bogastvo, ali pa
mojo smert izvedel kdaj. Mihajlaki, naj zavsede vojska
konje, pojdemo. 11

Arnavt ni zinil ne besede, ampak precej je od-

255

jezdil izveršit ukaz. Kapitan dobro ve, da ni varno
jezika brusiti, kedar ban kaj ukaže; lahko bi za od¬
govor bila bridka sablja ali pa svinčenka. Še enkrat
se zamisli Kirdžali: „Da bi pozabil na-nj o! Tako sem
jo ljubil, tako jo ljubim še zdaj! Izdali so me; pa
bi bil življenje žertvoval jim. 0, človeški rod! —
Terpko mu je serce, pogleda v nebo: „Bog, ti me
hudo kaznuješ, pa saj sem velik grešnik. O sin moj!
o moje leško ime! kaj se zgodi z varna? 11  — in s
tem dvojnim spominom se je vnovič doteknil svojega
zaspalega ponosa. Maline z roko: „Jaz hočem biti
bolgarski car,“ oberne konja, in zdirja za vojsko.

Vstalo je solnce in veličastno sije; ponos sto-
luje Kirdžaliju na visokem čelu, in grozen ogenj se
mu utrinja iz oči. Vesele se gore in lesovi, vesele
doline, ki gledajo v obličje jasnemu solncu. Serca in
obrazi so se osmelili bolgarskim konjikom, pešcem
Serbom in Gerkom, ker vidijo junaškega vodnika na
čelu. Tiči se vzdigajo k solneu, plahutajo s perotni-
cami in radostno žvergole; tudi vojska gre za svojim
načelnikom proti vzhodu — čilo ali tiho. Prišli so na
bukreško cesto, Kirdžali se ustavi, pogleda po vojski
in urno oberne konja, kakor bi bil vraga zagledal,
zakrije z burko obraz na bukreškej strani in jezdi
naravnost na fokšansko cesto. Spomnil se je na Saro
Mihaelo, toda brani se temu spominu, ali zastonj:
ljubezni ne nosiš na rokah, pa se je tudi z rokami
ne ubraniš, ljubezen s čutjem vlada serce in dušo,
in svoje vlade ne prepusti precej človeku , temuč na

256

vso moč se bori ž njegovo voljo in skor vselej jo
zmore. Zmerom naprej gredo proti Fokšanom zdaj;
Mihajlaki nič ne ve, kam ju pelje načelnik, pa saj
vojakom je malo mar to, kam jih popelje. Samo Kir-
džali premišlja: „K Prutu pojdem, Muzulmanje bodo
menili, da sem šel prosit belega carja, naj me za¬
varuje in nehali bodo stražiti Donavo. Stara ljub¬
ljenka! slovanska reka!*) še enkrat me preneseš na
svojem herbtu. S kervjo za bolgarsko svobodo, za
Kriščevo vero, hočem odmiti silistrijsko morijo." —
Zdi se mu, da je potomec kakega leškega kneza, že
bolgarski car. Ošabnež, le moti se s temi sanjami,
ne mara bodeš še gorko jokal kdaj zato, kajti znaj,
Bog ne da vsakomu, da bi bil Miloš.

Tri dni in tri noči gredo zmerom naprej, ali od
nikoder ni Turka za njimi; še le četerti dan, ko so
prebredli Seret, prikaže se od belega Ribnika cele
kupe spahov. Kirdžali je z bolgarskimi konjiki pahne
rnazaj , ali nove jate s topovi se priženo od Adžuda.

■—Kirdžali zgrabi tudi te in zaderžuje nekoliko časa.
Toda veča in veča se muzulmanska vojska, in kri-
stijanski vojščaki se pomičejo k Prutu. Onstran be¬
sarabske reke so na slopeh dvoglavi orli, to pomenja
deržavo belega carja, in ob reci so Skulane, kakor
kak venec: hiše so bele, strehe Černe. Besarabje in

') Stara Donava, slovanska reka. V serbskih, bolgar¬
skih in sedmograških pesmih je Donava slovanska
reka. kakor v ukrajinskih Dnjeper kozaška in pri
Krakovu Visla poljska reka.

257

moskovski vojaci so prišli na obalo in gledajo ta boj
kakor kako zanimljivo gledališče, na pomoč pa ne-
čejo bratom kristijanom. Kirdžali je steknil ostanjke
nekovih starih okopov, in tu sklene braniti se do
noči, po noči pa z božjo pomočjo pretleei k Donavi.
Kakor ribolovke nad ribnikom, ali sak or komarji nad
močvirjem, tako roje Muzulmanje, kriče: „Allah!
Allah!“ in streljajo s puškami, zažigajo topove, k
razvaljenim okopom pa se boje, ker za njimi se
branijo hrabri vojščaki. V kristijanskej vojski je še
le nekoliko mertvih, Muzulmanov pa že vse polno
leži po borišču, kajti kdorkoli se približa okopom,
ne ostane živ; kristijanje znajo izborno meriti in stre¬
ljati ; kakor za stavo, tako zadajajo smert njihove
kroglje. Osem ur že traja kervava bitva, ali z onstran
reke le s krikom dajo hvalo kristijanskej hrabrosti.
V tem se po cesti od Berlata prikaže velika truma
konjikov. Spredaj jezdi rijavca lep jezdec, za tem
polkom ido drugi polki, in vsi so oroženi s kopjem.
To niso spahi, niti albanski konjiki, straža muzul-
manskih paš, to je slovansko pleme, to so sinovi Za-
porožci. Kirdžali je spoznal je: Ti so Slovanje, jaz
sem tudi slovanskega rodu; to so kristijanje, mi smo
tudi kristijanje, pa se udarimo zdaj. Prišla sta mu
na misel Sara Mihaela in sin: „Nezvestnica! jaz ti
odpuščam; sin moj, bodi srečen!“ — Oberne se k
svojim vojščakom, razvedri se mu čelo, smeh preleti
obličje: „Le hrabro! Ne ustrelite, predno vam ne dam

Kirdžali.

17

258

znamenja . 11  —Zdaj ukaže bolgarskim konjikom s konj,
naj se zverste, sam je pa tudi razjahal konja.

Polk Zaporožcev dirja nasproti, ali molče; spahi so
jim stopili s pota, stoje na strani in gledajo, kaj bode
to. Zaporožei ne kriče: ne upajo se na pomoč klicati
Boga, ki so ga klicali njihovi davni pradedje, Allalia
klicati jih je pa sram. Že so pred okopi. Kirdžali
krikne: „Ustrelite!“ Serbje ustrelč in kakih dvajset
Zaporožcev se zvali s konj, drugi v skoku planejo
čez prekope in že divjajo s kopjem med serbskimi
verstami. Začno bojevati drug z drugim, mahajo s
smertnim orožjem, koljejo in sekajo kakor besni biki,
tergajo kakor vstekli psi. Kirdžali kriči, razvnema
boj , kosi z bridkim mečem roke — noge sovražniku,
glave konjem. Šest ran ima že, kri kipi iz njih, ali
ne omore mu roka, ne oterpne serce, bolj in bolj mu
gori duša. Kakor peklenšček, tako teka po borišču
in velevspešno zadaja smert okoli sebe. Tudi njegova
vojska bojuje. Kantagonija je ataman poderl s sabljo,
Safianosa je zadelo kopje, sam si ga je porinil pa še
globoče, da bi dosegel z mečem sovražnikov vrat;
oba sta se zavalila na zemljo in umerla v tem objetji.
Bešerevič skuplja svoje bojnike, in Mihajlaki zmerom
pri Kirdžaliju bojuje; rad bi s svojimi persi vjel vsak
mahljej , kteri je namenjen njemu. Ali že so Zapo-
rožci kristijansko vojsko pehnili od okopov in zdaj jo
tirajo k Prutu. A zakaj se je zaporoški vodja na
svojem rijavcu tako razserdil, ko je zagledal Kirdža-
lija? „Ha, vendar sem te zalotil, pesja duša!“—

259

plane k njemu na konju. Kirdžali spozna atamana Ne-
čaja, in prišla mu je na misel Hrazgrada. Z mečem
hoče splašiti konja in mahniti atamana, ali konj se
ogne in ataman tako silno sune Kirdžalija v persi, da
se je na zemljo zvalil Bolgar: „Branite se!“ Mihajlaki
je že sam večkrat ranjen, ali vendar vzdigne Kirdža¬
lija v naročje, ostala vojska jpa zaslanja načelnika s
svojimi persi, in Arnavt, kakor skerbna pestina, pre¬
nese ga čez Prut, položi na trato , in sam je padel
— omedlel. Odtekla mu je kri, opešale so mu moči,
in umeri je, ne razbojnik, temuč junak, zvest kapitan,
ki je s svojim življenjem zavaroval življenje vodniku.

Nehala je bitva. — Ko Kirdžalija obsije zopet
zavest, ozrč se, kje je. Tu vidi okoli sebe le še
kakih dvajset svojih vojščakov, ranjenih, neoroženih;
vidi radovedne Besarabe in vojnike belega carja. Po¬
gleda na stran: tam leži Mihajlaki mertev. Hoče vstati,
ali ne more; sune kapitanovo truplo: „Mihajlaki!“ —
Nekdo izmed pričujočih spregovori: „Ne živi več.“ Ža¬
losten pogleda Kirdžali in s preterganim glasom po¬
vzame : „Ti samo si bil moj prijatelj , ali tudi tebe
nimam več! — Žena!“ — stresne se. „Sin! — tedaj
vaju ne vidim nikoli več. Slava, mogočnost — kam
ste zginili?" in zameži, da bi zatajil solze, ali šiloma
so se mu vderle, in vsem je tesno, mnogi imajo oči
solzne, na čast njegovej bolesti. Vzdignejo ga nano¬
silo in odnesč v Skulane.

Ne daleč od bojišča so Zaporožci zanetili velik
ogenj in posedli okoli njega. Tu jed6, pij6, ti se

17 *

260

razgovarjajo in pojo ukrajinske durnkc, kakor so je
davne, srečne poljske čase na Siču. Ali se je more¬
biti gospod ataman, kakor je bilo to nekdaj, vzdignil
na povelje kraljeve milosti, na klic ljudovlade, na
poziv njenega starešinstva, vzdignil z junači opustošit
bisurmanski svet ali natleč neverske Tatarje? O ne!
— Prelivali so danes kristijansko kri, in da-si zma¬
govito , vendar se žalostno ozirajo proti Ukrajini in
žalostno pomenjajo: „Poljska nima več kralja, ljudo-
vladi je nered zavdal. O, ko bi nam Bog pustil
verniti se na Dnjeper, v očino Zaporožje , ko bi
vendar doživel kralja na Poljskej in ljudovlado mo¬
gočno, kakoršno so imeli naši pradedje, in da bi
po našej, po zaporoškej navadi zaplesali časi s so¬
vražniki matere Poljske, njej na čast, sebi na slavo.“ —
Hrabri vojščaki, da-si v bisurmanskih turbanih, vendar
kristijanski molijo Boga in prosijo, da bi vresničil
vroče želje njihovih sere. Malo na strani sedi stari
ataman Nečaj , in poleg njega asavula Bogdan. Sedem-
deseileti ataman gladi poljsko karabalo, svojo staro,
verno tovaršico. O , ko bi imela jezik ta sablja, po¬
vedala bi od kraja do konca vse atamanovo življenje,
kajti od svojega petnajstega leta je nikoli ni odpasal
Nečaj, in kako je vihtil jo, to ve Bog, to vedo bratje
Zaporožci in sovražniki. — „Ha, plačali smo jim,
menda ni mnogo pribežalo jih k Moskvičanom. Srečni,
če ne verjetno Rusom. Ali ta pes Kirdžali mi je prišel
na oči, ta tudi ne vstane od smerti. Naj ga Mosk-
vičanje zakopljejo, ali pa krokarji in psi raztergajo

njegovo truplo, to je meni vse eno, da le na svetu
ne bode več tega prokletega psa.“

Asavula zaviše berke: „Oče ataman! zakaj se
ti je pa zameril ta človek, saj ga ni bilo nikoli med
nami? tudi je še premlad, da bi bil zalezoval tvoje
dekle, in rijavca ti tudi ni skrivaj odpeljal .' 1

,,Ali pomniš Kordakija ? 11

„Pomnim tega Arnavta, ki so ga vragovi vzeli
v Izmajlovu. Kirdžali ni bil njegov sin, ne brat. Ar-
navt je bil ostuden, kakoršen je pogan, pa zal mla¬
denič, zakaj ni bil kozak ? 11

Ataman nagubi čelo: „Kozak, smert mu!“ —
zagodernja nekaj v brado; ali kakor je kazno, prišlo
mu je na misel, da bi Bogdanu povedal rad nekaj,
kar je skrival dozdaj ; pogladi berke z dlanjo: „Ali
pomniš tega psa, ki je bil pri Kordakiju ? 11

„Pomnim, to je bil Bolgar Ilvandži. Ta je imel
zlata toliko, kolikor ga ima tatarski kam, ali sejal
ga je tako, kakor kak poljski plemenitaš . 11

„Resnica, in to je bila ravno nesreča. Ti dobro
pomniš našega brata Tetero, kaj ne ?“ stresne z glavo
ataman in vzdihne.

Bogdan mu gleda v oči: „Kakor bi ga bil danes
videl, tako mi je v spominu Tetera; ali kaj se je
zgodilo ž njim, tega ne vem dobro . 11

Nečaj se prekriža: „Večni mir njegovej duši!
Takih mož ni več na svetu: na konju, s sabljo v roči,
pri čaši, pri dekleti, povsod je bil mož, zares poljski
plemenitaš! Pa je bil tudi res plemenit, iz starega

262

rodu, zapisal se je Zaporožcem v imenik, in od naj-
mlajših let sva bila skupaj v Nekrasinem kurenu na
Ukrajini. Ti si bil tačas še deček — ali ne pripovem
ti, kako smo bojevali za mater Poljsko, kako smo
prišli čez Donavo, kako je umeri naš oča ataman
Nekrasa,“ — zdaj staremu Nečaju žalost zapre glas,
Bogdan plače, in s trenotji svetega molčanja častita
spomin na rajnkega atamana. Nečaj se oddahne: „Ne
tuli stari, da še jaz ne začnem jokati, z jokom ne
zbudiva mertvega očeta v grobu, poslušaj raji dalje
o Teteri. ..— Glas se mu trese od na pol zadu¬
šenega ihtenja, ali ne pusti je več solze v oko: „Ni
bilo vojske z Moskvo, sultan ni potreboval naše službe,
torej sem šel s Tetero pogledat bolgarsko krajino, in
kar je rado na takih potih, prišla sva vseskozi, zdaj tu,
zdaj tu, pod kako gostoljubo streho. Nekega dne sva
prišla k bolgarskemu knezu Ivanu Striboži. Častitljivo,
slovanski, sprejel naji je knez; tako sem jedel in pil,
da sem se spomnil na Poljsko. Tetera se je zagledal
v kneževo hčer, bistro, ljubeznjivo kakor pomladanjsko
vreme; lička je imela bela, kakor je bezgovo cvetje,
in rudeča, kakor jagoda, oči Černe, bliščeče kakor
dve zvezdi; ko je razpletla kite, vili so se jej čemi
lasje do ledij; rasti je bila krasne, berhke kakor kaka
Poljka. Človek se je res lahko zaljubil va-njo, besed
je bila sladkih kakor med, in ljuba tako, kakor ma¬
čica. Ali bil je tam tudi ta pesji sin Ilvandži, knežev
rejenec, boje da sin nekega kneza, toda kaj vraga
smo se menili takrat za tega golobradca. Tetera je

263

kar na ravnost razodel knezu, da bi njegovo hčer
rad za ženo, knez je pa dal mu jo. Ženitva je bila
hrumna; po svatbi je Tetera na Černo vodo odšel
s svojo ženo, jaz sem se vernil pa v Babadadž, takrat
sem v službo vzel tega potepenea, Albana Kordakija.
Šest mesecev potem je prišel Ilvandži — saj včš, kako
smo ga sprejeli. Štiri tedne je pil in jedel zastonj pri
nas, potem mi je pa povedal, da bi šel rad na černo
vodo k Teteri; dal sem mu Kordakija na pot; da bi
bil vendar jezik oterpnil mi poprej in poveljništvo ne
bilo več moje. čez dvanajst ur sem sam odjezdil za
njima, in na potu mi je vse prorokovalo nesrečo:
zajci so tekali pred menoj čez pota, krokarji so kro¬
kali na levej, volka ali srake pa ni bilo nikjer no¬
bene. Prijezdim pred Teterin dom, — ali vse tiho,
vrata na dvorišče so odperta, in v hišo tudi, na stežaj.
Stopim noter — truplo vernega Kozaka v veži! Mraz
mi je spreletel kosti. Stopim v Teterino sobo. Tetera
leži na postelji kervav. Še je živel; poznal me je;
pojecljal je z umirajočim glasom: „Ilvandži je ubo-
jica, in ona ...“ Potlej je še nekaj nerazumljivo go¬
voril, na zadnje povzdignil glas: „Osveti me, kri za
kri!“ — in izdihnil je dušo. Prisegel sem na njegovo
truplo , da osvetim smert. Začnem iskati Teterinih slu¬
žabnikov, ali vseh sedem je bilo umorjenih. Cele tri
mesece sem s svojimi junači stikal za njima po vsem
padišahovem svetu, ali nikjer ju ni bilo sluha, ni duha.
Knez Striboža je obupal in umeri; ta hči je bila nje¬
gova edinka, čez več let pozneje sem še le izvedel

264

v Izmajlovu Kordakijevo smert in za tega Kirdžalija.
Saj še pomniš Hrazgrado; takrat bi ga bil ubil —
prav gotovo, ali ni bil orožen , Zaporožec se pa ne
dotakne nikogar, kdor ni v orožji. Pozneje mi je Hakim
povedal nekoliko o Kirdžaliju, kolikor je vedel sam.
Jaz sem bil vSilistriji; videl sem tamkaj nekega člo¬
veka, ki je preživel strašno kugo, ta je poznal Kir-
džalijevo mater: njen ooa je bil knez, porodila je
sina in umerla v velikej nadlogi. Videl sem Ilvandžija
o nekej priliki, ali samo enkrat, in ne vetu, kam se
je izgubil. Očeta nisem mogel stakniti, zato sem se
osvetil pa sinu, kri za kri!“ — Zdaj je prenehal
Nečaj, zamislil se, čez nekoliko časa pa zopet začel
na dalje: „če me je pa ogoljufal meč, da se še vzliže
ta pčs, poskerbi pa Kiaja Mehemed z4-nj. Moskvi-
čanje mu gotovo izdade ga, zarad enega človeka ne
bodo hoteli vojske, za kri treba kervi.“ — In kakor
bi se bil ohladil z osveto, legel je na burko; tudi
asavula se je stegnil in začel premišljati. Ogenj je
pogasnil, in Zaporožci so polegli spat; malo po malo
umira žerjavica; Zaporožcem se pa senja o Ukrajini,
o materi Poljskej.

Kirdžali je v kišenjevskem samostanu dobil za¬
vetje; usmiljeni menihi mu skerbno strežejo in po
noči in po dnevi čujejo pri njem. Vestno skerbe za-nj,
po zakonu kristijanske vere; v sercih jim gori kri-
stijanska usmiljenost, na obličjih pa sije znamenje
kristijanske ponižnosti. Pobožni oča Pavel, pervostojnik
samostanu, skerbi za Kirdžalija tako, kakor mati

265

skerbi' za bolnega otroka. Menihi pripovedajo drug dru¬
gemu, ko je pervostojnik ogledoval rano Kirdžaliju
na persih, da je obledel, jokal, poljubljal obraz ma¬
tere božje in hvalil jo, ker je otela življenje kristi-
janu. Nikoli nikamor se ne gane od bolnika, sam mu
de vij e mazilo na rano, sam daje zdravilo in uteho
lije v serce. Oča Pavel je bil žertvodaten mož, vsa¬
kemu bolniku je bil na pomoč precej, nikoli ni bilo
treba dvakrat poprositi ga, dosti mu je bila beseda:
„Terpfm,“ — in že je skerbel za pomoč; ali nikoli
ga nihče ni videl tako skerbnega. Poprej je oča do-
veršil svoj pervostojniški opravek, potlej je pa molil
po noči in po dnevi, užival le malo, spal tudi malo,
a zdaj je zmerom pri Kirdžaliju, časi zamudi celo
molitev. Menihi opazujejo: „Oča pervostojnik je tako
skerben za zdravje brambovcu kristijanske vere; mo¬
rebiti je Kirdžali njegov krajan, oča Pavel je od ne¬
kod iz daljnih slovanskih krajev.

Preteklo je deset dni po skulanskem boju; Kir¬
džaliju so se zacelile rane, in zopet se je ojačil; ra¬
njeno serce mu pa le ne ozdravi in duša ni ne tre-
notek pokojna. Moli, posluša očeta Pavla, ki ga teši,
željno posluša njegove besede, kajti velečastiti du¬
hoven mu je nekako neumljivo očaral dušo: pervič
je ta pot spoznal ošabni Bolgar, da ni sam svoj go¬
spod na tem svetu. Oča Pavel ga opominja: „Bog
nam odpušča, tudi mi moramo prizanašati bližnjemu."
Kirdžali moli za Tudoijevo dušo, in rad bi se precej
pred noge zgrudil Sari Mihaeli in poprosil je, naj ne

266

zameri, bojarki pa razodel vse. Natihoma misli sam
za-se: „Saj mi odpustite, in ti moj sin, ljubi svojega
očeta, ali ne postani tak, kakoršen je on.“

Po poldne, na večer, Kirdžali in oča Pavel se¬
dita na kamenenej klopi pred samostanom. Solnce se
ravno pelje v zatop. Njegovo obličje, jasno a ne og¬
njeno več, poslavlja se z zadnjimi pogledi od trudne
zemlje in od vseh božjih stvari. Živina grd s stepe
domu, daleč tam še. Nad jezerom vse križem letajo
lastovice: ali zdaj se zbero, počverčd, kakor bi si po¬
vedale berž kako skrivnost, zdaj zopet razletd. Po
drevji, po germovji, po strehah razni tiči pojo vsak
svojo pesem, kakor bi se menili in pravili, kaj je
kteri doživel po dnevi. Ljudje kupoma ido s polja,
z dela, in razodevljejo svoje misli drug drugemu, svoje
dogodke, ne mara celo svoje čute. Zdi se človeku,
da vsa natura glasno opominja terpina: odpri svoje
serce bližnjemu, laže terpi človek nadloge, če mu
Bog pošlje zvestega prijatelja; išči in najdeš. Kirdžali
čuti to potrebo sam ob sebi, in vse svoje življenje
pripoveda očetu Pavlu. Pervostojnik ni čerhnil ne be¬
sede nikoli, da bi rad izvedel Kirdžalijeve skrivnosti,
ali ker je začel sam razodevati mu je, posluša ga
kakor spovednik spovedanca, kakor kristijan besede
sv. evangelija. Radovedno je nastavil uho, da bi ne
preslišal ne besede. Kmalojebled, kmalo rudeč, kmalo
joče in vzdiha, častitljivi duhoven čuti terpljenje svo¬
jega brata. Kirdžali je povedal vse; pervostojniku se
roke treso, objame Bolgarja, stisne ga in pritiska k

267

persim, z onemoglim glasom mu odverne: „Sin, Bog
odpusti rad največemu grešniku, tudi tebi prizanese.
Sin, upaj v Boga, nesreča te mine.“ — Komaj je
izgovoril te besede, zazvone poštni zvončki, zaškrip¬
ljejo kolesa, in začula sta konjski topot: to je kapitan,
kišenjevski izpravnik, s seboj ima moskovske vojščake
na konjih.

Oča Pavel in Kirdžali sta ginjena, oba se kop¬
ljeta v solzah; kapitan izpravnik stopi z voza in vpraša:
„Oče pervostojnik, kako se imate? Tukaj imate Kir-
džalija, tistega Bolgarja, kaj ne?“

Kirdžali vstane, in predno je oča Pavel odperl
usta, Bolgar ponosno pogleda izpravnika: „Jaz sem
Kirdžali, kaj hočete od mene?“

Izpravnik se posmehne: „Odpravi se na pot, tiček,
da se opravičiš Turkom za svoje stare pregrehe."

„Kdo si pa ti?“ Jaz sem prišel gostoljubosti
iskat k vam, krivice vam nisem prizadel nikakoršne."

Izpravnik se oberne k vojščakom: „Vklenite ga.
Kako je ošaben, glejte si no!“ -— Vojščaki zgrabijo
Kirdžalija. Bolgar zavpije: „Ničemniki!“ — in ne brani
se jim.

Oča Pavel pade na kolena pred izpravnika: „Za-
klinjam te, pusti ga, ima ženo, otroka..."

Starček se trese, izpravnik ga vzdigne, potegne
iz žepa ukaz in pokaže: „Tako je zapovedano, tako
se mora zgoditi; to je hosudarjevo povelje. Oče, jaz
ne morem drugače."

Kirdžali, že vklenjen, vsklikne: „Oče, ne prosi

268

jih,“ — poklekne in verige zarožljajo. Izpravnik in
vojščaki skočijo na stran' Kirdžali zaničljivo pogleda
na-nje in oberne se k pervostojniku: „Daj mi blago¬
slov , oče!“

Oča Pavel začne ihteti: „Blagoslavljam te v imenu
božjemin  dostavi: „Jaz pojdem za-te prosit Muzul-
manov, tudi Mohamedanje imajo serca—  objame
Kirdžalija, poljubi ga na čelo in pokropi mu lase s
solzami. Kirdžali poljubi starčku roke: „Zdrav, oče,
moli časi za-me!“ — pogleda na vojščake in stresne ve¬
rige: „Ne bojte se, saj nimam ni meča ni svobodnih
rokin  sam je stopil na voz, trije vojščaki so sedli
pa k njemu. Kirdžali vskrikne: „Naprej!“ — poštar
požene konja, in voz se je odpeljal po cesti v Skulane.

XIX.

Na tem božjem svetu se čudno godi vse ; kar je
danes, to vedo ljudje, ali kaj bode jutro, tega ne
ugane nihče. Ko bi se prav v glavi kakega posvet¬
nega modrijana postokratil razum, vendar bi ne uganil
najbliže bodočosti ne: sveta ni ustvarila človeška moč,
in človeška glava ne izmodri, kaj učini Bog, stvarnik.
— Pred nekoliko dnevi so kristijanski praporji pla¬
polali v Jašu, kristijanje so se motili, da so zmogli,
zdaj pa mohamedanski polumeseci bliskečejo v krasnem
mestu, bunčuki (konjski repi) vij6 se v vetru, Muzul-
manje so divji in bahajo se z zmago. Pred nekoliko
dnevi je multanski hospodar gostil gerške sinove v

269

hospodarshem gradu, ali zdaj paša Kiaja Mehemed,
trorepec, serasker podonavskih krajin iz tega gradu
streže kristijanom, toda'ne s pojedinami, ampak kaz¬
nuje je, gosti s sužnjostjo in smertjo. Kdo bi bil uganil,
da se to tako predrugači?— Pa to: Kiaja Mehemed,
sultanov ljubljenček, kar je prišel čez Donavo, ni
ukazal še nič drugega nego: morite ljudi, požigajte
mesta in sela, pokončujte imenja, in gluh prošnjam
starega Hadži-Ahmeta, ne pusti življenja nobenemu
kristijanskemu jetniku, sem-le nekoliko dni je pa mi-
loserčen, omečil se je, dragi ste mu besedi: „Odpu-
ščam mu.“ Celo Hadži-Ahmet, nekdaj Mehemedov
varuh, zdaj, po čudnih zmenah, pa njegov podvodja,
še ta omenja: „Serasker preveč prizanaša kristijanom . u
— A kdo bi bil mislil na to, da Hadži-Ahmet pri-
buri v Pitešt, zmore sovražnika, ter otme hčer tako
dolgo časa osiročenemu očetu, da očetovska ljubezen
tako ovlada seraskerju serce, da zaduši divjost in
krutost, prirojena čuta ošabnemu Muzulmanu? —
Nihče ni vedel, da se tako steče to, ali vendar se
je, in tako se zmerom godi na tem božjem svetu.

Kiaja Mehemed je dobil nazaj svojo hčer. Ko je
Sara Mihaela prišla iz Bukreša v Jaš, menili so na
seraskčrjevem dvoru, da jo Mehemed sprejme z groz¬
nimi očitki očetovskega serdu, ne mara z neomajljivo
jezo razžaljenega ponosa, ker je oskrunila muzul-
mansko vero, onečastila svoj slavni rod. Stari skop¬
ljenec Hakim vsak trenotek čaka hudega ukaza, naj
pripravi usnjat meh za potomca Kirdžalija, konopno

270

verv za Zulmin vrat; ali vsem na čudo — leta, grenko
in dolgo terpljenje, hčerina lahkomišljenost, nehva¬
ležnost , vse to ni umorilo divjemu paši očetovske lju¬
bezni; s solzami in objemki je sprejel hčer, dragi
spomin, zaklad svoje ljubezni, na veke nepozab¬
ljene ljubimke, rajnke žene; malega Kirdžalija je vzel
v naročje, in čeravno se boji otrok, vendar paša svoje
ustne pritiska majhencu na lička, stiska na svoje persi
nedolženea, ker to je otrok njegove hčere, vnuk Sare
Mihaele Gruzjanke — njegove sreče, njegovega raz¬
košja, njegove mladostne ljubezni. Zulmi je opomnil:
„Vse bodi pozabljeno, naj ti Bog in Allah s srečo
in pokojem sladita še to življenje do smerti.“ Paša
je srečen zopet, pozabil je krivico, neizmerna je nje¬
gova milost; ali Sara Mihaela solzam ne odgovarja s
solzami, objemkom ne z objemki, očeta celo ne poznS.
Kakor bi bila oblaznela, taka je, ni ne žalostna ne
vesela, ne smeje se in ne joče. Na bledem obličji, na
černih očeh, na bledo rudečih ustnah jej sije neko
znamenje, podobno na nebu rahlemu oblaku, kteremu
človeško oko ne vč ni barve ne podobe, o kterem se
ne more oglasiti jezik. Zdi se, da ne pozna niti sina
niti Zulme več, in nikogar ne, ničesar ne vpraša,
nikomur ne odgovori nič, vse je pozabila že. Tako
so se jej zmedle misli, da sama ne vč, kod blodijo,
po čem hrepene; tako ima zbegane, tako zamotane,
da se nikakoršen poseben čut ne izsnuje iz njih; no¬
ben gibljej, ne oko, ne obličje ne razodevlje čiste,
jasne zavesti; mertva je vsemu svetu, in nikogar ne

271

pogleda v oči. Le moli pogosto in prosi Boga, ali
česa? — Drugi ne vedo tega, in morebiti tudi sama
ne ve; časi se pogovarja, ali s svetniki ali z angelji,
ali ne mara z dušami, ali z nepričujočimi ljudmi, to
ni znano, kajti besede, ki je izgovarja, vežejo se v
tako čuden, nenavaden govor, da jih sicer sliši in
razlikuje uho, ali kako misel pomenjajo, tega pa ne
umeje nihče. Kedar jej prineso jedi, ne brani se je
nobenkrat, kedar jo položil v posteljo, tudi zaspi, sama
pa ničesar ne poprosi nikoli. Po telesu je še pozemsko
bitje, duša se pa zdi, da je pretergala svojo zvezo
s svetom, in z nebom ni še zedinjena: kakor je kazno,
vdarila je v njeno dušo silna strela, raztrešila jej
minolost, bodočost pa ni še znana; zato jej plava
duša med dvema svetoma, zmedene misli blodijo med
njima, in tako živi to bitje, ki ga ne umo ljudje,
in ki se samo ne umeje. Zulma pripoveda: Ko je Kir-
džali umoril Tudorja — varuha meni, da je res Bol¬
gar proderl bojarja — in Sara Mihaela izbudila se
iz omedlevice, da je bila taka, kakoršna je zdaj;
takrat jo je poljubljal sinek, klical, ali ni ga po¬
ljubila, ni oglasila se mu; materi bojarki je obuplji-
vost raztergala serce; v mestu, na grajskem dvoru
je bil boj , ali Sara Mihaela je bila tako hladna, ka¬
kor bi ne bila nič videla, nič slišala ne. KojeHadži-
Ahmet zajel jo, nič ni zmenila se za to; jemali
so jej v misel Kirdžalija, Tudorja, sina, očeta, da
bi bili vsaj en čut zbudili v njej, ali vse je bilo
zastonj. VBukrešu je bojarka od presilnega terpljenja

272

onemogla in zelo zbolela; jokala je po sinu vpričo
Sare Mihaele, plakala zarad drage očine, očitala si
je, ker je okanilo jo poljsko ime, da je Kirdžalija
vzela v svoj rod, za svojega sina, da je umoril jej
Tudorja; ali Sara Mihaela je tudi temu bila gluha.
Starost in bolest ste segli v roke in odpeljali bojarko
v grob. Hadži-Ahmet je dovolil nekemu kristijanskemu
duhovnu, da sme k bolnici; poštena žena se je spove¬
dala Bogu in duhovnu svoje svete vere, sprejela sv.
poslednje olje, in potlej je poželela, da bi rada
še enkrat videla Saro Mihaelo, in ko so pripeljali
Mehemedovo hčer, spregovorila je bojarka s slabim
glasom: ,,Naj Bog tako odpusti Kirdžaliju, kakor

mu jaz odpuščam. Draga hči! blagoslovljam te v
imenu božjem, blagoslavljam tvojega sina,“ — in
pogledala je k nebu: „Sin , Tudor, kmalo se vidiva.
Bog daj svobodo očetnjavi! — in s tihim, slabim
glasom je dostavila: „Naj se vresniči Ivonijevo pro-
roštvo, naj poljska kri otme daško svobodo .“  —
vzdihnila je kratko , na lahko in umerla: vzletela je
njena angeljska duša k Bogu, svojemu stvarniku.
Duhovnu in drugim pričujočim so se v solzah kopale
oči, ali Sara Mihaela je stala na miru, kakor mra-
morjeva podoba , ne solza jej ni prirosila v oko,
ne en vzdihljej se jej ni vzdignil iz persi. — Hadži
Ahmet, dober Muzulman, dovolil je bojarki zadnjo
čast po kristijanskem obredu, in da smejo njeno telo
zakopati v samostanu ardžiskega dvora, po njenej
želji pred smertjo. Sara Mihaela je videla pogreb, ko

273

so nesli bojarko iz bukreškega gradu, ali ni se zmenila za
to, taka je bila, kakoršna je zdaj, oblaznela, nečutljiva.

Kiaja Meliemcd gleda hčer, raduje se njenega
j ljubega obličja, objeinlje jo, ali Sara Mihaela ga ne
objame, ne poljubi, z bolestjo kali razkošje očeto¬
vemu sercu, ker mu neprenehoma oživlja misel na
j svojo blaznost. Ali vendar, nada ne ugasne paši v
sercu; velikrat vzame v misel: „Ne mara jo čas ozdravi,
i sicer pa čakimo, kaj Bog odloči. 1 ' — Zulmo bob' ne-
| sreča uboge žene, ki je pestovala jo nekdaj ; sinek nepre-
I stano toži: „Mama je huda, mama me nima rada.' 1

0 očetu se boji govoriti, zvesto je v spominu ostala
! otroku jezna Kirdžalijeva postava, pervo genotje na¬
vadno rado obtiči v duši; celo boji se očeta, in ven¬
dar pogosto misli na-nj , čeravno mu nihče nič ne
govori o njem. Sara Mihaela molči, in kdo v Mehe-
medovej palači bi se derznil, ter Kirdžalija hladno
vzel v misel? — Stari Hakim, kedar pogleda Saro
Mihaelo, ali pa njenega sina, vselej ga spreleti groza,
ali sam ne ve, zakaj, in vselej kolne Kirdžalija. Ser-
ditost, maščevavnost, lakotnost in bojezljivost, to so
posebne lastnosti skopljencu; v njegovem sercu ne živi
nič blagostnega; če je pokoren svojemu gospodu, po¬
slušen mu je le iz strahu, ne iz zvestosti. — Abdala
ne sme čez prag v Mehemedov harem; ali ve, da je
Sara Mihaela notri. Zvesto se spominja prekrasne
žene; ve, da bi lahko dobil jo, ter dostojnosti in moči
zazibal se v objetje, in ta blagost mika njegove mla¬
dostne želje, ali Muzulmanovo serce je plemenito:

Kirdžali. 18

274

hvaležen mora biti Kirdžaliju, dvakrat hvaležen za
življenje, enkrat za svobodo; zatorej neče njegove
žene, neče umoriti ali onesrečiti človeka, ki mu je
hvaležnost dolžen. Tudi stari Hadži Ahmet, poginilo
mu je šest sinov, in da-si mu je le eden ostal živ,
vendar teši Mehemeda: „Vdaj se božjemu sklepu,
božjej volji ne more nič ne prošnja ne moč človeška!"

Tako se je godilo v Jašu, v Mehemedovej pa¬
lači, ko je stari Nečaj prišel s polkom svojih Zapo-
rožcev. Seraskčr, terd Muzulman sicer, ali vendar je
kristijana atamana sprejel tako, kakor brata. Prave,
zares može, če so tudi raznoverci, raznorodi, vendar
objema braterstvo vzajemne spoštljivosti, ali bojujejo
drug z drugim, ali če si pomagajo. Nečaj pripoveda
skulansko bitvo, toda ne bahavo, temuč tako, kakor
je navada poštenemu vojščaku: „Gospod paša! videl
sem, da spahom Jusufovim, ibrajlovskega paše, mo¬
skovski pokajo janičarke, da strašč s topovi in ne
morejo do živega tej peščici ljudi', vskriknil sem svojim
junakom: „Bratje, to so Moskvičanje, vsaj ž njimi
so, naprej, nad-nje!“ Planili smo na-nje, in v tem
trenotji smo po poljskej, po kozaškej navadi na kopje
nabodli je in razstlali vse“ —in mahnil je z roko, ka¬
kor bi bil hotel reči, tak majhen boj, da je igrača
Zaporožcem. O Kirdžaliju molči, neče raniti serca
seraskerju; ali ko je Kiaja Mehemed povprašal: „A
z vodjo tega kerdelca, kaj se je ž njim zgodilo?"
pogladi berke Nečaj: „Junaško je bojeval; če ni po¬
ginil, Jusuf ga dobode od Moskvičanov in izroči tvojej

275

oblasti; to sem njemu oddal, kajti s služabniki belega
carja nečem nič imeti jaz; samo na bojišču, tam že.“
Ataman je umolknil, in paša, globoko zamišljen, ne
preterga resnega molčanja.

Nekoliko dni potem je prišel nek Tatar z Jusu-
fovim sporočilom, da so Moskvičanje že izdali Kir-
džalija, in da je Jusuf vklenjenega z varno stražo
poslal v Jaš. Ta novica ni razveselila Kiaje Mehemeda,
stokrat bolj bi mu bilo po všeči, da je v boju po¬
ginil Kirdžali, zato da bi že v kraju bilo vse, ali
zdaj si je treba zopet glavo beliti s tem človekom
in kazniti ga. Seraskerju serce ne hrepeni' po osveti,
ker meni: tako je v osodnjej knjigi, kar seje zgodilo,
to se ne da popraviti več. Morebiti je prebolestno
njegovemu ponosu to, da bi s sramotnim nastopkom
kaznil človeka, čegar kri se je zmešala ž njegovo
kervjo; ali ne mara tli v njem še kak ostanek po¬
prejšnje ljubezni do hrabrega pribočnika, do junaškega
age; morda mu je oživel spomin na albansko vstajo
v Izmajlovu, na bitvo na Serbskej. Kiaja Mehemed je
čmeren, mračen; ali nič ne govori. Hakim posluša
Tatarja; mraz ga je spreletel: to ni znamenje radosti,
in vendar čerti Kirdžalija. Zakaj ga je strah? —
Smert Husejnova, Hopurjeva mu je prišla na misel,
vznaša se pred njim kakor peklensko strašilo. Ne grize
vest njegove duše, ampak strah se je lotil je: Kir¬
džali utegne izdati vse, resnica pa tem hujše razdraži
seraskerjev serd in poveča kazen, če se sam ne ovadi
in ne poprosi milostnega odpušeenja; Mehemed sovraži

18 *

276

goljufivega služabnika in skritca, morda pozabi pervo
trenotje, da je bil stari skopljenec njegov varuh, in
da mu dade verv ali ostro jeklo za plačilo. Tako pre¬
mišlja Hakim, in Bog vedi, kolikrat se lnidi: „Prekleti
pes! zakaj nisi poginil v boju!“ — Sklenil si je iz¬
misliti kak pomoček; dolgo premišlja, naposled se
odloči; gotovo je izumil kaj, šel je naravnost v sobo
k seraskerju.

Kiaja Mehemed, Hadži Alimet in ataman Nečaj
muzulmanski sede na divanu, vsi trije kadč iz dolgih
lul in po malem pijo meško kavo, ali nobeden ne
vznemiri resnega molčanja. Skopljenec stopi v sobo,
in kakor je bil dolg in širok, padel je na obraz na
tla: „Najmogočnejši med najmogočnejšimi, vladar in
gospodar moj, jaz sem zločinec, kazni me!“

Mehemed ga pogleda: „Kaj bi rad, Hakim ? 11

„Jaz sem hudodejnik, velik zločinec . 11

„Vstani in govori ! 11

Hakim ne vstane: „Bojni lev, zvezda muzulmanske
pravičnosti, prosim te, da bi mogel samo tebi razo¬
deti svoj zločin, tiče se tvojega rodu . 11

Serasker se pomrači: „Vstani in govdri, to sta
moja prijatelja, kterima ničesar ne skrivam . 11

Hakim vstane, pobesi oči in dene roke na persi:
Ustne se mu treso, sapa mu zastaja od strahu: „Se-
rasker, padišahov namestnik! ni Hopur umoril Hus-
sejna, svetle nade Izlamu, ampak ta neverni pes Kir-
džali ga je.“

Hadži-Ahmet vzdihne in stresne z glavo, Mehemedu

277

se pooblači čelo, in Nečaju igrajo oči po vseh trijeh.
Skopljenec začne dalje govoriti: „Hopur, ali je grožnja
primorala ga, ali se je dal oslepiti z zlatom, s kratka:
pustil je Kirdžalija v harem na vert. Ko sem jaz prišel
iskat Hussejna, razodel je Hopur svojo pregreho. O
pervem vskipu svojega serdu, včliki paša, prebodel
sem sam nezvestneža, da bi bil otel čast tvojega ha¬
rema, toda zamolčal sem to; zdaj pa, ko je zločinec
v tvojej oblasti, zdaj tožim njega, tožim sebe, naj
meč, naj pravica zadene krivičnika,“ —- in zopet se
je vergel na obraz na tla.

Serasker ga je pogledal z hladno zaničljivostjo :
„Vstani in idi.“ — Skopljenec vstane, odide in upa,
da je že vse dobro. Mehemed žalostno pogleda svo¬
jega nekdanjega varuha: ,,Hadži Ahmet! bojni moj
učitelj, ubojico tvojega sina izročam tvojej oblasti,
k&zni ga s pravično jezo, osveti se mu!“ — Ali videlo
se mu je, da je z veliko silo izgovoril te besede.

Vidinski paša vzdigne oči, solze očetovske bolesti
mu blisketajo v njih: „Seraskčr! osveta ne verne živ¬
ljenja mojej hčeri. To je hotel Allah in to se je zgo¬
dilo. Jaz odpuščam Kirdžaliju smert svojih šest sinov,
in ako nima kakih drugih pregreh, prosim te, iz¬
pusti ga.“

Glas častitljivega starčka je ganil Mehemeda, ali
ta hip se je spomnil na svojo dolžnost, da je sultanov
namestnik, varuh turške pravice; mračen je odvernil:
„Huda pravica naj ga zadene. 11  — Glas in besede so
bile sodba na smert Kirdžaliju.

278

V tem Abdala stopi v sobo, prikloni se spoštljivo,
ali ne s sužnjo ponižnostjo. Žalostnega je obraza:
„Serasker! spahi ibrajlovskega paše so pripeljali Kir-
ždalija, kaj ukažeš, naj storimo ž njim.“

Serasker ne premišlja: „Zapri ga v čemi stolp,
šest janičarjem ukaži na stražo. 11

Abdala ve, ta ječa, ta straža, da je gotova
smertna vest jetniku; derzne se, ter zine: „Serasker!
zajeti Gerci so danes povedali, da ni Kirdžali umoril
Tudorja, ampak nekovi ničemni psi, Ipsylanty-jevi
rabeljni so ga.“ — Blagi mladenič meni, da s tem vsaj
nekoliko omije Kirdžalijevo pregreho, da mu zopet
posije seraskerjeva ljubezen, ali Mehemed ga vstavi:
„Abdala, idi, izverši moj ukaz,“ in Abdala je odšel,
starčka sta pa sama ostala in vnovič zamislila se.

Pred grajskimi vrati je obstal voz in mnogo
spahov derži zasopljene konje. Kup janičarjev je pri-
derlo skozi vrata in stopili so okoli voza. Kirdžali
— pripeljali so njega — ne čaka, da bi ga zvlekli
na tla; čeravno ima roke in noge vklenjene, čeravno
mu je grenka bolest zmogla serce in dušo, vspel se
je in sam stopil z voza. Verige zarožljajo , in kakor
voleje, kedar začujejo žival, ki se že steza, tako so
Muzulmanje hoteli planiti na zalotenca, ali Kirdžali
povzdigne svoje ponosno čelo, Muzulmanje osterme in
stoj e kakor prikovani, kakor voleje, če ne najdejo kake
pohlevne živali, temuč če zadenejo na ranjenega divjega
prešiča, da jim ta s pogledom in s svojo grozo kroti
vsteklost. Kakor med zvermi, tako so tudi med ljudmi

279

taka bitja, ki samo s svojim hudim pogledom, s po¬
nosnim čelom vsaj nekoliko časa na uzdi vzderže div¬
jost. V tem je prišel Abdala; toda njegovo obličje
ni divje grozno, ampak merkla žalost mu ga oblači.
Janičarji se umaknejo na stran, Muzulman pa stopi
k zalotencu: „Kirdžali, ti si svobodo naznanil mi ta¬
krat , jaz pa sem prišel le-sem zato, da te spremim
v ječo. O, tega nisem menil, da se tako snidem s
teboj, ali tako je odsojeno. Idi z menoj, nihče naj
se te ne derzne razžaliti.“

Kirdžali prijazno pogleda Muzulmana: „Bog ti
verni to!“ — in šel je ž njim skozi vrata na grajski
dvor. Verige rožljajo in kamenje na dvorišču doni
pod nogami množnim janičarjem, od terdih korakov.
Kirdžali pozna bele turbane Mehemedovili konjikov,
Kiajinih Albanov, zdi se mu, da je zagledal starega
Hakima, in misli: Tudi ona je ne mara tukaj, morda
vidi moje železje in povprašuje: Ali je t&ko bol¬
garsko carstvo? in z vročo žalostjo mu je osramočeni
ponos ostrupil dušo. Spomni se na sina: Moj otrok
bode Muzulman, nihče mu ne pove, kdo je bil njegov
oča, zaničljivo bode v misel jemal Kirdžalijevo ime.
Morebiti pa moj sin že ne živi več. — Prišel mu je
na misel oča Pavel; morda bi bil molil, prosil kri-
stijanskega Boga, ali neverska druhal bi bila menila,
da se boji tako, in čeravno Kirdžali ni več tak, ka-
koršen je bil pred leti, čeravno mu je vest, njen glas,
kristijanska ponižnost velikrat vgasila strasti, vendar
je še nekoliko nezadušljivih ostankov v njem: neče,

280

da bi ga milovali ljudje, ali da bi ga zaničevali, tega
ne. Vpre oči v tla, zato da bi ne pokazal druhali,
kaki čutji mu igrajo po obličji, in tako gre po dol¬
gem dvorišču v ječo. Žalostno rožljajo verige, bridko
se vjemljejo z njegovo terpkostjo.

V Mehemedovem haremu že vedo, da so pripe¬
ljali Kirdžalija; Zulma ve, da Tudorjeve smerti nima
Kirdžali na svojej duši, to je Abdala sam povedal
skopljencem in drugim, hotel je sočutje zbuditi vsem
za moža, ki je bil njegov sovražnik na borišču in ki
mora biti hvaležen mu za svobodo in življenje. Zulma
pripoveda Sari Mihaeli o možu, stokrat je že pove¬
dala jej: „Tudorja ni Kirdžali umoril.“ Nesrečna žena!
ne posluša in ne sliši nič tega, potihoma poje arabsko
pesem o Medzunu in Leliji — pa kar prenehala je in
začela slavodatko na čast materi devici. Sinek je po¬
gledal skozi zaveso, skozi okno na dvorišče in vskli-
knil: ,,Mama, mama! Zulma! koliko je tam ljudi; ne¬
koga peljejo." — Zulma je potegnila dečka od okna,
neče, da bi sin gledal kazen svojega očeta; prime
Saro Mihaelo za roko, odpelje k oknu in pokaže jej:
„Gledi, Kirdžali, tvoj mož, vklenjen." — Varuha
meni, da s temi besedami obudi v njej kak čut; rajša
bi videla bolestno, obupljivo — ženo, ki jo je do¬
jila , nego oblaznelo. Sara Mihaela je pogledala po
stropu: ,,Kako ste krasni, angeljci moji! gledite, o
gledite n4-me z brilijantniini očesci, ne nehajte pla¬
polati z zlatimi porotničicami." — Stegnila je roke
proti stropu: „l J odajte mi svoje rokice, vzemite me

281

k sebi, tudi jaz bi rada videla Boga Očeta.“ — Potlej
je odmajala z glavo: „Nečete pobesila oči, mah¬

nila z roko : „ Jaz vas nečem, vi niste lepi; prosite,
gospod Bog vam odpusti', saj je tako dober,“ — in po¬
tem je pogledala na stran: „Caki, čaki, precej poj-
demo, precej .. .Zulma  začne terdnejše deržati za
roko Saro Mihaelo: „Kirdžali je v ječi, tvoj mož.“

— Sara Mihaela pogleda okoli in okoli po sobi, po¬
tegne svojo roko iz Zulmine, odide na drugi konec
sobe, poklekne, in začela je na glas moliti. Oči se
jej prijazno blišče, kakor angelju, po obličji se je
razlila jej nebeška krasota in čelo razžarilo, kakor
od nebeške krone. Sinek plače, zaslišal je očetovo
ime: „Zulma, pelji me k ati, saj niso več hudi,"

— in prijemlje se varuhe za kolena. Stara strežajka
ga boža z roko: ,,Caki, ljubček,“ — in pogleda na
Saro Mihaelo; poštenej starki serce kervavf, bridke
solze so jej zalile oči.

Kirdžali je že v ječi; tema je v njegovem novem
bivališču tako, kakor v grobu, ni ga ne okna, ni
razpoke, da bi svetloba mogla skozi-njo, le skrivaj
veje iz stražnje sobe zrak, ta gost, neogibljivo po¬
treben človeškemu življenju. Abdala je ukazal vse,
razstavil stražo in odšel; ali ni mogel ne besede spre¬
govoriti z jetnikom pred odhodom; grize mu serce
to, ker ne more s hvaležnostjo plačati svojega dolga,
in dolžnost mu prepoveduje nezvestost Mehemedu.
Duri se odpro, jetniški strežaj stopi v ječo s svetil-
nico v roči, Kirdžali stoji naslonjen na zid. Luč

282

bledo sveti, medli, Kirdžali spozna svojega starega
znanca iz Izmajlova, enega Mehemedovih skopljencev;
ozre se po svojem bivališču: to je soba, podobna po-
lumesecu, visoka, ozka, že vsa černa, po tleh je
polno razpok, po zidu vse polno rež, ali nobena ne
sega ven, da bi se moglo skozi-njo. Ječar je vergel
otep slame na tla, postavil verč vode v kot, položil
hlebec kruha na klop, nem kakor so bile stene, po¬
kazal na posteljo, na užitek, odšel, in ta trenotek,
ko so se odperle in zaperle zopet duri, videl je Kir¬
džali orožene janičarje okoli ognja v stražnici, ali ni
mogel prešteti jih z očmi, le to je videl, da imajo
divje obraze. Ključ je zaškertal v ključavnici, dvakrat
zabernil se, in zopet je temno v ječi. Začele so se
misli motati po Kirdžalijevej glavi, premotale so vso
minolost, in begajo, kakor besne, po krajini njegovega
ponosa; Bolgar škriplje z zobmi, časi pa časi tudi
zarožlji z verigami, s tem hočevkrotiti svoje nemirne
misli. Spomnil se je na ženo: Ta nezvestnica! tako
sem jo ljubil, izvč in videla bode mojo sramotno smert
sama.“ — Grenka solza se mu je uternila iz očesa,
in vzdihnil je: Mihajlaki! srečen si, ti si umeri,
kakor se spodobi vojniku, ali jaz poginem tako, kakor
gagajo zločinci! Bojarka, ta častitljiva žena, ljubila
me je, kakor svojega sina, ali kaj zdaj misli o meni?
— „Prokletec! zakaj mi je umoril sina! Leško — ime je
osramočeno, moj potomec, moja kri, moj sin je mertev
svetej veri, mertev očetnjavi!“ — Jezi se na svojo
osodo, na Boga se pa ne razhudi nobenkrat, kedar

283

se hudi, nobenkrat ne kolne človeškega rodu. Spomnil
se je na kišenjevski samostan, na menihe, na očeta
Pavla, in s tem spominom se moti in hladi' svoje serce.
Sam ne ve, kak čar ga veže na očeta Pavla, še
zmerom mu krilijo po ušesih njegove besede: „Bog
odpušča še večim grešnikom, in tudi tebi odpusti
blagoslov tega moža mu oživlja dušo in nekaka nada
sveti v sercu. Ali ga obhaja upanje, da na tem svetu
še enkrat ustne pritakne k čaši zemske sladkosti
in vnovič okusi očetovsko razkošje, razkošje, kakor-
šnega uživa mož, človek? ali je to nada, Bog stvarnik
— da mu odpusti' grehe, da ga pomilosti, osreči z
večno slavo, sprejme med izveličance ? Sam ne vč
tega, ktera teh dvčh nad mu lajša serce; sam ne ve,
od kod in kako to, pa dosti, da mu je laže. Po¬
kleknil je in začel goreče, ognjeno moliti; dolgo časa
je molil; naposled je legel na slabo posteljo in za¬
spal. Ne enkrat ne zarožlja z verigami, lahko diše,
zmerom enako, kakor človek, kteri moli, in s svojo
vestjo pomiri se, predno zaspi.

XX.

Kiaja Mehemed ni še obsodil jetnika, pa je mi¬
nilo že nekoliko ur; to ni navada Muzulmanom. Na
Turškem hudodejnik ne čaka dolgo časa svoje kazni,
ne užije mnogo strašnih ur svojega terpljenja. Bar-
barji Turci so, kar to zadeva, milostljivejši nego
omikani narodje, Turek ne oslabi' poprej dušnih in

284

telesnih moči zločincu, temuč živi je do poslednjega
trenotka hudodejnikove kazni.

Serasker, pravoveren Muzulman, odlaša sodbo,
kakor bi bilo vedigabog kaj. Ali ga je groza na smert
obsoditi enega samega človeka, strah njega, ki je že
tisoč in tisoč žertev odločil in podpisal smerti, pa
se nobenkrat ni mudil; ki je vselej precej vresničil
svojo voljo in nobenkrat ni kesal se zato? Ta pot je
pa tako v sili; serčni glas ga opominja: odpusti mu,
dolžnost in vest pa odbijate: ni mogoče. In zopet mu
včst in dolžnost vpijete: obsodi ga na smert, serce pa
brani: kako je to bolestno!

Stari prijatelji na obrazu bero Mehemedu ta dušni
boj in časte ga z molčanjem. Abdala neguje nado v
duši: saj mu odpusti, in jaz mu oznanim svobodo;
teši se s to mislijo. Mladi Muzulman ne vč, da mu
je Kirdžali umoril brata Hussejna; oča mu ni povedal
tega, s Hakimom pa nima navade, da bi govoril.

Hakim se trese od samega strahu, od mladega
pozna Mehemeda, še nikoli ga ni videl, da bi bil tako
odlašal kaj. Ali mu prizanese ali ne, resnici gotovo
pride do korena, in ko hitro izvč, da sem jaz, njegov
pestun, stražnik haremu, dovolil onečastiti mu edino
hčer — gorjč mojej glavi potem! Ali čaki, serasker,
ne vjameš me tako lahko,“ — in skopljenec, ki se
je sicer zmerom ogibal Zulme, zdaj neprenehoma hodi
k njej, in pogovarja se ž njo; tudi pri Abdali je bil
dvakrat; vidi se, da se vsem trijem snuje vse po
godu. Zviti Hakim je izmotril, kaj se jima senjA, po-

285

nudil jima je svojo pomoč, sklenil je pa skerbeti le
za-se.

Že se je bil dan nagnil na večer, ko je serasker
stopil v sobo svoje hčere. Sara Mihaela kleči in moli,
žarki zahodnega solnca po sili predirajo skozi kristalne
šipe v sobo, in kakor z zlatim plamenom, tako žare
obličje in postavo Sari Mihaeli. Oči jej gore od og¬
njene ponižnosti in prošnje, ustne šepečejo molitve,
in ta šepet je tako prijeten, tako č&raven, da se člo¬
veku zdi, da sliši božjo harmonijo, angeljsko petje.
Kdor bi jo videl to trenotje, gotovo bi prisegel, da
to svetnica moli, da bi od Boga izprosila srečo ljudem.
Kiaja Mehemed obstoji, vpre oko v hčer in ne upa
se prestopiti bliže. Zulma stopi k njemu in šepne mu
na uho: „Tako moli zmerom, od takrat, kar so Kir-
džalija pripeljali v ječo. Reva, ni ga poznala, ni po¬
slušala mojih besed, sluti pa, da je v ječi.“ — Se¬
rasker odmaje z glavo, stresne z roko, kakor bi hotel
reči: „Tiho, ne govori dalje .' 1  Mračno mu je, sede
na blazino. Sinek Sare Mihaele z zajokanimi očesci
priteče k njemu in skoči mu na kolena: „Ti imaš rad
mamo, ali vidiš, kako moli? Mama meni, da se atej
jezi' na-njo. Atej je tukaj, pusti ga k njej, da se spri¬
jaznita, saj ni zmerom hud. Vsak dan te bodem po¬
ljubljal zato in bodem tudi rad imel te zmerom." —
Serasker nič ne odgovori, objame otroka in poljublja
ga, solze mu kapljejo iz oči. Otrok se pritiska k
njemu. Zmoglo je ta trenotek serce v Mehemedu, že
ima ukaz na jeziku, naj pripeljejo Kirdžalija, kar se

odpro duri, iu stari Hakim stopi noter; skopljenec se
prikloni do tal: „Serasker, veliki, mogočni!“ -— Me-
hemed mu pokaže z roko, naj tise govori, in starec
je znižal glas: „Veliki vezir, desnica padišahova,
prišel je v Silistrijo, in poslal je le-sem jadernika z
važnostimi, čaka te v sobi.“ — Mehemed poljubi
dečka, vzdigne ga s kolen na blazino, vstane, pogleda
še enkrat na hčer, otare solze in odide. Deček kriči
za njim: ,,Pripelji nam ateja, tako rad te bodem imel
potlej." — Sara Mihaela se oberne na ta krič in
vstane. Kar je oblaznčla, pervič je ta pot stopila k
sinku in poljubila ga načelo, deček pa se je oklenil
je okoli vrata: „Mama, mama, ti nisi več hudana-me,
kako si dobra!" — Ali odvila mu je nedolžne rokice
s svojega vrata, začela hoditi gori in doli po sobi
in sama s seboj pomenjatise: „Ti nisi daleč od tu! —
Moje serce čuti, da ne; ljudje ne vedo tega, jaz pa
vem. Zakaj so solze vgasile ogenj tvojih oči? zakaj
ti je žalost pooblačila jasno čelo? Ne toguj , kmalo
vzletiva na tem žarku po bliskovo hitro na vertove k
Bogu očetu, gledi, kako krasni angeljci so tam, tudi
jaz imam enega takega . . .,“ in začela je viti roke,
„ali ljudje mi ga nečejo dati, ne pustč me k njemu ...,“
in uternilo se je nekoliko solz jej iz oči, perve po
Tudorjevej smerti. Zulma se nadja: Morebiti se iz-
pameti, hoče jej o možu povedati kaj, pa zopet je
prišel Hakim in začel nekaj natihoma govoriti z Zulmo,
več z znamenji nego z besedami, kajti stari skoplje¬
nec se boji oblazinile Sare Mihaele, boji otroka, boji

287

se haremovih sten, da bi ne izdale seraskerju njego¬
vega početja. Pokaže jej nekak zlat perstan in šepne:
„Imam, bodi pripravljena,“ vzdigne vse perste na obeh
rokah, potlej sanjo dva, pošepeče še nekaj Zulmi na
uho in odide. Sara Mihaela je glasno vskriknila: „Hu-
dobee, Bog, varuj me!“ —- in prekrižala se je, in
kakor bi se hotela skriti hudobcu, sede na vajšnieo
v kotu, sklene roke z dlanmi na persih, skrije glavo
v šarenice in je zaspala.

Sara Mihaela pokojno spi, sladko kakor otrok;
obličje ima ljubeznjivo kakor angelj, oči stisnjene,
osemci jej objemajo osemce, z obervimi ne gane, čelo
ima gladko, persi se jej grudijo in vpadajo—kakor
cvetici list pomladi, kedar veje rahli vetrič. — Sinček
jej kleči pred nogami, nedolženček moli, da bi se
mama ne jezila več na-nj. Zulma gleda dete, kako
kleči pred materjo in moli kakor pred kako svetnico;
tudi varuha se zamisli v nebesa: „0 Bog! daj mi,
da ozdravim to bitje — drago mojemu sercu; daj,
da osrečim tega zemskega angelja."

V gradu, v sobi, kjer je pred mesecem multanski
hospodar sprejemal bojarje in kristijanske vojnike,
zdolej je serasker od jadernika prejel vezirjevo pismo,
odpečatil ga — in bere. — Obraz mu bledi, oko
se mu oblači; še enkrat bere; naposled zgane list in
vtakne ga za kaftan. Sel stoji nepremekljivo, kakor
bi bil okamenel, Mehemed ga pogleda: „Idi, jutro
dobodeš odgovor," in tleskne z dlanjo ob dlan. Ja-
dernik odide in eden njegovih skopljencev stopi v

288

sobo; prikloni se do tal. Serasker ga še ne pogleda:
„Idi in povedi atamanu in vidinskemu paši, po ve¬
černem izanu naj prideta sem-le noter, k meni.“ —
Skopljenec odide, duri se zapro, Mehemed sede na
blazino in začne premišljati: „Ali to ali pa smert,
kar hoče raji,“ — vzdihne — „jaz moram izveršiti
svojo dolžnost, ko bi ne včm kaj. . ..“ Umolkne zopet
in premišlja dalje.

Noč je že, Muzulmanje so odmolili izan in legajo
spat; v seraskerjevej sobi sveti še mnogo luči, v ha¬
remu pa gasnejo druga za drugo, kakor zvezde na
nebu pred vzhodom prijazne danice. V černem stolpu
miglja medla lueica, ali ne v jetnikovej izbi, iz te
so nič ne vidi, to je v stražnici. Kirdžali se je iz-
budil. Ves čas se mu je senjalo o ženi, o sinu. Sara
Mihaela mu jo v vsem lesku svoje krasote pribežala
v naročje, sin se ga je oklenil okoli vrata, in Kir¬
džali ji objemlje, poljublja. Bojarka, ta ga blago¬
slavlja, Tudor mu je bratovski segel v roko, vranec
stoji pred vrati, na dvorišču kriči bolgarska vojska:
Naj živi naš car! in oča Pavel z znamenjem svetega
križa blagoslavlja kristijanske vojščake. Kirdžali meni,
da je svoboden, hoče vstati, verige zarožljajo, in ta
rožljej ga je izbudil. Kirdžali posluša, za zidom
ukajo sove, žvižga vefer, v ječi časi kaka podgana
zasušti po pesku, v stražnici pa si janičarji pripo-
vedajo čudeže vzhodnih krajin. O, kako rad bi na
vse porsi dihnil va-se čiste sape, kako rad svoboden
zavihtil meč v svojej krepkej roči, kako rad bi nogo

289

stegnil svobodno! Misel za mislijo se mu versti'v glavi,
druga drugo pode, ali vse grem' tista bridkost: Ona
mi je bila nezvesta, ni me ljubila, jaz sem jo pa
tako ljubil in ljubim še zdaj ! Dobro ve to, da bode
moral umreti, preverjen je, da se mu ječa ne odprč
poprej nego takrat, ko pridejo, da ga zaročč s smertjo,
ali vendar, ne boji’ se, še zmisli se ne na smert. Kaj
mu je življenje, ker ga ne ljubi ta, ki jo ljubi; ker
ga je izdala, ker je pozabila na-nj ta, ki bi poslednjo
kapljo kervi dal za-njo, žertvoval svoj ponos, ko bi bil
tudi na verhuncu mogočnosti in slave; ki bi se njej na
ljubo odrekel svobodi, ko bi mu posijala zdaj-le precej.
Ne miče ga življenje nič več. Tako premišlja; dolge
so mu ure v zapertiji, kakor bi ne imele ni konca
ni kraja; ali jetnik ima zmerom kaj, da premišlja in
da si čas krati, ker če mora telo praznovati, pa ne-
smertna duša neprenehoma posluje, kakor bi se hotela
odškoditi, ker je poprej telo mudilo jo. — Polnoči
je že, nočna straža se je zmenila, in petje daljnih
petelinov nerazločno krili Kirdžaliju na uho; na durih
zaškriplje nekaj, ključ se zasukne pervič, drugoč, in
duri se odpro, luč posveti po tesnej ječi. Kirdžali po¬
gleda, Abdala je prišel in dva skopljenca ž njim, za¬
vita; jetnik že meni: Zdaj so me prišli zadavit, to
je poslednja milost Kiaje Mehemeda. Abdala je ostal
med durmi, skopljenca s svetilnico stopita v ječo in
duri so se zaperle za njima. Kirdžaliju merzel pot
porosi čelo; zarožlja z verigami — smert, to ni nič
groznega, ali umreti kakor neumna živina, to je pa
Kirdžali. 19

290

bolestno! Skopljenca se odgerneta, in Kirdžali spozna
Hakima, spozna Zulmo. Jetnik ne verjame sam svojim
očem, rad bi se prekrižal, morebiti je to le prikazen,
pa ne more se. — Onadva molčita oba, njemu je
pa serce vroče. Vspne se in sede: „Zulma, ali te je
neverna hosudarka poslala k meni, posmehovat se
mojej nesreči ?“

Zulma ga zavzeta pogleda: „Kaj si rekel, Sara
Mihaela — nezvesta? Ona? — ta krepostni angelj ?
Ti obrekuješ, ali si pa oblaznel!“

„Jaz oblaznel?" — vzdihne Kirdžali žalostno.
— „0, ko bi rčs bilo to! Ali ni skalila zvestosti, ki
je obljubila mi jo? ali ni ljubila Tudorja?“

„Tudorja! Cloveče, izpameti se. Na Boga se ti
zaklinjam, Sara Mihaela ti je bila verna zmerom,
zmerom je ljubila te. Tudor je bil le brat jej, več
ne, in še zdaj te ljubi, da-si je oblaznela.“

„Oblaznela! ona? Zulma, povej mi vse, kaj se
je zgodilo mojej Sari Mihaeli?"

Zulma začne pripovedati, kaj se jo godilo ta
čas, ko ni bilo Kirdžalija, kako je bilo v Serbiji,
v Piteštu in v Jašu. Kirdžali posluša, plače — kmalo
od žalosti, kmalo od radosti. „Zvesta je bila mi, lju¬
bila me je, zdaj je tako nesrečna!" — hoče vzdigniti
roke, ali železje mu ne pusti; zaškriplje z zobmi:
„Jaz hočem živeti!" — stari Hakim nesterpljivo po¬
sluša ta razgovor: „Zivel bodeš še, le to mi obljubi,
da živej duši ne povčš, da sem te jaz spustil v Me-
hemedov harem v Izmajlovu."

291

Kirdžali se zaničljivo nasmehne, morebiti mu je
žal zdaj-le, ker je rekel: „Jaz hočem živeti!“ — kajti
kdo mu je obljubil življenje? Ta kukavni skopljenec,
najničemnejši med vsemi sužnjiki. Pogleda ga v oči:
„Kaj meniš, jaz, Kirdžali — da sem baba?“

Skopljenec posluša: „Ne. Zato sem ti rekel to,
ker je vse odpuščenje mogoče, samo Hussejnove smerti,
te ti ne more prizanesti nihče."

Kirdžaliju se nagubičelo: ,,Ali jaz sem ubojica?
— Cuj skopljenec: on je imel kindžal, jaz sem imel
jatagan; on je imel roke, jaz sem je tudi imel; hotel
me je umoriti, pa sem mu zadal smert,“ — in z
vso silo je planil po koncu, da so glasno zarož¬
ljale verige.

Zulma ga prime za roko: „Tiho! — Hakim, raz-
kuj mu železje." — Hakim se je stresnil, bodi-si od
jeze ali od strahu; v tem se odpro duri in Abdala
je stopil noter. „čas je že , idimo. Kirdžali, nadjaj
se, seraskčr te osvobodi." — Zulma hoče nečesa po¬
prositi Abdale, ali Hakim je zapazil to in rekel jej
natihoma: „Nikar zdaj, jutro, jaz imam perstan."

Kirdžali je pogleda: ,,Hvala vam za veliko do¬
broto !“

Zulmo so skor solze posilile pred odhodom; po¬
gledala je še enkrat jetnika: „Ne žaluj, Bog je usmi¬
ljen." — Odšli so in duri so se zaperle za njimi.

Abdala ne vč, da sta Hakim in Zulma iz ječe ho-
tčla izpeljati Kirdžalija. Že po dnevi ga je poprosil
Hakim, da bi ga pustil v čemi stolp, ali Abdala, da-si

19 *

292

načelnik seraskerjeve straže, ni mogel pregovoriti straž¬
nika , ki brez posebnega Mehemedovega ukaza ali go¬
tovega znamenja nikogar ne pusti v ječo, samo stražo.
Skopljenec je dobil Mehemedov perstan, in ta jim je
odperl pot, ker perstan je navadno znamenje skrivnih
ukazov. Hakim le obeta Zulmi, da na svobodo po¬
more jetniku, zares pa ne meni tega. Kakor navadno
vsak tak zvitec, imel je že vse pripravljeno, da bi
si zagotovil Kirdžalijevo molčanje; ali ko je spoznal,
da je ta človek še zmerom tak, kakoršen je bil ne¬
kdaj , da bi raji učinil kako zlo nego vdal se kakej
nevrednosti, menil je sam za-se: Tega vsega ni bilo
treba — in tešil se je, da se je vse tako po všeči
izteklo mu.

Kirdžali je ostal sam; iz početka mu ni ječa na
misli, pozabil je, da je vklenjen, s srečo poji dušo,
s tako blagostjo, s kakoršno je že dolgo časa ni
pojil. Sara Mihaela mu je bila zvesta, ljubila ga je
in ljubi še zdaj,  ali o tem „zdaj“ se mu je skerčilo
serce, Sarina blaznost ga je razžalostila za nekoliko
časa, ali nada je blisku na perotnicah priletela v misli
mu: „Ona te zagleda, ti jo ogovoriš, in njena

blaznost zgine, kakor pomladanjska megla zjutraj,
kajti tvoje obličje bode njej to, kar je jasno solnce
prosojnim oblakom na nebu.“ — O, kako goreče ko-
perm' po svobodi, po življenji! Spominja se na tre-
notke svoje pervorodne sreče — in ljubezni, ki je
užil jo v bojarjevem dvoru na Brankovanovem grobu;
spominja se očetovskega veselja, ki ga je okusil v

293

rudniškem gradu, in stokrat je sklenil: „Ako me Bog
pomilosti s svobodo, tako preživim vse svoje dni po-
tem.“ Ali čeravno so mu v rudniški grad zablodile
misli, na Miloša se vendar ne spomni, kakor bi bila
želja po slavi in po mogočnosti zadremala v njem,
in nehala kaliti mu studenec blagostne sreče. — Ura
zbeži za uro Kirdžaliju v teh mislih, spanec mu pa
ne zatisne oči; v stražnici vstane ropot in duri se
odpro zopet. Hadži-Ahmet stopi v ječo, pa ni zaperl
duri za seboj. Obraz ima resen, oko žalostno, čelo
mračno. Kirdžali vstane; Bolgar časti tega starčka,
bolesten mu je pogled na-nj, kajti nek neznan glas
mu šepeče na uho: Ubil si mu šest sinov, razkervavil
si njegovo serce.

Vidinski paša ne pogleda jetnika, menda si neče
raniti serca, ali pa zato ne, da ne bi jetniku obudil
vesti, njenih bridkih očitkov: „Kirdžali! v Melieme-
dovem imenu bodem govoril s teboj. Veliki vezir te
je obsodil na smert; ali odmenil je milost, svobodo
tistemu, kteri nam pripelje Jordakija v pesti. Serasker
ti daje na izber: ako mu obljubiš to, rad verjame
tvojej obljubi, in pomilosti te s svobodo; idi v ar-
džiski samostan, tam je ta nezvesti Alban, izpelji ga
iz samostana, mi ga bodemo čakali na polji; če pa
zaveržeš ta dar milostljivega Mehemeda, jutro o per-
vem svitu umerješ na kolu. Izberi si zdaj.“

Kirdžali ne premišlja, ponosno vzdigne čelo:
„Zadajte mi smert!“

Ahmet stresne z glavo: „Ti imaš še mlado kri,

294

pomisli malo, Mehemedova milost je velika, lahko še
obogatiš, ponuja se ti mogočnost, blagost. 1 '

„Ali čast ne. Ahmet, jaz sem pripravljen na
smert!“ Ni mogel zadušiti svojega bridkega čuta: „Ali
morebiti Mebemed mčni, da svoje brate izdadem tako,
kakor sem je izdal v Izmajlovu, v Silistriji? Tačas
sem bil jaz drugač in drugače so bile tudi okolnosti.
Moral bi bil umoriti Mebemeda, ali očarala me je
deviška moč, in potlej sem bil Kiajin zavetnik; oča¬
ran sem napadel svoje krajane, pa bi je bil moral
braniti: izdal sem je, ali nisem premislil poprej,"
pobesil je glavo, „vi pa hočete, da bi je izdal zdaj,
ko vem, kaj činim,“ povzdigne čelo: „Smerti vas
prosim, ta je meni milost."

„Kirdžali, ne bolesti serca Mehemedu; zmerom
te ljubi še tako, kakor te je ljubil poprej."

Kirdžaliju se solze prisvetijo v oči: „Paša vi-
dinski, poprosi Mehemeda, naj mi odpusti vse pre¬
grehe, pa tudi ti, prizanesi mi smert svojih sinov."

Paša ga žalostno pogleda: „Jaz sem ti že od¬
pustil." — Oba molčita, pa zopet ga pogleda paša:
„Kirdžali, povej, kaj naj odgovorim Mehemedu, kako
sodbo oznanim tebi?"

„Smert.“

Ahmet se oberne: „No, pa smert," natihoma
zamomlj&: „To je v osodnej knjiži," — in odide.

Ta pot niso zaperli duri; muzulmanska navada
je taka, da na smert obsojeni hudodejnik med ljudmi
preživi zadnje ure svojega življenja. Nema merklost

295

je omračila janičarjem divje obraze; to ni nič prijet¬
nega, če moraš sedeti pri kom takem, ki bode jutro
že mertev. Pervi pogled na človeka — na smert ob¬
sojenega , perva beseda, ki jo spregovoriš mu, obudi
strah in žalost kmalo. Pogled na merliea ni tako
strašen — tuje  že minilo vse; pri umirajočem ni
tako žalostno — tam gasne telo, in duša se poslavlja
od njega — oboje kmalo, ali počasi ali naglo, ka-
koršna je natora. Ali vse kaj drugega je to, če vidiš
zdravega telesa in zdrave duše, pa misliš: „Jutro mu
umore to krasno življenje, vzemo ta božji dar.“

Kirdžali pogleda janičarje, zaderžuje solze v očesu
in s posiljenim ponosom hoče zatajiti žalost. O, kako
bi rad bil sam! lahko bi vsaj premišljal in molil;
ukazati ne more janičarjem, na prošnjo se pa tudi
ne izneverijo muzulmanskemu običaju. V mislih se
poslovi od žene, od sina, od vsega sveta.

Iz početka molče janičarji; sčasoma začno go¬
voriti. Ljudjč se na vse navadijo; če jih več na en¬
krat gine tisti dogodek, ne traja dolgo časa genotje.
Menijo se o razbojnikih, o bogastvu, o zakladih, kar
je navada vojščakom na straži pri jetniku. Kirdžali
je ravno posluša, ali zatd, da bi si pregnal žalost,
ali se hoče pa duša naslišati ljudskih glasov, predno
se poslovi od tega sveta. Ali kakor bi mu bila kaka
misel posvetila v glavi, vstane in stopi k janičarjem.
„čujte, ali človek more verjeti vašim obljubam ?“
Janičarji ga pogledajo, in eden povpraša: ,,Zakaj
si nas to vprašal ?“

2 %

„Jaz imam zaklad zakopan, ali čemu mi bode!
Ko bi vedel, da pošteno izpolnite mojo željo, rad bi
vam dal kos tega zaklada. 1 '

Janičarji vedo, kako je Kirdžali sejal novce, ko
je bil še svoboden, tudi so slišali že, da je imel ve¬
like zaklade; vsi odgovorč: „Na Allaba, na proroka,
na meče ti prisezamo, da izveršimo vse, kar le ukažeš ? 11

„Dobro, verjamem vam, poslušajte me tedaj. Za
Jašem na poti v Kotmar, na levej, tam stojč stare
hruške; od perve na poti zavijte k poldnevu in od-
štejte petnajst hrušek, potlej krenite naravnost proti
večeru, odštejte še deset hrušek, enajsta je razsohasta
(gabelformig) in laket od tal ima tri gerče na pol-
nočnej strani. Od te idite še sto korakov naprej proti
poldnevu, tam leži nek rudeč kamen, tolikošen, koli-
koršne so opeke; pod njim začnite kopati in kopljite
— ondukaj najdete štiri korce zlatih lev. Dva korca
odnesite v samostan ardžiškega dvora — povejte , to
je Kirdžalijev dar, tretjega dajte samostanskemu per-
vostojniku v Kišenjevu, očetu Pavlu — povejte, to je
Kirdžalijevega sina, oeterti korec pa razdelite med-se,
in vi in vaši otroci boste bogati . 11  ■— Pazljivo ga po¬
slušajo, oči se jim bliščč, obrazi rudč. Kirdžali dod&
še: „Zanašam se na vas,“ verne se na slamo, leže in
oberne se v zid.

Janičarji se tiho pogovarjajo. Eden je opazil:
„Glej, že spi zopet; ali kako najdemo ta zaklad ? 11
Drugi je odvernil: ,,Mesto moramo urno najti; če
bodemo dolgo časa po temi tavali okoli in iskali, se-

297

rasker izve to, in zaklad bode njegov. —Tretji pri¬
stavi : „Hajdimo, ali precej, noč beži, vzemimo jetnika
s seboj, saj nas je šest, on pa je sam; mi smo oro-
ženi, on pa ni.“ — Vsi se oglase: „Dobro, ali zamislili
so se, in zopet je eden spregovoril: „Ako pa uide,
to je neversk pes, satanov brat.“ — Pervi janičar se
zasmeje : „Kaj smo Tatarji, da bi nas šest ne vgnalo
enega človeka!" —- Zdaj opomni eden: „Ali kako
pojdemo, da nas straža ne zapazi?" in ta, ki je
pervi začel govoriti, ta zaviše borke: „Stražnik spi,
mi imamo pa ključ od stolpa, danes so samo naši
ljudje na straži, brat pomaga bratu; ako dobodemo
zaklad, damo tudi njim kaj, sicer pa, kdor nič ne
tvega, ta tudi nič nima. Velikrat smo že samo za
cekin življenje zastavili nevarnosti, pa bi se majhne
nevarnosti bali zdaj, ko lahko dobodemo tisoč in tisoč
cekinov? Mohamed bi se smejal nam." — Vsi zavpijejo:
„Hajdimo!“ — Zdaj stopi eden h Kirdžaliju: „Kir-
džali!" — a jetnik se ne oglasi. Pervi janičar opazi:
„Ali vidite, kako spi ? še na mar mu ni to, da bi
se umeknil smerti; ali pa , kaj niste videli, ali niste
slišali, kako je zavergel življenje — ta neumnež?"
— Potrese ga, Kirdžali se oberne in zazdeha se mu:
„Kaj bi radi?"

„Idi z nami — pokazat, kje je zaklad, mi in
naši otroci ti bodemo hvaležni zato."

„Pustite me na miru. Ako hočete, saj vam rad
še enkrat povem mesto; poslušajte."

„Ne. Idi z nami."

298

„Kako ? Vklenjen, kaj ne ? Saj se komaj z
mesta ganem.“

„Saj ti razkujemo železje, samo roke ti zvežemo . 11
„čemu to ? Seraskčr izve vse , in vaših glav po¬
tlej prevred zmanjka z vratov . 11

Kirdžali pomisli: ,,Alo!“ — Eden janičarjev odide,
dva mu berž razkujeta železje, drugi pregledajo meče.
— Janičar se verne: „Zdaj pa le, polnoči je že.“
Verige so padle s Kirdžalijevih rok in nog; od¬
leglo mu je, ali hladno gleda okoli sebe, kakor bi
hotel reči: ha, meni je kaj mar za to! Janičaiji mu
zvežejo roke na herbtu, in potlej vsi zapustč ječo.
Počasi, tiho koračijo po stopnicah iz černega stolpa,
že so zunaj: tu janičar stoji na straži, ali pridružil
se jim je, in gredo po dvoru k vratom. Pri vratih
povedo straži geslo, prevarili so jo, da jim je Abdala
ukazal nekam, in odšli so z dvorišča. Ido po mestu,
mesec sveti, zvezde blisketajo, vetrič veje, in rosa
hladi od ognjenega solnca razgreto zemljo. Kirdžaliju
se je olajšalo serce, hlepno diše zrak in željno mu
plavajo oči po zvezdatem nebu. Se eno noč in en
dan ni bil v ječi, pa tako pozdravlja nebo in zemljo
in zrak, kakor bi Bog vedi kako dolgo časa ne bil
videl že sveta, in rad bi živel, ne sebi ampak Sari
Mihaeli, svojemu sinu! — saj ga ljubita. Ali mu
zvezde prorokujejo kaj, ali mu je vetrič šepnil kako
skrivnost na uho? Obličje se'mu je razjasnilo, in po¬
nosno je pogledal okoli, po svojej starej navadi. Ja¬
ničarji so zapazili to, vsak je pogledal svoj meč in

299

mislijo si: nas je sedem, ti si pa sam. Za mestom
so zavili na kotmarsko cesto. — Sama ravnina je
povjsod okoli, daleč, tam zdolej, stojč dreyesa tam
pa tam, še dalje naprej pak, prav oblakom pod robom
čemč se gore in lesovi. Cetert milje so že daleč —
hruške so pred njimi, senca njihovih velikih vej jim
seza že pod noge. Pri pervej hruški so zavili k pol¬
dnevu, odšteli so jih petnajst— drugo za drugo; tu
so zopet zavili proti večeru, in odšteli deset hrušek;
pogledajo na enajsto, ta je bolj vejasta nego so
druge; to pogledajo na poluočnej strani, laket od
tal so tri gerče. Posvetila je nada v serca janičarjem.
Sto korakov odštejejo proti poldnevu -—■ tu je rudee
kamen, velik kakor opeka. Besnico je povedal, misli
vsak za-se, in začno kopati z jatagani.

Kirdžali sede, in morebiti mu poslednjikrat pluje
oko po tem nebu, po tej krajini, ki mu je tako dobro,
znana. Tesno mu je serce, minil ga je pervi trenotek
vročega razvnetja; kakor kaka strašna prikazen, tako
mu stoji smert pred očmi, terpko žaluje po svojem
življenji! Premišlja in gleda janičarje, ki kopljejo na
vse kriplje, ali ne morejo prikopati do zaklada; že
so nesterpljivi; tudi Kirdžali nesterpljivo zavpije: „Ni-
čemni rod! lupežiti znajo, ali kedar je treba, da bi
sterpeli samo trenotek, takrat pa onemorejo precej.“
Eden janičarjev ga pogleda: „Ali bi ti dokazal to ?“
„Dajte sem, ta vidite, ali bode kaj ali ne.‘‘
Janičaiji opazujejo: „Nas je sedem, on je pa
sam, dajmo jatagan mu.“ — Razvežejo mu roke in

300

■dade jatagan. Kirdžali koplje na vso moč, omajal
je svoje oterpnele roke, janičarji stoje okoli njega in
deržč za jatagane. Na enkrat zadene Kirdžali na nekaj
terdega, janičaiji se hlepno, radovedni sklonijo — zdaj
Kirdžali, kakor bi trenil, prebode janičarja poleg sebe,
potegne samokres izza pasa, odskoči nekoliko stopinj
na stran in zažvižga: „Alo, vsi nad - me, ako hočete
poginiti, nesramni sužnjiki ! 11  — V levici derži napet
samokres, v desnici kervav meč; grozno bliska z očmi
in preti; strah je prevzel janičarjem serca, boje se
Kirdžalija, ki je zažvižgal, treso se in menijo, da so
lupeži kje blizo, da jim je zažvižgal Bolgar: obernejo
se in začno bežati. Kirdžali se zaničljivo smeje: „Ni-
čemni rod! pa ta vkleplje svobodnjake, ta tepta Kri¬
včevo vero!“ — in ozerl se je v nebo: „Hvala ti,
veliki Bog, zdaj sem svoboden zopet!“ — in mahnil
jo je po stranskih potih proti lesovom in goram.

XXI.

Hakim je obljubil Zulmi, danes po noči da osvo¬
bodi Kirdžalija iz černega stolpa; Zulma se teši s to nado.
Že pozno po noči je prišel skopljenec in povedal:
„Zastonj je vse, jutro bode moral umreti . 11  —Ali ne
pozna se staremu skopljencu na černem obrazu, da
bi ga kaj bolelo to, in černa duša se mu veseli go¬
tovo, kajti miren ima glas. Urno je odšel zopet, da
bi se umeknil prošnjam, da bi ne slišal stare varuhe,
njenega žalovanja. Vso noč je plakala Zulma, in še

301

beli dan je vjel solzno. Ali čudno, Sara Mihaela se¬
je zbudila, vstala je, pomolila in šla sina budit s
poljubci. Kazno je, da jej neka notrajnja radost lajša
dušo, obličje se je razjasnilo jej tako, kakor se nebo
razvedri, kedar se oblači začno tergati in sčasoma
solnce posije skozi nebno zaveso. Tudi sinek se je
zbudil, in oba se pogovarjata s poljubci in objemki.
To kaže, kakor bi jima bil dobrotljivi Bog neko
sladko čutje vlil v serci. Zulma si otare solze in misli
sama za-se: „Danes ne umerje.“ — Ljudstvo terdno
veruje, in po pravici, če človek oblaznl, da njegova
duša dalje seza nego kaka druga; časi so taki tre-
notki, da s preroškim očesom gleda tak človek, kaj se
god 1 okoli njega, in česar ne vidi duša drugih ljudi,,
to velikrat preroški pripoveda blazen.

Oznanili so Mehemedu, da je zmanjkalo na smert
obsojenega jetnika in sedmih janičarjev. Serasker je
dal poklicati Abdalo, in ukazal mu je, naj na vse
strani razpošlje albanske konjike za ubežniki. Ali vidi
se, da ga nič kaj ni razserdil ta utek: ni ukazal
umoriti stražnika, še janičarjem na straži pred graj¬
skimi vrati, celo tem ni dal odbiti nezvestih glav.
Kmalo so našli ranjenega janičarja pri tistih hruškah,
in pripeljali so ga v Jaš. Mehemed ga je sam izprašal
vse; odmajeval je z glavo: „Ničemniki so vsi, kolikor
je Damaščanov, to je najkukavnejše muzulmansko
pleme. Sedem jih je bilo v orožji, on pa sam— ne-
orožen.“ — Zamisli se: „Vreden je moje hčere. O
zakaj ni Muzulman! Naj le pride nazaj, vse mu od-

302

pustim— in potem je vezirjevega poslanca od¬
pravil z odgovorom.

Kirdžali je bil svoboden; še to noč je prišel k
nekemu staremu znancu. Poznal je vse kote po Mul-
taniji, vedel, kje biva kdo, ker ni samo enkrat ali
dvakrat prestaknil te krajine, ko je načeloval lupežem;
ko je bil vojevoda kristijanskej vojski v boju za svo¬
bodo. Povsod je imel tovarše: razbojnike in vojščake.
Lupežem so malo po malo opešale moči za razboj-
ništvo; preskerbel si je vsak kak majhenužitek in po¬
kojno kočo na starost, in mirno je vsak varoval svojo
glavo zaslužene kazni; mirno čaka sin pod očino
streho boljših časov, ker mu je sovražnik s svojo ne¬
nadno srečo otemnil svobodo.

Kirdžali je od nekega starega znanca dobil is¬
krega konja, damaško sabljo, bolgarsko burko — in
odjezdil je dalje. Kako blagostno mu je na tem konju!
Poprej mu je bil svet mertev, zdaj je pa zopet krasen,
zopet živ njegovim očem; sobice jasno sije in gleda za
njim, kakor mati za svojim ljubim otrokom; holmi, ki
so pred njim, urno razkrivajo svoja čela, da bi ga
pozdravili kar najpoprej mogoče; holmi, mimo kterih je
že odšel, ti pa se počasi pomičejo nazaj, ker se ne
morejo nagledati tega dragega moža; ravnina je vsa
pisana, vsa cvetoča, in zdi se, da poskakuje od sa¬
mega veselja, ker dirja po njej konj z bolgarskim ju¬
nakom ; vode se radujejo, kristalno se jim blišči po-
veršje, kakor bi se smehljalo jezdecu; drevesa raz¬
prostirajo svoje lepe veje, delajo krasne vence in ra-

303

dostno stezajo roke nad konjika; in vetrič mu pihlja
na uho: Kako se imaš? Vse pozdravlja Kirdžalija,
Kirdžali pa odzdravlja, kakor svojim starim prijateljem,
kakor prijateljicam, in jezdi dalje; Bolgar sliši tiče,
kako žvergolč v gaju, kako kukajo kukavice, in na
misel sta mu prišla Sara Mihaela in sinek; kako ji ljubi,
njegova nada strinja svoj glas s kukavičinim glasom
in šepeče mu na uho: Kmalo ji vidiš. — Od nekod
daleč je priletel don cerkvenih zvonov, Kirdžali začne
moliti in spomni se na očeta Pavla: ,,Kaj me tako
žene k temu človeku? — to ni sama hvaležnost, naj-
raji bi pri njem živel vse življenje! Pogleda na mogilo,
tam moder orel sedi in krače, vojni tič je vojno čutje
zbudil v Kirdžaliju, spomnil se je na slovanskega
Miloša: Obrenovič je orel serbske zemlje, a jaz —
nisem nič. Ponos mu je spreletel dušo, in vnela se
je v njem želja po boju; jezdi dalje in misli: jaz
hočem na vojsko, brez boja ne dobodem žene, niti
sina; in ponos ga zavrača: Ni res, ti hočeš boj le
meni na ljubo, nisi še osvobodil se moje vlade; znaj,
kdor se meni obljubi, ta nikoli ne pozabi na-me, ko
bi tudi sto let živel na tem svetu. — Ko hitro se
zaterne ponos, zaterne njegovo seme v človeško dušo,
razplameni se v njej kakor živ pepel, in njegove ko¬
renine nikoli ne zmerznejo, še od takega mraza ne,
dh, ne posuši jih še taka vročina, če tudi ljubezen,
ponižnost ali kak drug čut za nekoliko časa zaduši
to seme, zopet vskali o najmanjšej priliki in vidno
raste. — Kirdžali noč in dan jezdi — zmerom naprej,

304

po stranskih potih. Velikrat vidi spahe v daljavi, zdaj
tu zdaj tu izve od dobrih ljudi, da ima Jordaki veliko
vojsko v samostanu ardžiskega dvora. — Ceterti dan
zgodaj zjutraj prijezdi k nekim grombljam. — Zakaj
je tako naglo obledel in žalostno pobesil čelo ? Spomin,
ki globoko v serca zasaja svoje korenine človeku, ta
mu je zbudil zaspalega červa v vesti, červ pa je
začel grizti dušo, iztrezil mu je misli in daleč iz
njih pregnal sanje o bodočej sreči. Te gromblje so
ostanek nekdajnje vasi Hrazgrade. Kirdžali hoče mo¬
liti , ali začelo mu je migljati pred očmi, misli se mu
gonijo po glavi, kakor bi bil pijan; zdi se mu, da
ogenj plapola okrog njega, da konj po kervi brodi s
kopiti, da se z razgaljenimi persi Bolgarji in Bolgarke
skrivajo po vasi in lupeži kakor satanje divjajo po
ulicah in vreščč: „Kirdžali! Kirdžali ! 11  —• Pervič je
strah spreletel Kirdžalija ta pot, bolest mu kerči serce,
lasje mu vstajajo na glavi — in merzel pot ga je
oblil. Stisnil je konja z nogami, konj dirja po poti,
in konjiku se zdi, da brede po kervi, dg, skače čez
plamena, zdi se mu neprestano, da čuje krik: „Kir-
džali! Kirdžali!“ — vest mu na včs glas očita greh.
Ozre se na stran, zdi se mu, da Mihajlaki jezdi poleg
njega; prekriža še, odgnal bi rad od sebe to prikazen.
V tem zasliši strel. Ta hip se je izbudil iz strahu, to
je krik vojščaku, naj se izpameti; ozre se — na
levej pod lesom se bore konjiki, divjajo sčm in tjč
na konjih in prožijo zdaj samokrese, zdaj janičarke.
— Spoznalo je bistro Kirdžalijevo oko pisane turbane

305

spahom na glavah in njihove svitle kaftane, spoznalo
bele arnavške turbane in modre dolmane. Arnavtje se
pomičejo za les, spahi je zgrabijo, in gošče in gošče
se bliska v zraku. Pride mu na misel: To so Jor-
dakijevi konjiki. — Kirdžali požene konja, in kakor
lovski pčs, kedar začuje streljanje daleč kje, kakor
hert (Windhund), kedar zagleda zver, da beži po
stepi, tako zdiija proti lesu. Vidijo ga Arnavtje,
vidijo spahi jezdeca, ali konj tako skače, prah tako
vali se okoli njega, da ne morejo spoznati jezdečeve
postave, niti njegove obleke. Jezdec prijezdi blizo,
sproži samokres , in eden divjih spahov se je zvalil
na zemljo. Arnavtje zakričč: „To je eden naših!“

Nek drug spah mu zaskoči pot, ali Kirdžali oberne
konja na levo, mahne s sabljo in spahu je glava od¬
letela z vratu na pervi mah. Kirdžali ni še pozabil
bojevati. Spahi zaroje proti njemu, vreščč: „Allah!
Allah!“ ali Bolgar je že med svojimi ljudmi, Arnavtje
spoznajo vojevodo in pozdravijo ga: „Kirdžali! Kir¬
džali !“ -— Kirdžali odzdravi: „Za menoj !“ — oberne
konja ta hip in vdari na spahe. Amavtom je zavrela
kri po žilah, razvnela se jim je hrabrost v glavah,
dirjajo za Kirdžalijem. Že ne pokajo več puške, ne
pokajo samokresi, le meči brenketajo; že spahi ne
vrešče več: „Allah! Allah!“ kličejo le: „Aman! Aman!“
bežč po polji, Arnavtje dero za njimi in sekajo glave
jim. Solnce je vstalo še le, ali že so spahi pobiti,
le prav malo jih je odneslo pete. Kirdžali je zapo¬
vedal : „Pustite je, naj nes6 glas o meni Mehemedu,"
Kirdžali. 20

306

in na ustnah se mu je zazibal smeh in šepnil na
uho: Tako pozdravlja Kirdžali svoje prijatelje, nek¬
danje tovarše; — ponosno je vzdignil čelo zopet, kakor
vselej , ukazal naj polove turške konje , pobero plen
in zverste se na odhod. Vsi so pokorni ukazom svo¬
jega vojevode, ki je sam stopil jim na čelo, kajti
prepričal jim je duše s svojimi čini, da je poveliča
z zmago.

Na večer je prišel Kirdžali s svojo vojsko k ar-
džiskemu dvoru. Divno se na visokej gori stoletno sa¬
mostansko zidovje obrazi na oboku čistega neba, divno
zlati solnce plehasto kupijo bogomolji; na levej, v
globokem jarku igra srebropenasta Aluta, in podi svoje
bistre valove po skalnatej strugi. Dalje tamkaj, za
reko na zahodu se vidijo orjaški karpaški grebeni,
pred njimi je neka manjša gora, kakor stopnica na
njihov verhunec, vsa karnenena: to je gora hospo-
darskega groba — tam je nekdaj čepel bojarski dvor.
Na desnej, malo na strani, ondi se jasni nek pas
med dvojnim gorovjem, obrasenem z gostim lesovjem:
to je soteska Eudeča brana, ki se pride skozi njo z
multanske zemlje na erdeljsko. — Vsi spomini so
zvesto oživeli v Kirdžalijevem sercu, urno se razvijajo
obrazi drug za drugim v njem, vsak se mu pobliska
pred očmi, ali nobenega ne more gledati dolgo časa.

— Po tem poti je pervič prijezdil od Kampolunge
s Saro Mihaelo v samostan po blagoslov k poroki;
tam na hospodarskem grobu je okusil nebeško srečo

— spomnil se je nabojarko, miluje Tudorjevo osodo;

307

ozre se nazaj: „Tam-Ie sva se ločila z Mihajlakijem,
ta je bil moj najzvestejši prijatelj; in tam-le sem
zmagovito prišel iz Slatine in vdaril na Mehemedove
jate.“ — Pa vnovič je obernil oči' na hospodarski
grob: „Tamkaj sem izvedel svojo nesrečo, tam nekje
počivajo kosti mojega vranca, mojega tovarša, ki je
bil priča toliko blagostnih trenotkov v mojem življenji."
Ozre se na samostan: „Tam me je Bog porosil s svojo
milostjo, tam je ozdravil moje serce, obudil nado v
mojej razvetranej duši in podučil me, da sem ga spo¬
korno prosil, naj mi odpusti velike grehe." — V tej
okolici je bral kakor v kakej knjiži vse svoje življe¬
nje; to je zbudilo v njem žalostne in vesele čute,
iz sanj o bodočej sreči biti nadi v zatišje. Tako je
prijahal v ardžiski samostan. Jordaki ga je pozdravil
tako, kakor pozdravlja brat svojega bojnega brata,
pervostojnik Evgen tako, kakor oča sina; pritisnil ga
je k persim in blagoslovil menih; obiskujejo ga, po¬
zdravljajo stari znanci, vse je veselo junaka. Multanje
se ga ne boje več, ne bež e: že vedo, da ni Bolgar
umoril Tudorja, njihovega ljubljenca, da ga je hotel
še braniti, s serčno radostjo ga pozdravljajo. Kirdžali
je dozdaj menil, če hoče kdo vladati ljudi, da mora
biti serčen, ponosen in hud, ta pot pa pervič čuti,
da je tudi bratovskej ljubezni mogoče vse to. Ginjen
je stopil v cerkev; gleda oltar: ta je sicer nema, ali
očita priča njegove sreče — tu je pred oltarjem in
pred Bogom prisegel večno ljubezen Sari Mihaeli. Na
levej pri oltarju v zidu je nov mramor nad grobom;

20 *

308

Kirdžali bere: „Tu počiva Evdoksija Brankovanka,
žena Vladiinireskova, mati Tudorjeva; pokoj njenim
kostem. Kristijan, moli z&-njo!“ — Kirdžali pade na
kolena in začne serčno moliti za bojarkino dušo, za
Tudorja, prosi Boga bodoče sreče Sari Mihaeli, sinu
in tudi sebi. Vso noč bi bil molil, ali oča Evgen ga
je vstavil in odpeljal v bojni zbor. Tukaj je Kirdžali
povedal vse, kaj je doživel. Jordaki ga je iz nova
objel: ,,Vdeleži se mojega vodništva. Bog te je ob¬
varoval, Bog ti dade srečo. Jutro odrinemo v Jaš,
dobil sem glas od tam, da je serasker na razne strani
razposlal vojsko in da mesto ni varno zastraženo.' 1

Kirdžali vstane: ,,Jordaki, varuj se izdaje, saj
veš, kaj so mi obljubili, če te izpeljem iz samostana;
Mehemed ima na vsak perst precej lehko pet nevestnih
izdajic za zlato. Pusti mene, pojdem jaz naprej; tam
je moja žena, tam moj sin. Ti le čaki, varuj se, da
osvobodiš kristijanstvo, kristijansko ljudstvo, ki vzdiha
v muzulmanskej sužnjosti. Meni že Bog pomore."

Jordaki se premisli: „Dobro, ti pojdeš naprej,
jaz pridem za teboj," — in vojni zbor se je razšel.
Dali so ukaze za jutrajšnji odhod. Kirdžali leže spat;
omenil je sam za-se: „Ako Bog dade, čez nekoliko
dni bodem zopet pri Sari Mihaeli, in potlej je nikoli
več ne zapustim," neka slutnja mu je šepnila na uho:
Videl jo bodeš zopet, zediniš se ž njo, ali nikoli več
ne ločiš od nje — in pospala ga je sladka nada.

309

XXII.

Pet dni je že, kar je Kirdžali všel iz turške
ječe; zaklad so izkopali in vse zlato odnesli v seras-
kerjevo zakladnico; ranjeni janičar je umeri, drugih
pa ni ne sluha ne duha. Hadži-Ahmet, ataman Nečaj
sta odšla po krajinah in kažeta multanskemu narodu,
da ga padišah vlada zopet. Mehemed je v Jašu ostal
pri svojej oblaznelej hčeri in pri malem vnuku — v
skerbeh in žalosten, kakoršen je zmerom, že od ne¬
kdaj. Posijal mu je žarek, da ne mara ozdravi Sara
Mihaela: reva plače, objema sinka; ali kmalo je
minilo to, .zopet je taka, kakoršna je bila poprej,
predno so Kirdžalija pripeljali v Jaš — merknila je
nada, ugasnila tako naglo, kakor blisk na nebu.
Zulma je žalostna, sinček se jej neprenehoma izgo¬
varja: „Saj nisem ničesar učinil; mama je pa zopet
huda na-me.“ Od vseh strani je dal poklicati zdravnike
Mehemed, kar s pergiščem jim vsiplje zlato, da bi mu
ozdravili edino životno uteho. Na njegovo povelje mu¬
slimanski derviši molijo po mošejah in prosijo me¬
škega proroka zdravja Sari Mihaeli, kristijanki. Se-
rasker je izvedel, da je nek pobožen menih prišel iz
Besarabije in da je zdaj v jaškem samostanu; pravijo,
da kristijanski duhovni in ljudjč častč tega meniha
tako, kakor kakega svetnika. Praznoverni Mohamedan
je v sili s čutom očetovske ljubezni za nekoliko časa
zadušil sovraštvo do kristijanske vere in poklical me¬
niha v svoj grad. Oča Pavel — to je ta menih —

310

je prišel precej , ker poklicali so ga na pomoč člo¬
veku, duhoven kristijanske vere pa hiti' v mohame¬
dansko mošejo, v židovsko sinagogo, v pogansko pa¬
godo, kedar je treba pomoči, utehe ali otetja nje¬
govemu bližnjemu. Oča Pavel ne skriva seraskčrju,
da je prišel iz kišenjevskega samostana, da bi njega,
Muzulmana, poprosil za Kirdžalijevo življenje. Sara
Mihaela ni še svoj živ dan videla tega meniha, ali
vendar ga zvesto gleda; djala je: „Tak je bil!“ sto¬
pila k njemu: „Ne prav tak!“ stopila zopet nazaj,
pokleknila in začela moliti. Zulmi se zdi' menihovo
obličje znano, pa ne ve — kje, kdaj ga je videla. Sinek
je Sari Mihaeli skočil z blazinice: „To je atej !“ po¬
gledal ga in skril se za Zulmo: „Ni ne!“ — Oča
Pavel je take rasti, kakoršne Kirdžali, ali lase ima
bele kakor mleko, čelo nagubljeno, obličje sterhlo,
in oči se mu ne vidijo, ali so ognjene ali ne, ker
ima pobešene zmerom. Na glas poje himne na čast
svetnikom in svetnicam, na glas moli molitve, Sara
Mihaela poje ž njim vred slavodatke, ž njim vred
moli molitve. Zdi se, da umeje meniha, vidno je
mirna vselej, kedar jo obišče duhoven. Kiaja Mehemed
je zadovoljen s tem v svojem domu, zastavil je živ¬
ljenje večnej pogubi, rado voljno se je zapisal v Iblis-
sino vlado, žertvoval je eden, žertvoval huriske in
sedmo nebo. Ali česa ne žertvuje oča za svojega edi¬
nega otroka! Ali kar še več, sveto je obljubil me¬
nihu, da odpusti Kirdžaliju: „Naj le pride, naj se skloni
padišahovej vladi; naj ima mojo hčer, svojega sina,

311

in bogastva mu dddem, kolikor ga bode hotel." —
Seraskerjeva obljuba je zanesljiva; kedar Mehemed
kaj obljubi, vselej gotovo izpolni svojo besedo.

Pridirjali so jaderniki od Hadži-Ahmeta — nji¬
hova sporočila niso vesela: vstajniki so zopet po koncu,
natepli so pravoverno padišahovo vojsko že nekolikrat
in razvnemajo vstajo povsod po krajini. Seraskčr je
ukazal svojej vojni, naj se pri Jašu zedini; hotel je s
silno, z zedinjeno močjo zadušiti vstajo, opleniti vstaj¬
nike. Precej sta jo vidinski paša in ataman Nekrasin-
cem mahnila k Jašu; izvedela sta zopet drugo novico,
da so vstajniki izvreli iz ardžiskega dvora in da se
jih strašna sila bliža Jašu. Mehemed je ukazal Abdali,
naj s pribočnimi konjiki pot zastopi sovražniku, vdariti
se pa ni treba ž njim, ampak lepo mirno naj se umiče,
da k mestu spelje vstajnike. — „Tu je gotovo za¬
loti smert," dostavil je žalosten, kajti z ono vestjo
vred je izvedel tudi, da je Kirdžali načelnik, in misli
si: „Ako ga zajmem, prizanesem mu, učinim vse, kar
sem obljubil menihu." — Ta trenotek je stopil k
njemu oča Pavel; ko je zagledal atamana, stresnil se
je in na stran je obernil obličje. Nečaj je pobesil oči,
ko mu je menih prišel pred-nje: sram ga je, ker je
kristijan, pa se z bisurmani posvetuje, kako bi po¬
gubil kristijanski narod. Menih stopi k Mehemedu:
„Seraskčr, vojska je v božjih rokah; Bog blagoslovi
tega, kteri rad odpušča, kteri svoje zmage ne nživa
sebi na nesrečo."

Seraskčr se ni razserdil: „Nisem jaz začel, sami

312

so vstali, naj le opravičijo Bogu svojo nesrečo. Kar
sem obljubil, temu ostanem zvest,“ in obernil se je
— na znamenje, naj molči o tem dalje.

Menih odide. Atamanu se znan zdi ta glas, ali
ni dobro pazil, razbolestila ga je bila misel na bo¬
dočo vojsko z brati Kriščeve vere; toda, kakor bi
hotel pregnati to bolest, pogladi berke: To so zvezniki
naših davnih sovražnikov, —• in odšel je boj oznanit
svojim kozakom, s takim povspehom, s kakoršnim grč
ljubeznjivi oča napovedat svojim otrokom kako ve¬
selo zabavo.

Mirno je pretekel petek, svet dan Muzulmanom,
le velik dež je zmočil zemljo. V soboto, na vse zgo¬
daj , poslalo je solnce zemlji na dobro jutro tisoč in
tisoč zlatih žarkov. Nebo je jasno, prozorno, le tam
pa tam beli oblaki plavajo po njem, počasi, sami ne
vedo, kam: kmalo hite naprej, kmalo se vstavijo
in vernejo; ni ga vetriča, da bi jim šepnil, po kte-
rem poti naj lete naprej. Na zemlji je tiho; listje,
cvetice, trava, vode , vse bliskeee, ali mirno je vse;
solnce peče, da sapo zapira; tiči, zveri se skrivajo v
goščavo, v germovje , v lesovje: zdi se človeku, da
bode kaj posebnega ta dan. Sara Mihaela je danas
zopet objemala sina, molila kakor navadno in dolgo
časa razgovarjala se potem z očetom Pavlom o veri.
Zulma se teši, da so dobra znamenja to, zatorej je
berž odšla k seraskerju, da mu oznani to. Serasker
se je posmejal, in mirnodušno je odjezdil v tabor.

Za Jašem na ravni — na jugozahodu, na levej

313

stoje topovi konjikov Zaporožcev. Vsi so bojne po¬
stave , bojnega pogleda, tako, da se oko goljufa, da
so to Kozaki iz Batorijevih, iz Ziginih časov, in Nečaj
je tak, kakoršen je bil Konaševie ali knez Rožinski.
Na levej so spahi tam od Bospora in albanski ko-
njiki, ki služijo kristijanom in Muzulmanom kmalo,
da imajo le zlata dosti. Hrabro in serčno se bijo, če¬
ravno bratje z brati, to jim nič ne de. Na sredi so
pešci, janičarske jate, razna soderga, pa tudi najiz-
datncjša muzulmanska moč. Za njimi stojč topovi,
in na čelu jim je Kuluglič. — Mehemed gotovo
pričakuje cele sovražne teme na bojišče; jezdari med
verstami in gleda po borišču. Iz početka nič ne
vidi, ali kmalo se prikaže nekoliko konjikov : Abda-
lini poslanci. Pridirjali so in vstavili konje pred se-
raskerjem: „Sovra,žnik je že blizo.“

,,Ali je velika vojska?* 1

„Sami konjiki. Našo prednjo stražo so zmogli,
samo eden je ušel, ta je povedal, da je Kirdžali
načelnik; Jordaki je zadej, daleč za njim.“

Seraskčr vskrikne: „Kdor mi živega vjame Kir-
džalija, temu dim sto mošenj rumenjakov in dva
najkrasnejša konja iz svoje konjišnice;“ tega pa ne
izgovori, ampak samo misli: „Kdor ga ubije... pro-
klet, nikoli naj ne vidi čdena (raja).“ — Oberne se
k jadernikom: „Kolikor morete — dirjajte nazaj, Ab-
dala naj se nazaj pomakne." — Spahom in janičarjem
je ukazal naprej, zato da zaslone Abdalo, sam je
ostal z Albani pa za pomoč. Komaj se je premaknila

314

vojska, Abdalini konjiki že vse križem beže nazaj,
Arnavti je krešejo s sabljami po glavah, in divje,
zmagovito kriče. Mehemed vidi, kako s konj padajo
njegovi konjiki, pozni celo načelnika sovražnikom.
Kirdžali je na černem konju, na čelu množnej vojski
vdaril na spahe, perha na levo in na desno, bliska
s sabljo kakor s strelo, odbija glave z neverskih vratov,
in burka mu vihri na plečih tako, kakor kaka za¬
stava — to je prapor, to nemo znamenje kristijanskim
vojščakom: Tu sem, borite se okoli mene. — Spahe
so že prederli, ti so že razkropljeni, in truma Ar-
navtov divja nad sprednje jate janičarjev. Gosto za¬
buči strel, in Arnavtje s svojimi konji že razganjajo
janičarje, že teptajo po njih. Kirdžali bojuje in vpije:
„V mesto, urno! v mesto!“ — Seraskčr gleda na
Kirdžalijevo trumo, gleda na svojo zmagano vojsko
in misli si: Ta besnež, zdaj pogine! Dal bi polovico
svojih zakladov, a ne, vse rad dam, ko bi ga le ži¬
vega dobili. Ukaže, naj zažgo topove, ali Arnavtje,
ne navajeni na tak strel, obstanejo za nekoliko časa
in v tem so se zaporoški kurenje vzdignili na Škipetaije.

Kirdžali spozna junaka, ki je zmogel pri Sku-
lanah, in njegovega konja: „Zdaj se poskusiva!"
zversti berž svojo vojsko in vdari na Zaporožce. Vod¬
nika planeta naprej oba, bojujeta perva, vojski ob¬
stojite za nekoliko časa, kakor iz spoštovanja do tega
boja. Konja se vspneta na zadnje noge, sablji za-
brenkečete, in atamanu je kri šinila iz desnice, sablja
odletela iz nje. Rijavec je skočil na stran, kakor bi

315

ga bil s kropom polil kdo, Kirdžali je planil za njim,
ali ataman je še hitrejše samokres potegnil z levico
izza pasa in sprožil — Kirdžali se je stresnil na
sedlu in zvernil na zemljo, ravno tisto trenotje, ko
so Zaporožci zmogli Arnavte in razgnali je po polji.

Mehemed je videl začetek tega boja in po bli-
skovo hitro je zdirjal blizo, ali pridirjal je k njima,
ko je bil Kirdžali že na zemlji. Kirdžali vzdigne čelo,
spoznal je seraskčrja: „Mehemed, Jordaki je v sa¬
mostanu, z menoj stori, kar hočeš.“

Seraskčr skoči s konja, vzdigne sam s svojo roko
Kirdžalija, išče rano, ali ne more je najti. Ukazal
je janičarjem, naj ga odneso v grad, in sam jezdi
poleg njega, kakor pri svojem najdražem zakladu.
Na borišču ga ni treba, Arnavtje so zmagani; boje-
zen in nada ste mu obvladali dušo, ne pustite mu,
da bi se veselil te zmage, kakor se navadno raduje
bojni junak, načelnik zmagoslavne vojske.

V gradu, v seraskerjevej sobi, položili so Kir¬
džalija na blazino. Oča Pavel hoče sam poiskati in
ogledati rano; razpne kaftan: na vratu ima ranjenec
zlato verižico, na persih tkano ruto — dar device
Selime, pod njo obraz najsvetejše matere. Kirdžali
leži v nesvesti in mežf. Menih je našel rano na persih,
palec nad sercem. Kri kipi iz rane. — Kirdžali po¬
gleda, spozna očeta Pavla: „Oče!“ — pogleda se¬
raskčrja poleg sebe: „Mehemed, odpusti! — Sara Mi¬
haela . . . rad bi jo videl." — Mehemeda je prevzelo
čutje, dal je poklicati hčer in njenega sina. Menih je

316

preslišal ta ukaz, rad bi s svojim življenjem kupil
življenje Kirdžaliju.

Zulma pripelje Saro Mihaelo, ali komaj je stopila
2 njo v sobo, oberne se' Mihaela na tisto stran, kjer
leži ranjenec; pogleda na-nj : „To je on! to je on!“

— Kirdžali tiho omeni: „Sara Mihaela, prizanesi."

— Sara se zgrudi na-nj in oklene ga okoli vrata:
„Kirdžali, ti moj ljubi, jaz te tako ljubim, ti si ne¬
dolžen," — poljubi ga in on poljubi njo. „Jaz sem
nedolžen, draga moja — o, kako te ljubim!"

Oča Pavel ga zaverne: ,,Upokoji se," — sinek
kriči: ,,Moj atej, moja mama," -—in pritisnil se je k
njima. Kirdžali je slišal njegov glas: „Dete moje -—
žena moja — oče — Mehemed, z Bogom, odpustite
mi — umiram — Bog! ..." — in o besedi Bog je
izdihnil dušo.

Sara Mihaela ga objema: ,,Ti ne umerješ, dragi
moj, ti bodeš srečen z menoj vred." — Zulma jo
vleče od postelje: „Mertev je." — Sara Mihaela se
je izvila Zulmi iz rok, pogledala Mehemeda: „Oče
moj, oče, tudi ti si tu" — in zopet je pritisnila svoje
ustne na moževe ustne: „Ti ne umerješ, ti ne umer¬
ješ!" — Ali Kirdžalijeva usta so njenemu vročemu
poljubku odgovorila z mertvaškim ledom; sklenila je
roke, dlan na dlan, kakor bi hotčla moliti, bolestno
jeknila, presunljivo, in o tem jeku je vzletela njena
duša v nebo, truplo se je zgrudilo pa na kolena k
mertvemu možu.

317

Mehemed jo hoče vzdigniti, a mali Kirdžali ga
derži za obleko: „Pusti ji, zdaj sta sprijaznjena . 11  —
Oča Pavel vije roke: „Zdaj nimam več sina . 11  —
Zulma joka, celo stari Ilakim skriva obraz. — Me¬
hemed vidi, da mu je smert umorila edino hčer, ki
jo je imel, vzame vnuka v roko, pritisne ga k per-
sim: ,,Ti si mi ostal še .. .“ in solza za solzo mu
kane iz ponosnih oči.

Na ta hrum so prišli v sobo Hadži Ahmet, Ne-
čaj in Abdala. Seraskčr ne spregovori ne besede, le
z roko je atamanu pokazal na Kirdžalijevo truplo, in
roka se mu trese: „Osvetil sem se! Na persih ima
podobo počajevske matere božje; ubojica je vzel ta
obraz Teteri, mojemu prijatelju, ko ga je bil umoril . 11

Kakor bi se bil iz sanj izbudil, stopi oča Pavel
bliže; z vso močjo je prijel se za obleko ■—- raztergal
jo na persih: „Nečaj, jaz sem umoril Tetero, jaz sem
knez Ilvandži — Kirdžali je moj sin. Umoril si ne-
dolžnika, umori zdaj dolžnika . 11

Ataman je divje pogledal na-nj, z levico pokazal
na truplo; „Tu imaš kazen za svoj zločin , 11  in odšel je.

Menih se zgrudi na kolena, s ponižnim, ali s
žalostnim obrazom je viknil: „Veliki Bog, zgodi se
tvoja sveta volja! kazni mene grešnika, in po milosti
ti dve duši, rojeni za krepost, ki sem ji jaz s svojim
zločinom zapeljal na grešni pot! Gospod vseh gospo¬
dov , usliši me!“

318

Mehemed z ranjenim sercem gleda to, in kakor
bi hotel zaceliti to globoko rano svojega serca, sereno
pritisne vnuka k persim; a stari Ahmet ga teši: „Ta
nesrečna smert jima je bila zapisana v osodnej knjiži,
— v e 1 i k j e B o g!“

Važnejši popravki.

Stran 5
n 9
„ 10
„ 53
„ 69

„ 144
„ 146
„182
„186
„234

versta 4 Štirinajst let — beri: Štiri leta.

„ 4 nad žamijah — beri: na džamijah.

„ 27 z vam — beri: z vami.

„ 1 vranca — beri: belca.

„ 24 Bojar skoči na . . . — beri: Bojar skoči
na svojega rijavca, vzame k sebi staro
Fariki, in objame jo s sinovslco ljubeznijo.
Arnavt sede na belega perzijana,....

„ 21 Pulite — beri: Palite.

„ 13 viteški — beri: piteški.

„ 23 ženskih — beri: ženski.

„ 23 povspala; — beri: povspala dete;...

„ 22 jezdeci — beri: jezici.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000421353