Peter Podobnik ZA MAMO Menda je bilo to zato, ker sta bila Jurček in Pepček dvojčka: bi-la sta si ne le tako podobna, da so ju ljudje zamenjavali, temveč sta imela tudi enake misli in želje. Oba sta najrajši jedla češpljeve cmoke, najrajši sta se igrala skrivalico in najljubše jima je bilo poletje. Po-zimi sta nagajala in sta venomer hotela, da bi jima mama čitala pravljice. In med temi sta imela spet oba nekatere tako rada, da sta hotela samo te poslušati in no-benih drugih. Povem vam tudi, ka-tere pravljice so jima tako ugajale: o mizici, ki se je sama pogrinjala, o oslu, ki je dajal cekine iz sebe, o Marici, ki je hodila v gozd po listje, pa ga ji je dobra vila izpre-menila v zlato. In potem, da ne po-zabimo, še tisto o čarobni šibici, ki je pridnemu Mihcu pričarala vse, kar si je želel. Drugih pravljic pa nista marala. Taka sta bila torej Jurček in Pepček. Imela pa sta še za eno leto starejšega bratca Janka. Ta spet ni rad jedel češpljevih cmokov, se ni rad igral skrivalico, ni imel rad samo poletja, temveč tudi zimo, ker je mami z veseljem pomagal kidati sneg pred hišo. Pravljice, ki jih je mama brala Jurčku in Pep-čku, so mu bile sicer tudi všeč, am-pak rajši je imel tiste o živalcah. Toda Jurček in Pepček sta zmerom mamo preprosila, da jim je brala njune pravljice. Janko je bil spo- četka žalosten, pozneje pa mu je prišla dobra misel: naučil se bo čitati! Našel je doma star abeced-nik. Večkrat je potem kar tako vprašal mamo za to in ono črko — in slednjič je znal čitati, ne da bi bil kdo vedel. In potem je po cele ure sedel v tihem kotičku in bral pravljice. V to mirno življenje treh brat-cev pa je posegla zla usoda: umrl jim je očka. Ne samo, da jih ni vec nosil štuporamo, jim delal piščal-ke in jih gugal na kolenih, ampak prenehali so tudi Češpljevi cmoki, potreseni s sladkorjem. Uboga ma-ti, ki je ostala z njimi brez redni-ka, ni več utegnila čitati pravljice, ker je morala ves dan trdo delati. Janko ji je rad pomagal, njegova bratca pa sta bila hudo nezadovolj-na. Nista hotela razumeti, da se mama ne more zdaj več tako ukvarjati z njima kakor prej. »Veš kaj,« je rekel nekega dne Pepček Jurčku, »najdeva si k tejle mami še eno, ki se bo z nama samo igrala.« Jurček se je zamislil. Spočetka mu to ni bilo nič kaj povšeči, po-tem pa si je dal dopovedati. »Ampak Janku tega ne bova po-vedala,« je rekel. »Našla jo bova sama.« In povezala sta si vsak svojo cu-lo in jo skrivaj mahnila na pot. »Kam pa gresta?« so ju izpraše-vali Ijudje. »Za mamo,« sta odgovorila in stekla. Zakaj nista šla za svojo ma-terjo, kakor veste, marveč šla sta iskat še eno, ki bi se z njima samo igrala. Zunaj na polju za mestom se ji-ma je že kar prijetno hodilo. Bil je lep majski dan, sonce je grelo, travniki so zeleneli, rožice so cve-tele in škrjančki so veselo žvrgo-leli. — »Jojmene,« je dejal zdajci Jur-ček, »ampak bova tukaj našla kako mamo? Saj ni nikjer žive duše.« Jurček je imel prav. Tu ljudje ni-so hodili, ampak hiteli, kakor da drug drugega gonijo. Mračilo se je že, ko sta dečka sedla v parku na klop in vzela iz cule poslednji kra-jec kruha. Zdajci se je ustavila pred njima sivolasa starka. »Ti prismoda,« se mu je smejal Pepček, »saj ne bo vedno samo po-lje in travniki. Prišla bova kam v vas ali v drugo mesto, pa bova tam pogledala.« »Škoda, da nisva pogledala v na-šem mestu, preden sva odšla na tako dolgo pot,« je ugovarjal Jur-ček, ki so ga začele že noge boleti. Bilo je že pozno popoldne, ko sta se približala neznanemu mestu. Čudila sta se množici avtov in elek-trični železnici, ki je nista prej še nikoli videla. Nihče v mestu se ni menil za nju. »Ne vem, kje bova našla kako mamo,« je obupaval Jurček. »Tu se šele mudi ljudem, še bolj ko naši mami doma.« »Tema se dela in pridni otroci pojdejo že spat,« je rekla. »Zakaj pa tudi vidva nista pri mami?« Jurček je tnolčal. Pepček najprej tudi, potem pa se je opogumil. »O, saj bi bila strašno rada, go-spa,« je rekel. »Ampak odšla sva od naše mame, ki mora samo delati in se ne utegne igrati z nama, in zdaj iščeva k nji še eno mamo, da bi nam čitala pravljice.« »I, nezadovoljneža,« je rekla stro-go starka. »Nikoli bi si ne mislila, da je kaj takega mogoee! Kdo vaju bo pa dal zdaj spat, kdo vaju bo ču-val, da se vama kaj ne pripeti?« Dečka sta skesano povesila gla-vo in si nista upala pogledati star-ki v oči. »Kaj pa, če bi vidva zbolela — potem bi si želela svojo skrbno, zdelano mamo, kajne? Ali bi si že-lela morda drugo?« »Jurček je kriv,« si je očital Pep-ček. »Ta bi najrajši venomer po-slušal pravljice in največ zadržuje mamo. Zavoljo njega sem odšel.« »Pepček si je to izmislil,« se je jezil Jurček sam nase, da se je dal zapeljati. Starka je videla njune solze in je rekla prijazneje: »Vi, otroci, ste prav za prav kri-vi, da mora mama zmeraj tako hi-teti. Nič ne pospravite za seboj, letate za njo in jo zadržujete. Ko bi ji lajšali delo, bi imela tudi več časa za vas.« Mili starkin glas je dečka neko-liko pomiril. Slednjič se je Jurček opogumil, ji pogledal v modre oči in dejal: * »Poboljšala se bova, teta. Samo povejte nama, kako bi spet prišla k mami. Večer je, in ne spomniva se več, kod sva hodila.« »Vidiš, vidiš, deček,« je kimala starka. »Če bi mi Pepček tudi ob-ljubil, da se bo poboljšal, bi vama morda lahko pomagala, da bosta kmalu spet videla svojo mamico.« »Obljubljam, teta, obljubljam,« je veselo rekel Pepček. V tistem trenutku je starka izgi-nila, kakor da se je v tla vdrla. — Dečka sta začutila tako nežno in prijetno sapico, kakor če veje skozi odprto okno topel zrak. Stisnila sta se k sebi kakor dva ptička. — Morda sta zaspala, morda se jima je vse to samo sanjalo, zakaj zju-traj sta se prebudila v svojih po-steljicah in nad njima se je skla-njal mamin smehljajoči se obraz. To pot ju mami ni bilo treba si-liti, naj vstaneta. Skočila sta s po-steljice, se lepo umila in nista po-livala kave po mizi. »Kaj pa je to? Saj vaju kar ne poznam, tako sta pridna,« se je na-smehnila mama. »Ali sta prava?« »Sva, sva,« sta veselo kričala. Zdajci se je oglasil tudi Janko: »Zato sta tako pridna, ker je da-nes god in praznik, mama.« Res je bilo tako. Jurček in Pep-ček pa sta sklenila, da bosta tudi po prazniku pridna. Saj sta bila vendar obljubila!