tribuna
LIST    SLOVENSKIHŠTUDENTOV
LETO XV.
Ljubljana, 20. I. 1965
Številka 2
NEKAJ MISLI H KONFERENCI KOMUNISTOV
16. tega meseca je bila »redna kon-ferenca Zveze komunistov univerze, aka-demij, visokih in višjih šol v Ljubljani«. Celotno delo konference, ki je trajala nič manj kot osem ur, se je v glavnem ome-jilo na tri naslednje probleme:
a)   kakšno je bilo in kakšno bi moralo biti delo komunistov na univerzi;
b)  problemi   visokega   in   višjega   šol-stva in
c)  kandidatne liste za novi UK.
Drugi točki so razen v referatu sekre-tarja UK ZKS, posvetili zelo malo časa, tako malo so se dotaknili mnogoterih problemov, da je nek tovariš upravičeno predlagal, da bi bila prva naloga novega komiteja, da skliče podobno konferenco, dali več specializiranih konferenc, da bi ti problemi dobili svoje mesto in analizo. Predlog je konferenca sprejela. Ker mi-slim, da bi bilo najbolje, da uredništvo Tri-bune objavi povzetek referat sekretarja tov. Mitja Stupana, zato ne mislim delati izvlečkov iz njega.
Konferenca je,potrdila, da komunisti na univerzi nikakor ne smejo dopustiti, da bi jirn politični krog »Perspektiv« vsilil do-ločeno problematiko in diskusijo, v kateri bi se izčrpavalo delo ZK. Komunisti ne morejo sprejeti diskusije na tisti osnovi, ki postavlja v vprašanje, v dvom, nezau-panje tiste odločitve, opredelitve, za kate-re so se komunisti že kot organizaeija od-ločili,   opredelili,   in   zato   ne   morejo   do-
pustiti, da bi take vrste opredeljevanja za-jelo študente, ker bi to zakrilo angažiranje za resniene družbene probleme in še po-sebno probleme študentov. Komunisti se ne smemo izgubljati v neskončnih »dialo-gih« okoli tearije grup, avtonomnosti dela in drugih tez, ki služijo vodilnemu torogu »Perspektiv« za upravičevanje in uteme-ljevanje svojih konkretnih zahtev — in to celo v imenu Ustave, programa ZKJ in v imenu razvijanja demokratičnejših od-nosov. To je bil tudi eden glavnih očit-kov proti dosedanjemu UK, ki v svojem delovanju in metodab. idejnega boja ni odpravil te napake. V zvezi s tem je pri-šlo tudi do razprave kandidatne liste, ki je jasno pokazala, da enotnosti ZK ni mogo-če doseči z apriornim sklicevajnjem na enotnost, temveč se edino lahko doseže na osnovi trezno — argumentirano prikazane situacije in drugič, da mora biti y temelj-nem interesu koimmistov, da v osnovi odstranjujejo osnove za take situacije, kjer se v imenu enotnosti akcije, ki je res-nično tedaj potrebna, sami vežejo roke za pogumno odkrivanje in reševanje ti-stih poblemov, do katerih so ravnodušni, ali pa njihovo reševanje zavlačujejo in ovi-rajo tudi mnogi komunisti. V tej vsako-dnevni bitki za napredek ne inore biti no-bene absolutne in dirigirane enotnosti med komunisti.
Na   konferenci   so   sicer   govorili   tudi o napakah okrajnega komiteja in CK ZKS,
toda dalje od teh načelnih ugotovitev niso prišli, čeprav smo bili po drugi sbrani dokaj na jasnem, v čem so kon-kretno pogrešili posamezni vodilni štu-dentje-komunisti. Mogooe do tega ni pri-šlo zato, ker bi ustavljanje okoli tega problema samo še bolj potrdilo, da je bilo delo študentov-komuinistov na univerzi ne-uspešno, da ni bilo usmerjeno na resnič-ne probleme? V takšni situaciji, kot je bi-la, bi rezultat gotovo res bil takšen, toda to še ne odvezuje OK ZKS, da se njihove napake še nadalje obdržijo za nedogleden čas samo pri ugotavljanju napak, ki se ser-virajo tribuni komunistov v prijetni splož-nosti. Treba bo tudi v tem organu krep-ko uresničevati besede Veljka Vlahovica, da se preide na borbo mnenj znotraj Zveze kofnunistov in mislim, ne samo za zaprtimi vrati, temveč tudi na zunaj pred tribunami komunistov in občanov.
Kljub vsem napakam in nedosledno-stim UK in UO pa menim, da sta s svo-jo organizacijo javnih .tribun zbudila pri študentih veliko zanimanja za tako široko izmenjavanje mnenj in iskanje poti vre-ševanju problemov. Mislim, da je treba to obliko, še bolj intenzivno razvijati, samo da jo je treba izboljšati z večjo pripravo in onemogočiti, da se taka tribuna spremeni v sredstvo za propagiranje tistih. idejnih konceptov, ki so jih komunisti po dolgih diskusijah enoglasno kot organizaoija ob-
sodili. Izkazalo se je, da ni dovolj, da ve-čina študentov spoznava mišljčnje naših družbeno-političnih predstavnikav v glav-nem preko radia, tiska ali iz. prisotnosti na kakšni konferenci, temveč zahtevajo in želijo, da direktno izmenjujejo svoja mne-nja. Čas je, da tak način sodelovanja posta-ne stalna praksa in menim, da bi to pri-spevalo k .odstranjevanju marsikaterega perečega nesporazuma in neuspešnih poti pri reševanju problemov. Verjamem, da marsikaterim predstavnikom družbeno-po-litičnih organov, ta oblika ni prav nič po volji, saj je res veliko prijetneje napisati članek, kot pa 4—6 ur sedeti v dvorani Studentovskega naselja in biti ^es čas vključen v kritično razpravljanje študen-tov, kjer mnogi izmed njih zelo konkret-no čutijo protislovja naše družbe. Tu ni mogoče tako lahkotno kot v člartku nega-tivne pojave in težave kritizirati in jih obsojati, a jih v isti sapi zopet opraviče-vati z nujnimi protislovji.
Ce «kušamo na koncu cx;eniti delo kon-ference, moramo Ugotoviti, da sicer ni v celoti izvršila svojih nalog, da pa je s svo-jo živahno in odkrito razpravo uspela raz-čistiti temeljne točke za delo komuni-t ;v in da tako lahko predstavlja osnovo za enotno akcijo komunistov na Univerzi, zgrajeno na osnovi kritične konfrontacije. mnen.j.
Andrej Kirn
Analiza dela komunistov na ljubljan-skih visokošolskih zavodih v zadnjih dveh letih nikakor ni razveseljiva, zlasti še, če upoštevamo, kakšne premike smo doseg-li v tem obdobju v našem družbenem in ekonomskem razvoju.
V tem obdobju nismo rešili številnih problemov, od katerih je odvisno, ali bo univerza izpolnila čedalje večje zahleve, ki jih pred njo postavlja družbeni razvoj.
Vsi ti problemi so po eni strani od-raz pomanjkljivega dela nas samih, prav tako pa lahko ugotovimo, da tudi drugi komunisti izven univerze — čeprav de-klarativno priznavajo vlogo in pomen uni-verze — niso storili vsega, kar bi lahko in morali storiti. Odnos do t. i. negospo-darskih dejavnosti se sicer spreminja in čedalje bolj se uveljavlja spoznanje, da se brez strokovno visokousposobljenih in družbeno razgledanih strokovnjakov ni mogoče približati ciljem, ki smo si jih zastavili. Prizadevanja za bolj racionalno organizacijo proizvodnje, za intenzivno smer gospodarskega razvoja in kakovost-ne premike v gospodarstvu in družbenih službah, ki so značilna za obdobje zad-njih let in tudi neizogiben pogoj, da ures-ničimo ustavna načela, so tesno poveza-na z vzgojo visokokvalificiranih kadrov, brez katerih si ne moremo zamišljati po-membnejšega napredka v smeri, ki smo si jo začrtali. Zato pa je treba univerzo krepiti: dobiti mora res tisto vlogo in po-men, ki ji- pripadata, ne le kot _{iekak.šni »tovarni« kadrov, ki ji nenehno določajo naloge, temveč kot najvišji pedagoški, znanstveni in kulturni instituciji, ki je v sredini družbenih gibanj in ima v njih napredno vlogo.                               /
Komunisti na ljubljanski univerzi smo si premalo prizadevali, da bi odločno na-čenjali najbolj pereča vprašanja in dajali pobude za njihovo reševanje, da bi zavest-no in enotno odkrivaii pomanjkljivosti na-kazovali poti, ki bi jih bilo treba ubrati, da bi te pomanjkljivosti odpravili, skrat-ka, da bi bili nosilci družbene akcije — skupno z drugimi delovnimi ljudmi na univerzi — s katero bi prej naštete pro-bleme čimprej rešili. Ni mogoče trditi, da organizacijo, vodstva in komunisti na uni-verzi niso delali. Tega dela je bilo pone-kod zelo veliko, veliko je bilo različnih se-stankov, aktivov, konferenc, mnogi komu-nisti so prizadevno delali v organih samo-
REFERAT
upravljanja, v Zvezi študentov in drugod, da bi čimveč pripomogli k rešitvi neure jenih problemov univerze; žal pa njiho-vo delo ni bilo dovolj učinkovito. Deloma zaradi splošnega odnosa organov in k-munistov izven univerze do le-te (komu-nisti na univerzi so npr. zelo zavzeto so-delovali pri izdelavi novih statutov fakul-tet, ki naj bi uskladili upravljanje univer-ze z ustavnimi načeli, vendar ti statuti do danes še niso bili sprejeti; brez dvoma takšen odnos ne vpliva spodbudno na prizadevanja delovnih ljdi na univerzO, prav tako pa tudi zaradi neenotnosti, ne-organiziranosti in pomanjkanja jasnih idej-nih izhodišč komunistov na univerzi.
I.
V času med zadnjo in današnjo kon-ferenco je bilo veliko razprav o proble-mih reforme visokošolskega študija, zla-sti še v zadnjem letu in pri sestavljanju no-vih statutov fakultet. Te razprave — po prejšnjem »zapovedanem molku« — so prinesle marsikaj koristnega in lahko tr-dimo, da so se v večini primerov izognile dvema škodljivima skrajnostima: tisti, ki se koonservativno oklepa starega in poskuša po vsej sili dokazati, da je refor-ma le »domislica« politikov, da spodko-pava večno veljavna načela univerzitetne-ga študija in da stopenjski študij in inver-zija nimata kaj iskati na ljubljanski uni-verzi, in pa tisti, ki v vsaki svobodni raz-pravi in spreminjanju reformnih šablon vidi kršenje načel reforme študija. Nasta-lo je zdravo ozračje svobodnih azpra\r, ki so pripeljale na nekaterih fakultetah tudi že do dokajšnjih izboljšav.
Nakopičilo se je veliko problemov, ki izhajajo še iz prejšnjih časov, ali pa so rezultat zadnjih let, med njimi zlasti: preveliko šabloniziranje (zlasti glede pr-ve stopnje) in neupoštevanje številnih pri-mernih pripomb; reforma je bila izvedena le delno, večkrat bolj formalno, brez nuj-nih vsebinskih sprememb, zlasti v študij-skih programih, in brez zadostne .jasno-sti glede tega, kakšni naj t>{ ¦ pravzaprav bili profili diplomantov; problem so se-veda tudi pičla materialna sredstva.
Vendar pa izhod ni v tem, da bi ne-prestano analizirali preteklost in iskali kriv-ce in napake na eni ali drugi strani, tem-več le v tem, da napake priznamo in spo-znamo ter se odločimo za akcijo, ki bo vse te pomanjkljivosti čimprej odpravila, čeprav je jasno, da ttega ne bo mogoče sto-riti čez no<5. Potrebno je napraviti strokov-ne in kvalitetne analize dosedanjih rezulta-tov pri razvijanju sistema visokošolskega študija po posameznih strokah in na pod-lagi tega pristopiti k spremembam.
Menim, da mora biti naše glavno iz-hodišče pri nadaljnjih razpravah in po-segih v sistem Študija družbene potrebe po raznih kategorijah strokovnjakov na različnih ravneh v isti stroki in v kombi-niranih strokah. To je sicer popolnoma ra-zumljivo in načeloma smo to izhodišče priznavali že doslej, le da je pri določa-nju teh družbenih potreb prevladoval subjektivni kriterij, ki ni temeljil na znan-stveni analizi sedanjih in prihodnjih po-treb.
Zelo jasno je, da ni mogoče popolnoma natančno določiti, katere strokovnjake trenutno potrebujemo, oziroma jih bomo potrebovali čez nekaj let; to pa ne zani-ka potrebe, da načrtni kadrovski politiki posvetimo v naših nadajnjih razglablja-njih o perspektivnem razvoju gospodarstva in družbenih služb več pozornosti.
V prizadevanjih za intenzivno gospo-darjenje in bolj racionalno organizacijo proizvodnje bi morala imeti univerza po-membno, avantgardno vlogo, saj mora na podlagi razvoja znanosti in tehnike v sve-tu in novih dognanj, ocenjujoč gibanja in potrebe pri nas ter povezjoč se z najbolj naprednimi delovnimi organizacijami, da-jati takšne strokovnjake, ki bodo sposob-ni izvesti premike v začrtano smer.
Jasno je, da je pri vzgoji strokovnja-kov treba upoštevati sedanjo prakso, ven-dar pa jili je treba usposobiti predvsem za to, da bodo več znali, da bodo lahko seda-njo prakso, sedanjo tehnologijo in organiza-cijo dela kar najbolj učinkovito spremi-njali. Ta prizadevanja pa bo treba tudi materialno bolj podpreti.
Prav zaradi sprememb, ki jih želimo doseči v gospodarstvu, je poleg števila ka-drov, ki jih daje univerza, Čedalje bolj po-membna tudi njihova kvaliteta. Na tem področju nas čaka še veliko dela, ki ga ni mogoče opraviti čez noč, zlasti ker smo doslej, zaradi velikih zahtev po čim več-jem številu visokokvalificiranih strokovnja-kov, popuščali pri kriterijih kvalitete.
Poskusi uniformnega reševanja in do-ločanja študijskega sistema različnih strok prihajajo zlasti do veljave pri stopenjskem študiju, bodisi da ta študij povsod ima-jo za nujen, bodisi da nastopajo proti nje-mu z različnimi, nepretehtanimi argnmen-ti, med katerimi je na prvem mestu pona-vadi ta, da gospodarstvo doslej ni poka-zalo zanimanja za diplomante prve stop-nje. Podatki nam dokazujejo, da mnoge de-lovne organizacije ne kažejo zanimaRja ni-ti za diplomante druge^stopnje; vendar ne zato, ker bi jih ne potrebovali, ampak so te-ga marsikdaj krivi zaostali nazori in obrt-niška mentaliteta.
Tudi zelo kompleksna vprašanja, kot je odnos fakulteta: prva. stopnja fakuite-te: višja šola in pa vloga višjih šol, ne bo mogoče rešiti drugače kot tako, da v vsa-kem posameznem primeru upoštevamo prej omenjeno izhodišče. Le tako bo mo-goče v obdobju, ki je pred nami, brez ne-strpnosti in nepotrebnih zaletavanj ter ek-sperimentiranj izdelati takšne študijske na-sperimentiranj izdelati takšne šludijske na-črte in programe, ki bodo sad tehtnega premisleka, ki bodo prispevali k vsebin-ski reformi univerze in kot takšni ustre-zali zahtevam družbenega razvoja.
cedalje večjih zahtev, ki jih družbeni razvoj postavlja univerzi, ne bo mogoče iz-polniti, dokler bodo prevladovala doseda-njx mnenja o pomenu univerze in o sred-stvih, ki jih potrebuje za opravljanje svo jih nalog. V zadnjih leetih so se nekatera vprašanja zelo zaostrila: razmerje med materialnimi in osebnimi izdatki, dohod-ki znanstveno-pedagoškega osebja, sred-stva za modernizacijo pouka, znanstveno-raziskovalno delo itd. Vse to terja kore-nitih sprememb. Predvsem je treba čim-prej prenehati z dosedanjim proračunsko-administrathiiim dodeljevanjem sredstev, pri katerem niso upoštevali dejanskih po-treb  univerze  oziroma  kvalitete  in  kvan-
Nadal,jevanje na 2. strani
KONFERENCA ZVEZE KOMUNISTOV
LJUBLJANSKE UNIVERZE, VISOKIH, VIŠJIH ŠOL IN AKADEMIJ
PRVI 2B0R TRIBUNE
V   skladu   s   predvidenim   pravilnikom arejanja in upravljanja Tribune je bil v petek, 15. januarja prvi zbor Tribune, ki sta ga sklicala UO ZŠJ in uredniški  od-bor Tribune. Zbor se je začel z obaravma-vanjem vsebinskega koncepta Tribune.
Uvodni idejni oris vsebinskega koncep-ta Tj-ibune, h katerega realizaciji naj bi težil uredniški odbor, je podal sedanji od-govorni urednik:
1.   Tribuna naj  se v glavnein usmerja na problematiki univerze in študija sploh.
2.  Ker pa je univerza presečišče druž-benih dogajanj in so študentje v to doga-janje neposredno vključeni, naj obravnava tudi obče družbene probleme.
3.   Iz tega sledi, naj bo predvsem tri-buna študentov in šele potem uredništva.
4.  Tribuna odpira konkretno problema-tiko in daje možnost za svobodno in spro-ščeno, toda smiselno foesedo (omogoča kri-tiko posameznih sfer družbenega življenja
—   gledališča, filma, eknomske  sfere itd.
—  in usbvarjalni teoretski prispevek k tem sferam).
5.  Prav tako pa objavlja članke global-nega značaja, kajti mladina skuša stvari zgrabiti  pri   korenu   in   razložiti   vsako stvar   znova  zase.   Zato   se   objavljajo   ti članki, čeprav so kdaj na videz abstrakt-nimse vsebinsko ponavljajo.
6.  V kritiki velja predvsem iskati zve-ze  med  posameznimi  negativnimi  pojavi in  naštm  celotnim  družbenim  sistemom. Pri   te   je   treba   doseči,   da   se   kritično obravnavanje   posameznih   negativnih   po-javov >v družbenem dogajanju ne bo spre-vračalo na slepo v kritiko sistema sploh. Po drugi strani pa, da se v javnosti, ali na  političnih   forumih,  takšna  konkretna kritika ne bo proglašala za napad na so-cializem sploh, sistem sploh, čeprav to ni.
7.  Ker ima Tribuna dvojni začaj: revi-alni  in informacijski  kot list ZŠJ, ¦mora fcudi boljše informirati s poročanji in do-gajanju v ZŠJ in na univerzd.
Nekaj stališč predsedstva UO ZŠJ o vsebinskem konceptu Tribune, s katerimi se je strinjal tudi njen obstoječi uredniški odbor, je podal predsednik UO ZŠJ. ^. »Izhodišee vsega našega razmišljanja,« je dejal v imenu predsedstva, »je dejstvo, da je Tribuna list ZŠ, ki si zato na svoj način prizadeva za uresničenje programa ZMJ in ki ga sprejema tudi ZŠ.
V  skladu s tem je dolžnost uredniške-ga odbora, da ureja list na tej osnovi in da zavrne vse tendence, ki si prizadevajo napraviti iz Tribune list, urejan zgolj po kriterijih nekakšne abstraktne demokraci-je brez   jasne   vsebinske   usmerjenosti   v smislu prizadevanj za graditev socialistič-ne  družbe po poti, ki smo  jo sprejeli z Ustavo in programom ZKJ.
V   teh okvirih pa je potrebno zagoto-viti resno, kvalitetno, družbeno odgovorno in strpno obravnavanje vseh problemov, o katerih se razpravlja na straneh Tribune. Predvsem pa mora Tribuna težiti za tem, da tudi širši javnosti prikaže v pravi luči stališča in mnenja študentov ter dogajanje na univerzi.
žal pa predsedstvo ugotavlja, da ta na-čela niso bila vedno upoštevana.
Tako so nekateri članki vzbudili v jav-nosti vtis, da se hočejo ponovno uvelja-viti, tokrat v Tribt^ii, politične tendence,
ki niso združljive z našiin sistemoni druž-bene ureditve; torej tendence, ki smo jih v preteklem letu že imeli priložnost spo-znati.
Ne delamo si nobenih iluzij, o tem, da je girupa, ki je bila nosilec omenjenih tendenc opustila svoje osnove politične namere, na tem mestu poudarjamo, da Tribuna nikakor ne sme predstavljati in tudi ni predstavljala mesta in možnosti za ponovno uveljavitev politične grupacije okoli Perspektiv z njenimi protiustavnimi stali&či. Seveda pa Tribuna lahko objavi posamezne članke tudi teh avtorjev v ko-likor so v skladu z našo družbeno uredit-vijo in kolikor sodijo v prej obrazloženi koncept Tribune kot lista Zš.
Razen tega pa menimo, da je treba odstraniti tudi dvoumno pisanje, ki do-pušča najrazličnejše interpretacije, kar vse prispeva k ustvarjanju vtita v javnosti, češ, da Tribuna omogoča napade na naš družbeno-politični sistem in blatenje naših socialističnih družbenih vrednot, ki so bile ustvarjene v NOB in v povojni graditvi.
Žal je res nekaj ekscesov, kjer so omenjeni pojavi prišli do izraza. Tako moramo danes obsoditi objavo članka Ja-roslava Novaka Zadovoljni Kranjci, ker takšno pisanje ne razčiščuje nobenih sta-lišč, temveč le z nihilističniii pozicij ob-metuje z blatom vse okoli sebe. Tudi na humoristični strani so se pojavili sestavki, ki sicer na svoj način, pod krinko hu-morja, vtihotapljajo neodgovorne ali celo zlanameme ocene družbenih pojavov (Ele-gija, Španija).
Kot primer dvoumnega pisanja nava-jamo citat iz komentarja Andreja Inkreta h Kocbekovim Fragmentam: ,... — skrat-ka, pisanje o Listini in posebej o .Sloven-skem poslanstvu' bi moralo biti ponovno določanje našega razmerja do revolucio-narnih dni, katerih dediči smo, celovita konfrontacija z velikim obdobjem sloven-ske zgodovine. To bi bilo veliko delo in slej ko prej ga bo treba opraviti.!
Ta komentar je vzbudil vtis, kot da zahtevamo študentje prevrednotenje po mena, smisla in pridobitev NOB; posebno še, ker je bil objavljen v številki ob dne-vu republike.
Menimo, da je uredništvo ravnalo na-pačno, ko ob objavi članka Veljka Rusa ,Pravni status revij mora biti utemeljen na delovnem principu' ni s komentarjem opozorilo na dejstvo, da gre pri tem de-jansko za tih prelom kulturnega molka, ki ga je grupa sodelavcev Perspektiv bom-bastično najavila in s tem grobo žalila kulturni   molk   književnikov   19$»1.
Predsedstvo meni, da je ureoniški od-bor Tribune zanemarjal izredno pereče probleme s področja visokošolskih zavo-dov in Zš (študijska reforma, preobreme-nitev študentov, nezdravi odnosi na fakul-tetah, kritika dela odborov Zš itd.).
S tem se ne postavljamo na stališče, da je obravnavanje ostalih širših obče družbenih problemov nepomernbno, hdče-mo le poudariti, da je treba tako eni kot drugi problematiki posvečati primerno pozornost. V tej »širši obče družbeni pro-bleiraitiki« mora uredniški odbo veliko bolj kot doslej načeti vsa bistvena vpra-šanja družbenega dogajanja, ne pa, da se vrti pretežno le okoli enega samega (npr.
revialno življenje), ker na ta način eno-stransko informira in formira študentsko javnost. Sicer razumemo, da je potrebno včasih posvetiti nekaterim ožjim proble-mom, zaradi njihove specifične aktualnosti in nerazčiščenosti, večjo pozornost, ven-dar pa lahko konstantna fcakšna usmeritev odvrne pozornost bralcev od drugih aktu-alnih temeljnih družbenih vprašanj. To je še posebno važno zaradi tega, ker štu-dentje premalo poznamo in premalo nepo-sredno občutimo pomen različnih družbe-nih premikov, s katerimi nismo v direkt-nem kontaktu.
Tribuna tudi nikakor ne more biti mesto za osebna obračunavanja med pri-padniki rposameznih kultumiških grupacij.
Vse navedene nepravilnosti in napake v Tribuni moramo odpraviti še posebej zato, da bo lahko naša dejanska borba proti borokratskim pojavom uspešnejša.
Namigovanja, dvoumnost, nepreračim-Ijivošt, odstopanje od skup»nega dogovo-ra (program NZMJ), nihilizem, zaletavost in nesrammost ter ostale napake, ki jih danes registriramo v Tribuni, odklanjamo tudi v imenu borbe s tistimi, birokrat-skimi silami, ki te napake lahko izkori-stijo kot argument za diskvalifikacijo štu-dentskih kritičnih prizadevanj sploh in za zaviranje demokratične usmeritve tako Tribune kot študentske organizacije.
Predsedstvo UO meni, da je treba nave-dene pripombe upoštevati pri kadrovski sestavi novega uredniškega odbora in je zato treba, da se predlagani kandidati, tudi člani predsedst-va, o teh problemih pred tem zborom izjasnijo. Prav tako mo-ramo odpraviti lastno napako, da se do-slej na straneh Tribune nismo dovolj angažirali.
Do navedenih ugotovitev je predsed-stvo UO prišlo na svoji seji, ki je bila, glede na današnji zbor, posvečena Tribu-ni (četrtek, 14. jan. 1965), na kateri so sodelovali tudi gostje, tovariši Stane Kav-čič in Mitja Ribičič, od CK ZK Francka Strmole — OO ZSDL ter predstavnik UK ZK, CK ZMS, in to po 4-urni diskusiji, v katsri smo temeljito analizirali nekate-ra najbolj pereča idejna vprašanja pred-vsem v pogledu urejanja Tribune.«
V diskusiji so sodelovali:
DRAGO DEMŠAR, IVAN KREFT, MI-LOVAN ČIKIČ, BORIS PAŠ, TOMISLAV ARANDJELVIČ, MACA JOGAN, ANDREJ INKRET, IVO URBANCIC, KATKA ŠA-LAMUN, VINKO POTOČNIK, LOJZE SKOK, MITJA ROTOVNIK, GOJKO STA-NIČ/HUBERT POŽARNIK, TONE REMC, IVO VAJGL, IVAN HVALA, ANDREJ KIRN, RUDI KOCIJANČIČ, MIŠO KRI-VIC, ADOLF BIBIČ, RASTKO MOČNIK, IVAN MARENK in MARKO KERŠEVAN. Večina diskutantov, od katerih ni nihče ugovarjal načelnim postavkam predsed-stva UO ZŠJ, se je strinjala z osnavnim vsebinskrm konceptom Tribune, čeprav so s svčje strani tudi kritizirali napake, ozi-roma odstopanja v posameznih člankih od osnovnega koncepta.
Zbor je s svojim delom pokazal, da je koristna dblika za razčiščevanje spor-nih vprašanj in za usmerjanje koncepta Tribune. Ker se je razprava zavlekla pozno v noč, se je zbor odločil, da bo o ostalih dveh točkah dnevnega reda: o predlogu pravilnika za urejanje in uprav-ljanje Tribune ter o predlogih za ured-niški odbor, razpravljal prihodnjič.
Franci Pivec
PRAVILMK 0 UPRAVLJANJU IN UREJANJU TRIBUNE
(Osnutek)
I Splošne   določbe:
1.  Tribuna je list Zveze študentov v Ljubljani.
2.  Ustanavitelj in iadajatelj Tribune je UO ZSJ.
3.  Tribuna informira in kritično obravnava do-gajanja   v   visokem   šolstvu   in   tudi   v   šixši družbi.
Tribuna omogoča študentam, da v njej javno izražajo svoja mrjeaija in pa-ispevajo k ureja-nju družbenih zadev, lahko pa se v njej obja-vijo feudi čianki dragih javnih delavcev.
4.  Pinančna sredstva pridobiva Tribuna z naroč-nino, oglasi in dotacijami.
II. ORGANIZACIJA   in   pristojnosti
organov:
5.  Upravljalni in posvetovalni organi Tribune so:
a)  zbar    sodelovcev   in   zainteresiranih   štu-dentov
b)  plemim  UO  ZŠJ
c)  stoipščina ZŠJ
d)  uredniški cdbor
e)  odgovorni urednik
f)  glavni urednik
6. Zbor sodelavcev in zainteresiranh študentov (v nadaljnem   besedilu  zbor  Tribune)   se  mora sklicaita vsakih 5—7 številk Tribune. Skličeta ga v soglasju uredniški odbor in UO ZŠJ, ali pa vsak zase. 7. Pristomosti zbora so: a) raspravlja o sestavi pravilnika in njegovih
s^remembah b) razrrsvlja   o   občem   konceptu   Tribune   In
daje konikretne predloge za urejanje' llsta c) predlaga irrednike Tribune, njihov odpoklic
in spremembe v uredniškem odboru •     d) ima  pravico  do   informacij   o  vseh  vpra-šanjih, ki zadevajo življenje lista Tribune
TRIBUNA STRAN 2
e) ima pravico  zahtevati  sklicanje akupščine ZSJ, če to zahtevo podpre 5 odst. študentov
8.  Pristojnosti plesnunaa UO ZSJ:
a)  sprejema   vsebinski   kanoept   Tribune   in smeimice za njeno urejanje
b)  voli   in   razrešuje   pa   podlagi  predlogov zbora Tribune urednike Tribune
c)  odiloča  o  sporih  znotraij   uredniškega  od-bora glede na koncept posamezne rubrike
d)  sprejema finančni načrt Tribune
e)  trrednike,   kl. ne  spoštujejo   pravilnika  in spirejetega koncepta, lahko predsedstvo UO v nujnih primerih razreši brez predhodne razprave na zboru Tribuine, imenuje začas-ne urednike in v roku 14 dni sltliče zbor Tribune.
9.  Pmtojnosti skupSčine ZŠJ:
a)  spTeijme pra-vilnik
b)  odloča   o  pripojitvi,   združitvi   in  likinitvl lista
c)  odloča  o  primerih,  če  pride  plenum  UO ZSJ  s  svojimi   odiločitvami  v  nasprotje  z zbarom Tribune
d)  na redni letni skupščini ocmi delo Tribune v preteklem letu in sprejema v osnovndh črtah koncept in smemice za urejanje.
10.  PristojnosU uredniškega odbora:
a)  iismerja koncept lista
b)  upošteva smemice zbora                        »
c)  zbira prispevke
d)  odloča o objavi prispeivkov    "
e)  opravlja   druge   zadeve   (udeleževanje   sej, prirejanije  razgovorov,  ki  so  del urejanoa
^     lista itd.)
¦** Za svojo uredniSko politiko odgovarja zboru Tribune, pJenumu ZŠJ in skupščini ZŠJ.
11.  Sklicanje zbora se objavi v Tribund najmanj sedefn dnd pred zasedarnjem. Zassdanje zbora voli delovno predsedstvo treih članov, od ka-teirin mora biti eden 61an uredniškega odbora, eden  član  UO  ZŠJ  in  en  član,  ki   ga   ižvoli zbor.
12.  Odgovomi  urednik:
a) kritično    ooanjuge    posamezine    prispevke avtorjOT
b) daje   pobudo   za' izboljšanje   vsebinskega
koncepta <>) kooaidinira delo med uredniM
d)  odlklanja prispevke v sogiasju z urednikom nibrike   oziroma   s   celotoim   uredniškim odbarom
e)  zadrži prispevke, ki naispirotujejo ustavi in predpdsom
f)  odgovarja o listu po zakonu o tisku.
13.  Glavni uredinik:
a)  vodi   oa-ganizacijo  deJ  v  uredndštvu:   vodi seje   uredniškega  odbora,   skrbi  za  dobre odnose   v   Uiredništvu,   sfcrbi   za   nemoten potek dela itd.
b)  izdela predlog finandnega nadrta, se skrbi za nemoten potek dela itd.
c)  izdela predlog sdsteindzacije mest
d)  določa avtorstva, honorarje in penale  na osnovi pcravilnika o honoirarjih
e)  sklepa pogodbe s tiskarno in drugimi prav-nimi  in  finančniiTil   osebanii   in  skrbi  za njihovo izvTševainje
f)  zastapa list pred javnostjo in dtružbemdml in drugimi organi
g)  nadzira delo uparave
h) je disciplineki stareSina In odredbodajalec.
14.  Uredniki  rubrik:   zbirajo  prispevke in ureju-jejo svoje rubrike v skladu s splošnim kon-ceptom  Tribun«.   Če  se  v  uredništvu   pojavl nesoglasje   z  odiločitvijo  urednika  rubiike  v konkretoi zadevi, odloča o tem celotno urednl-štvo z večino prisotnih; Ce nl prisotna večana uredništ-va.   oziroraa,   če   je   izid   glasovanja neodločen,  odloča kolegij,  sestavljen iz glav-nega, odgoTOrnega In še enega — iOToljenega — 61ana uredništva.
15.  Uredndke voli plenum UO ZŠJ za dobo enega študijakega leta temed študentov, ki so bill predlagani' na   zboru   Tribune.   Praviloma   se volitve  izvedejo  na začotku  študijskega  leta pred redno letoo skupščino ZSJ.
Na zbaru lahko kandidira vsak 61an ZŠJ na eoo ali več uredniSkim mest. Uredniška me-sta določi na predlog uredništva plenum UO. Dosedanji uredniki lahko ponovno kahdidi-rajo za Isto ali drugo uredniško mesto. Seznani izroljenih urednikov se objaivi v Trfbunl.
16.  Uprava:
Upraviii delavc} opravlja.io sekretarske, bla-gajniške. kartote^n©, arhivake in druge po-dobne posle.
Sistematizacija delovnih mest in honorarje določa zbor deJovne skupnosti s pravilniki.
17.  Ta   oravilnik   začne   veljati, ko   ga   spirejme skupščina ZSJ
Sprejeti statut se objavi v Tribuni.
REFERAT
Nadaljevanje s 1. strani
titete opravljenega dela, temveč s<} bile osnova le vsote in razmerja v prejšnjih letih, ki jim je bil vsako leto dodan do-ločen odstotek. V tem sistemu delo in rezultati dela univerze niso bili pravilno vrednoteni in so v njem prišle do veljave vse škodljive posledice - neustrezne delitve na gospodarske in negospodarske dejav-nosti. Odločno se je treba zavzemati za to, da se uveljavi sistem delitve po delu, ki naj kar najbolj objektivno vrednoti delo, ki ga opravlja univerza. To seveda ni lahka naloga in je ne bo mogoče opra-viti takoj, to pa zaradi specifičnosti dela univerze, ki ne ustvarja dohodka nepo-sredno, temveč le prispeva k rezultatom proizvodnega dela.
Zavzermti se je treba tudi za nadaljnjo in korenitejšo spremembo deleža, ki ga pri delitvi nacionalnega dohodka dobiva univerza. Načelno spoznanje, da so potrebni globalne spremembe v strukturi nacional-nega dohodka, se čedalje bolj uveljavlja, vendar pa je nujno potrebno, da se v na-slednjem obdobju, kar se univerzitfete tiče, tudi dejansko uveljavi; hkrati pa je treba subjektivno odločanje nekaterih organov o višini sredstev opustiti in uvesti namesto tega kar najbolj objektivne kriterije. Prvi korak na tem področju, ki pa je glede na dosedanje stanje zelo pomemben, so kriteriji, ki jih je izdelal republiški sklad za šolstvo. To je poskus enotno vredno-titi delo posameznih fakultet, upoštevajoč programe in namen fakultete oziroma šole ter kvalitetivne in kvantitativne pokaza-telje.
Ko bo sistem delitve dohodka po delu med družbo in univerzo izpopolnjen, bo mogoče tudi znotraj posameznih fakultet dosledneje uveljaviti to načelo. Nekaj smo že storili, večji napredek pa bo mogoče doseči šele tedaj, ko bo dohodek fakultet v večji meri kot doslej odraz uspehov nje-nega dela. Izpopolnjevanje sistema notra-nje delitve dohodka je zelo zapletena na-loga in ne moremto reči, da so dosedanje rešitve oajbolj posrečene. Brez dvpma je prišlo do nekaterih vulgarizacij (preveč kvantitativnih in formalnih kriterijev — število ur predavanj, izpitov); vendar pa izhoda iz dosedanjih pomanjkljivosti ne smemo iskati v tem, da bi šli nazaj in skušali uvesti spet administrativno-pirora-čunski sistem, temveč si raorcmo priza-devati, da bomo našli takšne kriterijie za delitev osebnih dohodkov, ki bodo upo-števali povezanost pedagoškega in znan-stvenega dela in obenem dajali večjii po-udarek kvaliteti dela.
Da je materialno stanje univerze še odprto, vidimo, če preroč^namo, kollkšna sredstva bi univerza potrebovala po prej omenjenih kriterijih sklada za šolstvo; vsota je za 50 odstotkov višja od doseda-nje. S tem bo mogoče zadovoljiti neka-tee najbolj poreče probleme. Povečati bo treba osebne dohodke znanstveno-pedago-škega osebja, ki jih sploh ni mogoče pri-merjati z dohodki v gospodarstvu, še manj pa z delom in prizadevanji tega osebja. Tako nizki dohodki imajo več ne-gativnih posledic, saj zajezujejo dotok no-vih kvalitetnih pedagoških in znanstvenib. delavcev, ti, ki so na univerzi, pa so pri-siljeni bolj kot je koristno, iskati si do-datnih virov zaslužka, kar ovira njihovo znanstveno in pedagoško delo. Doseči je treba, da si bo delavec na univerzi ustva-ril svoj standard le s svojo osnovno de-javnostjo, ne pa z dodatnim delom izven svoje ustanove, ki ni neposredno poveza-no s pedagoško ali znanstvenoraziskovalno dejavnostjo.
Razmerje med materialnimi in osebni-mi sredstvi, ki je že zdaj 20:80, pa kaže, da se bo še poslabšalo, je nenormalno. Visokokvalificiranih strokovnjakov ni mo-goče vzgajati v pomanjkljivo opremljenih laboratorijih in delavnicah in ob stalnem poiranjkanju sredstev, tuje literature itd.; takšno stanje lahko zelo zavre eksperi-mentalne znanosti.
Vse to so zelo pomembni problemi, ki zahtevajo, da jih čim prej uredimo. Prav gotovo pa bo treba iskati rešitve tudi v čim bolj smotrni uporabi sredstev, ki bodo na razpolago in ki že zdaj niso majhna. Nadoljnje širjenje oziroma uvajanje novih smeri ali višjih šol naj bo stvar tehtnega premisleka. Predvsem moramo usposobiti za kvalitetno delo to, kar že imamo.
III.
Gmotno stanje študentov je še vedno pereč problem. V zadnjem času se je si-cer pmečalo število štipendij in tudi zvi-šale so se, kaf' je zasluga pcbud Zveze študentov, priporočila glavnega odbora SZDL, nekaterih skupščinskih ukrepov, vendar pa so se v tem letu tudi precej zvišali življenjski stroški in, kakor kaže, se bodo podražile tudi storitve v študent-skih domovih in menzah. V našem siste-mu štipendiranja je veliko nerešenih vpra-šanj. Moramo se bolj angažirati tudi na tem področju, če želimo, da bi z enotnej-šo nkcijo rešili vse te probleme.
Zii se mi, da je treba spregovoriti tudi o  socialni  sesf»¦"'   Stndpntov.  Deishro  je,
Nadaljevanje na 5. strani
ffUALNA POIEMJKA # AKTUAUJA POLEftfšKA $ AKTUALNA POLEMiKA 9 AKTUALNA POIEMIKA # AKTUALNA POLE&/HKA
V
Cesa vsega
kriv je socializem
V novoletni številki Tribune sem med drugim prebral v rubriki Aktualna polemika tudi sestavek Evalda Flisarja »Je socialistična enakost vredna 20 di-narjev?« Ker se mi amenjeni sestavek zdi nekoliko preveč pesimističen in neka-tera člankarjeva mišljenja preveč posplo-šena in enostranska, sem se odločil na-
pisati tole »protiutež«, če lahko tako ime-nujem svojo polemiko.
Pravijo, da smo študentje progresivna in tudi kritična sila. Drži. Drži pa tudi to, da se je kritika v zadnjem času močno raz-širila — tudi med študenti — kar je treba sicer pozdraviti, vendar samo takrat, ka-dar hoče tisti, ki kritizira, s svojo kritiko vplivati, da bi se dejansko stanje izbolj-šalo. Prvi pogoj za uspešno in nam žaželeno kritiko je, da stvari konkretiziramo, pred-vsem pa pri kritiziranju ne smemo zaiti v zlonamernost, ali v tisti svoji vnemi vme-šati med slabe tudi dobre stvari, ki, ka-kor pravimo, niso nič krive.
V zvezi z razglabljanjem o Flisarje-vem članku se lahko vprašamo: »Ali je res socializem kriv, da ima restavracija Triglav v Ljubljani nekaj miz pogrnjenih in nekaj ne, in da ONI plačajo za kosilo 250 dinarjev, ti pa le 170 dinarjev?«
Ne samo kakšen »socialističen fanatik«, ampak vsak trezno misleč človek bo de-jal, da ni. In vendar dobimo ob članku »Je socialistična enakost vredna 20 dinar-jev« ravno občutek krivde socializma.
Vedeti moramo, da je pot v sociaiizem in naprej v komunistično družbo dolga in izredno naporna. Ne moremo si torej pri-voščiti nobenih »velikih skokov«, kot to mislijo nekateri. Ob tej dolgi in naporni poti  se   večkrat   pojavijo   razne  nepravil-
nosti, ki jih skušamo odpraviti in jih tudi uspešno odpravljamo. če bomo pravkar napisano spoznanje posplošili, bomo prišli do zaključka, da je vsake nepravilnosti kriv socializem. Ravno to pa misli odstotek ti-stih, ki še niso v letu 1965, odstotek ne-zaupljivcev, omahljivcev in reakcionarjev, ki s takšnim svojim mišljenjem sccializ-mu in še marsičemu  dnigemu škodujejo.
Kaj je torej konkretna stvar, .zaradi katere je nekdo (in tudi jaz zdajle) pre-lil nekoliko črnila? Slaba opremljenost samopostrežnega dela restavracije Triglav in slaba kvaliteta hrane na tem delu. Prav je, da o tem mislimo in pišemo, vendar se mi zdi, da je tov. Flisar pristopil k raz-glabljanju o tem napačno. Vmešal je nam-reč stvari, ki niso prav nič krive, če je hrana v samopostrežnem delu restavra-cije Triglav slaba, mize nepogrnjene, brez pepelnikov itd. In — ali je pri vsem tem res tako sramotno porušeno naše minimal-no občutje enakosti?
Kaj pa, če pogledamo stvar še z dru-gega vidika, namreč s tega, da nihče ni-kogar ne sili, kje naj je in da nikomur ni prepovedano sesti za pogrnjeno mizo — ali je potem socialistična enakost še ogrožena?
Kaj bi tov. Flisar šele napisal, če bi se spomnil na bar, ki ga samo stena loči od trgovine — in v tem baru je buteljka
po 3500 dinarjev, v trgovini onkraj stene pa prav taka buteljka po 700 dinarjev. Ali to ruši socialistično enakost? Ali si morda kdo predstavlja enakost kot uni-formirano množico (ki ima po možnosti še enako barvo oči in las)? Odgovor sploh ni potreben.
Prav smešen pa se mi zdi odstavek (in ne samo meni), v katerem Flisar govori o večvrednosti »bencinarjev« • —lastni-kov avtomobilov. O čem takem pa res ma-lokdo razglablja. Morda samo tisti, ki mu je fant z avtomobilom speljal dekle, ven-dar še ta za to ne krivi socializma.
Prepričan sem, da je pretežna večina ljudi, ki bodo brali ta sestavek, že pre-šla fazo pubertete, zato absurdnosti ne-katerih Flisarjev idej v sestavku »Je socialistična enakost vredna 20 dinarjev?« ni treba posebej poudarjati in iz množice protiargumentov izbrati dva ali tri ter z njimi formalno dokazati — ne anarhijo ter destruktivnost — le pomanjkanje zna-nja in preveliko kritizersko ihto. Raje bi dal prizadetemu dvajset dinarjev, da bi sedel za pogrnjeno mizo — seveda bi mu pri tem povedal, da se o socializmu lah-ko piše z vsaj malo bontona — kot pa bral še kakšen tak njegov »konstrukti-ven« članek in — verjemite rrii, da tega nisem napisal iz zlobe.
Vladimir Vidmar
Namesto „0 nekem
kritičnem fenomenu"
Dragi Dim!
Ker si se zanimal in povpraševal, ka-ko mi je pri srcu in kako sem reagirala na tvoje »pcčetje« na straneh novoletne številke Tribune, sem se odločila, da ti potešim radvvednost. In to toliko bolj zato, ker'si mi dcU slutiti, da ti je zares veliko do tega. To moj odločitev pa je še podprl tvoj prijazni in vljudni — tak si
vedno bil — telefonski poziv, v katerem si me prosil za »popoldanski razgovor«. Bila sem kruta in se tvojemu povabilu nisem odzvala. Tvoja pozornost me je ta-krat sicer ganila, vendar pa nisem mogla raznmeti, kako da p r e d svojim »počet-jem« v Tribuni nikoli nisi čutil potrebe po takem razgovoru.
Od vsega, kar si zapisal, so me naj-bolj pretresle tvoje besede o moji mo-ralni kvalifikaciji. Sklenila sem, da se bom poboljšala. Takoj sem prelistala Mla-dino in se poglobila v tvoje pisanje tet strmela nad tvojim kritičnim duhom in nad tvojim izbranim načinom izražanja. Tujke, s katerimi kontinuirano in kon-centričjio atakiraš dojemljivost bmlca (ki sluti, da se pod težo besed vendarle skri-va čista misel in da pod njo žari plamen moralne kvalificiranosti), so tako rekoč frapantne.
Vesela sem, da se lahko učim iz teh tvojih člankov, še več, da lahko iz njih črpam bogate izkušnje. In srečna sem, da se učim od tebe, od kolege, kt je takore-koč mojih lett moja generacija.
Toda oprostiti mi boš moral, če se pri vsem tem le ne morem znebiti vtisa, da je tvoje »početje« v Tribuni del tvojega ambicioznega, planiranega in s perspekti-vo obogatenega prizadevanja, da bi svojim kritičnim tendencam čimprej in kakorkoli že našel mesto pod soncem naše publici-stike in da bi se tako čimprej postavil na tribuno poleg elite, ki suvereno po-vzdiguje   ali   uničuje   umetniške   stvarit-
ve... Občudujem te, kako si v teh pri-zadevanjih nagel, hlasten in kako stopaš tako rekoč iz zibelke naravnost na častno tribuno veljakov. Vidim, da pri tem ne zanemarjaš nobenih sredstev. . . Tvoji stavki so uničujoči, nekompromisen si kot križarjev meč in učmkovit kot Lukreciji-no bodalo. Ni dvoma, uspel boš! »Kdor drugemu jamo koplje, je svoje uspeha kovač«,  ukazuje   Ijudski  rek.  Tako  bodi.
Dovoli, dragi Dim, da te ponižno tn ukaželjno opomnim na nekaj stvari, ki so se mi ob branju tvojih člankov zdele še posebno pomembne. Seveda ne bom citi-rala odlomkov tvojih misli, ker nisem tako spretna kot ti (ki znaš iz celote iz-trgati stavek, nekaj stavkov, in imaš lah-ko ob tem svoje užike. ..). V svojem pi-sanju si namreč tako monoliten, tok tvo-jih misli se vleče kot povest o jari kači in je oplemeniten s tolikimi izbranimi tujimi izrazi, da se navadnemu smrtniku, kakršen sem jm, kar malce zmede ... Tako ugotav-Ijam, kako daleč za teboj sem še in da bom morala pojesti še veliko publicistič-nih žgancev, če se bom hotela približati tvojemu nivoju. Toda, ali se ne bom po-tem oddaljila od tistih, za katere naj bi ti in jaz pisala!?
V tvojih sestavkih sem iskala »kritični fenomen«, tisto, kar te dviga in kar tt daje moč sukati svoj meč. Zdi se mi — ne zameri — da si, kar se same kritično-sti tiče, zelo skop v besedah (te so seveda zelo tehtne, prodorne in samosuverene), zato pa posvetiš   več   posornosti   bbnovi
vsebine dela in »zadržanju« igralcev! To ti daje seveda lepo priložnost, da se razživiš in razpišeš ezcatedra in sploh. Če imavio pri tem v mislih tvojo kritiko »Jage babe«, »četrtega četrtka« ali Kavči' čeve knjige »Od tu dalje« in tako naprej, verjemi, je to povsem namerno.
Sedaj pa si drznem meniti, da sva pravzaprav oba v istem čolnu, da sva oba še kar precej mlada in da se bova na Jem svetu še velikokrat motila, da se bo-va inorala še veliko tega naučiti, dq bova morala še marsikaj izkusiti.
Končam pa naj to pismo s stavkom iz tvoje kritike »Bolj kot Tangente mimo-bežnice«, .v kateri si zapisal: »Za sklep tiha želja: da bi znali še kaj drugega po-vedati o svojem času kot to, da se sem in tja srečarao z neuslišano Ijubeznijo — če pa že hočemo to povedati — povejmo v razumljivem jeziku in skozi osebe iz krvi in mesa.« Prepričana sem, da te be-sede oba razumeva enako in prizadevala si bom, da mi bo ta stavek eno izmed vo-dil pri nadalnjem delu in da mu boš tudi ti postal ^svest; saj je tvoje.
Tovariš Dimitrij Rupel, s spoštoixinjem Vas pozdravlja tovarišica
Vesna  Marinič
P.S.: Uredništvu Tribune se oproščam, če je ton tega sestavka premalo resen. Toda hotela sem ostati na nivoju,' ki ga je nakazal tovariš Dimitrij Rupel. Prav zaradi tega upam, da ga bo moč objaviti v vašem cenjenem listu.
0
objektivnem obveščanju
Tovariš uredmik!
Skrb, ^ katero se »Tribuna« že dalj časa zavzema za objektivnejše obveščanje naše javnosti o vseh pomembnih dogod-kih in odločitvah, je gotovo zelo koristna in po svoje hvalevredna. Res je na tej poti še mnogo nerešenih vprašanj in ovir, ki gotovo niso samo objektivnega značaja. Zato bo nedvomno zelo zanimivo, če po-
gledam tudi prakso, ne samo teorijo našega glasila.
V zadnji (novoletni) številki je npr. uredništvo posvetilo razmeroma veliko po-zornost razgovoru o revialni situaciji v študentskem naselju. Lepo in prav, saj je že udeležba na tem razgovoru pokazala, da študentje nismo indiferentni do tega pomembnega področja našega kulturnega življenja. Popolnoma drugačno sliko pa dobimo, če malo pogledamo članke, ki so o tem objavljeni.
R. Močnik v svojem prispevku pole-mizira z Janezom Stanovnikom (ne da bi objavili istočasno en sam stavek ali mi-sel J. Stanovnika!). P. čelik in M. Krivic kritizirata »delo« zaradi njegove neobjek-tivnosti: prvi v zvezi s poročanjem o re-vialni situaciji pred tem razgovorom, Kri-vic poročanje o samem razgovoru. B. Pa-šu je uredništvo objavilo mjegovo razpra-vo na tem razgovoru, v kateri postav-lja nekaj konkretnih in nekaj retoričnih vprašanj glavnemu odboru Socialistične zveze, ne da bi se uredništvo potrudilb in objavilo vsaj tiste misli iz razprave tov. Vide Tomšič, v katerih,. zelo na ši-rako in argumentirano pojasnjuje stališče GO SP7.5LL, Slovenije do »Sodobnosti« in reviaftiega podroeja  sploh.   če   je   itnelo
uredništvo vsaj približen namen objektiv-no prikazati tok razprave na tem razgo-voru, bi moralo poleg vprašanj objaviti tudi odgovore, sicer meče to zelo čudno luč na njegovo objektivnost. _V lanskih številkah (zlasti v razpravi ob ukinitvi »Perspektiv«) so tovariši iz uredništva večkrat poudarjali, da pi radi objavljali tudi polemične članke, ki bi določen pro-blem osvetlili z več strani, pa ne dobijo prispevkov. Zdi se mi, da je imelo ured-ništvo tokrat na razpolago vsaj zapisnik razgovora o revijah, kjer bi si lahko izbralo za objavo vsaj vse pomembne raz-prave in stališča. Ce uredništvo tega ni napravilo, me zanima, kakšni nagibi so vodili uredništvo za tako izrazito pristran-sko informiranje študentske javnosti, ozi-roma konkretno: kakšna je uredniška po-litika »Tribune« in v kakšni meri se iz-raža v tem onkrstnem primeru. To vpra-šanje bo nedvomno zanimalo tudi širšo študentsko javnost.
Maca Demšič
Priporriba uredništ/a:
Ker je pričujoča številka Tribune zad-nja v tem semestru, odgovarjamo na za-stavljena   vprašanja   Mace   Demšič   takoj.
Strinjamo se z njeno zahtevo po objek-
tivnejšem poročanju našega časopisja sploh, še posebej Tribune. Vendar pa iz-njenega prispevka ni mogoče zasleditii kon-kretnih rapotkov za zboljšanje stanja, o če-mer konkretno govori, je zahteva po ne-kem objektivističnem poročanju, ki naj čim pozitivističneje- poda vsa dejstva, ne pa zahteva po objektivnosti, ki naj se skuša čimbolj približati dejanski resnici. Odgovori na konkretna vprašanja: Glanek B. Paša je bil poslan na ured-ništvo že pred razgovoroin o revialni si-tuaciji v ŠN in torej ni bil objavljen kot njegov razprava z razgovora. Ostali av-torji so se v svojih prispevkih poskušali približati dejanski resnici in Maca Dem-šič nikjer ne dokaže, da so njihove ugo-tovitve napačne. Zato njena kritika v tej smeri ni konstruktivna. Iz vsega tega je tudi jasno, da naš namen ni objavljati de-skripcije zapisnikov, čeprav bi jih imeli pri roki, kar pa v tem primeru ni bilo. Pač pa bi z veseljem objavili članek Ma-ce Demšič, v katerem bi poskušala po-dati objektivno sliko, tega razgovora v ŠN in rev:VUne situacije sploh.
TRIBUNA STRAN   3
Nekateri neodgotforni ljudje, in čisto mogoče je tudi kakšen odgovoren med njimi, širijo govorice, da so dobile visoke in višje šole v pretres osnutek zakona o visokem in višjem šolstvu, ki ga je izde-lal en uradnik v treh dneh. Ce računa-mo, da je ob njem presedelo samo v Ljubljani kakšnih 500 razburjenih in pre-tresenih visokošolskih profesorjev pa krat-ke, skromne 4 ure (in to je seveda zelo malo), od katerih je vsaka vredna skrom-nih 1500 dinarjev (in to je spet zelo ma-lo), je ta osnutek in spoznanje, da tro-dnevni proizvod nekega poljubnega, zakri-tega in nenajdljivega uradnika ni uporab-ljiv — kajti univerzitetni svet baje ni od-ločil tako, kakor sta poročala Delo in Tri-buna —, stalo družbo vsaj 3 do 4 mili-jone dinarjev! Drag osnutek!
Toda  naj   je  še  tako  drag  in nepora-
ben in navratnanosniško površen, naj  se
ga je ljubljanska univerza odkrižala tako
ali   drugače,   eno   dobro  lasnost  vendarle
ima:   s   tem,   ko   je   poskušal   kodificirati
stanje   v   našem   visokem   in   višjem   šol-
stvu, ko je poskušal to  stanje povzeti v
pravno formulacijo, je jasno, z logiko in
neiogiko pravne toesede popisal neurejenost
tega stanja;  opozoril še enkrat na megle-
*  nost naših predstav o   tem, kaj  in kakš-
na  naj  bo  naša  reformirana visoka šola;
na meglenost naših nazorov o samouprav-
janju na tem področju in še na drugega
več.   Sočasno  izdelana  merila  za  financi-
ranje visokega in višjega šolstva — izdelal
jih je republiški šolski sklad — so ob ko-
njunkturistični   in   v   posamičnih   odločit-
vah na moč  čudni  kategorizaciji  visokih
in  višjih  šol  po  funkcionalnosti   oziroma
funkcionalnih    izdatkih    to    problematiko
konkretizh'O,la   in   zaostila.   Kratko   pojas-
nilcr   nova   merila  so  razdelila  visoke  Ln
višje   šole   po   tem,   koliko  naj   bi   stalo
njihovo funkeioniranje, v štiri različne sku-
pine:  v nižjih so bolj ali manj  tkim. hu-
manistične, v višjih pa ostale šole. Razlike
med dohodki pri šolah I. in IV. skupine
so približno tile: šola IV. kategorije prej-
me   na   vpisanega   študenta   in   diploman-
ta 48.000 dinarjev več od šole I.    katego-
rije  (ca 320 odst.),  za uro   vaj   1400   din
več   (450  odst.)   in  za uro  predavanj  500
dinarjev več (ca 180 odst.). Pri tem se lah-
ko r.eporabljena sredstva, ki so ob dode-
litvi   predvidena  za  funkcionalne  izdatke,
porabijo   za   osebne   dohodke.   Z   drugimi
besedami — takšna kategorizacija z niče-
mer ne jamči, da bodo denar, ki so ga
šole prejele za materialno funkcioniranje,
za to tudi porabile. Nasprotno: že doslej
je obstajala praksa, da so visoke in višje
šole, ki so se pokazale bolj »iznajdljive«,
prikazovale izdatke za materialno funkcio-
niranje višje, kakor pa so v resnici bili;
efekt se je seveda na koncu pokazal v ve-
liki  neizenačenosti  osebnih  dohodkov  na
različnih tovrstnih šolah. V prvotnih. pro-
računih za tekoče leto sta menda za ma-
terialno funkcioniranje zahtevali manj kot
za osebne dohodke le ekonomska in filo-
zofska fakulteta.  Zdaj  se je stvar toliko
spremenila, da so nova merila dolgoletno
prakso pod geslom »Znajdi se!« le še po
svoje uzakonila;  prelivanja sredstev niso
mogla  preprečiti,  ker  bi  to  bilo  menda
protiustavno, čeprav bi to bilo edino sred-
stvo proti zlorabi. Ustava oziroma zakon-
ski   predpisi   so   pri   ustreznih   določilih
imeli seveda pred očmi materialno proiz-
vodnjo,   kjer   brez   obratnih   sredstev   in
surovinskega materiala seveda ne gre, ta-
ko da  so zanje  delovne skupnosti prisi-
ljene odvajati določen del ustvarjene vred-
nosti; na šolah to ni nujno in je odvisno
predvsem od dobre volje in zavesti nje-
nih delavcev.   Iz   postavk   za   materialno
funkcioniranje si lahko odvedem toliko in
toliko  za  osebne   dohodke,  pouk  pa  bo
zato pač nekoliko bolj verbalen. Togo pre-
našanje upravnih in samoupravnih  oblik
s področja materialne proizvodnje v  ob-
močje intelektualnega in intelektualno-po-
sredniškega dela seveda pospešuje neure-
jenost,  zmedo  in  vročekrvnost,  pri  viso-
košolskih   profesorjih   pa   budi   posebne
nagone, nad katerimi se utegne naša jav-
nost zgroziti;  tehnokratska sicer bolj za-
radi   lepšega,   pa  zato  proletarska' toliko
bolj sveto in naivno odločrto.
V takšnem in tem obsegu je približno ta trenutek dnevna tema ustreznega raz-pravljanja. V bistvu je bolj ali manj ve-zan proizvod dolgotrajnejšega procesa.
I.
Ko sem bil pred leti referent za štu-dijska vprašanja pri fakultetnem odboru ZŠJ, sem doživel to srečo, da sem se lah-ko udeležil začetkov tkim. študijske re-forme. Zbral sem različne številke in sku-šal z njimi dokazati neurejenost študij-skega režima: preobremenjenost s pre-davanji, nesistematičnost oziroma poljub-nost teh predavanj, nedoločljivost izpitne snovi ipd. Ustrezne razmere so bile ta-krat dejansko precej neurejene, zato smo vsaj študenti to počeli z vsem srcem. Vse ostalo je prišlo kasneje: stopenjski si-stem, inverzija" (ali je komu že danes ja-sno, kaj je to — praktično?), vsako leto drugačrti, reformirani, načrti itd.
Zdaj, ko imam še zmeraj srečo, da lahko ob blizu opazujem plodove vseh reformativnih prizadevanj, me navdaja ob-čutek, da smo tiste notranje, interne raz-mere ta čas vsaj približno uredili, preči-stili, pognali v tek, dinamizirali, da pa je
PREVEČ HKRATI
(VISOKO ŠOLSTVO MAJHNEGA NARODA S PREVELIKIMI OČMI)
neurejenost prestopila v širše okvirje. Kmalu potem, ko smo se zagnali v no-tranje reforme oziroma ureditve študija, smo začeli še z dvema preoblikovalnima gibanjima: vzporedno z uvajanjem samo-upravljanja v naše gospodarsko-družbeno življenje smo začeli v visokem šolstvu z reformo upravljanja, — vzporedno z mno-žečimi se klici po strokovnih kadrih in s krepitvijo določenih decentralističnih (pogosto lokalističnih) tendenc pa s kvan-titativno reformo (beri množitvijo) visoke-ga in višjega šolstva. Vse tri reforme so tekle, še zmeraj tečejo, in prav nič ne ka-že, da bi prav kmalu prenehale teči, obe-nem. Hkrati, ko nimamo še nobene trdne, izkustveno oprijemljive prdstave o tipu nove visoke in višje šole, kakršno si že-limo (?), ustanavlja zmeraj nove in nove ustrezne zavode, jih v to nepredstavnost vključujemo in jih silimo, da si vsaka po svoje ustvarja pojme o tem, kaj naj bo-do; ko še nismo niti dobro preizkusili nekaterih bolj ali manj eksperimentalnih. oblik akademskega študija, jih že ukinja-mo oziroma ilegaliziramo, ko nočemo za-nje v imenu novih reformativnih posegov potrditi programov; po vzorcu samouprav-nih organov v gospodarstvu uvajamo vse-mogoče oblike samoupravljanja, ne da bi prej zbistrili nekatere osnovne pojme o specifičnosti intelektualnega dela, oziroma tega dela na univerzi posebej. Pa še pri prenašanju nismo dosledni. Ko se npr. sestarie ves fakultetni delovni kolektiv na tkim. fakultetni skupščini, ni to najvišja in odločujoča instanca, kakor bi to razum-no sledilo iz osnov naše družbene uredit-ve, marveč se lahko ta delovna skupnost samo platonično pogovarja med seboj: njene pravice so zgolj posvetovalne. Prav zato nam npr. tudi še danes ni jasen sta-tus študenta v visokošolskem samouprav-ljanju. Tako z nejasnostjo funkcionalnih oblik nastaja ob vzporedni množitvi viso-kih in višjih šol določen kaos v organiza-ciji oziroma funkcioniranju visokega šol-stva.
II.
Seveda pa omenjena neurejenost ni le dosežek nesmotrne hkratnosti vsaj treh reformativnih procesov, marveč tudi sad premalo študioznega upoštevanja nekate-rih skupin faktorjev, ki so za nemoten in zdrav razvoj visokega in višjega šolstva lahko določilnega pomena.
— Kvantitativna ekspanzija (reforma) visokega in višjega šolstva, o kateri je bilo doslej bolj malo govora, se je začela hkrati z močnejšimi decentralističnimi sunki tako rekoč na vrat na nos. S tem navratnanosništvom se je seveda praktič-no in teoretično odprlo tole osrednje vprašanje: Kdor vsaj malo pozna struktu-ro visokega šolstva, ve, kako dolgotrajen proces je lahko notranje, strokovnoznan-stveno formiranje visoke šole; da to še zdaleč ni le stvar formalnega akta in ma-terialne osnove, marveč predvsem intelek-tulano-strokovnega potenciala, ki ga premo-re kultumo zaokroženo območje, — in da je, če ta prvi pomišljaj zaradi bolj prak-tičnih ambicij opustimo, raven vseh ti-stih višjih šol, ki so si zastavile kot iz-ključni smoter vzgajanje za prakso porab-nih poznavalcev, odvisen od ravni, raz-vitosti in trdnosti znanstveno-raziskoval-nih dosežkov oziroma znanosti svoje stro-ke. —Kako smo ob ustanavljanju novih višjih in visokih šol vskladili to dvoje? — Beremo npr., da je mariborska pedago-ška akademija formalno visoka šola in smo veseli tega. Hkrati pa se spraaujemo, kakšni so bili habilitacijski postopki, ki bi jamčili kvaliteto v okviru kakovostnih norm, kakršne so se v tradiciji sloven-skega visokega šolstva izoblikovale za to. Drugič — in to je morda huje — odpi-ramo še eno visoko šolo, ne da bi prej vsaj približno poskrbeli za razvoj znan-( stvene osnove nekaterih strok, ki imajo v njej svoje nove stoliece. Primer: Zgo-dovina slovenske književnosti kot ena iz-med znanstvenih dejavnosti, okrog katere se je sformirala sodobna slovenska znan-stvena misel, premore danes na matični stolici na univerzi v Ljubljani dva docen-ta — ob svoji ustanovitvi 1919. leta, ko smo komaj pogledali iz avstroogrske mo-narhije, je premog^a dva redna profesorja; fesorjev  in   docentov   ter   10   asistentov
(v Ljubljani 3) — in to ne glede na to, da beograjska katedra ni edina na po-dočju SFRJ, ki bi se osrednje ukvar-jala z zgodovino hrvatskosrbske književ-nosti. Po drugi strani za zgodovino slo-venske književnosti nimamo znanstvenega inštituta (pri SAZU obstaja zgolj nomi-nalno) in sloni torej vsa znanstvenorazi-na ustrezni katedri v Beogradu dela 7 pro-skovalna osnova naših ustreznih visokih šol na bolj ali manj individualnih priza-devanjih; na univerzi, kjer bi to bilo gle-de na značaj njenega dela možno, pa pre-hude pedagoške obremenitve (na predava-telja in asistenta po 50 slušateljev) tako delo ob številčno predaprilski zasedbi onemogočajo. — O smotrni skrbi za znan-stveno osnovo stroke, za katero bi takšne nove šole usposabljale, potemtakem ne more biti govora. V najboljšem primeru lahko — ko nismo uredili niti tistega, kar imamo — nove višje in visoke šole, pa naj so še tako dobronamerne, predstavljajo le nekakšen pedagoški servis, ki pridodaja predvsem tisto količino znanja, kolikor ga je reformirana gimnazija spotoma zgu-bila. če pa bi se usmerile v znanstve-noraziskovalno delo, bi bile podvržene ena-ki stihiji, kakor vse tradicionalnejše, že ob-stoječe ustanove.
Omenjeni razvoj spremlja hkrati dobrš-na mera čudno deformirane mentalitete, ki z bistvom visokošolskega dela nima po-sebne zveze; kajti kako bi si drugače ka-kor iz predstave, da se da visoko šolo ustvariti že z administrativnim aktom in relativno zagotovitvijo sredstev, razlagali dejsvo, *da dve delovno enaki šoli (mari-borska in ljubljanska pedagoška akade-mija) že takoj ob ustanovitvi oziroma pre-kvalifikaciji rangirata formalno različno visoko: da je ena visoka in druga višja šola? Ali pa da ima ena menda dekana (za reciprociteto? — višja), druga pa ne?
—  Prepričan sem, da je svoječasna sicer prav nič simpatična razprava okrog dok-torskih   naslovov   nred   študenti   na   ljub-ljanski medicinski   fakulteti   vzniknila   iz prav takšnega vzdušja. Razlike med šola-mi se z golim pravnim urejanjem oziro-ma odrejanjem kvalitet in rangov navzven brišejo,  meglijo — in to rodi  posledico, da se starejše, tradicionalnejše šole krče-vito borijo   za   svoj   renome   tudi   na   tej ravni: z bolj ali manj upravičeno razveja-nimi  akademskimi naslovi želijo navzven diferencirati    kvaliteto;    —    nove    —    po drugi strani — , s široko nanov     \nim ka-drom iz prakse, pa skušajo zaradi nadalj-njega navideznega izenačevanja kar se le da izenačiti tudi akademske naslove.
Prav zadnji čas lahko opažamo v smi-slu takšnih pojmovanjskih poškodb po-skuse, prenesti bistvo razpravljanja o strukturi visoiega in višjega šolstva na ozemlja lokalističnih nasprotij  in  čustev.
—   Po  prepričanju  in  poreklu  sem   vsaj na pol  štajerc  in  hkrati  pomilujem  vse
—   ali   pa   sem   oprezen   pred   njimi   —, ki  se   »čutijo«   po  narodnosti   »Jugoslova-ne«, toda to vse me ni osvobodilo hudih pomisiekov, ki sem jih porajal ob branju t. im.  »Mnenj  k  vprašanjem  za  razpravo o odprtih problemih nadaljnjega  razvoja visokega   šolstva«;   ta   mnenja   so   izdelek »Združenja  visokošolskih   zavodov   Mari-bor«, osnovni ton pa jim daje superiorna vehemenca   v   kritiziranju  univerzitetnega šolstva (beri: Ljubljana) in še odločnejša samozavest v poudarjanju lastne uspešno-sti (Maribor);  odločno omalovaževanje in podcenjevanje   teoretične   misli   oziroma ustrezne  izobrazbe   v  primeri   s   praktič-nim delom (mojstrska mentaliteta?), pri-krite grožnje v različne smeri, ultimativne zahteve in še drugega več. — Takšno po-udarjanje   »mi«   —  »vi«  ter  krepitev  za-     v vesti o možni   bližnji   ločitvi   in   cepitvi slovenskega visokega in višjega šolstva v kranjsko ter štajersko varianto — kakor
so sVttjčas poskušali z danjčico in metel-čico, Dunaj pa je to podpiral — seveda ne more niti najmanj prispevati k ure-ditvi našega visokega in višjega šolstva; še več: pomembno škodo lahko utrpi in-tegralna slovenska kultura z gospodar-stvom vred. — Seveda se bodo ustrezne tendence proti porajale prav zato, ker smo s kvantitativno reformo prehiteli pro-je speljevanje iskanja na takšen led naj-bolj primerno mižanje pred resničnostjo vprašanja.
III.
Drugi osnovni kriterij za oblikovanje in razširjanje našega višjega in visokega šolstva je pogojen z materialnim zaledjem narodne kulture. Zmeraj se bobneče tr-kamo po prsih svojega marksizma, prak-tično pa so nam pogosto tuje nekatere neobhodne osnove. če nam namreč ne bi bila, bi se pred porajajočo se ekspanzijo visokega in višjega šolstva zaustavili s temle močno preprostim vprašanjem: Ali je naše materialno zaledje v resnici toliko pri moči, da bo vse, kar smo spo-čeli, pošteno in brez krpanja preneslo? Ali bomo vse te šole in njihovo delo lah-ko dostojno plačevali? Ali ne bi kazalo prej temeljito proučiti, do kolikšne mere zadoščajo že obstoječe zmogljivosti, pre-den ustanavljamo nove, sporedne šole? In če že želimo na vsak način decentralizi-rati, zakaj potem ustanavljamo tekstilno fakulteto v Ljubljani kot splošnokulturnem ne pa tekstilnem središču, skoraj hkrati pa nekaj podobnega tudi v Mariboru, kjer je takšno ustanavljanje glede na zaledje na vsak način bolj umestno? Ipd. Kako je ponekod z razvojnimi možnostmi stro-ke in znanosti v takšnem navzkrižju ne-preračunljivosti, smo na nekem bežnem primeru opozorili že prej. Šele praksa nas mora potem zmeraj znova opozarjati, da smo kljub pluralističnim popadkom v re-snici le majhen narod s prevelikimi očmi. Po zadnjih merilih za financiranje viso-kega in višjega šolstva — in ta merila niso pretirana — menda že pred startom manj-ka toliko in toliko sto milijonov, ali celo toliko in toliko milijard za njihovo prak-tično aplikacijo. (Trenutno pa je — za pri-mer — povprečje osebnih dohodkov na visokih šolah pod ustreznim povprečjem, kot ga kažejo delavci v produkciji elek-trike.)
Opisani deficit v nazorih in računih p€ se na žalost večkrat ne omeji le na posledice v visokem šolstvu. Do kam lah-ko sfeže, bo mogoče v.saj približno nakazal primer: mariborski okrajni šolski sklad podpira iz svojih sredstev tudi nove višje in visoke šole v Mariboru; samo peda-goška akademija je v preteklem letu iz tega sklada prejela približno 30 milijonov dinarjev (prof. dr. Ocepek, predsednik re-publiškega šolskega sklada), podobnih šol pa je seveda v Mariboru precej. če po drugi strani vemo, da je okrajni šolski sklad sicer namenjen predvsem financira-nju srednjega šolstva, mora to šolstvo z odtekanjem sredstev drugam nujno utr-peti določen primanjkljaj. In res se ta hip spomnimo različnih dejstev: svoječas-nih hudokrvnih razprav o financiranju srednjega šolstva v tem okraju; spomni-mo se npr. dopisa, ki ga je vaš lisit pred slabimi meseci objavil — kako za pode-želske srednješolce v Mariboru skrbi ško-fijski ordinariat, medtem ko se vsa skrb ZK zanje omeji na priporočila, da je: treba na »Jemenatarje« paziti; spomnimo se svo-ječasnega dopisa v Delu, kako je neki profesor s soboške gimnazije premenjal službo in v gospodarski organizaciji za-služil poslej 4-krat vec — ter zraven pri-taknemo še podobo o današnjem stainju te gimnazije, ko na njej učijo le še štirje redno zaposleni profesorji, medtem iko vse ostalo opravijo najrazličnejši honorarci najrazrhčnejših (ne)kvalifikacij. Itd. Ipd. Ni težko uganiti posledic, če bi se takšno re-7*inje kruha spremenilo v splošno prakso: kmalu bi pri nas mrgolelo visokih in viš-jih šol najrazličnejših rangov in ugledov, nanje pa bi prihajali študirat malo manj kot analfabeti, ki jim zanemarjena in raz-vrednotena srednja šola (po možnosti ce-lo župnega značaja) ne bi mogla dati kaj več, kakor že danes predpisujejo sicer od-ločno prenatrpani, nabrekli in otekli »re-formirani« učni načrti za osnovne šole. S tem pa bi bile seveda višje in visoke šole višje in visoke kmalu le še formalno, dejansko bi se morale prilagoditi (kot se morajo pogosto prilagajati že danes) vpi-sanim študentom in njihovi »srednješol-ski« izobrazbi: sprevrgle bi se dejansko v nekoliko boljši tip srednje strokovne šole. To pa še toliko prej, kolikor bolj bi si prizadevale popraktizirati svoje de-lovanje. (Ne glede na to, da bi prepou-darjena praktičnost nujno povzročila ne-nehno in neskončno ra^vejevanje oziroma specializiranje oziroma širjenje takšnega šolstva: teorija združuje različne profile strokovne izobrazbe, praksa jih nujno lo-čuje.)
IV.
Prostor mi ni dopuščal, da bi s tem zapisom presegel učinek fragmentarnosti, da nisem podrobneje spregovoril o megle-nih teoretičnih izhodiščih, ki jih premo-remo za samoupravljanje v kulturi in s tem tudi v visokem šolstvu; ali v rela-tivno spremenjenih razmerah o študentov-skih materialnih možnostih, kar vse bi bila podoba jasnejša in kompletnejša. Nanizal sem le nekaj delnih vprašanj, ki pa so ta trenutek mogoče najznačilnejša in utegne-jo predstavljati začetke trajnejših bolečin, če jih ne bomo neutegoma vsaj poskusili ozdraviti. Predvsem pa se mi zdi važno, da začnemo enkrat govoriti, ne o tem, koliko milijard damo za visoko šolstvo, marveč kako in do kakšne mere gospo-darno smo jih naložili.
Matjaž Kmecl
REFERAT
Nadaljevanje z 2. strani
da se v skupnem številu študentov zmanj-šuje odstotek študentov iz kmečkih družin in da odstotek študentov iz delavskih družin stagnira, izkoriščajo nekateri za razlage, da se v tem kaže zapostavljanje delavcev in kmetov nasploh, drugi pa pri tem izhajajo iz načela delitve dohodka po delu in menijo, da je to popolnoma nor-malen pojav. Vendar je neizogibno, do neodvisno od tega načela zagotovimo mož-nost sposobnemu dijaku in študentu, da si pridobi visoko izobrazbo ne glede na svoj socialni položaj, zveze za dodelitev štipendije itd. To je pomembno vprašanje, ker ni vseeno, na kak način in od kod iz haja bodoča inteligenca, saj gre za formi-ranje visoko kvalificiranih strokovnjakov, ki naj progresivno spreminjajo stvarnost. Gmotnih problemov je še veliko. Rad pa bi opozoril sarno še na nekaj: ni do-volj zagotoviti samo osnovne življenjske pgoje. Prav tako nujno je učinkoviteje reševati probleme dmžabnega, kulturnega in športnega udejstvovanja študentov!
V zadnjem letu je bila za študente značilna veliko večja razgibanost kot v prejšnjih letih. Razprave med študenti so čedalje bolj živahne in sproščene, različ-nih zborovanj, predavanj in drugih oblik se udeležujejo v čedalje večjem številu, načenjajo najrazličnejša vprašanja, skrat-ka, čedalje močneje prihaja do veljave že-lja biti čimbolj aktiven faktor pri reševa-nju problemov svojega deta. na fakulteti kot tudi pri obravnavanju širših družbenih vpraaanj. Zaradi različnih ocen tega doga-janja, nekaterih negativnih pojavov in po-manjkljivosti v delovanju Zveze komuni-stov na univerzi v teh procesih je neizo-gibno, da poskušamo najti odgovor na dve vprašanji: kje je vzrok za veliko večjo razgibanost študentov, ki sega čez doslej znane »tradiciorfilne« meje, in pa, ali je Zveza komunistov na univerzi sposobna voditi to gibanje, seveda ne administrativ-no, temveč idejno, in v čem so napake in pomanjkljivosti njenega doseddnjega dela.
Razvoj naše družbe, uresničevanje sa-moupi-avljanja in čedalje večja demokrati-zacija povzroča-jo tudi med študenti vse večjo živahnost in samostojnost, prihaja do novih pobud in večjega družbenega anga-žiranja, pri tem pa nastajajo tudi novi pro-blemi, ki so izraz sedanjih protislovij. in njihovega vpliva na mlade ljudi. Natanč-nejši pogled v vsebino letošnje angažira-nosti ljubljanskih študentov nam pokaže predvsem naslednje: premalo so reševali osnovne probleme svpjega dela in življe-nja na fakulteti, zato pa so se mnogo bolj usmerili v kritiko in obravnavanje širših družbenih problemov. In če so nekoč pre-težno reševali nekatera študijska in mate-rialna vprašanja in se udeleževali delov-nih akcij, danes toliko bolj obravnavajo širše družbene probleme. Na to brez dvo-ma učinkujejo veliko večje možnosti in bolj sproščena kritika, zelo verjetno pa tudi omejene možnošti dejanskega angaži-rcinja pri reševanju problemov njihovega življenja in dela. Po skoraj izključni usmerjenosti k nekaterim, pogosto manj pomembnim notranjim in organizacijskim vprašanjem, so začeli posegati v širša, zuna-nja družbena vprašanja. To dejstvo sma-tram za zelo pozitivna, ker je dejanska integracija študenta v družbo možna le, če je njegovo delo pri reševanju proble-mov življenja na fakulteti povezano z nje-govim spoznavanjem širših družbenih pro-cesov in vključevanjem v te procese. Na sedanji stopnji razvoja je popolnoma ne-mogoče omejevati se le na eno ali na dru-go področje, temveč prav nasprotno — ustvariti je treba možnosti, da bo to an-gažiranje postalo vsebinsko čimbolj boga-to in učinkovito.
Kakšen je danes študentov položaj na univerzi in v družbi in v kolikšni meri lahko rešuje in obravnava tako univerzi-tetne kot tudi druge družbene probleme? 2e površen pregled nam pokaže tole: štu-dent ima premalo možnosti, da bi lahko občutneje vplival na vprašanja študija in dela na fakulteti in na svoj materalni položaj, skratka, da bi odločal o vprašanjih, ki so zanj bistvenega pomena. Ker doslej samoupravljanje na visokih šolah ni bilo razvito in je zaostalo za celotnim razvo-jem, kot tudi zaradi študentovega specifič-nega položaja v tem sistemu, je le-ta še vedno bolj v položaju objekta, ki na mnoga bistvena vprašanja ne more vpliva-ti. Ce pri tem upoštevamo še sedanjo stopnjo idejnosti pouka in družbene vzgo-je mladih, probleme rmterialne eksistence množice študentov, preobremenjenost s študijem in vajami, potem je jasno, da študent še ni v takem položaju, da bi lahko tudi kot upravljalec v večji meri sodeloval v življenju na univerzi.
želja mlade generacije, da bi bil čim-bolj neposreden nosilec napredka, da bi bil aktivno vključen v družbeno dogojanje, pa je prav tako izrazita, ali pa še bolj kot pri prejšnjih generacijah, kar je brez dvoma posledica razvitejšega samouprav-ljanja in demokracije. Zdi se mi, da to in pa želja biti aktiven del dlnamičnega druž-benopolitičnega življenja povzroča kljub vsej   izoliranosti  od  konkretnega  družbe-
nega dogajanja posebno obliko družbene-ga angažiranja — kritiko oziroma različne zahteve, naj se odpravijo pomanjkljivosti. opozarjanje na napake itd. Kritičnost mla-dih ljudi ni sicer nič novega in je vseka-kor obstajala tudi že do zdaj, presenečajo pa njena intenzivnost, širiria in usmerje-nost tudi k problemom, o katerih se je doslej bolj malo razpravljalo. Nekaj dokaj formalna ideološka predavanja so se spre-tnenila v živahno diskusijo in boj mnenj, kritika obstoječih oblik dela (npr. Zveze študentov) pa je v svoji skrajni in nega-tivni obliki pripeljala celo do teženj po avtonomnosti nekaterih oblik dela oziro-ma po tem, da se izločijo iz dosedanjega sistema dela Zveze študentov in prepusti-jo le »zainteresiranim« študentom (list Tribuna, čas in svet).
Ni dvoma, da študenti priznavajo ¦ in sprejemajo kot svoje cilje program ZKJ, ustavo in sklepe VIII. kongresa ZKJ, da pa pri »uresničevanju teh programskih ci-ljev, pri vsakodnevnem delu zavestnih sil
~NOVOIZVOLJENI   UNIVERZITETNI •     KOMITE
1.  ALIč Ladislav
2.  BLATNIK Marija
3.  BULC ing. Marko
4.  CERAR ing. Srečko
5.  DRAVINEC Jože
6.  EKAR ing. Ciril
7.  GORJUP Mitja
8.  KAMNIK. Janez
9.  KAVČIČ Jože
10.  KLINAR Peter
11.  MENCINGER Borut
12.  PALČIČ ing. Branko
13.  PETROVIC Krešimir U. PIPAN ing. Ljubo
15.  RISMAL Alenka
16.  SAKSIDA Stane
17.  SAJOVIC dr. Bogomir
18.  STANOVNIK Janez
19.  VIDIC Milan
20.  ZOR Janez
21.  KARIŽ Zoran
in ob problemih, ki se sproti pojavljajo, ob pojavih, ki jih vidijo okoli sebe in ki se s temi cilji bodisi zaradi subjektivnih, bodisi zaradi objektivnih vzrokav ne skla-dajo oziroma se jim prepočasi približu-jejo, pogosto izgubijo perspektivo, ne ra-zumejo, dia so nekateri pojavi neizogib-na posledica družbenih protislovij in iz-redno dinamičnega razvoja. Zato so -tudi reakcije na nekatere pojave zelo osfcre, nestrpne, hoteli bi urediti čez noč stvari, ki jih ni mogoče narediti takoj . . . Največ-jo oviro družbenega razvoja vidijo samo v birokratizmu, ki ga pa ne pojmujejo v njegovih pravih družbenih dimenzijah, kot idejni in politični izraz nezaupanja v delovne ljudi, temveč le kot' obstoj po-sameznih birokratov in njihove samovolje. Pri tem pa se jim zdijo popolnoma neškod-ljive različne psevdoliberalistične in podob-ne težnje. Zaradi zdrave želje po demokra-tičnem reševanju problemov pogosto pre-sojajo nekatere ukrepe ali pojave ne po tem, ali so po svoji vsebini in težnjah v skladu z načeli našega razvoja, temveč le po tem, ali so na videz demokratični ali ne.
Med negativne pojave spada tudi težnja reševati posamezen problem ne z vztraj-nirn delom prek obstoječega samouprav-nega sistema, temveč tako, da se zaostri do skrajnih konsekvenc, da se položaj pri-žene do absurda in v histerično reagira-nje, tako da ga je težavno zavestno in trezno presoditi, kar pa ne mc*re pripe-ljati do razrsšitve problema, temveč le do različnih birokratskih ukrepov in reakcij. Tudi ugotavljanje in naštevanje množice parcialnih problernov (ki so sicer sami po sebi lahko resnični) na raanih množičnih zborovanjih nič ne koristi, ker ustvarjapo-pačeno podobo o^ družbi ter onemogoča vsebinsko polno Vazpravo o vzrkih psa-meznih pojavov. študent naj teži k temu, da bo resnično subjekt v družbi; pot k temu pa ni prazno opredeljevanje, kriti-karstvo, čustveno reagiranje, opozicional-nost, težnja biti nekakšna študentska elita, ki je poklicana, da presoja in obsoja vse okoli sebe, temveč le vztrajno delo v vseh obstoječil oblikah samoupravnega sistema.
Vendar lahko trdimo, da se je kljub tem pomanjkljivostim začel med študent-sko mladino proces širokih razprav, več-je aktivnosti in kritičnosti do pojavov •" stvarnosti. Da bi te pomanjkljivosti odpra-vili, bi vsekakor morali odpraviti objek-tivne pogoje, ki jih porajajo. Seveda bi bilo iluzomo pričakovati, da bo, potem ko jih bomo odpravili, vse rešeno. štu-dentska kritičnost bo ostala, bo pogosto še vedno superiorna in mladostno zaleta-va. Prizadevati pa si bo treba, da bo več prispevala k reševanju problemov univer-ze, a da se bo po drugi strani vsekakor dotikala vseh problemov, ki jih bbčuti vsak naš občan in tudi študent; pri tem pa se je treba zavzemati za drugačen od-nos do lastne družbene izobrazbe, ki je pogoj za kvalitetno obravnavanje proble-mov. Brez dvoma je pr-va dolžnost študen-ta kot bodočega intelektualca, da se raz-gleda in poskuša lotiti stvari znanstveno — kar bo najlaže dosegel na svojem stro-(kovnem področju — ne pa da se le s ču-stvenim reagiranjem postavi na raven kavamiškega kritikastrstva. Ta pot je sicer lažja, zato pa ne rešuje ničesar in
se začne  in konča z  govorniškaTna izlivi. mi izlivi.
Komunisti na ljubljanski univerzi so le-tos v precej drugačnem položaju kot prejšnja leta, po eni strani zaradi veliko večje razgibanosti študentskih množic s svojimi pretežno pozitivnimi, pa tudi ne-katerimi ( negativnimi aspekti, obenem pa so se morali boriti zoper poskuse vodilne skupine Perspektiv, da bi si utrli pot med študente in pridobili pristaše za svoje, zoper Zvezo komunistov in samoupravlja-•nje naperjene ideje. Ocena njihovega delc^ vanja v tej situaciji nikakor ne more biti preveč pobvalna, saj je bilo vse pre-več stihijski odraz gibanj med študenti; kljub svoji številčnosti komunisti niso zna-li tega gibanja usmerjati in vsebinsko obo-gatiti, obenem pa se v idejnem boju z nasprotnimi stališči bolj uveljaviti. Prav ob teh dogodkih se je pokazalo, in se kaže še danes, protislovje med ZK, temelječo na disciplini in demokratičnem centraliz-mu, kot smo jo ustvarili na univerzi za-radi njenega objektivnega položaja in zato, ker je ZK predvsem izvajala sklepe, ki so jih sprejemali izven univerze, in pa med zahtevami sedanjega časa. Pokazalo se je, da zaprte razprave v osnovnih orga-nizacijah, sprejemanje sklepov in formal-no zadolževanje ter prešibka angažiranost v študentski organizaciji niso dovolj, ko je treba iti v idejni boj za svoja stališča, delovati med množico, odgovarjati na vpra-šanja itd. Pokazalo se je, da še tako lepo formuliran sklep, sprejet v osnovni orga-nizaciji ali na komiteju, izgubi na veljavi, če se' komunisti ne znajo zanj boriti, ne tako, da formalno preglasujejo, temveč da s tehtnostjo argumentov pridobijo druge za svoje stališče. Takšnih komunistov, ki so sposobini za idejni boj in se resnično osebno angažirajo za svoje ideje, je danes premalo! Večina komunistov bolj čustveno sprejema načela programa ZKJ, v njihovi družbeni vzgoji Sn globljem spoznavanju družbenih procesov pa so velike vrzeli, ki pridejo do veljave zlasti tedaj, kadar se je treba na teoretično višji ravni zavze-mafi za svoja stališča. Med njimi je tudi nekaj neaktivnih, ki so v ZK bolj »za vsak primer« kot pa zaradi zavestne opre-deljenosti za cilje ZK in pripravljenosti aktivno se vključevati v družbene procese. Marsikje (med komraisti študenti in pro-fesorji) še prevladuje želja delati po sta-rem, direktivno na sestankih svojih osnov-nih organizacij, in od tam ocenjevati pro-cese na univerzi.
Univerzitetni komite si je predvsem pri-zadeval čimbolj objektivno oceniti gibanja med študenti in na podlagi tega, v skladu z vlogo ZK, najti ustrezno vsebino in me-tode za delovanje komunistov na univerzi. Pri tem smo izhajali iz tega, da smo pozi-tivno ocenili razgibanost med študenti in njiKove akcije, zavedajoč se seveda že prej omenjenih negativnih momentov. Kot pot za premagovanje vseh napak smo iz-brali metodo idejnega boja in nadaljnje demokratizacije dela Zveze komunistov in Zveze študentov. Ta pot, zlasti spričo sil, ki so doslej aktivneje delale na univerzi, sicer ni lahka in tudi ni mogoče trditi, da smo bili vselej uspešni, vendar me-nimo, da je edina, ki omogoča perpsketiv-no reševanje problemov.
Drugi ukrepi L— tudi administratirai — so sicer lahko v določeni situaciji potreb-ni, vendar pa si je resnično vodilno vlo-go mogoče pridobiti le s tem, da so ko-munisti nosilci boja zoper negativne po-jave, nosilci konstruktivne kritike, in da z močjo ^svojih argumentov zmagujejo v idejnem boju. Zato so se komunisti za-vzeli, če vzamem za zgled Zvezo študen-tov, za nadaljnji razvoj in izpopolnjevanje njenih oblik dela v smislu čedalje večje demokratičnosti, širokih in odprtih raz-prav, zavzemali so se za odpravo vseh pomanjkljivosti, pri kadrovski politiki pa so skušali dosledno uresničevati smernice zveznega odbora SZDL, nadaljevati z od-prtimi razpravami v študentskem tisku itd. Ta metoda se je pokazala za uspešno in s takšnimi prizadevanji komunistov in študentov sino jasno pokazali vsem ti-stim, ki neprestano namigujejo na po-manjkanje demokfatičnosti, birokratske metode, oblastništvo itd., da se namera-vamo odločno spopasti z njimi in v jav-nih razpravah pokazati, kdo ima prav in. kdo je nosilec družbenega napredka. Po-kazalo se je že, da nekateri, ki sicer na ves glas vpijajo o pomanjkanju demokra-tičnosti in nemožnosti angažiranja, niso pripravljeni dejavno se pridružiti tem prizadevanjem in konkretnemu delu pri reševanju problemov in v boju za demo-kratizacijo.
V osnovnih organizacijah so hkrati za-čeli analizirati lastne napake. Ugotavljali so, da pripelje zapiranje le v lastne osnovne organizacije, obsojanje negativnih pojavov iz nje, navzven, omejevanje širo-kih razprav, bojazen pred smelim nače-njanjem problemov in zapiranje oči pred lastnimi napakami le do slabitve vloge Zveze komunistov.
Seveda so se pojavile tudi želje po bi-rokratskem ukirepanju, ki vsega tega gi-banja niso razumele in menile, da so vsi negativni pojavi, ki so se po tem poja-vili, le rezultat popustljivosti in neodloč-nosti komunistov, ne da bi pri tem razu-meli, da so prav nasprotno — posledica nezadostne idejne uspOiObljenosti komuni-stov in da bo le idejni boj (ki zahteva od
komunistov poglobljen študij in pripravo na razpravo) ustvaril v njih. nove kvali-tete. Pri številnih problfemih se je poka-zalo, da imamo mnogo ocenjevalcev, ki jim je vse jasno, premalo pa tistih komu-nistov, ki so sposdbmi v neposrednem kon-taktru s študenti prek različnih oblik de-la zavzemati se za svoja stališča.
Premalo je, čeprav je nekaj komuni-stov, ki tako mislijo, le bojevati se zoper idejno tuje in negativne vplive, in ravno tako ni dovolj, da smo budni in da disku-sija in kritika ne sežeta čez neko mejo. Veljko Vlahovič je na VII. kongresu ZKJ dejal: »Boj mnenj bo moral v prihodnje veliko bolj potekati znotraj Zveze komu-nistov. To bo prispevalo k odpravljanju atmosfere idejne koeksistence najrazličnej-ših nazorov, stališč, meril in pogledov. To bo zatem vplivalo, da se bo idejni boj razvijal bolj enakomemo, bolj sistematič-no, ne pa občasno in kampanjsko. To bo preprečilo kopičenje problemov in zmanj-šala potrebo po pogostejših intervencijah partijskil organov in vodstev.
V intenzivnem boju mnenj ne bomo »spremljali« problemov, marveč reševali, vprašanj ne bomo registrirali, marveč bo-mo dajali odgovore. Zveza komunistov bo bolj netila in razplamenevala ogenj, manj pa gasila požare.
Eden bistvenih vzrokov za dosedanjo neučinkovitost je vsekakor ta, da nam komunistom ni uspelo vsebinsko prazne, neargumentirane in iz napačnih izhodišč izhajajoče kritike nadomestiti z bistveno, vsebinsko kritiko. Vse prepogosto smo za-nemarili pomembnost načenjanja proble-mov in zagovarjali storjeno tudi takrat, kadar bi morali ugotoviti, da smo delali napake. Veliko bolj bi se morali znati usmeriti k študentom, njihovemu razpolo-ženju in težnjam, seveda ne tako, da bi bili stihijski odraz tega razpoloženja, tem-več da bi ga znali pravilno vrednotiti in usmerjati.
Zelo važno je, kako komunisti reagirajo na številna vprašanja, ki jih mladi Ijudje danes zastavljajo, ker lahko z neustrezno reakcijo povzroče kaj slab učinek. Ali ne reagiramo včasih preostro na vprašanje in diskusije, ki načenjajo nekatera, v naši družbi že z revolucijo rešena vprašanja, pa čeprav sprašujejo oziroma si hočejo ustvariti mnenje o njih mladi ljudje, ro-jeni med revolucijo in po njej? Zato raz-prav o takšnih vprašanjih, ki jih začenjajo mladi ljudje z željo ustvariti si o njih svoje mnenje, ne kaže ocenjevati takoj za pravokacijo, temveč jih je treba s čim-bolj tehtnimi argumenti prepričati in doseči, da bodo ta spoznanja postala tudi njihova. Nujno je, da smo ostri in jasni predvsem glede vsebine svojih stališč.
Seveda je jasno, da moramo komunisti odločno nastopiti takrat, kadar kdo vztraj-no poskuša diskreditirati ZK in njeno vlogo v socialistični graditvi, kadar vztraj-no in vsem argumentom navkljub mstopa zoper samoupravljanje, delitev po delu itd. Boriti se moramo zoper pojave ab-straktnega kritikastrstva, ki bez kakšne-koli resnejše družbene analize sice zelo radikalno napada posamezne pomanjklji-vosti, pri tem pa mu ni (ali noče biti) jasno, odkod kak pojav izvira, ali narašča ali uplahuje, kakšni so njegovi družbeni nosilci, ekonomski temelji. Zavzemati se moramo za pot stvarne analize in kriiike v rašem vsakdanjem delu. študentska kri-tičnost naj bo pogumna in stvarna. zato pa ne sme prevzeti metod tiste kritike, ki ji je zadosti pojav kot tak, ogorčenost itd., ki izhaja iz neke fikcije družbe, ne pa iz marksistične analize.
Prav tako mora biti komunistom in študentom popolnoma tuja vsakršna »teo-rijo, elite«. Dvigovati se nad druge delovne ljudi ali mladino, imeti se za neko po-sebno skupino, ki vse vidi in vse. ve in ki že samcr zaradi svoje kritičnosti zasluži poseben položaj oziroma je posebno po-memben del družbe — to je popolnoma nezdružljivo z našim samoupravnim siste-mom in mestom delovn. človeka v njem. njem.
Zavedati pa se je treba, da stare umir-jenosti (celo mrtvila) ne bo več, vedno več bo živahnosti, naprednih idej, kritike in de!a za premagovanje obstoječih jpomanj-kljivosti, seveda pa ne brez zmot, napak, napačnih idejnib, pogledov in kritikastrstva. Ob dobrem se bo neizbežno pojavljalo tudi slabo. Za uveljavljanje stališč komu-nistov in za napredne rešitve se bo treba boriti in usposobiti Zveze komunistov na univerzi, da bo dejansko postala nosi-lec naprednih idej, svobodnega ustvarja-nja in znanstvenega napredka.
Pred nami so zahtevne naloge. Ta kon-ferenca naj razčisti osnovna vsebinska iz-hodišča akcije Zveze komunistov na uni-verzi in določi pota" kako se bomo od-prtih problemov kar najbolj učinkovito lo-tili. Na osnovi analize dosedanjega dela univerzitetnega komiteja in komunistov na univerzi, naj današnja konferenca in nov univerzitetni komite najdeta vsebino in načine dela, ki bodo uspešnejši od dose-danjih. Zato pa bo nujno treba doseči tudi večjo enotnost in prizadevanja vseh ko-munistov. Le tako in s skupno akcijo z vsemi delovnimi ljudmi na univerzi bo-mo lahko v naslednjem obdobju storili več za razvoj našega visokega šolstva in dali svoj prispevek družbenemu razvoju. (Odlomki \% referaia sekretarja UK ZK Mitje Stapona)
PISMO
Tovariš urednik,
ne zamerite, ker se obračam iia vas v zadcvi, ki ni bila začeta v vašem listu in se zato vašega lista iieposredno ne tiče, je pa bila vendarle sprožena javno, in to pred študentovskim avditorijem, zaradi česar mislim. da bi bilo prav, kolikor se s tem strinjate, 6e se pred istim avditorijem tudi pojasni in razčisti.
Sele pred kratkim sem namreč dobil v roke fcončni zapisnik diskusijskega večera o položaju slo-venskega revialnega tiska, ki je bil 21. decembra v študentskem naselju. Na njem je kct diskutant nastopil tudi član novega uredništva Sodobnosti, Ciril Zlobec, in ob' tej priložnosti staremu uredhi-škemu odboru, predvsem pa meni osebno, naprtil na rame celo vrsio raznih pregreh in nečednosti. Žal se tega diskusijskega večera nisem udeležil, ker sem isti čas prisosivoval sestanku Društva slovenskih fcnjiževnikov, ki je obravnavalo, isto temo, če ne bi bil Zlobčeve obiožbe in namigovanja že -iakrat za-vrnil, kot zaslužijo. Toliko bolj, ker si je Zlobec podobne svoboščine na moj račun dovolil že pred tem in prav tako v moji odsotnosti, in sicer kot delegat Društva slovenskih književnikov na decevz-brskem zboru sodelavcev Problemov.
.Ve bom se obširneje ustavljal pri tistih Zlobčevih očitkih, ki so nanje odgovorili že nekateri diskulanti v študentskem naselju. Popolnoma absurdna je namreč Zlobčeva trditev (kot svoj glavni argume.nl ]o je uporabljal tudi Mitja Mejak), po kateri naj bi bivše uredništvo Sodobnosti, ki je nekaj let v uvodih in drugih sestavkih zagovarjala diferencia-cijo našega recialnega tiska, ki je zavrglo stari koncept o Sodobnosti kot edini centralni in repre-zentativn-i reviji in ki je bilo razpuščeno predvsem zato, ker je objavilo izjavo proti ukinitvi ene izmed obstoječih revij, zdaj naenkrat nasprotovalo usta-navljanju novih revij, in to menda zato, da bi varo-valo svoj lastni monopolni položaj. Tako preprosta, kot bi si Zlobec (ali Mejak) želela, pa ta stvar vendarle ni.
Prav tako nevzdržno je Zlobčevo stališče (obdano z debelo oblogo osebnih, diskvalifikacij in namigo-vanja zoper podpisanega), 'po katerem bi uredniški odbor ne smel biti voljen od sodelavcev, ker da te sodelavce sam selekcionira. Res je, da uredniški odbor selekcionira, ne sicer sodelavcev, pač pa nji-hove prispevke, kar ni docela isto, vendar jih ne selekcionira po svoji mili volji, marveč pod močnim pritiskom neodložljivih nalog, ki mu jih nalaga re^ vija, katera mora redno izhajati, biti kolikor se da zanimiva, kvalitetna, ažurna, tehtna, aktualna in pri tem obravnavati zelo različna področja in upoštevati različne literarne in publicistične zvrsti. Zlobec bi nemara imel prav, če bi uredništvo res bilo kdaj v položaju, da bi prispevke lahko zgolj selekcioni-ralo, ne pa jih tudi iskalo, naročalo in se trudilo zanje. Prav bi imel tudi v primeru, če bi bilo ime-
novano uredništvo še s samim aktom o svojem imenovanju kaj bolj zavarovano pred morebitno lastno ozkostjo in samovoljo voljenega, kar pa je seveda čista iluzija. Zato upravičeno mislim, da ni bistvene kvalitetne razlike med položajem ured-niškega odbora, ki je voljen od sodelavcev in polo-žajem, recimo, odbora društva književnikov ali kateregakoli podobnega društva ali organizacije, saj je tak društveni odbor prav tako voljen od članov in odgovornim članom, ki jih je bil pod določenimi kriteriji predhodno sam sprejel, in zaradi tega tudi ne vidim v načelu volivnosti uredniškega odbora apriori nič drušbeno škodljivega ali moralno opo-rečnega, skratka: nič takega, kar bi opravičevalo Zlobčeve tovrstne aluzije.
Naslednji Zlobčev očitek je bil ta, da je bivši uredniški odbor Sodobnosti izbiral sodelavce in gra-divo ne po načelnih, ampak po osebnih vidikih in zamerah. V podkrepitev te svoje trditve je Zlobec navedel primer »nekoga«, ki da je »nekako izgubil pravico do sodelovanja« v reviji, ker je »izrazil negodovanje ob gledališki predstavi nekega sorod-nika urednika«, urednik pa je zraven tega še »po-skrbel«, da je doživelo njegovo delo tri leta po svojem izidu v reviji negativno oceno, medtem ko pred tem za objavo njegove ocene »ni bilo časa«.
Značilno za primer, ki ga je navedel Zlobec, je, da je ravno dovolj konkreten, da s prstom kaže name kot na grešnika, hkrati pa ravno toliko neo-prijemljiv, da mi ne daje možnosti za stvarno obrambo. Kdo pa je tisti »nekdo«, ki ~si je drznil negodovati »ob gledališki predstavi nekega (mojega) sorodnika« in ki je tako drago plačal to svojo neprevidnost? Pregledal sem Sodobnost za več let nazaj in ugotovil, da je avtorjev, ki so bila njihova dela ocenjena v reviji fri leta po izidu in ki torej teoretično prihajajo v poštev, vsaj kak ducat. In da bo težava še večja, nisem zasledil med njimi niti enega gledališkega kritika, vsaj ne takega, da bi jaz vedel zanj, čeprav bi po Zlobčevi logiki morali biti to sami gledališki recenzenti. Zraven tega sem na svojo uredniško sramoto ugotovil, da je vsaj trikrat toliko avtorjev bilo ocenjenih v Sodobnosti z dveletno zamudo: koliko novih gledaliških kriti-kov oz. negodovavcev in koliko novih krivic in za-mer! In potem sem se še spomnil cele vrste avtorjev, med njimi tudi sodelavcev Sodobnosti in celo dolgo-Letnih članov njenega uredništva, ki njihova dela sploh niso bila ocenjena v reviji in ki me zaradi njih, čeprav sem bil »rotiran«, še zdaj peče uredniška vest.
Pač pa sem pri prvem ducatu imen naletel tudi na ime Cirila Zlobca. Res je namreč, da je bila njegovo zbirka Pobeglo otroštvo, ki je izšla leta 1957, ocenjena — skupaj z naslednjo njegovo zbirko in še s tremi zbirkami drugih pesnikov — šele leta 1960, ne sicer posebno pozitivno, a še ved.no blago-hotno. Res pa je tudi — naj rni bo, ker sem bil izzvan kot urednik, dovoljena ta uredhiška indi-skretnost —, da sem to zbirko takoj po izidu po-nudil v oceno kritiku iz ožjega Zlobčevega kroga, pa je ni želel pretzeti. Ponudil sem jo še nekaterim drugim ocenjevalcem. Eden izmed njih, ki je poka-zal dobro voljo in je knjigo že prevzel, mi jo je čez nekaj časa vrnil, češ, da je o nji težko pisati, ker ne premore niti ene dobre pesmi, in da je še naj-
boljša pesem v nji kazalo. Povem tako, kot mi je bilo rečeno. Za vsak prirfter naj samo pripomnim, da ta kritik ni imel nobenega sorodnika pri gle-dališču. S tem mislim, da je pojasnjeno, zakaj je kritika Zlobčeve knjige izšla tako pozno in zakaj prej »ni bilo časa« za oceno.
Da bo slika popolnejša, naj omenim še to, da je Ciril Zlobec resda napisal svoj čas za zagrebški TELEGRAM tudi poročilo o neki predstavi Gledali-šča ad hoc, s katerim sem »v sorodu« in kjer sem tudi sam član umetniškega sveta. Ali je bilo poročilo bolj pohvalno ali bolj »negodujoče«, ne vem, ker ga nisem bral, znano mi je samo to, da so bile v njem nekatere formulacije, ki so jasno izdajale, da Zlo-bec predstave, ki je o nji poročal, ni videl, kar je menda potem v nezasebnem razgovoru tudi priznal. Resnemu kritiku se take vrste spodrsljaj sicer ne sme zgoditi, dogaja pa se kdaj pa kdaj pri običaj-nem novinarskem poročanju, zato temu primeru ne pripisujem kakega večjega pomena. Domnevam, da tudi Zlobčeva izvajanja niso aludirala nanj, tembolj, ker se je ta dogodek pripetil Zlobcu kasneje, potem ko je bila v SODOBNOSTI ocena njegovih dveh zbtrk natisnjena vsaj že eno leto, in torej na njeno vrednostno sodbo ni mogel imeti več nobenega retrogradnega učinka.
Vse, kar tu navajam, je sicer točno, ima pa vred-nost končnega argumenta le v primeru, če je tisti zgoraj omenjeni Zlobčev »nekdo« res Ciril Zlobec sam. V nasprotnem primeru bi bilo želeti, da pride Zlobec s pravo besedo in dokazi na dan in nas z njimi prepriča, dokler pa tega ne stori, naj mi bo dovoljeno, da njegovih izvajanj, kakor so osebno žaljiva, ne jemljem popolnoma resno, kaj šele, da bi jih sprejel kot argument, ki naj diskvalificira delo bivšega uredniškega odbora SODOBNOSTI in kakorkoli opraviči poseg v notranje življenje revije, ki je bil pred nedavnim storjen.
Kar zadeva Zlobčev očitek o osebnih vidikih pri izbiri sodelavcev in gradiva, pa samo še tole: Res je, da sem pred nekaj leti v soglasju s tedanjim uredniškim odborom odklonil objavo treh Zlobče-vih pesmi, ker so se mi zdele slabotne. V načelu dopuščam, da so moji kriteriji bili in so še prestro-gi ali presubjektivni ali celo zmotni, vse to se literarnemu uredniku lahko zgodi in tudi lahko očita, treba pa ga je o tem prepričati bbdisi s primernimi argumenti bodisi — in to je še najbolj učinkovito — s samo literarno tvornostjo. Dokler pa urednik takih očitnih in prepričevalnih dokazov nima, se bo pač ravnal po tistih kriterijih, ki jih ima in ki se mu zde še najbolj zanesljivi. Nikakor se namreč ne morem strinjati z Zlobčevim stališčem, da bi ured-nik gradivo, ki se mu zdi premalo kvalitetno ali ki je pisano za čisto drugačen tip bralca, m o r a l objaviti, brž ko mu ga prinese nekdo, ki irna za seboj že nekaj izdanih knjig ali ki je ta ali ona njegova pesem že bila prevedena v kak tuj jezik itd. S tem ne odrekam Zlobcu delovne legitimacije, četu-di jo on sam meni neženirano odreka; dvaindvajset knjig, ki se nanje Zlobec sklicuje, je v vsakem pri-meru lepo število, pa čeprav jih Zlobec ni vseh napi-sal sam.
Še manj pa se morem strinjati z Zlobčevim ve-denjem, ki za slehemim malo bolj kritičnim mne-~ njem in za sleherno odklonjeno pesmijo takoj išče
SAMOfRAVNI PROJEN REVIJ
posege   kakršnimi   smo   priča.   Torej   botn   uokviril   mesto rtvije  v   ustavni   statusni ureditvi  delovnih  organizacij.
Freden nadaljujem* bom opredelil tudi delovno razmer-je in položaj sodelavea.
Samoupravne pravice fundirajo v delovnem ruzmerju: sa-moupravne pravice so lmanentne, neodtujljive pravice iz delovnega raamerja. V osnovi sta možni dve interpretaciji delovnega razmerja: prvič; delovno razmerje je formalno-pravna vez — legitimacija te vezi je delovna knjižica — in, drugič: delovno razmerje je vsaka participacija pri delu; razmerje» ki ga evidentira delovna knjižica je le ena ob-lika te relacije. Ustava -izrecno regulira drugo oznako de-lovnega   razmerja.
14. člen zvezne ustave ureja: »Delovni Ijudje, ki z oseb-nim delom samostojno upravljajo kulturno, poklicno ali drugo podobno dejavnost, imajo v načelu enak družbeno-ekonomski položaj in v osnovi enake pravice in obveznosti kot delovni  ljudje v delvnih organizacijah.
Delovni ljudje, ki opravljajo take dejavnosti, lahko zdru-žujejo svoje delo in ustanavljajo začasne in trajnejše de-, iovne organizacije, in v katerih imajo delovni ljudje v osno-lovne skupnosti, ki imajo v osnovi enak položaj, kot de-vi enake pravice in dolžnosk kot delovni Ijudje v delov-nih  organizacijah.«
K tej ustavni določbi dodajem še to, da »v osnovo« vsekakor   sodi   pravica  voliti  lastne   organe   upravljanja.
Vsakršna druga interpretacija bi ne le osifomašila de-lovno razmerje, bila bi tudi protiustavna. Pričakujem, da formalno poenotil delovno razrnerje; dosedanji formalni kri-bo novelirani zakon o delovnih razmerjih tudi konkretncjši terij (trajna zaposlitev, opravljsnje poklicnega dela in ko-operacija)   so   torej   nezadostni.
Nekateri istovetijo samoupravne pravice s pravicami iz strokovnih in stanovskih društev; te pravice so članske pra-vice, samoupravne pravice pa so pravice iz dela; ta zožitev je   neustrezna.
Zgornji citat je tudi podlaga, ki daje reviji status de-lovne organizacije. Da spada taka delovna organizacija v ka-tegorijo delovnih organizacij posebnega pomena, sem dejal ie  zgoraj.
Zaradi jasnosti ne ločim termina »zavod« kot delovne organizacije na področju kulture, znanosti, izobraževanja itd.; uporabljam enoten termin — delovna organizacija. Možnost je tudi, da ima revija status delovne enote v okviru de-lovne organizacije. V takem okviru se tudi konsekventno uredi  samoupravno   strukturo   delovne  enote.
Revija ima torej status delovne organizacije po-sebnega družbenega pomena. V skladu s pTavno in
ekonomsfco    samosbojnostjo    dekm.,c    oTgandzacije,
pa s prisatnostjo »javnosti«, kot jo d^loča ustava, projek.tiram struk.tuiro dmžbenega upravljanja. Na-slanjam se fta pozit/ivne pravrie predpise in pravno analogijo.
rlzhajajoč iz delovnega razimerja, Kakor sem ga zgoraj opredelil, je sodelavec član delovne sfcupno-sti, sodelavci pa tvorijo delovno skupnost. Sodelavci (delavci) upravljajo delovno organizacijo neposred-no na zborih delovne skupnosbi in po organiih uprav-ljanja. Organi upravljanja so: svet, uredništvo in glavni urednik   (odgovorni urednik).
že iz termina je evidentno, da svet revije nima istoivetnaga potožaija kot dielaivsiki svet; svet je koim-poniran organ; sestavljajo ga članri, ki jih voli de-lovna skupnost in člani, ki jih imemiuijejo družbetno-politične skupnosti, zainteresirane organizacije teir društva. Takšna sfestava izvira iz pose-bne narave delovne organizacije in je v skladu z 2. odstavkom 90- člena zvezne ustave. 3. odstavek zgomjega člena nadaljuje: »V taki organizaciji odlooajo o organi-zaoiji dela in o delitvi dohodka samo organi ugprav-ljanja, ki jdh volijo olani delovne skupnosti-« Ker nimamo analogne oznake pristojnosti sveta, kot jo ureja 92- člen za delavski avet, skušam na podlagi citirane opredelitve in analogije z delavskim svetom, dolooiti pristojnoisti sveta dalovne organiizacioe. Iz-ven organizacije dela, kot izključne niotramije koim-petence, je svet kot družbeni organ delovrae orga-nizacije s podroaja kulture, in znanosti, precLvsem pristojen za programsko usmeritev revije. Svet ima tudi pravico in doižnašt, da opravlja družbeno nad-zorstvo nad sredstvi za delo. Svet spirejema statut, pragram dela, finančni načrt in druge akte sploš-neg pomena.
Izredino pomemibno je določiti razmerje med ustanoviteljem   in   svetom   deLavne   orgnizacije.   To
Izven (Foto:    J.   Žnidaršič)
razimerje je bilo doslej neenotoo urejano: ponekod je bilo urejeno z aktom o ustanovitvi, drugod s sta-tutoim deOovne organizaoije ali s pogodbo. Neiznoci-bitno pa je eno, ustanoviteij, kii preskrbi sredstva za delo, nikakor ne pridobi samoupravnih pravic. Ustanovitelj lma le pravico in doižnost nadizora nad sredbtvi za delo, na podlagi akta o ustainovitvi, sta-tuta ali pugoibe pa lahko imenuje p-redstavmike v svet delovpe organiaacije. Zatan laiiko določi, da je potrebno soglasje ustanovitelja k neikatarim ak-tom odLočaTija
Uredniištvo mia zn&oaj apravnega odbora. Odlo-oa o poslovanju, pripravija gradivo in predlaga svetu osnutke za ustrezne akte. Delo uredništva je takšne narave, da je v izključni pristojmositii delov-ne organizacije.
Iz stvarne pristojacnsti lzvira tudi konstitucijska pristojnost. Predstavniki »javnasti« v svetu delov-ne organjizacije ne morego voliti člancw Uiradiništva. Člane urednaštva voli svet v ožji sestavi; volijo le predstavniki delovne skupnostd. Tako določa tudi 2. odstavek, 5 olena temeljnega zakana o organih upravljanja v zavodih (Uradini iist SPRJ 64-22) an 4- odstaveik 11 člena zakana o arganih upravljanja v zarvodih (Uradiii list SRS 64-8). Te prelpise upo-rabljam kot pravno analogijo.
Naslednje vprašanje je, kyer se rek.ratLrajo ola-ni upravnega odbora. Da ne morejo biti čJani uprav-nega odbora zunanjd predstavniiki, je jasno. Te-meljinii zakon o volutvah delavskih svetov in orga-nov uipravijanja v delovnih organizaoijaih (Uradna list SFRJ 64-15) je to vprašanje poenotil tudi na-vznoter. 46. člen pravi: »olaine upravnega odbora voli delavski (svet) izmed volivcev v delovni orga-^ nizaciji.« Ta novost je pomamban neposredsni0^.mo-upravni element zakona.
Položaj glavnega uredniLka (odgovornega Uiredna-ka) je potrebno urediti anialogno kot položaj direk-torja. O dualizmu tega položa.ja, ki izhaija \z meša-ne sestave razpisne komislje, tu ne bom govoril.
Osnutek laliko dopolnim še z naslednjo varianto. Ker je delovno razmeirje sodelavceiv gibljivo, bi lah-ko neposredino delavna skupnost opravljala fuinkcd-jo. sveta delovne organizacije. Tudi število sodelav^ cev revij je tako, da bi to amogočido. To bi lahiko uredili anailogno drugemu odatavku 1. člena teirnelj-nega zakona o organih upravljanja v zavodih. (Uirad-iin list SFRJ 64-22). V tem odsbavku med dmgiiim piše: »V statutu zavoda je lahko določeno, da izvr-šmje deilovna skupnost funikcijo sveta tudi, če ima ¦več kot 30, toda mano kot 70 članov«- Namesto zbora deiovme skupnosti, sveta, uiredništva in glav-nega urednika (odgovomega ure.diruika) bi imedi le zbor delovne skupnosti, uredništvo in glavnega uredmkia (oigovoniega uredoiika). Sveit delovne organizacije, kot posrednik med delomo skupnostuo in »javnostjiO«, bi ukinili- Zunanje piredstaTOike bi neposredno veizaJi na delomo skupnost, uiredništvo pa bi voliii na zboru delovne skupnosbi- Taka ure-" ditev bi bila funkciionalniejša in bd omogočal večjo delovno kohezijo. Dosedanja stmktuira pri mvijah je bila fcud: taika: revija j.e imeJa svet deJavcev kot zbor delovne akupiniosti, urednišfcvo in ured>rv'ka. Le zunanjjdh predstavrsikov v zbora dak>wie skupnosti ni bilo.
Rudi  Kocjančič
OVSEM
IN ŠE 0 NEČEM
Marijiin Krambergcr nam je v svojem članku »1964: Fa-cit« (Tribuna 30. XII. 1964) podal »najbolj splošno skico današnjega zgodovinskega dogajanja«, ki pa ni izraz »ab-Btraktnega teoretiziranja, temveč poskus ontološko-moralne posplošitve naše konkretne družbene prakse«. Ni mogoče dstf posplošitve, ne da bi bila hkrati »abstraktno teoretizi-ranje« (Zakaj abstraktno? Ali mar Kramberger pozna teore-tiziranje, ki ni abstraktao?) in zato sem podvomil v »naj-bolj splošno skico današnjega zgodovinskega dogajanja« in v »poskus ontološko-moralne posplošitve naše konkretne družbcne prakse«. Spoznal seni, da je bil dvom upravičen in zato protestirain proti relikim dosežkom »splošne skice«. Ce bo prav tako kdo podvomil \ inoj upravičen dvom in nje»ov   rezultat,  naj   protestira.
Najprvo nas hoče Krambergjr prepričati, da »generično nresničenje človeštva ni več problem«, nato pa trdi, »da je potrebno, biti subjekt in ne objekt zgodovine, se pravi, biti rcalizator samega sebe, ključna, vse druge zasenčujoča gene-rična potreba clpveka — če pa naj se to izpoini, potem je v pogojih materialne nerazvitosti jn surovih nujnosti »prvot-oe akumulacije« sredstev in izkušenj treba dati obsulutno prednost centralnemu družbenemu projektu in kakorkoli irealizirati vse tiste individualne projekte, ki se ne dajo sdružiti z njimi. Gre torej za eno od neizogibnih (makro-»jodovinskih)  alienacij«.
Med »pogojem materialne nerazvitosti« najbrž spadajo vse nerazvite dežele, to se pravi več kot polovica človeštva. Če morajo tu individui dati »absulutno prcdnost centralnemu družbenemu projektn«, =led; vi tega, da oni ne morejo realizirati sebe, biti pc Krambergerjn subjekt zgodovine, ki pa je vendar »ključna, vse 4ruSe zasenčujoča gencrična po-treba človeka«. Obstoji torej lahko generično uresničenje človeštva brez generične uresničitve posameznikov. Ne da bi hotel karkoli podtikati, ali se skriti za širok hrbet Marxa in Engelsa, prijateljsko svetujem Krambergerju, da se poglobi v »skrivnost spektulativne konstrukcije ali neab-straktnega teorctirizanja »v Karl Marx — F. Engels: Sveta porodica«,  str.  105—110, izdala Kultura  1959.
Kramberger ima slutnjo, da srao do sedaj živeli v ob-dobju »makrozgodovine«, sedaj pa, da vstopamo v »mikro* zgortovino«. Ta zaključek je narejen iz naslednjih trditev:
a)  da nj več »akutnih osnovnih nujnosti«, oziroma jih je vcdno  man.i,   ki   bi   »združevale  ljudi  v   grandiozne   družbene akcijc«.
b)  jedro dogajanja v razvitih družbah pa je »atomizirano individualro  uresničevan.je«
V prvem primeru j_e zgodovina rcducirana na velike »grandiozne družbene akcije«. v drugem pa na zgodcvine po-samrznikov. S količinskimi določbami »makro« in »mikro« skuša raznicjiti kvalitativne razvojne slopnje človeštva. Brez zgodovinc posameznikov sploh ne bi bilo nobene zgodovine družbe pa tudi ne »makro zgodovinc« in zato ni mogoče uporabljati kriterij »mikro ker ,je »mikro« v vsakem »makro« prisoten. Kot individualnost človck eksistira »mi-kro« ter drugače nikdar ni in ne bo, toda kot družbeno bitje je vedno eksistiral le kot zgodovina določcnp družbcne sknpnosti, danes pa eksistira na zgodovini svetovno podružb-Ijenpga človeštva, kar v ' temelju pomeni, da se ne razvija vcč nobena družbena skupnos; v okviru nekcga svojega načina proizvodnje, teir.eč se ustvarja svetovni način pro-iz.odnje celotne človeške skupnsti. Kolikor danes razlike še obslojijo in bodo še obstajale, one niso avtonomne, tem-vct se njihove razlike formirajo v sklopu svetovnega trga, pa ne rastejo ZGOI>J iz svojilv posebnosti. »Svetovni Irg« je samo enostranski. ekonomski izraz za svftovni način biva-nja človeka.  Vscobča povezanost  ljudi,  preko  svojega  skup-
nega načina reprodukcijr. ki ,jo ne smemo pojmovati zgolj kot reprodukcijo fizične eksistence, temveč bolj kot določcn način izražanja življenja ukinja vsako življenje človeka kot pripadnika nekemu razredu sloju. narodu, plemcnu, temveč ostane kot temeljna pripadnost, le še pripadnost k člove-škemu rodu, kot svojcmu resničnemu izvoru, svojemu domo-vanju in svoji bodočnosti Tem';!j te svetovnosti je podružb-ljeno delo. Zgodovinsko se karakter tega dela, to je njegova podružbljenost. formira iu pjikažc preko svojega nasprotja, privatnosti dela, in ravno v tej privatnosti se je pokazala nevzdržnost privatnosti — to se pravi, pokazal se je druž-beni karaktcr dcla. Družbeni značaj dela se ni pokazal samo preko prh'atnih del, temveč tudi preko strojncga, mehanizi-rancga dela. Družbeno dclo se tu pokaže kot sirojno dclo. Da pa je zgodovinsko stroj lahko stopil na mesto človeka, se je človekovo delo moralo najprej reducirati na enostav-ne mehanične gibe. Da bi stroj nadomestil človeka, se je človek moral spustiti na nivo ptioja. Diferenciacija teh-nične in družbene delitve dela je šla ob strani diferenciacije orodij. čim bolj se je človekovo delo poenostavljalo, tem bolj kompliciran je postaja' stroj. Clovekovo delo gre v par-cializacijo, stroj pa v strojni sistem, oziroma sistem strojev. Ko pa strojna proizvodnia postanc baza strojne proizvodnje, pa se ukinja zgodovmska predpostavka, s katero je stroj posredovan, omogočen s parcializacijo človekovega dela. Stroj postane posredovan s strojem. Parcializacija dela od-vzatne delu kvalitativnc razlike in s tem mu odvzame človeški značaj. Ce pravimo. da je clovek postal pritiklina stroja in je podrejen njegovemu gibanju, pomeni to hkrati, da je tudi stroj vsaj toliko podrejen, odvisen od človeka, da mora računati z njegovimi, četudi povprečnimi, psihič-nimi in fizičnimi sposobnostmi. To pomeni, da se stroj ni osvobodil tistega, kar je pri človeku najbolj omejeno: od fizičnih sposobnosti. Clovek, — proletarec, je posredoval stroj in sam je bil posredovan od njega. Ta proces se pokaže še v naslednjern: kolikor bolj se fizično delo v obliki milijonskih proletarskih armad formira za sebe, toliko bolj se v čisti obliki druga stran tega dela. znanstveno, umetni-ško delo formira za sebe v armadi intelektualcev. V avtoma-tizirani proizvodnji, se proizvodnja osvobodi fizičnih ome-jenosti človeka. Katera pot ostane za proletarca? Edino ta, da sprejme in _razv;je dalje tisto bogastvo, ki mu je do sedaj bilo pogoj, ki pa ga ni uslvarjal. To pa je vse du-hovno-umetniško bogastvo inteligence. To pa pomeni hkrati ukinitev inteligence in ukinitev prolctariata. Inteligenca se utopi v proletariatu, ko se ta razreši v človeštvo. To je eden izmed današnjih temeljnih procesov, ki se razrašča iz dneva v dan. Ni nujno, da smo ga prikazali s te plati, lahko bi ga še z mnogih drugih strani. Namesto da bi se veselili »mikrozgodovine«, poskušajmo v mislih svoje lastno delovanje  v tem  procesu!
Kar se tiče »metaindustrijske družbe«, ne vem na kakšni osnovi Krambergei domneva, da jo je mogoče »spekulativno izpeljati iz določenih abstraktno-teoretičnih postavk«, nc da bi se je bilo mogoče zamislili? Kramberger sicer pravi, da se je ni mogoče danes »stvarno sociopsiho-loško« zamisliti, toda ah se jo je mogoče drugače zamisliti »sociopsihološko«. Ka.i pa je to? Nič drugega kot spektula-tivna izpeljava iz določenih »abstraktno-teoretičnih postavk«, kar je enako,  izpeljati jo iz zmešnjave v svoji glavi.
Zanimivo bi bilo zvedeti, v katerih »ontoloških interesih« je zasidrana ameriška družba (ZDA). Znano je, da je bur-žoazija za svoj »ontološki intcres« proglasila privalno last-nino produkcijskih sredstev kot kapital. Ta »ontološki in-teres« kapitalistične družbe je moral sprejeti tudi delavskj. kolikor je moval obstajati kot razred. V tem smislu je bil to »onlološki interes- celotne kapitalistične družbe. Sužnjeposestniška družba ,je za svoj »ontološki interes« proglasila suženjstvo, fevdalizem, tlačanstvo, socializem uki-nitev države, mzredov idr. Nadalje beremo, da ima ta ameriška družKa preveč »zaslombe v ljudeh in stvareh«. Ali mogoče Krimberger pozna družbo, ki nc bi imela »za-slombe v Ijudeh in stvareh<-? Ce' jo, potem sem prepričan, da kot avtentičen projekt nesmisla obstoji edinole v nje-govi glavi in njcmu podobnih projektantih. če ,je z nare-kovaji besede »zaslombe« hotel dati besedi posebno socio-loiško-ekonoinsko vsebinc. potem bi jo moral dati tudi besedam   »Ijudcin  in  stvarcii«,  toda  n<»   •/   r,a/;kova,ji.
Nič  ni  čudnega,  da  nam  je  Krambcrgcr  postregel  tudi
z receptom, in, ki je po mnenju avtorja edinu učinkovit, kako se premaga neenakost med razvitimi in nerazvitimi deželami. Izgleda, da recept ni produkt njegove glave, ampak ga nam je sanio predstavil. Ta recept vsebuje na-slednja  dva  clementa:
a)  »centralizirati«   prvotno   aiiumulacijo   »kapitala   na   na-cionalnem   (državnein)   mvoju  in
b)  forsirati   avtarktično   industrijsko   produkcijo.« Druga točka je napačna.  V  naravi industrijske  proizvod-
nje je, da $e ona vključuje v svetovni trg. Prijemi avtarkije so danes zelo uemočni, ali pa »o obsojeni na zelo kratko življenjsko dobo. Ne gre za avtarktijo nerazvitih, temveč nasprotno, da se jim omogoei, da se čim bolj enakopravno vključujejo v svetovno tržišče. Mogoče je Kramberger mislil dialektično, da bi jim šele relativni avtarktičnost omogočila, da bi se enakopravneje vkl.jučili v svctovno tržiščc? Če je tako mislil, bi moral +• di tako povedati. Vendar še kljub temu poudarek ni na avtarktičnasti, temveč na vključe-vanju. Gornji dve točki Krarnbergerju tudi zadostujeta, da lahko govori o »koraunizmu nerazvitih«. Oboje pa smo že zdavnaj srečali in se srečujemo v razvoju kapitalističnih dežel!
Pri izgradnji materialne baze nerazvitih je Kramberger družbo lepo položil v s-voj Lzmišljeni »inkubator«, iz kate-rega niorajo biti »dosledno izločena kakršnakoli protislovja v nagibih«, ki jih je treba. ko se pokažejo, nesentimentalno zatreti. Torej obstoji vs<> ta protislovnost, da obstaja mož-nost posebnih nagibov, ki pa se stvarno tudi nenehno po-javljajo. Kot kažc, se protislovnost ne da zatreti s Kram-bergerjevim »inkubatorjem«. Nujnost »forsiranja centralno družbenega projekta« je postavijena kot aksiom, da bi se prišlo h Krambergerjevi »mikrozgodovini«, »avtomatični re-produkciji«, ali h »konstituiranju avtomatične razvojne spi-rale« in končno k »rehabilitaciji individualne realizacije«. Ta rezultat je po mnenju Krambergerja treba tako sprejeti kot zakon težnosti. Zakon težnosti, njegovo delovanje je obsto-jalo neodvisno od posamienih ljudi in tudi človeštva, Kram-bergerjev rezultat pa ne obstoji brez Ijudi. Ce je že »objek-tiven rezultat«, pa je nesmiselno zapisati, »da je od posa-meznika neodvisen«, če pa san hkrati zagotavlja, da je »rezultat zgodovinskega delovaa,'a generičnega bistva«. Ce je že rezultat delovanja, potem od delovanja posameznikov rie more biti neodvisen, druga stvar pa je, kakšna je na-rava te odvisnosti in  kakšne narave je  rezultat.
Tudi nujno forsiranje materialne baze nerazvitih brez kompromisa in, kjer morajo propasti vsi individualni pro-jekti, ki niso v skladu s centralnim dmžbenim projektom, je treba dati na rešeto. Zgodovina dosedanjega razvoja ne-razvitih dežel, med katerimi so bile na začetku tudj mnoge socialistične dežele, kaže, da ni šlo brez kompromisa. Kaj je pomenil NEP v SZ za časa Lenina? Kompromis, ki ni bil zrav nič zaželcn in v skladu s splošnim, centralnim druž-benim projektom, to pa-hkrati pomeni da so se realizirali tisti individualni projektf, >ii so centralnemu nasprotovali, in torej niso tako klavrno propadli, koi si v svoji glavi domišlja Kramberger. Marx v Komunističnem maaifestu govori o kompromisu z drobnim proizvajalcem v graditvi socialistične proizvodnje. Tuui narava individualnih odpovedi je v dobf »forsiranega razvoja materialne baze nerazvitih« »zelo različna: niso se samo odpovedali potrošnim dobri-nam, temveč so se moral odpovedati tudi privatni lastnini proizvajalnih sredstev. Odpoved vsekakor ni bila vsesplošna in še manj edina, enovita Realizacija individua je obstajala. Nekateri so se realizirali kot birokrati, drugi kot inteligen-ca, tretji so se realizirali, da so nastopali proti tem in dru-gim oblikam realizacije. Kramberger sicer zahteva »indivi-dualno realizacijo« v taki družbi, kjer si bo lahko tudi »najbolj prozaično egocentrični in atomizirani, socialno ne-osveščeni po^ameznik . . . izračunai največ šans zase v njeni strukturi   sami   in   ne   izven   nje«.
Tudi v Krambergerjevi »makrozgodovinht si neosveščeni individui niso »izračunavali šans« izvtn družbe, osveščena individua kot sta bila npr. Marx in Engels pa sta si za te neosveščene individue — proletariat izračunala šanse izven njihove družbe, toda samo preko delovanja v družbi. Izra-čunala sta si šanse tudi izven Krambergcrjevcga »prozaične-ga egocentrizma . . . in atomiziranega individualnega uresni-čcvanja, ki se napovedujeta kot osrednji značilnosti raz-vite   družbe.   »Ali   Kramberger   ne  misli,   da   bo   zaradi   ne-
M. MARKOVIC:
SOCIALIZEM
IN BIROKRACIJA
Hrvat.sko iilozofsko drusJvo je prcd hiatkim začeio iz-dajati dvomesečno revijj PRAXIS. Do sedaj sta izšli dvc šte-vilki. V drugi je objavljenih 11 referatov s simpozija Kor-čulska poletna sola pol skupnim naslovom Smisel in per-spcktivc sccializma. Objavljamo osrednji del referala Mi-hajla Markoviča Socializcin in samoupravljanje, ker meni-mo, da dcolj izčrpro ob^avnava probleme, o katcrih je Tribuna  že   pisala  in  ki  so  danes  tako  aktualni.
I. POLITIČNA  ODTUJITEV   V   SOCIALIZMU
Pod POLITIKO v najšifšem smislu besede razumemo vse tiste ljudske dtjavnpsti sprejemanja in realiziranja odločitev, s katerkni se rcgulirajo in usmerjajo pomembni javni druž-beni procesi. Politiko v razredt.i družbi je Marx pravilno iinel za siero odiujitve. Ko< parcialna družbena zavest, izo-lirana od morale, znanosti, iilozofije popolnoma pogojena s partikularno pozicijo iti interesi odgovarjajočega razreda, je morala biii cna izmed oblik prakse, s katero posameznik permanentno zgreši realnc možnosti realizacije svoje Ijud-ske   biti.
Kaj se zgodi s politiko po ukinitvi vladajočega razreda kapitalistične družbe? Dokler traja revolucionarni proces politične in ekonomskc moči buržoazije, se gode pomcmbne spremembo: v temeljih sc ruši državni aparat stare družbe, meščanske partLje izginjajo politika dobiva velik pomen, ker postajajo predmet politike, to je predmet revolucionar-nega reguliranja in usmerjanja, tako ekonomika kakor tudi znanost, kultura in nmetnost, in, kas: j& posebno pomemb-no, prihaja do politične aktivizacije zelo širokih slojev Ijudstva: veliko število ljudi ncposredno sodelujc v pro-cesu političnega preoblikovanja slare družbe, . ali vsaj živo občuti, da od njihovega stališča zavisi nadaljnji potek dogodkov.
Toda čim več časa_ preteče. po uspešncm rcvolucionar-nem sporedu z nekdanjim vladajočim razredom, vedno bolj očitno se kaže tendenca skrajne koncentracije celotnega od-ločanja o vseh bistvenih druzbenih vprašanjih v rokah omc-jene grupacije voditeljev. Ti odločajo v imeau drugih, več-krat z njihovo privolitvijo. včssih ce'o z njihovo resnično aktualno in potencialno podporo. Toda brž ko se je v druž-bi izjršila lakšna ostra razdelitev na tiste, ki so trajno poliiični subjekti, ki sprejemajo in izvršujejo odločitve, in tiste, ki so trajno politični objekti, ki so ¦ poklicani samo za to, da se s temi odločitvami strinjajo in vedejo v skladu z njimi, ni (ežko odkriti vseh bistvenih potez političnc odtu-jitve.  Namreč:
1. Človek izgubi kontroli, nad poiitičnimi institucijami: državo, partijo itd., katere je ustvaril in ki funkcionirajo v njegovem imenu. Od tod njegovo občuije nemoči: on ni del političnega procesa in nim;> nikakrštiega vpliva na potek dogodkov.                                                   '
2- Človck se v birokratski družhi odlujuje od drugih Ijudi, bodisi da spa-Ja med tiste, ki vladajo, bodisi med tiste, nad katerimi se vlada. V prvem primcru se v njem razvija posebno nehumano občutje za hierarhijo, za družbeni p*oloža,j: ko si izbira tisle, c katerimi želi vzdrževati bližje odnose, mu ni primarno, kaj drugi človek JE, ampak kakš-no FUNKCIJO ima. Funkcija se druži s funkeijo in ne človek s človckom. V drufgem primeru prihaja politično apa-tični posameznik v družbi, v kateri je vse podrejeno poli-tifci in v kateri je njegov vipon ali padcc precej odvisen od
tega, kaj o njcm mislijo v močnih pulitičnih institucijah, često v situaciji, da pred drugimi igra vloge, ki mu nc leie, upoštevajoč,   da   igrajo   podobne   vlogi   tudi   oni.
3. V birokratski družbi preneha biti politična dejavnost USTVARJALNA. človek, ki se z njo ukarja, se odtujuje od svoje bistvene potrebe in možnosti svojcga človeškega na-čina bivanja. Diskusije, za kat",re so že vnaprej napisani sklepi, volitve žc vr.apivj določenih kandidatov, kritike, za kaicre se že vnaprej ve, da ne bodo imele nikakršnega nčinka in da so samo del nekega posebnega riluala — vse to dodaja politični dejavnosti popolnoma manifestativni zna-čaj   in   jo   spreminja   v   rutino   in   prazni   formalizein.
-1. Končno vsi ti pogr.ji privcdcjo do popolnega razcepa »ačina, kako človek političur eksistira, in njcg6vega avten-tično možnega bivanja. Eno izmed obiik tega konflikta opa-zimo pti tistih, ki se zaveda.jo. svoje degradacije in ki vedo, da je n.jihova oportunistična ali biiokratska cksisteiica dalcč Lzpod nivoja tistega. kar bi LAHKO bili in kar bi MORALI biti.
Ta analiza kaže, da so v postkapitalistični družbi. ki se giblje k socializmu, možne drastične cblike politične odtu-jitve, kolikor se je revolucionarna elita spremenila v biro-kracijo in kolikor se jo iistaliia lazdelitev Ijudi na poli-lične   subjekte   in   politične   objekte.
II. BISTVO   BIUOKRACUli
To je pojem, ki je v svoji aphkaciji na družbo prehod-nega obdobja doživel nedvomljivo posploševanje. V kapitali-stični diužbi je birokracija aparat strokovnjakov — izvrše-valcev in se more v večji ali manjši meri identificirati z družbeno grupo, ki konstituira državni aparat in opravlja izvršno oblast. Tako Marx kot Lenin — prvi v analizi dr-žavljanske vojne v Franciji, drugi poscbno v svojih ppsled-njih spisih — sta .se zavedala nevainosti, da bi se po uspešni politični revnlucijl oblikovair. iz vrst samih vodi-teljev ' zmagovitega dclavskega razreda nova birokracija. Stalin pa je kmalu po Leninov« smrti spremenil ponien izraza — od tedaj se je imenovai »birokratski« saino dolo-čen liladon, superioren, rulinsko fonnalističen odnos neka-lerih funkcionarjev do navadnih Ijudi in njiliovih problemov.
Šele kritika staliniz ua je ponovno postavila na dnevni red problem birokracije kot družbene grupe, ki je tnono-polizirala v svojih roka) vso politično moč. Toda ves ta kompleks različnih več ali manj revolucionarnih pojmovanj, ki jih imenujemo kritika stalinizma, je imcl tudi svo.je sla-boyti. Sam pojem birokiacije ni bil nikoli pojasnjen na zadovoljiy način, najpogosteje se niti ne poskuša dati nje-gove  analize.
često z ogorčenjem tudi tisti, ki so sami do določene stop-njc birokrati: tako se včasih zdi da ,je birokracija postala avetinska sila, zoper katero so vsi in ki jc ni mogoče lokalizirati.
Na drugi strani pa sc gre v razširjevanju pojma birokra-cijc tako daleč, da se birokracija Identificira z vsuko druž-heno grupo. ki upravija in usmerja družbene procese. Tako se torej govori, da politika sama ustvarja birokracijo in da je birokracija nujno pavezana z obsto;em funkcije cenlra-liziranega planiranja v dmžbi. Tu se zelo nediaiektično uporabljajo pojmi POLITIKA, CENTRALIZACIJA in PLANI-RANJE. Tudi y razviti socialistični dj-užbi bodo obsta.fale funkcije upravljanja in usmerjanja in to raviio S STALIščA CELOTE, torej na nivoju ceatralnih družbenih organov. Brez tega si ni mcgoče predstavljati racionalne kontrole družbcne proizvodnje, o kateri govori Mfapx kot o bistveni značilnosti   družbe   prehodnega   obdobja.
Ljudje, ki izvršujejo te funkcije upiavljanja, ne spadajo že S SAMIM TEM mec bis-okracijo, v tern smislu lahko razlikujemo politiko samoupravljanja in birokratsko polš-tiko. POLITICNA BIROKRACIJA JE TRAJNA IN KOilE-RENTNA DRUŽBENA GRUPA, KI SE S POLITIKO LKVAR-JA PROFESIONALNO, KI SE JE OSVOBODILA KONTROLE MNO2IC IN KI SI ZAHVALJUJOČ SE NEOMEJENI MOCI RAZDEL.IEVANJA PRETEKLEGV, OPREDMETENEGA DELA, ZAGOTAVUA MANJŠE ALI VECJE MATKRIALNE PRIVI-LEGIJE. Vsak od teh pogojev je Nl!JEN, loda šele vsi skupaj  predstavljajo   popo]n  pogoj  za  obstoj   birokracije.
1. PROFESIONAMZACIJA POLITIKE je pr\i korak k uresničevanju izoliranesa. zaprtega in v odnosu do ostale družbc  zelo  solidarnega  družbenega  sloja.   V   tem  smislu  jc
birokracija tisti družbeni sloj, ki si pnzade\a trajno ohra-njati princip parcializacjje v družbi, ki ga je v procesu re-volucije že začela presegati. Po ukiiiitvi buržoazije kot raz-reda so vsi družbeni sioji, razen birokracije, zainteresirani, da bi postala politična dejavnost splošna, javna dejavnost, dostopna vsem in da bi bila moralna, pravična, filozofsko osmislena, znastveno utemeljeiia — da bi torej postala iz posebne parcialne sfere družbcnt zavesti in dejavnosti mo-ment   racionalne  in  bumane  človeške  prakse.
Z. OSAMOSVAJANJE BIUOKKACIJE OD MNOŽIC, v ime-nu katerih upravlja, se sestoji v tem, da se volitve spremi-njajo v čisto fonno, da se odgovornost volilcera zamenjuje z odgovornostjo partijskun lorutnom in da o kakšni zatne-njavi s strani volivcev ni nobenega govora — pač iz pre-prostega razloga, ker so ti atomizirani, medsebojno izoli-rani in kot posamezniki nemočni. \ bistvenih ekonomskili in političnih procesih take družbe je največje število ljudi trajno v položaju objekta godovine. So množica, ki daje potrebno materialno energijo za realizacijo navidezno kolek-tivne volje, katero posreduje birokracija. V takih pogojib je dejansko birokracija edi"i historični subjekt. Daleč od tega, da bi bila del proletariata, v katerem bi prihajala do sa-mozadevanja in praktičnega izvrševalca kolf.ktivna volja pro-letariata, doscže birokracija, da proletariat in ostala mno-žica družbe sprejmeta njegovo posebno voljo kot svojo in postaneta instrument njegove praktične izvršitve. To je naj-višja oblika »pi-ebrisaiiGsti razuma«, ker razumu personi-ficiranemu v birokraciji, uspeva, da delujejo Ijudje, ki imajo normalno svoj lasten smoter, na stvari, kot da so tudi sami stvari, zaradi uresničitve nekega zunanjega smo-tra. Obenem pa je to tudi najvišja in najbolj subtilna obli-ka n- likacije; uikdar se ni ?. ijudmi tako uspešno inani-puliralo
.,. .>.KOK.itACIJA IMA POPOLJNi MO.NOPOL NA ODLO-ČA.\JE O DISTRIBUCIJI IN UPORABI MINULEGA, OPRED-METEiNEGA DELA. REDNO GA IZKORIŠČA, DA BI IZBO-JEVALA ZASE RAZNE MATERIALNE PRIVILEGIJE. In to nl slučaj, čeprav ie zg-otlovina zabeležila tudi posameziie prirnere skromnnsti Mn asketstva. Kot družbeni sloj se biro-kracija rekrutira iz vrst ljudi, ki nimajo več nikakršnih idEalov in katerih človcške potrebe so ostale precej nerazvi-te. Potreba po posedovanju družbene moči je iemcljna živ-ljenjska potreba birokrata. Tcla moč se poleg ostalega doseže tudi s posedovanjeip in neomejenim razpolaganjem s stvarmi. Najdražji avtomobii, stilno pohištvo, osebni šofer itd., vse to so za birokrata predvsem simboli njegovega družbenega statusa, stopnje njegove moči. Prvotno zelo po-sredno razviti nagon po pose'lovanju in ra^|polaganju lahko postane dominantni motiv že v dragi generaciji birokratov. S tem postane pozneje tisto, kar je bilo v začetku tipično ideološko stališče — poskus racionalizacije in opravičenja odnosov eksploaiacije, k; niu samemu, komaj formiranemu birokratu, še ni popolnoma jasen — izrazito cinično in hipo-kritsko stališče: sedai često ne verjame več svojim besedam, vendar jih uporablja iz progmatičnih razlogov — da bi za-vestno prikril neko novo oblik • eksploatacije. Pokaže se lastnino nad proizvajalnimi sredstvi. torej,  da za ukinitev eksploatacije ni  dcvolj ukiniti  privatno
Fojem biiokracije, ki je tukaj podan — je teoretičen pojem. Na preprost način označuje razvito, polno obliko, tega, kar se v stvarnosti nahaja na različnih stopnjah raz-voja, ali kar ima sanio nekateie od navedenih znaeilnosti. Kadar se torej goVorj o konkretni, empirični stvarnosti ncke dežele, je treba včasih govoriti j TENDENCl k birokratiza-čiji in o tem, da so posameznik- toliko veeji birokrali, ko-likor ttolj kažejo  navedene  oblike.
Napačno hi biio IDENTIFICIRATI birokrati.jo s slojem proicsionalniii potltikov v socialističiii družbi. Birokrati so tudi med voditelji in organizatorji na podrotju gospodar-stva, znanosti in umctnosti. Poleg tega si nekateri politiki prizadevajo preseči hirokratizem j. progresivno realizacijo sistcma samoupravijanja, m pa tudi malo politikov, v kate-rih   se   borita   revclucionav   in   birokrat
Po drugi strani pa ni razloj;a da bi strogo ločili med pojmoma političnrga vrha in birokiacije v smislu izvršnega aparata oblasti. Pod doiočenim; druibenimi pogcji, ki so v predhodnem razpravljanju specificirani, se pnjem birokra-cije nanaša i:a lemeljne nosilce družbene moči, torrj pred-vsem   na   politične   vrhove   družbe.                      Prev.   1).   D.
osveščenosti individua ael« leosveščen in siromašen tudi njegov »izračun šans«, »pi skU in »individualna realiza-cija«?
Ustavimo se tudi ob »a|iomatizaciji družbene reproduk-cije dosežene družbene struiBrc«. Vidi se, da tu Kramber-er pod »avtomatizacijo« nepojmuje avtomatizacijo tehno-loškega proizvoinega proceg diužbene reprodukcije. Pro-ces družbene reprodukcije Wim> družbene strukfure nikoli ni imel in ga ne bo, kaAterja avtoriiatičnosti. Bistvene črte določene družbcne striAre sc res lahko stalno repro-ducirajo, toda nikar ne avfcatično. Ce postaja tehnološki proces avtomatiziran. ne Bpeni, da je z njim družbena reprodukcija postala avt nKpna. človek nasprotno vse bolj zavestno usmerja celotno dpbcr.u reprodukcijo. človek za-vestno usrncrja tudi sanio ittcmatiziranje. Marks je npr. za Krambergerjevo »mikro^pidovino« poda! naslednji dve splošni   značiluosti:                '•
a)  da  bo  svobodni   razvtfproizvajalnib  sil  SAM  predpo-stavka družbe in bo  ivoril: (no reprodukcijo ter
b)  da   bo   svobodni   raz» | posameznika   POGOJ   za   svo-bodni   razvoj   vseb   in   obr* R.
»SVOBODNI«, »SAM« iAPOGOJ« so temeljne značilno-sti nastopajoče zgodovine, ] se bodo stalno reproducirale, toda nikakor ne avtornatičn Ta POGOJ seveda nikakor ni isto kot Krambergerjev *izr| in šans«, ker ta POGOJ izklju-čuje   »socialnega   neosveščem i individua«.
Preostane nam še pretra bambergerjeve »neposredne iz-kušnje«, ki ga vodi k »prepi ttemu obrazcu, da je stabilnost družbe in družbenega razvo premosorazmerna z narodiiim dohodkom večine prebivalsto v njej«, kar mu omogoči za-ključek, da očitno niti v,ZD(. niti v SZ »ne bo več nobene nsodnejše revolucijen^ne napredne in ne reakcionar-ne. Ta izkušnja je rcs tak#^neposredna«, da je samovolj-no zrasla v Kianiborgcrjevtt(iii>i in jo bomo ukinili skozi posrednost in z njo omajatt; utabilnost« in »preprosti obra-zec«. Nekaj posredovanih lkatkov: od leta 1946 do 1955 je bilo v ZDA 42.300 stavk ijev njih sodelovalo 26,5 inili-jona ljudi. Sarao leta 1957 k bilo \ ZDA 3825 stavk, v ka-terih je sodelovalo 1,9 miliMa dciavccv. Ko je bila stavka kovinarjev v ZDA leta 19, se je na eni strani znašlo 12 korporacij, ki proizrajajo>.IS odst. jekla v ZDA, na drugi strani pa 500 tisoč delavcev. Esenhower se je poslužil Taft-Hartleyevega zakona in sidftat je zaradi tega tožil vlado pri vrhovnem zveznem s<M|Ru, češ da je bilo lo proti-ustavno. Sodišče je poirdiloSutavnost ukrcpanja vlade. Kor-poracije so očitale sindikata, da so država y državi. Iz navedenega ne sledi argumeM proti Krambergcrjevi hipotezi o dvomljivosti revolucije v 4tj deželi, temveč sledi le argu-ment proti njegovi tezl o sonlnosti te družbe. Ce bi Krani-berger zahteval razširite\ i(|l argumenta, mu bom z vese-ljem ustregel. Ti skromni piatkj in primer pa hkrati tudi kaže, da ne bo tako liitro Jdnec »makrozgodovine«, kar je zelo dobro ugotovil tudi pflbjni papež Janez XXIII. v en-cikliki Mater et magistra, il pravi, da posameznik v druž-bah, — kjer se po Krambifceriu dogaja »atomizirano indi-vidualno uresničevanje« — Biničesar ne more bistveno vpli-vati in se čemu upreti izl^ organizirane akcije, je torej nekakšen glas vpijočega »«iščavi. Njegovo »individualno uresničevanje«  je  torej   tu SH omejeno.
Na koncu svojega dolf^a sestavka, kjer Kramberger lahkotno, »elito Slovencer^ nunreč fičkarje«, iz makro-zgodovine prestavi v mikMgodovino, ko se znajdejo »na delovnem mestu, na seji s^Boupravnega organa, y avtomo-bilu na cesti, na vrtu prei-kišo. samo v zgodovini, kakor smo si vajeni predstavljati jb besedo, ne več« — se izkaže vsa skrivnost Krambergerjema pojmovanja zgociovine sploh in ne satno njegove »mikniin makrozgodovine«. Ne zaveda se, da vožnja z avtomob B in udeležba na seji satno-upravnega odbora predstav in vsebuje ter je sploh mo-goča le v zgodovini določe družhenih skupnosti. Je torej v teh primerih Krambergei li individualnih realizaeij prav toliko njegov« »makrozgo< b« kot »mikro«. Kramberger nam s pomočjo jezikovne eratije, da namreč glagol in osebek iz ednine prestavi »ožino, vsili popolnoKjii/dolo-čeno svoje pojmovanje i nvVne. L'pam. da ,\c. 'riinogo takih. ki si niso »navaje ts&o pr( dstavljati zsodovino. kot Kramberger.                                                 Andrej Kirn
i
zgolj privatnih motivotM takem vedenju /e nekaj nebogljenega. Poezija, čm res dobra, ne potrebuje nobenih zagovornikov mffo, ker si jih sama, s svojo lastno močjo nejmhoma ustvarja. Ravno v tem pa je najvišji domza njeno resnično vred-nost.                             m
Tovariš urednik, bimm malo daljši, kot sem prvotno nameraval. FeBr sem bil prisiljen odgo-voriti na izrečene očitmčeprav bi si zanje želel, da bi bili malo bolj naJmin precej manj osebni.
Ljubljana, 14. janummS65.
¦                      Drago   Šega
¦                                              i
Zakonodajni  vakumj   s še vedno   toJikšen,  da
se lahko  naslomim  le;    ob5e  daloobe uiatave in
ustavno  analogijo. Čep    tak okvir ne moire dati
kompletnega   projektaji   iostuje,  da .osvetlirn   ne-
katere akte. To velja \    za pravni status revdj.
Izhajam  iz  ustavne   kla    acije   delovnih   organizacij   in
o   skladnosti   take  ustavne    idifikacije  in   pariteta   »mate-
rialnih«  in »duhovnih« dot    torej  ne sodi v predmet mo-
je   razprave.   To   sem   stoi    ito,  ker  sem   prebral,   da   i?
delovnih  organizacij  poseli     družbenega  pomena.  Presoja
takega ustavnega statxisa d<    ih organizacij posebnega druž-benega   pomena,   izvirajo  pBjjnosti   ustanoviteljev   za   tiste
AAALA GALERIJA
BRANKO MIL.IIS
Ta beograjski grafik se je predstavil z vrsto del, ki vsaj nekoliko izstopajo iz generalne usmeritve Male gale-rije. Težko bi ga uvrstili v katerokoli občeveljavno umet-niško smer, še najbolj soroden je surrealizem. Toda to je premalo, da bi ga lahko opredelili, ker zadeva le formalno plat njegovih del. Zato se bom raje zatekel k delom samim in poskusil racionalizirati njihovo funkcioniranje. Zato sem izbral nekaj po mojem mnenju najpomembnejših ekspo-natov' in jih bom analiziral.
Mogoče najbolj izrazito delo na razstavi je »Nočnik«. Tehnika je kakor pri vseh ostalih grafikah akvatinta. Na temnem ozadju plava grozljiva figura. Trup je pravokotnik nekoliko svetlejše barve kot ozadje. Znotraj tega pravokot-nika pa so svetlejši mali pravokotniki, osrednji ima barvo papirja, na katerem je grafika odtisnjena, s skrivnostnimi 2aiaki. Nad telesom je nepravilen obroč glave, spodnji del trupa pa ploskev v obliki črke T v trfeh barvnih tonih, jedro je temno, plast okrog jedra je svetlejša in svetel okvir. Tla, nad katerimi figura lebdi, so prav tako tonsko in ploskovno zdiferencirana. Srednji del je najsvetlejši in v že znani tonski skali prehaja na levi in desni v temno. Vsa kompozicija je grajena z ozirom na vertikalno sime-tralo.
Ta dolgočasni opis je potreben za nadaljnje izvajanje. 2e iz opisa sledi, da je delo organizirano okrog navjpične simetrale. Vsebina te vrste kompozicije je mir in ustalje-nost. Tonsko oziroma barvno pa je grafiko gradil na kon-trastih med svetlim in temnim, le z dvema prehodnima to-noma, kar povzroča občutek neke skrivnostne dinamike, uklenjene v geometrično obliko trupa. Ta uklenjenost je poudarjena še z razdelitvijo barvnih ploskev. Male svetlo-sive pravokotnike s svetlim v sredi oklepa temnejši pra-vokotnik, vso figuro pa temno ozadje.
Kot nasprotje tej logični, vase zaprti zgradbi pa je zgoraj na zgornjem delu upodobil svetli nepravilni obroč glave, razkrojen s temnejšimi lisami, notranjost obroča pa je temna s svetlimi lisami, notranjost obroča pa je temna s sivimi lisami. Zdi se, da je glava nastala po eksploziji pravilnega telesa in je izrazito dinamičen element.
Dejstvo, da figura nima stika s plastjo tal, daje sliki tonski odnos iracionalnosti. Vsa podoba izžareva notranjo napetost, zavrto notranjo dinamiko, ki se je sprostila le v glavi.
Slikarjev svet se kaže skozi to podobo kot nasilno urejen, toda poln dinamike, s prisotno možnostjo presko-ka v drugo stanje, ki je tudi nakazana. Vkalupljenost in izoliranost je osnovna vsebina te pddobe, vendar se avtor ob tem ne počuti nezmožnega akcije. Z mistično eksistenco figure je prikazal absurdnost položaja osamljenega, alieni-ranega človeka, obsojenega na golo eksistenco.
Druga pomembnejša grafika je »Ustavljeni čas«. Isto ploščo je uporabil pri »Rodovitnih oblikah IV.«, le da je pri »Ustavljenem času« plošča razrezana. Plošča je okro-gla, z nepravilnimi koncentričnimi krožnimi izseki, ki so na grafiki svetli na neenotni temni podlagi. V srednjem
krogu so majhni svetli krožci, kakor grozdne jagode, ure-jene v koncentričnih krogih. »Rodovitne oblike« se zde le eksperiment za ustavljeni čas. Zdaj je ploščo razrezal na 11 kosov nepravilnih oblik in jih razporedil okrog središča tako, da dobi gledalec vtis, da je plošča pravkar razpadla." V bistvu je princip identičen z tistim iz »Nočnika«. Svetlo jedro iz majhnih svetlih krožcev je vklenjeno v težko maso temnih koncentričnih krožnih izsekov, le da je v »Rodovit-nih oblikah« glede zaprtosti še bolj konsekventen. »Ustav-ljeni »čas« pa je reakcija na ta ekstrem — ploščo je razbil. Pravzaprav smo priče eksploziji jedra, ki je uničila utes-njujoči oklep in še trenutek pa se bo razširila v prostor. Prvi odtis je koncentriranje energije v jedru, drugi je spro-stitev te energije v nenadni eksploziji, ki lahko povzroči katastrofo ali osvoboditev. Zaradi negotovosti posledic in hipnega dogajanja je naslov »Ustavljeni čas« utemeljen. Tudi »Zapuščeno mesto« izraža podobno občutje ab-surdne eksistence. Na tleh iz zrnc, svetlejših od ozadja, sta dva svetla kvadrata, Eden rahlo nakazuje iluzijo prostora, na tleh je najrazličnejša ropotija, ki so jo ljudje nekoč uporabljali, Nad njim pa je siv romb. Ti dve svetli ploskvi sta vklenjeni v popolno temo, vmesni stopnji pa so tla in romb strehe. To je pošastno mesto, ki se je kdo ve zakaj ohranilo in živi naprej svoje skrivnostno, razumu naspro tujoče življenje navidez brez smisla, v resnici pa uteme-ljeno z absurdom. Ta slika nam pripoveduje isto kot prejš-nje, le da z drugimi, manj posrečenimi sredstvi. Podobno učinkujejo vsa razstavljena dela. V razmerjih elementov je izražena resničnost umetnikovega sveta in realizirana potreba po kompleksnem komuniciranju s soljudmi in last-nim bistvom. Z delom je fiksiral svoje mesto v svetu in delo zdaj pomaga fiksirati naše.                Braco Rotar
LA MOSCHETA AL|
KOMEDIJA 0 FINEM
GOVORJENJU
m
Pri letošnji uradno prvi premieri Slovenskega gledali-šča iz Trsta (Kreft, Po brezkončni poti) smo morali žal ugotoviti, da je izbira slonela na čitalniški zaverovanosti v mit, ki naj bi pomagal v rodoljubnem združevanju. Pri po-lomu realizacije se je še enkrat izkazalo, da so koncepti iz prejšnjega stoletjd danes tudi v zamejstvu neplodni, pa čeprav bi morda kdo skušal enačiti ogroženost našega ta-kratnega slovenstva z današnjim položajem Slovencev v tujem okolju. Edino smiselna rešitev je verjetno le v ne-posrednem vključevanju na kvalitetno enakovredni ravni v matično kulturno in političrio situacijo, oziroma njeno preseganje skupno s kvalitetnimi prizadevanji v Sloveniji sami. Zato ni važno izključno le dejstvo samo, da v Trstu obstaja slovensko gledališče, ampak je tudi važno, koliko je kvalitetno, oziroma vsaj, koliko je kvaliteten njegov koncept.
Načrt njegovega letošnjega repertoarja nam vzbuja brez dvoma več zaupanja kot otvoritvena predstava. Večer sodobne slovenske d-ramatike (odlomki iz S. Vuge, Torkar-ja in Kozakovih Dialogov), Ugo Betti, slovenska noviteta zamejskega avtorja, škofjeloški pasion, Brechtova Mati Korajša in še kaj nam priča, da vsaj koncept ni šablonski in prirejen le za manj zahtevno občinstvo (za katerega pa se resda mora tržaško gledališče zaradi razmer, v katerih živi, boriti bolj kot katerokoli drugo slovensko gledališče).
Neuradna — časovno zgodnejša — letošnja otvoritvena predstava tega gledališča pa je bila renesančna komedija »La Moscheta ali komedija v finem govorjenjm, ki jo je v 16. stoletju napisal Angelo Beolco-Ruzante. Komedija je še danes živa v svojem oblikovanju trdoglavih, premetenih, uživaških ali pa omejeno dobrodušnih značajev in nam je blizu s svojim prešernim zanemarjanjem fabule, ki ji v glavnem le pretveza za prikazovanje tipov v določenih si-tuacijah. In če je morda kdaj potrebovala lascivnosti in spolzkosti v besedah, da bi ugajala in razbijala staro ob-čutje sveta, jih danes ne potrebuje več, ker nam ni važno, kaj igralci pripovedujejo, ampak to, v kaj jih avtor — se-
veda tudi z njihovimi besedami — pred nami oblikuje. (To je namig, da bi režiser mirne duše lahko marsikaj izpustil, ne da bi se moral bati očitka moralnega puritanstva.) Prist-no mediteranska živahnost, ki se je pozneje razvila v spe-cifično komedijo »dell' arte«, se tu nezadržno kaže v svoji čisti obliki, pokojni tržaški igralec Modest Sancin pa ji je dal popolnoma adekvatno obliko v sočnem tržaškem na-rečju. In če sem prej govorila o vključevanju našega za-mejstva v slovensko skupnost, sem seveda mislila na tako vključevanje, ki bi obenem ohranjalo vse svoje specifične Idstnosti in prav s tem to skupnost bogatilo. Prav ta medi-teranski element, ki drugače Slovencem manjka, pa je ena od takih specifičnosti. Beolcova komedija, tako kot že prej Goldonijeve Primorske »drahe in Držičev Lazar sp'd klanca (Tripče da Utolče), je bila enakovredno ponašena lahko le v sorodnem tržaškem dialektu in ambientu. Infiltracija tega elementa preko naših »mediterancev« pa lahko Slo-vence samo dopolnfaje in jim dodaja še eno dimenzijo. Tržačani bi seveda lahko našo kv\luro dopolnjevali še v marsičem, v tej predstavi je prišel do izraza pač le ta ne-potvorjeni temperament iru že to je precej. In če je bil na primer tržaški igralec Milič v vlogi Matevža kdaj bolj ne-roden kot blesteč, smo si le — posebno v začetku — lahko predstavljali pristnega domačega »mulota«. Nasprotno pa je Stane Sever kot gost pri vsej svoji veliki vlogi vseeno bolj dajal vtis briljantno igranega mediteranstva, kot smo ga pač vajeni iz prevodov podobnih italijanskih gledaliških del pri nas. Razen tega je s svojo igralsko superiornostjo delal v skupnih prizorih druge za statiste in morda bi bilo bolje, ko bi bilo vse skupaj bolj enotno avtentično tržaško, pa čeprav na rovaš drobca diletantstva (ki tukaj isjemoma ne bi škodilj.
Režiser Jože Babič je dal igri primerno živahen tempo, scena Nika Matula se je z njo dobro skladala. Igrali so še Zlata Rodoškova, Silvij Kobal, Danilo Turk in Leli Nakr-
stova.
Katka šalamun
CtOSA
KRITICA NOVA
Pred več meseci smo. prvič obstali pretreseni in s klobiikom t roki pred njeno domiselnostjo in izvirnostjo, kakršna pri Slo-vencih ni v navadi (Collages, Naši razgledi). Rekli smo si, da njeno početje ni sanio utešcvanje strasti človeka, ki mu primanj-kuje inspiracije, da bi z njo barantal, pa baranta zategadelj z inspi-racijo drugih, ampak da je to gotovoda nakazovanje nove poti nečesa. česa, takrat še nismo mogli dopnati: ustvarjanja ali kritike.
Blagohotna avtorica s Primorske nas je v 23. številki Problemov drugič presunila s kompozicijo VETER, POPOTNI VETER, FJTICAM SKRIVNOST UKRADI in nas z njo rešila gornje dileme. Ce je pred meseci samo z roko posegla v sklonokoščeni stolp sodobnega slovenskega pesništva, je zdaj sama zlezla vanj, se razgledala, vzela žugarsko palico v roke in zapovedala: beseda bodi kritika. In čudo glej, beseda je postala še več — KRITICA NOVA. Slovenci. vese-litno  se!
Botlimo vsaj malo znanstveni, kot jc tndi Jolka Milič, in rcfe-rirajmo njen genialni kritični način. A bodimo tudi osebno prizadeti in čustveni, kot je tudi Jolka Milič, in napišimo ta odlomek v prvi osebi. Tako:
TRIBUNA STRAN 8
Ja, saj veste, »pričujoči sestavek je otrok razpoloženja«, tako naključnega navdiha. Veste, »pred nekaj dnevi sem si priredila večer sodobne slovenske poezije«, pa brez' kavice, v svoji sobici, ko sem bila čisto sama. En sam večer sem si prebrala kar štiri pesniške zbirke (Forstneriča, Grafenauerja, Košuto in Piska), pa verjamete ali ne, četudi sem spočetka nameravala knjige samo pre-listavati. Potlej sem jih pa kar v celoti, od A do 2 in nazaj. Oh, izbrala sem si prav tc revčke, ker pač drugih nisem imela na knjižni polici, a sem se hotela »dokopati vsaj do enega od vcč-stranskih aspektov sodobnega slovenskega pesništva«. In kake misli, kake vtise sem odnesla? Močne vtise, globoke misli! V meni se je prebudila žilica nekdanje zbiravke gumbov, kroglic, peresc, vžigalič-nih škatlic, in sem zbirala metafore iz teh treh zbirk, metafore na temo samote, solz, tišine, vetra, ptic itd., ki so za naše pesništvo že kar obvezni kalupi Pa kaj bi samo ščebetali, poglejmo primere. Tukaj vam podajam statistiko: imenovanemu kvartetu sem naštela — kako sem se namučila — 51 metafor o vetru, 61 melafor o pticah, Niko Grafenauer ima v 42 pesmih 97, France Forstnerič v 26 pesmih 51, Miroslav Košuta v 37 pesmib 25 in Bojan Pisk v 38 pesmih 18 nenavadnih metafor. (Prošnja: Ce se je mogoče Jolka Milič zmotila pri svojem zbiranju in jaz pri štetju njenih zbirkov za kako metaforo, prosim, oprostite. Hvaležna vam bova oba, saj je to delo strahotno mučno, poleg tega pa nima zame nobenega pomena) Na osnovi tega lahko rečemo, da »glavnina slovenske sodobne poczije . . . SLONI predvsem oz. izključno na metafori, kar je očitna zmota«. Zaradi preobilja metafor slovenska pesem vodeni, postaja verbalizem, odvecen, nadležen in nezažclen, ki  bo   prešel  v  banalnost.  Metafora bo  njena  smrt.
1 ii lahko sklenemo še mi. Dokler ostaja kritičarka (ta beseda mi ne zveni dobro, a jo moram uporabiti, ker govorimo o tipičnem primcru ženskega opravila, vendar upam, da Jolka Milič zadelj žcnske forme ne bo čutila matijvrednostuega kompleksa) Jolka Milič v območju samovšečneda ženskega isračkanja, sestavljanja, zbiran.ja in lepljenja (tako kot v NR). jo bomo seveda pustili mirno pri njenem človeško prvinskem ravnanju. Kakor hitro pa bo hotela   ua   usnovi   takega   ncresnega   početja   potegovati   znanstvena
spoznanja (tako kot v Problemih), se bomo jasno uprli. njeni nepo-šteni samovolji, zlasti še, ker prizadeva zgolj določene (mlajše) pesnike.  Danes naštevamo  SAMO nekaj  rcsnic.
1.   Kritika,   ki   izvira   iz   dolgočasne   naveličanosti   (in   to   nam Jolka   Milič   sama   priznava),   iz   vnaprej   postavljenega   načela,   je nujno  apriorna,  dogmatična,  pa  bodi način  njene izpovedi  še  tako žensko   subtilno   prizadet.   Najh»'aležnejše   pomagalo   taki   kritiki   je seveda   naštevanje   iztrganih   besed   iz   celotnega   teksta,   ki   se   pao dado   samovoljno  interpretirati  v  razne  namene:   Iepe  in  grde.   Več kot  jasno  je,   da  bi  prišla  Jolka  Milič   do   enakih  spoznanj,   če  bi namesto  teh  pesuikov izbrala za svoj večer  kake  druge.
2.   Kritičarka  Jolka  Milič  je  v  očitnem   nesporazumu  s   poezijo vobče. Ne ve. da je osnovni vir pesniškega izraza metafora. Ne ve, da   izpoveduje   pesništvo   že   od   svojega   prazačetka   bolj   ali   manj ista večna spoznanja, samo da vselej na drug način. To pa ji omo-goča ravno  metafora. Trditi potemtakem,  da pomeni  metafora grob pesrai,   |e   kaj   tvegano    In   v   tem   smislu   še   enkrat   imenujemo kritiko   Jolke Milič  KRITICO   NOVO.
3.   Če   išče   Jolka   Milič   v   pesnikih   skupne   poteze,   na   osnovi katerih  jih  potem  vse  obsodi,  samo  v  tem.  da  vsi  štirje  uporab-ljajo  BESEDE ptica,  veter itd.,  razodeva še  eno slabost,  ki si  je pravi  kritik  nikakor  ne  sme   privoščiti.   Nima  namreč  sposobnosti, da bi dojela povednost, ki jo imajo veter,  ptice itd. v vsakokratni besedni kombinaciji. Razume samo konkretno besedo,  in ne ve, da je  besed  konec  koncev  omejeno  število,  kombinacij pa  nešteto.  in prav  te  kombinacije  dajejo  vedno  novo  vsebino.
4.   Jolka  Milič  je  v  svoji  novi  kritiki   šla  zavezanih   oči   mimo literarnozgodovinskih   spoznanj   o   tendeicah   sodobncga   slovenskega pesništva  in  njegove  vrednosti.
Končajtno z dobrohotnim nasvetom: ostanite, Jolka Miiič, pri svojih lepljenkah, uživajt« v sestavljanju peščenih gradov. Dokler bodo ostali ti gradovi majhni, otroškl, jih ne bomo podirali. Kakor hitro pa bodo hoteli zadobiti večjc dimcnzije, kakor hitro bodo lioteli prerasti v velike, resne, bodo morali eVti rgra.ieni ii drugačnega materiala in na drugačen način. Dbtlej <:o v» - '-noaj aepostena igra.                                                           Hennan Vogel
Ameriški studentje in pravica politične aktivnosti
Mladina vseh generacij in dežel teži po aktivnosti. Tudi moto sodobne ameriške mladine je vprašanje: kje je akcija? če ne najde bolj pozitivne ob-like angažiranosti, se pač zbira v pre-nagnetenih nočnih lokalih in pleše ob piskanju saksofonov bolj divje, kot je kdajkoli doslej. Ali prireja strmoglave avtomobilske vožnje, ki se ne končajo zmeraj srečno. Posebej ne, če jiin je botroval tudi viski.
Del tiste mladine iz črnskih in por-toričanskih predelov, ki je očitno iz-gvbila zaupanje v obljubljanje enakih možnosti za Američane vseh ras, si od časa do časa da duška v divjih uličnih izgredih. V poletnih nemirih po neka-terih razpadajočih predeleh sevefnih mest je prevladovala mladina.
Del mladine kaže dramatične obli-ke drsenja navzdol — uživa mamila in išče nadomestilo za aktivnost v »slad-kem« življeju. Del nje drsi v prestop-ništvo. Vseh zadnjih 15 let službe za čuvanje zakonitosti opažajo narašča-nje kriminalnih dejanj v starostni sku-pini izpod 18 let.
Toda del ameriške mladine se zdi, je prav v zadnjih obdobjih začel od-krivati pozitivnejše oblike dejavnosti. To se je predvsem jasno pokazalo le-tošnje poletje. Prošnji voditeljev črn-skih gibanj, naj bi nekateri preživeli poletje pred predsedniškimi volitvami med črnci Mississippija in jih v svo-bodnih šolah pripravljali za vpis v vo-lilne imenike, so se odzvali predvsem študentje iz univerz severnih mest.
Trije od njih so bili nbiti in njiho-va trupla zazidana skoraj 7 metrov globoko v jez ob napajališču za živino, še preden se je akcija prav začela.
Družbeno in politično ongažiran šiudent
Začetek letošnjega šolskega leta študentske mladine ni našil pomirjene in zadovoljne. Posebej je bilo to opaz-no v enem največjih učnih zavodov Amerike — na univerzi Kalifornija. V naselju ob univerzi živi nič manj kot 27.500 študentov. Nekateri od njih so preteklo poletje preživeli kot aktivisti /V Mississippiju. Po vrnitvi nikakor ni-so bili mnenja, da so svoje delo že opravili. Hoteli so še naprej sodelova-ti šs črnskimi gibanji za drSavljanske pravice in izbirati prispevke za njiho-vo dejavnost.
Takšna orientacija študentov očit-no ni bila po volji vodstvu kalifor-nijske univerze. Izdala je odlok, da se v naselju prepoveduje vsaka politična aktivnost in tudi zbiranje prispevkov za pomoč poliiičnim gibanjem rned prebivalstvom.                                      s
S strani študentov je sledila vrsta ^demonstracij. Osem jih je bilo izklju-čenih. Demonstracije so seveda še narastle. Vodstvo univerze je deloma klonilo. Izključene je ponovno spre-jelo na šolo, toda ooenem je izšel od-lok o poostritvi discipline v naselju. Rečeno je tudi bilo, da se bo študen-tom omogočila politična dktivnost znotraj naselja in da administracija prevzema odgovornost za aktivnost tistih študentov, ki so se že angažirali izven naselja. Z drugimi besedami — univerza si jemlje pravico presojanja legalnosti oziroma ilegalnosti njihove aktivnosti in pravico kaznovanja .
To je bila spremeba smeri, ki jo je terjala študentska organizacija FSM — Free Speech Movement. študentje so trdili, da univerza ni pravna usta-nova, ki bi mogla ugotavljati krivdo posameznika in ga kaznovati, preden je bil obsojen na sodišču.
Vendar bi se očitrio ne zgodilo nič posebnega, če bi ostalo pri tem. Toda po tem času so začeli reakcionarni ka-lifornijski časopisi objavljati vesti, da organizacijo FSM vodijo komunisti. Kmalu za tem so bili voditelji gibanja obtoženi, da so ščuvali študente proti administraciji univerze in pfoti poli-ciji.
Na to obtožbo je FSM zahtevala, da je treba obremenitve proti študen-tom umakniti in da mora vodstvo ob-Ijubiti, da obremenitev podobne nara-ve ne bo več ter da univerza nasploh ne bo omejevala svobode študentov v političnem udejstvovanju, ker jim je ta pravica zagotovljena po ustavi ZDA.
Univerza je zahteve študentov igno-rirala. Sledili so govori na glavnem trgu. Najrazboritejši od voditeljev FSM — 20 letni študent filozofije Ma-rio Savio — je klical: »Prišel je čas, da stopimo na to ,mašinerijo' in jo ustavimo!« Del študentov se je razlil po stavbi univerzitetne administracije in jo zasedel pod geslom:
»Ostali bomo tukaj, dokler nas ne bo premestila policija.«
čakati so morali le do treh zju-traj, ko je na poseben guvernerjev ukaz okoli 500 policistov izrinilo štu-dente iz stavbe in jih nekaj nad 800 odpeljalo v bli&nje zapore.
Ko je policija potiska študente iz stavbe, so voditelji klicali:
»To je čudovito. Otroci se bodo pri temle več naučili o demokraciji, ki vla-da v tej deželi, kot bi se v Uiridesetih letih šolanja.«
Po aretacijah je v gigantski univer-zi zavladala obupna situacija. K pou-ku je prihajalo le 17 do 20% Študentov. Obstajalo je vprašanje, če je s pou-kom sploh mogoče nadaljevati. Skupine študentov so začele zbirati denar za pogojno izpustitev zaprtih. Terjale so raziskavo zaradi brutalnosti policije in umaknitev slednjega policaja iz na-selja »za zdaj in za zmeraj«.
Predsednik univerze je nekako po-skušal zaključiti nemire, ki so se vlekli že polne tri mesece. Obljubil je pomoč univerze pri sojenju aretiranih in da univerza sama ne bo rabila no-benih disciplinskih kazni ter da bodo vnaprej za krsenje pravil univerze v rabi le disciplinske mere, ne pa poli-cijske.
Komaj je te predloge prebral po mikrofunu, sta dva policista že za-grabila voditelja Savia in ga podrla na tla. študentje so mu pomagali, da je zbežal.
Po teh dogodkih je zasedal še se-nat profesorjev univerze. S presenet-Ijivo večino, 814 proti 115 glasovom, je bil mnenja, da ima vsak ameriški študent neomejeno pravico biti poli-tično aktiven, dokler dela v organiza-cijah, ki niso ilegalne.
Voditelji študentov so dejali:
»Pozdravljamo jih. Zdaj so nam dali, za kar smo se borili mesece.«
Toda zadeva še ni zaključena. Mne-nje senata profesorjev namreč ni od-ločilno. Nad ustanovo bdi urad regen-tov in ta bo zasedal šele enkrat de-cembra. Pričakuje se, da bo terjal po-pravke senatovega predloga in slišati je tudi, da pred januarjem spor naj-brž ne bo do kraja odločen.
Intermezzo
V času, ko so študentje prepričani, da lahko slavijo največjo zmago v zgo-dovini študentskih demonstracij ame-riškega šolstva, so reakcije na dogod-ke na različnih straneh različne. Gu-verner države pravi:
»To je najbolj nemogoč primer, ki sem ga kdaj v življenju slišal.« Od-klonil je vsako posredovanje pri soje-nju aretiranim študentom. Sodbe so se že začele. Obtoženi so, da so se protizakonito zbrali, da so motili javni red in mir ter se upirali aretacijam.
Predsednik univerze pa zmajuje z glavo in pravi, da so študentje vse preveč »nori« na delo v gibanjih za državljanske pravice. Izraža tudi mnenje, da so vsaj nekateri od njih pod vplivom Tidela Castra in Mao Tse-Tunga. Svoje mesto predsednika kali-
fornijske univerze bi baje. najraje za-menjal s kakšnim drugim.
Mnogi profesorji pa so prepričani, da je treba odgovor na vprašanje, za-kaj je do tega prošlo, iskati v idejah, ki jih je predsednik univerze uveljav-Ijal. Ne sodijo, da je predsednik Kerr preprosto hudoben človek, toda ujet je v nek koncept univerze, ki se je ve-čini profesorjev zdel že dolgo zgrešen. O tem konceptu je pogosto pisal. Nje-mu je univerza isto kot veliko »pod-jetje« ali »tovarna« — tovarna za pro-duciranje idej. Do idej naj bi prihaja-la preko raziskovalnega dela, v kate-rem producira študente za potrebe vojske, industrije in oblasti. Za to svo-je delo je pogodbeno vezana in nagra-jevana od tistih, ki so za rijene »pro-dukte« zainteresirani. Vlogo predsed-nika univerze pa vidi v tem, da je po-sredovalec med »producentom« in onim, ki njegove produkte rabi.
Razen tega najdemo v njegovem pi-sanju o univerzah tudi stavke, kot je ta, da univerza »ne sme služiti kot odskočna deska za napade proti druž-bi«. Kolikor bi se kaj takega zgodi-lo, mora posrednik — to vlogo daje predsedniku univerze — postati gla-diator.
Te svoje ideje in njih učinke je mož letos preizkusil na svoji lastni koži. Ker ni bil vzgojitelj, je moral sprejeti vlogo bojevnika. Poglavitne sobojevnike je moral poiskati med po-licisti. Nekaj malega jih je našel tudi v skupini študentov — cenijo jo na nekako 3.000, v glavnem iz vrst mladih republikancev.
Seveda se zdaj veliko piše tudi o nepotrebni histeriji študentov ,ki da bi lahko spor uredili tudi na kakršen drugačen način — po poti »evolucije, ne pa revolucije«, kot pravi zdaj gu-verner države. Jasno pa je, da mu štu-dentje lahko odvrnejo, zakaj je potem ukazal zasesti univerzo s policisti, če je bil za miren in razumen sporazum.
Reporterji časopisov, ki pridno in-tervjujajo pristaše obeh bojevniških front, pa dokaj enotno izjavljajo, da je predstavljal ozadje teh divjih de-monstracij strah na strani študentov, da bi prepoved politične aktivnosti v vrstah študentov globoko prizadela črnska gibanja za državljanske pravi-ce. Free Speech Movement je letošnje leto pripravljal, ali vsaj sodeloval v več sto demonstracijah gibanj za dr-žavljanske pravice. Pripadniki FSM so sodelovali v demonstracijah za enako-pravne zaposlitvene možnosti črncev, demonstrirali so ob konvenciji repu-blikanske stranke za izbor strankinega kandidata za predsednika ZDA, udele-žili so se kampanje proti sprejetju amandmaja ustave države Kalifornije, ki bi škodoval črncem — in še mar-sikdaj in marsikje. Voditelj FSM, Ma-rio Savio, je bil ob demonstracijah za enake zaposlitvene možnosti črncev celo aretiran. Novinarjem na nji-hova vprašanja med drugim dejal:
»Univerza lahko prenaša vse naj-bolj vsakdanje diskusije med študenti naselja in tudi diskusije najbolj ek-stremnih radikalov. Lahko tolerira študente, ki so demokrati in one, ki so republikanci, pa celo radikalne so-cialiste. Toda ne more • prenašati črn-
skih gibanj za državljanske pravice, ker delajo akcije, ki prinašajo posle-dice.«
Fant je na račun svoje politične so republikanci, pa celo radikalne so-ga vprašali, če se mu ne zdi škoda, da zanemarja Študij, je odvrnil:
»Poletje sem preživel v Mississippi-ju. Bil sem priča tiranije. Videl sem, kako tam manjšina Ijudi preganja ve-čino. Ko sem se jeseni vrnil na univer-zo, so nam tukaj rekli, da ne bi smeli zbirati denarja, ki naj bi pomagal pre-ganjanim Ijudem Mississippija...«
Možnost širjenja pirotestov
Možnost, da bi se podobni nemiri in podobne zahteve pojavile tudi med študenti drugih univerz, je bila pri-sotna že v času samih demonstracij. Okoli 200 študentov in članov fakultet visokošolskih ustanov iz področja okoli Bostona je že v času demonstra-cij podprlo študente kalifornijske uni-verze. Zanimivo je, da je solidarno-sten pohod vodil profesor kemije iz Harvard univerze.
Med profesorji uživajo uporniški študentje nasploh precej simpatij. Na že omenjeni seji senata je profesor fi-zike, Nobelov nagrajenec Oioen Cham-berlain, dejal: »Priznati moramo, da je vsaj nekaj od tega, kar so nam študentje v tent času povedali, še kako res.« Samo manjšini od njih ni všeč ideja, naj bi profeso^ji razsojali p ta-kih stvareh. Pretežen del pa sodi, da niso vprašanja, o katerih naj bi raz-sojala odministracija. Na splošno se vse krepkeje pojavljajo glasovit da profesor ne sme absorbirati samega sebe z raziskovalnim delom, potovanji in podobnim do te mere, da bi poza-bil, da je njegova najbolj eminentna naloga voditi študenta na poti k zre-losti. »Centralna naloga univerzitenih učiteljev je nenehno izmenjavanje idej med profesorji in študenti, ne pa pretiravanja z raziskovalnim delom in kopičenjem,« — je ob tej priliki napisal nek komentator.
Najresnejša nevarnost širjenja de-monstracij seveda obstaja, če bi od-bor regentov zavrnil mnenje senata kalifornijske univerze. Za tak primer je FSM že napovedala razširitev de-monstracij na številne univerze vzho-da ZDA. Mario Savio je že obiskal ne-katere univerze, koder med študenti zbira denarno pomoč za aretirane to-variše, obenem pa poskuša prebuditi v študentih potrebo »ohraniti v sebi svojo osebno vrednost«. Tudi on nam-reč v govorih nenehno poudarja, da mnoge ameriške univerze danes vse preveč forsirajo raziskovalno delo in učenje, zanemarjajo pa človeka in nje-govo individualnost, njegovo osebno integriteto.
On sam je sprva študiral fiziko, potem pa je prešel na filozofijo. Kot pravi njegov brat, je to storil zato, ker meni, da so »družbene vede pomemb-nejše za človeštvo kot bombe«.
V svojih govorih ih intervjujih fant pripoveduje, da ameriške univerze slu-žijo »militaritično-industrijskemu kom-pleksu«, ki je obsedel to deželo. Uni-verza je nehala biti vzgojna, oblikoval-na ustanova in se enači s tovarno, pro-fesor je nehal biti vzgojitelj in je po-stal uradnik in organizator raziskav, študentje naj bi ne bili več Ijudje — marveč proizvodni material.
Zanikal je. da bi Free Speech Mo-vement vodili komunisti, toda obenem je rekel, da vsaj 50 članov izvršnega komiteja organizacije ima sebe za »re-volucionarne socialiste«. Znano je. da je bil oče enega teh fantov vodilni funkcionar ameriške komunistične partije. Zdaj je direktor ameriškega inštituta za marksizem.
Obtožba študentov bo zdaj, ko se je senat profesorjev izrekel v njihovo korist, seveda težka. Vendar se qb-enem že zbirajo tudi temni oblaki. šef zvezne ameriške policije je pred krat-pim že opozoril, da je vsaj nekaj čla-nic tega gibanja — združenje namreč okoli različnih študentovskih organi-zacij v' naselju — gotovo komunistič-nih. Kot je rekel, pa se »Komunistična partija v tej deželi ni pokazala samo neameriška — marveč protiameriška v vstkem konfliktu in problemu, ki je obslajal med Washingtonom in Mo-skvo... Njeni člani niso le preprosto za Sovjetsko zvezo — oni so premiš-Ijeno namerno aktivni del neomajnega sovjeiskega imperija.«
Helena Tomc
TRIBUNA STRAN 9
ŠTUDENTSKI ŠPORT V SZ
SKRB /\ ŠPORT - SKRBVSE DRŽAVE
SovjetsJca zveza posveča veliko pozornost harmoničnemu razvoju telesne in duhov-ne moči svojih študentov, zato pospešuje razvoj vseh vrst množičnega športa in te-lesne kulture.
Pred leti_ so ustanovili prostovoljno štu-, dentsko športno združevanje »Burevestnik« z namenom, da na univerzah in inštitutih izboljšajo dejavnost v telesni kuitiiri in mriožičnem športu. Na vsakem inštitutu in na vsaki univerzi so ustanovili športne klube kot organe javnega samoupravljania telesne kulture in množične športne de-jamosti. Glatmi namen teh klubov je, da vzgajafo in poučujejo športne inšpektor-je, orgcmizirajo re&no športno dejmmost za vedji del študentov in profesorjev, in seveda uporabijo vse možnosti športa za vzgojo mladine. Lani je bilo v »Burevest-nik« vključenih 636 športnih klubov » skupno več kot 800.000 študenti.
študentski športni klubi izdelajo na za-četku leta točen koledar vseh tekmovanj. Pred vsakim tekmovanjem je točno dolo-čena doba treningat ki sesioji iz spošnega telesnega treninga in iz izpopolnjevanja tehnike posameznih panog športa. šporU ni Jolubi so sestavljeni iz sekcij posamez-nih vrst športa, ki jih v klubu gojijo pod vodstvom sirokovnjakov. Vsem študentom je zagotovljena brezplačna špartna opre-ma in vse športne naprave so na razpoia-go brezplačno. Vse izhatke krijejo športni Jclubi iz svajih predračunov. Vsa potrebna fincmčna sredstva pa daje država nepo-sredijo v obliki dotacij.
Tekmovanja^ tci jUi v času izpitov NI-KOLI ni, se pnčno s prvenstvi letnikov, sekcij im klubov. Nadaljujejo se s tekmo-xxmjih mest okrajev in republik. Značil-no jet da tekmujejo eni in isti športmki v več različnih panogah. Tako je v letoš-njih študentskih športnih igralv tekmovalo več kot 1,700.000 študentov. študmti, ki za-ostajajo v študijut nimaijo pravice sadela. vati na študentskih tekmovanjih, pa če-prav so odlični športniki.
Najboljša študentska športna društm se poleg tega vkljucujeto v tekmovanja Hndi-katov, prvertstva SZ in mednarodna tek-movanja.                >
Moramo pa reči, da sistem telesnovzgoj-ne dejavnosti med sovjetskimi študenti še ni dak'ansčen. StmkoimjaHci skušajo izpopol. niti s>istem taUco, da tma vsak študent mož-nosty da okrepi svoje zdiravje, medtem ko študira, da doseže določene športne rezul-tate in da se pripravi za aktivno in ustvar-jalno delo.
Poleg gojen4a posameznih športmh pa-nog skrbe tudi za splo&no telesno kulturo m rekreacip Ta je izven prej omenjenih špartrvih klubov na vseh fakultetah, skiad-no z profilom bodočega poklica. Veliko ur posrvečajo toreUčrdm vprašanjem telesne pzgoje. Te ure so na titkšni strokovni viši-n%t da se na njih vzgajajo bodoči šporU ni inštruktorji. Združene so s prakticira-rtjem v naravi, njih namen pa je okrepitev zdravja študentov in povečanja njihoitih življenjsMh in delovnih zmožnosti.
Ker ;e ia vrsta telesnovzgajne aktivno-ti obvezna, so vsi študentje na posamezrtih takiilteti razvrščeni v tri skupine.
V  prvi co študenti, ki se redno ukvarjajo in twdi tekmuiejo v posameznih panogah športa.
Druga skupina združuje študente, ki jim je šport le zabava ali potreba; v tej skiipi. ni so tudi tisti, ki jim šport sicer ni po-sebno pri srcut r>a vendar vedo, da je red-na telemokulturna dejcvvnosi za njihov pravilen razvoj nujna.
V  tretji — specialni skiupini pa so štu-dentje  s  slabim  zdravjem,   ki  vadijo  po posebnih metodah tr&ninga.
Ce skušamo po zaključku primerjati študentski šport vzhodnih držav, katerega značilen predsiavnik je prav SZ s šiudent-skim športom na zapadu vidimo, da je v pojmovanju študentskega športa sicer po-dobno mišljenje. Vendar menijo strokov-rtjaki ~na zahodu, za razliko od vzhodnih, da obvezen univerzitetni šport NI potre-ben, ker se že prdstovaljno ukvarja z nfim okoli 65 odst. vseh štud&ntov^ zahte-val pa bi ttidi potrebne športne naprave in dodatne uane ure v urnikih, kar pa po njihavem mnenju ni mogoče, niti potreb~ no, čeprav menijo, da povprečna telesna sposobnost študenta na zahodu NI zadovo-Ijiva. Zanimiv je glavni argument za neob-vezno športno udejstvovanje: strokovnjaki menijo, da je športno ndejsivovanje po-trebno tudi po končanem študiju in je tako popolnoma prevuščeno votji posa-meznika.
Nevemo, kateri sistem je boljši, defstvo pa je, da imamo dobre športnike tako na vzhodu, kakor na sahodu.
S. Rutar
VESTI
MEDFAKULTETNO PRVENSTVO V ODBOJKIIN KOSARKI
Smo pred počitnicami in s tem pri kraju prvega dela tekmovanja v odbojki in košarki. S tem pa je prišlo tudi do mnogo jasnejše slike o posameznih eki-pah glede kvalitete in discipline, kar se jasno kaže v razpredelnici. Očitno je, da končnega zmagovalca še ne moremo napo-vedati niti v enem niti v drugem tekmo-vanju na medfakultetnem prvenstvu, ven-dar so se v ospredju že prebile ekipe, ki najresneje konkurirajo za prva mesta.
V   k o š ar k i   so   to   predvsem   ekipe ekonomske, pravne in jilozofske fakultete, ki so še brez izgubljenega dvoboja; ven-dar pa  tudi strojna, medicina in elektro nimajo   strahu  pred   srečanji  z   boljšimi ekipami. Na dnu lestvice so prej ko slej biotfhnična, FAGG, VŠTK in PA, ki jirn še ni uspelo osvojiti nobene točke. Zanimivo je tudi, da se vodeče ekipe oz. ekipe, ki veljajo za favorite,  mnogo  resneje  lotijo posla, kot pa ekipe,   ki   so   v   navidezno podrejenem polozaju. Mnoge ekipe posku-šajo  pomanjkanje   tehnike  nadomestiti  z borbenostjo,  kar pa   se   jim   mnogokrat maščuje z obrestmi vred, ker nimajo za-dostnega števila mcnjav in jim  zmanjka moči.
V  II. kolu se je ekipa strojne pritožila proti VŠTK, ker sta v njeni ekipi igrala Zidanik in Smolej,  ki sta že predhodno igrala v drugih ekipah. Protest je bil za-nje ugodno rešen.!-
Rezultati II. kola: Medicina : Bioteh-nična 54:47 (24:26); — Možgan 12, Skala-rič 10, Smolej 20, Plestenjak 11; VŠTK : strojna 0:20 iv.o.; Pravna : FAGG 70:41 (29:21), Stražar 25, Verbič 28, Tomori 12, Gale 9; FNT : Filozofska 42:44 (20:20) — Lukman 12, Tavčar 7, Repanšek 18, šmit 10; Ekonomska : PA 98:51 (36:15)! — Lo-gar 34, Bassin 12, Tomič 21, Simončič 20.
Vsekakor najzanimivejše srečanje je bi-lo med ekonomsko in PA, ki je kazalo na pravo katastrofo PA. Tako je bil re-zultat v 10. min. že 28:4. S iem je bila že tudi zapečatena usoda PA, vendar so se dogodki po vstopu Tomiča v igro bi-stveno spremenili. Prava borba se je raz-vnela šfele v drugem delu igre, čeprav je ekonomska (Loga) dala dvakrrat več ko-šev kot PA (Tomič). Nekaj vmesnih rezul-tatov drugega polčasa: 54:25, 64:27,76:35, 94:43 in končni rezultat 98:51! Ob tej prili-ki naj še poudarim, da je čas igranjd za 10 min. krajši od zvezne lige in je bila to-krat prvič v nevarnosti stotica. Pri eko-nomski so se izkazali še Bassin, šešek in drugi, pri PA pa Simončič in Pintar v obrambi.
Stanje po II. kolu:
ekonomska 6 točk (razlika v koših + 63). pravna 6 (+49), filozofska 6 (+16), strojna 4 ( + 37), medicina 4 ( + 10), FNT 2 ( + 21), clektro 2 (—12 tekma manj), bio-
TRIBUNA STRAN 10
tehnična 0 (—16 tekma manj), FAGG 0 (—46), VŠTK 0 (—48), PA 0 (—70 tekma manj).
V odbojkarskem tekmovanju so se pokazale težave oz. neresnost nekaterih ekip, ki se sploh ne pojavljajo na igrišču. Po 4. kolu se je kar 7 tekem končalo brez tekmovanja. Po vsem videzu sodeč sklepam, da te ekipe ne poznajo pravilnika tekmo-vanja, čeprav je bil poslan vsem. V tek-movanju se manjkajoči ekipi odvzame že ena pridobljena točka in registrira telana z 2:0 v korist prisotne ekipe. Po trikrat-nem zaporednem manjkanju pa se po ključu, ki ga določi IO ZŠOTK zmanjša število udelešencev na tečajih, ki jih orga-nizira Univerza. Od uspeha zavisi tudi gibljivi del dotacij dotični fakulteti.
Rezultati srečanj 4. kola v odbojki: Ekonomska :   VŠTK 2:0  (15:12,  15:13); VŠTK   :   Strojna   2:0   15:0,   15:0)   w.o.; Pravna : FNT 0:2 (015, 015) io.o.;
Filozofska : Biotehnična odsotni obe ekipi — w. o.;
Elektro : Medicina 2:0 (15:0, 15:0) w. o..
Rezidtati 5. kola:
Ekonornska : Strojna 2:0 (15:4, 15:5);
Filozojska : VŠTK 2:0 (15:0, 15:0) w. o.;
FNT Biotehnična 2.0 (15:10);
Medicina    Pravna 2:0 (15:0, 15:0)  io.o.;
Elektro : PA 2 (150, 15:0) w.o.
Odigrana je že bila tudi tekma VI. kola med filozofsko in ekonomsko, ki je bila res v velikem stilu in vsi igralci so se trudili do skrajnih meja. Zmagala je filozofska z 2:0 (16:14, 15:8)!
Vsi igralci so bili dobri in zato je bil glavni cilj vsake ekipe iskati šibka me-sta, ki pa jih v bistvu ni bilo. V tem kolu se je zbrala tudi maldštevilna »publika«, sestavljena večinoma iz igralcev drugih moštev. katere simpatije so se bolj nagi-bale k igri filozofske ekipe. Najzasluž-nejši za ta uspeh je vsekakor igralec s vsemi kvalitetami — Bogataj, vemiar ne sam, ker so bili tudi vsi ostali zelo do-bri. Pri ekipi ekonomske sta se odliko-vala Rozman in Košir.
Stanje na tabeli je po V. kolu na-slednje:
1. ekonomska — 10 (tekma več, . 2. FNT 8
3.  elektro 6
4.  filozofska 5
5.  VŠTK 4                                 L. Jeraj
Pretekli torek je sprejel delegacijo Zve-ze študentskih športnih organizacij za telesno kulturo rektor ljubljanske univer-ze prof. ing.-Albert Struna. Delegacija, ki jo je za to pooblastil nedavni pienum ZŠOTK, ga je v daljšem razgovoru sezna-nila s problemi, ki so se izkristalizirali že na seminarju ZšOTK na Mežakli no-vembra in na plenumu, ki je bil sredi decembra. Glavni namen razgovora je bil, da študentje opozorijo najvišje forume o kritičnem stanju telesne kulture in rekre-acije na ljubljanski univerzi. Prevladuje namreč mnenje, da bo morda iniciativa iz vrst samih študentov prinesla večje uspehe, saj je do sedaj inciativa od zgo-raj (priporočila skupščina SRS) našla ve-činoma neplodna tla, pri tem pa so kot glavni protiargument bili vedno izgovori, češ da so študentje tako ali tako zado-voljni.
študentska delegacija je rektorju po-stavila v imenu ZŠOTK tri zahteve:
1.   da  podpre  težnje,  da  se  zviša  le-galna dotacija za šport na fakultetah od dosedanjih 500 din   na   1000   za   vsakega študenta;
2.  da podpre zahtevo o takojšnjem pri-četku  gradnje predvidenega študentskega športnega centra v  Studentskem naselju;
3.   da stori vse, kar je mogoče, da se odpravi dosedanja praksa, ko v večini pri-merov grade nove fakultete in celo sred-nje šole brez telovadnic.
V zvezi s tem je rektor v nadaljnjem razgovoru izrazil pripravljenost, da težnje študentov v kar največji meri podpre. Pripomnil pa je, da načrta za gradnjo štu-dentskega športnega centra v Naselju sploh niso opustili, je pa gradnja odvisna od dotacije sklada za šolstvo SR Slove-nije. Ker pa so se v letošnjem letu pove-čale dotacije vsem fakultetam, sam sklad pa razpolaga s približno enako vsoto ka-kor lansko leto, je težko verjeti, da bodo potrebna sredstva hitro zagotovljena. V zvezi z gradnjami novih fakultet je ome-nil, da je problem telovadnic poznan tudi njemu, da pa kaže, da se bo stanje iz-boljšalo, saj je že za novo strojno fakul-teto predvidena telovadnica zaprtega tipa. Iz zaključnega dela razgovora je bilo mo-goče razbrati tudi osebno mnenje tova-riša rektorja o trenutni situaciji. Zdi se mu riamreč zelo pomembno, da bi štu-dentje hodili razen v telovadnice čim več v naravo, saj bi bil po njegoveu mnenju to v secVmjih pogojih morda najrealnejši izhod iz krize.
Pretekli teden sta odpotovala v Villars v švico reprezentapta Ijubljanske univerze v alpskem smučanju Drago Jemec. študent arhitekture in 2itko Gregor, študent me-dicine. Našo univerzo bosta zastopala na odprtem prvenstvu Švice, ki ga organizi-ra švicarski akademski smučarski klub. Tekmovanje bo v vseh treh disciplonah alpskega smučanja, nastopili pa bodo tu-di tekmovalci najvišjega razreda, zato je seveda težko pričakovati kakšne boljše uvrstitve. Sicer pa ju tudi ZŠOTK ni po-slala, da bi dosegla kakšen večji uspeh, marveč bolj zato, da še poglobi tradicio-nalno dobre odnose med Ijubljansko uni-verzo in švicarskim študentskim klubom. O rezultatih bomo poročaJi, ko se bosta vrnila s tekmovanja.
Kakor vse kaže, je bila izposojevaliiica smučarske opreme, ki je nedavno pričela poslovati v okviru ZSOTK, že nujno po-trebna. Ze v kratkem času se je namreč pokazalo, da je za izposojanje smuči med študenti veliko zanimanje, saj so le-te v glavnem oddane že za vso sezono. Kljub prizadevanju, pa zaenkrat ni bilo mogoče zagotoviti sredstev za več kot 25 parov smuči. Vendar pa nameravajo opremo del-no izpopolnjevati iz dohodkov nekaj pa iz dotacij, tako da bo predvidoma v treh le-tih izposojevalnica verjetno lahko krila vse potrebe. Dokler ne bo smuči za vse dovolj, bodo imeli prednost študentje, ki gredo na smučarske tečaje ljubljanske univerze.
S. Rutar
Mednerodni študentski šport
V Madridu gre h koncu svetovno štu-dentsko prvenstvo v rokometu. Na pr-venstvu sodelujejo študentske reprezen-tance devetih držav, ki tekmujejo v treh skupinah.
Pred finalnimi tekmami je v skupini A v vodstvu študentska rokometna re-prezentanca Zahodne Nemčije pred Fin-sko, v skupini B vodi španija, v skupini C pa švedska.
Rezultati tekem prvih kol so bili na-slednji:
Švedska: Portugalska 30:8, Francija: Maroko 19:6, Zahodna Nemčija : Tunis 23:5, Španija : Belgija 27:9, Švedska : Ma-roko 31:13, španija ; Nizozemska 14:9, Finska : Tunis 14:12, Francija Portugal-ska 19:5. Švedska : Francija 24:16. Nizo-zemsl^a : Belgija 17:11, Zahodna Nemči-ja : Finska 30:16, Maroko : Portugalska 18:16.
ZAPRTI KROG REFORMIRANE SIH h
Z željo, da bi tudi pri nas postavili razpravo o reformi šolstva na osnovo znan-stvenega razmišljanja, smo iz revije Naše teme, ki izhajajo v Zagrebu, prevedli razpravo Antona Petka o zaprtem krogu reformirane šole. To razmišljanje naj bi bilo uvod v daljšo znanstveno analizo vzrokov, ki burijo našim družbenim delavcem duhove že vrsto let. Zato vabimo, da se k razpravi priglase zlasti najbolj prizadeti — se pravi naši šolniki, ki so jim problemi, s kateriin se danes šola bori, najbolj evidentni.
Menimo, da dosedanje kritike šolske reforme oziroma sistema šolstva pri nas v veliki meri ostajajo na nivoju površinske analize in nizanja vzrokov brez kompleksne obdelave vseh faktorjev, ki igrajo vlogo v tako dinamičnem procesu, kot je spreminjanje norm in pogledov v sodobni pedagogiki. Predvsem je dejstvo, da so v dosedanjo debato vse premalo posegali tudi faktorji z univerze, ki pa je pri sestavljanju najprimernejše oblike in koncepta srednje šole življenjsko zainteresirana.
S poslednjo reiormo šolstva, ki se je pričela leta 1953, smo želall rešiti vnsto protislovij med potrebami družbe in anam, kar je še do tedaj dajal naš šolski sistem. V reformi, ki še vedno traja, je reforma-tor izhajal verjetano iz diveh predpostaivk: 1. šolski sistem ne odgovairja potrebam diružbe (kapdltalistični diružbeni odnosi so zamenjali s socialističnimi, prišlo je do naglega razvoja proizvodnih sil, človeikova osebnost ima novo vlogo in položaj v so-oializmu) in 2. raavoj ^snainosti je. tako širok, da je v okviru čaisovno omejenega šolanja človeku nemogoče, da si osvoji po-trebno znanje celo znofcraj ene same veje znanositi. Medtem ko je pirvi moment pri vedel do spremembe mesta in vioge šole, posebno šole diruge stopnje (giinnazije in strokovne šole), je drugi povzročil profe-sionalno speciaJizacijo.
Reforma je privedla do kvalitativnoih spremerrub v enotineim šolskem sisiteimlu, toda kot kaže, da se ob njenem izvajaraju ne posveča dovolj pozornosti nekim: važ-nim psihološkim momemtoim.' in dejsitvom. Problemi, o katerdlh boanio govordili, se re-šujejo, ali se bodo še naprej reševali, del-no enostransko zaradi tega, ker v pedago-ški teoriji tn praksi še niso razsjasnjena nekatera vprašanja s področja psihologije. Cela vrsta psdholoških razatskovanja in re-zultatov še vedno ne zavzema adekvatnega mesta   v   pedagogiji.
BiftY kacija gimnazije
Poleg strokovnih šol pri nas obstaja tudi gimnazija kot splošnoizobraževalna šola druge stapnje. Njena osnovna naloga tudi gimnazija kot splošno izobraževalma temielj, kot osnovo za nadaljnje strokovno izobraževanje. Z reformo se je gimmazija zelo spremendla. Frišlo je do bifurkacije na družbeno-jezikovno in mateimatično-prirodoslovno smer. DijaM se za emo iz-med   smeiri   opredelijujejo   po   končanem
prvem' letniku. Obstajajo še pedagoške gimraazije, pri katerih se učni načrti in programi specdfizirajo.. Z organizacijo te-čajev se dijakom odipira možnost, da po-stane zanje gimnazija tudi zaključna šola.
Vendar kljub modifikaciji učmih na-ortov in progiramov, do kateiiilh je prišlo v kancepciji gimmazije, še vedno ne zado-voljuje zahtevam diružbe. Univerza ni zado-voljna niti s kvaliteto niti s kvantiteto zoa-nja štuidentov, ki so prišli iz gimnazij. Te-žave, kl nastajajo pri pedagoškem delu s študenitii, so dokaz, da raadelitev na smerl ni dala bisbvenih rezuJitatav: »matematiiki« tudi vmaprej ne poanajo dovolj matema-tike, še celo: gtmnazdja ni uspela pri njil) razviti nitd smisla za deto. Pedagogi me-nijo, da, ker smeiri niso dovolj difereinci rane, tudi rezuiltati niso ugodni. Zato po-navmo prihaja v poštev nova refonma gim1 nazije, za katero so predffiožene šfciri va-riante: 1. ukniti smeri, 2. ob že obstoječil) dveh smereih naj bi se uveidla tretja, splo-šna, na kateri naj bi se izobraževali di-jaki, ki se ne žele opredeliti, 3. da bi gim-nazija zadovoljila potrebam družbe, naj bi ustanovili več simeri ab pc^oju, da bi šola dala tudi zaključeno izobrazibo, in 4. poleg ostalih sprememb naj bi se ustancmle •budi tako imenovane »kuriozne« gimnazije, na katerih pa naj bi se izdbraževali le naij-bolj   nadacrjeini   ddjaki
Poglejmo, kaiko je bifuirkacija upravi-česna s psihološkega stališča. Dijaki, ki naj bi se po svojih nagnjenjih opo-edeljevali za eno ali drugo smeo-, niso zrele osebnosti, arrnpak adolescemti, ki se nahajajo v fazi naglega biofLzičnega, psdhičnega in sociaJ-nega. razivoja. Vprašamje je, če v naravi olovekovih sposobnosti (posebno inteligen-ce), interesih, ortah osebnosti, v zahtevah prakse in še nekih drugih fakitorjih obstaja nekaj, kar bi opravi^evado delitev gimna-aije rna smeiri.
Kot se adi, se dijak odloča v glavnem
na osnovi nagnjenj (to je še neipreverjena predpostavka). Kaj so to nagnjenja? Po-msn tega termina je preveč nedoločen, da bi se na njegovi osnovi lahko zgradili prin-cipi šoie kot take. če analiziramo procea opredeljevanja, vidimo, da se ravnajo di-jaki tu na podlagi mnogiih faktorjev: 1. po mišljemju, da posedujejo visoko raavite posebne siposobnosti, potrebne za dosega-nje uspeha pri določenem predmetu, 2. na podlagi interesov, 3. indirektno na podiagi črt dsebnosti, 4. po ocenah, 5. po atfimiteti do določenih predovateljih in 6. zaradi akolice.
Sposobnosti
Za vsa področja človekove aktivnosti, to velja taidi za šolo, ima problem geneze, nairave in sitrukture spKJsobnosti velik po-men.
Rezultati razisikovanj kažejo, da je spo-sobnost predvsem treba razlikovati od dis-pozicij. Dispozicija predstavlja nasledistve-ni substrakit neke sposobnosti, kongenitatoa pogoj neke aktivnosti. Predstavljja stabilen_ saMor v sposobnostih ter jih zato v naj-vedji meri detenninira. Dosegljiva je šele indiirektno preko sposobnosti, ki so od-visna ne samo od te prirojene dispozicije, ampak tudi od delovanja okolja in lastnih alktivnosti posameznika in, kadar razvoj še ni komčan, tudd v stopmji zrelosti. Od-nosd mted temi determinatami so zelo kom-pleksni. Paktorji sredine in prirojenosti so za razivoj eikvinecesini, ne pa vedno ekvi-valemtni. Dispozdcije, kot potencialne deter-minante sposobnosti, lahko ostanejo vir-tualne, v kolikoT izositanejo pc^aji za ak-tivnost.
Prirodno in družbeno okolje, kot druga determineaita sposobnositi, deluje na začet-lcu pretežno kot oblikovalni fakfcar. Pod tean vplivom nasledstvene struikture priha-jajo v funkcijo in formirajo dinamično-reoktivne odnose. Lastna aktivnost pove-zoije dispozicijske mehianizme, ki se sami od sebe ne bi aktualizriirali. Aktivnost, ki je bila naj-prej rezultat dispozicij in vpli-vov okolja, hitro postane poseben mDment v razvoju sposobnosti in okolje more struktuirati dispozicije samo preko nje. Z novo aktivnostjo se menja tudi okolje iin določenih tipov aktivnosti. Ti odnosi na-to pomeni; da so sposobnosti človeka do-ločene tudi z njegovo lastno aktivnostjo.
Torej predpostavljajo sposobnositi »po-tencialne dinamidne odnose za izvajanje stanejo z aktivnostjo na osmovi nasledstve-nih dispozdcij in vpliva prirodne in druž-
REDNJESOLLi
oene s.redine ter se manifestirajo v aktiv-nosti.
Dobri temelji ctli specifična znanja?
Pričakovalo se je, da bodo dijaki vpi-sovali na fakultetah oddelke v skladu s predhodno uismeritvijo. Ker se ta predpo-stavka ni izpolnila v zadovoljivem obsegu, nas to navaja k sunfti upravičenosti usmer-jevanja na gimniziji, ker pomeni, da so se interesi dijakov v času študija bistveno spremenili. Kot kaže, univerza z razdelit-vijo gimnazije na smeri ni ne pridobila, no izgubila, ker ne eni ne drugi nimajo zago-tovljenih dobrih temeljev. Kolikšne in ka-kšne so razlike v zunanji stjnifcturi intere-sov enih in drugih dijakov, še ni prever-jemo, ker srednješolske oceme ne pomeniijo mnogo. Za prvo orientacijo nam mtwe slu-žiti nezadovoljstvo, ki vlada na univerzi in ka gavori za njih neeksistenco. Ce pa ne-katere razslike v resnici obstajajo, niso bistvene, ker imajo parcialen karaktesr in za uspeh na umiverzi niso pomembne. Za-kaj? Z amalizami je dokazano, da je pra sprejemu na univerzo bolge utrjevati oanovne instrumeinite za višješolsko izobra-ževanje, brez obzira na specifično znanje, ki ga daje šola druge stopnje. Inteligeniten štiident, ki poseduje osnovne pojme in dej-stva iz prirodinih in družbenih znanosti s predipostavko, da je mtrtiviran, zelo lahiko nadoknadi nepoznavanje specifičnih znaixj.
Zaključek
Dejstva in stališča, ki smo jdh navedli, ne osporavajo upravičemost refonne na giinnaziji (in ne samo na njej). NaSfprotoo, reformo zahteva praksa. Cilj je jasen, to-da obstajajo razilačna mnenja o merah, M jih moramo upoabiti Sodimo, da je po-treben globlji poseg v stiruktiiro giirftiazi-je in ostalih šol. Obsegal naj bi naslednje momente: uskiajevanje učnih načrtov in progiramov s potrebami družbe in prakse in z intelektualno sposobnostjo dijakov, profesianalno in šolsko orientacijo dijakov s končano osmovno šolo in gimnazijo, spre-membe v sistermu spraševanja in ocenje-vanja, izbodjšanja kvalitete in kvantitete udnega kadra idr. še vedno ni prepozno, da se v proces angaždirajo vsi oni faktorji, ki bi s svojdim sodelovanjem mOgli poma-gati, da se obstoječe stanje popravi, ki pa, milo rečeno, do sedaj niso bitiniti kon-zultirani
Družba zahteva kompletnega strokov-njaka, se pravi človeka, ki uspešno dela v svoji stroki, hkrati pa sodeluje tudi v diruž-benem in kulturnem življenju. Strokovne šole, nekatere fakultete (medicinska, teh-nične in še nekatere), do nedavna niso dajale strokovnjaka takega tiipa.
Antun Petak
Poleg vseh oslafoh prdblem&D, ki mučijo med dilem, ki so nam v Jugoslaoiji tuje. slovensko mladino Jcjerkoli v Sloveniji, je tržaSka mladina postavljena pre& eno iz-Gre namreč za prohlem svojea-i, lc®'nega Uterarnega snovanja, ki predsiavlja v ofcui-
ru družbeno-poiitičnega položajn v tujeje-zični državt, na eni strani nenehne ponov-ne določitve in pogum, izražati se v jezu ku svojih staršev, ma drugi strani pa je rrJndina ras"e'a še v kontekst pofti^ih in-teresov posameznih strank, M v sosed'
nji Italiji čtbiujejo in se jim seveda tudi Slovenci ne morejo izognih.
Pred narni je obnovljena izdaja Mladin-ske tribune, glasila slovenskih srednješoi-cev na Tržaškem, ki ob literarnih vajah, ki se ukvarja,]o predvsem z leposlovnim sno-vanjem, predstavlja poskus zedinjenja idejno precej razklane mlade slovenske inteligence neposredno za našo mejo. Da je problem usmeritve mladih v tujem oko. Iju res aktv,xlent nam priča uvodna bese-da redakcije, ki meni, »da rma mladina mnogo potreb in težav, ki so čisio kon-kr&tnega značaja, ter se jih skuša iznebiti na ta način, da jih zanika, ali, da se te njih norčuje, v srca pa se vsiljuje fatali-zem«.
Današnja politična konstelacifa sil (slo-venskihj na Tržaškem se nagiba v korist napredno usmerjenih levičarskih strankf ki so prešle ozte vnterese svojih le precej šibkih skupin in našle u&trezno mesto med tendenco po lastnem kulturnem in politič-nem delovanju vsaj deloma podpirago in razumejo. Kljub ternu pa usmeritev MW dinske tribime, ki si je zadala natetgo, da izven okvbra vsakodnevnih političnih bojev zedini mladino, da se ponovno reintegrira v družbeno deiavnost, zasluži vso pozor-nost, čeprav ]i že avtorji sami priznavajo, da je v sedanji situaciji »utopistična«. Ven-dar je najboli pozitivna zavesty da le skup-no delovcenje, ne na neki imaginarni »na-rodnjaški aosnovi, pač pa na osrtbvi ogro-ženosti, lahko pelje do ohranitve slov&n-skega živija omstran meje.
V začetku naj pnpomnimo, da je Mla-dinska tribuna prejela nedmmo drugo na-grado na natečaju slovenskih dijaških li-stov, kt ga )i razpisal časopis Mladina v Ljubliami, kar je za list vsekakor lepo pri-znanje, posebno, če pamislimo, da so po-goji delovanja tega lista precej tešji, kat pri ostalih jz te grupe.
Prisnevkom v zadnii številki (ndvembra) se pozna, da je spektar interesov in na-zoron precei širck: oi napredne, ki rndi izhod iz krize v konkretni akciji pa do us-meritve, ki ro uredmštvo samo delermi-nira v psihološkem smislu kot fatalistično, ki pa je v stiski. v kakršni se avtorji nnha-faio povolnoma razumliiva in v dolo~cnem prnitorv >*» času skoraj bi lahko rekli, edino možra.
Največjc težo v zadnji števdlki bi lahko dali razpravi Stcjana Spetiča »Morala, svo-boda, družbena zavest«t ki odpira neka-tere zanimive aspekte, ki so v skrajni konsekvenci izredno adekvaten odraz si-tvncije, v kakršni se ne nakaja samo za-mejska mladirui, ampak verjetno vetiJc krog doraščajoče niladine tudi pri nas. V sklopu tuje države pa se dilema najbolj moratnega ravnanja mladega človeka po-siavlja v potencirani obliki} kar lahko vo-di ali v popolno pasivnost aii v odgovorno in zavestno akcijo za spreminjanje obsto-ječega. Pozitiimo iahko ocenimo, da se mladina tega sama zave.
Sestavka »Miselne iskrice« in »Kaj so to enotnosti« bi, kljub različni tematUci, lah-ko uvrstili v isti miselni krog, namreč pri-zadetnost mladih Ijudi ob aktualnem poii-tičnem dogajanju v svetu (Kongo) vn. do-VTiače peripetije ob volitvah. V obeh prime. rih politične nestrpnosti, ki pa akterje do-godkov samo diskvalificira. V nadaljnjem delu si sledi še precej stnmi prispevkoo iz domačega kulturnega življenja ter po-ročil o dogajanju v šoli, ki jim sicer ne moremo prisoditi posebne teže, so pa vse. kdkor manifestacija avtorjev in njihovih pogledov na svett v katerem živijo, izraz njihove prizadelnosti in želje po spremir njanju obstoječega, Ne smemo pa pozabiii, da gre za srednješolski list v družbenem okviru, ki ga karakteriziramo kot »kapita-lističnega«, kar pa v bistvu pomeni, da je odločanje vsakega individuuma v takem okolju več ali rrumj nesvobodno, ne v srrti-slu svobode kot enega elementov demo-kracije, ampak ekonomsko.
S širšim izborom ternatike in torenjem samih avtorjev ima Mladinska tribuna ve-like potencialne rnožnosti, da se razoije v revijo, ki ne bo samo glasilo sredn^ešolcev^ ampak vsega napredno mislečega dela mla-dine v zamejsivu. Taka usmeritev bo v bližnji bodočnosti nafbrz' po'rebna, poseb-no ob otvoritvi noveoa kultumeaa doma v Trstu, ki bo omogočil širšo komunik^cijo med vsemi zainteresiranimi.
I. M.
TRIBUNA STRAN 11
<M» sii»,k»-«i, i d«-lwlimi želfznimi palicuini pr«-vl<-t«'n,ni okiui, stoji dsiiga vrsta. f:akajo kot živina pred iiapajalnikoiu, v rcsničnem upanju, ' da hodo, ku bodo prišli do tistega ini.steriozu«-gs okna. tiohili plačilo za svojr honorarno opravlje-no  dei«.
Vr«sta sc prekleto počasi poniika naprcj in tn sam človrk težko rešuje hitro in ek.speditivuo ves poti-k oprracij«* okoli izdajanja denarja, pi-sanja   računov  in  listanja   po   karticah.
Stiuicntje se nervozno prestavljajo po tem ncurejoncni. tu-prijaznem prostoru in čakajo, ča-kajo  n;i . . .
šlurtenl: »Ali je že PTT nakazal dt-nar za mesec deccmber la    . . .«
Tfh nekaj povsem mirno izrcčenih besed, v katcrih pa je bilo spoznati odtenek strahu, da denar.ia  mogoče še  ni,  je  izzvenelo  v . . .
Blagn.j-iik: »Niso še nakazali. Pridi čez dva, tri  dni.«
In vrsla se pomakne naprej. Po istem prin-cipu: vprašanje, zamrežcno nkno, čakanje, denar, vprašan.jo.
Po najnovejših 'neuradnih) anketah ozironia izračunih, ki jih je opravila skupina študentov na okonomski fakulteti znašajo mesečni izdatki za študcnlovo življenje 28.000' din! Od to vsote scveda največ odpade za plačevanje stanovanja in hranc, ostalo pa za nabavo literature. za kul-turne dobrine, vožnjo, higienske potrebščine itn, Izdatkov za obleko in čevlje pravzaprav ne bi mogli   več   »stisniti«    \    okvir   predvidene   vsote.
Res je. da so lansko pomlad dvisrnili štipen-dije študentom, da so tu še možnosti prošnje za kredit, subencije, posojila. Vendar, ccne se iz dneva v dan dvigujejo in študentski, ustaljcni dohodki, ne uspevajo z njimi držati enakopraven korak.
Kdo bi se ob tej poplavi zviševanja vcljavno-sli cenam spnmnil iudi na povišanje dohodkov študentom. Saj za njih tako ni važno, kako ži-vijo. Popivajo na.j manj, pa bodo iineli denar za krub, erni kruh po % din. Vendar sklep je preuranjen. napačen. Pol litra vina v kleieh (teh je mnogo) dobiš za 100 din ali pa še ccnejc. In vino veritas! Zakaj bi segal po dragih, sicer res potrobnih, artiklih, če dobim vino skoraj zaslonj, se napijem in potem (in vino veritas) prekolnem vse od A do 2 (tudi sebe), ker pač ni  drnarja za solidno š*udentsko življenje.
HVALEŽEN   SEM   VAM
Študira psihologijo, prvi letnik. Prej je bil že dve leti zaposlen: eno leto nekje v hribih kot učilelj, kasneje na občini v trgu, kjer stalno stanu.jp.
»Veš. resnično sem jih vesel, ker so mi odo-brili tistih 8000 din subvencije za hrano v Tri-glavski mcnzi. 4000 din, za plačevanje stanovanja, bom že nekje dobil. Več ne potrebujem. Med počitnicami se zaposlim, da si lahko potem ku-pim oblcko, čevljp. Mama je gospodinja; zdravje jo  zapušča,   oče  je  skladiščnik.  Imam  še  brata.«
Oprosti, prijatelj. ker sem zapisal ravno tvor jo zgodbo, ker — takšna je resnica — podobnih zgodb jc še nekaj. Istočasno bi postavil v pre-mišljcvanje (pa ne tebi, prijatelj) drugo zgodbo, prav tako resničnp, kot .ie tvoja. Žaloslno pred-vsem zsito, ker kljub popolni diamelralnosti tvoji, ni osainljena.                                           '
40.000  DIN   ZA  MESEC  ŽIVLJEN.IA
Moto: »15 tisoč din štipendije so mi odo-brili. To jc svinjarija. Kako naj rlovek s tem živi! Pritožila s^ boin.«
ŠTUDENTJE l\ HOMORARIME ZAPOSLITVE
In še majhen prisiavek rrsnic«*: dekle je edinka, oče in mati na odličnih službenih pol<i-žajih, kjer so jim mesečni dohodki — ocenjeni po najnižjih možnih kriterijih — okrog 120 tisoč din! ln dekle porabi v Ljubljani 40 tisoc din in to v tistem času, ko štipendije še ni prejemala! Njena lista potreb je takšna (napisana po spomi-nu): 20 tisoč za stanovan.je, hrano, vožnjo, deset tisoč din za obleko in čevlje (vsak mesec) in 10 tisoč  satno za tortice,  smetano ipd.
Precej študentov si je neprijetno situacijo rešilo s honorarnii^ii zaposlitvami. Najprej pre-davan.ja in vaje, med njimi pa hoja po domovih in dajanje inštrukcij, razvažanje mleka v jutra-njih urah, statiranje itn. To (in še mnoge druge) so oblike dela študentov, ki jim »vržcjo« dinar za solidnejšo matcrialno  osnovo.
Ob tej priložnosti sem obiskal več študentov in se z njimi pogovoril, kako in na kakšen način oni rešujejo ta nesrečni  materialni položaj.
ATELJE   V   KLETI
Po dolgem, med stenami sc, kot potok v strugi, ovijajočem hodniku in med kotli za cen-tralno kurjavo, sva z Jocom le »privcslala« do najinih vprašancev. Majhen delovni prostor, poln čenih del, je pribežališče skupine osmih študen-tov arhitekture, ki si pri reševanju svojega ma-terialncga položaja pomagajo na precej origina-Ien, lep in predvsem finančno* ugoden način dela. Veljko se je že pred tremi leti honorarno za-barv,  čopičev,   po   stenah   nametani   osnutki   naro-
poslH    |>retlv>ein   zato,    <vti    m-   preji*nia   nobeiiih finančnih dohodkov od doma, nima štipendije ali kakršnekoli  drugačne  finančne  pomoči. »Kaj je vaše glavno področje. dela?« »Izdelujcmo   čestitke.   razne   souvenirje,   robč-ke,  torbice,  prte,  dekoriramo hotele ob posebnih priložnostih. Delovne stike  imamo  v  glavnein  na vsem   področjn   Slovenije   in   tudi   v   drugih   re-publikah.«
—  Težave pri vašem delu?
»Težave so predvsem pri nabavi ustreznega materiala. Barve dobimo npr. iz Nizozemske, sita iz Trsta, vse s pomočjo študentov - prijate-ljev. Trenutno ne tnoremo pri nas kupiti »emona svile«, pogodba za izdelavo robcev ravno na tem materialu, pa leži v predalu in je ne moremo izpolniti.«
—  Kako  pridobivate  nove naročnike?
»Naša skupina napravi določeno število vzor-cev in potem se s temi vzorci odpeljem v turi-stične kraje. Trgovskim podjem pokažem naše izdelke in če jim odgovarjajo, nam dajo naro-čilnico in mi delo opravimo. Sami pa prodajamo ¦ ob   določenih  praznikih    kot  so   Novo ¦ leto   ipd.«
Veljko in vsi njegovi delovni tovariši so že ves čas zaposleni preko študentskega servisa. Za-upali so nam, da študij krepko trpi na račun njihovega dela, da pa drugače ne gre, ker ne bi bilo denarja. Njihov zaslužek ni posebno velik, saj imajo vedno kakšne nepredvidene izdatke: zapade naročilnica zaradi pomanjkanja ustrezne-ga   materiala.   drag   nakup   v   tujini.   mnogo   sred-
¦i«v gt* tudi xa potovanja. kam*r hodi>o aklefMt nove kupčije in končno   drlo ni kontinii)ran<>.
Njihovi izdetkt so okusni in resnično lepi. Skoda je le, da je na nekaterih čutiti maice kič»-vosti. Po.sfbno so naju navdušile ienske torbioe, po katerih bo  rado seglu še tako  izbirčno defcle.
PRAKSA  PODALJŠANA ZAPOSLITEV
Na šiudentskem servisu so mi povedali, da je precej študentov zaposlenih na inštitutu za so-ciologijo in zgodovino. Metod, ki je eden iznied članov petorice trenutno zaposlenih honorarcev študentov, mi je povedal precej zanimivih stališč, ki  so  ga  »pognala«  v  honorarno  zaposlitev.
»Zaposliti sem se moral zaradi preprostega razloga — materialne nuje. Na inštitutu sem opravljal praktikum. Ob koncu se je pokazala potreba po redno honorarno zaposlenih. Tako sem praktikum podaljšal v redno zaposlitev.«
—  Vam nudi inštitut kakšne ugodnosti? »Plačuje   na n   tistih   5   odstotkov   davka ~ na
študentskem servisu, tako da tni dobimo prak-tično ves zaslužek. Samo delo nas ne ovira pri opravljanju rednega študijskega dela, ker je in-štitut uredil delo tako, da smo zaposleni takrat, kadar imamo čas.«
»Zaposlen sem na oddeiku za obdelavo, kjčr imamo predvsem opraviti s tehnično izvedbo vseh znanstvenih interpretacij raziskav, statistična ob-delava podatkov raziskav izvedba anket in izde-lava grafikonov.«
—  Kako  pa je  z  naročilnicami za  delo? »študentski   servis  nam   je  toliko   ugodil,   da
imamo kolektivno naročilnico za ves mesec«      '•-.
—  Tvoji predlogi k delu študentskega servisa^ »Govorili  so  o   neki   stalnejši   obliki  honorart
nega dela in to se pri nas na inštitutu izva.ja'. ŠS bi se Iahko usmeril na preskrbovanje dolgo-ročncjših, trajnejših oblik dcla. ker bi s teni. študentje ogronmo pridobili. Dvigniti bi se mo-rala kvnta 400 tisoč tiin, ker. čc nekdo dela 9 do 10 mcsecev letno in da so mu to edini dohndki; bo to vsoto vsekaknr prekoračil, ker jo dejansko potrebuje   (retimo.   da  ima  družino).
ALENKA   IN   NJENE   DEKLICE
Alenka že več let vztrajno pomaga pri ueenju. tujih jezikov dijakom. Dobro govori angle.ško, francosko in nemško, ktnalu pa sc ji bo odprl še svet znanja ruskoga jczika. Siccr pa študira^ n» germanistiki.                                                         *
x —  Kakšno  je   tvoje   delo?
»Pravzaprav lepo Človek občuti zadovoljstvo, če vidi. da lahko — in to na uspešen način —, pomaga prijatelju. Pred kratkim se je eni mojib-" iičenk že toliko »odprlo«, da uparn, da bo zda.j šlo lažje Preveč neelastifni so ti otroci, raalce sraniežl.jivi jn delno tudi nimajo veselja do učc-nja, ker nimajo^ trdnc podlage v jeziku. Vse. to vpliva name, da jim nUdim vso največjo' niero potrpežljivosti  in  dobrine-.«
—   Tvoja   cena   ~a   uro   učenja? »350 din.«
Rezultnt vseh intervjujev bi bil nasledn.ji:
—  tia so  se  honorarno  zaposlili vsi  zaradi iz-boljšanja  mateiialnega  stanja,
—  da delo nekatere ovira pri rednem študiju, druge   pa  ne
—  in   da   so   (kolikor   so   vključeni   v   njem) z deloni  ŠS vsi  zadovoljni.
Morda bi se dalo nekaj napraviti. da bi se z zapo:slitvi.jo še encga blagajnika ter z ureditvijd prostora ob izdajanju denarja, dalo odpraviti ne-poti-ebiid čakanje in zapravljanje časa.
Tekst:  Tone  Vrabl Foto:   Joco   Žnidaršič
VESTI
OBČNI ZBOR TABORNIKOV
Pred d»evi- t*o iaaaeli ta.ix>miki swj obč-ni zbor. Iz poročila predisedinika kluiba sarto videli, da je klub delal. Dejsfcvo je, da je šest akcij s skupno štiridesetiimd udeleženoi premalo za klub, ki bd mogel adruževati vse tabornike, ki šbudirajo na ljublijanslu univerzi. Stara ugotovitev pa je, da aktivni tabomiki pri prihodu iz g^mnazij in drugih srednjdih šol preneha-jo s taborniškim delom. Problem je fco-venj v tem, na kakšen načiin ^zainteresirati šrt-udente, kakor sbare tabornike tako buidi nfcmince, za udeležbo v taborniški organi-sJBicaji.
Po porooihh predisednika^ blaga^nika in gospodarja se je razvila živahna razprava, ki je bazirala predvsem na tej problema-tikii. Ugotoviii, so. da bo treba v niasled-nje letu:
1.  popestriti dielo kluba
2.  dati poseben poudarek gorstoi g':raži
3.  razvitd propagajndno dejavnost
4.  podpirati ustanavljanje sekcij  na po sameznih  fakultetah  in  jim pcmagati pri dielu
5.  več sodelovanja z Okragino in Rapuibli-ško zvezo tabarniikov, kakor tudi s posa-mezniira &not.aTni tabornikbv v Ljubljani.
Predsednik je predlagal okTOrmi prograrn za naslednije leto. Iz njega je razvidno: a) da bo klrib organizirai vsak mesec vsaj en izlet (v zimskem ča.su bodo bo pred-vsem smučarsiki izleti), b) aa tečaj gprsHoe straže je rezerviran marec. Na ta 'ječaij bo-do razen članov kliiba povabljeini todi ta-boniitei iz ljubljan&kih enot, v po^ezavi z Okrajno z/ezo tabornikov, d) sponnladi bwJo obbodi gorske straž-e, katerih se bo-dlo udeležili tudii ¦'»čajniki, ,e) v aprilu bo flOto krožeik, f) junija nekaijddievnd izlet s šotori, g) glavna. akcija, sodelovanje na re-paibliškem zieitu tabormikov, ki bo ob 20-letniei osvoboditve v Beli Krajini. Pradvu-doimia bo na zletu sodelovalo na 4.000 "ta-bormMoiV. Mogsoče bodo izvedli po zietu samoatojno taborenje ob morju.
V diskusiji scasodelovala fcudi predstav-nika Oforajme aveze tabornikov in iavrsnega odtfora ZTS. Žal, navzlic posilanim vabi-lom, ni bilo predstam^iica UO in Tribune
Raavesaljiva je btila novica predstavnice VŠZD, da se je na njihovi šoli vpisalo v tabornaike 25 študentk
Po zboru so predtvajali barvne diapoai-tšve s tabn<n)en<ja ob Trriiovačkern jezoru.
ENOTNI SPREJEMNI KRITERIJI
Nedavno }e bita v Beogradu prva redna skupščina skupnosti jugoslovanskih medi-cinskih fakultet, ki je bila ustavovijena Umi na pobudo sarajevske medicinske fa-kultete.
Bistverii del razprave so udelezend, ta-ko profesorji kcnJoar Uvdenti, posvetili ak-tnalnim problemom študija medicine. Med drugim so sklenili, da je nwjno čimprej rešiti vprasanje diplom, staža itd. Skupšči-na je sprejela enotno siališče o vpraSanju vpisa na medicinske fakultete. Odslej bo-do vse medicinske fakultete v Jugoslavigi sprejemale izključno kandidate, ki s® za medicinski štndij resnično zainteresircmi, imajo pa tudi določene delovne preddispo-zicije, kar bodo ugotavljaili s testiranjem In s pomočjo razgovarov s kandidati.
Tako je numerus claii>sus dokončno urad. no sprejet za vse med\icinske fcckultete v Jugoslamji. Ob zaHcljučku so izvoltli nove organe m sprejeli statut skupnosU jucro-slovamkih medicinskih fakultet.
NEUSTREZEN POUK PRVE STOPNJE
Pred dnevi je biia v Beogradu seja univerzitetnega sveta beograjske uni-verze, na kateri so proučili mnenja po-sameznih fakultet o smotrnosti pri uvajanju prve stopnje fakultetnega po-uka. Na seji so osvojili npomembno stališče, katerega odmev je tudi pri nas pomemben, saj menijo, da je treba fakutetam pustiti popolnoma proste roke pri nadajnjem izpopobijevanju učnega sistema PiiporočiH so skrbno anaiizn. po katpri naj bi posamezne fa-
kultete  prediagale  spremembe   svojih statutov.
Prevladalo je mnenje, da so težave pouka prve stopnje predvsera zaradi nepoučenosti potreb gospodarstva po določeni vrsti strokovnjakov in zaradi tega, ker je reforma delo ljudi, ki se-de po pisarnah, s konkretno situacijo pa so bolj malo seznanjeni. Da vpraša-nje pouka prve stopnje ni najboljše urejeno, dokazuje tudi dejstvo, da le majhen odstotek študentov konča študij po pryi stopnji, medtem ko pa diplomanti višjih šol radi odhajajo v proizvodnjo, pa tudi podjetja jih raje sprejemajo kot, diplomante iste kate-gorije s fakultet.
SklenHi so, da reforma nikakor ne more in ne sme biti dokončna, saj so štiri leta prekratko obdobje, da bi lah-ko našli idealno rešitev. Menili so, da bi fakultete v vzdušju realnejšega in objektivnejšega gledanja na večsto-penjski pouk m s pogostejšimi stiki % delovnimi organizacijami, za katere pripravljajo strokovnjake, mogle naj-ti najboljše rešitve in vnesti določene korekture v svoje učne sisteme.
_^                                sr
Ih BOUŠI Sll 1)1.1 SLAVISTIKE
V sredo, 13. januarja, so imeli študentje sla-vistike sestanek, na katerem so razpravljali o štu-dijskib problemih svojega oddelka, o financiranju univerze ter o matcrialnem stanju šludentov. Ugotovili so, da jc bil stopcnjski študi.j na nji-hovem oddelku koristen, saj je prinesel določe« red, prav tako pa je tudi porezanost med profe-sorji in študenti postala intcazivnejša. Po dnigi strani pa se je pojavila preobreraenjenost štu-dentov v prvih letnikih, zato so prisotni menili, naj bi se na prvi stopnji razbremenilo pedago-ških predmetov in to tako, da bi tisti, ki bi po prvi stopnji končali študij, posluSaii te pred-mete na pedagoški akademiji, še bolje pa bi bilo, da bi uvedli posebne kurze iz teh predmetdv. Do-gajalo se je, da so mnogi študentje opravili izpite pedagoških predmetov, niso pa naredili izpitov iz ncposredne strokc, katero so potem predavali v šoli. Tako bi študentje. ki bi ostali na fakulteii in nadaljevali studij, posjušali pe-dagoške predmete na dragi stopnji, kajti dogaja se, da študentje poslušajo ponavadi eno in isto snov na prvi in na drugi stopnji.
študentje so tudi menili, da so pogo.ji _»a vpis v pcti semester prezahtevni, zato bi bilo zaželeno.   da  bi  diplnnvAi  izpit  obsegal  en  pred-
inet. oziroma eno od vcj A ali B prcdmeta. Celotno diplomo pa bi opravljali Ie tisti, ki bi po  prvi  stopnji  zapu.stili  fakulteto.
Univerza naj bi dala študentom čunprej ludi programe študija, ki sicer obstajajo, niso pa p*-trjeni.
Iz svetovne književnosti naj bi sc organiziral tudi kurz za slaviste. ker so dosedanja predava-nja iz tega predmeta za slavista le nekoliko preveč podrobna, zavzela pa naj bi le sirši prc-gled. To pa bo verjelno težko uresničiti, ker primanjkuje za to predavateljev.
Prisotni so tudi menili, naj bi po prvem lel-niku obstajala selekclja z ozirom na to, da ni na filozofski fakulteti sprejemnih izpitov. Truditi pa bi sc morali, da bi bUe vse jugoslovanske fa-kultete (zlasti (ilozofske) enotne z ozirom na sprejenianje študentov  v  prve  letnike.
Govorili so tudi o materialnem stanju slavi-stov ter o financiranju filozofske fakultcte z oai-rom na druge fakultete. Materialno stanje študen-tov je zlasti v prvih letnikih zelo slabo. saj jc 70 "« študentov brez štipendij. O zakljuekih ia predlogih za izboljšavo študija na slavisliki pa bomo bolj obširno poročali v eni izraed šlevilk po  počitnitah.                                       M.M.
OBJAVE
študentskega servisa za honorcirne zaposlitve
LTpravni odbor Študentskega servisa za honoramc   zaposlitve
OBVESČA,
da bo oddelek za kratkoročna posojila za-čel normalno poslovati s 1. {ebruarjcm 1965. Sklad je do navcdenega datuma zaprt zaradi izčrpanih sredstcv in nevesi-nega  vračanja  dolžnikov.
UPRAVNI ODBOR
lipravoi odbor Studentskega servisa » Tionorarne  zaposlitve
OBVEŠČA,
da zaradi nastniih težav pri poslovanju, ne bo do nadaljnjega registriral računov, ki se nanašajo na prodajo študentskih izdelkov. Preklic odločbe in podrobna na-vodila   bomo   objavili.
LPRAVNI ODBOR
LPRAVNI ODBOR STUDENTSKEGA SERVISA ZA HONORARNE ZAPOSLITVE
razpisuje
na osnovi 10. točke 30. olena statuta de-lovno mesto blagajnika.
Pogoji:
1.  Status  redno  vpisanega  študcnta
2.  Ekonomska srednja ali administrativ. na predizobrazba
3.  Priporočilo ZSJ
Rok zaposlitve 15. februar 1965. Honorar po praviliiiku o nagrajevaoju. Ostale infor-macije dobite na Servisu v rednem delov-nem času  ali po telefonu št. 37-581.
Rok za vložitev pismenih proSenj jc do 5.   febrMarja  1965  na  Servisu.
rfribii****
Tribuna — list slovenskih študentov — Izdaja univerzitetni odbor ZŠJ — Ureja uredniški odbor — Glavni uredniilc Ivo Vajgl — Odgovorni urednik Tine Hribar — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 30-123. — Tekoči račun 600-14-608-72 — I^etna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov in fotografij ne  vračamo   —   Tiska  časopisno podjetje  »Delo«   Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Paštnina plačana v gotovini.'