Zrna ob poti.
(Piše M. P.)
VJrška vednost in umetnost se je bila raz-cvetla kar najlepše. Kakor orel v sinje višave se je vzdignil človekov duh visoko, visoko in je motril najvišja vprašanja Človeštva. Narejali so se vzorni umotvori. Bila je zlata doba he-lenska. Kazalo se je, kakor da se je Človeški rod povspel na vrhunec svojega razvoja, utn-stvene omike in srčne olike.
In tačas je govoril mož, katerega je bila Pitija proglasila za najmodrejšega Človeka:
„Vidi se, da nihče izmed nas ne pozna dobrega in lepega; ali ta misli, da kaj ve, ko vendar nič ne ve: jaz pa kakor nič ne vem, tudi vem, da nič ne vem. Kaže se torej, da sem jaz modrejši kakor oni, ko ne mislim, da vem, česar ne vem. V resnici moder se mi vidi bog, in to hoče povedati v svojem izreku, da je človeška modrost majhna, da, nič vredna, in se vidi, da je mene le za vzgled porabil, kakor bi hotel reči: Oni, o ljudje, je med vami naj-modrejši, ki kakor Sokrat ve, da njegova modrost ni nič vredna."  (Platon. Apolog. Sokr.)
In Sokrat je govoril resnico, resnico veljavno za svoj čas, veljavno za vse Čase.
Kako se je lagala kača ob zibki Človeškega rodu!
Prvi človek je bil ustvarjen prost vsake neredne poželjivosti; razum je imel vso oblast nad nižjim poželenjem. Obdarjen je bil z vso vednostjo o stvareh, katere mu je bilo treba vedeti. Obdarjen je bil z neumrljivostjo. Živel je presrečno življenje v vrtu veselja. Neprecenljivo je bilo to življenje. Človek je bil prelep stvor v božjem stvarstvu. Na temelju božje vere se je vzdigoval kvišku; kvišku k Bogu so kipele vse njegove zmožnosti, vse njegovo delovanje, kakor deli umetne stavbe. Pa je prišel usodni dan. Od vsega rajskega drevja sta smela jesti prva človeka, samo od drevesa spoznanja dobrega in zlega ne.  KaČa pa je dejala:
„Katerikoli dan bodeta jedla od njega, odpro se vama oči in bodeta kakor bogova, in bodeta spoznala dobro in zlo."   (I. Mojz. 3.5.)
Dala sta se zapeljati Hotela sta doseči božjo podobnost glede na spoznanje dobrega in zlega, da bi si po moči svoje narave določevala, kaj je dobro in kaj zlo za delovanje, da bi z močjo svoje narave delovala za blaženost. In jedla sta od prepovedanega drevesa.
Tedaj se je razrušila lepa stavba mnogo poškodovana.   Iz ust  razžaljenega Boga so prile-
tele kakor ognjene strele nad Adama uničujoče besede:
„Bodi prokleta zemlja v tvojem delu ; v trudu se boš od nje živil vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila, in zelišča polja boš jedel. V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet: zakaj prah si in v prah se povrneš." (I. Mojz. 3.   17.)
Po duhu in telesu v slabše premenjen, nadnaravnih darov oropan in v naravnih poškodovan je bil sedaj človek. Spoznal je dobro in zlo, pa ne v luči božje resnice, v luči popolne prostosti in blaženosti: spoznal je dobro in zlo na svoje stroške, izgubil je preveliko dobro in se pogreznil v preveliko zlo.
Prva dva človeka sta morala pustiti srečo v vrtu veselja. Ž njima pa so šle one besede Gospodove. V trudu sta živela in sta umrla.
Človeški otroci so se odvrnili od Gospoda Boga. Niso marali za njegova pota. Hodili so svoja pota, živeli po svojih željah. Pa one Gospodove besede so šle vedno ž njimi. V velikem trudu so živeli Človeški otroci in  umirali.
Z vsemi, vsemi Adamovimi sinovi gredo Gospodove besede.
Trava požene in zvene. Solnce vshaja in zahaja. Rodovi pridejo in izginejo.
Vprašali so Človeški otroci:
Kaj je Človeško življenje: Kaj  je človek:
Kaj je človek: Podoba slabosti, žrtva trenutka, igrača sreče, podoba nestanovitnosti, zveza zavisti in nesreče, vse drugo sleza in žolč. (Aristotel. ap. Stobaeum Florileg. 98. 60).
Mogočna prikazen je res človek v božjem stvarstvu;
Človek je svet v malem, mikrokosmos (Ari-stot. Phvsic. 1. 8. c. 2): On ima snovi, kakor nežive stvari. On živi z rastlinami rastlinsko življenje. On živi z živalimi Čutno življenje. In vrh vsega tega ima razum in prosto voljo. In razum in prosta volja ga delata za krono in diko vseh stvarij.
Mogočna prikazen je človek. Ponosno hodi po zeleni zemlji:
Mnogo silnega živi,  pa nič Ni silnejšega,   kakor je  človek. On gre  celo  čez  morsko Mračno plan  od juga obdan, Potujoč  sredi valov Po  stezi strašno  viharni.
Najvišjo boginjo  celo,  zemljo, Prisili on,   večno,  neusahljivo, Ko se obrača plug od leta do leta, On jo  obrne s pomočjo  konjev.
Krilovitih ptic lahko jato In divje blodne zveri v šumi In gomazeČo  zalego v morju Ujame zvito nastavljajoč S pletenimi mrežami Mnogodaroviti človek. Ukroti zvito-umetno  dežele Gorsko  divjačino,  in grivnati Tilnik upreže konju z jarmom Kot prostemu volu gorskih višav.
(Sofokles. Antigone.)
Ponosno stopa človek po zeleni zemlji in gospodari mogočno. Za vse ve svet. Samo za jedno  stvar si ne more opomoči:
Besedo in  zvračni vzlet
Mislim  je iznašel,  izmislil
Državo-upravljajoče zakone,  zna se
Umakniti  mrazu slane in
Jupitrovim  deževnim pušicam;
Ve povsodi za svet,
Brez sveta ga ne zadene nič
Bodočega;  samo  pred smrtjo
On  ne more zbežati.
(Sofokles. Antigone).
Človek je umrljivo bitje. Ponosno stopa nekaj časa po zemlji. Pa že gleda smrt za njim s steklenimi očmi. On beži, pa ji ne more zbežati.
In revno bitje je Človek kakor malokatero drugo:
Bitje nobeno  ni žalostnejše tukaj  na zemlji Kakor je človek pred vsem, karkoli živi in se
giblje (Homer. Iliad. iy).
In zakaj?
Samo njega izmed vseh živalij pokriva narava s ptujim blagom, drugim je podelila razna odela: lupine, skorjo, kože, bodilo, dlako, ščetine, lase, perje, perutnice, luske, volno, celo štore in drevesa je zaščitila s skorjo včasih dvojno. Samo človeka je golega in v goli prsti dala rojstveni dan od sebe, da precej joka in stoka in se solzi kakor nobena izmed toliko živalij, in sicer koj ob začetku življenja. S kaznimi začne življenje samo zato, ker je rojen. O blodnja! pri takih začetkih mislijo, da so rojeni k ponosu! (Pli-nius. Hist. nat. 1. VIL).
V bednem stanju začne življenje in bedno iz veČine živi vse dni. Druge živali so od narave priročne in usposobljene za svoje delo. Človek se mora s trudom priučiti vsemu, kar hoče znati.
In le malokdo je gojenec sreče. Rajši obiskuje Človeka nesreča in ga neusmiljeno obdeluje. Vse svoje življenje se muči človek:
Ves Človek je od rojstva jedna bolezen. (De-mokrit. ap. Pseudo-Hippocrat.   i. 810.)
Človeško življenje je polno bolečin in ni konca njegove muke.  (Euripides, Hippol. V.)
PaČ jeden je konec. Naglo poteka človekov tek. Mnogo je na svetu stvarij, ki dolgo obstajajo in trajajo. Človeku pa ni dolgega obstanka na zemlji. Odmerjeni so mu kratki dnevi. Naglo poteka njegov tek. Že je blizu konec in  cilj.
Smrt je hitrega dira poslednji cilj. (Seneca, Troad. 401.)
Pa kako grozen je ta konec!
Veseljak Anakreont vstrepeta v svojem uživanju ob spominu smrti.   (Anakr. Frag. 43.)
Pred Ahilom se je treslo mesto Troja strahu in groze. Ahil se je pa strahu in groze tresel pred smrtjo:
Nič več ne golči  o  smrti tolažbe, blagi
Odisej: Rajši bi hotel polje obdelavah"  kakor
najemnik Možu ubogemu brez vse dedščine svojega
blagra, Kakor vladati  trumam  vsem usehlih
mrličev.
(Homer. Odiss. XI. 488.)
Grozen je smrtni dan.
In kaj potem, po smrti r Ali ugasne Človek popolnoma kakor bakla, ko dogorir Ali bo pa drugo življenje živel Človek, boljše življenje/
Kratko in težavno je Človeško življenje. Človek je tako  ubogo bitje.
In vendar vsi ljudje brez izjeme Čutijo v sebi naravno nagnjenje k veliki in trajni sreči, imajo veliko in vrojeno naklonjenost, da bi dosegli vse dobro in resnično, ki bi zadovoljilo voljo in duha. In ker imajo vsi ljudje to naravno naklonjenost, mora tudi v resnici biti popolna sreča, blaženost, kot resnično dosegljivi cilj. Pa v čem je ta sreča? Ali jo more človek doseči na tem svetu ? Ali je pa morda ,to težavno zemsko življenje le priprava in poskusnja za srečno življenje onstran groba?
V vesoljstvu vlada povsodi lep red in zakonitost. Zato je ta Grk tako pomembno imenoval svet ,kosmos', red, krasota. Vse stvari in stvarce so urejene, imajo določeno mesto, svojo nalogo, svoj red. Tudi človek mora imeti neko določeno mesto in svoj red na tem svetu. Pa kateri je ta red? Kaj je človekova naloga? Kako mesto mu je odločeno v vesoljstvu za delokrog? Kaj je njegov namen?                             (Dalje.)