KULTURNO
TEDNIK
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec - Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt	Izhaja v Celovcu - Erscheinungsort Klagenlurt p„ p. p.
LETO XXI / ŠTEVILKA 1	CELOVEC, DNE 2. JANUARJA 1969	CENA 2.50 ŠILINGA
Zgodovinski polet ameriških kozmonavtov okrog Meseca
Na pragu novega leta
Izjava predsednika NSKS dr. Reginalda Vospernika v ljubljanskem radiu
Po triletni poslovni dobi je bilo 13. oktobra 1968 izv7oljeno novo vodstvo NSKS. Narodni svet si bo v tej poslovni dobi prizadeval, da bo približal še vsa odprta in nerešena vprašanja koroških Slovencev zadovoljivi rešitvi. Pri tem hoče zajeti vsa področja družbenega življenja — kulturno, politično in gospodarsko — in na osnovi lastnega svetovno-nazornega prepričanja pri tem prizadevanju upoštevati, da živimo koroški Slovenci v pluralistični družbi, ki zahteva določene odprtosti. V posebni meri se bomo morali posvetiti delu, podrobnemu delu na terenu. Ljudje pričakujejo, da pridemo ven na vasi, da jih informiramo, da poslušamo njih težave in jim pomagamo. Mislim, da mora to načelo biti osnovno v manjšinski politiki.
Ta odprtost obstaja seveda tudi do večinskega naroda na Koroškem in v Avstriji ter do matičnega naroda v Sloveniji in do Slovencev, ki živijo v Italiji.
Na vseh teh področjih se dajo kontakti intenzivirati. Seveda pa mora biti važno načelo v političnem delu Narodnega sveta tudi vnaprej kot doslej: do rešitve še odprtih vprašanj more priti samo v sodelovanju s pristojnimi oblastmi na deželni in državni ravni. Pospešeno se bomo brigali za mladinske probleme, za vprašanja študirajoče mladine v visokošolskih mestih, za podeželsko mladino. V ta namen je pred nedavnim Narodni svet ustanovil v okviru lastne organizacije posebno mladinsko sekcijo.
Je pa še vrsta nerešenih vprašanj: tako nikakor ni zadovoljivo rešen osnovnošolski problem, vprašanje dvojezičnih napisov, vprašanje stalne podpore s strani oblasti. Zvezni kancler Klaus je ponovno dejal, da naj bodo odprta vprašanja rešena s pristankom koroških Slovencev. Seveda pa so tu še drugi problemi: na primer neinformiranost širokih plasti večinskega naroda. Izven Koroške tega vprašanja skorajda sploh ne poznajo. Tu bi bilo potrebno sistematično objektivno informiranje vseavstrijske javnosti. Poleg tega pa mora seveda v deželi priti do razstrupitve atmosfere. Vzgoja mladine se mora vršiti v duhu strpnosti, ki vi-; di v Slovencu enakopravnega sodeželana, ne pa nekoga, ki hoče Nemce nasilno asimilirati. Pomemben dejavnik je tudi odprta meja do sosednih držav. Kulturna izmenjava med Koroško in Slovenijo, sodelovanje na literarnem, znanstvenem področju podira nepotrebne zidove in budi s tem tudi razumevanje za naše upravičene težnje. Treba pa je reči, da se je atmosfera v zadnjih letih prav po zaslugi teh pojavov že znatno izboljšala.
Kot doslej bo tudi v bodoče obveljalo načelo, da Narodni svet svoje narodnopolitično prizadevanje koordinira z Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem. V važnih življenjskih vprašanjih koroških Slovencev ne more biti dvotimosti.
Toda tudi z drugimi slovenskimi organizacijami bo Narodni svet, če tiste organizacije takega sodelovanja želijo, konstruktivno sodeloval: imam pred očmi Klub slovenskih študentov na Dunaju ali pa Zvezo slovenskih izobražencev. Posebno želi Narodni svet biti mladini odprt, saj predvidevajo celo statuti, da je zastopnik Koroške dijaške zveze z vsemi pravicami ostalih odbornikov zastopan v osrednjem odboru Narodnega sveta. Zastopan v odboru pa bo tudi predstavnik mladinske sekcije.
V kolikor gre za sodelovanje z avstrijskimi večinskimi strankami, bi poudaril, da more tako sodelovanje biti samo koristno. Na državni ravni je Narodni svet doslej vedno podprl Avstrijsko ljudsko stranko; na
V soboto, 21. decembra 1968, ob 13.51 po srednjeevropskem času so v Cape Ken-nedvju izstrelili raketo »Saturn 5« z vesoljsko ladjo »Apollo 8«. Izstrelitev je popolnoma uspela. Raketa »Saturn 5« je bila največja in najmočnejša raketa, kar jih je kdaj uporabil človek. Visoka je bila 111 metrov, težka pa 3100 ton. Pognalo jo je 5 motorjev prve stopnje, ki so proizvajali s skupno potisno silo 3,375.000 kg.
Važnost sedanjega poskusa je bila v tem, da so bili v vesoljski ladji trije vesoljci, ki so prvi leteli po tiru okoli Lune. Trije vesoljci so bili: Frank Borman, James Lovvell in VVilliam Anders.
Polet natančno po programu
Motorji prve stopnje so prenehali delovati po 2 minutah in 31 sekundah in čez 1 sekundo se je prva stopnja ločila od ostale rakete ter je padla v Atlantski ocean.
Druga stopnja rakete je delovala 6 minut in 7 sekund. Prva stopnja se je ločila od ostalega del arakete v višini 61 km, ko je raketa letela s hitrostjo 9600 km na uro. Druga stopnja je pričela delovati 2 minuti in 33 sekund po izstrelitvi. Po 3 minutah im 7 sekundah se je od vesoljske ladje ločil posebni zasilni kabinski prostor, katerega rakete, bi oddaljile »Apollo 8« z vesoljci od ostalega dela rakete, v primeru .kake okvare.
Druga stopnja rakete je pognala tretjo stopnjo v višino 189 km s hitrostjo 22.000 km na uro. Osem minut in 40 sekund po odhodu iso motorji druge stopnje prenehali delovati in čez 1 sekundo se je druga stopnja ločila od tretje.
Ob 14.02 je »Apollo 8« s tretjo stopnjo rakete stopil na tir okoli Zemlje, po katerem je letela s hitrostjo 28.000 km -na uro v višini 189 km. Ko so ob 16.42 prižgali rakete tretje stopnje, je vesoljska ladja letela nad Tihim oceanom-v bližini Havajskih otokov. Vesoljs-ka ladja je do tedaj -dvakrat obkrožila Zemljo. Motorji tretje stopnje rakete so povečali hitrost na 40.000
km na uro. Za to je bilo potrebno 5 minut iti 20 sekund. Vesoljska ladja se je tako odtegnila zemeljski težnosti ter je začela pot proti Luni. Ob 17.30 se je tretja stopnja rakete ločila od kabine, ki je sama nadaljevala pot proti Luni.
Vesoljska ladja j-e morala potem preleteti; 321.000 km, tako da je bila čez dva dni in pol blizu kraja, kjer je bila istočasno tudi Luna.
Velikanska nosilna raketa „Satum 5” je visoka 111 metrov in telita ‘>100 ton, napolnjena je z 2 milijona litrov tekočega kisika in vodika.
Ko se je tretja stopnja ločila od vesoljske ladje, j-e bila le-ta oddaljena od Zemlje 5360 km in j-e letela s hitrostjo 39.240 km na uro.
Prihodnja operacija, to j-e -postavitev »Apolia 8« na tir okoli Lune, je bila določena za -tordk, 24. decembra, ob 11. uri po srednjeevropskem času. Tedaj so prižgali glavni pogonski motor vesoljske ladje, ko je bila -ta oddaljena kakih 100 km od Lune, še pred -tem pa so izvedli vesoljci nekaj operacij, da -bi uravnali tir vesoljske ladje.
Izpolnjeno veliko pričakovanje
Ravnatelj programa »Apolia 8« general Samuel Phillips je izjavil novinarjem 4 ure po izstrelitvi, da vesoljska ladja nadaljuje polet v največjem redu. V torek, 24. decembra, nas je dosegla zgodovinska vest: trije ameriški astronavti krožijo okoli Lune (desetkrat so jo obkrožili). Novica se je razširila po vsem svetu in je zbudila soglasno priznanje junakom stoletja, kot danes pravijo Bormanu, Lowellu in Andersu, ki so uresničili stoletne sanje človeštva in oh navedenem času prileteli izza Lune. Po desetem krogu se je kabina začela vračati na Zemljo. Začetek povratka je bil določen za sredo, 25. decembra (Sveti dan), ob 7.06, Tedaj so prižgali motorje, da odtegnejo vesoljsko ladjo Lunini privlačnosti in jo usmerijo proti Zemlji.
Srečna vrnitev na Zemljo
Natančno ob 16.51 — po programu — se je »Apollo 8« z vesoljci spustil v vode Tihega oceana, v -bližini Božičnih o-tokov, samo pet km od -letalonosilke »Yorktown«. Tak-oj -nato so ladje, -ki so čakale na vesoljske potnike, vzpostavile radijsko zvezo z njimi. Helikopterji so kabino kmalu našli na površini vode. Heroji s-toletja so se znašli živi in zdravi na krovu »Yorkitowna«, kij er so jih sprejeli z nepopisnim navdušenjem.
KRATKE NOVICE
•	V soboto, 28. decembra, j c minilo 60 let od strašnega potresa, ki je do tal porušil mesto Messino (Sicilija). Žrtev je bilo 80.000. Tedanji potres se ni čutil samo na kopnem, temveč tudi na morju v Messinski ožini. Obnova Messine je trajala 50 let; posledice potresa se poznajo še danes (glej članek o potresih na zadnji strani našega lista).
e Italijo je zajela prava arktična temperatura. Živo srebro je v severni Italiji zdrknilo do minus 27 stopinj Celzija.
•	Ameriška komisija za atomsko energijo je sporočila, da je rdeča Kitajska opravila v petek, 27. decembra, novo jedrsko eksplozijo v ozračju. Po ameriški oceni je bila sila eksplozije tri megatone. To je 18. kitajska atomska eksplozija v ozračju; izvršili s-o jo na atomskem področju Lop Noru.
•	Iz \Vashingtona so sporočili, da so dosegli končni sporazum o izročitvi 50 ameriških bombnikov tipa »Phantom« Izraelu v vrednosti 200 milijonov dolarjev. Ta letala bodo začeli pošiljati Izraelu pred koncem 1969. leta.
9 V Beiru-tu so jzraelski helikopterji v nedeljo zvečer napadli beirutsko letališče ter povzročili vrsto požarov. Pri tem je bilo uničenih 13 libanonskih potniških letal; človeških žrtev ni bilo. Napad je potrdilo tudi izraelsko vojaško poveljstvo. V poročilu po-velj-stva je rečeno, da pomeni ta napad prisilni ukrep pro-ti napadu na izraelsko letalo »Boeing 707« v četrtek, 26. decembra na atenskem letališču; izvedla pa sta ga dva Arabca, pripadnika fronte za osvoboditev Palestine. Pri tem napadu je bil en izraelski potnik ubit, ena stevardesa j-e bila ranjena.
Sv. oče zahteva od kristjanov toleranco
Po želji sv. očeta Pavla VI. je papeška komisija »Justitia et pax« (Pravica in mir) že drugič, ob dnevu miru I. januarja, objavila poslanico na »vse ljudi dobre volje« in na ves katoliški svet.
V poslanici je bilo med drugim imenovano tudi »obvezno predpisano besedilo« za kristjane. Dobesedno je bilo rečeno tole: »Obžalujem, da vojne, genocid (zator rodu) in nečloveška ravnanja, povzročena samo zaradi spodrivanja med ljudmi, spravljajo življenje milijonov ljudi v nevarnost. Priznam, da nosim tudi sam nekaj te odgovornosti za socialno-gospodarsko nepravičnost/ki tlačijo mojega soseda. Zaradi tega se zavezujem, da bom storil vse za ceno svojega življenja, samo da bi mogel pomagati in čuvati moje brate.«
»Obveznost« vsebuje tudi zavračanje diskriminacije (zapostavljanje) zaradi rase, barve, kože, narodnosti in plemena. Tej pa se najbolje upiramo s toleranco (strpnost-
deželni ravni pa je Narodni svet pri zadnjih deželnozborskih volitvah nastopil s slovensko listo. Pri volitvah v kmetijsko zbornico in v občinske svete smo doslej zastopali stališče, da je treba kandidirati s slovensko listo. Kakšna bo odločitev v bodoče, je še negotovo, ker je odvisna od razvoja v deželi.
jo). Končno vsebuje besedilo še obveznost, da se morajo upoštevati vse pravice sočloveka, dialog med ljudmi, zavračati je treba obliko sile, zatiranja in samovoljnosti.
Oh dnevu miru je papež Pavel VI. pozval vse ljudi dobre volje, naj delujejo v korist miru.
PAPEŽ NE BO ODSTOPIL
Papež Pavel VI. ie pred prazniki dejal, da se katoliška Cerkev nahaja pred »samouničenjem«. »Cerkev,« je dejal papež dobesedno, »se nahaja trenutno v času nemira in samokritike, skoraj bi dejal pred samouničenjem. V njej je opaziti nek notranji, silen upor, katerega ni nihče po koncilu pričakoval.«
V dobro poučenih vatikanskih krogih smatrajo papeževo izjavo kot jasno stališče Pavla VI. proti tistim glasovom, ki so mu svetovali, naj odstopi. Sv. oče se je v svojem govoru — pred skupino bogoslovcev — sam označil kot »znamenje spora«. Je pa Bogu hvaležen za preizkušnjo, katero mu je poslal, tla mora trpeti, vendar zaupa, da bo Kristus njega in Cerkev pripeljal srečno skozi sedanjo krizo.
Zdi se, da so te besede resnično v protislovju s tistimi vestmi, ki pravijo, da bo papež odstopil, ko ho izpolnil 75 let svoje starosti; sedaj je sv. oče star 72. let.
Politični teden
Po svetu...
NIKON OBISKAL SEDEŽ OZN
Novi ameriški predsednik Richard Nixon je obiskal te dni Združene narode. Glavni 'tajnik U Tam je priredil ob tej priložnosti sprejem. Nixon je izjavil, da je hotel s svojim obiskom »poudariti stalno podporo Združenih ameriških držav mednarodni organizaciji in namen ZDA v prihodnjih le-'tliih, da storijo vse mogoče za okrepitev Organizacije združenih narodov, iki se posveča stvari miru na svetu«.
Predstavnik novega ameriškega predsednika Nixona je izjavil časnikarjem, da Ni-xon ne predvideva sprememb v uradni cenili zlata.
Zaradi izjav finančnega ministra v N bromovi vladi Davida Kennedyja se je cena zlata na svetovnih trgih naglo dvignila. Ta je namreč izjavil, da ne more izrazito trditi, da ne bo sprememb v sedanji ceni zlata.
NOVA ITALIJANSKA VLADA
»LEVE SREDINE«
Kot je bilo pričakovati (naš list je o tem poročal), je pred kratkim krščanski demokrat Rumor sestavil vlado »leve sredine« (krščanskih demokratov, socialistov in 'republikancev). V navzočnosti predsednika Saragata je bila Rumorjeva vlada v Rimu zaprisežena. V svoji vladni izjavi je novi ministrski predsednik objavil vladni program. Najvažnejše točke tega programa so: reforme univerz in šolstva, davčnega sistema, dalje zvišanje rent in razdelitev Italije v bolj samostojne pokrajinske uprave. Okrepili naj bi gospodarsko načrtovanje s ciljem rešitve problema popolne zaposlitve.
Pozornost je vzbudilo dejstvo, da koalicijske določbe ne vsebujejo več, kot pri dosedanjih vladah »leve sredine«, tako imenovane razmejitvene večine. To pomeni moralno dolžnost vlade do odstopa, če bi bila v odločilnem parlamentarnem glasovanju navezana le na podporo opozicije, to je zlasti na komunistične glasove.
ZAHODNONEMŠKEGA
PREDSEDNIKA BODO
VOLILI V BERLINU
Novega zahodnonemškega predsednika bodo izvolili 5. marca 1969 v Berlinu. To
je sporočil predsednik Bundestaga Gersten-meier. To odločitev so odobrile vse stranke.
Zahodinonemškii finančni minister in predsednik .krščansko socialne stranke Strauss je v intervjuju londonskemu »Timesu« odločno zamikal govorice, da upa, da bo postal prihodnje leto kancler. Pripomnil je, da si ne morejo deliti medvedje 'kože, še preden zmagajo na volitvah. Dejal je še, da bi osebno rajši gojil ananas na Aljaski kakor pa biti nemški kancler.
Zatem je Strauss ponovil, da podpira sprejem Velike Britanije v zahodnoevropsko skupnost in je nato kritiziral britanske poslovne ljudi, češ da se niso znali dovolj okoristiti z razvrednotenjem šterlinga, da bi britanska proizvodnja postala bolj 'tekmovalna.
O FRANCOSKI OBRAMBI
Francoski obrambni minister Messmer je pred kratkim v govoru v poslanski zbornici med diskusijo o obrambi med drugim de-jail, da francoska politika ni v nasprotju z zavezniško. Dodal je, da drugačna vojaška piolitiika, kakršno vodi sedaj Francija, ne bi prispevala, da se menja stanje, ki je nastalo z vpadom v Češkoslovaško in s prihodom sovjetske vojne mornarice v Sredozemlje.
Messmer je še pripomnil, da daje francoska vlada [»rednost pripravi vojaških atomskih sil za obrambo pred morebitnim napadalcem. Ponovno je zavrnil možnost, da bi bile francoske vojaške sile pot tujim poveljstvom. Poudaril je, da mota o morebitni uporabi atomskega orožja odločati politična oblast, ki pa ne more biti tuja.
V ŠPANIJI NOVA USTAVNA
DOLOČILA
Državni svet »nacionalnega gibanja« (druga španska zakonodajna zbornica) je na seji razširjenega odbora dokončno odobril nova ustavna določila, ki so mu bila predložena. V teh določilih je navedena možnost za španska priznana politična združenja, da obstajajo poleg »falange« v okviru »nacionalnega gibanja«. Načrt je bil prvič odobren že 17. novembra. Tedaj so opazovalcu to razlagali kot priznanje nove socialne resničnosti v Španiji in v smislu, kot da je to nov korak na joti .k demokratizaciji.
Jose Soliš Euiz, ki je minister in glavni 'tajnik »gibanja«, je dejal, da predstavljajo nova ustavna določila »demokratično širo-'kogrudnost«, toda ne tako, ki bi dovoljevala »nasilju in zmešnjavi« prosto prot. Ta ustavna določila mora sedaj, odobriti še državni predsednik Franco.
DE GAULLE 1969 VERJETNO
NE BO POTOVAL V TUJINO
Na podlagi vesti, ki so bile zbrane iz dobrih virov, se je zvedelo, verjetno ne bo šel general de Ganile na nobeno potovanje v tujino, dokler se francoski finančni .položaj popolnoma ne ustali.
Lani je večje število držav povabilo predsednika francoske republike na obisk; ta vabila so v načelu vsa sprejeli. Vsekakor pa se zdi, da, če bo v prvi prolovici leta 1969 le prišlo do kakega potovanja, bo to potovanje v Libanon. Pač pa ima general de Ganile, kot kaže, namen v tem letu večkrat obiskati posamezne francoske pokrajine, ka:r bi mu omogočilo, da pride zopet v neposreden stik s prebivalstvom. Prvo potovanje te vrste bo -ta mesec v pokrajino Bretanijo.
... in pri nas v Avstriji
AVSTRIJA V ZDRUŽENIH
NARODIH
Vodja avstrijske delegacije v Organizaciji združenih narodov veleposlanik Hein-rich Hayimer!e, je na seji političnega odbora glavne skupščine OZN iznesel vrsto konstruktivnih kompromisnih predlogov puri diskusiji o razorožitvi. S svojimi predlogi je avstrijski predstavnik .poskušal zavoženo zadevo izpeljati, iz slepe ulice.
Veleposlanik Helnrich Haymerle je označil novi dialog, med vsemi narodi in ljudstvi (atomskimi in 'neatomskimi), ki naj bi zavzeli :k -vsem problemom razorožitve svoja stališča, kot nujen. Haymerle je svaril, da .s item, ko nekatere države oklevajo podpisati pogodbo o neširjenju atomskega orožja, spravljajo v nevarnost uresničitev te za vsa ,ljudstva življenjsko važne ;px>godbe.
Avstrijski .govornik v glavni skupščini OZN je pozval -tudi Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo, da bi čimprej pričeli s pogajanji, ki so že v načrtu, o znižanju ofenzivnega in defenzivnega raketnega orožja. Razen tega je up»ati, da bi atom-stop .pogodbo (moskovska pogodba — podpisana avgusta leta 1963 — ki prepoveduje po-
skuse z atomskimi bombami v ozračju, pod vodo in na zemlji) razširili tudi na podzemeljske poskuse. Končno je Haymerle opozoril na to, da se Avstrija močno zanima tudi za celotni kompleks vodenja vojne z biološkimi in kemičnimi sredstvi.
DEŽELNI ODBOR TRIDENTINSKE
- JUŽNE TIROLSKE
Deželno zastopstvo krščanske demokratske stranke se je 6. decembra sestalo v Boemu z zastopniki j.užnoitirolsike ljudske stranke (SVP). Obe zastopstvi sita razpravljali o sestavi deželnega odbora za Tridentinsko — Južno Tirolsko.
Na sestanku so deimokristjanski predstavniki obrazložili program za sestavo odbora leve sredine s sodelovanjem južnotirolske ljudske stranke, kakor določa deželni statut, ki predvideva prilagoditev udeležbe jezikovnih skupin v zastopstvu v deželnem svetu. V prejšnji deželni zakonodajni dobi ni bila Južnotirolska ljudska stranka v odboru.
Voditelji zastopstva SVP in deželni glavar Južnega Tiroia dr. Silvius Magnago in drugi člani zastopstva so izjavili, da bo moral o zadevi odločati izvršni svet jiužnotirol-ske stranke.
TAJNI SESTANEK ZDRUŽENIH
DRŽAV AMERIKE IN SOVJETSKE ZVEZE NA DUNAJU
Sedaj je že uradno: Na Dunaju sta se pred kratkim v vsej tajnosti sestala Johnsonov zaupnik za varnostna vprašanja Georg Bundy in Kosiginov zet Gvižij.ani. Predstavnik tiska v ameriškem izunanjem ministrstvu, iki je sestanek uradno protrdil, je pri tem .zavrnil vsa govoričenja, da je bil sestanek namenjen kot priprava na vrh med Johnsonom - Kosigiinom. Pri tem srečanju, kot javljajo v Wasiiiingtonu, ni šlo za .nobene tajne diplomatske stike.
Kosiginov zet, ki vrši službo namestnika predsednika »državnega sovjetskega odbora za znanost .in 'tehniko«, je prišel na Dunaj, da bi se z Georgom Bundyjem razgovarjal o že dve leti starem ameriškem načrtu ustanovitve »Instituta Vzhod-Zahod«.
Tako je neki znani britanski list — ravno v času .srečanja obeli — sklicujoč se na vesti iz Washingtona zapisal, češ da bi Dunaj, izbrali za srečanje med Johnsonom in sovjetskim ministrskim predsednikom Ko-siginom. Kot znano sta se na Dunaju leta 1961 rokovala John F. Kenmedy .in Nikita Hruščov.
Boj za vesolje
Oktobra meseca leta 1957 so proslali Rusi v vesolje Sputnik I, prvi umetni satelit zemlje. Aimeriikanci so jim sledili šele leta 1958. Začel se je 'boj, za vesolje, ki je .postajal čedalje 'bolj, zanimiv in napet. Prvotno je imela prednost Sovjetska zveza .pred Združenimi državami Amerike. To se je pokazalo že v 'tem, da so Rusi proslali aprila leta 1961 v vejolje prvega človeka, kozmonavta Jurija Gagarina; enkrat je proletel okoli zemlje, qato pa je rahlo pristal nekje v Kazahstanu. Prvi ameriški astronavt John Glenn se je s svojo vesoljsko ladjo samo dvignil nekaj kilometrov v zrak, nakar je pristal v Atlantskem oceanu. Bivši sovjetski ministrski predsednik Nikita S. Hru-ščov je označil ta »proiet« čisto na kratko: '»Gor in navzdol.« Sovjetska zveza je poslala v vesolje prvo ladjo, ki je imela več 'kozmonavtov, bil je Rus, ki se je sprehajal kot prvi po vesolju. Ruska raketa je pristala kot prva rahlo na mesecu.
ZDA si pridobijo prednost
Vse 'to je Amerikance tem bolj prisililo, da so pospešili svoj vesoljski program, ki je stal doslej vsakega državljana ZDA približno 700 dolarjev. Krona vseh teh naprorov je bil desetkratni proiet ladje Aprolio 8 okoli meseca, ki je oddaljen od zemlje 380.000 km, dne 24. decembra 1968. Ta proiet, ki je trajal 147 minut in ki smo ga lahko zasledovali na televizijskih zaslonih, je bil izredno tvegan prodvig, poln nevarnosti. Tem večji je -bil uspeh, tem iskrenejše je ‘bilo veselje človeštva, ko so pristali Frank Barman, James Loveli im William Anders dne 27. decembra 1968 ob 16. uri 51 minut pro našem času v Tihem oceanu južno od Havajev; bilo je tudi prvič, da sc je vrnila
vesoljska ladja z ljudmi na zemljo, ko je bila še noč.
Pomen zadnjega ameriškega vesoljskega usproha za nadaljnje podobne podvige je izredno velik. Po prvih preiskavah se je izkazalo, da so astronavti, Iki so probili domala vse vesoljske rekorde, prestali proiet brez prosledic za svoje zdravje. Vse naprave na ladji so delovale brezhibno. Ni bilo treba popraviti proge, ko se je ladja bližala luni, ko je proletela okoli nje, se ji približala na 110 km in se zopet vrnila na zemljo. To je seveda navdalo Američane z velikim optimizmom za {»rihodnost. Za 20. februar so naprovedali proiet ladje Aprolio 9, maja naj bi proletel okoli meseca Aprolio 10; ladja naj bi se približala temu naravnemu satelitu zemlje na kakih 15 km. Mogoče bodo takrat pristali že prvi ljudje na mesecu. Vsaj avgusta 1969, ko bo pronesla raketa v vesolje Aprolio 11, naj bi pnristali na luni prvi zemljani. Amerikanci upajo in so pro zadnjem uspehu celo prepričani, da bodo to oni sami.
Ostra tekma in sodelovanje
SZ, ki je izgubila prednost zaradi zadnjega ameriškega uspeha, se bo seveda trudila na vse kriplje, da bo pro možnosti zasadil le Rus kot prvi zastavo na površino meseca. To je prestižno vprašanje tako za državo samo kot za državno ideologijo komunizma; to ni samo boj med dvema državama, ampak tudi boj med dvema družbenima ureditvama. Ko je bil Jurij Gagarin v vesolju, j-e izjavil, da Boga ni videl. Za vse tri ameriške astronavte, prepričane kristjane, pa je izpovedal William Anders, da tem bolj veruje v Boga, čim bolj prodira v vesolje. Oba velikana gotovo tudi sodelujeta na raznih prodročjih vesoljskega raz-
iskovanja. Ob zadnjem ameriškem proletu so nekateri znanstveniki tudi 'izrekli prepričanje, da bi poslali Rusi v vesolje rešilno raketo, če bi se kaj ponesrečilo. Po nekem sklepu OZN bi bili tudi obvezani, da promagajo. Po drugem sklepu OZN pa je tudi p>reprovedano, da bi kdo izrabljal vesolje za lastne vojaške namene. Prav od te strani pa preti človeštvu največja nevarnost.
Pokažimo tukaj nekaj statistike: ZDA so proslale v vesolje 18 ladij z ljudmi, SZ 10; ZDA 12 ladij z več kot enim človekom, SZ 2; Amerikanci so preživeli v vesolju 3215 ur, Rusi 629.
Toda luna ni edini cilj- Leta 1975 naj bi proleteli pro izjavi ameriškega raketnega strokovnjaka Wernherja von Brauna trije astronavti mimo Venere, leta 1978 pa mimo Marsa, kjer naj bi pristali prvi ljudje leta 1982.
In Evropa ... ?
Razne zahodnoevropske države se trudijo skupno z Avstralijo, da bi proslale z avstralskega oprorišča Voomere raketo v vesolje; to pa doslej ni uspelo, ker pač ni delovala ta in ta stopnja, ki jo je izdelala ta
in ta država. Zares, izvrstna prisprodoba za evropsko slogo!
Človeštvo si lahko pričakuje velik napre dek od teh prodvigov. Že zaradi prip»rav za polete so iznašli vrsto izdelkov, ki človeku lahko koristijo za vsakdanje življenje, mnogo drugih pa je promembnih za industrijo. Upati je, da svojih uspehov ne bo zlorabljala nobena sila za lastne oblastne interese. Stvar vseh ljudi je namreč in ne samo nekaterih narodov, da se razišče vesolje in da se najdejo proti splošnega napredka.
Ljudi, ki so sodelovali in še sodelujejo pri teh prodvigih, je treba šteti med velike pionirje, kot so bili to Krištof Kolumb, Magelja.n in drugi. Treba je spoštovati pogum in hladnokrvnost astronavtov, ki so tvegali življenje, da bi služili napredku na svetu. Moramo se spomniti žrtev teh prodv igov: Jurija Gagarina, prvega človeka v ve solju, ki se je lani marca ubil z letalom; Virgila Grissoma in njegovih dveh tovarišev, ki so zgoreli januarja 1967 pri vajah v vesoljski ladji; Vladimirja Komarova, ki je strmoglavil apmla 1967 ob provratku z vesoljsko ladjo na zemljo in se ubil, ter številnih drugih, katerih imen ne prornamo.
Jože VVakounig
AmertSki vesoljci Frank Barman, James Lowell in William Anders tik pred vkrcanjem v vesoljsko ladjo „Apollo 8”.
Brižinski spomeniki v munchenski izdaji
Prizadevni munchenski založnik dr. inž. in dr. phil. Rudolf Trofenik je obogatil nemška slovenica z dvema novima knjigama: kot drugi zvezek zbirke »Geschichte, Kultur in Geistesvvelt der Slovvenen« so izšli Brižinski spomeniki. V obilno ilustrirani knjigi četvernega formata pa je izšla dvojezična izdaja Baumbach - Funtkovega »Zlatoroga«. Obe knjigi lahko sumarično vrednotimo kot nov, tehten donesek k spoznavanju Slovencev v nemškem svetu.
Brižinski spomeniki
Noiva izdaja Brižinskih spomenikov prekaša vse dosedanje izdaje že po svojem obsegu; v nji zavzemajo največ prostora znanstveni komentarji, ki prinašajo marsikaj novega o tem najstarejšem dokumentu slovenskega jezika. Knjiga ima trojezični naslov (Freisinger Denkmaler, Brižinski spomeniki, Monumenta frisingensia). Izšla je v redakciji dr. Jožeta Pogačnika in nje posvetilo našteva 35 imen slovenskih pisateljev, pesnikov, jezikoslovcev in slovstvenih zgodovinarjev, ki so bodisi z umetniškimi ustvaritvami, bodisi z znanstvenimi prispevki uresničili jezikovne obete Rrižiirskih spomenikov. V uvodni razpravi »Usoda Brižin-•skiih spomenikov v slavistiki« (str. 3-17) prikazuje Jože Pogačnik zakrivljeno pot, ki so jo trije 'teksti, potekajoči po vsej verjetnosti iz 10. stoletja, prehodili skozi delavnice različno usmerjenih slavistov od odkritja (1 1803) do naših dni. »Usoda Brižinskih spomenikov«, piše dr. Pogačnik, »je torej, ob sedanjem stanjiu raziskaivianj še vedno odprt problem. Zelo malo je vprašanj, ki bi bila dokončno rešena in obče priznana. Sem sodi problem datiranja, teza o izvirniku, kti je z njega bila prepisana zdaj znana oblika Brižanskih spomenikov, in pa njih določena zveza s stairocerkvenoslovan-skim pismenstvom.«
V.zlic temu pa vse kaže, da je prof. Rudolf Kolarič v svoji obsežni razpravi »Jezikovna analiza« (str. 18-120) s prepričevalnim razčlenjevan jem pisave, oblike, splošno zgodovinskih in jezikovnih vprašanj, besedja in besedotvorja dognal marsikaj novega. Čeprav tudi sam poudarja potrebo na-daljnega raziskovanja, je utrdil nasproti interpretaciji raznih Isacenikov, Hammov in ■ Irugih tisto stališče, ki sta ga v znani izdaji brižinsikih spomenikov zavzela že Fran Ra-niovš in Rajko Nahtigal, stališče, ki daje ■n ižinskim oriopisom značaj prvega slovenskega jezikovnega dokumenta.
Nadaljnja razprava v tej knjigi je spet iz peresa dr. Pogačnika, obravnava pa kompozicijske in stilistične posebnosti Brižinskih sI>omenikov; tudi ta prispevek odpira nove, analitično dognane poglede na jezikovno problematiko teh tekstov ter postavlja jezikovne izsledke v široko zgodovinski' in idej-tti okvir, ki prav tako pričuje o avtorjevi sirokii znanstveni razgledanosti. Edvard Hercigonja je prispeval razpravo »Elementi si n tak t ičn (HSt i 1 Ls t ičn c strukture teksta vdhomtatio ad poenitentiam v razmerju do starocerkvenoslovanske slovstvene tradicije« str. 157-174). Frankfurtski slavist Reinhard 1-auer je avtor razprave »O funkciji akcent-n'h znakov v Brižinskih spomenikih« (str. 175-184). Posebnega pomena za raziskovale jezikovne strukture teh tekstov je tudi 1 ^-Ptava slovenskega klasičnega filologa dr. Kajetana Gantarja. »Drugi brižinski spomenik in od Iste roke spisani latinski tek-sti« (str. 185-194).
Ni mi teksti so reproducirani v falcsimilni obliki na straneh 195-209, nato pa slede njih transkripcija, ki jo je pripravil dr. Ko iari-c, slovenski prevod (Jože Pogačnik), nemški prevod (Adela Žgur) In latinski prevod (Kajetan Gantar). S tem še ni izčr-pma bogata vsebina te odlične munchen-S,e nov'i,tetc. V tretjem delu knjige imamo orsežen glosar, ki so ga sestavili Pogačnik, jantar in Žguirova, ter bibliografijo o Bri-t1 nskih spomenikih, prvo te vrste, ki je plod prizadevnega truda Marka Kranjca.
Pesnitev »Zlatorog«
Nedvomno je manjšega pomena dr. Tro cnikova izdaja Baumbach-Funtkove pesnit-Ve »Zlatorog«, vendar ji kljub določenim pomislekom glede umetniške vrednosti
aunibachove pesnitve in Funtkovega sionskega prevoda ne kaže odrekati pomena *Hav za spoznavanje Slovenije in slovenske-?1 !cz^a v nemškem svetu. Predvsem je to
1X) obliki In opremi vabljiva knjiga. Na bojnem listu sta kolorirani podobi Sv. Ja-
neza ob Bohinjskem jezeru in motiva z gorenjsko narodno nošo, za frontispice naslovne strani pa je založnik izbral Gasparijev, značaju knjige ustrezen planinski motiv. V nadaljnjem se vrste med tekstom celostranske fotografije večidel z Julijskih Alp, delo slovenskih fotografov Jake Čopa in Janeza Kališnika (delno v barvni reprodukciji). Izdaja te pesnitve, edine večje nemške pesnitve, ki je posvečena slovenski zemlji in slovenskim ljudem (nemški pesnik uporablja za kraje in ljudi slovenska imena), je dosledno dvojezična. Posvečena je spominu Jakoba Aljaža in Julija Kugyja. Tej, dejansko 'tretji in od vseh najlepši izdaji slovenskega prevoda »Zlatoroga« pa dajeta še posebno vrednost dve razpravi. V prvi obravnava munchenski univ. prof. Hans Joachim KiBling Baumbachovo pesni-
V zadnjih par letih se je že večkrat govorilo in pisalo o slovenskem duhovniškem kolegiju ali „Slo-veniku” v Rimu. Slovenski škotje z veseljem podpirajo delo tega zavoda hi tudi vedno več slovenskih duhovnikov prihaja v Rim nadaljevat svoje študije. Prvo leto obstoja so živeli v zavodu samo 3 duhovniki, lani 7, letos pa že 15. Slovenik pa, žal, še nima svoje zgradbe, zato morajo letos študentje živeti v treh različnih zavodih. Potreba po lastni zgradbi izostaja vedno bolj očita. Z božjo pomočjo upamo, da l>o v jeseni 1971 Slovenik že pod lastno streho. V tem času pa bi radi, da bi vsi slovenski časopisi in revije čim pogosteje obveščali svoje naročnike o poteku dela za Slovenik.
Zakaj graditi slovenski zavod ravno v Rimu? Podobno vprašanje si je verjetno stavil vsakdo, 'ki je bral o njegovem nastanku. Saj bi zavod bolj potrebovali doma kot pa v mestu, kjer jah je že nad 110. Razlogov je več, da ne rečem veliko, in jih je mogoče uvrstiti v tri skupine: Slovenik je potreben za priznanj e polnoletnosti slovenske Cerkve, za enakopravnost našega naroda z drugimi v središču katoličanstva in bo obenem spomenik vere današnjih slovenskih vernikov.
Polnoletnost slovenske Cerkve
Ko je Slomšek prestavil sedež lavantinske škofije v Maribor, je bila ena izmed njegovih glavnih želja: ustanoviti mariborsko bogoslovje. Brez njega bi škofija ne bila popolna, temveč bi zavisela od drugih, v glavnem od nemških semenišč, ki bi dajala našim bogoslovcem nemško vzgojo. Z ustanovitvijo mariborskega semenišča pa je Slomšek zagotovil našim duhovnikom teološko vzgojo v slovenskem duhu. V višjih 'teoloških študijih pa smo še vedno zaviseli od nemških cerkvenih univerz, šele ljubljanski škof Missia, doma iz okolice Ljutomera in pozneje nadškof kardinal v Gorici, se je poizkusil samoosvojiti tega duhovnega podložit ištva s tem, da je poslal nekaj študentov v Rim (A. Ušeničnik); temu zgledu so sledili še drugi.
Ustanovitev ljubljanske teološke fakultete je bil pri tej samoosvojitvi seveda velik korak naprej. Delo še ni končano, a počasi le dozorevajo narodne verske ustanove, ki
tev z literarno zgodovinskega stališča ter njeno zakoreninjenost v slovenski zemlji; pri tem se pisec, ki pozna tudi slovenščino, zaustavlja pri Funtkovem prevodu in kaže, koliko težav je moral premagati prevajalec na svoji poti od surovega prevoda do prepesnitve, ki prav 'tako kot izvirnik ni še izgubila vsega svojega mika. Z etnografske plati se ukvarja z Zlatorogom profesor Leopold Kretzenbacher (Munchen) v razpravi »Povedka In bajka o Zlatorogu«. Pisec navaja v celoti članek slovenskega renegata Karla Dežmana (objavljen prav pred sto leti) v »Laiibacher Zeitung«; ta sestavek je dejansko spodbudil pesnika Baumbacha, da je spisal svoj ep s triglavskimi in z drugimi motivi. Obe razpravi sta natisnjeni tudi v slovenščini (prevod dr. Nika Kureta).
so potrebne za zrelo delovanje slovenske Cerkve.
Za višjo izobrazbo mladih duhovnikov že več desetletij ne zadoščajo škofijska semenišča. Nekaj duhovnikov je treba poslati na druge svetovne univerze, da se tam seznanijo s teološkimi strokovnjaki in od blizu spoznajo svetovni napredek teološke — filozofske vede. V ta namen imajo večji narodi svoje zavode v vseh večjih cerkvenih univerzah sveta, n. pr. v Parizu, Rimu, Lou-vainu, Innsbrucku, Salamanki itd.
Slovenci nimajo nikjer lastne hiše za svoje duhovnike, temveč črpajo znanost po svetovnih teoloških središčih. Nekatere smo pošiljali v Gerntanik, kar bo ostalo še naprej; pred nekaj leti smo si dosegli dve mesti v zavodu De Propaganda Fide. Obenem pa se vedno bolj veča število duhovnikov, ki gredo na dopolnjevalne študije šele po posvečenju. Vse kaže, da se bo število teh duhovnikov še večalo. Ti duhovniki so bili gostje pri tujih ljudeh; njihovi predstojniki so bili tujci, medtem ko so gojenci drugih narodov lahko uživali domačnost svojih predstojnikov. Iz tega ne sledi, da bi morali v vseh kulturnih središčih imeti svoj zavod; pač pa je nedvomno zelo primemo, da ga imamo v najvažnejšem središču, kot ga ima večina katoliških narodov.
Zakaj ravno v Rimu? Rim je danes največje kulturno središče krščanstva, sedež Kristusovega namestnika, kjer se križajo vse silnice krščanske dejavnosti.
Ker Slovenci ne bomo mogli 'tekmovati z drugimi narodi, je primerno, da si zagotovimo takšen zavod v Rimu. Zgodovinski pregled zadnjih let jasno kaže, da so naši škofje v glavnem pošiljali največ študentov, bogoslovcev in mladih duhovnikov na rimske papeške univerze. Število je v zadnjih letih stalno raslo; zato je kazno, da je prišel res primeren trenutek za pogumno gradnjo lastnega zavoda, kjer se bodo mladi slovenski duhovniki nemoteno poglabljali v teološko vedo kot slušatelji papeških univerz.
Enakopravnost z drugimi katoliškimi narodi
Prav malo narodov se more ponašati s 1200-letno zgodovino krščanstva. A prav ti
B. B.
+ J. Steinbeck
Ameriški pisatelj John Steinbeck, Nobelov na. grajenec za literaturo in večkratni dobitnik Pulitzerjeve nagrade, je umrl pred kratkim v svo. jem stanovanju v Man-liattanu v New Yorku, v starosti 66 let. Njegov hišni zdravnik je izjavil, da je pisatelj umrl za srčno kapjo.
Steinbeck je postal svetovno znan po romanih „Onstran paradiža” in „Sadovi jeze”. Rojen je bil leta 1902 v Salinasu v Kaliforniji kot sin nemško.irskih staršev. Njegova kalifornijska domovina je močno vplivala na doraščajoče-ga mladostnika, to priča tudi vsebina skoraj vseh njegovih del.
Slovenski zavod v Rimu
SLOVENCI
dama in pa uatta
70-letnica Lavoslava Strune Pred kratkim je praznoval 70-letnico nestor slovenskih športnih novinarjev Lavoslav Struna, le skoraj 50 let vihti svoje izostreno pero in še vedno sodeluje v slovenskem tisku, pa čeprav zadnji dve leti njegovo zdravje ne gre povsem v koraku z neomajno voljo, ki mu je slej ko prej lastna.
Več rodov slovenskih športnih novinarjev je imelo Lavoslava Struno za svojega vzornika in vsak izmed njih sc je lahko mnogo naučil od njega. Še zlasti pomemben je bil njegov delež v osrednjem ljubljanskem dnevniku, v katerem so mlajši kolegi tudi neposredno spoznali njegovo veliko zavzetnost za objektivno poročanje, pa tudi za lepo slovenščino. Strokovna terminologija — ne samo športna — je sploh njegov konjiček.
t Pisatelj Oskar Hudales
Pred kratkim je v mariborski bolnišnici umrl pisatelj Oskar Hudales.
Oskar Hudales je bil rojen 18. avgusta 1905 v Žagi na Tolminskem. Mladost je preživel v Savinjski dolini in z njo je kot pisatelj ostal povezan vse življenje. Vanjo je segal po motive za svoja dela.
Po poklicu je bil učitelj. Mladinski književnosti je posvetil naj večji del svojega ustvarjanja. Priljubljeno branje mlade generacije pred drugo svetovno vojno je bilo: Ugrabljeni bogovi, Postelja gospoda Fibriha, Zgodbe o bombažu.
Prva njegova knjiga „Gmajna” je izšla 1932; v njej je pisatelj opisal svojo mladost za mlade bralce. Tudi zadnja njegova knjiga, izšla letos, „Zlati krompir” je namenjena mladini. Njegovo najboljše delo je „Mladost”, avtobiografija. Pisatelj Hudales je zapustil okoli 50 del za mladino in odrasle. Njegove knjige za odrasle: „Vmitev v življenje”, „Križar Lenart" in roman »Med dvema svetovoma”, ki je izšel ob 1100-Ietnici prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med Slovane.
Slovenski kvartet
V zadnjem času je nastala v Sloveniji vrsta komornih ansamblov, triov, kvartetov itd. Med temi se je najbolj uveljavil novi godalni kvartet, pod imenom »Slovenski kvartet”. Imenovani godalni ansambel sestavljajo sami mladi glasbeniki: violino igrata Slavko Zimšek, ki je tudi drugače gonilna sila kvarteta ter Karel žužek, violo Franc Avsenak, in violončelo Janko Kichl. »Slovenski kvartet” se je pred kratkim predstavil s svojim prvim nastopom v Ljubljani v dvoranici Društva skladateljev. Igrali so Bacha in Mozarta, izmed domačih del pa so izbrali godalni kvartet Vilka Ukmarja in Slavka Osterca. »Slovenski kvartet” je zlasti obe slovenski skladbi odigral z lepim tehničnim znanjem in zagonom. S svojim prvim nastopom je novi mladi godalni ansambel potrdil, da je njegov nastanek dobrodošla prireditev na slovenskem komornem glasbenem področju.
Novice iz Argentine
■ Po desetih letih, odkar se je začel slovenski srednješolski tečaj v Buenos Airesu, so nedavno prvič končali abiturienti celotno gimnazijo — vseh pet letnikov. Tega dne je bila najprej konferenca profesorjev iz obeh paralelk iz Slovenske hiše in iz Lanusa. Po konferenci so abiturienti — šest po številu — povabili profesorje tečaja na valeto (slovo, pojedino ob slovesu), kjer so tudi razdelili svoj »Almanah”, ogledalo dela v zadnjem letniku. Nazdravil jim je ravnatelj Marko Kremžar, nekaj besed pa dal na pot v svet dr. Jože Krivec. Nato je bila prireditev v glavni dvorani.
imajo v Rimu že lepe zavode, ki so bili v zgodovini večkrat pljuča njihovega verskega življenja. In mi Slovenci, ki smo previ-hrali tako razburkana stoletja? Nismo si zagotovili pravočasno prostor za naš verski čolniček v rimski luki katoliških narodov!
Da bomo pravilno razumeli enakopravnost naroda, se je treba vprašati in odgovoriti, kaj delajo drugi narodni zavodi v Rimu. šele potem bomo videli, kaj bo v bodočnosti Slovenik za nas storil in kaj nam bo pomenil.
V Rimu je trenutno okrog 50 raznih narodnih zavodov, kjer stanujejo 'bogoslovci in duhovniki ter obiskujejo razne papeške univerze. Zavod torej ni isto kot univerza, ampak je samo stanovanjska hiša, 'kjer pod vodstvom domačih predstojnikov, -ki jih posredno ali neposredno imenuje apostolski sedež, stanujejo in študirajo, v šolo pa hodijo na zunanje univerze. Poleg tega je približno 65 redovniških zavodov, kjer živijo redovniški bogoslovci ter hodijo na iste univerze. V Rimu torej obstoja nekako 110 zavodov.	(Dalje prihodnjič)
Sem človek z dežele, pa čeravno bolj odmaknjen od sveta, pozorno zasledujem dogajanje po svetu, še bolj pa v naši deželi. Skrbi me naša skupna bodočnost. Zato sem se odločil, da vam pišem.
Najprej vam moram povedati, da s televizijsko oddajo iz Ljubljane dne 3. 12. nismo bili zelo zadovoljni. Izjave naših zastopnikov so bile premalo odločne in so položaju koroških Slovencev le delno odgovarjale. Posebno o naši šolski problematiki so premalo povedali. In ravno ta nas najbolj tlači in skrbi. Kaj nam pomagajo krajevni napisi in uradni jezik, če pa mladi rod ne bo znal več slovensko brati in pisati. S štirimi urami slovenščine na teden si ni mogoče pridobiti zadostnega znanja jezika.
S tem, da je približno 160 učiteljev napravilo slovenski izpit, še ni dana garancija, da bodo slovenščino tudi poučevali, kot je treba. Bolj ko znanje je važen in merodajen duh pouka. Ta pa je na žalost pri mnogih nezadovoljiv, nekateri slovenski pouk celo sabotirajo in ga nadomeščajo s čim drugim, na primer s telovadbo.
50 slovenskim učiteljem, ki jih menda imamo, pa manjka poguma. Ko bi se zavedali, kako se jih naši nasprotniki bojijo samo zato, ker so napravili maturo na sloven-
ski gimnaziji, bi bili gotovo bolj samozavestni in pogumni. Tako pa nekateri od njih bolj klecajo kot njih kolegi brez slovenske mature. Naša učiteljica, ki ima slovensko maturo, celo v slovenski gostilni s slovensko natakarico nemško govori. Trdi, da ne razume narečja naše doline. Vprašujem se, kako sploh more našim slovenskim otrokom razlagati učno snov in kako razume slovenske odgovore naših otrok, ko vendar ne razume našega narečja.
Priznati je pa treba, da imajo naši zavedni učitelji gotovo težek položaj. So namreč pod trajno kontrolo, ki spominja na bivšo gestapo. Njih okrajni predstojnik izve n. pr. o vsakem njihovem obisku v Jugoslaviji. Od kod neki? Ker so zavedni, jim višja šolska oblast ne zaupa. Kako je sicer mogoče, da kvalificiran slovenski učitelj navsezadnje le ni postal vodja glavne šole v Sinči vesi. Menda so se zbali, da bi se tedaj preveč otrok prijavilo za slovenski pouk?
Prevelika obzirnost naših zastopnikov glede šolskih razmer torej res ni na mestu. Šolsko vprašanje je že gnoječa se rana na našem narodnem telesu. V šoli smo trajno diskriminirani, dan na dan, leto za letom, že izza sto let! Kako naj se taka narodna skupina še ohrani pri življenju?
Janez Globač
Dragi naši dobrotniki!
Da bi ne bile preveč nadležne, smo prenehale s svojimi prošnjami za pomoč.
Medtem pa so z naraslimi dolgovi, narasle tudi naše skrbi. Velika nezadelana okna naše nove stavbe prazna zevajo v lepo okolico, kot bi hotela spraševati, kdaj pride čas, ko bodo ti prostori služili svojemu namenu. Bog ve!
In vendar bi bili že tako nujno ptreb-ni. V novi stavbi služita svojemu namenu samo obednica in deloma telovadnica. (Manjka ji še potrebno telovadno orodje.) Vse drugo čaka, na vaša dobra srca.
Božični prazniki, prazniki ljubezni. Morda že ugibate, kje najtežje čakajo na dejanja krščanske ljubezni, kdo najtežje čaka na vaše dobro srce. Upamo, da ne pretiravamo, če med te prištevamo tudi naše potrebe.
Kakor je pred šestdesetimi leti ob zida-
nju šole, trkal pokojni župnik Matej Ra-žun, čigar 25-letnico smrti obhajamo na Božič, na dobra srca svojih rojakov, tako trkajo na vaša srca danes šolske sestre, ki nadaljujejo delo. Vzgled naših prednikov naj vam bo v vzpodbudo in zagotovilo, da bodo tudi vaši darovi v korist lastnemu narodu, vašim potomcem.
Novo leto se bliža. Z njim 100-letnica delovanja šolskih sester. Polastila se nas je želja, da bi ob tej obletnici mogle dovršiti vsaj kapelo. S tem bi bilo mogoče oddati prostore stare kapele mladini, ki jo moramo sedaj, zaradi pomanjkanja prostorov odslavljati. Seveda bo mogoče to le z vašo pomočjo.
Zato ponovno in z zaupanjem trkajo na vaša dobra srca, s prisrčnimi svetonočnimi in novoletnimi voščili, za vsak najmanjši dar hvaležne
šolske sestre v št. Jakobu.
Ob 25-letnici smrti	Mateja Ražuna	
Na sam Sveti dan tvoje je srce odbilo.	Je misel smela,	
Poklicalo te k sebi je nebeško Dete.	marsikomu le nespametna se zdela.	
Zaplakal narod je ... Zaman ...	A ti zagrizel si se v svoje delo:	
Odšel si po plačilo . ..	„Bog daj pomoč, da bo uspelo.”	
Truda, žrtev v tvojem je življenju bilo prav obilo.	Uspelo je.	
Spomin na nje nas spreletava z zono,	Spomenik kamniti dviga se,	
zato te Bog obdaril je z nebeško krono.	v njem narod let	
Njegov apostol bil si vse življenje,	že šestdeset	
zato ti pot je spremljalo trpljenje.	v tvojem duhu vzgaja se.	
Skrbi, nadloge niso te vklonile,	A ti za delo to, razdal si sile vse.	
še bolj priklepale te Nanj težav so sile.	Odkupna cena zanj — življenje tvoje je.	
Svoj narod k Bogu hotel si voditi,	Bog ve, če narod tvoj, tega zaveda se	
moči mu vliti,	in žrtve tvoje ceni še!	
pogube hotel ga rešiti.	V življenju bil si mučenik,	
Zato zadel si težko si nalogo:	zdaj v nebesih si — svetnik —,	
Narod moj imeti mora svojo šolo.	bodi narodu zato — mogočni priprošnjik.	
Naše prireditve
Pliberška farna mladina uprizori v nedeljo, dne 5. januarja 1969, ob
14.30	(po blagoslovu) v Žvabeku, ob
19.30	v farni dvorani v Pliberku in 6. januarja 1969, ob 14.30 v St. Jakobu v Rožu pravljično igro
»SNEGULJČICO«.
Vsi prisrčno vabljeni!
Farna mladina v Žitari vesi uprizori v nedeljo, 5. januarja 1969, ob pol treh popoldne v farni dvorani v Št. Lipšu in na dan sv. Treh kraljev tudi ob pol treh popoldne pri Planteju v Goričah božični misterij
HENRIK GOBAVI VITEZ.
Prisrčno vabljeni!
Farna mladina Dobrla ves priredi na praznik sv. Treh kraljev, 6. januarja 1969, ob pol treh popoldne v farni dvorani v Dobrli vesi ljudsko igro MLINAR IN NJEGOVA HČI. Prireditev bo otvoril dekliški oktet iz Kazaz.
Naročnikom Našega tednika
Gotovo ste takoj opazili, ko ste vzeli prvo številko Našega tednika v novem letu v roke, da se je vaš tedenski list podražil. Posamezna številka bo stala od 1. januarja naprej 2.50 šilinga; letna naročnina pa bo znašala 100.— šil. K temu koraku smo bili prisiljeni, ker so se razni stroški zvišali, predvsem stroški za tisk. Prosimo za vaše razumevanje in upamo, da boste tudi v novem letu ostali zvesti bralci in naročniki Našega tednika.
Uredništvo in uprava
Za Korotan so darovali:
Ker brazilski Slovenci nimajo svojega glasila, objavimo imena darovalcev za Korotan na tem mestu.
Darovali so v dolarjih: Inž. Herbert Slivnik 100 $, kanonik Janez Ambrož 50 $, Črnugelj — Danen — Malgaj — Mestnik 36 $, I. I. 29 $, I. I. 24 $, inž. Martin Črnugelj 23 $, Janez Hlebanja 22,50 $, Adolf Jančar 19 $, Franc Cotič 17,50 $, rev. Alojzij Ilc 15,50 $, rev. V. Pristov 11 $, Anton Borštnar 9 $, Franc Pavlovič 5,50 $, Valentin Majer 5,50 $, Ivan Vranjac 5 $, Ernest Šinigoj 4,50 $, ostali 19 $, skupaj 396 $ ali
10.098,	— šil. Od te vsote je bilo darovanih 110 dolarjev" izrecno za kapelo namesto venca na grob pokojnega Stanka Bernika. Slovenci v Belo Horiconte so darovali 3.703.— šil., vsi Slovenci v Braziliji 13.800.— šilingov.
Družba sv. Mohorja objavlja ta seznam kot dopolnilo v zvezi s seznamom, ki je bil objavljen v Koledarju 1969. V večini slučajev smo pri inozemcih mogli objaviti le ime dobrotnika, ki nam je denar poslal, ne pa imena posameznih darovalcev, ker nam ta niso bila znana. Nekateri darovi so bili poslani tudi v zvezi z drugimi plačili. Tako smo naknadno ugotovili, da č. g. Ceglar za »Korotan« ni poslal 5.770.— šil. ampak
10.098.	— šil. Bog plačaj vsem dobrotnikom.
ROŽEK
Pred prazniki se je sestal občinski odbor rožeške občine, da izreče soglasno zahvalo svojemu umrlemu županu g. dr. Luku Wol-teju in županu Pavlu Jobstu, dolgoletnemu predstavniku občine Marija na Zilji, za njihovo skrb im pomoč pri gradnji vodovoda za občine ob Baškem jezeru. Oba sta bila po soglasnem sklepu občinskega odbora imenovana častnim članom občine.
Diplomo častnega članstva je prevzela vdova ga. Wolte in bivši župan Pavel Jobst.
Pavel Jobst je bil skoraj dvajset povojnih let župan občine Marija na Zilji in v tem času je občina tujsko-prometno močno napredovala, posebno vasi Brdo ob Baškem jezeru in Drobovlje.
Dr. Luka WoIte pa je bil že kot uradnik deželne vlade pri vseh, ki so imela opravka z njim, in pozne j e kot župan v Rožeku zelo priljubljen.
Sedanji rožeški župan g. Kopelnig je izročil odlikovanje in odlikovancem čestital.
G. Pavel Jobst pa se je za odlikovanje v svojem in v imenu g. Woltej a prisrčno zahvalil.
GLOBASNICA (V spomin našim rajnim)
Ko smo prejšnji mesec pri obisku grobov molili za verne duše, smo se spomnili posebno še onih faranov, ki so lani z nami opravljali pobožnosti za svoje drage rajne, pa so sc medtem tudi že preselili v večno domovino. Med njimi je bila 88-letna gostilničarka Rozalija Uranšck, roj. Greiner. Njena mladost je sovpadala v kulturno vigred slovenske Koroške. Po vsej naši deželi so takrat številni idealistu, posebno duhovniki, vabili staro in mlado v novo ustanovljena izobraževalna društva, ki naj bi vodila z vsestransko izobraženimi, plemeniti-
mi in trdnimi značaji — društveniiki -naš rod v lepšo bodočnost. Temu klicu se je z mla-dostniim navdušenjem, z vsem srcem in z vso dušo odzvala tudi rajna in tem idealom je ohranila zvestobo tudi po .poroki z gostilničarjem Francem Uranškom skozi vse življenje do svoje smrti. Slovela je kot pevka in igralka, naijljubša njena prijateljica pa je postala dolbra in lepa knjiga. Se nekaj dni pred smrtjo je plačala letno naročnino za Naš tednik v naprej.
Tudi Butejeve mame ni več med nami. Ko se je 15. maja zjutraj širila po vasi vest, da se je ponoči čisto na tihem preselila v večnost, kar nismo hoteli verjeti, saj je bila
še zvečer prej pri majniiku in nič ni bilo slišati, da bi bila bolna. Rajna je bila doma v Libeličah, od koder se je že v zgodnji mladosti preselila k stricu in takratnemu našemu župniku Jerneju Pšeničniku v Globasnico, kjer je podedovala Butejevo kmetijo ter se poročila s Smetanovim Bod-bejem iz Podjune. Dachau ji je vzel brata Toneja, prometna nesreča pa naj-starejše-ga sina Bolbeja. Potrpežljivo je prenašala vse te težke udarce usode. Z njenim nenadnim odhodom se je poslovila od nas kreposti polna žena, mati in gospodinja, je zavedno zatonilo sonce, ki ni grelo s toplim in ljubečim srcem samo svoje naibližje, ampak je svetilo z lepim zgledom nam vsem, ki smo jo poznali.
Podobno kakor Butejeva mati se je v vsej tajnosti poslovil od svoje žene in družine tudi 67-letnd Franc Hutter, pd. Gregorič. Zvečer je pomerja] še nove na pli-berškem jarmaiku kupljene hlače, zjutraj pa so ga našli v postelji mrtvega. Rajni je bil po naravi tihega značaja, rajši je poslušal kot govoril in na večkratno vprašanje ■je navadno odgovarjal še le po dolgem premišljevanju; bil je živo nasprotje svojega očeta, preko Podjunske doline znanega zdravnika-čudodelnika — saj :so bolniki od vseh vetrov, od blizu in daleč neprestano oblegali Gregoričevo hišo — ter Kopernika« ki je kakor kakšen oficir rojakom ukazoval celo nevihtam.
Med prebivalce naše skupne in neminljive domovine so se podali po skrbi in dela polnem življenju največ zaradi starostnih bolezni še naslednji farani: Hribernikov oče Voranc Kert; Pvažej Petrič, Jažov; Kna-žov Zori, Peter Greiner; Maričeva stara mati Marija Mihev, Sukova Liza ter komaj šest mesecev stari Grajnarjev edinček — angelček Janez. Voranc In Pvažej sta bila svoje dni drvarja, njuna najboljša prijateljica pa je bila sekira in njuna pesem, ki je nekoč mogočno odmevala po naših gozdovih; z njunim odhodom pa je kakor užaljena umolknila in se morda za vselej umaknila brnenju motornih žag.
Obilno žetev je imela smrt tudi v sosednem Stebnu. Med drugim so tam umrli: Rižnarjev oče Franc Kraiger, Toncarjev oče Foltej, Štefanova stara mati, Luka Pernat, Navršnikov, Marija Simonič in T. Krasnik. Vedno veseli in šega vi Felej se je smrtno ponesrečil v Peci, ko je s konjem vozil za soseda les. Pernatu in Rižnarju pa je pretr gal nit življenja neukrotljivi rak. Posebno težko pogrešajo pokojnega gospodarja pri Rižnarju, saj je bil rajni marljiv kot čebela, kmet z dušo in -telesom; obenem pa je zvesto čuval tradicijo starih Krajgarjev in Rižnarjev s tem, da je njegova družina vedno aktivno sodelovala pri naših kulturnih prireditvah.
Vsem našim rajnim blag spomin in večna luč naj jim sveti!
ŠMIHEL (Igra »Vrnitev«)
Da ne boste mislili, da se je na Šmihel podrla Peca, 'ker že tako dolgo ni bilo nobene vesti. Zdaj pa se oglaša farna mladina, ki je na praznik sv. Štefana podala igro »Vrnitev« Joža Vombergarja. Dramo so igrali dvakrat: ob 14.30 popoldne in ob 19.30 zvečer, a vedno v nabito polni dvorani .
Po pozdravu g. kaplana Valentina Kapusa se je dvignila zavesa.
Dejanje se dogaja na posestvu na Zapla-zu. Leitgeb Travdi v vlogi Agate je bila poročena z Jožkom Tratarjem v vlogi Hanzeja. Komaj je odzvenela svatovska pesem, že je moral Hanzej v vojsko. Ker je Hinko Tratar, v vlogi Petra, ljubil Agato, je v vojni ubil Hanzeja, tako je vsaj mislil. Zato se je potem poročil z Agato. Zaplaz je potreboval močne .moške roke. Po 14 letih se je vrnil revež - Hanzej. Peter je takoj slutil, da je to Hanzej. Agata pa ga še ni spoznala. Ko se je berač nekoliko okrepčal in segrel, se je poslovil in razodel, da gre čez Veli plaz. Zločinec - Peter je sklenil, da bo zrušil plaz. Plaz se je utrgal, a Hanzeja samo nekoliko ranil — Petra pa je zasul. Tako je zagospodaril spet Hanzej na Zaplazu.
V prvi vrsti gre vsa zahvala g. Stanku Vavtiju, ki se je kot režiser zelo potrudil, da je igra imela tako lep uspeh pri gledalcih. Zato vsi upamo, da nam bo še večkrat pomagal s svojimi dobrimi idejami.
Tudi g. kaplanu Valentinu Kapusu velja beseda zahvale, kajti tudi on se je -trudil po svojih močeh, da bi čimbolj ustregel mladini ter poslušalcem.	N. B.
Pazi
na živino pozimi
Smo pač v jeseni in s hitrimi koraki se bližamo zimi, ko bo živina potrebovala več nege kot v drugih letnih časih. Marsikdo se tega ne zaveda in misli, da naredi za živino dovolj, če jo dvakrat dnevno napoji in nakrmi. V resnici pa samo krma in voda ne zadoščata, ker ima pač živina tudi druge potrebe.
Prezračenje hlevov
Že sedaj naj bo naša prva skrb dnevno prezračenje hlevov. Zaradi večjega števila živine je namreč ozračje v naših hlevih pozimi zelo gorko in vlažno. Prezračenje je pa tudi nujno, da se odstranjuje odvečni ogljikov dioksid, ki se nenehno pojavlja v hlevu v velikih množinah, ker ga pač živali stalno izdihujejo. V skrajnih primerih bi prišlo v hlevih zaradi prevelike količine ogljikovega diokisa tudi do zastrupitve.
Da se to ne bi zgodilo, odpirajmo vsaj enkrat na dan hlevska okna na steza j, vendar ne križem, da ne bo prišlo do škodljivih prepihov. Prepih bi škodoval vsej živini, a zlasti še brejim kravam in teletom. Pomniti moramo, da je včasih tudi majhen prepih usoden za zdravje naših živali, ko so potne. Živini lahko škodujejo tudi nenadne mrzle sape, ki nekako oplazijo živino ob vsakokratnem odpiranju hlevskih vrat. Zato pri gradnji novega hleva ne postavljamo vhodnih vrat na vetrovno stran hleva!
Čiščenje hlevov
Naši kmetovalci naj hleve tudi pozimi vsak dan počistijo in naj ne puščajo v njih večjih količin gnoja, kar bi povzročilo tvorjenje škodljivih plinov, ki bi škodovali zdravju naših živali. Kožo živali naj vsak dan čistijo s krtačami in čok ali. S krtačo naj drgnejo konje in goveda v smeri dlake. Pri tem opravilu naj uporabljajo poseben glavnik za čiščenje krtače. Nesnago na živalski koži sestavljajo gnoj, odmrle celice gornjega sloja kože in pa prah. Ostanki gnoja in kožnih maščob se na koži razkrajajo in povzročajo srbečico. Na zamazani koži se kaj rad naseli tudi mrčes, ki žival močno vznemirja. Tako čiščenje živali je seveda potrebno tudi v drugih letnih časih.
Živino napajamo zunaj
Živino pa tudi pozimi napajajmo zunaj. Pazimo le, da ne bo korito za napajanje izpostavljeno prepihu. Čim več se živini dnevno sprehodi, tem bolje je za njeno zdravje. Mraz pa ne bo živini prav nič škodoval, ker jo pač greje gosta dlaka, čas, ko bo živina na napajanju, pa uporabimo za prezračenje hleva. V ta namen najt se °kna in vrata odprejo na stežaj, da se bo hlev dobro prezračil. Vrata in okna pa bo-ln° ponovno zaprli ob povratku živine v hlev. Tako preprečimo, da bi postala razgreta živina žrtev zahrbtnih bolezni, zlasti tuberkuloze. Da ne bo napajanje zunaj ži-rini škodilo, pa moramo v dneh, ko se bo temperatura približevala ledišču, sprejeti določene ukrepe. Zlasti bomo morali pred jutranjim napajanjem ugotoviti, koliko stopinj ima voda v napajalnem koritu. Premrzla voda zelo škoduje. Če je temperatura vode pod 8 stopinjami C, bomo vli-*' v korito vedro ali dve vroče vode. Strokovnjaki so namreč dokazali, da temperatura napajalne vode pod 8 stopinjami C povzroča pri živini resne prebavne motnje, ki se večajo s približevanjem vodne tempe-i ature ledišču. Marsikateri pojav driske pri
živini pozimi ali pa pojav prebavnih motenj je treba pripisati ravno premrzli napajalni vodi. Živine ne bomo napajali zunaj, če bo obstajala nevarnost poledice ali pa če bo razsajala huda burja. Tudi v hlevu bomo pazili, da ne bo voda premrzla, da bo čista in da bo prijetnega okusa. Njena temperatura pa ne sme presegati 14 stopinj C; topla voda je namreč težko prebavljiva.
Koliko vode prebuje živina?
Zunaj živina popije poljubno količino vode in nihče ji tega ne krati. Ko pa napajamo v hlevu in prinašamo vodo v vedrih, je prav, da vemo, koliko vode je dnevno
potrebne za vsako glavo živine. Govedo potrebuje 30 1 vode na dan (15 1 vsak obrok), ovca 3,5 1 vode, konj 50-75 in prašič 5-10 litrov. Seveda bo manjša žival iste vrste v primerjavi z večjo porabila manj vode.
Ko bomo živini pokladali samo suho krmo in včasih tudi malo otrobov, dajmo ji takrat vsako toliko nekoliko narezane repe, pese, korenja ali pa zeljnate štore pomešane s peščico kuhinjske soli, ki je neprecenljive važnosti za rast in razvoj vsake živali.
Živina je pozimi malo na soncu! Da ne bo rasla rahitična ali pa da ne bo podvržena kostolommici, pokladajmo ji dnevno z otrobi nekaj žlic ribjega olja, kar bo blagodejno vplivalo na njeno rast in razvoj.
dr. D. R.
Iz kakšne snovi naj bo tlak v hlevu?
V hlevih je več vrst tlaka: tlak na stojiščih, tlak na hodnikih, po katerem živina hodi, in tlak ina hodnikih, koder živina ne hodi, temveč le ljudje (npr. krmilni hodniki). Tlaki, po katerih hodi živina, morajo živini zagotavljati varno hojo, torej, ne smejo imeti gladke površine; tlak na stojiščih pa mora biti tudi kar najbolj topel in docela nepropusten za vlago. (To velja seveda le za hleve, v katerih je živina privezana, — ker v hlevih za odprto rejo, pri kateri živina ini privezana, stalnih »stojišč« sploh ni.)
O tem, 'iz kakšne snovi napravljen tlak na stojiščih najbolj ustreza zgoraj navedenim zahtevam, so mnenja prav različna, zato so tudi tlakov številne vrste, izmed katerih bomo nekatere našteli. Še prej pa je potrebno opozoriti, da je za tlak iz kakršnekoli snovi predvsem potreben trden in suh temelj. Tega pa napravimo tako, da pod tlakom odkopljemo zemljo vsaj za 40 cm globoko izpod zgornje površine bodočega tlaka. Na odkopano površino navozimo 20 do 25 cm debelo čim debelejša presejanega gramoza ali prodca, brez drobnega peska. Zravnano plast gramoza dodobra zbijemo (še -bolje ga je zvaljati, če je cestni valjar mogoče dobiti). Dovolj debela in dovolj zbita plast gramoza služi kot trdna podlaga za tlak, hkrati pa preprečuje, da bi talna vlaga pronikala do njega! Zato med gramozom ne sme biti drobnega peska, in zato je tudi stara malta in drug odpadni material, ki nastaja pri rušenju starih zgradb, za -napravo temelja pod hlevskim tlakom docela neuporabi] iv, ker -drobni delci docela zadelajo ves prostor med debelejšimi delci in s tem omogočijo talni vodi dviganje do tlaka. Tudi žlindra je za temelj -pod hlevskim tlakom nepriporočljiva, ker močno vpija vlago!
šele na takšen trden in nasproti prodiranju talne vlade zavarovan temelj napravimo betonsko podlago za tlak, -debeline 10 do 15 cm, ker je potrebna debelina betonske podlage odvisna od vrste tlaka: čim debelejši in trdnejši je tla-k sam, tem tanjša je lahko betonska podlaga. Za to betonsko podlago pod hlevskim tlakom uporabljajo razen navadnega betona, to je zmesi prodca, peska in cementa, tudi razne druge vrste betonov in -pod raznimi imeni, zlasti v tujini, češ da so -bolj topli, bolj lahki, bolj suhi in še druge prednosti teh »lahkih« betonov naštevajo. Tudi beton s primesjo žlindre, to je premogovih uga-skov ali pa premogovega pepela res nekateri priporočajo za betonsko podlago hlevskih tlakov, drugi pa enako odločno odsvetujejo. Res je lažji ter slabši prevodnik za toploto
Hekaf IccatliiU špodniU nai/ic
V središču športnih dogajanj ob koncu -eta 1968 je bil začetek sedemnajste nem-sko-avstrijske skakalske turneje. Začela se 15.^; decembra 1968 v Obemdorfu v Nemčiji in se bo nadaljevala v Garmisch-Par-tenkirchnu, Bischofshofnu in Innsbrucku.
Obemdorfu je zmagal dvakratni svetovni prva-k Bjdm Wirkola, ki je pri olimpijcih igrah -v Greno-blu -popolnoma odpo-^dal. že na drugem mestu je sledil olimpijski zmagovalec Raška pred Matušem, ptav tako iz Češke. Kot najboljši Avstrijec je bil Reinh-old Bahler na devetem mestu.
lo -treh težkih 'tekmah v tujini (2:1 v ussen-u -v povratni tekmi za evropski po-Kal’ 8:5 'v Kitzhuhlu in 7:2 v Feldkirchu)
Je KAC 26. decembra zopet predstavil ■‘omaoi publiki in premagal moštvo iz Liit-
-ticlia v prijateljski tekmi s 6:2. Že dva dni po tej tekmi je moral igrati KAC v okviru državnega prvenstva odločilno tekmo proti IEV! Zmagal je 6:4 (2:0, 1:2, 3:2) in si s tem osvojil -prvo mesto na lestvici.
V letošnja sezoni (hokej na ledu) je KAC igral skupno 24 tekem, od katerih je kar 22-kra-t zmagal. Edina dva poraza sta KACu zadala IEV (2:4) ter Go-tvaldov (2:7). V teh štiriindvajsetih tekmah je KAC dosegel razmerje golov 167:53, kar ustreza skoraj povprečju 7:2.
Pred kratkim so volili najbo-lj-še športnike Avstrije. Prvo mesto je zasedla olimpijska zmagovalka v smuku Olga Pall pred Lise Proiko-p, ki je v peteroboju dobila v Mehiki srebrno kolajno. Tretje mesto pa si je osvojil trikratni svetovni prvak v umetnem drsanju Emmerich Dan z er.
in zvok, je pa manj trden in še bolj vpija vlago kot navaden beton. Kolikor večji odstotek žlindre primešamo pesku, v tem večji meri -dobi navedene lastnosti.
Najsi napravimo podlago za tlak na stojiščih iz kakršnekoli že vrste betona, je nujno, da čezenj napravimo prevleko iz nepropustne snovi, na primer bitumenski premaz ali lepenko, ali cementn-o prevleko s primesjo vodnega 'stekla in podobno, da preprečimo pronicanje vlage v betonsko podlogo od 'površine tlaka navzdol.
Tlak sam je bil včasih iz svežih razžaganih plohov iz mehkega lesa, ali iiz -pokonci postavljenih impregniranih borovih krcljev, (zlasti na konjskih stojiščih), ali iz 'kock iz trdega lesa. Vsi ti tlaki so topli, varni za hojo, tudi suhi in trpežni, če so prepojeni z ustreznimi sredstvi.
Pozneje so pričeli za hlevske tlake upo-
ZDRAVNIŠKI KOTIČEK:
rahljati prepečeno opeko (»klinker«), ki je sicer trpežna in lahko čistljiva, toda mrzla kot -beton; in tudi luknjičasto opeko, v katero pa kmalu zaide gnojnica in jo potem ni več mogoče temeljito očistiti.
V novejšem času uporabljajo za tlak na stojiščih vseboij raznovrstne, v cementno malto 'položene in na površini hrapave ploščice, izdelane -iz mešanic, ki so poslovna skrivnost izdelovalcev, za katere pa izdelovalci trdijo, da dajejo topel, suh, za hojo varen, proti prodiranju vlage in razdejanju po gnojnici varen in trpežen tlak. Razen ploščic prodajajo tudi patentirane mešanice, iz katerih lahko po navodilih izdelovalcev sami položimo tlak z naštetimi lastnostmi. Seveda ga ne smemo docela zgladiti. In še najnovejše: začeli so na stojišča v govejih hlevih 'polagati tudi tlake iz gume!
Drugi pa so šli v nasprotno smer: Namesto tlaka so začeli na stojišča, zlasti na njihov zadnji del, polagati železobetonske rešetke, na katerih živina stoji in leži, blato in gnojnica pa pada skoznje na spodnji betonski tlak, odkoder ju spiramo z vodo v j-amo za gnojevko. Stelje v tem primeru se-ceda ni več treba.
Toliko o tlaku na stojiščih.
Tlak na hodnikih, koder hodi tudi živina, pa je najboljši čisto navaden betonski, prevlečen s prevleko iz čiste cementne malte, -ki ji moramo primešati bodisi vodnega stekla (primešati 5 odst. k vodi, s katero napravljamo malto) bodisi kakega drugega sredstva, ki napravlja prevleko nepropustno in odporno proti gnojnici. Površina takih hodnikov ne sme biti gladka, temveč na-brazda-na, da živini na nji ne drsi.
Nasprotno pa morajo biti površine hodnikov, po katerih živina ne hodi, gladke, da jih laže in bo-lj popolno očistimo (npr. krmilni hodniki).
NOVOLETNI MAČEK
Prvi nasvet
Prazniki so pač s pijačo blagoslovljeni, zato marsikdo namreč nima občutka za mero v pijači in jedači. Po stari navadi si ne moremo kaj, da »ga« ne bi zvrnili kozarček in več. Lepo, če smo pri najboljšem zdravju in če nas ne čakata delo in vozilo pred vrati. In že se ponuja prvi nasvet: bodite tako pametni in rajši pustite vozilo pri miru. Najboljše bo, da se po zabavi sprehodite, to bo koristilo vam in vašim, pa tudi nikogar ne boste ogrožali. Kesanje je dostikrat prepozno, kar dokazuje porazna bilanca nesreč, ki so posledica popivanja.
Drugi nasvet
Na večerno zabavo ne jemljite s seboj otrok. Vsaj do njihovega petnajstega leta spadajo v posteljo, če pa jih že nočete pustiti samih, ostanite rajši tudi sami doma. Za družino bo to nepozaben večer. Majhni otroci nikakor ne sodijo v zakajene lokale, doraščajoči mladini pa razposajena in dostikrat razbrzdana družba daje vse premalo dobrih zgledov. To, kar morda odraslih ne moti, lahko zbudi slabe predstave pri mladih.
Alkohol škoduje
Nc bi vam zdajle predaval o tem, kako škodljiv je alkohol in kako se iz občasnega popivanja lahko izcimi stalno popivanje. Kaj pa naj rečem o količini in vrsti pijače, ki jo človek lahko brez škode popije? Nasveta ni. Požirek žganega bo večini ljudi povečal apetit, nekaterim pa bi povzročil vrtoglavico in zgago. Nasploh velja, da je pijača toliko bolj nevarna, kolikor bolj je koncentrirana, umetna pa še bolj kot naravna, domača.
Torej: pijemo po jedi in ne na prazen želodec, po pameti in meri, nikdar pa, če smo utrujeni, nerazpoloženi in polni težav. Koliko, pa vsak sam najbolj ve. Za nekoga bo dovolj kozarček ali dva, drugi „ga” nese malo več, vendar je meja pri pol litru, za dobrega pivca pri litru — ves večer. Računati pa moramo, da potem nismo sposobni za delo ali volan vsaj 12, če ne že 24 ur, saj alkohol le počasi izgoreva in izginja iz telesa: približno 0,1 % na uro, potemtakem pol litra vina, kar da nekako 0,5%, izgoi-i v 5—6 urah. Zato tudi po nesrečah lahko izračunajo, koliko pijače je bil krivec popil.
Znamenja, ki nas opozarjajo
Zdaj pa poglejmo še, katera znamenja nas opozarjajo, da smo mi že skoraj prekoračili mejo in kako pomagamo, če do tega pride?
Alkoholne pijače nas najprej poživijo in pogre-
jejo, kmalu pa začno učinkovati na naše živčevje: zmanjša se razsodnost, popusti samokontrola, človek postane brezskrbnejši, predrznejši. Ko še „pijemo’’, začne pešati vsklajevanje gibov (negotova hoja, nesmotrne kretnje), čutila oslabijo, zlasti vid in sluh, še bolj popušča samokontrola: tak človek postane siten, izziva, napada. Če mu ni dovolj, pa začne prava omama, opiti obleži in zaspi, kjer pač je, uide mu voda ali blato, po vrača in če ni pomoči lahko pri hujši zastrupitvi tudi umre.
Brž ko začutimo glavobol ali vrtoglavico, negotove noge in nejasno vidimo, je to plat zvona: pijače je bilo že preveč — takoj moramo nehati piti, če ne, bo joj! Želodec se kar sam upre in, če se pošteno izbruhamo, smo samo lahko veseli, da je šel strup iz telesa: seveda pomaga to samo v prvi ali največ drugi uri, ko smo pričeli piti. Kasneje je že vsa pijača prešla v telo in jo tudi z bljuvanjem ne bomo več spravili ven.
Hujši opoj je na tešče in po žganju, kot po vinu ali pivu po večerji! Pa tudi nesemo ga ne vsi enako. Vendar nas lahko včasih tudi „unese”.
Pomoč v primerih opoja
Pomoč je nakazala že narava sama: strup mora čimprej iz telesa: zato v najhujših primerih izpere želodec zdravnik. Skodelica prave kave poživi izločanje tekočin iz telesa, sodavica pa samo pospešuje vsrkovanjc, zato jc ne pijemo! Maščobe ne za-drže pijanosti, zato olje ne pomaga.
Opit človek spada v posteljo, pokrijemo ga toplo, da se ne prehladi, leži naj na boku, da se ne bi zadušil, če bi morda pričel po vrača ti. Ne smemo ga pustiti samega, tudi zato, da se kako ne poškoduje.
Kaj pa mi, ki „ga” nismo toliko, a vseeno malo preveč? Telesni napor (zato peš domov!) pomaga, pa skodelica prave kave in nato en dan lažje prehrane z dovolj tekočinami, da se želodec opomore. Tudi post ne škoduje, kamilični čaj pa tako vsi poznamo. „Mačka” pomaga pregnati še kaka tableta aspirina.
Če pa nas daje „maček” huje, raje lezimo in ga prespimo, nikar pa nc sitnarimo okoli in sc nc lotevajmo dela po sili, da ne bo nesreče!
Končno še eno opozorilo: morda se nam pripeti, da bomo te dni zagledali nekoga ležati ali sloneti ob robu ceste; raje recimo, da ga bomo najprej zaduhali. Nikar ne prepustimo takega človeka samemu sebi, saj morda gre za srčno slabost, kako bolezen ali še mnogo drugih vzrokov, ki jih skriva ta dišeči oblak. Obvestimo reševalce ali milico, če mu ne moremo sami pomagati. Vendar sami ne silimo preveč vanj, da je še ne skupimo. Vsekakor pa tak siromak ne bi smel biti poceni tarča neokusnih šal nevzgojenih ljudi — kaj če bi bil naš brat, oče, mati ali sestra?
dr. D. R.
50-letnica književnika Stanka Majcna
Stanko Majcen se je rodili 29. oktobra 1888 v Mariboru. Tam je že kot dvajsetleten maturiral. Na Dunaju je študiral pravo. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral na fronto, kjer je bil ranjen. Leta 1915 je postal doktor prava, bil dodeljen avstrijskemu guberniju v Beogradu. Po vojni je služil pri pokrajinski upravi v Ljubljani, Mariboru, leta 1927 pa je bil kot upravni strokovnjak poklican v Beograd za šefa kabineta ministra dr. Antona Korošca. Kot inšpektor ministrstva za notranjo upravo je v tistih letih napisal nekaj strokovnih pravnih knjig. Leta 1935 mu je bilo ponujeno mesto podbana v Ljubljani, mesto najvišjega slovenskega upravnega uradnika, medtem ko je politično oblast predstavljal ban Natlačen. To mesto je Stanko Majcen zavzemal vse do upokojitve leta 1944. Sedaj živi v Mariboru.
Majcen — besedni umetnik, ki ga je bolj kot kogarkoli iz naše literature težko opredeliti (ni oznake, ki mu ne bi bila dana: impresionist, ekspresionist, simbolist, romantik, naturalist, realist...), ki pa je v resnici vse to, ali nič tega.
Majcen — pisec nežnih verzov, ki bi mogli predstavljati tenkočutnost naše lirike med obema svetovnima požaroma, ki pa je istočasno skoraj kolerično odkrit esejist.
Majcen — molčečne!, ali pa tihi, komaj slišni pevec, pa vendar eden izmed maloštevilnih, prijateljem javno stavlja vprašanja v tisku, človek, ki trpi ob bednih, ki mu odgovor ni cenena v javnosti potočena solza, ampak tiha, dobra kretnja, aristokrata, zadnjega v naši literaturi, kakor pravijo eni, edinega, kakor pravijo drugi.
O Majcnu pesniku, pripovedniku, dramatiku, esejistu in kritiku, o katerem bo v prihodnje vse pogosteje brati, se še do pred kratkim skoraj ni pisalo. Toda on sam je izdal le malo del v knjižni obliki. Razen
treh, od katerih sta prvi dve (drami) bili tiskani kmalu po nastanku Jugoslavije, tretja (Bogar Meho) pa med drugo svetovno vojno, je vse njegovo delo ostalo raztreseno po revijah, katerim je bil bodisi urednik, bodisi sotrudnik. Šele izbira njegovih črtic (Povestice) ter pesmi (Dežela), izdanih pri Kulturni akciji leta 1962 in 1963 (zadnja pod psevdonimom Fran Zore), pa študije o njem (Tine Debeljak) so pričele odgrinjati obraz tega množici komaj znanega pesnika in pisatelja. Leta 1967 v domovini izdani knjigi njegovih Izbranih spisov sta z nekaterimi prvimi natiski pa s študijami (Marja Boršnik) odkrili marsikatero, dotlej neznano avtorjevo potezo.
Z Gallusom na Gradiščanskem
Jezero
Kajipada: peljali smo se skozi Rust, kakor smo se dogovorili. Na drugem koncu mesta, kot smo prišli, smo hitro odkrili glavno šolo, nasproti pa že bolj priletno hišo s širokim vhodom. Na stebru ob vratih je visela za vrat obešena prazna steklenica. Bežen nasmeh je mnogim hušknil čez obraz, češ: »Aha, ga že imamo: Laci-bačd itn njegova vinska kleti« Toda nič se nismo ustavili. Jasno: saj smo bili na jezero njeni.
name-
Srečanje primorskih kulturnih delavcev
Slovenski kulturni delavci z obeh strani slovenske zahodne meje, iz kroga revij GORIŠKA SREČANJA (Nova Gorica), KAPLJE (Idrija), IDRIJSKI RAZGLEDI (Idrija), MLADIKA (Trst), MOST (Trst) in ZALIV (Trst) so se dne 7. decembra 1968 zbrali v Tupelčah na Krasu na svoj prvi prijateljski in delovni sestanek.
Ob tej priložnosti so primorski kulturniki izrazili svoje zadoščenje, da je povsem spontano prišlo do srečanja, ki je izraz nove človeške sproščenosti in nove kulturne prizadetosti širšega slovenskega občestva.
Po vsestranski in odkriti razpravi, v kateri so si prisotni izmenjali izkušnje iz prakse posameznih revij, so se porazgovorili o ozračju in razmerah na obeh straneh meje.
Ne glede na neformalni značaj tega sestanka, so prisotni imeli za potrebno, da posredujejo slovenski javnosti nekaj svojih stališč:
1.	primorska kultura, ki jo že njena tradicija obvezuje za posebno narodnostno občutljivost, se mora posebno danes, v času množičnih prelivov čez slovensko zahodno mejo zavedati odgovornosti, da razgiba zavest slovenskega človeka in krepi njegov ponos;
2.	skrb zbujajoča neinformiranost matičnega slovenskega človeka o stanju v zamejstvu narekuje primorskim revijam čim večje sodelovanje in medsebojno informiranost;
3.	zaradi tega so sodelavci omenjenih revij sklenili, da se uredniške skupine predstavijo širši javnosti z vrsto javnih nastopov v glavnih primorskih središčih;
4.	na koncu so prisotni izrazili soglasno mnenje, da je dozorel čas za neovirano kroženje slovenskega kulturnega tiska v celotnem slovenskem prostoru.
Jurij Bavdaž (Idrija), Milan Božič (Idrija), Marjan Brecelj (Nova Gorica), Vinko Cuderman (Idrija), Jože Čar (Idrija), Marija češčut (Gorica), Jože Felc (Idrija), A. Jože Hočevar (Koper), Stanko Janežič (Trst), Aleš Lokar (Trst), Branko Marušič (Nova Gorica), Ivan Marušič (Nova Gorica), Marij Maver (Trst), Boris Pahor (Trst), Tomaž Pavšič (Idrija), Irena Žerjal-Pučnik (Trst), Alojz Rebula (Trst), Sandi Sitar (Nova Gorica), Emidij Sušič (Gorica), Rafko Terpin (Idrija), Vladimir Vremec (Trst), Lucijan Vuga (Nova Gorica), Pavle Zidar (Piran).
(4. nadaljevanje)
Mestece Rust leži na mati vzpetimi. Takoj za mestom svet preide v ravnino. Ob cestii so se kmalu prikazali vodni rokavi jezera, krepko obraščeni z ločjem in trstjem. Gosto raščeno trstje je bilo značilno za vse obrežje, kar smo ga videli.
Ustaviti smo se na prostoru za parkiranje in peš stopiti ob obali. Kaj je bilo videti? Marsikaj, po tistem pravilu: drugi kraji, drugačni ljudje in tudi — drugačna jezera. Trstje sem že omenil — še rastoče, pa tudi že požeto, v neke vrste snopje povezano in v velike kupe zloženo. Saj trstje vidiš 'tu in tam tudi v naših jezerih, a tam je drugačno, mailo drobnejše, z večjim semenskim šopom na vrhu in predvsem mnogo bujneje rastoče.
Voda motna, skoro rjava. »Uh,« je stre-sdo neko našo pevko, »kdo bi se v taki umazaniji kopal?!« Pa vendar se tu ljudje kopljejo, saj, je -nekaj, metrov od obale stala cela vrsta kabin. — Na vodi je plavalo nekaj čolnov: vesel ni bilo videti, čolnar je porival čoln z drogom, dolgim 3 do 4r m.
Malo dalije ob obrežju je bilo nekaj športnih ribičev: s trnki so poskušali srečo.
Stopili smo malo naprej, a nismo mogli priti do kakega lepšega razgleda na jezero: zoprna gosta megla nam je povsem omejila obzorje. Počasi smo se jeli vračati. Ob obrežju, kjer smo stopiti iz avtobusa, je stalo nekaj naših, ob zidanih podstavkih, ki so 'biti postavljeni za varstvo obrežja in so imeli navrhsu vsa mogoča pojasnila o jezeru: o vodi, rastlinstvu, živalstvu. Dovolite -nekaj drobcev, kolikor se jih še spominjam.
Jezero je dolgo malo manj iko 40 ‘km, torej skoro toliko, kot je od Celovca do Beljaka; široko 7 do 15 km, globoko pa samo 1 do 2 m! Ima zelo pisano rastlinstvo, mnogo rib, nad vse bogato pa je na raznih vrstah'ptic: nekatere je dobiti menda samo 'tu in nikjer drugod na svetu. Ni čuda: -trsitje, ki sega večinoma do 3 km daleč v jezero, jim nudi pravi raj. — Voda vsebuje razne soli, blato pa je naravnost zdravilno.
črno na belem pa je stalo tudi napisano, da ima jezero nekatere čudne navade. Na primer voda začne včasih kar na lepem močno valoviti: nevarno za ljudi v čolnih, če jih zasači sredi jezera, ker tako valovanje traja včasih tudi dve uri. Druga: če je vetrovno od juga, se voda nakopiči na severu, na jugu pa ostane zelo plitva in obratno. Tretja: jezero dobiva vodo iz raznih potokov, od padavin, pa tudi od vrelcev. Zato je voda v deževnih letih višja, v sušnih izredno niizka; prav pred sto leti je jezero menda za nekaj let popolnoma usahnilo, da so ljudje peš hodili in vozili čez, ponekod so začeli prejšnje jezersko dno celo obdelovati. Potem pa je zopet prišla voda in vse zalila. In tako dalje, in tako dalje. Vse to in še mnogo drugega je napisano na tistih zidnih podstavkih, škoda le, da je bilo tako bore malo videti. Branja smo se kmalu naveličati: hajdi v avtobus in naprej proti Rustu: v vinski kleti bo gotovo bolj zanimivo.
(Dalje prihodnjič)
Ob 20. obletnici deklaracije človeških pravic
Liga za človeške pravice je v Sklopu z drugimi organizacij ami priredila 10. decembra 1968 proslavo, katere so se udeležili maturanti višjih šol Celovca. Navzočo mladino je v pozdravnem govoru opominjal 'bivši 'deželni glavar Ferdinand Wede-inig, naj se drži 'te deklaracijie v smislu strpnosti med obema narodoma v deželi. Zgodovinski pomen te deklaracije je pokazal dvomi svetnik Arnold v govoru, ki ga je okrepil s citati velikih pisateljev in filozofov.
V Slavnostnem govoru je orisal 3. predsednik deželnega sveta Pawlik težnje deželne vlade za uresničenje teh pravic. Naj, ne 'bi ostalo samo pri obljubljanju teh osnovnih pravic, ki so za zdravo razmerje
v dieželi neobhodno potrebne! Zbor pedagoške akademije je spremljal recital, ki se je bavil s sodobnimi problemi tudi sožitja obeli narodnostnih skupin na Koroškem, s pesmimi v angleškem in nemškem jeziku. Z žalostjo smo ugotovili, da niso zapeli niti ene slovenske pesmi. Neko pesem so sicer začeli slovensko, a nadaljevali nemško. Ali nam, koroškim Slovencem, ne pripada več? Ali nimamo lastnega zaklada narodnih pesmi, ki jih pojo radi povsod? Ali je to dokaz izvajanja človekovih pravic s strani nemškega naroda na Koroškem?
Upajmo, da se pri naslednji proslavi leta 1973 ne zgodi spet kaj podobnega.
H. V.
L. Ganghofer	29
Samostanski
lovce
»Tako! Le ne puščaj! Povej, Voltrat, ali imaš doma deteljišče?«
»Pol mere, za svoji kozi,« j,e zajecljal.
»Ali ti je deteljo že kdaj napadla prede-nica?«
Vol fr at je prikimal.
»Vidiš, gotovo si prezrl, ko je bolezen napadla prvo stebelce. O da bi jo bil pri priči zatrl! Pa si jo pustil, da se je razraščala in ko si se čez teden vrnil, je bilo že pol njive uničene! Ali ne? Vidiš, ta, ki je to storil« — gospod Henrik je pokazal na madeže, ki jih je Volfrat izmival — »ta nosi v sebi takšno bolezen. Najprej bo razjedla v njem samem vse, kar je še zdravega in dobrega, nato se bo prikazala ven, in če ima očeta in mater, bo u jedla tudi ta dva, in če ima ženo in otroka, kaj ti jet Volfrat? Ali ti ni dobro?«
Solar je odkimal in je zajel peščico vode.
Gospod Henrik je nekaj časa molčal, nato je vprašal: »Ali madeži še vedno niso izginili?«
»Do polovice sem jih izmil,« je zamrmral Volfrat s pojemajočim glasom, »toda drugi, drugi . . .«
»Le umivaj! Naj ti ne bo žal časa! Bom že počakal, bom že. In na onega drugega, nanj še tudi lahko počakam, da pride in pokaže krvave rake. Če le ne bo potem pre-
pozno za umivanje. In če res ne bo hotel povedati, je še vedno nekdo, ki 'bo v težki uri pričal proti njemu!«
Počasi, s preplahom v očeh se je ozrl Volfrat na prosto ve ustnice.
»Nekdo, ki je vse videl!« je dejal gospod Henrik in pokazal na križ. »Ta, tu gori, Volfrat!«
»Ta?« Bloden nasmeh se je pojavil na Volfraitovih ustnicah, vtem ko se je počasi ozrl kvišku. Potem je odkimal. »Se nikdar les ni govoril.«
Oblak je zakril sonce; po tleh je prebegla senca.
»Meniš?« se je nasmehnil gospod Henrik.
Težko sopeč se je sklonil Volfrat nad keblico, da bi s peščicama zajel vode. Tedaj se je oglasil z višine zamolkel šum, ki je narastel v bobneč grom in se končal s hrumečim treskom. V skalah se je udrl plaz.
Solar je prebledel, groza ga je stresla in z njegovih trepetajočih rok je kapljala voda.
»Ali si čul, Volfrat?« je spregovoril gospod Henrik, medtem ko se je med skalovjem razgubljal odmev.
»Plaiz, samo plaz se je udrl.«
»In kdo mu je dal govoriti in se premakniti?«
»Sonce!«
»Ker sije, jeli? In kdo daje soncu, da sije?«
Volfrat si je z rokama zakril obraz in celo telo se mu je streslo kakor drevo, preden pade. Potem je razprostrl rolke. »Ne morem več prenašati, mora na dan!« je zastokal, se zgrudil na kolena in se udaril s pestmi po prsih: »Jaz ... jaz .,. jaz sem storil. Jaz sem bil, ki sem ga zabodel!« Sre-
po je pogledal kvišku; menda se je bal, da bo prošt planil na noge in ga začel jezno oštevati.
Gospod Henrik je pa mirno obsedel. »In zakaj si storil?« je vprašal.
»Ker me je hotel prijeti!«
»Bila je njegova dolžnost. Ropal si. Zakaj?«
»Za svojega otročiča! Ker mi jie rekel nekdo, da bo krvavi cvet še pomagal.«
Gospod Henrik je presenečen pogledal. Potem je rekel: »Kdo ti je to dejal?«
Volfrait je odkimal iin odmahnil z roko. Sam se je izdal, ne bo pa izdajal drugega.
In gospod Henrik ni spraševal dalje. »Povej mi samo, ali je pomagalo?«
»O moj Bog, otročiček je bil že mrtev, ko sem se vrnil domov.«
»Da, Volfrat, vsak greh je zaman! Mar ti tega niso povedala nema usteča tvojega otroka, ko si s krvavo roko stopil k njegovi postelji?«
Volfrat si je z rolkama zakril obraz in je zamolklo zaihtel. S pogledom najglobljega sočutja so počivale proštov e oči na šolarju. Ko je vstal, ga je Volfrat plaho pogledal:
»Gospod, kaj bo z menoj?« In ko ni dobil odgovora, 'je zajecljal: »Saj vendar živi, gospod.«
»Mar po tvoji zaslugi? Ti bi ga bil pustil izkrvaveti, kjer je bil, samo da ne bi mogel govoriti.«
Solarju jie omahnila glava na prsi. »Kaj se zgodi z menoj?«
»Ne vem,« je rekel gospod Henrik. »Vedeti moraš sam. Ni bil tvoj knez in gospodar, pred katerim si se obtožil, bil je tvoj spovednik! Kar si povedal, od tod grem
in sem že pozabil.« Pokril se je in počasnih korakov odšel.
Volfrat je poskočil, pritisnil pest na čelo in buljil za proštom.
Ko je prišel gospod Henrik v Peščeno drago, &e je ozrl nazaj proti križu. Videl je odhajati šolarja proti studencu po novo vodo.
Pri lovski koči je poklical prošt Hajma. Odgovora pa ni dobil iz bajte, ampak z rebri, od koder je počasi prihajal lovec z urno Helo, držeč v roki šop izkopanih korenin.
»Kje si bil, Hajuno?«
»Sel sem po telohove korenine za 'brata kuharja,« je odgovoril lovec trudno.
»Ali mu nagaja spet sapa in srce? Nič čudnega sicer. Toda ti, ti bi bil moral to delo prepustiti drugim.«
Hajmo jie povešal oči. »Obljubil sem mu bil.«
»In si se preutrudil, zdaj ko odhajava! In kako si bled. Daj mi roko, trese se! In oči ti gorijo. Hajmo, pustiti te bom moral v koči.«
Lovec se je ustrašil. »Prosim, gospod Henrik, samo tega ne! Mislim, da ne bi vzdržal več v koči, dokler spet ne ozdravim, popolnoma ne ozdravim!« Poudaril je zadnji besedi tako čudno.
Prošt ga je vedoželjno pogledal. »Pa se pripravi za odhodi«
Hajmo je stopil v izbo. Gospod Henrik je gledal za njim. »Rana se mu celi, zdaj je ranjeno njegovo srce. Ubogi dečko! Bojim se, da ta cvetka ni zrastla za tebe.«
Oglasila se je podkev; prispel je hlapec s
								
P «1	°° S °° A i	N	* O	j	S * i	R. *° /\ » ,	N °° j	oo	E
Kupčija
Mlad vrag je hodil po svetu, da bi duše kupoval za pekel. Prišel je k poštenemu človeku, ki pa ni bil siromak. Poštenjak je bil že premožen, a se je vendar pošteno trudil, da bi še bolj obogatel.
Vrag si je mislil: Tegale bom prav gotovo premotil, če mu povem, kako bo prej prišel do bogastva. In dejal mu je:
»Ljubi moj, pehaš se, ali ker nespametno ravnaš, nimaš uspeha. Na pošten način ne boš obogatel; vzgleduj se raje po drugih, ki sleparijo in kradejo, pa se jim zato tudi dobro godi!«
. Poštenjak je odvrnil:
»Ne maram! Po pošteni poti hočem obogateti, čeprav pojde morda bolj počasi.«
»Na pošten način sploh ne gre!«
»Gre, samo pameti je treba.«
»Če misliš, da gre, pa stavi z menoj!« predlaga vrag.
Poštenjak odvrne, da sprejme stavo, kadar hoče in kolikorkrat hoče. Nato sta sedla skupaj v avtomobil in se odpeljala po svetu iskat priložnosti za stavo.
Pripeljeta se do razkošnega planinskega hotela. Tam so bili zbrani bogatini vsega sveta, da so v planinski samoti popivali, preoblagali svoje želodce z najboljšimi jedili ter ponoči s hruščem veseljačili, kakor so bili v mestu vajeni. In vrag reče poštenjaku:
»Poglej te ljudi! Vsi bi bili potrebni treznosti, zmernosti in poštenega dela in spanja, a lastnik hotela bogato zasluži, ker jim streže tako, da jim je v pogubo. Ali bi si upal ti ravnati ravno narobe in tudi toliko zaslužiti?«
»Upal bi se,« je dejal poštenjak in sprejel stavo za eno leto, vrag je pa odkupil hotel in mu ga izročil.
Poštenjak je še tisti večer priredil zbranim gostom veliko pojedino. Predstavil se jim je kot novi lastnik hotela ter jim razodel, da je prevzel hotel s posebnim namenom. Zrak in lega se mu zdita kakor nalašč za zdravilišče. Osem dni bo pustil hotel še kakor doslej, potem bo pa vse preuredil in sprejemal samo bogatine z bolnimi živci ln želodci, ki jih bodo zdravniki na čisto nov način zdravili. Vsako zdravljenje bo trajalo šest tednov in bo tudi zaleglo. Le tene bo moral žal še povišati in zaradi velikih stroškov preureditve in oskrbe bo moral vsak gost za vseh šest tednov naprej plačati.
Nato se je polovica gostov odločila za bi-
vanje v zdravilišču, polovica jih je pa čez osem dni odšla. Namesto njih so prišli drugi in še več jih je bilo, zakaj poštenjak je medtem stvar razglasil po vseh časnikih.
Novo zdravilišče je bilo do zadnjega kotička polno, poštenjakova blagajna pa natlačena. Zdravniki so zdravili bogatine s trdim delom, črnim kruhom, zgodnjim spancem, zgodnjim vstajanjem ter jih pridno merili, tehtali, pretrkavali, presluševaii, zraven pa kazali od sile učene in o so rde obraze.
Zdravljenje se je imenitno obneslo in po šestih tednih je imel sleherni bolnik utrjene živce, zdrav tek in trden spanec. Nikomur ni bilo žal denarja, ki ga je zdravljenje veljalo. Skoraj vsak ozdravljenec je
prostovoljno napisal še imenitno zahvalo, ki je privabila spet nove goste.
Tako je šlo leto in dan in poštenjak je moral hotel še razširiti. Bolniki zdravilišča pa so v tistem letu daleč naokrog popravili vse ceste in pota, napravili drva devetim vasem, kopali korenine in kamenje, pozimi kidali sneg in poleti urejevali hudournike. Vrag, ki se je oglasil, je moral priznati, da je poštenjak vsem ljudem dobro storil, zraven pa tak dobiček napravil, da je kar vid jemalo. S kislim obrazom je rekel:
»To se ti je posrečilo. Jaz sem stavo izgubil.«
Odšel je v pekel in potožil svojemu očetu, staremu vragu:
»Vidim, da poštenemu človeku sam vrag ne more do živega.«
»Res je,« je odgovoril stari vrag, »a samo tistemu, ki ima kaj soli v glavi.«
PO JANEZU ROŽENCVETU
Božična pesem
Marija roma z Jožefom na daljno pot v Betlehem. Počasi gresta utrujena, vsak zase premišljujeta, pri kom naj prenočujeta ...
Vse ceste polne so ljudi, tako se nekam vsem mudi. Vsak išče prenočišča si, ker se v poljani že mrači...
Mariji tiho Jožef de:
»Počakaj malo tukajle, pogledat grem, če morda tam kje v mestu strehe dajo nam.«
Čakala pri studencu je Marija trudna in v skrbeh, če našel toplo bo srce in strehe tople pri ljudeh.
V težavi grenki Jožef se k Mariji nizko sklonil je: »Zastonj iskal sem tam ljudi, za naju v mestu strehe ni...«
K pastircem v polje pelje pot, tako lepo je uglajena — in Jožef tja se naravna.
Marija mehko se smehlja: pod srcem nese Detece, oj Detece — Zveličarja ...
(Po dolenjski narodni zapisal Lojze Žabkar)
JANEZ JALEN:
Qi a d o v ili
Peter je bil izvedel od lovcev, da je tudi v Krmi, v nepristopni steni Debele peči, gnezdil orlovski par. Izvalil in iz njega izpeljal je bil dvoje mladičev. Trentarski pastirji pa so mu bili pravili še o tretjem orlovem gnezdu na soški strani.
Peter je vedel, da orlovski par leti zjutraj drug za drugim na eno stran grebena in išče plena. Na prvi polet se pel j e nizko. Večkrat ga je mogoče doseči s strelom. Pripetilo se je, da je lovec oba ustrelil: samca
in samico. Morebiti pa je tudi njemu namenjena lovska sreča. Navsezgodaj je bil že prispel na vrh Kopice. Stisnil se je med skalovje in se pokril še z ruševimi vejami. Oprezal je na vse strani in čakal.
Sredi razmišljanja je pogledal prek doline proti Zlatni. V meli se je pasel tropič divjih koz. Srednjeveltika koza s slabotnim kozličem je zaostala na jasi med ruševjem. Mladič je legel in se grel na soncu, mati pa se je oprezno pasla in pogosto po-
MILKA HARTMAN:
TV V • V •	1 •
Bozicm nakit
Naš gozd se odel je v božični nakit.
V njem belo-krilati zbor angelčkov skrit prepeva skrivnostno hozana na strune, ki spredel večer jih je iz žarkov lune.
In dom, ki pod gozdom se skriva ves reven — kake v sveti noči ganljivo pohleven ovit je v dehtenje kadila in mire, prevzet je od glorije — večnosti lire.
Spev dvatisočletni svetlobe, beline, spev božjega rojstva, nebeške miline — prevzemi vsa srca, njih krik in ječanje!
Pri Jezuščku v hlevcu — nam daj domovanje!
gledovala pod nebo, kakor bi se od tam najbolj bala nevarnosti. Peter je začel oprezovati z daljnogledom.
Iz ruševja se je priplazila lisica. Lovec je koj spoznal, da zalezuje kozliča, pa ni mogel prav nič pomagati. Je bil predaleč. Preden bi dospel v strelno daljavo, bi bilo že davno vsega konec. Ni mu preostalo drugega, kakor da je mirno čakal.
Koza je postala nemirna. Hkrati je še to-potnila s prednjo nogo. Peter udarca ni slišal, videl pa ga je. Kozlič je planil pokonci in že ni bilo ne njega ne matere nikjer več. Na jasi je ostala samo lisica. Kakor bi se ji za malo zdelo, da ni mogla do plena, se je visoko zravnala in gledala proti ruševju, kamor je bil 'izginil kozlič. Tedaj se je spet prihulila. A bila je že prepozna. Bliskovito naglo se je zaprašil orel v preplašeno zver in ji zasadil kremplje v glavo in hrbet. Lisica se je pričela braniti. Nastal je živ svitek. Petru se je zazdelo, da sliši ščekanje ostrih lisičjih zob, udarjanje mogočnih perutnic in jezeče pihanje razjarjene ujede.
Zgodilo se je, česar ne bi bil nikoli Peter pričakoval. Orel je moral popustiti. Dvignil se je za moža visoko. Narahlo je premaknil krila in čakal. A brž ko je lisica skušala pobegniti, je že spet sedel na njej.
Se trikrat je lisica odbila orla in Peter je že dvomil, kdo se bo prej upehal. Ob petem napadu pa se je lisica vrgla na hrbet in se skušala braniti s kremplji. Ni dolgo vzdržala. Pod silnimi udarci orlovega kljuna je kmalu nepremično obležala.
Orel je sedel na ubitega nasprotnika. Krila je na pol razprostrl. S pobočja Zlatne pa se je daleč naokrog razlegel mogočni krik zmagovalca.
Orel je odnesel svoj plen visoko v skalovje in izginil Petru izpred oči.
tovornim konjem. »Ali je žival utrujena?« je vprašal prošt.
»Ne, gospod, počasi 'sem hodil in pasel Po poti.«
»Potem lahko kar odidemo. Zapri vrata ’n prinesi mi kiju kačo!«
Prišel je Hajmo, napravljen kakor za logarski obhod: z bodežem za ipasom in s samostrelom na hrbtu.
»Ne, ne!« se je nasmehnil gospod Hen-tik. »Tak mi pa ne boš jahal: oborožen in '■ roko v zanki! Orožje ti je napoti. Daj ga sem, nosi naj ga hlapec.« Odvzel mu je samostrel in bodež. »Palico pusti v koči, onj ima štiri za eno tvojo. Tako, in zdaj na konja!«
»Gospod Henrik,« je zajecljal lovec. »Jaz Raj bi jezdil, medtem ko bi sami morali hoditi peš?«
»Zajaši, ti pravim!«
Hajmo se je molče vdal in se zavihtel v sedlo. Hlapec je vzel samostrel in si zapel orožni pas. »Tako, zdaj sem pa tudi jaz lo-vec!« se je zasmejal, zasadil kljukačo v tla m prijel za vajeti. Z glasnim laježem se je pognala okretna Hela naprej. Hajmo se je se enkrat vroče ozrl na vrata svoje zaprte oce, potem je povesil glavo. Tako so od-
Gospod Henrik je stopal za konjem; pa Se j'e često ustavljal in se oziral čez Peščeno drago. Ko je nato odhajal naprej, je vedno zmajal z glavo. Zdelo se je, kakor bi nečesa pričakoval in se to ni dogodilo.
‘ ™n° im varno je stopal gora vajeni konj rtil stezb na hudih brežinah se je zlek-1 nazaj in se podrsal z nastavljenimi no-gnmi p0 strmini. Hlapec, ki ga je vodil, ni
imel sprva nič težkega posla. Kramljal je brez preš tanka in nič ga ni motilo, da mu Hajmo ni odgovarjal. S posebno važnostjo je pripovedoval čudovito novost o Egerici: najprej, kaj je sinoči zvedel od dekle. »In davi,« je pripovedoval dalje, »sem naletel na padarja. Ti! Ko sem ga spraševal, je od samega smeha komaj odgovarjal. Zdaj se je izkazalo, kaj je Egerica imela. Znotraj se ji je bil ognojil silen tvor, velik kakor sodček, in ko se je s kmetom stepla in lopnila po tleh, je -počilo in tvor se je predrl. Da, 'kaj praviš? In zdaj bo baba zdrava, prav zato, ker ni dobila srčnih križcev. In kmet! O moj Bog! Pravijo, da hodi okoli z glavo kakor s škafom. Ko je bila baba bolna, je imel pri njej vice, zdaj ko bo zdrava, bo prišel v pekel! Ta, ta ti udari! No, lepa hvala, ostanem pa že rajši sam, preden bi vzel tako babo!«
Prišli so v gozd. Viseče veje, ki se jim je moral Hajmo umikati, so ga zdramile iz njegove zatopljenosti. Tako zdramljen se je živahno oziral naokrog.
Steza se je nagnila v hudo strmino in hlapec je moral krepko držati žival za uzdo. Stopali so prav počasi dalje. Naenkrat je gospod Henrik prisluškuje postal. Zmajal je z glavo in odšel spet naprej. Vendar ne, ni se bil zmotil. Spet se je oglasilo kakor hitri koraki daleč za njimi. Proštu se je utrnil zadovoljen nasmeh okoli usten. Sedel je na podprto drevo in čakal.
Po poti je skokoma pritekel šolar Vol-frat. S čela mu je kapljal vroč znoj in ves zasopel se je ustavil pred proštom. Še ni 'prišel dobro do sape, ko je že začel govoriti.
»Gospod, gospod, zdaj so vsi proč, tudi zadnji, ki se kar ni dal izmiti.«
»Zares?«
»Da, nisem prej popustil. In zdaj bi imel prošnjo, do vas, gospod!«
»Govori, Volfrat!«
»Dovolite mi, da grem z vami, gospod! Poglejte, strašna peza mi stiska srce, toda zdi se mi, da mi nikjer ni tako dobro kakor pri vas.«
»Torej pojdi z menoj!« Gospod Henrik je vstal.
»In ... ko pridem domov, spregovorim z ubogo, dobro Zefo, in če bo menila, da bo mogla prenesti, v božjem imenu, grem tja k valptu in se naznanim.«
Gospod Henrik ni nič odgovoril, položil je samo roko na Volfratovo ramo. Potem sta odšla. Ko sta dohitela onadva, je stopil Volfrat k tovornemu konju. »Daj seta, jaz znam bolje!« je rekel in vzel hlapcu uzdo iz rok.
Hajmo v obraz je potemnel, oči so mu vzplamtele; vendar je molčal in ni ugovarjal. Plaho je pogledal Volfrat proti njemu. »Lovec, zdaj smeš tudi zaspati!«
Konj je začutil krepko, varno roko in je pospešil korak.
20
Bilo je že pozno popoldne, ko je gospod Henrik s svojim spremstvom prispel do jezera. V prostrani skalni kotel sonce ni več sijalo, visoke planine in kope so pa še žarele z zlatim bleskom. Tu spodaj v senci so bile vse barve zatemnjene in nasičene. Na svinčenosivih skalnih stenah so viseli
strmi iglasti gozdovi kakor temen žamet, naškropljen s sončnim, zdaj že krepko poganjajočim zelenilom bukovja in javorja. Brez bleska, prozorno in gladko je počivalo jezero. Daleč na njegovi vršini je plavalo posamez nekaj divjih rac. Onstran na nizkem rtiču, na katerem je stala šen tj er n ej-ska samotorica, je puhtela iz vlažnih tal prozorna megla. Povsod naokrog tih molk; še usihajoči gorski potoki so šumeli tako ubrano, da njihovi enakomerni glasovi niso motili tišine.
Hajmo je stopil s konja. Dolga ježa ga je hudo utrudila. V tem ko je iskal grmovje, kjer je bil skrit enodebelni.k, je gospod Henrik ukazal hlapcu, naj zapelje konja okoli jezera do Šentjernej ske samotorice, od koder naj ga na brodu prepeljejo ribiški hlapci v Jezersko vas.
Volfrat je potisnil enodebelnik v vodo in vznemirjeno cvileč je skočila Hela v 'čoln; ni imela rada takih voženj. Kadar je pa videla, da mora biti, je bila tudi prva v čolnu.
»Kje je hlapec?« je vprašal Hajmo. »Moje orožje ima pri sebi.«
»Pusti mu ga, ne bo ti ga izgubil,« se je nasmehnil gospod Henrik, »in danes ga ne boš več potreboval.«
»Pa mi le nekaj manjka in nimam miru!«
»Kar pusti in stopi v čoln.«
Hela si je bila na enodebelniikovem kljunu poiskala kar najbolj ugoden prostorček. Na deski sredi čolna je sedel Hajmo poleg (gospoda Henrika, ki si je odpel orožni pas in ga položil s 'kljukačo poleg sebe na dno.
(Dalje prihodnjič)
Potresi — zemeljski pojav
Znanstveniki upajo, da bo že čez kakih 10 let mogoče napovedati močnejše potrese
Srečno in uspeha polno novo leto 1969
želi vsem sarodlnikom, znancem in odjemalcem
VELETRGOVINA - KAUFHOF

PLIBERK - LIBIJCE, telefon 04235 394 - 302
Pričakujemo vas tudi v novem letu in vam bomo postregli v vaše polno zadovoljstvo.
V zvezi s strahovitimi potresi, ki so se dogodili pred par tedni v Perziji (Iranu) in v Turčiji, naj se na tem mestu danes malo ustavimo pri problemu zemeljskega pojava — potresa.
Na našem planetu se vsako leto v kakih 15.000 potresih smrtno ponesreči okrog 10 tisoč ljudi. Te podatke je sporočil mednarodni potresni center, ki je vodilna svetovna organizacija za preučevanje potresov. Svoje središče ima v Edinburghu (glavno mesto Škotske — Velika Britanija).
Potresni strokovnjaki upajo, da bo z natančno določitvijo velikih potresov, še preden se bo začelo njihovo usodno delovanje, mogoče vsako leto rešiti številna življenja. Podvomili pa so o tem, da bi bilo prav tako mogoče določati, kje bodo šibkejši potresi.
Napovedali bodo potrese
Znanstveniki upajo, da bo že čez kakih deset let mogoče na podlagi temeljitega raziskovalnega dela in najboljših raziskovalnih metod vnaprej napovedati močne potrese, kakršen je bil potres v Caracasu, (1967), ki je zahteval 200 žrtev, ali sedaj v Perziji, ki je zahteval okoli 14.000 življenj itd.
Naprave globoko ipod zemljo bodo na raznih področjih po vsem svetu merile napetosti im premike zemeljskih plasti, kar je pogost pojav pred potresi. Prav tako bodo zaznamovale spremembe zemeljskega magnetnega polja, kajti te spremembe so velikokrat posledica podzemeljskih premikov. Naposled pa bodo na številnih krajih merili tudi spremembo kota zemeljske površine.
Mednarodni potresni center vnaša zdaj iina zemljevide epicentre in zaznamuje globine potresov na podlagi podatkov, ki mu jih pošilja več kot 600 opazovalnih postaj po vsem svetu.
japonska znanstvenika napovedujeta potrese za celo leto
Potresne raziskave so se prvič začele v Japonski, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; od takrat se z njimi ukvarja veliko znanstvenikov.
Dr. Hagivara in dr. Rikitaka, ki delata na tokijskem institutu za preučevanje potresov, sta pred dnevi objavila v strokovnem ameriškem glasilu svoje ugotovitve, do .katerih sta prišla po dolgoletnem preučevanju potresov in drugih naravnih pojavov.
teiemei{a
PETEK, 3. januarja: 11.00 Program za delavce: Shulbadovo 7. potovanje — 16.30 Smučanje (tekmovanje FISA) — moški — 18.00 Aktualnosti iz znanosti — 18.20 Trgovec Fridolin; lahko noč oddaja za najmanjše — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama — 18.50 Jez — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Stari sodnik (1) — 21.15 Časovna dogajanja — 22.15 čas v sliki — 22.25 Veselo in krepko in konec oddaje.
SOBOTA, 4. januarja: 16.00 Smučanje (FISSA tekmovanje) — Berchtesgaden — 17.05 Za otroke od
5.	leta dalje: Mala hišica — 17.25 Za otroke od
6.	leta naprej: Tolovaj Rumzeis — 17.35 Za družino: Gertrud Stranitzki — 18.00 Tedenski magazin
—	18.20 Trgovec Fridolin; lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Kulturne aktualnosti — 18.45 Reklama — 18.50 Dober večer v soboto... vošči Heinz Conrads — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama
-	20.06 Šport - 20.10 Reklama - 20.15 Nepoboljšljivi in njih skrbi — 22.00 Športni žurnal — 22.30 čas v sliki — 22.40 Naš nočni program: Črni biser in konec oddaje.
NEDELJA, 5. januarja: 12.55 Nemško-avstrijska skakalna turneja v Bischofshofnu — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Cappuccetto — 16.55 Za mladino od li. leta dalje: Sir Francis Drakc — 17.20 Za mladino od 14. leta: Stik — 17.35 Hank (1) —
18.00	Iz moje knjižnice — 18.25 Lahko noč oddaja za najmanjše — 18.30 Naši sosedje v vsemirju —
19.00	Čas v sliki — 19.30 Športni pregled — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Primadone — 21.50 Čas v sliki — 22.00 Vroče četrt ure — 22.15 Tako ne, moji gospodje!, veseloigra.
Japonska znanstvenika na podlagi vsega storjenega trdita, da je mogoče potrese napovedati za celo leto naprej.
Dr. Rikitaka in dr. Hagivara sta opazovala deformacije tal, ki spremljajo nekatere potrese, preučevala sta drhtenje zemlje, spremembe v morski gladini, bibavico itd. Pravita, da sta tako aprila in avgusta 1966 lahko v .pravem času opozorila prebivalstvo na potrese.
Največ podatkov sta japonska znanstvenika zbrala v »potresni epidemiji«, ko so v severozahodnem delu osrednje Japonske v enem samem dnevu zabeležili nič manj ■kot šeststo potresnih sunkov.
V Scottovem oporišču na Antarktiki spreminjajo potresomeri šibke potresne valove v električne signale, ki jih okrepijo tudi do 100 tisočkrat, ter jih projicirajo na fotografski papir. Temeljite potresne raziskave pa opravljajo izvedenci razen na Antarktiki tudi v Skandinaviji, kjer je vsak teden vsaj en potres.
Dr. Magnus Beath, šef potresnega inštituta v Uppsali pri Stockholmu, je nedavno izjavil, da nastajajo večji potresi vzdolž črte, ki poteka okrog vse zemlje. Doslej ni 'bilo mogoče napovedati, kje in kdaj bo nastal potres, zato bo treba še veliko truda, je poudaril Beath, preden bomo lahko opozarjali ljudi na to nevarnost.
Nedavno so v Združenih državah Amerike sporočili, da bodo postavili vrsto potresnih postaj v Norveški. Postaje bodo opozarjale na podzemeljsko drhtenje Zemlje, opravljale pa bodo tudi nuklearne teste. Delo bodo nadzorovali Norvežani.
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 5. 1.: 7.00 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 6. I.: 7.00 Duhovni nagovor. Zvonovi sve-tonočni še pojo... — TOREK, 7. 1.: 14.15 Informacije. Od tedna do tedna na Koroškem. Športni mozaik. — SREDA, 8. L: 14.15 Informacije, 5 minut za gospodarstvo. Vrhunska dela literature za violino in klavir — 8. Rok Klopčič komentira. Beethoven: Sonata v G-duru, op. 96. Malo pomislimo (Darina Konc: Postanimo kovači svoje sreče). — ČETRTEK, 9. 1.: 14.15 Informacije. Živo srečanje: Iz svojih del bere Ciril Kosmač. Mlada grla. — PETEK, 10. 1.: 14.15 Informacije. Dela slovenskih skladateljev: Vasilij Mirk. Cerkev in svet. — SOBOTA, 11. 1.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 14.00 Srca samo naj merijo čas in kažejo pota — poje APZ ,Tone Tomšič’.
PONEDELJEK, 6. januarja (sv. Trije kralji): 16.30 Za otroke od 6. leta — 17.35 Za mladino od 11. leta — 18.20 Lahko noč za najmanjše — 18.25 Šport — 19.26 Pregled programa — 19.30 Čas v sliki
—	20.00 Šport — 20.15 Othello — 23.00 Čas v sliki. TOREK, 7. januarja: 10.25 Slalom za ženske —
12.45 Nadaljevanje slaloma — 18.00 IValter in Con-nic — 18.20 Trgovec Fridolin — 18.25 Kulturne aktualnosti — 18.45 Reklama — 18.50 Kam vleče veter — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama
—	19.30 čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 Šport
—	20.10 Reklama - 20.15 Nekoč - 21.00 Kakor ti meni — tako jaz tebi — 22.15 Čas v sliki — 22.25 Slalom za ženske v Grindelvvaldu.
SREDA, 8. januarja: 10.00 TV v šoli - 10.30 Zvok iz človeške roke — 11.00 Program za delavec
—	11.55 Veleslalom za ženske — 16.30 Za otroke od 6. leta — 17.15 Mala risarska umetnost — 17.40 Za mladino od 11. leta — 18.00 Ivan in Helena — 18.20 Trgovec Fridolin; za otroke — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama — 18.50 Kuhinja v televiziji — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama
—	19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport
—	20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Vaš nastop, prosim — 21.00 Španska državljanska vojna — 22.30 čas v sliki — 22.40 Smuk za ženske v Grindelvvaldu.
ČETRTEK, 9. januarja: 10.00 TV v šoli - 10.30 Listnato drevje — 11.30 Umetnost donavske šole —
12.00	šele z mestom se prične zgodovina — 18.00 Dobrodošli v Italiji — 18.20 Trgovec Fridolin, za otroke — 18.25 Šport — 18.45 Reklama — 18.50 Donavske zgodbe — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 21.55 Čas v sliki — 22.10 Nočni studio.
PETEK, 10. januarja: 10.00 TV v šoli — 10.30 Cerkev ali garaža — 11.00 Program za delavce —
12.35 Beli Arlberg — 12.55 Smuk za ženske — 18.00 Denar in življenje — 18.20 Trgovec Fridolin, za otroke — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama — 18.50 Pištole — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Sophia Loren — 21.05 španska državljanska vojna (2) — 22.35 čas v sliki.
Televizija Ljubljana
PETEK, 3. januarja: 15.00 Smučarska tekmovanja v slalomu — Berchtesgaden — 17.25 Daktari —
18.15	Melodije iz dvorane Tivoli — 19.00 Slovensko gospodarstvo 1968-69 - 19.50 Cikcak - 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Mučenci ljubezni — 21.50 Mi vsi za vas — drugi del posnetka evrovizijske zabavno glasbene oddaje — 22.20 Poročila.
SOBOTA, 4. januarja: 16.00 Berchtesgaden: Smučarska tekmovanja v veleslalomu — 17.45 Narodna glasba — 18.15 Mladinska igra Laze Lazareviča —
19.15	S kamero po svetu: Indija II. del — 19.40 Pet minut za boljši jezik — 19.45 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Zabavno glasbena oddaja — 21.35 Filmska burleska — 22.00 Sherlock Holmes — serijski film — 22.55 TV kažipot —
23.15	Poročila.
Ottacne svete xa eeckev
naročite v
MOHORJEVI knjigarni!
NEDELJA, 5. januarja: 9.00 Kmetijska oddaja v madžarščini — 9.30 Po domače z ansamblom Mihe Dovžana — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Propagandna oddaja — 10.50 Filmska matineja: Daktari
—	11.40 TV kažipot — 12.55 Fischofshofen: Smučarski skoki — 17.25 Saga o Forsytih — 18.15 Celovečerni film — 19.45 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Vijavaja — 20.35 Humoristična oddaja R. L. Djukiča — 21.20 Malo za šolo, malo za res — I. — 21.40 športni pregled — 22.05 TV dnevnik.
PONEDELJEK, 6. januarja: 17.40 Tiktak: Ena praznična in ena na visokih petah — 18.00 Po Sloveniji — 18.25 Propagandna medigra — 18.30 Prva pomoč pri množičnih nesrečah — 18.50 Zabavno glasbena oddaja — 19.20 Kalejdoskop — 19.45 Cikcak - 20.00 TVD - 20.30 Vijavaja - 20.35 TV drama — 21.35 Glasbena oddaja — 22.05 Zunanje politična kronika — 22.20 Poročila.
TOREK, 7. januarja: 15.40 Smučarski slalom — posnetek iz Gruidehvaida — 17.45 Risanka — 18.00 Kurir Gregec — lutkovna serija — 18.20 Po sledeh napredka — 18.40 Vokalno instrumentalni solisti: Tom Jones — 19.05 Na sedmi stezi — športna oddaja - 15.50 Cikcak - 20.00 TVD - 20.30 Vijavaja
—	20.35 Celovečerni film — Veliki mojstri: Claude Dcbussy — Poročila.
SREDA, 8. januarja: 16.10 Veleslalom v Grindel-waldu — posnetek — 17.45 Ne črno, ne belo — 18.30 Pisani trak — 18.45 Skrivnosti narave — serijski film — 19.15 Po izbiri — glasbena oddaja — 19.45 Cikcak - 20.00 TVD - 20.30 Vijavaja - 20.35 Partizanski kviz — I. — 21.35 Človek s kamero — Poročila.
ČETRTEK, 9. januarja: 17.45 Pionirski TV dnevnik — 18.15 Po Sloveniji — 18.45 Zabavno glasbena oddaja - 19.45 Cikcak - 20.00 TVD - 20.30 Vijavaja — 20.35 Saga o Forsytih — nadaljevanje — 21.25 Kulturne diagonale — 22.05 Poročila.
PETEK, 10. januarja: 16.25 Tekmovanja v smuku
—	posnetek iz Grindelwalda — 17.25 Daktari — serijski film — 18.15 Glasbena oddaja — 19.00 Svet na zaslonu — veliki — 19.50 Cikcak — 20.00 TVD
—	20.30 Vijavaja — 20.35 Celovečerni film — Popularna glasba — Poročila.
QLEDALI$CE v CELOVCU
PETEK, 3. januarja, ob 19.30: Carmen, opera v 4 dejanjih Georga Bizeta. — SOBOTA, 4. januarja, ob 19.30: Maska v modrem (Maske in Blau), opereta v 6 slikah Freda Raymonda, glasba Clauda Severina. — NEDELJA, 5. januarja, ob 15. uri: Carmen. — PONEDELJEK, 6. januarja (Sveti Trije kralji), ob 10. uri: Snežna kraljica (Schneekonigin), pravljična igra Jevgenija Svarca; to je zadnja predstava tega dela — in ob 19.30: Mati Courage in njeni otroci (Mutter Courage und ihre Kinder), drama Bertolda Brechta, repriza — premiera je bila 2. januarja. — SREDA, 8. januarja, ob 19.30: Carmen. — ČETRTEK, 9. januarja, ob 19.30: Moj prijatelj Bunburv (Mcin Freund Bunburv).
Slomškova založba
je bila pred 5 leti (na obsmrtni dan sv. Cirila — Konstantina, dne 14. februarja 1964) ustanovljena z imenom Slomškovim, da bi po njegovem vzoru in z njegovim imenom slovenskemu narodu posredovala duhovno kulturo. Slomškova založba je založba za izvirno slovensko leposlovje, bogoslovno znanost in duhovno-versko (liturgično, etnografsko in ascetično) slovstvo. Je vseslovenska založba tako glede na namen (za vse Slovence doma in po svetu) kot glede na kraj izhajanja knjig (ali v matičnem narodu ali v zamejstvu).
Doslej so z imenom Slomškove založbe izšle naslednje knjige:
1.	Berila in evangeliji (1964 v Celovcu).
2.	Del naklade najinovejšega slovenskega rimskega Malega misala (1964 v Celovcu).
3.	Višarska povest Božja planina (1965 v Celovcu).
4.	Roman Stoji na rebri grad (1965 v Gorici).
5.	Dramski scenarij in življenjepis sv. Cirila in Metoda z naslovom Zvezdi našega neba (1966 v Celovcu). Nemški prevod v tisku.
6.	Duhovna knjiga Tolažba vic (1966 v Trstu).
7.	Bogoslovna (znanstvena) knjiga Krst v prvi Cerkvi (1967 v Ljubljani). Ta knjiga je izšla tudi v nemščini z naslovom Taufe in der Urkirche (1967 v Ljubljani).
8.	Zgodovinska igra Krst karantanskih knezov (1968 v Celovcu). Nemški prevod v pripravi.
9.	Pravkar je dotisnjena bogoslovna (znanstvena) knjiga S krstom v Kristusovo Cerkev (v Celovcu z letnico 1969).
Na vrli je Slomškova založba (leta 1967 v Celovcu in Gorici) izdala 4 jubilejne karte (za 1200-letnico pokristjanjenja in 1100-letnico obiska sv. bratov Cirila in Metoda pri Panonskih Slovencih) in 3 molitvene obrazce (tudi za jubilej).
Vse te izdaje se dobe v knjigami Mohorjeve dmžbe v Celovcu (v kolikor nekatere že niso pošle). Kdor želi kompletno slovstveno (belatiristič-no) zbirko Slomškove založbe (od prve knjige dalje) ali bogoslovno-znan-stveno (začetno zbirko), naj si jo čim-prej oskrbi, ker ni veliko izvodov na voljo.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na nasloni: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 82-6-69. — Telefon uredništva: 84.3-58. Naročnina znaša: mesečno 10,— šil., letno 100,— šil. Za Italijo 3400,— lir, za Nemčijo 24,— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300,— bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. stcrl., za Jugoslavijo 60,— N din, za U. S. A. in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik