Anton Medved: Trije snubci.
53
ligurskih, karnskih, noriških, podunavskih in karpatskih Tau-riskov« — v isti namen.
*
*               *
To je površen pregled o Davorina Trstenjaka velikem delu na polju slovenske književnosti. (Posamezno in natančno naštevata spise tudi Jos. Marn: c(Jezičnik» XXVIII., 1890., in Ant. Trste-njak: «D. T. Novičar», 1887.) A mi, kakor smo začeli, tako tudi končujemo te črtice  uprav z njegovimi  besedami
(Pannonica): «Jaz sem pisatelj malega naroda, torej se ne morem ponašati s stoterimi knjigami, kakor Kraszevvski, dasiravno nisem bil manj delaven in nisem manj ljubil svojega naroda . . . Mnogo mojih spisov je našlo priznanje, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo. — Errando di-dici . . . Naj me nadomestujejo mlajše moči in v ljubezni popravljajo, kjer sem se jaz zmotil. Gradiva jim zapuščam obilo. Bog varuj slovenski narod!«
Trije  snubci.
(Romanca.)
/lada, lepa, grajska hči Žlahtne ima snubce tri. Urno zapuste gradove, Ko jih oče nje pozove.
Drugi vitez važno de: «Moje znano je ime, Klanja se mi glava vsaka, Daleč slujem za junaka.
«Prosto od srca najprej Izmed vas mi vsak povej, Kdor jedinko mojo snubi, Kaj ima in kaj obljubi.*
Ko se zopet vname boj, Njo in grad ostavim svoj, Vihtel bodem meč v desnici V slavo mili mi družici.*
Prvi snubec reče vnet: «Gradov vladam jaz devet, Lepih in slovečih gradov, Polnih blišča in zakladov.
Tretji vitez: «Oče sam Veš, kaj sem in kaj imam: Njeno bode vse, kar moje; Kar obeh, to bode tvoje.*
Demant bode nežni vrat, Roko dičil prstan zlat, Nje pogledov tihe želje Slugam bodo že povelje.*
Stari vitez gleda nem V žarno lice snubcem trem. «Čula zdaj si», reče hčeri, «Sama si moža izberi!*
Milo hči se nasmehlja, Roko tretjemu poda: «Oče, ta najmanj obeta, Njemu je obljuba sveta.*
Anton Medved.