glasilo Kulturnega društva Zavratec

Zavratec
KAZALO
UVODNIK
UVODNIK Berta Golob
AKTUALNO
4 V KRAJEVNI SKUPNOSTI ZAVRATEC - Mirjam Rejc
4	ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET V LETU 2008
-	Samo Čuk
5	PGD ZAVRATEC - Marjan Tavčar
6	MLADI GASILCI IN TEKMOVANJA - Mateja Lazar
7	PLODNO LETO ZA ŠD ZAVRATEC - Urban Kogovšek
7	ZAVRATEC Z NOVIMI ŠTEVCI ELEKTRIČNE ENERGIJE-Jože Lazar
8	ZAVRAŠKA BIRMANSKASKUPINA-Mr;«m%'c
9	ORATORIJ: ODPRI OČI - Petra Bezeljak
10	OBISKAL NAS JE SVETI MIKLAVŽ S SPREMSTVOM - Karmen Kogovšek
10	ADVENTNE USTVARJALNE DELAVNICE -Darja Kogovšek
11	BARACK OBAMA -Jasmina Kogovšek
PROMETNA VARNOST
1 2 »TURBO« KROŽNO KRIŽIŠČE - Mirjam Rejc
EKOLOGIJA
14 SAVANA - Metka Lazar in Tajda Cuznar
KULTURA
1 6 PEVSKI ZBORZAVRATEC - TomažMivšek 1 7 LIKOVNA KOLONIJA »MIKROTRAVNIK« -Andrej Mivšek
1	9 LJUBEZEN JE TOPLE BARVE - Marko Rijavec
21	LITERARNI VEČERZ BERTO GOLOB-Kristina Bogataj
22	URHOVA NEDELJA - Tomaž Mivšek
22	OGLARSKA NEDELJA V IDRIJSKIH KRNICAH
-	Tomaž Mivšek
23	OTVORITEV ČEBELNJAKA ■ Tomaž Mivšek
24	PIKNIK V NARAVI - Barbara Leskovec
ČEZ PLAN KE
2	5 PEŠ ROMANJ E NA SVETO GORO - Tomaž
Mivšek
26	NABIRANJE MANDARIN - Rihard Bogataj
NAŠA DEDIŠČINA
27	STE ŽE BILI V 330 LET STARI KAŠČI? - Darja Kogovšek
28	PAJŠTI - Lara Menegatti
2	9 PAJŠTI V ZAVRATCU - Lara Menegatti
IZ ZGODOVINE
30 ŠOLSKI SPOMINI - Olga Vehar 30 ABECEDA ZGODOVINE ASTRONOMIJE-Lara Menegatti, Tanja Lukan ŽIVLJENJSKA ZGODBA
32	BILO JE ... 13. 7. 1958 - Tina Gantar
33	KLIC VSILI - 112 -Metka Lazar PROSTI ČAS
33 SODUKU POEZIJE
3	4 Evgen Gantar, Olga Vehar, Janez Gantar
ŠOLSKE STRANI
36 PESMICE, UGANKE....
PEČEMO
40 TROJNI TORTNI UŽITEK • Mateja Lazar RAZVEDRILO IN PROSTI ČAS
40	OKTOBERFEST 2008 - Urban Kogovšek - Cicibril
41	ALI VESTE?
DESIDERATA POSLOVNE STRANI
Skrivnostna kopa
Odštevani dnevi leta vedno pripravijo nekaj nemira. Bolj kot nazaj nam misel uhaja naprej. Kako bo? Kaj se bo zgodilo? Od nekod se priplazi stara modrost, daje vsak sam svoje sreče kovač, a se zazdi, da to ni več res. Polno stvari nam onemogoča kovanje. Kaj bo sklenil parlament? Kaj delodajalec? Koliko se lahko zanesem na stanovski ali pa na branžni sindikat? Bodo v lekarno prišla naj boljša zdravila za najhujše bolezni? Kaj bo ukrenila zavarovalnica? Zdaj paše ta kriza. Dobro jutro, revščina! nas je v dneh blaginje dolgo časa pozdravljal jutranji glas z nacionalnega radia. Začeli smo misliti, daje res, kar blebeta. Zdaj pa kar naenkrat, da bo svetovna kriza trajala, in res je čutiti, da se nas ni in ne bo izognila. Moker pes se samo malo otrese, pa je spet suh. Laboda in race se pa voda niti ne prime. Skoraj škoda, da seje človek oddaljil od tal in se pognal tako visoko v ekonomijo in finance, daje zdaj tepen kar s svojo gorjačo. Vseeno ima človeštvo posebno srečo. V intervalih bruhne na dan posameznike, da prekucnejo svet tudi na bolje. Morda bo pa to storil Barack Obama? Morda. Presenetljivo je že to, da seje za krmilo svetovne velesile zavihtel temnopolti, pravzaprav črni znanilec svetlejše prihodnosti. Dežela, ki diktira svetu in je kruto obračunavala s črnci, je pokazala nepredstavljiv zasuk, pravi salto. A naj je naša deželica v primerjavi z njenimi nepreglednimi daljavami še tako majhna in zelena, bo ostala soodvisna prav od njih. Kriza, ki vzbuja asociacije na kri, nas bo pa toliko manj prizadela, kolikor bomo v spremenjenih gospodarskih okoliščinah znali biti solidarni. Ali smo se solidarnosti v času obilja kdaj učili? Se nam je zdelo vredno? Ali bomo potem, ko vse napovedovano mine, lahko rekli: Bilo je sedem suhih let, bilo je sedem suhih krav, pa ni nobeden joj dejal!
Leto, ki se nam bliža tudi kot preizkus nas samih, je podobno oglarski kopi. Znotraj nje poteka proces. Ena tvarina se spreminja v drugo. Lešje primeren za plamen, oglje za žarenje! To, kar nam prinaša prihodnost, si zmoremo obrniti v korist. Celo napovedujoče se pomanjkanje. Omogoči nam, da se zresnimo in počlovečimo. Da odpremo vrata sosedu. Da obstrižemo živo mejo samozadostnosti med hišnimi številkami naših dovolj razkošnih bivališč. Da se bolj podružinimo. Da najdemo čas za skupni in v prihodnje očitno bolj skromni obed za isto mizo v prijateljstvu in pogovoru. Da gremo z veseljem kam peš. Se spomnimo na ostarele starše, sorodnike, znance. Spoštujemo kruh. Se za vse zahvalimo vsaj Velikemu duhu, kot se zahvaljujejo ameriški aboridžini - in morda tudi temnopolti Barack Obama - če se ne znamo več Svetemu Duhu. Kriza, ta strela zjasnega neba, kaže smertudi k dobremu, če zmoremo ob njej zoreti v človečnost.
Zemeljski čas se ne ustavi niti za hip. Novo koledarsko leto se neustavljivo bliža. Sedanjost odšteva sekunde in jih izroča preteklosti. Oglar pave, kaj je naložil v kopo, in ve, kaj bo iz nje dobil. Če je pravi! Če upošteva izkušnje. Če ga vodi modrost. Potem bo oglje lahko žarelo.
Berta Golob
OGLAR, letnik 9, št. 2, december 2008
Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno
Uredniški odbor: Tomaž Mivšek (predsednik Kulturnega društva Zavratec), Kristina Bogataj (odgovorna urednica), Dora Mali (jezikovna obdelava), Jožef Lazar, Z. 16, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darja Kogovšek, Barbara Leskovec, Sašo Pintar, Jasmina Kogovšek,
Jože Lazar, Z. 25
Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek / Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija / Naklada: 300 izvodov
V	KRAJEVNI SKUPNOSTI ZAVRATEC
V	začetku septembra je KS Zavratec obiskal župan idrijske občine, g. Bojan Sever.
Pogovorje tekel o odprtih projektih krajevne skupnosti.
ŠPORTNO IGRIŠČE
Pri projektu športnega igrišča smo pregledali idejno zasnovo projekta. Zastavili smo si dva pogoja, in sicer:
-	da se sestavi pogodbo za najemno pogodbo zemljišča, na katerem bi bilo igrišče. Verjetno bo to Škofija Koper, drugače sestavi občina predlog pogodbe sama.
-	napisati je treba tudi t. i. »stavbno pravico«, v kateri lastnik, ki daje zemljišče v najem, določa, kaj se sme na izbrani lokaciji izvajati.
Za obe točki je zadolžen predsednik KS Zavratec, da usmeri sile, da pride do podpisa pogodbe. Geodetska odmera igrišča ježe narejena.
OBNOVA REZERVOARJA
Obnovo starega italijanskega rezervoarja smo si svetniki ogledali skupaj z županom na terenu. Ugotovili smo, da se namesto predloga postavitve ograje postavi ustrezna naravna živa meja. Po končanju glavnih del je treba še urediti okolico. Predlogje nekaj parkirnih mest s počivališčem, ki bi vključevalo kako leseno klop in mizo ter info tablo.
Pod razno smo govorili še o:
-	telekomunikacijah, pri katerih sta občini Idrija in Logatec dosegli dogovoro skupnem izvajalcu, ki bo poskrbel za pokritje t. i. belih lis, na katerih seje znašel tudi Zavratec. Teoretično naj ne bi bilo razloga, da tokratni razpis ne bi uspel. O tem bo znanega več v naslednjih mesecih.
Nekako do leta 2010 naj bi bil projekt končan.
-	V prihodnje se bo opravil popis ceste z Dolov do Zavratca, oziroma se bo, če so že na voljo podatki, ocenilo stroške preplastitve ceste. Prav tako je treba izvesti še parcelacijo. Preplastitev naj bi izvedli v naslednjih letih. Župana obeh občin se tudi dogovarjata o rešitvi problema ozkih mostov v logaški občini in asfaltne preplastitve Smuka pri Potoku. Zaenkrat za to v Logatcu ni denarja.
Mirjam Rejc
ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET V LETU 2008
Člani župnijskega pastoralnega sveta (ŽPS) so se v letu 2008 zbrali na treh rednih sejah, na katerihje bila obravnavana tekoča problematika, spoprijemali so se s finančnimi težavami in problemi, ki nas zadevajo v vsakdanjem življenju.
V	začetku leta so bili člani ŽPS na seji seznanjeni s potekom in dokončanjem gradbenih, obnovitvenih in vzdrževalnih del na podružnični cerkvi sv. Katarine in župnijske cerkve sv. Urha v Zavratcu.
Največja investicijaje bila na obnovitvenih delih podružnične cerkve na Medvedjem Brdu, saj je presegla 87.000,00 evrov in je bila zelo velik finančni zalogaj tako za celotno župnijo kot tudi za gradbeni odbor, ki seje ves čas trudil (in se še trudi), da so obnovitvena dela potekala v skladu z načrti in da so bila vsa razpoložljiva finančna sredstva kar najbolj učinkovito porabljena.
Na seji ŽPS je bilo soglasno ugotovljeno, da so vsa ključna gradbena dela, z elektrifikacijo ure vzvoniku vred, končana in, kar je še pomembneje, da so bili vsi stroški v zvezi z obnovitvenimi deli finančno pokriti.
Za leto 2008 je bila v načrtu temeljita obnova notranjosti cerkve, zlasti glavnega oltarja, stranskih oltarjev in drugega inventarja, ki gaje zob časa že temeljito načel. Sredstva za obnovo oltarjev naj bi prispeval Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, vendar seje vzadnjem trenutku izkazalo, da bo morala cerkev sv. Katarine z obnovo oltarjev nekoliko počakati, saj so vsa finančna sredstva vezana na črpanje iz državnega proračuna, za tega pa vsi dobro vemo, da je porabnikov zelo veliko, potrebe po teh materialnih sredstvih pa še večje.
Druga velika pridobitev paje bila vžupnijski cerkvi v Zavratcu, kjer so bila dokončana dela v zvezi z napeljavo ogrevanja cerkve. Te pridobitve seje marsikdo razveselil, in to prav v hladnih zimskih dneh, ko toplina vsakomur prija. Ta naložba bo blagodejna tudi za sam objekt cerkve, zlasti z vidika osuševanja in vzdrževanja objekta.
V	zgodnjih pomladnih mesecih pa seje celotna župnija skupaj z Župnijskim pastoralnim svetom začela pripravljati na dogodek, kije spet nekoliko zaznamoval župnijo, in sicer škofovski obisk v župniji in slovesno birmanje.
Dogodek birme seje zgodil 24. maja 2008, ko je pomožni škof g. Jurij Bizjak birmancem podelil zakrament sv. birme.
Na ta dogodek so se še posebej pripravljali birmanci, njihovo botri in starši. Vsa župnija pa je bila zadolžena za skrbno pripravo in izpeljavo dogodka, ki se v tako majhni župniji, kot je Zavratec, ne zgodi vsako leto.
Analiza dogajanja je pokazala, da je bilo zadovoljstvo obojestransko, tako birmancev in njihovih staršev kot tudi domačega župnika na drugi strani. Sprejete so bile tudi določene smernice glede priprave birmancev v prihodnje. Glede na to, da se je obvezno osnovnošolsko izobraževanje podaljšalo za eno leto, se bo spremenila tudi struktura učencev. Kakorkoli že, birma naj bi se tudi v prihodnje izvajala vzadnjih dveh letnikih osnovne šole, le priprava, ki se bo izvajala, bo terjala določene spremembe. Te bodo med birmance in starše vnesle določene novitete, kijih do sedaj nismo bili vajeni.
Župnijski pastoralni svet pa se še vedno ubada s čedalje bolj perečimi težavami. Zaradi čedalje večjega pomanjkanja duhovnikov prihaja do velikih težav pri usklajevanju obredov, zlasti ob velikih praznikih, kot sta božič in velika noč. Težave pa seže kažejo tudi ob drugih priložnostih, saj pogosto (kadarje domači duhovnik odsoten) ni mogoče izpeljati določenega mašnega obreda, ker nadomestnega duhovnika enostavno ni. Zato domači župnik Župnijski pastoralni svet vedno znova opozarja na prizadevanja, na čim večje sodelovanje laikov. Po podatkih o številu duhovnikov v škofiji in številu novomašnikov v prihodnjih letih še ni videti bistvenih sprememb v smislu povečanja duhovnikov, ki bi lahko oskrbovali župnije. Stanje je ravno nasprotno, zato naj bi se verniki po župnijah vključevali v delo cerkve in tako po svojih močeh pripomogli kvzpostavljanju takega ozračja vžupniji, da bo občasna odsotnost duhovnika za krajše ali daljše obdobje za župljane čim bolj neboleča.
Ker ima župnijski pastoralni svet v svoji zasedbi tudi članico župnijske Karitas, je vedno seznanjen tudi z dejavnostmi na tem področju. Že na začetku svojega delovanja so člani ŽPS s predstavnico Karitas ugotovili, dajevžupniji kar nekaj ostarelih, bolnih in invalidov, ki bi tu in tam morda potrebovali karikativno pomoč, ki se še zlasti nanaša na izkazano pozornost ali stisk roke. Zato je bilo v jesenskem času organizirano župnijsko srečanje bolnih in ostarelih, ki so imeli tako možnost medsebojnega druženja in druženja z drugimi župljani.
Druga oblika karikativne dejavnosti pa naj bi bila posvečena družini oz. pomoč staršem z večjim številom otrok. Pomoč naj bi bila namenjena zlasti pri oskrbi z osnovnošolskimi potrebščinami, ki bi otrokom pripomogle do bolj učinkovite izobrazbe in možnosti do znanja. Saj smo obhajali leto družine, ki tudi ni šlo mimo sveta ŽPS. Vsaj delno so se člani ŽPS na sejah dotaknili tudi problematike družin v današnjem času. Vsi dobro vemo, da družinam današnji čas ni pretirano naklonjen.
Za konec lahko ugotovimo, da se za Župnijski pastoral svet končuje uspešno leto, to pa ne pomeni, da bo uspešno tudi leto 2009. Odpirajo se nova poglavja in novi problemi, kijih bomo laže reševali, če bomo živeli med seboj v slogi in sožitju.
Samo Čuk
PGD ZAVRATEC
Najprej lep gasilski pozdrav.
V	letu 2008 si je upravni odborzadal veliko ciljev, moram reči, da smo jih precej dosegli. V prvem polletnem obdobju je bila glavna naloga, poleg drugih dejavnosti mladinske komisije in operativne enote, izpeljati gasilsko veselico. Priprave so se seveda začele že veliko pred veselico. Hoteli smo narediti dobro veselico, za to pa potrebuješ dober ansambel. Tanja Žagarje skupaj z Max bendom poskrbela, daje bilo tako, vse dokler nas ni prekinil dež. Še vedno pa lahko rečemo, daje veselica uspela in dajo bomo naslednje leto ponovili. Hvala še vsem, ki ste priskočili na pomoč in prispevali kakšno uro v dobro PGD.
V	nedeljo, 8. junija 2008, smo imeli v društvu predstavitev za vse starše in druge, ki jih je zanimalo, kaj počne gasilska mladina na vajah in kasneje na tekmovanjih. Seveda je potem sledila pogostitev in druženje pred gasilskim domom.
Na novo smo uredili tudi dimnik, zamenjali vhodna vrata in do vrha napolnili cisterno s kurilnim oljem. Za operativno enoto smo kupili nekaj novih oblek in izolirni dihalni aparat.
Pred gasilskim domom smo hoteli postaviti nadstrešek, a nam je za to zmanjkalo časa, naredili smo nekaj skic, kako naj bi bil videti. Ker je bilo zanimanje sovaščanov veliko, mislim, da bomo nadstrešek v naslednjem letu sskupnimi močmi tudi postavili.
V	GZI je bil sprejet sklep, daje naše društvo leta 2010 na vrsti za zamenjavo gasilskega vozila. To je zelo vesela novica, saj je vozilo, ki ga imamo sedaj, že dodobra dotrajano. Za novo vozilo bo nekaj prispevala občina, nekaj pa bomo morali zbrati s prispevki in donacijami. V ta namen bomo že letos ob delitvi koledarjev pobirali prispevke. V upanju, da se vsi zavedamo, kaj to vozilo pomeni za našo varnost in varnost naših domov.
Veliko informacij o delovanju GZI in našega društva najdete tudi na spletni strani www.gzi.si.
NA POMOČ!
Marjan Tavčar
MLADI GASILCI IN TEKMOVANJA
Tudi letošnje poletje in jesen sta bila za naše gasilce zelo delavna in uspešna.
Najprej so potekale vaje in priprave na občinsko gasilsko tekmovanje v orientacijskem teku v Dolah 12. julija. Na tekmovanje so odšle štiri ekipe: dve mlajših pionirjev in dve starejših pionirjev. Tudi tokrat so imeli zahtevno nalogo, a so jo zelo odlično opravili.
Ekipi mlajših pionirjev sta dosegli četrto in peto mesto, ekipi starejših pionirjev pa odlični drugo in tretje mesto. Tako seje ekipa, ki je dosegla drugo mesto, v sestavi Niko, Matej in Boštjan, uvrstila na regijsko tekmovanje. Potekalo je v Kobaridu 23. avgusta. Tudi natem tekmovanju so se fantje zelo izkazali, saj so bili tretji.
Julija je mladinska komisija GZ Idrija organizirala letovanje v Umagu za vse mlade gasilce. Udeležilo se ga je deset mladih gasilcev iz našega društva, spremljala pa sta jih mentorja Renata in Urban. Letos je bilo nekaj malega nezadovoljstva, vendar upamo, da bo že prihodnje leto bolje.
V drugi polovici septembra smo se začeli pripravljati na občinsko gasilsko tekmovanje v kvizu, kije potekalo 4. oktobra v Govejku. Na to tekmovanje je odšlo pet ekip, z njimi paše pet mentorjev. Ekipe mlajših pionirjev so dosegle četrto, peto in šesto mesto, ekipi mlajših pionirjev pa prvo in četrto mesto. Ekipa (Niko, Matej, Boštjan), kije bila prva, seje tako uvrstila na regijsko gasilsko tekmovanje v kvizu. To je bilo v Dornberku 8. novembra. Fantje so se uvrstili na odlično četrto mesto.
8. novembra pa je na Dobračevi pri Žireh potekalo srečanje gasilske mladine sosednjih društev za prehodni pokal
Zmagovalna ekipa občinskega gasilskega tekmovanja: Matej, Niko in Boštjan. Mateja Lazar
Tri ekipe Zavraških gasilskih pionirjev na srečanju na Dobračevi. Mateja Lazar
Dobračeve. Že drugo leto smo bili povabljeni tudi gasilci iz PGD Zavratec.
Srečanje je potekalo kot tekmovanje v različnih vajah iz gasilstva, kijih pionirji izvajajo na tekmovanjih. Udeležile so se ga tri ekipe iz našega društva in v veliki konkurenci dosegle odlične rezultate. Ekipa starejših pionirjevje dosegla osmo mesto, ekipi mlajših pionirjev pa šestnajsto in četrto mesto.
Kerje postala vzadnjem letu konkurenca vse močnejša, si take rezultate prislužijo le s trdim delom in dovolj znanja. Zato jim za vse odlične dosežke iskreno čestitamo.
Z gasilskim pozdravom NA POMOČ!
Mateja Lazar
Občinsko gasilsko tekmovanje: Tadej, Anamarija in Metka v akciji. Mateja Lazar
PLODNO LETO ZA ŠD ZAVRATEC
ŠD Zavratec je bilo dejavno tudi letos. Udeleževali smo se nogometnih turnirjev in izkupiček je bil zelo dober: dve drugi in dve tretji mesti, pa tudi drugje rezultati niso bili slabi. Ekipa UNITED seje udeležila Rovtarske lige in dosegla 8. mesto. VŠD smo kupili dva kompleta dresov, za starejše in mlajše člane. V sodelovanju s ŠD Hotedršica imamo organizirane treninge v športni dvorani OŠ Tabor.
Letos smo uskladili stališča glede prostorov v kavernah, tako da imamo pripravljene načrte za prihodnje leto, predvsem za delo z mladino in otroki, k temu pa spada tudi nabava rekvizitov.
Športni pozdrav
Urban Kogovšek
ZAVRATEC Z NOVIMI ŠTEVCI ELEKTRIČNE ENERGIJE
V organizaciji Elektro Ljubljana d. d. smo se odločili za nov način odbiranja podatkov s terena in s tem posredno odčitavanje števcev električne energije. Poizkusno smo se odločili za sistem omrežja, kije napajan iz RTPŽIRI, najmanjše enote v Elektro Ljubljana d. d. Seveda pa je novi sistem zbiranja podatkov zahteval večje predelave, zamenjave in dograditve starega električnega omrežja. Največji strošek je bila zamenjava števcev električne energije, in to kar pri okoli 6000 porabnikih. Prirediti pa je bilo treba tudi merjenje celotne porabljene energije v vsaki transformatorski postaji. Glede tega je novi sistem zbiranja podatkov zelo perspektiven, saj je mogoče z njim prenašati tudi druge parametre (poraba vode, poraba plina, sistem toplovoda ...). Ob primernem sodelovanju komunale in drugih ustanov bi se lahko občutno zmanjšali stroški odčitavanja na terenu.
Omenjeni statični števci električne energije oz. števci (po domače) niso več izvedeni mehansko, temveč se porabljena energija prikaže na zaslonu LCD v digitalnem zapisu. Posebnost števcevje, da so že opremljeni s komunikacijsko enoto LPC, s katero števci med seboj komunicirajo in prenašajo podatke do koncentratorja, kije nameščen v transformatorski postaji. Od tam pa poteka prenos podatkov do merilnega centra Elektro Ljubljana.
Za prenos podatkov od gospodinjstev do transformatorske postaje se uporabljajo nizkonapetostna omrežja, po katerih se po določeni frekvenci prenašajo zahtevani podatki. Če zaradi različnih motenj posamična enota ne more vzpostaviti povezave neposredno s koncentratorsko enoto v transformatorski postaji, se lahko pot omogoči prek drugih
merilnih enot. To se pravi, da se vsi podatki zbirajo v pripadajoči transformatorski postaji. Taje opremljena tudi s sumarnim števcem, ki prikazuje vso porabljeno energijo in s tem se lahko izračunajo tudi izgube v distribucijskem omrežju. V transformatorski postaji nato koncentrator posreduje podatke prek linije GSM v merilni center. Tako je vsakaTP opremljena s podatkovno kartico GSM. Prenos podatkov pa je mogoč tudi prek optičnega kabla, če nam omrežje to omogoča.
Zavratec z novimi števci energije
Seveda lahko poteka komuniciranje tudi v nasprotni smeri. Tako se lahko tudi iz merilnega centra nadzira in kontrolira porabo električne energije oziroma vsake spremembe glede napetostnih in tokovnih razmer na določenem odcepu oziroma pri posameznem odjemalcu.
Na javnem razpisuje bila najugodnejša ponudba švedskega podjetja Landis+Gyr, zato je bil tudi izbran za glavnega dobavitelja omenjene opreme.
Poglejmo nekaj najpomembnejših podatkov na omenjenem števcu:
Na displeju so lahko prikazane do sedemmestne vrednosti. Upoštevati je treba, da je zadnje število za vejico, torej je decimalno.
Ko se v levem zgornjem kotu displeja prikaže številka 1, to pomeni stanje višje (dražje) tarife.
Ko se v levem zgornjem kotu displeja prikaže številka 2, to pomeni stanje nižje (cenejše) tarife.
Ko poteka prikaz brez številke, to pomeni stanje števca v enotarifnem merjenju.
V desnem zgornjem kotu poteka prikaz stanja aktivne tarife. Če je prikazan levi pravokotnik, je aktivna višja tarifa, če je prikazan desni pravokotnik, paje aktivna manjša tarifa. Možna je tudi dograditev sistema z dodatnim relejem za samodejni vklop porabnikov v terminu cenejše tarife. Predvsem paje pomembno, da lahko z omenjenim števcem vsi preidemo nadvotarifno merjenje električne energije. Urediti je treba samo nekaj formalnosti v nadzorništvu pri vaši konzumni službi.
Upam, da sem vam s to razlago vsaj malo približal delovanje omenjenega sistema. Stvar sem opisal precej preprosto, čeprav je veliko bolj zapletena.
Skupaj poskušajmo prihraniti kakšno kilovatno uro, ker bomo tako posredno pripomogli k ohranjanju našega okolja.
Jože Lazar
ZAVRAŠKA BIRMANSKA SKUPINA
Jeseni nam je gospod župnik Bogdan Berce naznanil, da se po prvem novembru začne priprava na birmo, ki bo vZavratcu leta 2010.
Vse lepo in prav. V nekaterih glavah je že odmevalo: »Aha, seje že začelo. No, ni panike. Tako ali tako otroci to dajo čez in je ...« Letos potekajo priprave malo drugače. Do sedaj je na prejem zakramenta Svete birme naše otroke pripravljal g. župnik. Otroci so hodili na birmanska srečanja, starši in nekaj botrov pa so se v priprave vključili na koncu z obiskom devetdnevnice pred samim dogodkom. Za vse je bilo poskrbljeno. Glavna dolžnost staršev je bila, da so otroka »dostavili« na kraj priprave.
Ker pa je vzadnjem času čutiti veliko pomanjkanje duhovnikov in ker ponekod duhovniki ne zmorejo več opravljati vseh obveznosti zaradi upravljanja večjega števila župnij, seje tudi za našo župnijo določilo, da pripravo na prejem zakramenta Svete birme ne bo več vodil g. župnik, temveč tudi starši birmancev. S tem je škofija želela razbremeniti duhovnike, hkrati pa v samo pripravo bolj aktivno vključiti tudi družine bodočih birmancev. Tako je g. Bogdan predlagal, naj se birmanci s starši razdelijo na tri skupine. Ena skupina za Medvedje Brdo, druga za Dole in tretja za Zavratec. Skupine so se porazdelile tako, da je v vsaki po sedem birmancev s starši. Tako bo v naši župniji leta 2010 skupaj 21 birmancev.
Zaustavilo pa seje pri animatorjih. Vsako skupino naj bi vodila dva od staršev. Starši pa do sedaj nismo bili vajeni vodenja takšnih skupin ... Skratka, nastalo je kup vprašanj in pomislekov glede skupin, načina dela, časa in prostora srečanj ter sposobnosti animatorjev. Starši do sedaj nismo imeli izkušenj z vodenjem skupine. A kljub temu smo se lotili priprav. In sedaj, ko je prvi sklop srečanj za nami, smo vsi skupaj ugotovili, da nam le ni tako slabo.
Zavraško skupino sva prevzeli animatorki Romana Menegatti in Mirjam Rejc. Na prejem zakramenta Svete birme pa se v zavraški skupini pripravlja sedem naših otrok: Anita Bezeljak, Damjan Kogovšek, Blaž Menegatti, Metka in Miha Lazar ter Gašper Rejc.
Naši pripravniki na birmo na srečanju 29. novembra: Cašper, Damjan, Blaž, Metka, Miha, Anamarija in Anita. Mirjam Rejc
Gospod Bogdan nam je animatorjem za prvih pet srečanj, ki smojih morali opraviti do božiča, razdelil temeznavodili.Teme sva animatorki pregledali, se o njih pogovorili in se pripravili na srečanja. Na srečanjih so poleg animatorjev in pripravnikov na birmo sodelovali tudi starši. V skupini smo se skupaj pogovarjali o tem, kdo smo, od kod prihajamo, kam smo namenjeni, čemu živimo, o labirintu našega življenja ter o spoznavanju in sprejemanju samega sebe in drugih. Govorili smo tudi o pomembnosti naše pripadnosti skupnosti in tudi o naših medsebojnih odnosih, o naši komunikaciji, o našem medsebojnem poslušanju in razumevanju drugih. S pogovorom smo skušali poglobiti naše medsebojne odnose in odnose v naših družinah. Hkrati pa smo ob prebiranju odlomkov iz Svetega pisma z molitvijo in s pesmijo poskušali poglobiti naš odnos do Boga, do naše vere in se s tem počasi pripraviti na prejem zakramenta Svete birme. Vsaka tema je bila podkrepljena z božjo besedo iz Svetega pisma, ki je našim pogovorom na srečanju dajala še poseben pečat.
Na prvem srečanju smo bili sicer vsi skupaj malo zadržani, saj nismo vedeli, kako bo vse skupaj »izpadlo«. Toda že na naslednjih srečanjih smo bili bolj sproščeni. K temu je pripomogel tudi zabavnejši del srečanj, ki nas je zaposlil z igro, risanjem, pisanjem in reševanjem testov. Srečanja so nam prehitro minevala in vedno znova smo radi čakali na naslednje. Dobivali smo se vsakič pri drugi družini in to nas je tudi dodatno zbližalo.
Iščemo božjo sled. Mirjam Rejc
Ob pogledu nazaj mislim, daje sam pristop k pripravi birmancev pravilno zastavljen in da so srečanja dosegla svoj namen. To je, prvič - pripraviti in poglobiti naš odnos do prejema zakramenta Svete birme, in to ne samo pripraviti pripravnika na birmo, temveč tudi celotno njegovo družino, in drugič-zbližati družine med seboj ter poglobiti naše medsosedske odnose ter odnose znotraj naše vasi oz. župnije. Seveda pa je uspeh vsakega posameznika odvisen od naše udeležbe in pripravljenosti na sodelovanje v skupini.
Poleg tega se mi zdi, da lahko pri tem največ pridobimo animatorji, ki se moramo na vsako tematiko srečanja tudi vsaj malo pripraviti. Če pa so na koncu srečanj zadovoljni tudi naši bodoči birmanci in njihovi starši, pa je naše zadovoljstvo toliko večje.
Mirjam Rejc
ORATORIJ: ODPRI OČI
Simbol oratorija. Tomaž Mivšek
Uf, poletne počitnice, kje je že to, boste dejali. Spomini na brezskrbne poletne dogodivščine pa še vedno ždijo skrbno shranjeni v naših možganskih celicah. Ena izmed poletnih aktivnosti, ki je pustila pečat na marsikaterem otroku, je zagotovo oratorij. Letošnji naslovje bil Odpri oči. Svoje očije letoszaoratorij odprlo preko 80 otrok izzavraške in godoviške župnije.
Oratorijska skupinica. Tomaž Mivšek
Če sije sonce ali dež, oratorijci pojemo. Tomaž Mivšek

Poleg hitrosti je pri igrah oratorija pomembna tudi usklajenost. Tomaž Mivšek
Zadnji teden počitnicje potekal v znamenju sv. Pavla, kije bil osrednja tema oratorija. Morda se to sliši resno, celo dolgočasno, vendar je daleč stran od resnice. Teden je bil v znamenju dobre volje, tkanja novih prijateljstev, učenja številnih spretnosti in, ne nazadnje, karje najpomembneje, na njem smo krepili svojo vero v Boga.
Morda ravno zaradi oratorija, na katerem je bil glavni poudarek na sproščenem ozračju, zdaj kdo rajši prihaja k verouku, maši. To je tudi glavni namen, približati vero otrokom in dokazati, daje vdanašnji družbi hoditi k maši in moliti »kul«, ne pa nekaj odvečnega, sramotnega.
Petra Bezeljak
OBISKAL NASJE SVETI MIKLAVŽ S SPREMSTVOM
Že kar nekaj let je minilo, kar seje sveti Miklavž nazadnje oglasil v zavraškem gasilskem domu. Ker smo ga nekateri pogrešali, smo mu letos vaščani spet poslali vabilo, naj nas obišče, in odzval se je s svojim spremstvom, dvema nagajivima parkeljnoma in tremi angelčki vvsem sijaju.
V pričakovanju njegovega prihoda smo si ogledali igrico zavraških mladih nadebudnih igralcev, Miklavževi angelčki. Ti so se s hudički pregovarjali, koliko so bili otroci pridni in koliko poredni terče si sploh zaslužijo Miklavževa darila. Na koncu so angelčki le ugnali hudičke, dobili sporočilo Miklavža, da so si otroci darila čisto zares zaslužili, ker so se poboljšali, in tako smo ga dočakali! Miklavža, belobradega in dobrodušnega, takšnega, kot gaje dvorana čakala. Poleg Miklavža najbolj željnih otrok so bili njegove pozornosti deležni tudi naši starejši vaščani. Miklavžu seje mudilo naprej, saj je bilo, razumljivo, na Miklavžev večer pred njim še veliko dela, zato smo mu v pozdrav in zahvalo zaploskali in se tako od njega poslovili tja do naslednjega leta.
Še lepši, kot so bili ta večervideti zaviti paketi, pa je bil pogled na otroke, ki so s prav posebnim žarom v očeh zrli v moža na odru. Nekateri iz maminega naročja, drugi držeč se sestrinega rokava, vsi pa s pričakovanjem in iskrenim navdušenjem, ki ga zmorejo le otroci.
Karmen Kogovšek
ADVENTNE USTVARJALNE DELAVNICE
Letos smo imeli vZavratcu prvič adventne ustvarjalne delavnice. Potekale so 13.12.2008 od desete ure naprej. Udeležilo se jih je veliko otrok.
Izdelovanje voščilnic. Maja Zupančič
Za uvod smo poslušali božično zgodbico Stanke Devjak: Vdovin dar. Zgodba govori ovdovi, kije bilazelo osamljena, saj jo za praznike ni nihče obiskal. To leto pa seje odločila, da bo ona obiskala sosede. V majhne srebrne lončke iz papirja je nasula prst in posejala pšenico. Pridno jo je zalivala in ko je vzkalilajo je odnesla k sosedom. Dobil jo je slikar, ki že dolgo časa ni nič naslikal in je ob tej pšenički, na kateri so se nabrale kapljice rose, dobil navdih in naslikal čudovito sliko. S sliko Božična pšenicaje postal slaven slikar.
Vdovina pozornost je staremu profesorju pregnala črne misli. Bolna deklica Ana je ob pogledu na življenja polno pšenico hitro okrevala in kasneje tudi popolnoma ozdravela. Deček Izidorje postavil svojo pšeničko vjaslice, vanj pa posadil ovčko, da ne bi trpela lakote.
Prišli so božični prazniki in vdova je začutila kako toplo ji je pri srcu. Njena osamljenost je izginila, saj je vedela, daje s svojo pšeničko razveselila veliko ljudi in s tem tudi sebe.
Tudi mi smo se odločili, da bomo razveselili svoje domače,
Izdelovanje voščilnic. Maja Zupančič
prijatelje... Zanje bomo izdelali voščilnico. In to čisto sami! Andrej nam je razložil kako bomo delali. Pri izdelavi voščilnic je najpomembnejše, da vemo, kaj hočemo sporočiti osebi, kateri jo bomo poslali.
Naslednji dve uri smo se sila zabavali. Veste kako čudovit občutekje, ko dobesedno »padeš« v ustvarjanje in razmišljanje, kako čim bolje in čim lepše presenetiti našega prijatelja? Na voljo smo imeli barvice, voščenke in flumastre. Najprej pa smo naredili skico s svinčnikom.
Pri izdelovanju smo poskušali uporabiti tudi kakšen motiv iz zgodbice Vdovin dar. Seveda pa nam ni manjkalo tudi drugih motivov.
To našo risbo smo prilepili na barvast šeleshamer, vanj napisali lepe želje in žeje bila naša voščilnica narejena. Zadovoljni smo pohiteli domov, dajo čimprej pošljemo našim dragim.
Je od vašega prijatelja lepše dobiti iz srca narejeno voščilnico ali drago darilo, ki gaje v naglici kupil v trgovini, toliko, da ne boste rekli, da se ni spomnil na vas? Težko vprašanje?
Darja Kogovšek
BARACK OBAMA
"Če je še kje kdo, ki še vedno dvomi, da je Amerika kraj, kjerje vse mogoče [...], je danes tu odgovor, "je novi predsednik nagovoril svoje privržence v Chicagu. Obljublja, da se bo Amerika spremenila na vseh ravneh in ne bo nikoli več takšna kot prej.
Volitve, ki so na čelo ZDA prvič v zgodovini postavile predsednika afroameriškega rodu, so spremljali povsod po svetu. Ameriški volivci so zaradi visoke volilne udeležbe čakali na oddajo svojega glasu tudi po več ur. In ideja o temnopoltem predsedniku, ki je še pred desetletjem veljala za veliko provokacijo, se je spremenila v resničnost. Mnogi vidijo v Obami možnost resničnega preloma z dosedanjo politiko Washingtona.
Barack Hussein Obama II. je postal prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA. Rodil seje na Havajih leta 1961 belopolti materi Ann Dunham iz premožne kansaške družine in kenijskemu očetu Baracku Husseinu Obami. Oče seje kmalu po rojstvu sina in ločitvi od žene vrnil v Kenijo. Mati seje kasneje poročila z Indonezijcem Lolom Soetorejem in skupaj so se preselili v Džakarto. Obama seje pri desetih letih vrnil vZDA in živel pri maminih starših. Vpisal seje na študij prava na Harvard in bil tudi prvi temnopolti predsednik revije Harvard Law Revievv.
Obami sta se vzakonu z Michelle rodili hčerki Malia in Sasha. Družina pripada posebni protestantski cerkvi, ki je bila ustanovljena v ZDA leta 1957 z združitvijo evangeličanske, reformirane in kongregacijske cerkve in se imenuje Združena Kristusova cerkev. Zaradi imena Hussein in življenja v Indoneziji pa so se pojavile tudi govorice o tem, da je muslimanske veroizpovedi.
20. januarja 2009 bo slovesno prisegel kot 44. predsednik ZDA, se preselil v Belo hišo in se spoprijel s težkim delom, saj mu Bush zapušča dediščino razdeljene Amerike.
Spopasti se bo moral s finančno krizo, saj Ameriki grozi največja gospodarska kriza od velike depresije leta 1930. Država ima
odprti dve bojišči, v Afganistanu in Iraku. Obljublja umik vojakov iz Iraka in to, da bo vojno proti terorizmu okrepil na frontah v Afganistanu in Pakistanu. Poleg tega je ruski predsednik Dmitrij Medvedjevže napovedal namestitev ruskih raket okrog Kaliningrada v neposredni bližini Poljske, ki je ameriška zaveznica. S tem je Rusija zagrozila, če sedanji predsednik George Bush ne prekliče načrta za protiraketni ščit v Evropi. Eden od Obamovih velikih projektov pa bo tudi prenova zdravstvenega sistema.
V pomoč pri težkem delu mu bo demokratska večina v kongresu, pa tudi splošno razpoloženje po svetu, s katerim so sprejeli njegovo zmago. Podprle so ga tudi številne znane osebnosti (Oprah Winfrey, Caroline Kenned/, Shakira, Jane Fonda, Hillary in Bill Clinton, Al Gore, Collin Powell...) in številni zelo vplivni časopisi (NewYorkTimes, VVashington Post, Los Angeles Times, RollingStone...).
Obama seje moral najprej osredotočiti na oblikovanje nove vlade. Vsi politično nastavljeni uslužbenci morajo ob nastopu novega predsednika podati odstopno izjavo. Novi predsednik se nato odloči, ali bo posameznega uslužbenca obdržal ali ne. Ponavadi veliko večino odstopov sprejmejo. Novi predsednik ima navadno dolg seznam ljudi, kiji želi sam nastaviti - bodisi dajihželi imeti na določenih položajih ali pagreza povrnitevv zameno za podporo med kampanjo.
Obama je bil med letoma 1997 in 2004 član senata zvezne države llinois. Leta 2004 je bil izvoljen v ameriški senat in leta 2005 je v njem nastopil svojo funkcijo. Njegova slabost naj bi bila precejšnja neizkušenost na področju politike, vendarje to omilil z izbiro izkušenega Joeja Bidna na mesto podpredsedniškega kandidata. 65-letni senator iz Delawarea je bil v preteklosti dolgoletni vodja senatnega odbora za zunanjo politiko. Do slovesne prisege 20. januarja pa morataz Bidnom najprej odstopiti kot senatorja.
Kandidatura Baracka Obame je bila že sama po sebi zgodovinska, saj je bil prvič izvoljen predsednik afroameriškega rodu. Spoprijeti pa se bo moral z veliko izzivi. A mnogi so prepričani, daje z njegovo zmago v Ameriki zavel nov veter.
www. siol. net/data/fotogalerije/svet/2008/10/obama. aspx
www.novice, matkurja.com/novaica.php?idm= 105&idn=473898
www.zurnal24.si/cms/novice/svet/ameriske_volitve/novice/765W
www.zurnal24.si/cms/novice/svet/ameriske_volitve/novice/
index. html?id=31624
www. vecer.com/blog/jinaver?id=28184
bttp:// www. dnevnik, si/novice/svet/1042201917
http://www. rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&'op=
sections&func=read&c_menu=2&c_id= 178379
Jasmina Kogovšek
»TURBO« KROŽNO KRIŽIŠČE
Krožna križišča so se v zadnjih letih v Sloveniji tako uveljavila, da jih je trenutno več kot sto. S stališča prometne varnosti so zelo dobrodošla, saj omogočajo visoko raven prometne varnosti, krajše čakalne čase, hkrati pa je pretočnost takih križišč večja. Po podatkih policije seje v obdobju med 1999 in 2001 na krajih, kjer so bila klasična križišča preurejena v krožna križišča, število prometnih nesreč zmanjšalo celo za 50 odstotkov, število poškodovanih za 75 odstotkov, občutno manjše so bile tudi posledice prometnih nesreč. V tem obdobju ni bilo v slovenskih krožnih križiščih niti ene prometne nesreče s smrtnim izidom ali s težko telesno poškodbo.
Z analizo stanja in situacij, pri katerih seje opazovalo način vožnje skozi krožna križišča, je bilo ugotovljeno:
•	Vozniki na uvozu v krožno križišče namenjajo vso pozornost prihajajočim vozilom in pogosto spregledajo pešce in kolesarje na prehodih.
•	Vozniki večinoma ne uporabljajo notranjega prometnega pasu na dvopasovnih krožnih križiščih, kerjim je ob zapuščanju krožnega križišča otežen prehod na zunanji krožni prometni pas. Pri menjavi prometnih pasovv krožnem križišču so pogoste nevarne situacije (nepričakovano zaviranje, izsiljevanje prednosti, nepričakovan zastoj).
Do sedaj so v našem prostoru gradili le »običajna« krožna križišča z enim ali dvema prometnima pasovoma. V tujini pašo se precej uveljavile tudi druge oblike krožnih križišč. Denimo »turbo« krožno križišče, ki ga uradno imenujemo »krožno križišče s spiralnim potekom krožnega vozišča«. Zanjje značilno to, da so smerni tokovi med seboj ločeni, oziroma vodeni po fizično ločenih prometnih pasovih, s tem pa je dodatno zmanjšano število konfliktnih točk v krožnem križišču.
V Sloveniji so do sedaj uredili dve takšni »turbo« krožni križišči: v Kopru in v Mariboru. Načrtujejo že tretje ...
Prometna signalizacija na enem od krakov »turbo« krožnega križišča v Kopru, ki je namenjena razvrščanju vozil pred uvozom v krožišče. Puščice na prometnih znakih točno določajo, v katero smer je možen izvoz iz krožnega križišča. Prometna signalizacija je postavljena nad posameznimi prometnimi pasovi.
Pravila vožnje v »turbo« krožnem križišču:
1.	Pred uvozom v krožno križišče seje treba na podlagi prometne signalizacije za vodenje prometa razvrstiti na ustrezen prometni pas.
Smer vožnje določajo tudi talne označbe pred uvozom v »turbo« krožno križišče.
2.	Menjavanje prometnih pasov pred krožnim križiščem je treba, tako kot pri vseh drugih menjavah, nakazati s smernim kazalcem.
3.	Če s prometno signalizacijo ni določeno drugače, mora voznik motornega vozila na uvozu dati prednost pešcem in kolesarjem, ki prečkajo krak krožnega križišča na prehodu za pešce ali kolesarje.
4.	Pri približevanju uvozu v krožno križišče mora voznik motornega vozila ustrezno zmanjšati hitrost vožnje.
5.	Če so v krožnem vozišču vozila na kratki oddaljenosti, ustavi vozilo na uvozu v krožno križišče. Če pa uvoz zasedajo že druga vozila, mora vozilo ustaviti pred prehodom za pešce oziroma kolesarje.
6.	Če krožno vozišče iz smeri prihoda vozil ni zasedeno ali so vozila na tolikšni oddaljenosti, daje mogoče varno vključevanje, voznik nadaljuje vožnjo s primerno hitrostjo in se ne ustavlja po nepotrebnem.
7.	Na uvozu v krožno križišče ni treba vklopiti smernega kazalca.
8.	Menjava prometnih pasovv »turbo« krožnem križišču je prepovedana!
Prometni pasovi so med seboj fizično ločeni z delineatorjem, ki je visok 7 cm.
9.	Pri zapuščanju »turbo« krožnega križiščaje obvezen vklop desnega smernega kazalca, saj je to edini način obveščanja voznikov, ki vozijo za nami, da zapuščamo krožno križišče.
10.	Če s prometno signalizacijo ni določeno drugače, mora voznik motornega vozila na izvozu iz krožnega vozišča dati prednost pešcem in kolesarjem, ki prečkajo krak krožnega križišča na prehodu za pešce ali kolesarje.
Navedena pravila so videti povsem enostavna in tudi podobna navadnemu krožnemu križišču. A treba je poudariti, daje to povsem drugačno krožno križišče.
Oglejmo si torej razliko med običajnim krožnim križiščem in
turbo krožnim križiščem.	
»KLASIČNO« DVOPASOVNO KROŽNO KRIŽIŠČE	»TURBO« KROŽNO KRIŽIŠČE
Prometni pasovi so označeni z ločilno črto.	Prometni pasovi so med seboj fizično ločeni.
Voznik lahko poljubno izbira izvoz.	Voznik se mora pravilno razvrstiti za določeno smer izvoza že pred uvozom v krožno križišče.
Pri uvozu v krožno križišče voznik opazuje vozila na obeh prometnih pasovih.	Pri uvozu v križišče voznik opazuje samo vozila na enem krožnem prometnem pasu. Prepletanje ni dovoljeno!
Dovoljeno je prepletanje (menjavanje krožnih prometnih pasov).	Praviloma se na teh krožnih križiščih ni mogoče vrniti v smer prihoda.
Voznik si lahko izbere izvoz tudi v smeri, iz katere je prišel (prevozi celoten krog in se	Krožno križišče je zasnovano tako, da hitrost vozil v njem ne preseže 35 km/h.
vrača v isto smer, od koder je
prišel).
Hitrost motornega prometa je odvisna od izvedbe priključkov.
Kaj je torej pomembno pri »turbo« krožnih križiščih:
1.	Pred vstopom v krožno križišče se moram pravilno razvrstiti!
2.	Menjava prometnih pasovje prepovedana!
3.	Če zgrešim določen izvoz, po krožnem križišču ne morem odpeljati »še enega kroga«.
4.	Na vstopu v krožno križišče ne vklopim smernika.
5.	Pri izvozi obvezno vklopim desni smernik! (To velja tudi za običajna krožna križišča.) Uporaba smernikov izboljša pretočnost krožnega križišča in zmanjšuje čakalne čase.
Sedaj pa na izlet v Koper ali Maribor, da preizkusite svoje vozno
iznajdljivost na novih »turbo« krožnih križiščih!
Pa srečno!
Mirjam Rejc
EKOLOGIJA
SAVANA
KAJ J E SAVANA
•	je pokrajina, poraščena s travo
•	malo je dreves
•	lahko je gosto poraščena, so pa tudi območja, kjerje redko poraščena, kjer dreves skoraj ni
•	savana nastane povsod, kjerje velika razlika med deževnim in sušnim obdobjem
•	najbolj znanaje Afriška savana
KJE LEŽIJO
•	najdemojih nekaj stopinj severno ali južno od ekvatorja
•	večinomajih najdemo v Afriki v pasu med Saharo in tropskim deževnim gozdom
•	so pa tudi v Ameriki ob Orinoku in v osrednji Braziliji
PODNEBNE RAZMERE
•	podnebje se imenuje savansko
•	je značilno za območje severno in južno od ekvatorialnega podnebja
•	povprečnatemperaturaje23°-25°, spustijo pase lahko tudi pod 20°
•	padavin pade okrog 1500 mm-500 mm
•	značilne so tudi deževne dobe ( ena ali dve)
•	pozimi je sušno obdobje, ki traja 5 mesecev in več, poleti pa je deževno obdobje
•	ob koncu sušne dobe so pogosti požari
ŽIVALSTVO
•	živali v savanah morajo biti sposobne preživeti sušna obdobja
•	rastlinojedci: žirafe, sloni, gnuji, zebre, gazele, nosorogi, ko eno območje postane presuho, se preselijo na območje, kjerje dež in sveže rastje
•	mesojedci: levi, gepardi, hijene, hijenski psi, leopardi, šakali pa se hranijo s čredami, ki se potikajo okrog
•	živali, ki so premajhne za taka potovanja, pa sušno obdobje prespijo
ekologija in okolje
•	veliko je tudi žuželk, kot so: mravlje, termiti, kobilice
•	v močvirjih najdemo tudi povodne konje in povodne antilope
•	na akacijah pa gnezdi tudi veliko ptic, predvsem žužkojedih in mesojedih
•	najbolj znanaje NOJ
•	druge ptice so: dlakavce, srakoreparji, marabuji, žerjavi, rogati krokarji, tajniki
•	nekatere živali v savanah živijo zaradi večje varnosti v čredah
•	v največjih čredah so zebre, gnuji
•	živalstvo je ogroženo, predvsem zaradi lova
RASTLINSTVO
•	za rastline v savani so razmere zelo težke
•	tla imajo malo hranilnih snovi, v sušnih obdobjih pašo povsem izsušena
•	v savanah najbolje uspevajo razne vrste trav (1000)
•	najbolj znani vrsti sta nebinovke in metuljnice
•	za drevesa so razmere še veliko težje, da preživijo, morajo imeti nekatere lastnosti, ki jih varujejo pred sušo in požari
•	najbolj uspevata drevesi baobab in akacija
•	med rastlinami pa najdemo tudi manjša grmovja in ob rekah tudi sklenjene gozdne pasove
•	savansko rastlinstvo in poljedelstvo propadata zaradi širjenja poljedelstva
PRILAGODITVE DREVES
•	drevesa v savanah imajo globoke korenine vse do podtalnice
•	ob daljših sušnih obdobjih odvržejo listje in tako zmanjšajo izhlapevanje vode
•	BAOBAB ima v velikem debelem deblu, odpornem za ogenj, shranjene zaloge vode
•	AKACIJA ima široke ravne in visoke krošnje, ki varujejo spodnje liste pred izsušitvijo
ZANIMIVOSTI
•	v afriških savanah živijo tudi mnoga ljudstva (nomadi)
•	v afriških savanah so nastali narodni parki zaradi spoznavanja neprecenljivih avtohtonih vrst rastlin in živali
•	ob obiskovanju teh narodnih parkov so obiskovalci v avtih, tako imenovanih kletkah, živali pa se prosto gibljejo naokoli
VIRI: http://sl. wiklpedia.org/wikl/Savana
Metka Lazar in Tajda Cuznar

- ■ ■ ,
v;.«:-
J' ,	-;A^V \\.
»MS«®
PEVSKI ZBOR ZAVRATEC
Za nami je pestro poletje, ko je bil pevski zbor na zasluženih počitnicah. Še pred dopustom jezborjunija napel vse moči in smo nastopili. Zraven čebelnjaka. Z intenzivnimi vajami smo začeli že konec maja. Zborovodkinja Polona Gantarje izbrala poletnemu ambientu primerne pesmi. Kasneje se nam je na vajah pridružil Janko Rupnik s harmoniko. Veselja ob novem načinu vaj s harmoniko od vsega začetka ni manjkalo. Sprva je harmonika pevce v harmoniji kar malo zmedla. Ali bolje, zbor je vlekel po svoje, harmonika pa nas je po koncu taktov čakala, da smo bili skupaj. Prekaljeni pevci smo se kmalu privadili na spremljavo in z vsako ponovitvijo smo bili bolj usklajeni.
Priprave na pevsko obarvano popoldne ob čebelnjaku so šle proti koncu. Zlasti pevke so dobile priporočen namig, naj se, če je le mogoče, ne nadišavijo preveč ali še raje nič. Da ne bo pomote, tudi sveže nanesene kolonjske vodice na moških obritih bradah so bile odsvetovane s strani gostitelja čebelarja. Čebele namreč ne prenesejo »nenaravnih« močnih vonjav okrog čebelnjaka in raje prisegajo na »naravne vonje«.
Medtem ko smo pevci prepevali, so čebele pridno nabirale lipov nektar in se niso dosti menile za ves direndaj, ki se je v vročem poletnem popoldnevu odvijal pred njihovimi panji. Pevski zbor Zavratec je zapel priredbo Avsenikove Čebelice, pri kateri seje izkazal kot solist Janez Gantar. Tudi pri skoraj ponarodeli Slovenija, od kod lepote tvoje nas je spremljal na harmonikijanko Rupnik. Z izborom pesmi smo skušali povezati slovensko ljudsko pesem in čebelarsko dediščino v lepo prireditev. Mislim, da nam je to tudi uspelo.
Kot je v navadi, je zbor pripravil lepo petje tudi na Urhovo nedeljo.
Septembra je prekinila sodelovanje z zborom dozdajšnja zborovodkinja Polona Gantar, ki je zbor vodila vse od študentskih let naprej. V teh plodovitih letih je nedvomno začrtala odločne korake zbora k višji pevski kvaliteti in lepemu petju. Najprej je v zbor povabila mlade glasove in jih utrjevala v petju. Nato so sledili prvi nastopi na skorajda vseh krajevnih prireditvah. Zbor je ob prehodu v nov družbeni red z veseljem odpel Božičnico. V spomin se mi vračajo prizori, kako so pevci doma grgrali žajbelj za dober glas pred vajami, ko so se prvič spopadali s Handlovo Alelujo. Vodila je tudi otroški pevski zborček in mlade pevce po glavnem nastopu (petju pri prvem sv. obhajilu) peljala v zavraško trgovino na sok in posladek.
Po ustanovitvi kulturnega društva je Polona popeljala zbor še izza cerkvenih zidov v širšo javnost. Začeli smo v Idriji na pevski reviji zborov idrijsko-cerkljanske regije, kjer seje zbor odlično izkazal in si pridobil vozovnico med izbrane zbore severnoprimorske regije. Kasneje smo se udeleževali nastopov v okviru Primorske poje. V nekaj letih sije cerkveni mešani pevski zbor pridobil ime kvalitetnega zbora. V preteklem letu se je zbor udeležil tekmovanja cerkvenih pevskih zborov v Podgori pri Gorici.
Za požrtvovalno delo na področju petja in kulturne dejavnosti v Zavratcu je Polona leta 2005 prejela tudi nagrado občine Idrija.
Kljub vsemu udejstvovanju v kulturnem društvu Zavratec in temu, daje za eno leto prevzela vodenje društva in v vseh letih delovanja društva na različne načine pomagala s svojimi zamislimi soustvarjati delo v njem, je Poloni uspelo odlično dokončati akademsko glasbeno kariero od Ljubljane, Celovca vse do Dunaja.
Zato ji zahvala za ves dosedanji trud, ki ga je zastonjsko vložila v petje v Zavratcu. Njej pa želimo pevci in člani kulturnega društva veliko uspehov na nadaljnji glasbeni poti.
Po nekajmesečni negotovosti, kakšna prihodnost čaka zbor v prihodnje, se je za vodenje zbora odločil Marko Kržišnik. Njegovo pobudo je zbor sprejel z zadovoljstvom. Konec novembra smo začeli s pevskimi vajami. Vgrobem smo začrtali delo in nastope v prihajajočem letu. Poleg petja pri nedeljskih mašah se namerava zbor udeležiti še dekanijske revije cerkvenih zborov ter Primorske poje. Za Urhovo nedeljo pa načrtujemo koncert v domači cerkvi.
Novemu zborovodju želimo pevci veliko ustvarjalnega duha in potrpežljivosti ob vodenju cerkvenega mešanega pevskega zbora Zavratec.
Tomaž Miviek
Likovna kolonija »MIKROTRAVNIK«
Zavratec, 18.-20. julij 2008
“Bilo je zimsko jutro in v laboratoriju meje čakala nova vaja. Vzela sem določeno količino znane bakterijske vrste in seji povsem posvetila; preluknjala sem celične stene in iz bakterij potegnila njihovo DNK. Vzela sem encim in z njim prerezala dvojno vijačnico pri 400. baznem paru ter vanjo vstavila 8900 baznih parov dolg odsek tuje DNK. Dodala sem drug encim in celotno dvojno vijačnico lepo zlepila skupaj terjo vsadila nazaj v bakterijske celice. Vaja je uspela! Bakterije kažejo odpornost, preživele so kljub dodani dozi antibiotika tetraciklina!
Na travnike ob Večni poti je naletaval sneg, želodec se mi je krčil od neznanega nelagodja, bakterije na gojišču so se neovirano množile. Obetajoča zmaga za znanost? Slutnja poraza za človeško vrsto?
So dogodki in ljudje, zaradi katerih nisi nikoli več to, kar si bil včasih.”
Marjeta Žonta
Vodna bolha
Letošnjo že peto likovno kolonijo v organizaciji KD Zavratec smo tematsko navezali na komaj vidni svet mikroorganizmov in jo naslovili »Mikrotravnik«. Prireditevje potekalaod 18. do 20. julijavZavratcu in se kotže vsakič doslej odvijala na prostem, v naravi, v neposredni bližini vasi. Tako smo organizatorji tudi tokrat določili motiv krajine kot izhodišče za ustvarjalno delo, vendar se nismo usmerili v običajne motive posnemanja ali abstrahiranja narave znotraj bogate tradicije likovne umetnosti, temveč smo se z udeleženci podali na področje znanosti, natančneje mikrobiologije. Ustvarjalni procesi so se namreč opirali na prostemu očesu neviden ali vsaj slabo viden del narave. Tu smo povabili k sodelovanju mikrobiologinjo Marjeto Žonta, da nam s pomočjo mikroskopov in povečevalnih stekel pomaga priklicati, približati v vidno polje poljubne dele rastlin (prerezi stebel, strukture lističev, cvetni prah ...) ter živalce in bakterije (antraks). Dejstvo je, da so bakterije v štiri milijarde let(!) dolgi dobi evolucije dosegle izjemne sposobnosti in neverjetno pestrost ter prilagojenost na okolje (nekatere živijo v toplih vrelcih pri temperaturi 73° C). Čeprav so to po našem dojemanju sila nevarna bitja, ki jih je treba uničiti, na človeškem telesu in v njem živi okrog 240 milijard bakterij (človeško telo pa sestavlja približno 200-milijard celic, kar je presenetljivo manjše število). Znanstveniki celo dokazujejo in pojasnjujejo različne oblike komunikacije med samimi bakterijami in njihove vedenjske vzorce (ko prepoznajo nasprotnike, se združijo v obrambne skupine ali celo napravijo samomor, da postanejo hrana za bodoče preživele...).
Skratka, živimo v svetu bakterij. Ti nevsakdanji prizori iz narave so nam bili za izhodišče in rdečo nit v ustvarjalnem procesu. Vsak udeleženec jih je na svoj način prevedel v likovni jezik in na novo materializiral, upodobil na platnu (lahko kot povečane organske forme ali kot ponavljajoče se strukture kakega vzorca). Pri tem izboru motiva in pogledu v komaj vidno pojavnost narave pa seveda nismo bili prvi.
Struktura lista
Ameba
CO, In O, cxit
WOLS: Odpadlo steblo, mešana, tehnika na papirju, 1947
Nemški slikar s psevdonimom Wols je med drugo svetovno vojno in po njej (to nas še posebej zanima) ustvaril številne risbe mikroskopskih organskih oblik, ki s svojo strukturo spominjajo na delce rastlin in živali. V povojnem času je ravno
s slikanjem ohranil svoj edini pravi stik, dialogzzunanjim svetom, kot je sam dejal. Začelje slikati v olju na platna večjega formata. Vtajezdel na papirju prenesel pridobljene značilnosti in izkušnje, intenzivno pa se je posvetil sami obdelavi barvne snovi in spremenil postopke slikanja. Prej nežna, zgoščena risba spontanih krivulj, spiral in vzporednic se sedaj, ko obrne čopič na konico, zagrize in vreže v debelejše plasti barve. Iz energičnih prask in vbodov čopiča ponekod mehko polzijo curki barve. Iz razrite površine slike pa še naprej vstajajo dobri in zli fantomi iz nekih sanj, v katerih včasih zasledimo avtorjeve prstne odtise. Daje pozabil na prevzetnost in zablode človeštva, seje raje posvetil naravi. Vslikarstvojezzanimanjem za prod, rastline, ribe in kamenje vvodizzanj značilnim rokopisom vnesel procese nenehnega spreminjanja in rasti v pristanišče lastne slike. Vrtinci, vejevja, prekrivanja, valovanje, zamiki. Preziral je estetiko, ki ugaja očem, in vnaprej določene koncepte gradnje slike. Njegov slikovni prostorje raje kaotičen, popacan in razoran, spraskan in polit - seveda z veliko mero selektivnega nadzora, kot eksistencialna izkušnja, v katero se spreminja zunanja pojavnost. Nekaj utri n kov z letošnje kolonije ...
Kot vsakič doslej seje kolonija odvijala v naravi - na Rupnikovem griču. Glede letošnjega termina smo bili organizatorji precej v skrbeh, saj vremenska napoved ni bila preveč obetavna. Kljub temu so se deževni dnevi umaknili in nekateri udeleženci smo se brez skrbi zbrali na prizorišču že v petek, 18. julija, popoldan, drugi so se nam pridružili naslednji dan. Najprej smo seveda postavili šotore in se razgledali po okolici, nato smo se zbrali v naši šoli (kjersmovse naslednjedni uživali ob Angelinih okusno pripravljenih obrokih) pri skupni večerji in predstavitvi teme. Naslednji dan po zajtrku smo ob mikroskopih in povečevalnih steklih spoznavali pripravljene vzorce malih organizmov, bakterij in delcev rastlin, pri čemer nas je vodila in usmerjala mikrobiologinja Marjeta Zonta. Ta dan so bili poleg odraslih udeležencev kar se da aktivni tudi otroci iz Zavratca, ki so za svoje slike porabili ves kup pripravljenega papirja. Po kosilu smo se predali vtisom izpod mikroskopa in ustvarjali na različnih lokacijah od šole do Rupnikovega griča. Zvečer so člani
Po kosilu. Helena Angelski
športnega društva poskrbeli, da nas ni pred šotori preveč zeblo in smo lahko pred spanjem klepetali ob ognju in pijači, pri tem so se nam pridružili tudi domačini. V nedeljo je še prehitro minil čas za ustvarjanje, saj so ob štirih popoldan že prihajali prvi gostje na ogled nastalih del. Na ogled smo jih postavili kar na Rupnikovem griču. Popoldan smo nadaljevali ob pikniku in kaj kmalu tudi poslavljanju udeležencev. Z večerom pa je prišlo tudi poslabšanje vremena, a nas ni vseh prehitro odgnalo domov. Oktobra smo nastala dela postavili na ogled tudi v naši »galeriji Farovž«. Tako so obiskovalci lahko razmišljali o prostranstvih narave - življenju, kije skrito našim očem.
viri in literatura:
-Katalog. (1989). Wols: Bilder, Aquarelle, Zeichnungen, Photographien; Druckgraphik. Ziirich: Kunsthaus, Dusseldorf: Kunstsammlung Nordrhein - Westfalen
-Revija, (maj 2007, letnik XVII). Cea. Mikrosvet; Skrivnostno življenje bakterij (str: 14-21)
-internet
Andrej Mivšek
Češnja bo. Helena Angelski
Na valovih travnika. Helena Angelski
Ustvarjanje ob mikroskopu. Marjeta Žonta
Ljubezen je tople barve
Pogovorz MARIJO KOBAL, slikarko iz Oševljeka pri Renčah, po rodu iz Drežnice pod Krnom, kije letos poleti razstavljala svoje slike v galeriji v Zavratcu, je nastal vtoplem ozračju njenega doma, v katerem je zrasla njena šestčlanska družina. Njen pogled na svet in njeno življenje, v katerega je vedno vnašala optimizem in toplino, se da spoznati tudi v njenih že mnogoterih slikah. Daje topel, skromen in preprost človek, ne pove. Pa ji tudi ni treba. To se čuti v vsaki njeni besedi. Nekaj jih je zbranih v naslednjih vrsticah, da bi jo bolje spoznali.
Kdo vse je Marija - Marica Kobal?
Najprej mama, potem pa žena mojega pokojnega moža, s katerim se še vedno čutim povezana, potem nona. Poskušam se vklopiti v župnijo kot bralka in sodelavka Karitas, nekaj pa naredim še zase. Zelo rada slikam, zadnjih nekaj let tudi kiparim.
Še vedno pa je prva umetniška dejavnost slikarstvo?
Slikarstvo, da, večji del, me pa tudi kiparstvo zelo navdušuje, ker sta mi zadnja dva kipa res uspela. To sta kipa mojih dveh vnukov. Tudi mentor, ki je kipar, je zelo zadovoljen in mi pomaga pri tem.
Mentor?
Da, mentor slikarstva na univerzi za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici.
Tam seje začela vaša slikarska pot?
Začela seje po smrti mojega moža. Sošolke so mi predlagale, naj se vključim v kako dejavnost. Ena od njih je obiskovala slikarstvo in tako sem se tja vpisala še jaz. Že v osnovni šoli sem ustvarjala in mi je kar uspevalo, potem pa ni bilo časa, tako da je veselje zamrlo. Kasneje sem spet poskušala, a sama, tako da nisem vedela, kje se lotiti. S tem tečajem pa meje strast res zagrabila. Vpisala sem se pred desetimi leti in še vedno zahajam tja. Prva slika, ki sem jo podarila hčeri, je nastalaže leto zatem, leta 1999. Ko gledam slike za nazaj, pri sebi vedno bolj opazim napredek, z vsako sliko bolj. Seveda ni dovolj samo tečaj. Tam ti sicer nekaj povejo, kar zadeva teorijo, delati pa moraš sam doma.
Torej je slikarstvo trdo delo?
Ja, kar. Prav letos smo, recimo, začeli s poskusi abstraktnih slik. In dejansko vidiš, da ne gre samo za tri packe. Gre za drugačne poudarke barvnih učinkov. Tam je lahko celo od sedem do deset plasti. Ni tako enostavno.Je delo. Če delašzveseljem, pa
Se pravi, da slikate predvsem zaradi veselja?
Toje nekaj za sebe. Običajno se ob slikah skoncentriram in jih z ljubeznijo naredim. Se pa z-enimi bolj trudiš, z drugimi manj. Lepše so vsekakor tiste hitreje narejene, spontane, kijih ni treba popravljati.
Ponavadi slike nastajajo po kakšnih predlogah?
Tihožitja sem si napravila kar sama. Tudi rože. Velikokrat pa si
Marija Kogoj. Robert Rijavec
kar sama fotografiram motiv in ga potem naslikam. Nerada pa »kradem« motive drugim. Lahko pa kakšno sliko, fotografijo vzamem kot idejo in jo naredim po svoje. Grem pa zdaj že stopnjo naprej. Model naredim realno, samo v drugačni luči, kot ga vidimo v resnici.
V impresiji?
Tudi. Impresionisti so moja ljubezen. Posebno Grohar. Predvsem zaradi njegove domačnosti, pa tudi zaradi njegovega življenja in motivov.
Pride slikanje kdaj tudi zaradi potrebe ali samo zaradi veselja?
Najprej zaradi veselja, slikam pa tudi za darila. Pa tudi po naročilu. Je pa to težje. Rajši vidim, da nekdo reče: »Ta slika mi je všeč.« In mu jo potem podarim. Drugače ne vem, kaj si on pod tem, karnaroči, predstavlja in alije potem res zadovoljen z mojim delom.
Je življenje zaradi slikarstva drugačno?
Ni velikih sprememb, si pa s slikarstvom prav okužen. Na filmih, v prostorih najprej vidim slike. Slike me potegnejo vase. Z zanimanjem jih gledam in se pri vsaki naučim novih rešitev za probleme, s katerimi se sama srečujem pri ustvarjanju.
Imate kak poseben čas, idealen za ustvarjanje?
Niti ne. Čas razporejam različno in slikam, ko je čas za to. Imam svoj kabinet in v njem slikam. Vanj lahko grem tudi, ko me »prime«.
Kaj se vam podi po glavi, ko primete za čopič?
Včasih, ko ustvarjam namensko, si že zamislim osebo, kiji bom sliko podarila. Tako si predstavljam, kaj je tej osebi všeč, kakšne barve. Z mislimi sem pri tistem človeku.
Torej so v sliki tudi čustva? Se poznajo?
Nikoli nisem razmišljala o tem, je pa jasno, da se. V barvah, recimo. Začela sem s toplimi barvami, po katerih nehote segam
vedno znova. Predstavljajo mi domačnost, nostalgijo, predvsem pa varnost, dom, ki ga nosim od otroštva. Potem sem se morala prav siliti, da sem uporabljala tudi druge barve.
Vzpodbuda za slikanje je veselje...
Da, pa tudi trenutki, ki si jih želim upodobiti. Prizori, igra svetlobe in teme v svetu ... Rada bi ulovila trenutek in ga upodobila.
In teh ujetih trenutkov je že kar nekaj v teh desetih letih ustvarjanja...
Niti se ne spomnim. Silno veliko slikje že. Gotovo več kot sto.
Najljubša tehnika?
Najprej je bilo olje, pri katerem sem vztrajala kar veliko časa. Pred dvema letoma pa sem začela z akrilom, ki se hitreje suši kot olje, čeprav je na videz zelo podoben. Ustvarjam tudi akvarele, ki so mi všeč, a so bolj zahtevni, ker ni veliko možnosti popravljanja. Dobiti moraš občutek zanj, da veš, kako ga narediti. Delala pa sem tudi s suhimi pasteli, ki sem jih kombiniralazakrilom in toje naredilo poseben učinek. Vedno mi je všeč poskušati nekaj novega.
Ker to spremlja posebna vznemirljivost?
Tudi. Čeprav imam pred drugimi, ko slikam na tečaju, nekaj treme.
Potem raje slikate sami, v tišini?
Najraje. Ker se tako najbolj poglobim in najbolje naslikam. Potem seveda svoja dela nesem tudi pokazat drugim, da dobim neko strokovno ali čisto laično oceno. Svoja dela namreč težko oceniš. Potrebuješ drugo mnenje, da veš, kako naprej. Veliko mi pomeni, če kdo od strokovnjakov oceni moje delo kot dobro. Še več pa mi pomeni, če je slika všeč tistim, ki jih imam rada in za katere sem sliko tudi ustvarila. Vesela sem, če lahko darove in talente, ki mi jih je dal Bog, delim z drugimi. Zato nisem toliko navezana na svoje slike, dajih ne bi želela podariti. Rada jih dam tistim, kijih imam rada, ali pa tistim, kijih to razveseli.
Ocene pa se najprej zbirajo na razstavah. Koliko jih je bilo že do sedaj?
Vsako leto imamo skupinsko razstavo šole v Novi Gorici, že tretje leto sem sodelovala naex-temporu vDrežnici, po katerem je tudi razstava, dvakrat pa tudi na dobrodelni razstavi v Renčah. Samostojne razstave pa sem imela tri: prvo v domači Drežnici, kar sem si tudi samaželela, da vidim, kako reagirajo doma. Tam je bil odzivzelo dober. Vsi so to lepo sprejeli. Drugo sem imela v Prvačini, kjer so me prosili na tamkajšnji Karitas. Tretja pa je bila v Zavratcu, kamor so me povabili. Nisem si mislila, da bom doživela kaj takega, ker so tam razstavljali že zelo uveljavljeni slikarji. In vendar so bili ljudje - skupaj z mano - navdušeni. Kadarvidiš posamezno sliko, je lepo, a kojih vidiš več hkrati in urejene po sklopih, rečeš kar »Uau, a sem jaz to naredila?«
Galerija Farovš v Zavratcu. Robert Rijavec
Kaj naj bi vaše slike prinesle v svet?
Na pokrajinskih slikah se precej vračam v domači kraj. To ljubezen vsrcu želim upodobiti.
Načrti za prihodnost?
Ohraniti slikarstvo in kiparstvo. Načrtov imam polno. Kljub vsem preizkušnjam rada živim. Glede slikarstva razmišljam tudi o bolj alegoričnih podobah. A toje iskanje. S slikami počasi rasem tudi sama. In toje njihovo največje bogastvo.
Pogovarjal se je Marko Rijavec
LITERARNI VEČER Z BERTO GOLOB
Berta Golob prihaja iz delavskokmečke družine iz Struževega pri Kranju, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo, nato pa se vpisala na kranjsko gimnazijo. Po uspešno opravljeni maturi je študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjerje diplomirala iz slavistike.
Prvo zaposlitevje dobila na OŠ Preddvor na Gorenjskem, kjer je nato še 15 let poučevala slovenski jezik. Z veseljem pove, da so njeni učenci dosegali lepe uspehe pri materinem jeziku na šolah, na katerih so nadaljevali izobraževanje, kar je verjetno povezano s tem, daje bila kot učiteljica veliko bolj navdušena nad slovnico kot so bili sprva njeni učenci, s čimer ji je najbrž uspelo, da jih je malce nalezla, čeprav je bila sicer stroga in zahtevna.
Ker je sama odrasla v času, ki je bil veliko skromnejši od današnjega, se toliko bolj zaveda drugačnega okolja, v katerem odraščajo ti njeni otroci, težjega z vidika vzgoje, zato seji zdi pomembno, da kot učiteljica in kasneje katehetinja prevzame tudi del njihove vzgoje. In učenci sojo imeli radi, saj seje trudila biti pravična do vsakega posebej. Zal ji je vsake krivice, pa čeprav nenamerne.
Več kot štiri leta je delala v osrednji knjižnici v Kranju, kjerje bila vodja pionirskega oddelka. Za tem je delala na RTV Slovenija kot lektorica dnevno-informativnega programa, nazadnje pa je bila zaposlena kot pedagoška svetovalka na Zavodu za šolstvo v Kranju.
Sedaj, pri svojih šestinsedemdesetih letih vzasluženem pokoju poleg risanja rada pomaga tudi vžupniji Sv. Modesta v Kranju, kjer poučuje verouk. Ravno pri poučevanju verouka je dobila navdih za marsikatero zgodbico iz katerih je nato nastala zbirka Preprosto pismo v raj, kije izšla pred dobrim mesecem. Gospa Golob nam jo je predstavila na novembrskem literarnem večeru v Zavratcu.
Iz njenih besed, posebej pa iz izbrane zgodbe, ki nam jo je prebrala, veje ljubezen do soljudi in posebna naklonjenost do otrok. Slišali smo zgodbo To pa ni pravljica, za katero stajo navdihnila Gal in Sara Isakovič, da, tudi naša srebrna Sara je bila njena učenka. Govori o malem dečku in deklici, ki sta na poti po Indoneziji videla polno ubožcev brez rok in nog. To je kateheta spomnilo na ubožca iz njegovega davnega spomina, ki so mu v snegu zamrznile noge, zato so mu jih morali odrezati nad kolenom, tako da ni več mogel hoditi, zato seje podkovan z nekakšnimi podkvami plazil iz vasi v vas in prosil miloščino. A otroci so mislili, da jim govori le pravljico... Pa ni, na svetuje polno ljudi, ki jim resnično moramo pomagati, kot jim je pomagal Jezus, jih je poučil katehet. V takih trenutkih lahko pomislimo, kako lepo nam'pravzapravje.
Vse dosedanje delo gospe Golob, slavistke, pisateljice, pesnice, lektorice, pubicistke, knjižničarke, svetovalke in pedagoginje, je v celoti posvečeno skrbi za lep jezik, tako mladih kot odraslih.
Kot pravi, nadvse ljubi slovenski jezik in književnost in je srečna, če ji uspe posredovati lepoto in bogastvo le tega tudi drugim. Že več kot 40 let piše, pravi da iz čistega veselja nad besedami. Vneto piše literaturo za otroke, mladino in odrasle, prozo, poezijo, dramatiko, jezikovno-izobraževalna dela in pa tudi publicistiko. Pisati je začela, ko seje prvič zaposlila inzatoje tudi večina njenih del namenjena mladim. Napisala je več kot 40 leposlovnih del za otroke, mladino in odrasle, literarnozgodovinska dela, je avtorica oziroma soavtoricaokrog 20 jezikovno-izobraževalnih del, piše poezijo in tudi dramatiko, veliko njenih člankov pa je objavljenih tudi v raznih revijah, zbornikih in časnikih, kot so Ciciban, Delo, Ognjišče, Družina, Gorenjski glas, Naša žena.
Sama pa posebej rada prebira Ludvika Mrzela,Josipa Murna, Otona Župančiča, Srečka Kosovela in Alojza Gradnika.
Za svoj širok in raznolik opus del je prejela tudi kar nekaj zasluženih priznanj: Levstikovo nagrado za literarno delo Žive besede, Trubarjevo plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije za prizadevanje na področju literarnega dela z mladino, Prešernovo nagrado Gorenjske za krepitev bralne kulture in Žagarjevo nagrado za pedagoško, didaktično, strokovno in mentorsko publicistično delo.
Za bogatim opusom in zbirko nagrad in priznanj pa je preprosta, skromna in zelo dobrovoljna starejša gospa, ki je obiskovalce osvojila s svojo srčnostjo in nas spustila v svoj svet kot stare znance.
Kristina Bogataj
URHOVA NEDELJA
V letošnjem letu smo Urhovo nedeljo praznovali malo drugače. Poleg že utečene umetniške razstave v galeriji Farovžse nam je pred stopnicami gasilskega doma predstavila nam dobro znana gledališka skupina Strila zjasnga. Tokrat s predstavo Lamk.
Strila z jasnga z avtorsko predstavo Lamk
Obiskovalce je na poseben način navdušil uvod, ko si Lamk ogleduje primerno nevesto med občinstvom. Dekleta in žene so bile kar malo v zadregi ob tako neposrednem povabilu v škratovo deželo. Izplena pa Lamk ni doživel, kljub smešnim menjavam obraznih linij in trzanju mišic, zato seje igra morala odviti tako, kot seje.
Igra štirih igralcevje bila polna preobratov in komičnih situacij. Medved, ki se ga nihče ne boji, in škrat Lamk, kije izgubil svojo moč, se podata v svet, da najdeta izgubljeno. V igri se srečujejo tradicionalno podeželsko življenje s primesmi sodobnega časa in to tudi omogoči, daglavnajunaka dobita izgubljeno. Guoba najde svojo ljubezen in zapusti očeta. Na škrata Lamka so ljudje še bolj jezni, ker jih je spet potegnil za nos, kmetu Južetu je ukradel edino hčer. Medved pa si od kmeta sposodi ostre vile, s katerimi si hrabri pogum.
Igra prikaže tudi, da svet ni črno-bel. Vzorna hči si med kuhanjem kosila privošči ogled kake španske limonade in vsakdan zakuha argo juho. Kmetjuže kosi travo tja v tri dni in vidno hujša ob pičlem kosilu. Škrat še vedno laže na debelo in izrablja svojo čarobno moč sebi v prid, a to ga ne osreči popolnoma. Medved pa ostaja neumen in dobrosrčen še naprej, brez vil se kljub svoji moči boji vsakogar.
Ob koncu predstave smo s predstavniki KUD Cerkno spregovorili o sodelovanju v prihodnje. Upam, da vam je bila predstava igrane improvizacije všeč. Se vidimo na naslednji predstavi.
Tomaž Mlviek
OGLARSKA NEDELJA V IDRIJSKIH KRNICAH
Končno nam je uspelo, Kulturnemu društvu Zavratec in naši oglarski ekipi, zmagali smo! Na tradicionalnem, a zabavnem oglarskem tekmovanju. Zmagovalni recept sta zmogla naša tekmovalca Simon Vehar in Urban Kogovšek. Naloga zanju ni bila težka. Sodeč po dobrem času, nista imela konkurence. Tekmovala sta v njima dobro znani disciplini, zlaganju brun. Praksa, ki sta si jo pridobila vdosedanjih poklicih, jimaje prišla še kako prav. Zlaganje brun oglarjeve koče je potekalo hitro in brez zapletov, da pa imata fanta tudi veliko tekaške kondicije, ni treba na dolgo pisati. Čez krniške griče (na ravnino so organizatorji postavili bale sena) sta poletela brez težav in zmaga je bila naša. Za nagrado sta tekmovalca odnesla domov precejšen zavoj doma pridelanega sira, društvo pa je shranilo zlato plaketo.
Etnološka prireditev v Idrijskih Krnicah pa nima samo tekmovalnega značaja. Poleg poskočne veselice je bil tudi letos organiziran bogat spremljevalni program. Otroci so lahko ustvarjali z ogljem, tisti bolj lačni so lahko poizkusili polento na enajst načinov. Na voljo so bile polente, ali raje žganci, z ocvirki, sladkim in kislim mlekom, pizza žganci... Glavna povezovalka je blestela v oglarski noši, ki jo je nosila ves čas uradnega programa. Kasneje na plesišču pač ne. Oglarsko kočo smo si temeljito ogledali in ugotavljali njeno večnamenskost. Poleg bivališča oglarju in njegovi družini je koča zagotavljala tudi shrambo in prijetno postajališče lovcem. Kerpagredo Krničani s časom naprej, so se odločili, da kočo ponudijo v najem obiskovalcem prireditve in okoliškim novoporočencem. Po trditvah organizatorja je bila koča v času tridnevne prireditve bolj ali manj zasedena.
V Pancah se lahko organizatorji pohvalijo tudi z novo pridobitvijo. Poleg kaverniškega kompleksa, kjer skladiščijo pijačo, so zgradili urejene sanitarije. Godci imajo igralno šupo na razpolago že nekaj let. Tudi kuharski mojstri so skriti v objektu, namenjenemu samo njim. Obiskovalci pašo postreženi v urejenem smrekovem gozdiču.
Zaradi jasne noči je tako kotvsako leto vdolino Pancale pritisnil pošten mraz. Tako so obiskovalci imeli na razpolago troje: žgane pijače, ples ali flis termovke. Veliko se jih je odpravilo domov. Tisti vajeni mraza pa so šele začeli prihajati. Zavraška ekipa seje zaradi obveznosti naslednjega dne kmalu pridružila oni prvi skupini.
Tomaž Mivšek
Strila z jasnga
predstavlja ko komedijo
Lamk
igr*o
Tjaša Juirnan VI it) * Kum« Gaip« Vtiu Domen Uršič
OTVORITEV ČEBELNJAKA
Za Slovence bi lahko dejali, da smo narod, ki ima rad čebele. Že v času Habsburške monarhije so naši učeni čebelarji hodili poučevat na Dunaj osnove čebelarjenja. V muzeju čebelarstva v Radovljici si obiskovalec lahko ogleda zgodovino in dediščino slovenskega čebelarstva. Čebela, ki jo je slovenski kmet vzgajal preko stoletij, ponosno nosi ime kranjska sivka in jo odlikuje marljivost in miroljubnost.
Če bi šteli po glavah domačih živali, sta oba zavraška čebelarja Jožeta največja kmeta v vasi. V skrbi za številno čebeljo družino in dober med sta si zgradila prostorna čebelnjaka. V letošnjem zgodnjem poletju smo otvoritev čebelnjaka pri Z. 16 obeležili prav na poseben način. Slednji čebelnjak je poleg pridelave medu in opraševanja okoliških žužkocvetk pomemben še iz enega vzroka. Krasilo ga bo 27 panjskih končnic in ravno toliko poslikav nad njimi. Nekaj motivov je bilo vzetih iz zakladnice slovenskih panjskih motivov. V drugih motivih spoznavamo bližnje in daljne pokrajine in spomenike. Lastnik čebelnjakajože Lazarje s panjskimi končnicami zaposlil precej umetnikov, da mu naslikajo želeni motiv ali pa so se prepustili svojemu umetniškemu navdihu. Povabilu se je odzvalo kar nekaj umetnikov. Med drugim: Robert Rijavec, Andrej Mivšek, Romeo Stubelj, Alojz Kogovšek, Alojz Čuk, Izidor Rejc, Ana Verbič, Justa Merlak, Franc Musec, Vida Lukančič, Irma Gnezda, Maja Zupančič, Ludvik Modrijan, Marija Kobal.
Panjske končnice čebelnjaka. Tomaž Mivšek
Jože Lazar še dodaja, daje nekaj panjev naredil že njegov pokojni oče. Načrt za čebelnjak pa je naredil Filip Vihtelič, kijevnačrtu posnemal zgradbo in obliko klasičnega slovenskega čebelnjaka. Ostrešje čebelnjaka je delo Alojza Kogovška. Ostala dela na čebelnjaku jejože opravil sam. Panje je izdeloval več kot eno zimo.
Lojze Rupnik in Jože Lazar. Tomaž Mivšek
Otvoritev čebelnjaka s kulturno prireditvijo je potekala v nedeljo, 22. junija, v popoldanski pripeki. Otvoritve so se udeležili: Lojze Rupnik- predsednik čebelar-skega društva Idrija, kije imel tudi pozdravni govor in je predstavil obiskovalcem delovanje čebelarskega društva Idrija. Pod njegovim vodstvom smo si ogledali čebelarski prapor in praznično čebelarsko obleko - nošo.
Filip Vihtelič je spregovoril o kranjski čebeli, o življenju čebel in njihovih navadah terzgradbi čebelnjaka. Obiskovalcevje bilo okrog sto. Programje popestril cerkveni mešani pevski zbor Zavrateczzimzelenimi melodijami.
Filip Vihtelič in cerkveni mešani pevski zbor Zavratec. Robert Rijavec
Da bodo čebele še naprej pridno nabirale med in bodo imele varen dom, je čebelnjak blagoslovil Danilo Kobal. Otvoritveni trak sta prestrigli najstarejša krajanka Frančiška Gantar in Frančiška Lazar.
Blagoslov gospoda Danila Kobala. Robert Rijavec
Jože Lazarje obiskovalcem z veseljem razkazal svoj novi čebelnjak in odgovarjal na številna vprašanja. Po koncu uradnega dela prireditve so bili obiskovalci povabljeni še na prijetno druženje ob dobri hrani in pijači. Mojstrovine DejanaTuškaso šle vsem v slast. Za razpoloženje je poskrbel harmonikarjanko, ki so mu pritrdili glasovi zavraškega zbora. Obiskovalci so se počasi porazgubili proti domu, čebele pa so še vedno brenčale v svojem novem čebelnjaku.
Jože Lazar je obiskovalcem razkazal novi čebelnjak. Tomaž Mivšek
Daje prireditev zelo dobro uspela, gre zahvala Jožetu Lazarju in njegovim domačim, ki so poskrbeli za pogostitev, in članom KD, kije pomagalo pri organizaciji. Hvala Danilu Kobalu, da si je vzel čas in po nekaj letih obiskal Zavratec, pa tudi pevskemu zboru in Janku Rupniku za ves trud.
Tomaž Mivšek
PIKNIK V NARAVI
Jasna, sončna nedelja... Kaj je lepšega kot sprehod v naravo z nasmejano, dobrovoljno družbo. Takih misli smo tudi člani kulturnega društva in pevci zavraškega zbora.
Po zavraški drugi uri smo se s primerno obutvijo, nahrbtnikom in dobro voljo zbrali pri Rupnk. Odpravili smo se proti Brnku, tam pa smo zavili desno, da bi prišli do hiše, v kateri je živela stara mama dveh naših pevk. Šli smo čez Brnkovo grapo in prišli najargrič, kjersmože imeli prvi postanek. Okrepčali smo se s čajem in si nabrali moči s čokolado. Spustili smo se do Mrakove grape in naredili nekaj korakov ob vodi, proti toku. Po skalcah smo prečkali reko in potrebovali kar nekaj previdnosti. Kaj hitro si imel moker čevelj. Ob vodi smo si privoščili še en počitek, nato pa se povzpeli v klanec. Tu seje pokazala naša kondicija. Hitro smo prišli tako daleč, da smo zagledali hišo, v kateri je bilo že vse pripravljeno za piknik. Z dobrotami so nas pričakali Slave, Nada, Andreja in Mateja. Okoli hiše pa je že pridišalo pečeno meso, ki nam ga je pripravljal Jože.
Pridružili so se nam še pevci, ki so se zaradi stiske s časom pripeljali z avtomobilom. Ob jedači in klepetu je popoldan zelo hitro minil.
Preden seje zvečerilo, sva se s Kristino odločili, da preizkusiva še pot proti Dolam in po glavni cesti domov. Po nekajkratnih premislekih v gozdu: »Kam pa zdaj?«, nama je skoraj uspelo priti domov po temi. Med potjo po glavni cesti so naju prehitevali preostali udeleženci piknika, ki so se domov odpeljali.
Po celotedenskem delu tak oddih še kako prija. Moralo bi jih biti več.
Barbara Leskovec
PEŠ ROMANJE NA SVETO GORO
Resje, da so zlati časi, ko so ljudje peš romali na bližnja in oddaljena romarska središča, minili in se danes raje vozimo s svojimi štirikolesniki. Toda včasih jeza spremembo dobrodošla tudi tovrstna aktivnost. Tako sva se po mnogih dogovarjanjih z Jožetom odločila, da malo obrabiva noge in doživiva novo popotno dogodivščino. Se ve, da ima peš romanje tudi v osnovi namen zahvale ali priprošnje.
Zaradi drugih obveznosti sva se priključila žirovski skupini romarjev šele na Vojskem. Pred sedmo uro zjutraj sva že spila kavo in počakala, da smo se vsi romarji zbrali pred cerkvijo. Kratkajutranja molitevje prepodila jutranje meglice, ko smo končno odrinili. Voditelj skupine, bi verjetno pot z lahkoto opravil zzavezanimi očmi. Do te ugotovitve sem prišel, ko sem videl, da neprestano ubiramo bližnjice, ne da bi sploh pomišljali, ali gremo prav ali ne. Med potjo smo zmolili nekaj rožnih vencev ternavezali stikznekaj romarji. Debataje bilavpolnem teku, tako da nismo pretirano pogrešali postankov. Tam sredi Trnovskega gozda pa smo začeli srečevati romarje iz nasprotne smeri, ki so bili namenjeni na Mrzlo Rupo.
Pot, ki smo jo ubrali, je bila za težave s koleni idealna. Velikokrat se zgodi, da so poti speljane gor in dol s strmimi vzponi in padci. Tu paje bil samo en vzpon naTrnovski gozd. Na Lokve,
kjer nas je čakalo pripravljeno kosilo, smo se spuščali postopoma. Enolončnica ali jota, odvisno od želja posameznega romarja, je teknila, kot se spodobi. Zraven pa še en krigel piva, za žejo. Romarice pri tem niso veliko zaostajale.
Vsenci smo se spuščali tudi proti Grgarju, zato so bile kreme za sončenje kljub jasnemu vremenu povsem odveč. Na asfaltno prevleko smo naleteli nekaj kilometrov pred Grgarjem. Sam sem namreč Jožeta temeljito izprašal, koliko asfaltne džungle bom moral prehoditi. Če se le da, se zelo rad izogibam pešačenju po asfaltu. Kljub zagotovilom, da skoraj nič, tega nisem popolnoma verjel. Aseje izkazalo, daje imel prav.Tako, daje bila peš trasa med Vojskim in Sv. Goro skoraj idealna.
V Grgarju smo skrenili s poti na romarsko stezo, ki se vzpenja proti baziliki. Brez žuljev smo dosegli vrh gore, se osvežili in se začeli pripravljati na sveto mašo. Pa še romarje, ki so kolesarili po glavnih cestah izŽirov, smo morali počakati. Pa naj še kdo reče, da se peš ne pride do cilja hitreje od bicikla. Po bogoslužju smo se utrujeni zbasali v avtobus in se kot pravi turisti vrnili proti domu.
Na avtobusu so se najbolj zagreti romarji že dogovarjali, kam gredo jutri in naslednjo soboto. Se ve - peš! Jaz sem bolj trezne glave in utrujenih nog takšno razmišljanje preložil na čas, ko bodo noge primerno ohlajene. Vsekakor pa se nameravam podobnih romanj v prihodnje še udeleževati.
Tomaž Mivšek
CEZ PLANKE
NABIRANJE MANDARIN
Letošnje leto pri nas ni bilo prav bogato s sadjem. Bilo je malo jabolk, še manj hrušk, nekdaj do tal upognjene slive so letos ob času nabiranja kazale le porumenelo listje. Pa ni bilo povsod tako, le daje bilo treba na trgatev malo dlje. V vinorodnih krajih je grozdje dobro obrodilo, prav tako drugo sadje, in marsikdo je šel k znancem za kak dan na trgatev.
Na nabiranje mandarin je vabila tudi turistična agencija v dolino reke Neretve. V programu je bil tudi obisk Medžugorja, ogled Navone, muzeja rimskih izkopanin na prostem in mesta Mostar ter drugih zanimivosti Bosne in J. Dalmacije. Odhod je bil desetega oktobra prav na dan, ki je v naši družini posebej obeležen, tako da s hišnim soglasjem ni bilo težav.
Plovba po Neretvi. Rihard Bogataj
Reka Neretva se v dolnjem toku izliva v obliki delte in tako napravi velikanske parcele, obdane z rečnimi kanali, na njih pa uspeva vse južno sadje: pomaranče, limone, kaki, banane in seveda mandarine.
Nabiranje mandarin. Rihard Bogataj
Na več sto hektarih rodovitne zemlje z dovolj vlage in toplote, ki poleti presega tudi štirideset stopinj, spominja na plantaže v J. Italiji ali Španiji. Ob času nabiranja mandarin, ki traja od konca septembra pa vse do božiča, kajti vse sorte ne zorijo hkrati, je to za domačine velik dogodek, pa tudi edini zaslužek. Zadnja leta so se lastniki plantaž povezali s turizmom in ob koncu tedna pripravijo prave veselice, obiskovalce vozijo z barkačami po kanalih in prekopih, ob malici in dalmatinski glasbi pa si potem vsak lahko nabere svojo vrečko mandarin za domov.
Mostar, poimenovan po kamnitem mostu, nosi še vedno posledice zadnje vojne v Bosni. Veliko zgradb je porušenih ali delno poškodovanih, mnogo pa tudi obnovljenih z mednarodno pomočjo. Prav tako tudi kamniti most. Mostje nekaj posebnega: postavljen z brega na breg v enem loku visoko nad Neretvo naj bi bil prav tak. kot preden je bil porušen. Uporabljen je bil isti material, isti kamen. Prvotnega so pred petsto leti zgradili Turki, sedanjega pa financirali, zgradili pa Italijani.
Mostarski most. Rihard Bogataj
Enkrat na leto prirejajo skoke z mostu, ki so tekmovalnega značaja, za naš obisk pa je tudi eden od tekmovalcev skočil z mosta v reko in - ostal živ. Videl sem ga, ko je priplaval ven, pa tudi malo pozneje, ko je na mostu pil pivo in čakal na novo (plačano) priložnost.
V Mostarju smo si ogledali (bosi) turško hišo in džamijo kot turistični zanimivosti. Kultura in vera, malo tuja našemu dojemanju, vendarvera, ki temelji na petih islamskih temeljih, ki naj bi uravnavali način poštenega življenja. Pri molitvi v džamiji gredo moški v prve vrste, se obrnejo proti vzhodu in molijo (se klanjajo), ne da bi jih spredaj ali s strani motil ženski svet.
Pred časom sem imel priložnost govoriti z Bosancem, sicer muslimanom, ki je tu in tam v pogovoru uporabil kak rek iz Svetega pisma ali Evangelija in kar malo nerodno mi je bilo, ker jaz ne vem nič o temeljih Islama.
Težko bi o Medžugorju povedal kaj novega, saj je večini ta romarski kraj med hribi Hercegovine dokaj znan. Obiskujejo
ga romarji z vsega sveta, na tisoče in sto tisoče jih prihaja brez propagande in reklam. Večinoma ostajajo kak dan, se običajno podajo na Križevac, nekateri po kolenih po postajah križevega pota in na Crnco, kraj prikazovanja Device Marije. Že zdavnaj je cerkev premajhna, zato je zadaj velikanski prostor za maše na prostem. Mi smo doživljali ta kraj vsak po svoje, saj pravijo, daje tu nekaj vzraku, karvsak čuti na svoj način.
Marija v Medžugorju. Rihard Bogataj
Po večerji so nam v hotelu tik ob morju priredili zabaven večer z dalmatinsko glasbo in plesom. Dan je bil naporen in ni bilo pretiranega navdušenja za ples. A samo do Avsenikove Golice, nato so ostali vsi stoli prazni.
Nazaj grede smo obiskali še narodni park Krka pri Šibeniku, si na pobočjih nad mestom ogledali vetrne elektrarne, ki s svojim vrtenjem najbrž ne plašijo preveč galebov ali pa nimajo organizacije za zaščito ptic.
Ko bo prebit še drugi predorSv. Rok in Kapela na dalmatinski avtocesti, bo mogoče priti od nas do Dubrovnika (če odmislimo naš del priTrebnjem) po sodobni avtocesti. Res so Hrvati venem desetletju zgradili na stotine kilometrov avtocest, pri nas pa skoraj na vsakem odseku še kaj manjka ali pa razpis ne uspe.
Po nekaj dneh povrnitvi pride štiriletna Ana v kuhinjo in pravi: »Mandarin je zmanjkalo.« Pa kaj potem? »Pojdi jih iskat, saj si reku, da so samo za nabrat.« Pa sem šel, tokrat v trgovino. V Dalmacijo pa kdaj drugič ali pa kam drugam.
Rihard Bogataj
STE ŽE BILI V 330 LET STARI KAŠČI?
Si predstavljate, kakšen občutek te preveva, ko sediš v 330 let stari kašči, kije prijetno topla, ješ pico, ki seje pravkar spekla v krušni peči, in se za kmečko mizo sproščeno pogovarjaš in delaš načrte? Povem vam, daje to prav poseben občutek, še posebej, ko se zaveš, daje pred nekaj stoletji prav tu sedel človek in prav tako delal načrte za naslednji dan. Otroci so se podili po hiši, mati pa je predla ...
Vse to se mi je podilo po glavi, ko smo člani odbora kulturnega društva Zavratec imeli 20. novembra sestanek v Možinatovi kašči. Zgrajena je bila namreč leta 1678. Kašča je bila brez prebivalcev približno zadnjih 80 let. Leta 2004 pa so jo Možinatovi obnovili.
Sestanek kulturnikov v Možinatovi kašči. Vanja Leskovec
Kašča stoji sredi vasi in priča o časih, ko so živeli naši prapradedje. Že njena zunanjost je zelo lepa. Pokrita je z rženo slamo. Taka slamnata streha naj bi zdržala tudi do trideset let. Notranjost kašče je zelo lepo opremljena s samimi starimi predmeti, kar da kašči svojstven videz.
Kašča ima tri glavne prostore: izbo, črno kuhinjo in kamro. Že takoj, ko vstopiš skozi vhodna vrata, se preseliš nekaj stoletij nazaj. Pozdravi te vonj, ki prihaja iz črne kuhinje.
Izba kot glavni prostor ima v kotu ob vratih zeleno peč, ki je čisto nova, vendar je prav taka, kot je bila prvotna. Veste, zakaj je imela stara zelena peč včasih v »modoncih« okrogle vdolbine? Da so si v njih lahko pogreli roke. Ja, bili so praktiki. V izbi je veliko starih predmetov. Če bi kdo rad videl leseno babo, jo lahko pride pogledat v kaščo. V izbije še »beštard«, orodje, stara omara, ura, bogkov kot, kolovrat...
Pri obnovi so sodelovali tudi domačini. Ivan Kogovšekje tako lepo pobelil kaščo, da v njej ni čutiti zatohlosti. Nova okna so delojožeta Lazarja (Zavratec 16). Franci Lazarje pomagal pri prenovi lesenih predmetov, kot so klop in vrata.
Tako urejena kašča se uporabljaza različne priložnostne zabave. Vendardomačim nezmanjka idej. Gornji del kašče nameravajo preurediti, da se bo dalo v njej tudi prenočiti.
Domačini smo lahko ponosni na kaščo, saj je nima vsaka vas. Je pa tudi v spomeniškem varstvu in na seznamu kulturne dediščine.
Čim bolj se svet spreminja in modernizira, tem večjo veljavo imajo stari obnovljeni objekti in predmeti, ki so vez med sedanjostjo in preteklostjo. Zato jih je treba ohraniti tudi za naše zanamce. In tega se Možinatovi dobro zavedajo.
Darja Kogovšek
27
PAJŠTI
Pajšt je narečna beseda. Z besedo pajšt poimenujejo zgradbo, ki suši sadje. Pravilno slovensko se pa pajštu pravi zidana sušilnica sadja. V njem se, kot smo že prej omenili, suši sadje. V Sloveniji naj bi jih bilo okoli 70.
Kdaj so gradili »pajšt«
Sušilnice so začeli graditi predvsem med prvo svetovno vojno, ko je bilo veliko pomanjkanje hrane. Predvsem v 19. stoletju do polovice 20. stoletja je bil pajšt skoraj obvezen gospodarski objekt na kmetijah. V Sloveniji so tu in tam začeli graditi take sušilnice tudi med drugo svetovno vojno in po njej, saj je bila takrat potreba po hrani dokaj velika. Te sušilnice se po svoji zgradbi in videzu niso kaj dosti spremenile od začetka pa do danes. Po gradbeni in tehnološki zasnovi imajo veliko prednost pred vsemi prejšnjimi, ker so zaprtega tipa. Vendar pa imajo tudi nekaj bistvenih napak. Med najpoglavitnejše napake sodi slabo prezračevanje sušilnih zaprtih prostorov, tako da se sadje bolj kuha kot suši. Izboljšani tipi pase odlikujejo po dovajanju svežega zraka in odvajanju pare iz sušilnega prostora.
Kdo gaje gradil
Gradili so ga predvsem kmetje, ki so imeli velike sadovnjake in dobro razvito kmetijstvo. Sosedje in okoliški ljudje, ki niso imeli velikih kmetij, so nesli svoje sadje v pajšte. Tako je že en pajšt (ali dva) poskrbel za vse sadje v vasi in okolišu. V majhnih vaseh najdemo en ali celo dva pajšta. Dodam lahko še to, daje v pajštu velikokrat lahko prišlo do požara, zato sojih morali obnavljati ali celo narediti nove.
Iz česa je izdelan
Večinoma so vsi izdelani iz kamna. Najdemo jih različnih velikosti. Pokriti so s strešniki, nekateri pa celo s slamo. Vsak pajšt ima dvoje vrat, ki so dvignjena od tal. V vsakih od teh vrat je po 4 ali 5 les. Število les je odvisno od velikosti sušilnega prostora.
Sušilni prostor
Sušilni prostorje obzidan z vseh strani, razen tiste, kjerse vanj vstavljajo lese s sadjem. Konstrukcija znotraj zidanega prostora paje lesena, vglavnem še originalna. Lese so narejene na novo. (Stare lese, na katerih so sušili sadje, sedaj uporabljamo kot police, na katerih v shrambi razstavljamo in shranjujemo suho sadje ter druge pridelke in izdelke.) Kurišče je velbano, dolgo in ozko. Sistem kovinskih dimnih cevi zagotavlja enakomerno temperaturo po celotnem sušilnem prostoru. Svež zrak dovaja pet odprtin na zunanjem in nasproti stoječem notranjem zračnem jašku. Ta zrak se segreva in odvaja sadno vodno soparo skozi odprtino nad sušilnim prostorom in tako uravnava odvod sopare in temperaturo v sušilnem prostoru. Dovod dodatnega svežega zraka preprečuje, da bi se sadje kuhalo oz. dušilo, obenem pa tudi preprečuje karamelizacijo sladkorja v sadju zaradi previsoke temperature.
Kdo gaje uporabljal
Veliko sadja je bilo treba narezati, nekatero celo olupiti. Za sadje so skrbele ženke, pri tem pa so jim pomagali tudi otroci.
Moški so bolj skrbeli za kurjenje pajšta in predvsem za predevanje les, ker tega ženske same ne bi zmogle.
Kuijenje
Kurišče je izdelano na star način, tako da se lahko naenkrat naloži pet metrskih, najbolje bukovih polen. Ta količina drv zadostuje za vzdrževanje temperature štiri ure. Sevedaje treba dodajati drva vsake štiri ure podnevi in ponoči. Če je kakovost drv slabša, mora biti dolaganje pogostejše. Zelo pomembno je, daje temperatura v sušilnem prostoru vseskozi enaka.
Sušenje sadja
Sadje so sušili predvsem jeseni in pozimi, ko gaje bilo veliko. Ker so eno količino sušili en teden, je bilo treba sadje sušiti velikokrat, če so ga sušili tudi drugim.
V sušilnem prostoru mora biti ob polnjenju s sadjem 50° C, potem pa je treba temperaturo povečati do 65 stopinj za jabolka, 70 za hruške in 75 za slive. Skrajni ukrep za preprečevanje previsoke temperature je odpiranje sušilnega prostora. Temperatura ne sme preseči 80°C, ker pri tej temperaturi sladkorže začne karamelizirati.
Sušilnica mora biti tako zgrajena, da dim ne uhaja v sušilne komore nad kuriščem, kjer so nameščene lesene lese iz letvic, na katerih je naloženo sadje za sušenje. Med sušenjem lahko menjavamo lese tako, da damo zgornje na spodnja mesta in nasprotno. Med sušenjem sadje na lesah lahko prebiramo tako, da poberemo dovolj suho in pustimo manj suho, saj s tem dosežemo boljšo kakovost zaradi enakomernejšega sušenja.
Suho sadje
Kakovost suhega sadja je odvisna od kakovosti plodov in od postopka sušenja. Za sušenje izberemo kakovostne plodove, ki so ustrezno zreli in niso mehansko poškodovani ali napadeni od rastlinskih bolezni ali škodljivcev. Suho sadje mora ustrezati vsem predpisom o kakovosti.
In sicer:
-	Barva in aroma morata biti tipični za določeno vrsto sadja in dovolj intenzivno izraženi,
-	vonj in okus ne smeta biti po prežganem sadju, prav tako ne sme imeti drugih tujih vonjev in netipičnih krastic ali pegic,
-	ne sme vsebovati plesni ali drugih mehanskih in bioloških umazanij,
Suho sadje
-	ne sme vsebovati več kot 20 % vode,
-	ne sme vsebovati dodatkov organskih ali anorganskih primesi. Suho sadje je zelo zdravo. Čeprav je posušeno, ima v sebi še veliko vitaminov, ki krepijo naše zdravje.
Viri in literatura:
ANDREJA ŠČUKOVT: Sušilnice za sadje v Posočju. Zagreb: 2006 JOŽE LAZAR: Sušilnica sadja - pajšt. Oglar, 2001-02, str. 14-15 Franc Menegatti, Zavratec 29 Vanja Leskovec, Zavratec 12 internet
PAJŠTI V ZAVRATCU
VZavratcu sta dva pajšta. Oba sta še vedno dobro ohranjena, v enem tudi še vedno sušijo sadje.
Prvi pajšt stoji na kmetiji, ki jo kličemo pr' Matjaž. Kmetija stoji v spodnjem Zavratcu. Pajšt je velik. Moj stari ata Franc Menegatti pravi, daje pajšt v svoji zgodovini že veliko doživel, saj je enkratzgorel. Včasih je pajšt velikokrat ljudem pomagal preživeti zimo, saj naj bi ljudje nosili sadje sušit tudi iz najbolj oddaljenih krajev. Tudi oče starega ataje velikokrat pomagal, čeprav je sosed. Pravi, da so tudi ponoči hodili k pajštu, ga kurili... Če bi ga danes prišli pogledat, ga skoraj ne bi več našli, saj ga že obdaja visoko grmičevje.
Razložil mi je tudi, kako so sušili sadje. Sušili so ga en teden. Vmes so menjavali lese, daje bilo sadje enakomerno posušeno.
Pajšt »Pr‘Matjaš«. Lara Menegatti
Drugi pajšt stoji na kmetiji, ki jo kličemo pr‘ Mažinat. Kmetija stoji v zgornjem Zavratcu. Za razliko od prvega pajšta je ta manjši. Kmetija, na kateri stoji, je že včasih bila ena od največjih kmetij vZavratcu. O pajštovi preteklosti ne vedo veliko, saj je bil že skoraj uničen. Zato so ga obnovili. Še danes v njem sušijo sadje, čeprav pravijo, da nimajo skoraj z ničimer več napolniti lese, kerje vedno manj sadja.
Peč v
Mažinatovem
pajštu.
Lara Menegatti
Pajšt »PPMažinat«. Lara Menegatti
Viri in Literatura:
ANDREJA ŠČUKOVT: Sušilnice za sadje Posočju. Zagreb: 2006. JOŽE LAZAR: Sušilnica sadja - pajšt. Oglar, 2001-02, str. 14-15. Franc Menegatti, Zavratec 29 Vanja Leskovec, Zavratec 12
Lara Menegatti
Lese v Mažinatovem pajštu. Lara Menegatti
ŠOLSKI SPOMINI
Mlada leta, kam bežite, se gotovo spremenite, pravi znana pesem. Resje to, leta bežijo, ničjih ne ustavi.
Mladost, nora mlada leta in šola, to pri mnogih ne spada lepo skupaj. Ampak zakon velja in šolo moraš obiskovati, če ti je to po volji ali ne. »Uči sel«, ti dve težki besedi.
Šola danes ali pa pred šestdesetimi leti, to je zelo velika razlika. Torbe smo imeli večinoma sešite iz domačega pobarvanega platna. Za svinčnik, pero in radirko je bila majhna lesena škatla. Barvic sploh nismo imeli vsi. Pero je bilo sestavljeno iz ročaja in zraven je spadalo majhno peresce, ki seje vstavilo v ta ročaj. To peresce smo potem pomakali v »tinto« ali črnilo, ki smo ga imeli v majhnih stekleničkah na klopi pred seboj. Ko si enkrat pomočil, si napisal tri ali štiri besede, nato si moral spet pomočiti. Če si preveč pomočil, so se rade napravile packe. To pisanje je bilo zelo zamudno. Vedno je bilo treba malo počakati, da seje malo posušilo. Imeli smo tudi tak papir, ki smo mu rekli pivnik, in s tem smo popivnali, daje bilo prej suho, da se ni preveč popackalo. Včasih seje tudi dogodilo, daje bil kdo preveč neroden in je to stekleničko prevrnil, pa je bila packa res velika. Če seje slučajno polilo po zvezku ali knjigi, je bil uničen cel zvezek. Svinčniki so bili čisto navadni in če smo z njimi kaj narobe napisali, smo imeli radirke, da smo lahko pobrisali in popravili. Črnilo se pa ni dalo pobrisati, seje prej naredila luknja na papirju.
V	torbi smo imeli še nekaj zvezkov, čitanko, računico pa še kakšen zemljepis ali zgodovina sta se znašla v torbi, in to je bilo skoraj vse. V šolo smo hodili bosi, kadar ni bilo snega, pot je bila dolga pet kilometrov in zraven še groba in kamnita, to smo pešačili celo uro. V šoli se ni bilo treba preobuvati, saj copat sploh imeli nismo. Pozimi pa smo imeli nogavice, spletene iz domače ovčje volne, pa kakšne težke grobe čevlje. Kadarje bila pot ledena, smo se s temi čevlji drsali po ledu, da so se kar iskre kresale. Seveda seje nato tudi kakšna luknja na čevljih pokazala. Takrat je bilo po vaseh kar nekaj čevljarjev in smo potem nesli čevlje k čevljarju, daje malo pokrpal te luknje. Pa tudi nekaj bušk smo staknili.
Snega je bilo vsako zimo veliko in trd sren, da smo lahko hodili kar čez polja in ne po cesti. Če smo prišli do kakšne doline, smo dali torbo na tla in se nanjo usedli in se spustili po bregu navzdol. Veselja in dobre volje je bilo vedno na pretek. Vjeseni, ko je bilo po njivah še korenje in repa, smo tudi tu uporabili svoje mladostne muhe. Porabutali smo korenje in ga pojedli. Gospodinje so bile sevedajezne in so se na nasjezile.
V	razredu smo bili različnih starosti, saj takrat ni bilo teh pomožnih šol, kot so danes, da bi dali tiste, ki so se težje učili, v te šole. Ti učenci so imeli večkrat negativne ocene in seveda so morali razred večkrat ponavljati. In seje zgodilo, namesto da bi hodil všesti ali sedmi razred,je bil šele vtretjem razredu. In to je bilo razumljivo, da smo v otroški nagajivosti in zafrkanciji tiste starejše in večje klicali kar »mama« ali pa »ata«.
Če paje bil otrok tudi telesno prizadet, je bil pa sploh doma in ni hodil niti v šolo. Prevoznih sredstev ni bilo in zavodov, kjer bi jih usposabljali, tudi ne, tako je ostal revež in nepismen celo življenje.
Danes je pa teh šolskih predmetov in potrebščin, da ti ubogi otroci nosijo te velike torbe, da se jim skoraj po tleh vlečejo. Današnji znanstveniki skoraj vsako leto menjavajo te učne načrte in pišejo nove knjige, samo da so še večji stroški za starše šoloobveznih otrok.
Pa naj otroci seštevajo in rišejo ploščice ali množice, vedno bo držalo staro pravilo: ena plus enaje dve.
Olga Vehar
ABECEDA ZGODOVINE ASTRONOMIJE
Astronomija je znanost, ki raziskuje nebesna telesa; zvezde, planete, komete, meteorje ... Človekje ustvarjalen. Vedno kaj pomembnega ugotovi, novega odkrije, nenavadnega izumi. Tu so opisana vsa nepozabna odkritja in odkritja astronomov.
PRVA ODKRITJA
Prva odkritja so pravzaprav opazili vsi ljudje. Predvsem so opazovali spremembe na nebu, na primer:
- navidezno dnevno gibanje Sonca, ki povzroča, da si dan in noč neprestano sledita, ter letno gibanje Sonca po njegovi navidezni poti.
Ko seje človek nehal »bati« vesolja, saj seje pojavom včasih klanjal in sejih bal, jezačel šele natančneje opazovati vesolje. Znanost seje začela postopoma razvijati šele, ko seje človek povzpel do pazljivejšega opazovanja narave, ko sije pridobil prve pojme o pisavi, številkah in o geometrijskih likih, in tako je znal šteti dneve in leta. Tako je spoznaval zvezdno nebo in si pri tem zapisoval pojave, ki jih je opazil.
ZAČETKI ASTRONOMIJE
Točno leto ni znano, toda okoli leta 3000 pred našim štetjem so že natančneje opazovali vesolje. Zdaj bomo kar po letnicah opisali najnovejša odkritja:
3000 pr. Kr. - Prvi viri o astronomskih opazovanjih so bili že v Babilonu, Egiptu in na Kitajskem. Na Kitajskem so gradili velikanske opazovalnice. Ze takrat so Kitajci natančno zapisovali, kdaj so se prikazale zvezde repatice. Merili so naklon ekliptike. Ekliptika je črta na nebu, ki predstavlja navidezno letno pot Sonca.
Egipt je po astronomiji še starejši od Kitajcev. Znani so predvsem po piramidah, ki sojih gradili po položaju zvezd. Uvedli so tudi koledar. Babilonci so predvsem opazovali luno in poznali pet planetov.
350 pr. Kr. - Aristotel je trdil, daje Zemlja okrogla.
Trdil je, dajeZemljavsredišču vesolja, menil je tudi, daZemlja miruje. Daje Zemlja okrogla, je dokazal z Luninim mrkom. Ob Luninem mrku naj bi senca padla na Zemljo, omejena s krožnico, to pa je možno le, če je Zemlja okrogla.
260 pr. Kr. - Aristah je menil, daZemlja in planeti krožijo okoli Sonca. Določi tudi razmerje med velikostjo Zemlje in Lune.
600 - Kitajci že imajo karto neba.
1054 - Kitajci so zabeležili supernovo(eksplozijo) zvezde v Biku. Danes ostanek supernove vidimo kot meglico M1.
1138-1144 - Herman je prvi znani slovenski znanstvenik. Prevajal je astronomske knjige.
1344 - V poznem srednjem veku, je nastalo veliko astronomskih ur. Prva je bila postavljena v Padovi leta 1344.
1543 - Kopernik objavi svoj heliocentrični sistem.
Kopernik velja za enega največjih astronomov vseh časov. Izračunal je obhode planetov okrog Sonca.
-	Saturn (za obhod porabi 30 let),
-	Zemlja(365 dni),
-	Jupiter (12 let),
-	Venera (9 mesecev),
-	Mars (2 leti),
-	Merkur(80 dni),
v sredini pa kraljuje Sonce.
1610 - Galilej potrdi Kopernikov nauk. Je velik fizik in znanstvenik. Razložil je pospešek in padanje teles. Predvsem je opazoval planete in lune.
1610 - Kepler odkrije zakone gibanja planetov.
Bil je zelo vztrajen, saj je potreboval zelo veliko časa, ker je opazoval skoraj vsak planet posebej. Ugotovil je, da krožnice, po katerih krožijo planeti, niso v obliki kroga, temveč elipse.
1675 - Romer izmeri hitrost svetlobe.
Raziskoval je mrkejupitrovih lun in ugotovil, da se svetloba širi s končno hitrostjo, ki jo lahko izračunamo, če poznamo razdaljo med Zemljo in Soncem.
1687 - Issac Newton je izdelal zrcalni teleskop.
Issac Nevvton je eden najslavnejših fizikov.Tudi on je izračunal, kako hitra je svetloba, in s tem tudi podprl Romerjev nauk. Odkril je, daje sončna svetloba zmes vseh barv. Nekega d ne je opazoval jabolko, kije padlo z drevesa na zemljo, s tem je dobil vprašanje: zakaj Luna ne pada na Zemljo? Ugotovil je, da tudi Luna pada, če ne, bi nadaljevala pot naravnost naprej. Ker je njena hitrost tako velika, da njen padec ravno toliko krivi njeno gibanje, da se ohranja na enaki razdalji od Zemlje. Odkril je gravitacijo Zemlje.
1781- Herschel je odkril planet Uran in leta 1846 je Le Verrier odkril še zadnji planet Neptun.
Na začetku je bil Herschel prepričan, daje to komet. Potem so za daljnogled poprijeli tudi drugi astronomi in ugotovili, daje to planet Uran.
SPREHODI PO VESOLJU
Po vseh teh odkritjih so si ljudje hoteli ogledati to neskončno vesolje. Zato so si leta 1895 omislili prvo malo raketo, leta 1926 pajeznanstvenik Robert Goddard končno izstrelil majhno raketo. Leta 1961 jez raketo, dolgo 38 m, poleteljurij Gagarin. Že takrat so vladala nasprotja med ZDA in ZSSR, ki sta se bojevali, katera bo prej prišla v vesolje.
Jurij Gagarin je obkrožil Zemljo v dveh urah. Najvišja točka potovanja je bila 327 milijonov kilometrov nad zemeljskim površjem. Med potjo je zemljanom pripovedoval o Zemlji. Gagarin je srečno prispel domov in ZSSR je že slavila zmago nad ZDA. Da bi še bolj povečali svojo slavo, so leta 1963 okoli sveta poslali Valentino Tereškovo, daje kot prva ženska 48-krat obkrožila Zemljo.
Po zmagi ZSSR so napovedali še eno bitko: kdo bo prej prišel na Luno. ZSSR so tokrat prehitele ZDA, saj so pred njimi poslale proti Luni svojo posadko. Tako so začeli v orbito pošiljati satelite in ti so jim pošiljali slike vesolja. Leta 1969 so v vesolje tako izstrelili Apollo 11, raketo s tričlansko posadko. Med njimi je bil tudi Neil Armstrong, prvi človek, kije stopil na Luno.
Znanstveniki še vedno poskušajo na planete pošiljati posadke z ljudmi in robote.
Na planete pošiljajo sonde na sončno energijo, Zemlja je obkoljena s sateliti, znanstvenikom pa še vedno ni uspelo najti živega bitja v vesolju.
Uporabljena literatura
MARIJAN PROSEN: Leksikon astronomije; Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004 JEAN-PIERRE MAURY: Newton in nebesna znamenja; Ljubljana, DZS, 1997 MILUTIN MILANKOVIČ: Kratka zgodovina astronomije; Ljubljana, 1951 TWISTCLINT: Gagarin in Armstrong; Ljubljana: Slovenska knjiga d.d.o., 1995
Lara Menegatti, Tanja Lukan
BILOJE... 13. 7. 1958
Na vroč poletni večer 10. julija so se zbrali na pobudo Cirila Gantarja »pr Rupnku«. Vgmajnoje bilo treba iti po mlaje, ker brez tega pač ne gre na poroki, še toliko manj pa na zlati obletnici poroke. Običaj pač mora biti! Ko sojih posekali, olupili in pripravili za transport, so morali samo še počakati, daste se mamajožica in ata Lojze odpravila k večerni maši. Po dobro preverjenih informacijah, da sta res oba v cerkvi, se je presenečenje lahko začelo.
Prav vse bližnje sorodstvo seje zbralo in odšli so »Na grič«. Veliko je bilo treba postoriti, a kerje bilo pridnih rok veliko, je bilo vse nared, še preden seje maša končala. Daje čas hitreje minil, pa jih je zabaval muzikant Janko Štirnsk. Tako, mlaji so bili postavljeni, tabla z napisom Bog živi zlatoporočenca pa tudi. Sedaj so vsi samo še nestrpno čakali, da Jože pripelje od maše ata in mamo. Prišla sta in že od daleč sta lahko videla, da sta v pol ure pri njuni hiši zrasli dve nenavadni smreki. Vsa začudena in nasmejana sta stopila iz avta in strmela z odprtimi očmi. Takoj sta lahko ugotovila, daje presenečenje namenjeno njima, saj v nedeljo praznujeta veliko obletnico. Mama Jožica je hotelaže ugovarjati, a ni prišla do besede. Ukazano jimaje bilo, da sedeta na klop in le poslušata besede dobrodošlice. Vsi zbrani so jima razložili, čemu služi presenečanje, nato pa se je zabava lahko začela. Ker pa noben žur ne steče brez dobre
kapljice in hrane, so si jo prinesli kars seboj. Vedeli so, da mama Jožica najbrž nima tako velikih zalog, sploh če žur traja do poznih večernih ur. Alojz in Jožica sta zaplesala kar pod mlaji in tako vsem pokazala, da se po petdesetih letih zakona še vedno dobro ujameta. Za dobro glasbo in urne noge je poskrbel Janko. Po od plesa pregretih telesih so si nekateri privoščili nočno kopanje kar v otroškem bazenu. Le kaj so si mislili Matejini in Jožetovi otroci? Vsak od nas skriva v sebi otroka i n ta otroška radoživost pač včasih privre na dan. Zabava je trajala pozno v noč, a raziti se ni bilo težko, saj so vsi vedeli, da se v nedeljo spet srečajo.
Prišla je nedelja, 13. julija, in tako smo se vsi spet zbrali v Zavratcu pri sveti maši ob 10.30. Na isti dan pred petdesetimi leti je bila prav tako nedelja, ko sta si takratjožica Kogovšek in Alojz Lazarobljubilavečno zvestobo. Vzakonu so sejima rodili štirje otroci: najstarejši Alojz, potem Olga, Mihaela in najmlajši Jože. Čeprav se nista še enkrat poročila, sta pri sveti maši sedela skupaj in župnik Bogdan je oznanil namen nedeljske maše. Kdo ve, mogoče sta si še enkrat obljubila večno zvestobo, če hočete izvedeti, vprašajte njiju. Po maši smo jima vsi čestitali in nato odšli na kosilo na Medvedje Brdo k Šinkovcu. Nedeljsko kosilo jezmotila poletna nevihta in kardobro nasje prestrašilo, ko je strela udarila v bližnjo lipo. Po kosilu je sledilo praznovanje na Griču, pri atu in mami doma. Moram reči, da se nasje zbralo kar lepo število, saj so prišli tudi bližnji sosedje in vsi spremljevalci starejših vnukinj in vnukov. Mlajši smo se zabavali z igranjem
športnih igric in igre človek nejezi se, starejši pa so si imeli veliko povedati, tako da smeha in veselja ni zmanjkalo. Kot se za vsako tako obletnico spodobi, sta ata in mama dobila tudi veliko torto, ki jo je spekla Mateja, in skupaj zarezala vanjo. Tokrat smo se poslovili nekoliko prej, saj je bil naslednji dan za marsikoga navaden delovni dan.
Za konec pajima lahko le še zaželimo veliko skupnih, zdravih let življenja in čestitke ob zlati obletnici poroke.
Tina Gantar
KLIC V SILI - 112
Nesreča nikoli ne počiva in to sem doživela tudi jaz, nekaj let nazaj, ravno na moj rojstni dan.
V mesecu maju smo kotvsakvečerimeli šmarnice. Karnaenkrat pa smo opazili, kako so gasilski avtomobili drveli sem ter tja. Šmarnice smo na hitro zaključili, nato pa vsi po vrsti prestrašeni pohiteli proti kraju dogajanja, v zaselek Potok. Tam smo videli gasilce iz Zavratca in Medvedjega Brda, ki so nemočno gasili travniški požar. S požarnimi metlami so poskušali požar pogasiti. Približeval se je gozdu, nastal pa je zaradi kurjenja vejevja in močnega vetra. Ker požara niso mogli pogasiti z metlami, vgasilskih vozilih pajim ježe primanjkovalo vode, so bili primorani, da so napeljali cevi do prvega hidranta, kije bil od požara oddaljen 400 metrov. Za to je bilo treba porabiti skoraj vse tlačne cevi iz obeh društev.
Ko so gasilci videli, da so prišli do dovolj vode, so si oddahnili, saj so vedeli, da bodo tako laže pogasili požar, ki je že silil v krošnje smrek. Tuje bilo treba požar čim prej zaustaviti, da se
ne bi razširil dalje vgozd.
Ker je bila akcija sprožena tudi prek obveščevalnega centra 112, so prišli na ogled policisti, kajti o vsaki akciji je obveščena tudi policijska postaja.
Otroci smo prestrašeni in nemočno gledali, kako so se vgasilskih oblačilih v hudi vročini, ki jo je oddajal ogenj, borili s požarom. Lastnik je imel srečo v nesreči, da takrat še ni bilo prepovedi kurjenja ognja v naravi, ker bi bil v nasprotnem primeru lahko kaznovan.
Ogenj je počasi ugašal, čepravje bilo ob sunkih vetra še treba gasiti manjša žarišča. Ker se veter ni umiril in je bila možnost ponovnega požara, so gasilci organizirali nočno stražo na požarišču.
Nam otrokom pa je bilo zanimivo opazovati požara, obenem pa tudi poučno, da se ob neprimernem vremenu ne smemo igrati z ognjem.
Takrat smo se nekateri tudi odločili, da stopimo med gasilce. Tako bomo lahko sodelovali pri gasilskih akcijah in pomagali ljudem, ko bodo pomoč najbolj potrebovali.
Metka Lazar, 8. a
PROSTI ČAS
SODUKU
V spomin Francetu Prešernu, rojenemu 3. decembra pred dvestoosmimi leti.
ZGUBLJENA VERA
Evgen Gantar
Iz pesniške zbirke Iz vrča kaplje.
Nebeško sijejo oči, ko so sijale prejšnje dni.
Rudeče lica zorno še cvetejo, ko so prčd cvetle.
Se usta smejejo ko pred, sladkost ni manjši ‘z njih besed.
Otemnil ni ga časa beg, nič manj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, rokč, nogč so, kakršne so prčd bilč.
Lepota, ljubeznivost vsa je, kakršnaje pred bila.
Al včrvatvtebe moč mi ni, kakor sem včrval prejšnje dni.
Le svčta, čista glorija, ki vera dajo, je prešla.
En sam pogled je vzel jo preč, nazaj ne boje nikdar več.
Ak bi živela včkomej,
kar si mi b’la, ne boš naprej.
Srce je moje bilo oltar,
prčd bogstvo ti, zdaj - lepa stvar.
Utihniloje notranje bučanje in od valov razdejana ladja zaplulaje vtišino prihajajoče nevihte. Ljudje bi radi zadnje veselje utopili v čašah razočaranj. Edini prijatelj je odvrgel zarjavelo sidro v tuj vodnjak in mirnih korakov odšel neznano kam.
Zakaj mi ne bi povedal resnice?
Obsojaš solzo, a ne veš, zakaj je na licu.
Obsojaš nasmeh, ko praviš, da sem žalost utopil v strasti nove ljubezni, v kozarcih izhlapelega pelina. Postajava tujca praznih pogledov, brez iskrenih nasmehov. Sedaj si lahko samo še laževa z narejenim nasmeškom.
Razbrzdano
veselje,
brezčutna
radost!
Ječanje
nemih,
godrnjanje.
V obzorje neba modrih razdalj se zazrem in onemim.
Zgodaj
sejasni.
Prihaja dan, čas se obrača!
Kaj zdaj?
Kam sedaj?
Zaklenil bom hišo in pojdem prihajajočim vetrovom jesenskih dni naproti.
Olga Vehar
LETNI ČASI
Sonce vedno topleje sije, žari, vse poganja, brsti, zeleni, spomlad vdeželo hiti.
O, pomlad, kako si lepa, ko vsa zemlja s cvetjem je odeta.
Čas hiti, pomlad se poslavlja, toplo poletje prihaja, otroci se počitnic veselijo, turisti na morje hitijo.
Kmetič za živino skrbi, zato travo pokosi, da pozimi lačna ne bo in dosti mleka bo.
Jesen predraga sadove deli, veseli ljudje so vsi, ves trud poplačan je zdaj, ker v lonec bo dati kaj.
Okrog hiše burja piska, mraz vedno huje pritiska, pred vrati mrzla zima je, če nam po volji je ali ne.
Zdaj je čas za koline, smučarji pokažejo svoje vrline. To še veselo in lepo bo, saj prihaja božič in novo leto.
Pa srečno!
Olga Vehar (ponarodela)
MOŽEM ZA DESETI MAREC NJIHOV PRAZNIK
Le vkup zdaj mučeniki vsi, svoj dan slavite vi.
Deseti marec vaš je dan, naj bo dostojno praznovan.
Zdaj vsak si naj olajša vest in tragično pove svojo povest, kako na limance je šel, ko slepo ženskam je verjel.
Janez Gantar
BREZ VEZE!
Brez veze je garat,
brez veze gaje srat,
brez veze je mamilajemat,
brez veze je pijančevat,
brez veze je lepa dekleta osvajat,
brez veze je cigarete v zrak metat.
Skratka, pridemo do zaključka, vse je brez veze.
ŽIVLJENJE
O, življenje je ena muka, če ga ne obvladaš, te zasuka.
Zato korajžno živet, da gremo čisti na oni svet.
Tam nas čakajo: Bog, Jezus, Marija, da nas sprejmejo v toplem objemu kakor ljubeča mama.
Kako je bilo prej vse lepo, prosto, svetlo in nič hudo, a ko si izrekel svoj »da«, je pokazala, kaj vse zna.
Zdaj zate nima časa, za evre vsak dan vpraša, a ko plača vsa skopni, kdo je kriv? Seveda ti!
Če pazarohniš, se zjoče in mulo pase kot otroče, orožje dobro so solze, tu popustite vsi možje.
<mSKm&l
Če hočeš, da bo v hiši mir, navadi njenih se manir, svobodo si zapravil zlato in prišel ženi za copato.
Le edino to vas tolaži in vas rešuje v blamaži, da kozarček srknete ga skrivaj, če le nanese tak slučaj.
Zato pa danes na vaš dan vse skrbi na stran, do vrha kozarce nalijte, na zdravje mučenikov izpijte. Na zd ravje!
SLOVENSKA MESTA
PESMICE
LEPO SINJEJE NEBO OGENJ NAD TEBOJ ŽARI ZVONEC POJECINCIN DRIN DRIN LEPO SINJEJE NEBO OGNJENI SO OBLAKI IN OD SONCA OŽARJENI PTICE POJEJO IN ČIVKAJO D REVES A Tl H O ŽVRGO LE
GAJA
JUTRO
TIHA IN MEGLENAJE POKRAJINA,
SVIT SE ŽE BLIŽA,
PTIČKI SE PREBUJAJO,
OBLAKI MIRNO POTUJEJO PO NEBU. JESEN SEJ E ZAČELA,
VESELO VZKLIKNE NINA,
KO POGLEDA SKOZI KUHINJSKO OKNO. MEGLA ZAČNE IZGINJATI IN SONCE POSIJE IN DAN SE PRIČNE.
GAJA

PONI
PONI HODI PO GOZDU IN NABIRA LISTE RAZLIČNIH BARV IN PLODOVE DREVES IN POSLUŠA PTIČJE PETJE,
KO KOSTANJ E NABIRAT H ITI.
MARUŠA
Karmen
Gre kdo z mano v Novo mesto, da mu kupim presto?
Kdo gre z mano na Bled
po najslajši med
pa še po kremšnito
za mamico, kije ravno spekla pito?
Nato pa švignemo v Celje
po veselje.
Sedaj pa poldne zvoni.
Hitro gremo v Leskovico po pleskavico.
Nato še v Zavratec, kjerte čaka hudi padec.
Na koncu dneva zazvoni v Metliko, kjerje vse veliko.
UGANKE
Marcel:
MAMI, KAJ PADA?
BELOJE, ZUNAJ PA MRAZ VLADA.
Mitja:
V HIŠI STOJI,
POD NJO SO DARILA. KAJ SE V NJI H DOBI?
Robi:
ČEZ DAN IN PONOČI PADA, MAMA IMA RADA.
Larisa:
V NJEJ SO RIBE TRI,
KO PRIDE ZIMA, VSE ZALESENI.
Maruša:
JEV BELI OBLEKI IN V NEBO ZLETI, OTROKOM PA SREČO ŽELI.
Maša:
PRIHAJAZNEBA, PALICA SVETA. DARILA IMA.
Gaja:
VSA LEDENA IN PREMRZLA Z ŽLEBA VISI IN VSONCU ZIMSKEM SE ISKRI.
Aljaž:
NE BELA NE ČRNA, BREZ TRUPLA, BREZ GLAVE PO SVETU POTUJE.
ŠOLA PISANA
ŠKRATEK
HIŠA JE PONOČI VZLETELA IN ZJUTRAJ JE MITJA ŠEL POGLEDAT NA BALKON, KJE SMO. HIŠICAJE REKLA: »ZDAJ SMO NA PLAŽI.« NATOJE PRIPLAVALA NAZAJ DOMOV, KER JI NI BILO VŠEČ, KERJE PADAL DEŽ.
PRISTALAJE NA TRAVNIKU, KJER SO BILA DREVESA, TRAVA IN ROŽICE IN LEP SONČEN DAN. MITJA, ROBI, GAJA SO BILI V HIŠI. KOJE PRIŠELVEČER,JE HIŠA VZLETELA NAZAJ V MESTO, KJER J E BI A DOMA. TA ČAS SMO NOTER SPALI, ZJUTRAJ SMO SE VESELILI, KER SMO PRIŠLI NAZAJ.
MITJA, ROBI, ANJA
NEKOČJEŽIVELŠKRATEK, KI J E ŠEL EN KRAT VEN IN POTEM JE ZAČELO DEŽEVATI. ŠELJE V HIŠO - PLUTOVEC, POTEM J E UGOTOVI L, DAJ E BO AN. BOLE A GAJ E G AVA, DOBIL JE VROČINO. ŠELJE KZDRAVNIKU INTA MUJE REKEL, DA MORA BITI VSAK DAN NOTER. REKELJE, DA IMA GRIPO, NAJ PIJE VSAK DAN ČAJ IN LIMONO. IN RES. ŠKRATJE POSKUSIL, DVATEDNAJE BIL V POSTELJI, PETNAJSTKRAT JESPILČAJ IN JE BI L ŽE ZDRAV.
MARCEL
LETEČA HIŠA
NEKOČ SEM ŽIVELA V SIVEM MESTU. BILO JE DOLGOČASNO IN SIVO. NEKE NOČI PASEM ODLETEA. LETEA SEM, LETEA, ZJUTRAJ PA SEM PRISTAA NA LEPI JASI, POLNI ROŽ, DREVES, GRMOVJA IN CVETLIC. POTEM, KO SEM REKLA, DA BOMO OSTALI TUKAJ, JE OČI NEBOTIČNIK REKEL:« NE MOREMO OSTATI TUKAJ, KERJE PRENEVARNO.« BI A SEM ZELO UŽALJENA. POLETELI SMO NAZAJ. POTEM SEM BI A SPET V SIVEM MESTU. BILOJEŠE BOLJ GRDO KOT PREJ IN MAMA HIŠAJE REKA: »AHKO GREMO NAZAJ, SAJ J E S IVO M ESTO Š E BO LJ U MAZAN O.« POLETELI SMO NAZAJ NAJASO, KJER SMO BILI PREJ. TAKO SEM BI ASREČNA, DA BI NAJRAJE BI A ZA VSE ČASE TU KAJ.
LARISA IN MARUŠA
MITJA JE BRUHAL
JAZ IN TADEJ SVA SKUPAJ SPA A IN SEM ŠEL NA STRAN IŠČE BRUHAT. POKLICAL SEM MAMI. TAKRATJE PA TELEFON ZAZVONIL OB ŠESTIH IN JE MAMI MORAA ITI V HLEV. VIDEA MEJE, KOJEŠA PO OBLEKE, IN ME VPRAŠA A, ČE SEM BOAN. REKELSEM, DAJA.
KO JE PRIŠLA IZ HLEVA, JE PRIPRAVILA SLADKOR IN LIMONO. KO SO SE DRUGI ZBUDILI, JE MAMI REKA, DA MORAM LEŽAT. SKUHAAJE ČAJ IN REKA, DAŠE BOM POZDRAVIL. KM ALU J E BILO BOLJŠE.
MITJA
V ŽPL!
Šsjžitj!
■(•MU
■rcr;;T
£
L-
5NEl-W| '■

fCT/lMBHISLUftnk'
-
MO 7 , / F. tWF EMI MOŽJE.
...lm..m . Jt $.
Milkini
j SD.ft 17/11 RILI IN Sl fflčti KONCP.ftt T
335EEE JN DELAJO /.y5E.JCAR Jifl
U/CITF1 O.....	/
-m. 1ER 5D IMF........%
/ PftlEM. &0 ..SR = -Vl\ KL .

SVINJA S SKRINJAMI
Nekoč sem razmišljala, kako bi odšla na sprehod. Vedela sem, da se lahko splazim k mami, ampak rekla mi je, da bo uspavala Ano. Rekla sem si, odšla bom k njej, in to sem tudi storila. Mama mi je rekla: Lahko greš, Monika, ampak pazi se svinj s skrinjami. Res sem odšla. In naposled srečala svinjo. Rekla mi je: V tej skrinji je na tisoče zlatnikov in če greš z menoj, ti pokažem, koliko te šare imam še doma. Ubogala sem jo in odšla z njo in dobila nešteto zlatnikov. Pomagala mi je odnesti domov te zlatnike. In od takrat smo bile z mamo Saro bogate.
Pisateljica Gaja Kuščer
SMEŠNA ZGODBA
ENKRAT JE PRIŠEL BACIL, KI JE PRINAŠAL BOLEZEN ANGINO. PRIŠELJE DO GNEZDA IN POTEM J E POSKUŠAL ITI NOTER, AMPAK NI MOGEL. ŠELJE POKLICAT ČAROBNI KAMEN, KI JE SKAKAL V RIBNIK. BACILJE VPRAŠAL, ČE GRE LAHKO ON V GNEZDO. PA NI ŠLO.
ČAROBNI KAMEN IN BACILSTAŠLA PO LONEC, KIJESPAL NA TRAVNIKU. HOTELA STA GA ZBUDITI. AMPAK NISTA GA MOGLA. MALO STA GA BRCNILA IN POTEM JE VSTAL. JE REKEL: »KAJ ME PA RABITASPET?« IN STA REKLA, DAJE PTIČJEGNEZDOVGOZDU.POTEMJE REKEL LONEC, DAJE PREVELI K ZA V GNEZDO, IN SO ŠLI PO BLAZINO. NAŠLI SO JO NA CESTI, KERJOJE EN VRGEL STRAN. BACILJE REKEL, DA IMAJO GNEZDO IN NE VEDO, OD KOGAJE. POTEM J E PRIŠEL ŠE LONEC IN NI VEDEL, KAKO BI ŠEL NOTER. BLAZINA PAJE VEDELA, DAJE GNEZDO OD PTIČKE. PREDLAGALI SO, DA NAREDIJO STOLP. LONEC JE BIL SPODAJ, NATO ČAROBNI KAMEN, BLAZINA PA NA BACILU. PRIKOBACALOJE PISMO, KER NISO BILI DOSTI VISOKI, IN ŠLOJE ČISTO NA VRH. GNEZDO SO DALI NA VEJO. VSI SO REKLI: »ADIJO!«
MARCEL
TE L I ČtK
JEZA
ŽALOST
Jeza je čudnagospa, nihče je prav rad ne ima. Če pa kdaj pride na obisk, jevhiši pisk.
Otroci zato se bojijo, daje v dom ne dobijo.
Če mama bo na dopust odšla, lahko jeza bo pri nas doma. zato bomo vsi pridni bili, da jeza nas v roke ne dobi.
Aljaž
Žalost je jok, ki ga spremlja stok, otožnost nas objame in veselje nam vzame. Lijejo mi solze, ko vidim, da Lojze bika molze.
In ko vidim ljubezen, me objame bolezen, imam takšne bolečine in upam, da me hitro mine.
Andraž
VESELJE
Ko veselje me zapelje, me lahko tudi sreča, če je goreča.
Spravi iz zadreg
in me spravi vglasen smeh.
Če pa želite izvedeti, kje veselje je doma, vam povem, da tam, kjer ni solza.
MA/ES SPft /VAW£*
Vrzoč i£yVL.,.;^QDl .Ib
GC) 2i)Ul/______MAC
/VFri<4 DA GA MP4P M 'V \/Al7/VJr s£aa L \	\ \ VUs J Jt--
Mism BEm ^.i um
V tl ZAL 5LA0cif/>_\
&A /VAFVte cPt •
č<C>
J
.. Čič
Karmen
NEČQČ LMELA VKOČfMo.č)®
ME JE STRaS No BOLE L / E Lo
SEM kasualAmerila si VKOČIIVO PILA se a/ TorEL GAJ z LIMONO l(/ me DoM-MALL*
JE 151L O MAL O SMtMF »V 5U 6eM
k. ZPRA/NIKU.ZDRAVNIK rtl JF
Rt KLIJ, DA 'MAVI ^A/ETb £|RLo
Pal hi je zdravilo in sem qa
rada jldla SAJ BI SE Pozdravila. IV Lo ZDRAVILA SE H
5E IM IAMKo CINE '/ v ŠOL o
Eisatalisa
RIARVSA Rt j L
PEČEMO
RAZVEDRILO IN PROSTI CAS
TROJNI TORTNI UŽITEK
OKTOBERFEST 2008
SESTAVINE
Za biskvit:
-	6 beljakov
-15 dag sladkorja
-	2 žlici moke
-	pest mletih orehov
-	3 žlice drobtin
-1 pecilni prašek
za nadev:
-	6 rumenjakov
-10 dag sladkorja
-	2 vanilin pudinga -1 liter mleka
-	25 dag margarine
-	5 do 10 dag čokolade v prahu
-	okoli 20 dag balkan piškotov
-	0,5 litra sladke smetane
Beljake in sladkorstepemo, da dobimo trd sneg. Dodamo mu pecilni prašek, drobtine, mlete orehe in moko. Pekač namastimo in po njem enakomerno razporedimo pripravljeno zmes za biskvit. Pečemo 15 minut v pečici, ki smo jo ogreli na 180°C.
Med peko biskvita začnemo pripravljati nadev. Stepemo rumenjake in sladkor, dodamo 6 žlic mleka (od litra) in dve vrečki vanilijevega pudinga in dobro zmešamo, da dobimo gladko zmes. Zamešamo jo v literzavretega mleka in kuhamo okoli 2 minuti. Ves čas mešamo. Ko je nadev kuhan, posodo z njim postavimo v hladno vodo, spet ga ves čas mešamo, da se ne naredi skorja. V napol ohlajen nadev dodamo margarino in mešamo, da se stopi in dobimo gladko zmes.
S polovico tako pripravljenega nadeva premažemo napol ohlajen biskvit. Nadev nato prekrijemo z balkan piškoti. Te premažemo z drugo polovico nadeva, ki smo mu primešali čokolado v prahu. Počakamo, da se malo ohladi, nato pa na nadev nanesemo še stepeno sladko smetano, po njej pa potresemo čokolado v prahu.
Torto pustimo stati nekaj urali čez noč, da se biskvit, piškoti in nadev dobro vpijejo in sprimejo, nato jo razrežemo in ponudimo.
Letos je v kavernah v Zavratcu potekal tradicionalni pivski praznik, že četrti Oktoberfest po vrsti. Potekal je od 24. do 26. oktobra 2008. Ob obilici dobrega piva in še boljših pleskavic lahko veste, da zabavi ni bilo konca. V soboto je bil glasbeni večer, na katerem so nastopili trije bandi: za ogrevanje je poskrbela rovtarska skupina PAPALUKAS, ozračje so dodobra segreli domači KYRU, za totalen žur pa je poskrbela skupina ADIJO KULTURA. Zabava seje tako zavlekla še dolgo v noč, za nekatere še tudi v dopoldanske ure nedelje.
Za konec naj povem, da pripravljamo še nekaj koncertov, tako dav kavernah ne bo dolgčas. Naslednje leto se pa vidimo na Oktoberfestu 2009.
Kyru
Urban Kogovšek - Cicibril
DOBERTEK!
Mateja Lazar

RAZVEDRILO IN PROSTI ČAS
ALI VESTE?
Kakšen motor ima obeležje križiča na Logu? A dela?
Zaradi nekaterih meglenih dni letošnjejeseni seje sestal zavraški meteorološki svet in ugotavljal, kakšnega tipa megle srečujemo letošnjo jesen. Mnenja so bila različna, od radiacijske do frontalne megle. Na koncu pa so veleumni možje prišli do sklepa, daje meglažirovska.
Oktoberfest v kavernah je uspel. Z zanimivim programom so organizatorji dosegli, da se nekateri z bojaznijo, da ne bi kaj zamudili, sploh niso upali domov.
Ekipa Kulturnega društva Zavratecje na zabavnem oglarskem tekmovanju v Idrijskih Krnicah končno zmagala. Zmago sta Zavratcu sestavila Simon Vehar in Urban Kogovšek team.
Daje skupina oglarjev uspešno prestala poplavni valjakopnika. Kljub močnemu nalivu je oglarjem uspelo kopo primerno zaščititi, da ni ugasnila in pridelava oglja ni ogrožena. Oglarska kočaje zgrajena na primerni oddaljenosti od potoka, tako da evakuacija oglarjev ni bila potrebna. Odneslo je le nekaj kozorogov, ki so se hladili v vodah Jakopnika. Kljub takojšnji intervenciji in iskanju pogrešanih so našli le nekaj osamljenih primerkov v zajezenih tolmunih več sto metrov navzdol po strugi.
Po dolgih letih je Mc'lauž končno obiskal gasilski dom v Zavratcu. Kerseje pred našim srečanjem ustavil tudi vŽireh, so zavraški ljubitelji narečij takoj spoznali, da seje nažirovskem koncu Mc'lauž tokrat predolgo zadržal. Knjižna slovenščina mu je delala velike težave. Iz nebeških knjigje bral samo žirovsko.
Da se po Smuk odpira bob sezona. Trenutno sicer še ni povsem enakomerno poledenela proga, kaže pa dobro.
Kako je možno, da človek doma nima mobitel signala, če živi metervišje kotje postavljen oddajnik?! Resno?
Pozor, pozor, izgubil seje pes s španskim temperamentom. Odziva se na ime Macho. Pošteno najditeljico naprošamo, da ga vrne lastniku.
DaTačko in Bella nista več skupaj? Zavoljo ljubčkovih betežnih tačk seje Bella, emancipirana psica, večkrat sama odpravila proti Zavratcu. Sedaj je ni na spregled iz brloga že doberteden, premamil je ni niti običajni izhod med vikendom. Novica je še pod drobnogledom, ni še razjasnjeno, ali so razmere pogojene tudi s kvalitetnejšim polpenzionom na eni oziroma drugi strani ali neugodnimi vremenskimi razmerami za pasjo zvezo na daljavo.
Po zavraških kmetijah se v zadnjih tednih zopet obuja prastari običaj s področja kulinarike. Torej, dragi bralci, koline zbiramo in pečemo v uredništvu Oglarja vsako sredo po osmi uri zvečer. Pogrinjek zagotovljen!
DESI DERATA
Iz katedrale sv. Pavla - Baltimore A. d. 1692
Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini.
Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi, svojo resnico pripoveduj mimo in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevrednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo.
Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za tvojo dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen ali ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen,saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri poslih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar.
A zato nikar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj.
Bodi, kar si.
Bodi svoj. In nikar ne igraj ljubezni.
Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne -vse v vesolju poteka natančno tako, kotje prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako siga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Klub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit.
Bodi pozoren. Bodi srečen.
SREČNO 2009!
OBČINA IDRIJA
oolKD
JAVNI SKLAD ZA KULTURNE DEJAVNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE
IZPOSTAVA IDRIJA
ZALOZBA BOGATAJ
ABC MERKUR d.o.o. Idrija telefon: 05 377 37 47,05 372 22 80
Fotografija: Robert Rijavec
			
hj^j		'$?''s1rvKk	^ .# ».	•»■	
			®jn
	EffS#^	■rirjS	■g®*)
	MF»^	. J	
fcjjf‘			P«® . .-> • • tv •/ j