SALEZIJANSKI VESTNIK 2 Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska marec-april 2007 dvomesečnik letnik LXXX | skupna številka 546 | www.donbosko.s VSEBINA 4 v sREDišču MLADI Podnebne spremembe Janez vodičar 10 NAS POGOvOR 12 oče in učitelj 16 18 s poti 20 naiin otrok Dr. Anton Jamnik ljubljanski pomožni škof Vsakdo je svoje sreče kovač Pascual Chávez Ml A D I N S K A STRAN Otrok-da ali ne? V Angoli imam prijatelja Karmen Jenič Gospod daje in jemlje življenje Elizabeta in Danijel 31 NAŠI VZORI-MOŽ, KI JE SANJAL Sanje o treh zankah EVANGELIJ življenja Cerkev ve, da ima ta evangelij življenja, ki ji ga je zaupal Gospod, globok in prepričevalen odmev v srcu vsakega vernega, pa tudi nevernega človeka, kajti ta evangelij, ki neskončno presega vsa človekova pričakovanja, mu hkrati na presenetljiv način ustreza. Čeprav živi sredi težav in negotovosti, lahko vsak človek, ki je iskreno odprt za resnico in za dobro, z lučjo razuma in ne brez notranjega vpliva milosti pride do tega, da v naravnem zakonu, vpisanem v srce, spozna sveto vrednoto človeškega življenja od prvega začetka do njegovega konca, in da potrdi pravico vsakega človeškega bitja do tega, da drugi v najvišji meri spoštujejo to njegovo prvenstveno dobro. Na priznavanju te pravice temelji človeško sožitje in sama politična skupnost. To pravico morajo na poseben način braniti in pospeševati tisti, ki verujejo v Kristusa, zavedajoč se čudovite resnice, ki jo omenja 2. vatikanski cerkveni zbor: »Božji Sin se je s svojim učlovečenjem na nek način združil z vsakim človekom«. V tem dogodku se namreč razodeva človeštvu ne samo brezmejna ljubezen do Boga, ki »je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina«, ampak tudi brezmejna vrednost vsake človeške osebe. Ko Cerkev vztrajno raziskuje skrivnost odrešenja, dojema to vrednost z vedno novim strmenjem in se čuti poklicano, da oznanja ljudem vseh časov ta »evangelij«, vir nepremagljivega upanja in resničnega veselja za vsako zgodovinsko dobo. Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij. Janez Pavel II., Okrožnica Evangelij življenja, Družina 1995, CD 60. UVODNIK IM SALEZiJANSKi VESTNiK dvomesečnik Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska Številka 2 | skupna številka 546 Leto 2007 | letnik 80 ISSN 0353-0477 UREDNIK mag. Marjan Lamovšek UREJA UREDNIŠKI ODBOR mag. Janez Potočnik, Ivan Turk, s. Marija Žibert, Janez Krnc, mag. Marko Košnik LEKTORIRANJE Jerneja Kovšca GRAFIČNA ZASNOVA Toni Anžlovar & MM RAČUNALNIŠKI PRELOM Marko Suhoveršnik DISTRIBUCIJA IN STIKI mag. Janez Potočnik IZDAJATELJ Salezijanski inšpektorat v Ljubljani ZALOŽBA Salve d.o.o. Ljubljana TISK Tiskarna Schwarz, Ljubljana ^jves^ Salezijanski vestnik je 1.1877 ustanovil sv. Janez Bosko, v slovenskem jeziku je začel izhajati l. 1904. Danes izhaja v 56 narodnih izdajah, v 29 jezikih in v 135 državah. Darove za vzdrževanje Salezijanskega vestnika in za druge namene lahko nakažete na račun, vpišete namen plačila ter nas obvestite o namenu nakazila. Salezijanci | Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana SI56 2420 0900 4141 717 sklic 00 06 NASLOV UREDNIŠTVA Salezijanski vestnik Rakovniška 6 1000 Ljubljana telefon: 01/42.73.028 e-pošta: vestnik@salve.si splet: www.donbosko.si »lačen sem! ŽEJEN « dr. ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, inšpektor Salezijanski misijonar Gusti Horvat iz afriškega Burundija nam 11. februarja piše o tamkajšnji lakoti. »Vedno je okrog božiča pomanjkanje, ker po božiču je nova žetev in pobiranje pridelkov: fižola, ki je tu glavna hrana, koruze, graha in sladkega krompirja. Letos pa teh pridelkov ni bilo. V jeseni dolgo ni bilo dežja, zdaj pa je spet padal v nalivih. Po božiču je nastala lakota. Ljudje niso nič pridelali. Zdaj ne slišiš nič drugega kot besede: Lačen sem. Pomagamo, kolikor moremo .. .Včeraj je prišla neka žena in prosila, tudi nekaj otrok se je nabralo. Med njimi je bil otrok, star okrog petih let. Kako je gledal z velikimi očmi, če bo on tudi dobil. Pa sem ga vprašal, če ima rad koruzo. Samo pokimal je. Dejal sem mu, naj se usede pred vrata, da jo bodo spekli, in naj počaka. Začelo je deževati, nekaj jih je pobegnilo domov, drugi so pa čakali, tudi ta otrok se ni umaknil. Verjel je: Patri mi je rekel, da počakam. Dekle je prineslo koruzo in delilo, otrok je dobil in jaz tudi. To je škripalo pod zobmi in vsepovsod. Pa vprašam otroka, če je dobra koruza. Mlel jo je na brzino in samo prikimal in gledal z velikimi očmi. Šel sem v sobo in čez nekaj minut sem spet pogledal ven in kaj: otrok je že pohrustal koruzo in zaspal ob zidu. Dež ga ni motil. Ta dan še ni jedel najbrž kaj poštenega in zdaj je pospravil koruzni storž ter se predal sanjam, da bo bolje.« Drage bralke in bralci Salezijanskega vestnika! Napisal bi vam lahko toliko zanimivih stvari: o lepih slavjih ob prazniku svetega Janeza Boska. Sotrudnica Angela Knap, zadovoljna in vesela, mi s tresočo roko takole piše v svojem zadnjem pismu: »Sv. Janeza Boska prosim, da me uči živeti, moliti in trpeti ...« Zdaj je že srečna v njegovi nebeški družbi. Zanimivi bi bili spomini na srednjo versko šolo v Želimljem, s katero smo začeli pred štiridesetimi leti (1967) in iz katere je izšlo toliko duhovnih poklicev. Dr. Bogdan Kolar jo je predstavil v priložnostni knjigi, za katero se zahvaljuje duhovnik celjske škofije takole: »Posebno se bom danes pri sveti maši spomnil vseh tistih, ki so mi prav pri vas omogočili, da sem z Božjo pomočjo in vašim velikim prispevkom lahko postal to, kar sem . Dobremu Bogu, sv. Janezu Bosku in vsem voditeljem takratne in sedanje Družbe sem globoko hvaležen za vse.« Rad bi vam pisal o 21. inšpektorialnem zboru, ki ga bomo salezij anci obhaj ali meseca marca v Veržeju ... A najbolj nas v tem času vse povezuje in nagovarja postni čas in vzklik iz misijonarjevega pisma: »Lačen sem!« Don Boskov program: »Daj mi duše, drugo vzemi,« ki je tudi geslo našega inšpektorialnega zbora, pa nosi v sebi odmev Jezusovih besed, ki jih je izrekel na križu. »Lačen sem! Žejen sem!« je pravzaprav Jezusov krik, ki ga danes vzklika toliko naših bratov in sester in nas vabi k delom ljubezni. Je tudi klic, da bi vsak od nas poživil žejo po (od)rešitvi sebe in bližnjega: Se zmoreš zaradi dušnega in telesnega zdravja odpovedati kakšni malenkosti? Kakšni zasvojenosti s samim seboj, z bližnjim, z alkoholom ali drugo omamo? Kdor bo slišal ta Jezusov klic, se bo naučil z njim deliti njegovo trpljenje. A glej čudo! Deležen bo tudi njegove radosti, saj bo le tako ohranjal svoje življenje za večno. To velikonočno veselje vam vsem želi SALEZiJANSKi VESTNiK | MAREC—APRIL 2007 3 v SREDiSCU MLADI Podnebne spremembe BESEDILO: JANEZ VODiČAR; FOTO: GREGA VALiČ Ob lepem sončnem dnevu res ne gre premišljevati o podnebnih spremembah. Še posebej, ker je pomladno sonce tako nekaj prijetnega in potrebnega. Pa vendar, ne gre za modno muho, tudi kristjani smo dolžni kaj storiti, da bodo naši otroci imeli še dovolj užitne vode in primernega zraka. Vedno topleje je, vedno več naravnih nesreč povezanih z vremenom, ponekod suša drugod neobičajne količine dežja. Stoletna pratika ne drži več. Človek je s svojo razsipnostjo prehitel samega sebe. Modrost rodov počasi bledi in niti vremenski svetniki nimajo več moči. Skratka, Zemlja potrebuje »antibiotike«. Pravzaprav jih potrebujemo mi, njeni prebivalci, ki smo s svojim ravnanjem dvignili njeno temperaturo. Res lahko pričakujemo, da se bo prebudil obrambni mehanizem, ki ga nosi v sebi Božje stvarstvo. Upravičeno pa se moramo vprašati, če ne bo kot tujek izločeno človeštvo z vsem svojim razvajenim življenjem. O tem lahko veliko beremo, slišimo, gledamo in z malo pripravljenosti tudi veliko storimo. K sreči obstajajo mnogi, ki na tem področju veliko tudi delajo. Marsikaj se spreminja na boljše in črne napovedi se, vsaj upajmo, ne bodo uresničile in bodo ostale le primerne zgo dbeza filme katastrof. Odgovornost odraslih v boju za ohranitev naravnega ravnotežja se še posebej razvname ob pogledu na otroke, mladino. Saj ne moremo pustiti tako usmrajenega in zapackanega planeta prihodnjim rodovom, pogosto pravimo. Res je, čut odgovornosti in skrbi nas najbolj priganja k temu, da kaj storimo. Morda smo le preveč gluhi in slepi. Dovolj je že, da gremo v bližino kakšne šole in hitro bomo to doumeli. Mladi, celo otroci, ne zmorejo drugega kot: kako je bedno to življenje in kaj si lahko tisti dan še privoščijo. Njihovi pogovori so težko razumljivi, saj je vsaka druga beseda kletvica ali vsaj popačenka, ki tako in tako nič ne pomeni. Če že kaj povedo, je to povezano z 'žurko', ki bo ublažila to neznosnost bivanja. Vsega so krivi 'ta stari' in njihovo 'zateženo' življenje. Sem ter tja jih prevzame kakšen nov 'komad' ali kaj podobnega. Da ne govorimo o pijači, drogi in norenju z avtomobili. Ni treba biti prerok, ampak lahko mirno zaključimo, da si naši mladi ne delajo velike skrbi o svoji prihodnosti, celo si je kaj preveč ne želijo, če vzamemo zares njihove grafite, razsejane po pročeljih. Ne gre tudi tu za onesnaženo okolje? Okolje, ki so ga naši otroci prejeli, ki ga užijejo vsak dan znova, a o tem duhovnem onesnaževanju slišimo bolj malo. Če že kdo govori, je takoj starokopiten, zagrenjen moralist in samo teži. Upajmo, da nam bo uspelo ohraniti pitno vodo in zdrav zrak, vprašanje pa je, če bo še kdo hotel z veseljem in optimizmom dihati in piti. Spet se lahko izgovarjamo na to, da so mladi bili vedno taki, da bodo z leti prišli k pameti, a kaj ko zopet dejstva govorijo svoje. Predvsem se je včasih jasno vedelo, kaj je zaželeno vedenje, kaj so prave vrednote in celotna družba je stala za njimi. Mladi morajo iskati po svoje, se osamosvojiti, če le imajo izoblikovano voljo in privzgojene vrline, da to storijo, ter jasne orientacijske točke. V brezvoljnosti in brez privzgojenih veščin, ki so potrebne, da človek kaj doseže, bodo kaj malo hvaležni, da smo jim ohranili Božje stvarstvo in jim ga zaupali v varstvo za naslednje rodove. Kot pri zraku in vodi je treba tudi tu začeti pri sebi. Le tako bo naša mladina imela duhovno okolje, kjer bo hotela živeti svojo, od Boga dano, svobodo. I 4 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK zgodilo se je Zimsko veselje na Bijelasici v Črni gori Letno srečanje animatorjev pri HMP na Rakovniku PODGORICA ZIMSKI ORATORIJ_ Zimski oratorij, izlet, smučanje na Bijelasici ter film Ledena doba so tri stvari, ki so mladim iz Podgorice polepšale dolge in dostikrat dolgočasne zimske počitnice. Poleg tega so se animatorji zelo potrudili in pripravili še celo vrsto dobrih delavnic, poskrbeli so tudi za zanimive igre. Glede na to, da je bil program zelo dobro pripravljen, je bil tudi zelo dober odziv otrok, saj je bil to po številu eden večjih oratorijev v zadnjih letih. Program oratorija je trajal teden dni, sledil mu je še teden dni Don Boskovega turnirja v namiznih igrah. Vseskozi pa smo se tako otroci kot animatorji pripravljali na prireditev »Don Bosko show«, z raznimi plesnimi, dramskimi, pevskimi točkami, ki smo jo prvič v taki obliki pripravili ob prazniku don Boska. Viktor Ganc LJUBLJANA-RAKOVNIK SREČANJE ANIMATORJEV Animatorji, ki sodelujejo s sestrami hčerami Marije Pomočnice po mnogih krajih Slovenije, se povezujejo na razne načine. Ena od oblik je vsakoletno januarsko srečanje. Letos je potekalo v soboto, 13. januarja 2007, na Rakovniku v Ljubljani pod geslom Animator in Sveto pismo. Okrog 50 mladih animatorjev in sester HMP je prisluhnilo predavanju s. Mire Peče. S svojo bogato izkušnjo in znanjem nas je prek fotografij popeljala v Sveto deželo in nam vzdbudila željo po zavzetejšem branju in življenju po Svetem pismu. V delavnicah, ki so sledile, smo se srečali z različnimi načini branja Svetega pisma in poglobili enega od svetopisemskih odlomkov. Vrhunec srečanja je bila sveta maša, med katero je Božja beseda še posebej odmevala v naših srcih. Z obilno duhovno hrano je bilo združeno prijateljsko druženje, utrje- vanje animatorskih vezi, igra, pesem in praznovanje. Seveda niso manjkale niti sveže Animatorske novice. Gospod, ki je Luč na naši poti, je v nas zbudil željo, da bi pogosto vzeli v roke Sveto pismo in pustili, da nas nagovarja. s. Marija Imperl CERKNICA DUHOVNA OKREPITEV ZAZAKONCE_ »Vsakdanje življenje je zelo obremenjujoče: skoraj ves dan služba, nato otroci in vsi potrebni opravki ter delo doma. Kljub najboljši volji in trdni odločitvi nama ne uspeva, da bi vzela čas, ki bi bil samo za naju. Kakor potrebuje vsako živo bitje hrano za svoje preživetje, tako potrebuje tudi zakon duhovno hrano«, so bile uvodne misli osemnajstih zakonskih parov v petek, 19. januarja 2007, v salezijanskem mladinskem centru (SMC) v Cerknici, ko so se začenjale duhovne vaje za zakonce. Že tretjič jih je na pobudo našega župnika Jožeta Vidica vodil p. dr. Vilijem Lovše DJ. Organizacija je bila odlična. Dva dni so nam kuharice pripravljale okusne obroke, organizirano je bilo varstvo za otroke in prav vsak par je imel svoj prostor, namenjen premišljevanju in pogovoru. Midva z možem sva se jih udeležila že petič. Vsako leto greva na duhovne vaje, kjer pospravljava ropotijo, ki se je nabrala prek leta, pobriševa prah v najinem odnosu. To je čas, ki je namenjen le nama. Je čas joka in čas smeha. V najinem vsakdanjiku je toliko obveznosti, da se je skoraj nemogoče zbrati in prisluhniti Bogu. On pa spregovori v tišini, zato je to zagotovo najbogatejši čas. Tukaj se pogovarjava o naju, o svojem notranjem doživljanju tako prijetnih kot neprijetnih trenutkov. Spoznala sva: če ni prostora za Boga med nama, je najin zakon prazen. Vodilna nit letošnjega srečanja je bila zavrženost. Med pogovorom smo ugotovili, da nas večina od nas o njej ne razmišlja. Ne razumemo, kaj je zavr- 6 marec—april 2007 | salezijanski vestnik ženost in kakšen posledice ima za nas. Doživeli pa smo jo vsi. Nekaterim je celo uničujoče zaznamovala odnose, da so začeli zavračati sebe, Boga in druge. S pomočjo Svetega Duha in pod spretnim vodstvom p.Vilija smo v osebnem razmišljanju spoznavali, da nam ravno križani Jezus kaže, da smo prav vsi v vsakem trenutku brezpogojno sprejeti in ljubljeni. Le z njegovo pomočjo smo notranje polni in srečni. Zadnji dan, ob zaključku duhovnih vaj, pa smo skupaj z našimi otroki pripravili mašo. Kako lepo je notranje zadovoljstvo deliti z najbližjimi. Srce kar poje, ko vidiš, kako se otroci trudijo pripraviti prošnje, malo večji izbirajo pesmi in uglašujejo kitare. Tudi oni čutijo, da smo v teh dneh drugačni in nama želijo pomagati. Mislim, da je obisk duhovnih vaj tudi lep zgled najinim otrokom, da je najin zakon vrednota, ki nama veliko pomeni. Teh nekaj misli naju vzpodbuja, da si vsako leto vzameva čas in se jih udeleživa kar tu v Cerknici. Marinka in Boštjan ŽELIMLJE ŠOLSKI UTRIP_ Januar je mesec, ko smo veliko delali in malo počivali. Pod prvo polovico šolskega leta smo že potegnili črto. Na Pohorju so se drugošolci spopadali s tednom komunikacije. Vsekakor se radi udeležujemo tudi kulturnih prireditev, ki nam širijo obzorja na področju gledališča. V Mladinskem gledališču smo si ogledali Kraljico Margot, v Prešernovem gledališču v Kranju pa Županovo Micko. Tudi naše mišice smo morali malo pretegniti. Tako smo se odpravili na športni dan, ki je bil poln snežne beline. Dan kasneje, 27. januarja, je naša šola na široko odprla vrata za vse, ki jih zanima življenje v naši ustanovi. Vsi skupaj smo pripravili pester program. Prihajajoče sta pozdravila ravnatelja gimnazije in doma. Potem sta delo prepustila nam, dijakom, ki smo številne obiskovalce vodili po naši usta- novi in jih popeljali v razrede, k pouku. Dan odprtih vrat je bil zaznamovan tudi s pestrim programom, kjer smo dijaki pokazali svoje glasbene, plesne in vodi-teljske sposobnosti. Konec meseca je bil nekaj posebnega. Na praznik sv. Janeza Boska smo se vsi, tako dijaki kot profesorji, odpravili na Rakovnik, kjer smo imeli sveto mašo. To je bil trenutek notranjega dotika našega Boga, Očeta. Spoznanje, kako veliko je delo sv. Janeza Boska, smo skušali razumeti že na večer pred praznikom, in sicer na skupnih večernih molitvah, kjer smo stopili v čas delovanja našega zavetnika in njegovih resničnih dejanj ob padcih in vzponih. Nekaj prazničnega ozračja smo spustili v eter Radia Ognjišče, ki nas je obiskal v teh prazničnih dneh. Kratek mesec februar je prinesel svežo glasbeno cvetlico z nastopom skupine »Ali imate radi Bacha?«, ki nam je Bachova dela predstavila v jazzovski različici. Mojca Šakanovič LJUBLJANA-RAKOVNIK SREČANJE OTROŠKIH PEVSKIH ZBOROV_ Na prvo letošnjo februarsko nedeljo je v bilo v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku deseto srečanje otroških pevskih zborov. To jubilejno srečanje je tudi letos pripravila Salezijanska mladinska pastorala, potekalo pa je pod naslovom: Ti najsvetlejša si luč v temi. Tako smo na kar najlepši način sklenili celo vrsto praznovanj ob godu svetega Janeza Boska. Okrog oltarja v omenjenem romarskem svetišču se je zbralo preko 1000 otrok, ki so s svojim petjem in sodelovanjem pri bogoslužju v vseh, ki so se tega mladostnega praznovanja udeležili, privabljali okus po Božji bližini. Navdušeno otroško petje je spremljal 50-članski orkester. Praznično bogoslužje je vodil salezijanski duhovnik Janez Potočnik. V svojem nagovoru med sveto mašo je poudaril, da petje, ki prihaja iz čistega srca, ni namenjeno SALEZiJANSKi VESTNiK | MAREC—APRIL 2007 7 utrip s srečanja otroških pevskih zborov na Rakovniku Don Boskov živ žav v Sevnici le ljudem, ampak je kot najlepša molitev namenjena nebeškemu Očetu in Materi Mariji. Doslej je bilo to največje tovrstno srečanje otroških pevskih zborov. Sodelovalo je kar 54 pevskih zborov, in sicer iz vseh šestih slovenskih škofij. Združenim otroškim pevskim zborom in orkestru je dirigirala prof. Anama-rija Jakob, priredbe za orkester pa so delo prof. Ivana Florjanca. Takšno srečanje nosi v sebi sporočilo globokega doživetja veselega in veličastnega bogoslužja, ki je blizu ne le preprosti otroški duši, pač pa slehernemu verniku. Velja tudi kot spodbuda za otroške pevske zbore, da v domači župniji vztrajajo in nadaljujejo s petjem. Ob samem srečanju nastanejo tudi nove pesmi za sveto mašo ter priredbe, porodijo pa se tudi mnoge nove zamisli, ki jih zborovodje lahko s pridom uporabijo tudi doma. Marko Košnik SEVNICA PESTER uTRIP župnije in smc_ Farno žegnanje sv. Nikolaja smo v Sevnici letos še posebej slovesno obhajali, saj je med nas prišel mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf. Da je sevniška župnija še posebej zrasla k srcu g. Petru Štumpfu, ni bilo težko ugotoviti, saj so se ljudje še dolgo po sv. maši skupaj z njim zadržali na dvorišču pred župniščem. Že nekaj dni prej pa je v Kulturni dvorani v Sevnici vse otroke in starejše obiskal sv. Miklavž ter jih bogato obdaril. Adventni čas je bil zelo bogat. Adventne delavnice za otroke, Snežakov živ-žav, duhovna obnova za mlade, srečanje bralcev iz naše dekanije, vse to je pripomoglo k prazničnemu ozračju v naši župniji in pripravi na bližajoče se praznike. K temu je dodal svoje božično-novo- letni koncert Glasbene šole Sevnica, ki je poskrbel, da so stene naše farne cerkve »pokale po šivih«. Omeniti velja tudi silvestrovanje za otroke, ki ga je SMC Sevnica že tretje leto zapored v središču Sevnice pripravil za najmlajše. Po božično-novoletnih praznikih je sledil »oddih«, ko smo duhovniki z blagoslovljeno vodo v roki hodili od hiše do hiše, blagoslavljali domove in spoznavali naše župljane. In kmalu je bil tu praznik sv. Janeza Boska. Župnija in SMC smo pripravili Don Bosko-ve dneve ter z njimi skušali nagovoriti vse ljudi. V petek nas je nagovoril in navdušil dr. Karel Gržan, ko nam je spregovoril o življenju. V soboto dopoldne je potekal don Boskov turnir, na katerega so prišli tudi mladi iz Kranja in nam prikazali "lekcijo" v namiznem hokeju. Popoldne je bilo namenjeno otrokom, saj smo imeli zelo poučen in pester Don Boskov živ žav. Malo starejši pa smo čakali na večer, ko smo obhajali mladinsko sv. mašo, opazovali letošnje birmance v "akciji" in prepevali skupaj s Stična bendom. Glasbena skupina nas je razveselila tudi v prostorih našega župnišča, ko so za nas pripravili bogat koncert duhovno ritmične glasbe. Seveda pa ne smemo iti mimo nedelje, ko je med nami gostoval g. Franc Brečko. V začetku februarja nas je obiskal škof dr. Anotn Stres, ko smo imeli v naši župniji naddekanijsko srečanje duhovnikov. Otroški pevski zborček se je udeležil srečanja otroških pevskih zborov na Rakovniku, birmancem in mladim je na »dušo pihal« zaporniški duhovnik g. Robi Friškovec, med nas pa je za »hipec« prišel tudi evropski poslanec g. Lojze Peterle. Kot vidite, se pri nas res veliko dogaja. Če bomo morda kdaj pozabili vtise iz Sevnice zapisati v Salezij anski vestnik, jih boste prav gotovo lahko našli na naši spletni strani www.donbosko.si/sevnica. Veseli bomo Vašega spletnega obiska. Boštjan Jamnik 8 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK ZDRUZENJE MARIJE POMOCNiOE ZMP v salezijanski družini Vrhovni predstojnik je 5. julija 1989 uradno priznal pripadnost Združenja Marije Pomočnice (ZMP) k salezijanski družini (SD). Razlog pripadnosti Kakšen je poseben razlog pripadnosti združenja Marije Pomočnice salezijanski družini? Zlahka pokažem nanj: člani ji pripadajo "zaradi salezijanske pobožnosti do Pomočnice", na način, kakršnega je določil sam don Bosko. Ta pripadnost nalaga dolžnost častiti Marijo, Pomočnico in Mater Cerkve, in se udeleževati don Bosk-ovega poslanstva med mladino in ljudstvom, zlasti z vidika širjenja in obrambe krščanske vere med ljudstvom. V salezijanski družini poznamo razne ravni pripadnosti. Prva raven vključuje tri osrednje skupine: salezijance (SDB), hčere Marije Pomočnice (HMP) in don Boskove sotrudnike (DBS). Te skupine so trajen temelj don Boskove karizme, zagotavljajo njeno zvesto nadaljevanje v času in nosijo v sebi lastno moč za širjenje in vključevanje v Cerkev. So temelj in kraj srečevanja za vse druge glede duha, poslanstva in vzgojno-pastoralne metode delovanja. Druga raven vključuje razne skupine posvečenega življenja, ki so izšle kasneje iz ustvarjalne moči don Boskove karizme. Sodelujejo v istem don Boskovem duhu in za isto njegovo poslanstvo z lastnimi poudarki in značilnostmi, ki razlagajo in bogatijo skupno dediščino celotne družine. Sem sodi tudi ZMP. Tretja raven je odprta širšemu obzorju. Mora pa biti tesno in dejansko povezana z don Boskovo dediščino: zedinjujoča moč njegove karizme je nujna tudi za to širšo raven pripadnosti. Za bivše gojence in gojenke (DBG) konstitucije priznavajo kot povezujočo in usmerjajočo moč "prejeto vzgojo", kar je celo širše, kot je krščanska vera. Pobožnost do Marije Za ZMP velja kot razlog pripadnosti "salezijanska pobožnost do Pomočnice", in sicer na način, kot ga je postavil sam don Bosko. Izraz "pobožnost" se seveda ne skrči samo na nekatere splošne in zgolj kulturne vidike, marveč vključuje nalogo konkretnega pričevanja za krščansko vero, ki jo živimo sredi apostolske dejavnosti na način, ki je lasten naši karizmi. ZMP temelji na široki osnovi, ne zahteva veliko, je odprto za druga občestva na drugih ravneh. Inšpektor dr. A. S. Snoj blagoslavlja znamenja za člane ZMP Kakor se med bivšimi gojenci in gojenkami spodbuja tiste, "ki imajo več čuta za salezijanske vrednote, da bi v njih dozorel poklic sotrud-nika," tako naj bi tudi med člani ZMP gojili ozračje, da bi v njih dozorel ne samo poklic za sotrudnike in don Bosk-ove prostovoljke, marveč tudi za kandidate raznih skupin salezijanske družine, zlasti za SDB in za HMP ter za kateri koli duhovni poklic v Cerkvi. Vidik poklicanosti je namreč ena od temeljnih značilnosti marijanske pobožnosti, kakor jo je širil don Bosko. Naj tukaj omenim samo Ustanovo Marije Pomočnice za tako imenovane zakasnele poklice. Tako vrhovni predstojnik (Egidij Vigano) v svojem pismu ob priznanju, da je ZMP ena izmed vej salezijanske družine. Bralci SV smo poklicani, da se morda tudi sami tesneje povežemo s katero izmed skupin salezijanske družine. Morda bo prav ZMP najprimernejša skupina. Presodimo. Tone Ciglar SALEZiJANSKi VESTNiK | MAREC—APRIL 2007 9 NAŠ POGOVORI po iskanju in vpraševanju seme vere pade na razrahljana tla pogovor z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom Vaše škofovsko geslo je „Vi ste moji prijatelji"... Te besede iz Janezovega evangelija so se mi zdele nekako zelo temeljno sporočilo evangelijev, in sicer pri odnosu do Boga: tukaj gre za partnerski, prijateljski odnos, da čutimo bližino Boga, dobroto Boga; to se mi zdi pomembno tudi za oblikovanje osebnega življenja, za molitev, za povezanost z Bogom. V časih, v katerih živimo, se mi zdi ta poudarek pomemben tudi zato, ker imamo v odnosu do Boga velikokrat morda napačno predstavo. Sam imam tudi izkušnjo, ko se pogovarjam z ljudmi, ki so morda nekoliko bolj daleč od Cerkve ali so drugačnega prepričanja, da je velikokrat ravno napačna predstava o Bogu tista, ki je velika ovira za to, da bi nekdo oblikoval prijateljski, partnerski odnos z njim. Hkrati pa te besede pomenijo tudi temelj in osnovo za oblikovanje občestva, živega občestva Cerkve. Dobro leto je že od vašega škofovskega posvečenja. Lahko malo opišete svojo službo? Da, to leto je bilo res živahno, gre seveda za veliko sprememb: prej sem sam bil direktor v Zavodu sv. Stanislava, ves čas sem tudi predaval na Teološki fakulteti, kar se mi zdi tudi izrednega pomena, saj sem vedno rad v stiku s študenti, v pedagoškem procesu, v dogajanju, da se človek ne zapre v neko pisarno. Še naprej sem ostal na fakulteti vsaj polovično zaposlen in moram reči, da me to delo izredno veseli. Pri delu na škofiji se mi zdi ključnega pomena to, da smo na voljo duhovnikom za obiske, pogovore. Moja posebna odgovornost pa je odgovornost za šolstvo. Letos so bile ustanovljene tri skupine za pripravo osnovne šole, strokovnih šol in bodoče katoliške univerze. Trdno upam, da se bo prihodnje leto že zgodilo kaj konkretnega. Niste samo teolog, ste tudi filozof. Lahko poveste, kako gre to dvoje skupaj? Mislim, da se to čudovito dopolnjuje med seboj. Papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Vera in razum zapisal, da sta vera in razum, lahko bi rekli teologija in filozofija, kot dve krili. Če enega krila ni, potem ni prave harmonije, ni pravega ravnotežja; lahko zaidemo v fanatizem, fideizem in podobno, če ni te zdrave pameti pri verovanju. Vemo, da je tega danes veliko. Če pa ni vidika vere, da je torej vse skupaj spravljeno samo na nek razum, ratio, spoznanje, pa seveda vera izgubi to razsežnost skrivnostnega, presežnega, božjega, darovanosti, milosti in se slej ko prej izgubi v racionalizmu. Moja prva stvar Dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof je seveda to, da sem duhovnik. Luč razodetja je tista, ki je temeljnega pomena, ampak vendarle vidim filozofijo kot brskanje, kot iskanje, kot človekovo vpraševanje. A ta filozofija ni omejena samo na tiste, ki jo poučujejo, ali pa tiste, ki jo morajo študirati in delati izpite. Nekaj filozofa, tega misleca, ki išče modrost življenja in po tej modrosti življenja tudi živi, mora biti v vsakem človeku. Vsak je večni iskalec. Po Avguštinu: „Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v tebi, Gospod." Mi- 10 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK slim, da je to iskanje, ta nemir, to vpraševanje, ta dvom, priprava terena, da seme vere lahko pade na razrahljano zemljo in tako vidim tukaj dopolnjevanje enega in drugega. Ali lahko filozofija mladega človeka odvrne od vere? Sam sem poučeval filozofijo na gimnaziji, pripravljal na maturo, tematika je zelo obsežna. Ko smo se posebej posvečali tudi filozofiji religije, ki se dotika ravno vprašanja vere, se mi zdi, da človeka morda majčkeno pripravi k razmišljanju, da morda kake stereotipe, kalupe, napačne podobe in človeške predstave, antropomorfizme, ki niso bili ravno najbolj pravilno postavljeni, nekoliko prečisti, da si človek na novo postavi vprašanja, da na podlagi tega, kar je bilo tudi v zgodovini rečeno, in ob tekstih tudi svoja stališča nekoliko prečiščuje, predvsem pa, da si ob tem oblikuje neko svojo misel. V tem smislu vidim, da filozofija nekomu nikakor ne bi mogla vzeti vere, ampak kvečjemu spodbuja, da bi to verovanje dobilo tudi razsežnost pameti, nekega zdravega razmisleka. Zdi se mi, da bi predmetu filozofija morali dati še večjo težo, predvsem pa pokazati, da je filozofija nek način razmišljanja, modrosti, ki vodi k etiki, načinu življenja, da ni to samo telovadba možganov, ampak tudi odpira vprašanje presežnosti, metafizike človekovega bivanja. Smo v letu Svetega pisma (SP). Kako lahko SP pomaga kakemu iskalcu, ki išče odgovore na življenjska vprašanja? Če je filozofija človekovo brskanje, iskanje Boga, potem bi lahko rekli, da je SP od samega začetka, od poročila o stvarje-nju pa do knjige razodetja, eno samo Božje iskanje človeka. SP vidim kot to Božjo skrb za človeka, ko se Bog razodeva človeku, zato je zanimivo tudi za iskalca, morda nekoga, ki ni tako blizu Cerkve. SP je namreč tako realistično: predstavi vse mogoče človeške situacije, tudi tiste najtežje, najbolj tragične, pa tudi zelo lepe in v tem smislu se mi zdi, da odgovarja na temeljna človeška vprašanja. Nekdo, ki išče Boga in te tekste prebira, lahko v njih najde veliko te osnovne življenjske modrosti, življenjskih naukov, odgovorov na temeljna iskanja človeka in v tem smislu se mi zdi, da ta beseda prinaša upanje. Zdi se mi, da je za vsakega človeka SP zelo pomembno ravno v tej svoji širini. Človek lahko ob branju in spoznavanju SP naredi še korak naprej in ga sprejema zares kot pismo Boga človeku, kot razodetje, kot milost, kot zakrament, ki ustvarja nekaj novega. Na ta način človeka tudi pripravlja k temu, da bo v sebi naredil odločitev, globlji korak tudi na poti vere. Seveda, to je po eni strani sad človekovega prizadevanja, iskanja, odkrivanja, po drugi strani pa velik dar, velika milost. Tukaj se zopet srečuje oboje; to je pismo Boga človeku in to pismo človek bere in na to pismo naj bi odgovoril, to pismo ga osebno nagovarja v njegovi življenjski izkušnji. Kako približati SP mladim? Glejte, jaz sem prepričan: mladi ljudje imajo silno bogastvo v sebi. Včasih si mislimo: ja, pa kakšno glasbo poslušajo, pa kakšne filme gledajo, pa po internetu brskajo in podobne stvari. Iz lastnih izkušenj vem, da pravzaprav SP za njih ni bila kakšna težava, oziroma so ga prav lepo dojemali, lepo sprejemali. Pomembno se mi zdi, da se odločimo za nek način branja: ali so to posamezni odlomki ali je branje pod kakim tematskim vidikom ali kak drug pristop. Potem, ko se nek odlomek prebere, naj se bralec vpraša, kako ga to in to besedilo nagovarja, kaj to pomeni za njegovo življenje, za njegovo odločanje, iskanje. Spoštovati moramo izkušnjo mladih, njihovo iskanje, njihovo kulturo, njihovo glasbo, njihovo ... , pač to, kar doživljajo. V to prihaja Božja beseda, prav v to situacijo. V tem, se mi zdi, je večna mladost in večna aktualnost SP. Ko v novih razmerah, pravzaprav na nov način, SP nagovarja mladega človeka 21. stoletja, kot je nekoga pred tisoč leti. SALEZiJANSKi VESTNiK | MAREC—APRIL 2007 11 Kako pa vi osebno prebirate SP? Moram reči, da me je leto SP spodbudilo k branju. Poleg beril, evangelija ter bogoslužnega branja zvečer odprem SP in preberem tisti odlomek, ki se mi odpre, in skušam premišljevati, kaj je tisto, kar mi danes v tem odlomku SP pove, v čem me nagovori. In prav zanimivo je, kako se včasih to besedilo fantastično pokriva s tistim, kar se je čez dan dogajalo, ali pa morda tudi odgovarja na vprašanja, ki so se tisti dan pojavljala. V tem se mi zdi ta življenjskost, realističnost besede, ki je zapisana v SP, hkrati pa tudi sporočilo smisla, odrešenja, upanja, predvsem pa bližine Boga. Mislim, da ima ta beseda SP prav stvarjenjsko moč. Čim bolj sami iz te besede živimo, tem bolj je tudi naša beseda močna, trdna, ima neko drugačno razsežnost, neko novo moč v odnosu do človeka, saj vemo, kako ena beseda lahko zelo spremeni nek odnos, prinese neko novo razsežnost, nekaj lepega, ustvari neko novo bližino. Svetopisemski odlomek, ki vas je nagovoril v zadnjem času. „Vi ste moji prijatelji", se mi zdi ena taka misel, ki me spremlja, ki je nekako vodilo v mojem življenju, zelo mi je všeč tudi Janezov evangelij: „Sveti Duh vas bo poučil v vsej resnici." Ob človeških iskanjih se mi zdi ta misel zelo zelo pomembna. Ali pa Pavel: „Mi smo tisti, ki sadimo, zalivamo, obrezujemo, Bog pa je tisti, ki daje rast." Veliko je takih biserov. Pogovarjal se je Klemen Ban BEsEDiLO: dr. PAsCuAL CHAVEZ V. iLUSTRACiJA: UMBERTO GAMBA Vsakdo »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega« (1 MZ, 2,9). Obstoj zla in smrti ne potrebuje dokazov; s tem moramo preprosto vedno računati. Sveto pismo nam spregovori o izvoru zla in smrti v prvi Mojzesovi knjigi. Povedati nam želi, kakšen je bil prvotni Božji načrt in kako se je spremenil v trenutku, ko je človek hotel porezati svoje korenine in je hotel biti samo-zodosten ter iz svobode narediti absolutno vrednoto. Drevo v vrtu Posledice so bile takoj jasne: najprej strah srečati se z Bogom, nato sram pred nagoto in na koncu prelom solidarnosti mož-žena, in, končno, izgon iz Edena, čemur sledi Kajnov bratomor in povrnitev prvotnega nereda z vesoljnim potopom. Z zgovorno podobo drevesa življenja, zasajenega v sredini Vrta, je hebrejsko ljudstvo izra- zilo svoje trdno prepričanje, da sta zlo in smrt vstopila v svet tedaj, ko je človek popustil kačini skušnjavi, da bi bil kot Bog in da bi torej ne imel drugega zakona kot samega sebe. Središče v Stvarniku Sprejeti življenje kot dar pomeni, da človek, središče stvarstva, išče svoje središče v Stvarniku, izvoru resničnega in dobrega. Izrael je dozorel do tega spoznanja potem, ko je bil izbran za Božje ljudstvo, potem ko je Jahve z njim skleni zavezo - in glede na zvestobo do nje je odvisno življenje ali smrt. Ta zaveza pomeni jasno pogodbo, ki jo je treba spoštovati, sicer je lahko razveljavljena. Takšen je bil pomen desetih zapovedi, z razlogom poimenovanih »>deset besed življenja«. Če človek ostaja znotraj teh desetih besed življenja, mu je življenje zagotovljeno, če pa jih prestopi, stopa na področje smrti. V 5. Mojzesovi knjigi je to jasno izraženo, ko Bog na Mojzesova usta postavi opozorilo: »Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo, Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod« (5 Mz 30,15-19b). Tudi prvi psalm poudarja, da kdor izpolnjuje Gospodovo postavo, bo kakor 12 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK OČE iN UČiTEL je svoje sreče kovač v K drevo, zasajeno ob potokih voda, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva ... ne pa tako kot krivičniki, ki so kakor pleve, ki jih veter raznaša (prim. Ps 1,3-4). Postava je vzgojiteljica Vendar je postava, za katero danes menimo, da pomeni omejevanje svobode in grožnjo za srečo, v službi svobode, sreče in življenja v smislu, da je razumljena kot podpora, pomoč, tako kot zapiše apostol Pavel: »»Postava je postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa« (Gal 3,24). Gotovo postava pomeni tudi nadzor nad človekovo svobodo, kajti na koncu koncev se vse vrti okoli osebnih odločitev. Globoka resnica življenja ni v človekovih rokah, pač pa je dar, ki prihaja od zgoraj in postaja odgovornost, saj je ta dar potrebno ohranjati, zanj skrbeti in ga braniti. To pred nas postavlja psalmistove besede: »»Uči me, Gospod, svojo pot, hodil bom v tvoji zvestobi« (Ps 86,11). Postava je torej v službi človeka, v službi njegove polne uresničitve. »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Mr 2,27), razglaša Jezus in poudarja, da ima človeška oseba absolutno prvenstvo, postava m u pa je samo kot pomoč, ki nam od znotraj pomaga razumeti dobro, resnično in lepo. Svoboda ni najvišji dar Težava torej ni v postavi, pač pa v domišljanju o neodgovorni svobodi, absolutni, ki naj bi nas osvobajala od kakršne koli odvisnosti in bi nas napravljala za gospodarje nas samih in za gospodarje drugih. Kdor svobodo privije do te mere, postane despot, ki ne priznava drugega zakona kot le samega sebe. Svoboda je velik dar, dar neizmerne vrednosti, vendar pa kljub temu ni najodličnejši dar. Najvišji dar je »sposobnost ljubiti«, ki nam omogoča odpovedati se celo svojim pravicam, da bi lahko drugi rasli. »»Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1Kor 9,19.22). Lepo je spoznanje, da je Bog tako dober, da nas je osvobodil, kajti le v svobodi je ljubezen in torej zmožnost spoznati, ljubiti in služiti Bogu za vedno. To je veličina človeka, poklicanega, da izbira med »dobrim« in »slabim«. Njegovo življenje je v njegovih rokah: »Vsakdo je svoje sreče kovač«. I 0 iPr K> & £ L® a 3 *V v h 1% Najvišji te je izbral za Mater svojemu Sinu in postala si njegova pomočnica, ko je Beseda postala meso. Rodila si Dete - Odrešenika in mu bila spremljevalka -pomočnica od jasli do križa. Zgodi se, ki si ga izrekla ob angelovem oznanjenju, je postal tvoje poslanstvo -poslanstvo pomočnice skozi čas in rodove. Z dvanajsterimi si molila v pričakovanju Duha, opora in pomočnica porajajoče se Cerkve. V vsej svoji zgodovini je Cerkev hodila ob tebi in s teboj, ni si mogoče zamisliti njene poti brez tebe, Pomočnica. Neštetokrat in neštete si obvarovala padcev, nesreč, in tiste, ki se zdijo že izgubljeni, ti, Pomočnica, znaš privesti nazaj. Danes, ko nas je strah posledic lastnih dosežkov, te prosimo, Mati in Pomočnica: uči nas in pomagaj spoštovati in ljubiti življenje, spremljaj in varuj otroke in mlade, odpiraj nam oči in ušesa za lepoto, za vse dobro in plemenito v Božjih in tvojih očeh. s. Marija Žibert 14 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK MOLiVCi v srcih ljudi dozoreva žetev Vtem zapisu vam posredujem misli, ki jih je izrekel papež Benedikt XVI. duhovnikom in stalnim diakonom, ko je bil meseca septembra 2006 na pastoralnem obisku na Bavarskem. Menim, da je njegovo razmišljanje o zadevi duhovnih poklicev lepa spodbuda ne le za duhovnike in diakone, pač pa tudi za molivce za duhovne poklice in vse verno občestvo. Papež se je v svoji homiliji zaustavil ob razlagi Jezusovih besed: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9,37). Papež je najprej govoril o trditvi »žetev je velika« in je nadaljeval: »Te besede veljajo tudi za današnji čas. Hotel je reči: v srcih ljudi dozoreva žetev. To tudi danes pomeni: v njihovi notranjosti se poraja pričakovanje Boga, pričakovanje luči, ki naj usmerja njihovo pot. Pričakujejo besedo, ki presega nadnaravno človeško besedo; je upanje in pričakovanje ljubezni, ki nas onstran sedanjega trenutka večno podpira in nas sprejema. Žetev je velika in pričakuje delavcev v času vseh rodov. Za vse rodove tudi velja, čeprav v različnih oblikah, da je delavcev malo. »Prosite gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!« (Mt 9,38). Žetev je tu in Bog kliče ljudi za svoje sodelavce, da bo žetev spravljena v žitnice. Bog potrebuje ljudi. Potrebuje tiste, ki bodo rekli: da, jaz sem pripravljen biti tvoj delavec pri žetvi, pripravljen sem tudi pomagati, da bo žetev, ki dozoreva v srcih ljudi, pospravljena v žitnice večnosti in bo postala večno Božje občestvo veselja in ljubezni. »Prosite Gospoda žetve!« To pomeni, da ne moremo preprosto »proizvajati« delavcev za žetev, kajti ti prihajajo od Boga. Ne smemo, tako kot v drugih poklicih, prek načrtne propagande in prek ustreznih strategij preprosto novačiti oseb. Klic, ki prihaja iz srca Boga, mora najti pot do srca človeka. Prav v tem, da bi prišel ta klic do srca človeka, je potrebno naše sodelovanje. Ko za to prosimo gospodarja žetve, molimo predvsem, da bi ganili Njegovo srce: »Stori to, prebudi ljudi, vžgi v njih navdušenje in veselje za Tvoj evangelij! Daj jim razumeti, da je to najdragocenejši dar, ki ga bo tisti, ki ga je našel, posredoval drugim!« S tem želimo ganiti srce Boga. Toda naša molitev ni samo v molitvenih besedah, marveč zahteva, da od besed preidemo k dejanjem, da bi iz našega molitvenega srca preskočila iskra Božjega veselja, navdušenja za evangelij, ki bi prebudilo v srcih ljudi pripravljenost, da bi izrekli svoj »da«. Kot ljudje molitve, napolnjeni z Božjo lučjo, prihajamo k drugim, ko jih vklju- čujemo v svojo molitev in jim tako pomagamo, da vstopijo v žarek božje navzočnosti, ki potem nadaljuje svoje delo. V tem duhu želimo nenehno prositi Gospodarja žetve, ganiti njegovo srce in se v njem dotakniti tudi src ljudi, da bo on po svojem delovanju storil, da bodo dozoreli za svoj »da« in pripravljenost. Zvesto bodo vztrajali v službi kljub vsem zmešnjavam časa, dnevni vročini in tudi temini noči. Iz tega bodo nenehno črpali zavest, da je kljub utrudljivosti ta napor lep in koristen, ker človeka vodi k bistvenemu: ljudje namreč dosegajo tisto, kar pričakujejo - luč in ljubezen Boga« (prim. CSS 6/2006). Naj bodo te papeževe besede močna spodbuda za vse nas, da z molitvijo vztrajamo, da iz našega molitvenega srca preskoči iskra Božjega veselja na tiste, ki jih Gospod vabi v svojo službo. IVAN TURK, voditelj SMZ MAREC Molimo, da bi kristjani obogatili postni čas z molitvijo, postom in dobrimi deli. APRIL molimo, da se v človeških srcih okrepi vera v Jezusovo vstajenje in večno življenje. MAJ molimo, da se v mesecu maju ob šmarnični pobožnosti utrdi zaupanje v Marijino priprošnjo in pomoč. MOLITVENI nameni SALEZiJANSKi VESTNiK | MAREC—APRIL 2007 15 PRIPRAVILA: TANJA POVŠNAR in TILEN MLAKAR zadnjih mesecih je v Sloveniji potekalo že veliko razprav na temo nizke rodnosti pri nas. Čeprav bi nas nekateri radi potolažili, da imamo enake težave kot druge razvite države, pa moramo opozoriti na dejstvo: ženska na Islandiji rodi v povprečju 2,04 otroka, na Irskem 1,93, v Franciji 1,91, v Sloveniji pa le 1,25. Razlika je torej vendarle ogromna. Če predpostavljamo, da sta za ohranitev rodu potrebna povprečno vsaj 2 otroka na žensko, pomeni, da smo Slovenci v fazi izumiranja. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj sodi Slovenija med države z najnižjo rodnostjo na svetu. Kaj preprečuje mladim družinam, da bi se odločale za več kot enega otroka? Najprej to vprašanje zastavimo nekaj mladim pripadnikom SMG. S svojimi mnenji se tokrat predstavljajo animatorji, ki pomagajo voditi duhovne vaje za osnovnošolce in srednješolce v Želimljem. Koliko otrok si okvirno želijo? Kateri dejavniki bodo po njihovem mnenju najbolj vplivali nanje in na njihove partnerje pri odločanju za število otrok? za življenje potrebne stvari. To bo verjetno eden najbolj poglavitnih vzrokov, seveda pa je z denarnimi sredstvi povezana zaposlenost, stanovanje ... Tanja Kavčič, 16 let Zelo rada Imam otroke, tako da bi jih imela rada čim več. Vendar je pa potem zelo odvisno tudi od finančnih zmožnosti, ker bi jim rada omogočila tako, dokajnormalno, pa malo tudi ugodno življenje, saj vsi vemo, kako je danes že samo šolstvo (ki naj bi bilo brezplačno) drago in seveda še druge Tomaž D. Vovko, 26 let otrok bom imel, kolikor bo Bog dal. © verjetno 3 ali 4. Na število otrok bo najbolj vplivala želja po (več) otrocih, finančno-prostorsko stanje, zdravje otrok (npr. otrok s posebnimi zahtevami), časovni vidik zaposlitvenih zahtev (urnik, dežurstva ... - zaenkrat sva oba v smeri medicine), možnost pomoči (verjetno domače - npr. starši, stari starši). Maja Kadunc, 25 let Meni osebno je družina temelj moje prihodnosti, moja želja in upanje! Sama prihajam iz štiričlanske družine, a moja želja je večja, želim si imeti šest otrok, moj fant Uroš pa vsaj tri, tako da mislim, da se bova glede tega že nekako uskladila. Res pa je, da se števila ne da kar tako načrtovati, vendar rada rečem, da sem odprta za življenje, ravno tako moj fant. Kaj bo vplivalo na število - verjetno finance in stanovanje, a sem prepričana, da se da marsikaj urediti z voljo in vero. Nismo sami in žal se tega še premalo zavedamo. Gabrijela Tajnik, 21 let Seveda tudi sama razmišljam o bodoči družini. rada bi bila mamica vsaj trem otrokom. K odločitvi o številu otrok pa mislim, da bo najbolj vplivala (hočemo ali nočemo, realnost je taka) finančna preskrbljenost, k čemur spada urejeno stanovanje, služba ipd. Mislim, da na število otrok zelo vpliva tudi kariera obeh partnerjev, ali se je kateri od partnerjev pripravljen odpovedati karieri, ker nimajo vse družine te sreče, da bi jim otroke pazile babice ... predvsem pa seveda želje obeh partnerjev in kompromisi ... Se mi pa zdi, da če je razumevanje, sodelovanje med partnerjema zadostno, je negativnih dejavnikov za odločitev za več otrok manj. Tako torej mladi. Mi pa navedi-mo še nekaj dejstev: • Slovencem do enostavnega obnavljanja prebivalstva manjka 260.000 otrok. • V zadnjih 15 letih je število mlajših od 15 let padlo za več kot 100.000, povprečna starost pa se je zvišala za 4 leta. • Ob nadaljevanju enakega trenda rodnosti med Slovenci nas bo leta 2100 le še 561.000. • Po projekcijah OZN naj bi bila 16 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK rodnost Slovencev leta 2050 najnižja v Evropi, v povprečni starosti prebivalstva pa bomo skupaj z Latvijo in Japonsko na prvem mestu na svetu. • Pokojninski, zdravstveni in socialni sistemi, na katere smo se navadili in razvadili, se bodo ob takem demografskem trendu zrušili. Na to nas je že opozorila tudi Evropska unija. • Na podlagi naših dosedanjih izkušenj in izkušenj drugih držav zanesljivo vemo, da na demografsko rast popolnoma nič ne vpliva ne porodniški dopust (zadnjih 20 let med najdaljšimi na svetu) ne otroški dodatki ne davčne olajšave za otroke ne paketi za novorojenčke ne skromna pomoč mladim družinam na stanovanjskem področju ne denarna pomoč velikim družinam. • Splošno razširjenemu mnenju navkljub nekatere demografske raziskave dokazujejo le majhne pozitivne učinke materialne pomoči družinam na rodnost držav, druge pa, da učinkov sploh ni. • Novembra 2006 izdano delovno gradivo Strategija za dvig rodnosti v Sloveniji so iz očitno političnih razlogov umaknili iz javne razprave. Naj za ilustracijo politizacije tega dokumenta služi dejstvo, da so bile socialni in materialni pomoči mladim staršem namenjene dobre tri strani, predlogu plačljivega splava pa dobre tri vrstice. • Tako Slovenija še vedno nima niti enega vladnega ali parlamentarnega dokumenta, ki bi nakazoval skrb za problematiko rodnosti, kaj šele široko zastavljene strategije za njeno reševanje. Zaskrbljeni? Upajmo, da smo! Kar pa ne pomeni, da je čas za obupavanje. Pač pa je skrajni čas, da prenehamo po nojevsko tiščati glavo v pesek in se delati, da nimamo težav. Ne mislimo, da je naša edina skrb le zapečkar-sko, udobno življenje. Moramo se zavesti odgovornosti za našo skupno prihodnost in za prihodnost bodočih rodov. In za prihodnost potrebujemo otroke. Ne pričakujmo čudežev od državnih ukrepov, hkrati pa ne postavljajmo svojega udobja pred življenje. Ne izničimo v nekaj desetletjih ves trud Trubarja, Prešerna, Cankarja, Slomška, Kreka in mnogih drugih velikih mož naše zgodovine, ki so stoletja skušali Slovencem omogočiti svobodo in povišati raven kulture ... Odločajmo se torej za življenje! Da pa bi bile odločitve nekoliko lažje in naše obzorje ne samo črno, za konec pokukajmo še v domove mladih družin, kamor vsak otrok vedno prinese edinstveno toplino in ljubezen. Pov-prašajmo nekatere starše, kako doživljajo rojstvo svojih otrok. tila, da nisva dovolj samo midva kot par, ampak da je čas, da najina ljubezen obrodi sadove. Tako imava sedaj pol leta staro hčerko Zojo. Barbara in Luka Štrubelj (šestmesečna Zoja) oba imava rada otroke in sva si zakon vedno predstavljala z njimi. Želja po otrocih je tekom najine skupne poti rasla. Leto dni po poroki pa sva začu- Mateja in Andrej Magajna (štiriletna Katja, triletni Jernej in enoletni Matija) Ko sva odkrila, da sva pripravljena za najino skupno pot, sva se poročila in s tem prevzela odgovornost do družine in do življenja. Ker se imava rada, se odločava za otroke in s tem vračava ljubezen tudi Bogu, ki sva mu hvaležna, da naju je združil. tudi vsak od otrok je dar za najino medsebojno ljubezen. Mateja in Peter Perše (trimesečna Blažka) Ko sva se poročila, sva se že odločila, da bova imela otroke. Starševstvo sva čutila kot poklic. potrebno se je tudi zavedati, da otrok ni nekaj samoumevnega, ampak dar. poznava pare, ki otrok ne morejo imeti, tako da naju je to dejstvo nekoliko skrbelo, preden sva dobila (sedaj tri mesece staro) hčerko Blažko. Zdi se nama, da prava družina postaneš šele, ko se rodi otrok. otrok je ključni člen, ki še bolj poveže zakonca, če se izogneta pasti, da bi se ukvarjala samo z novim družinskim članom in se ne posvetila tudi drug drugemu. otrok je blagoslov, saj je novo življenje vrednota, ki jo vsi starši želijo dati naprej. SALEZiJANSKi VESTNiK | MAREC—APRIL 2007 17 v Angoli imam prijatelja BEsEDiLO: KARMEN JENič FOTO: TEAM B V Bengueli imam prijatelja. Ima 15 let in ime mu je Felix Jamba. V današnjem času elektronske pošte, skypa, mobitelov, sms-ov si najbrž skoraj nihče več ne predstavlja, kako ne bi mogel priti v stik s svojimi sorodniki ali prijatelji, ki bivajo na drugem koncu sveta. Toda to ni tako samoumevno. Jamba nima e-maila. Nima telefonske številke. Niti nima tablice s hišno številko nad vrati svojega doma. Nekaj posebnega je občutek, da več tisoč kilometrov proč, nekje pod ekvatorjem v črni Afriki živi fant, ki je tvoj prijatelj; kot takega ga imaš seveda rad, vendar mu ne moreš nikoli po telefonu poslati kratkega sporočila, niti ne po elektronski pošti zaželeti veliko blagoslova ob prejemu svete birme ... Lahko le skleneš roke in dvigneš srce k Očetu, ki mimo razdalj povezuje svoje otroke. Dejstvo, v kakšnih razmerah živi tretji svet, s kakšno revščino in pomanjkanjem se sooča, je gotovo nekaj, kar naj bi v nas vzbudilo sočutje in dobroto po zgledu uboge vdove. Ne pa tudi pomilovanja. Afriški otroci resda nimajo računalnikov. Tudi ne »game-boyev«, »walkmanov« in še marsičesa, kar Slovenci sploh še ne znamo ustrezno prevesti. Koliko otrok in mladih te elektronske zadeve pripeljejo do odtujenosti ter zapiranja v brezosebni svet. Revni Angolci tega nimajo. »Hvala Bogu!« si upam reči, čeprav si po obisku Angole in tej osebni izkušnji še tisočkrat bolj želim, da bi Afričani lahko živeli bolj dostojno življenje. Imajo namreč nekaj več ... družijo se, iznajdljivi so pri igrah, več so drug z drugim. Imeli smo srečo, da smo to lahko doživeli. Mladi Angolci so nas povabili na nedeljski izlet. Okrog dvesto mladih nas je na nedeljsko jutro krenilo na pot - po tistem, ko smo eno uro čakali na zbirnem mestu in smo Slovenci že počasi izgubljali živce, naši črnski prijatelji pa se zaradi zamude niso povsem nič vznemirjali. Po dveh urah smo med pogovorom in smehom prišli na cilj. Videla nisem niti enega zdolgočasenega obraza ali naveličanih kretenj. V trenutku je bila ustvarjena zabava. Tik ob morju nekaj fantov z na pol prazno žogo igra nogomet, malo naprej dva fanta v rokah kak meter nad tlemi držita obroč, drugi pa vratolomno skačejo skozi in po mivki delajo kozolce. Špela se z mlajšimi igra v mivki, vsi navdušeno oblikujejo križ. Poleg sedi spet ena skupina; vsi napeto zrejo v neko 18 MAREC—APRIL 2007 | SALEZiJANSKi VESTNiK b/fc