510 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 3 škem, ki se je rodila s pogumnim dejanjem dveh Američanov, in je bila v svoji zvr­ sti edinstvena v zgodovini mirovne konference« — torej v Milesovi komisiji, ki je izjavila, da želi velika večina prebivalstva ostati v Avstriji (str. 110). Članek Nasproti novi romunsko-madžarski vojni? (str. 115—126) je najbolj »so­ doben-«. Avtorica Catherine Durandin mu je dala, kot sama pravi, nekoliko napada­ len in pesimističen naslov. Časovno zadnji citat nosi datum 20./21. novembra 1988, deset dni pred kolokvijem. Vsebina prispevka je ne ravno globoka primerjava polo­ žaja v sedanjosti (v času članka) in po prvi svetovni vojni, ko se je Romunija (ki je bila sicer le napol zmagovita, saj je bila v vojni podlegla centralnim silam in skle­ nila z njimi maja 1918 neugoden mir) začela širiti na škodo Ogrske. Kakor smo že navajeni in kakor skoraj ni mogoče drugače, tudi ta kolokvij in publikacija nista zajela svoje problematike v celoti. Trije referati so posvečeni ce­ lotni Avstriji, eden politični (Haas), eden gospodarski problematiki (Kamer), eden pa se ne tiče pariškega miru, ampak le predvojnega in vojnega časa (Schöpfer). Se posebej dva referata opisujeta problematiko Koroške (Fraess-Ehrfeld, Pleterski), ki je tako predstavljena z dveh strani, najbolj natanko v vsej publikaciji. Zelo obsežno, s stališčem slovenskih strank do Avstrije pred vojno in med vojno, je prikazan slo­ venski problem (Pleterski). Za isti čas, toda na drug način, so razčlenjeni češki od­ nosi do Avstrije (Mares). Mnogo šibkeje kot koroški sta prikazana banatski (Lory) in madžarsko-romunski problem (Durandin). Bolj kot so navadno zgodovinske knjige, je naša publikacija povezana s sodob­ nimi dogodki. Na eni strani se govori o dogajanju v času kolokvija in še pozneje: omenjajo se demonstracije v Jugoslaviji in romunski buldožerji, ki naj bi uničili madžarsko manjšino (str. 35), uvod pa omenja leto 1989. Na drugi strani gre za nove, zelo kritične poglede na Evropo, kakor so jo ustvarile mirovne pogodbe po prvi sve­ tovni vojni. Urednik knjige, Georges Castellan, direktor Centra za raziskovanje civi­ lizacij srednje in jugovzhodne Evrope, poudarja v svoji predstavitvi, da so bile mi­ rovne pogodbe po prvi svetovni vojni glede narodov nekdanje Avstro-Ogrske trikrat dezavuirane, z dogodki v letih 1938/39, 1944/45 in 1989. Ne nacionalizem dvajsetih let, ne diktature tridesetih let, ne internacionalistični komunizem po drugi vojni niso rešili problemov teh narodov (str. 5). Ganljivo in nekoliko smešno je sanjati o ob­ novi Avstro-Ogrske — toda poskusiti si je treba zamisliti konfederalne in federalne strukture, ki bi bile sposobne zagotoviti vsem narodom srednje Evrope nacionalni razvoj v svobodi in harmoniji. Država, kot posameznik, je resnično svobodna samo, če omeji svoje pravice in suverenost v korist plodnega, na zaupanju utemeljenega sodelovanja (str. 7). Pozorna preiskava rešitev po prvi vojni nam bo dovoljevala, meni Castellan, razumeti vzroke neuspehov in videti smer mogočih rešitev (str. 5). Vasilij Melik Dragana Gnjatović, Stari državni dugovi. Prilog ekonomskoj i politič­ koj istoriji Srbije i Jugoslavije 1862—1941. Beograd : Ekonomski institut, Jugosloven- ski pregled, 1991. 206 strani. Pred nami je sila zanimivo delo dr. Dragane Gnjatović, mlade znanstvene sode­ lavke Ekonomskega inštituta v Beogradu. Gnjatovićeva si je zastavila cilj, skozi državne dolgove Srbije in kasnejše Jugoslavije obdelati finančno politiko omenjenih držav, pri čemer je politično plat vključevala le toliko, kolikor je bilo potrebno za razumevanje snovi. Ze na začetku moramo poudariti, da je to ena zelo redkih knjig, ki je pretežno posvečena analizi finančne politike prve jugoslovanske države, pozna­ vanje katere je nujno za razumevanje razvoja celotnega gospodarskega kompleksa v času med obema vojnama. Vedeti moramo, da države z zadolževanjem angažirajo velika sredstva, nujno potrebna za uresničevanje visokih ciljev, kar vedno ne drži, saj so s posojili financirali tudi vojne, prvo svetovno na primer. Državni dolgovi so skratka pomemben vzvod usmerjanja razvoja nacionalnega gospodarstva. Glede na podnaslov bi pričakovali razdelitev knjige na dva dela. Vendar se tisti trenutek, ko pričnemo knjigo listati, naše pričakovanje razblini. Avtorica je poglav­ ja, katerih je devetnajst, razdelila tako, da ne postavlja ostre zareze med srbsko in jugoslovansko dobo, temveč zgodba neopazno preide iz enega prostora v drugi. To opravičuje s stališči mednarodnega prava, ker naj Kraljevina SHS ne bi bila nova država. Podedovala je vse stare dolgove Kraljevine Srbije in Crne Gore, v skladu z določili mednarodnih mirovnih pogodb pa je morala prevzeti še ustrezen del dol­ gov razpadle Habsburške monarhije. Mlada doktorica, rojena leta 1955, prične zgodbo o dolgovih v letu 1862, ko se je vlada Kneževine Srbije prvič zadolžila v tujini, vendar je dolg že čez pol leta odpla­ čala. Dejansko pa se neskončna »jara kača« oziroma zgodovina državnih dolgov za­ čenja v letu 1867 z drugo zadolžitvijo Srbije v tujini. Poslej je institucija državnega oziroma javnega dolga odigrala eno ključnih vlog v političnem in ekonomskem živ- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 3 511 ljenju Srbije in Jugoslavije do druge svetovne vojne. Prvi srbski dolgovi sobili na­ menjeni financiranju priprav na vojno proti Turkom v letih 1876—1878. Sredstva, ki so jih pridobili z zadolževanjem v naslednjih letih, so bila namenjena financiranju gradnje železnic, formiranju in vzdrževanju stalne mirnodobske sestave armade in odkup »spahilukov in čiflukov«. Vsa ta posojila je Srbija najela pri bankirjih v za­ hodnoevropskih prestolnicah. Obenem je iz lastnih sredstev, kot delniško družbo, ustanovila nacionalno emisijsko ustanovo, Privilegirano Narodno banko, ki je ka­ sneje igrala pomembno vlogo pri financiranju proračunskih primanjkljajev m kre­ ditiranju države tudi za druge potrebe. . . v Za dolgove v tujini je srbska država jamčila s pomembnejšimi vin državnih do­ hodkov kot so bile carinske dajatve, pristojbine, monopoli soli in tobaka, dohodki železnic zastavili pa so tudi železniško omrežje. Sčasoma so ugotovili, da zastava vs°h pomembnejših državnih virov dohodka vodi v izgubo nacionalne ekonomske suverenosti. Zato so z najetjem novih kreditov v tujini (!) odkupili monopole soli, tobaka in železnice. Pomembna prelomnica za srbske državne finance so bile bal­ kanske vojne. Ker so srbske vlade približno na prelomu stoletja uspele uravnotežiti proračun to je prihodke z izdatki, obenem pa imele sloves dobrega in zanesljivega dolžnika 'zaradi vestnega odplačevanja starih dolgov, so v Franciji brez težav dobile upnike, ki so bili pripravljeni financirati te vojne. V prvi svetovni vojm so se dol­ govi srbske države še povečali, saj so zavezniki vso pomoč, dodeljeno tekom vojne, po njej enostavno spremenili v dolg. Srbski vladi je kljub izgnanstvu uspelo ohraniti nacionalno emisijsko ustanovo, lastno valuto, nacionalno hipotekarno ustanovo in kompletno finančno in davčno zakonodajo. Obenem so redno, vendar pretežno z no­ vim zadolževanjem, izpolnjevali tudi vse dolžniške obveznosti. Po koncu vojne in nastanku Kraljevine SHS je na jugoslovanskem ozemlju vla­ dala prava valutama zmeda, saj je krožilo kar nekaj vrst denarja, bolj ali manj raz­ vrednotenega. Nova država je sorazmerno hitro, s pomočjo posojila pri domači emi­ sijski ustanovi, izvedla unifikacijo valute in že 1922 je bil dinar potrjen za državno denarno enoto. Vsled pomanjkanja kapitala doma je država posegla po posojilih v tujini za obnovo v vojni razrušenih zmogljivosti in odkup železnic od dotedanjih lastnikov Obenem so s temi sredstvi pričeli graditi nove proge, kar pa je v veliki meri onemogočila velika gospodarska kriza. Ravno tako so s posojili preko obveznic nadoknadili vojno škodo in izvajali agrarno reformo. Vemo, da je za stabilen razvoj vsakega gospodarstva nujno potrebna tudi sta­ bilna valuta. Tega so se ravno tako zavedale vlade tega časa in so se zato lotile sta­ biliziranja domače valute. V prvi polovici dvajsetih let so jugoslovanske vlade vo­ dile inflacijsko politiko, saj so se za kritje proračunskih potreb zadolževale brez jam­ stva pri Narodni banki. To je seveda vplivalo na tečaj dinarja v tujini. Nizanje je posredno vplivalo tudi na gospodarske razmere v državi. Tak način financiranja države je prenehal sredi dvajsetih let, ko so zašli v drugo skrajnost in pričeli izva­ jati precej restriktivno monetarno in proračunsko politiko, ki je ravno tako imela negativne posledice za gospodarstvo. Vsemu navkljub je oblastem uspelo utrditi vrednost dinarja in obdržati enak tečaj vse do leta 1931. Dotedaj so izpolnili tudi ve­ čino pogojev za zakonsko stabilizacijo dinarja. V ta namen so se precej zadolžili v tujini da bi okrepili devizne rezerve. Smola snovalcev zakonske stabilizacije dinarja je bila v sočasnosti izvajanja projekta z veliko gospodarsko krizo, ki je s posledicami hitro porušila razmerje dinarja do tujih valut. Vlada je takoj reagirala in z ustrez­ nimi ukrepi devizne politike uspela ponovno stabilizirati tečaj dinarja, vendar na nekoliko nižjem nivoju. Posledica kriznih razmer v gospodarstvu je bila enormna rast kmečkih dolgov, ki so zaradi obsega grozili paralizirati vse gospodarske in finančne tokove v državi. Tudi proglašeni moratorij za kmečke dolgove v letu 1932 ni, razen zmede m dodat­ nega poslabšanja položaja, omogočil pričakovanega izboljšanja. Končno so ta pro­ blem rešili z novim zadolževanjem države v letu 1936. Odločili so se za javni dolg z emisijo obveznic za likvidacijo kmečkih dolgov, katere so dali upnikom za nado- knaditev nastalih izgub in izboljšanje njihovega likvidnostnega položaja. Zgodovina predvojnih jugoslovanskih dolgov pa se ne neha na tem mestu, tem­ več se nadaljuje tudi v letih po drugi svetovni vojni, kar Gnjatovičeva obravnava v zadnjem poglavju. Nova oblast je morala, tako kot leta 1918, priznati in prevzeti tudi stare dolgove Notranje so regulirali že 1946 s poenotenjem in konverzijo v novo po­ sojilo ki smo ga odplačevali do 1. oktobra 1977. Zunanji dolgovi pa so bili dokončno regulirani s sporazumi z upniki v letih 1958, 1959, 1960, 1962 in 1967. Do danes je Ju­ goslavija večino predvojnih dolgov odplačala, razen nekaterih iz let 1927, 1936 in 1938, ki naj bi bili odplačani konec tisočletja, natančneje rečeno leta 1998._Kljub na­ šemu pričakovanju se zgodba s starojugoslovanskimi dolgovi ne bo končala niti v tem letu, temveč bo trajala vse do leta 2018, ko bo na tujih finančnih borzah prene­ hala kupčija z obveznicami starih jugoslovanskih posojil, emitiranih v dolarjih, funt- šterlingih in švicarskih frankih. 512 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 3 ... • l?,.2?1^ zanlmlvo knjigo zaključujeta izčrpna povzetka v srbohrvaščini in angle­ ščini. V dodatku nam avtorica postreže s tabelami in obširnim seznamom uporablje­ nih v]rov in literature. V tabelarnem delu objavlja podatke, ki kažejo gibanje zuna­ nje trgovine Srbije in Jugoslavije ter potek zadolževanja srbske oziroma jugoslovan­ ske države pri ustreznih Narodnih bankah. Zlasti sta povedni zadnji dve tabeli v katerih najdemo popis vseh notranjih in zunanjih dolgov omenjenih držav z odpla­ čilnimi roki, vsotami, obrestno mero in letnico izplačila. Nedvomno lahko na koncu predstavitve zapišemo, da gre za zanimivo, tekoče in znanstveno korektno napisano knjigo o dosedaj redko obravnavani in širši javnosti malo poznani tematiki. Gotovo pa lahko, glede na avtoričina leta in dejstvo, da je pričujoče delo ze njena druga knjiga, tudi v prihodnje pričakujemo podobna »pri­ jetna presenečenja«. Žarko Lazarevič Boris K u ret, Boršt. Boršt : Prosvetno društvo Slovenec, 1990. 172 strani. Bogatemu fondu slovenske lokalne zgodovine ter krajevnih kronik se je pred kratkim decembra leta 1990, pridružilo delo Borisa Kureta »Boršt«. Ta kraj ki z Do­ lino, Boljuncem in Ricmanji tvori homogeno enoto tržaškega Brega, pokrajine stis­ njene med kraško planoto in morjem, ki ga tu zapira Žaveljski zaliv, je tako v pre­ teklosti kot v današnjih dneh ohranil svojo strnjenost in narodno zavest Tržaška okolica se je v povojnem obdobju znašla pod načrtnim udarcem razla­ ščanj slovenske zemlje. Nacionalno homogeni teritorij so vseskozi krčili v najrazlič­ nejše namene ter vedno v imenu napredka in bodočega razvoja. Prav dolinska ob­ ema, ki je bila izrazito primestna ter z bogato kmečko produkcijo v funkciji vsako­ dnevne oskrbe tržaškega trga vrtnin in sadja, je v načrtnem razlaščanju slovenskih i „K v460-.letlh Prya zgubila več kot 2/3 agrarne zemlje. Razslojenost prebivalstva, izguba tradicionalnih načinov produkcije ter neposreden stik z mastodontnimi struk­ turami tovarn ki so se načrtno zažirale v enotno vaško središče, so bili predpogoj za nevarno inkhnacijo vrednot, kjer sta narodna zavest in homogenost kulturne ak- njenîh preWvIîcevlm vsakodnevneSa uveljavljanja tamkajšnjih vaških skupnosti in Trst z okoliškimi občinami je v povojnih desetletjih doživljal usodo planiranega prehoda iz industrijskega centra v središče terciarnih dejavnosti. Ekonomska neučin^ kovitost, politična nedefiniranost ter demografski padec so prizadeli vse sloje tam­ kajšnjega prebivalstva. Vizija italijanskega gospodarskega razvoja je ta geografski prostor definirala kot odskočno desko za vključevanje italijanskega kapitala v po­ donavsko — balkansko področje. V ta namen je bila gradnja cestnih infrastruktur privilegirano področje velikih investicij. Razlaščanje slovenske zemlje je sledilo dvema ciljema: razvojnim črtam bodočih povezav proti vzhodu ter izpodkopavanju temeljev slovenske samobitnosti na tem prostoru. Manjšinska politika v zamejstvu se je tem trendom s težavo upirala. Definiranje prave poti obstanka oz. ohranjanja bistvenih smeri razvoja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji je bilo često stihijsko in ne- domisljeno. Marsikdaj se je kultura podrejala ekonomskim zahtevam samoorganizira- nja in samofinanciranja. Marsikaj pa je raslo iz korenin posameznih skupnosti in posameznih pobud bogate tradicije preteklosti. V ta drugi razdelek sodi tudi delo Borisa Kureta »Boršt«. Ob devetdeseti obletnici prosvetnega društva Slovenec iz Bor- sta je ta marljivi in prizadevni kulturni delavec na svojstven način hotel povezati preteklost in sedanjost slovenske vasi. V dolgih letih iskanja ter evidentiranja potreb­ nega gradiva je obredel vse pomembne institucije zgodovinskega spomina med Ljub­ ljano in Reko. V svoji kroniki je obdelal s faksimiranjem arhivskih virov in komen­ tarji Posojilno in konsumno društvo, Bralno in pevsko društvo Slovenec Vzajemno društvo za zavarovanje goveje živine, Narodno delavsko organizacijo, Pogrebno dru­ štvo ter Glasbeno društvo Slovenec, torej vse oblike kulturne in gospodarske samo- ,.fg^1Z1^fn°t daVtCn|1 °bCme B,°rSt Na modelu ene vasi Je Pokazal osnove narodne m gospodarske rasti Slovencev konec prejšnjega stoletja v okolici Trsta Povezave s tržaško slovensko politično stvarnostjo so tekle tudi na ravneh aku­ mulacije kapitala in političnega konsenza. Politično društvo Edinost ter Zveza poso­ jilnic in hranilnic sta v okoliških vaseh črpala svoj življenjski sok ter perspektivo narodne enakopravnosti. Vse vasi v tržaškem Bregu so bile znane po odličnem vinu Domača »brzanska«, izvrstna m daleč naokrog znana vinska kapljica je v Boršt vedno privabljala tržaške izletnike, ki so tu pustili marsikateri krajcar ali celo krono Želez­ niška proga Trst-Herpelje je kraju prinesla razvoj in hitrejšo povezavo z mestom kjer so lahko prodajali cenjeno prvo zelenjavo in sadje. Vse to je Borštu dajalo značaj bogate in napredne vasi, kar se je kazalo v razčlenjenem društvenem in kulturnem življenju. Da bi zbral vse e drobce »živete zgodovine«, je avtor veliko časa presedel v Državnem arhivu v Trstu, v tržaški Mestni knjižnici, v Arhivu za zgodovino pri Narodni in studijski knjižnici v Trstu, v Slovanski knjižnici v Ljubljani, v Narodni