PROSVETNI Štev. 17 In 18 Ljubljana, 19. novembra 1955 Leto VL Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Joie Zorn. Uredništvo in nprava Nazorjeva 3/L Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 300.—. Štev. ček. računa 60-KB-1-Z-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja Slovenski poročevaleo. DELAVEC GLASILO ZDRC2ENJ PROSVETNIH DELAVCEV VLRDKO MAJHEN: Deset let dela in boja za lik socialističnega državljana Ko imperialisti napovedujejo vojne, skušajo na vse pretege prepričati svet, da branijo kulturne in civilizacijske pridobitve človeške družbe. Ko so vojne za njih končane, bitke dobljene ali izgubljene, pa ugotavljajo, kakšne škodljive posledice so zapustile vojne vihre v značajih njihovih ljudi. Takrat govore o nemoralnih izgredih kot o posledicah razkrojene družbene morale in čakajo dne, ko se bo vse zopet normaliziralo. Ni dvoma, da je v tem nekaj resnice, ki velja za napadalce in Pmperialiste. Le-ti ne morejo z ničemer opravičiti svojih zločinov nad človeštvom. Čeprav še tako kriče v svet z lažnivimi krilaticami. Naša narodnoosvobodilna vojna je dokazala prav nasprotno: ia vojnega rneteža smo izšli družbeno in moralno močni, kakor še nikoli nismo bili v svoji zgodovini. Iz globokih korenin ljubezni do domovine in svobode, v trdem in neizprosnem boju zoper fašistične okupatorje, smo skovali novo enotnost družbene zavesti jugoslovanskih narodov in trdno odločnost po samostojnem življenju in odločanju. Prav to našo enotnost občuduje danes ves svet. Z njo so se morali pomiriti tudi tisti, ki so bili vse do današnjih dni navajeni, da so morali mali narodi pred njimi klečati na kolenih. Takšna družbeno-morai-na enotnost se je mogla skovati samo zaradi tega, ker so se vsi naši državljani borili za zmago naše ljudske revolucije. Vsi so bili hkrati borci na bojnih poljanah, obenem pa oblikovalci, vzgojitelji in propagatorji nove družbeno-moralne zavesti. Vsebina družbeno-moraine zavesti je bila globoka in vendarle nadvse preprosta: uničiti fašistično nasilje, doseči popolno samostojnost in enakopravnost ter svojo deželo urediti na temeljih resnične socialne pravičnosti. torej na najnaprednejši način, ki ga v sodobnem razvoju predstavlja socializem. Naša družbeno-moralna zavest, najnaprednejša v sodobnem družbenem presnavljanju, je v prosvetnem delavcu socialistične družbe tista moralna sila, ki mu vliva moči, da pomnožuje napore za nadaljnje razvijanje teh moralnih odlik in za njihovo prenašanje na naše mlade generacije. če moremo po desetih letih naše osvoboditve zabeležiti zna- ten porast socialistične zavesti med našimi državljani, potem ne smemo enostransko ocenjevati dejstev, ki so takšno zavest gradile in jo pospeševale. Čeprav ocenjujemo zavest ljudi kot izrazito duhovno manifestacijo, bi bilo napačno, če bi mislili, da je njena rast pogojena izključno v kulturnih in prosvetnih prizadevanjih. Vsakršno zavest oblikujejo številne prvine iz vsakdanjega življenja, ki načrtno ali stihijsko vplivajo na oblikovanje zavesti. Načrtni činiteiji, ki oblikujejo v obdobju socialllstične revolucije družbeno zavest našiih državljanov in njihovi prispevki v zakladnico te zavesti, bi mogli biti naslednji: Narodnoosvobodilna vojna je obračunala z nacionalizmom in šovinizmom, ki sta razjedala organizem stare Jugoslavije; okrepila je sovraštvo proti imperializmu, zatiranju in izkoriščanju vseh vrst; ljubezen do domovine, svobode in človeštva je preoblikovala v patriotizem in internacionalizem; skovala je enotnost naših narodov in delovnih ljudi; napolnila jih je z vero v novi družbeni red brez izkoriščanja, v socializem. Obnavljanje tradicij narodnoosvobodilne vojne pomeni prenašati temeljne odlike naše družbene zavesti na mlade generacije. To je največja epopeja, kar jih je doslej napisalo naše ljudstvo v svojo zgodovino. Zaradi tega smatramo, da zgodovine narodnoosvobodilne vojne ne moremo smatrati za običajni zgodovinski predmet, odmaknjen od današnje družbene stvarnosti, temveč je in bo ostal bogat vir in temelj naše nove družbene zavesti. Ko prenašamo slavno epopejo osvobodilnih bojev na mladi rod, morajo biti v nas samih domovinska ljubezen in ponos, občudovanje junaštva in tovarištva ter vnetost za revolucionarno doslednost in predanost de delovnih ljudi. Delovni napori in premagovanje težav v povojnem razdobju, posebej pa še v obdobju načrtne izgradnje prvega gospodarskega načrta, ki ga pravkar dovršujemo. So utrdili v našem državljanu spoznanje, da sta delo in visoka storilnost vir vsega blagostanja. Delo ustvarja nove materialne temelje za socialistično družbo. V zvezi s tem pa se vse bolj utrjuje spoznanje, da je izkoriščanje dela nemoralno dejanje, ki doživlja dan za dnem vse hujšo obsodbo Aktivnim in upokojenim prosvetnim delavcem Prosvetni delavci iz Slovenije, prav posebej pa še Iz krajev Maribor. Celje, Ptuj in Pomurje, se bodo zbrali v okviru Tedna ljudske prosvete, ki ga prireja mariborska Okrajna zveza Svobod in prosvetnih društev, na svoj prvi — DAN PROSVETNIH DELAVCEV, ki bo v soboto, 26. novembra 1955 v Mariboru. Pedagoški delavci žele manifestirati za svoje napredne pedagoške ideje ob 10-letnici osvoboditve prav v delavskem Mariboru, ki je uporno kljuboval tuji penetraciji, prvi občutil zločinsko brezobzirnost fašizma in se ob pomoči tisočerih delavnih članov naših sindikatov — med njimi so bili prosvetni delavci na častnem mestu — zopet prvi dvignil iz povojnih materialnih in duhovnih ruševin. Ker bo to prvo zborovanje te vrste in prva skupna manifestacija prosvetnih delavcev Slovenije, je dolžnost naših članov in društvenih vodstev društva učiteljev, Društva profesorjev in predmetnih učiteljev. Društva profesorjev in učiteljev strokovnih šol, Društva vzgojiteljic, Društva likovnih umetnikov. Zveze kulturnih delavcev i. dr., da se tega zborovanja udeleže v čim večjem številu in s tem dado na naši severni meji poudarek veri v zmagovito socialistično misel, bratstvo in enotnost ter vsestranski napredek naših narodov, v tvorno sožitje vseh narodov in v trajni mir na svetu. PROGRAM Dneva prosvetnih delavcev bo zelo pester: Dopoldne: Ob 9.— Počastitev padlih borcev ob spomeniku talcev, Ulica talcev 11 Ob 9.30 Slavnostno zborovanje v dvorani Ljudske prosvete, Union; Gustav Šilih: Pedagoško delo Henrika Schrei-nerja Miloš Ledinek: Vloga prosvetnega delavca pri pri Ijudskoprosvetnem delu Objava nagrad in pohval zaslužnim prosvetnim delavcem Cu 11.— Odkritje spomenika slovenskemu političnemu in kulturnemu delavcu Antonu Tomšiču na Leninovem trgu (govori Bogo Teply) Ob 11.30 Odkritje spomenika slovenskemu pedagogu Henriku Schreinerju v Mladinski ul. 11—13 (govori Jože Košar) Sodeluje Mladinski pevski zbor drž. učiteljišča (dirigira Pec Šegula) Popoldne: Ogled mariborskih kulturnih ustanov in razstav Ob 15.— Za udeležence izven Maribora: Jakov Gotovac, »Ero z onega sveta« v Slovenskem narodnem gledališču Ob 20,— Koncert Pevskega zbora prosvetnih delavcev Slavko Osterc s sodelovanjem UPZ in orkestra JLA v dvorani Ljudske prosvete Union (dirigent Jože Gregorc) Družabni večer prosvetnih delavcev po koncertu po vsem svetu. Navajati mladino k delu, vzgajati v njej spoštovanje do dela, pomeni prispevati k nadaljnji krepitvi materialnih temeljev naše družbe-Ta pot pa vodi k delavskemu razredu, najnaprednejši sili, okoli katere se zbira celotna socialistična družba! Ni dvoma, da je k utrjevanju materialnih osnov naše družbe marsikaj prispevala tudi prosveta. Z delovno vzgojo je potrjevala v mladini spoznanje, da more vsakdo uspevati v pravično urejeni družbi le tedaj, ko s svojim lastnim delom povečuje blaginjo celote. Strokovno in tehnično pa dvigajo sterilnost dela strokovne šole vseh vrst, od najnižjih do najvišjih. V to delo so vlagali prosvetni delavci mnogo naporov, napredek na tem področju pa jim je v zadoščenje, da njihov trud ni bil zaman. Brez koristi tudi ni ostalo delo ljudske prosvete, ko je pomagala s poljudno znanstveno razlago. V novi družbeni ureditvi na temeljih delavskega samoupravljanja in družbenega upravljanja odkrivajo in razvijajo naši državljani nove družbene odnose, socialistične odnose, v katerih spoznavajo medsebojno povezanost celotnega družbenega organizma tako v lastni državi kakor njeno povezanost s celokupnim človeštvom. To delo bistri poglede na svet in dogajanja v njem. Zaradi tega je imperativ našega časa: vključiti slehernega državljana v samoupravljanje naše socialistične družbe! Nadvse važno je dejstvo, da je tudi šolstvo krenilo na pota družbenega upravljanja. Na ta način smo pritegnili k učno-vzgojni problematiki širše kroge državljanov, ki se neposredno udejstvujejo v šolskih odbori!? pri tem kajpada ne smemo ostati pri dosedanjih uspehih. Šolski odbori morajo dan za dnem pritegovati nove državljane in večati zanimanje za vzgojno problematiko v javnosti. Vzgojitelji bodo že bofj kakor danes čutili neposredno korist organov družbenega upravljanja, saj jih bodo mogli nenehno opozarjati na družbene potrebe in zahteve. To je končno tudi edina metoda, g katero lahko obvaruje družba šolo pred odtujevanjem in zanemarjanjem konkretnega družbenega stanja v vzgojnem procesu. Preko politično-vzgojnega dela, ki ga vrše med množicami naše politične organizacije, spoznavajo naši državljani zakonitosti ekonomskega in družbenega razvoja ter se osvobajajo idealističnih iluzij in stihije. V skladu s temi zakonitostmi uveljavljajo naše množice svoje demokratične pravice. Življenje našega ljudstva postaja čedalje bol zavestna smer, v kateri utira pot po neobhodnosti in zakonitosti vsa človeška družba. To je smer, ki je ne vodijo razredna nasprotstva in izkoriščevalska nagnenja, temveč pot, ki jo izbira človeštvo na osnovi znanstvenih dognanj proti razrednim nasprotstvom in izkoriščanju. Če je bistvo politično-vzgojnega procesa odkrivanje in tolmačenje ekonomskih in družbenih zakonitosti ter borba proti nasprotnikom teh spoznanj, potem si pač ne moremo zamisliti znanstvenega nčno-vzgojnega dela, ki prezira ali podcenjuje politično-idejne zasnove socialistične družbe! Kulturno in prosvetno delo odkriva našemu državljanu znanstvene resnice, materialne, kakršne so v svojem bistvu, brez idealističnih in izmišljenih mističnih primesi. Kultura in umetnost mu nudita plemenita in napredna stremljenja, ki podpirajo borbo človeštva za lepše in polno sožitje človeštva. Ljudsko prosvetno delo je v tem oziru zaoralo po osvoboditvi globoke brazde Ni dvoma, da bi bili uspehi na tem področju še večji, če ne bi zaradi nemškega nacističnega uničevanja naših kulturnih ustanov, zlasti knjižnic, ostali po osvoboditvi praznih rok. Če bi hoteli delati obračun, kolikšen del socialistične zavesti izvira neposredno iz prosvetnih prizadevanj, potem bi bila razmejitev deleža med prosveto in ostalimi činiteiji dokaj jasna: vsa kulturna in prosvetna prizadevanja, ki so bila s kakršno koli drobno nitko povezana s splošnim ekonomskim in družbenim procesom socialističneaa razvoja, so rodila bogate sadove, ker so prispevala k poglobitvi in razširitvi socialistične zavesti. Kdor gleda z odprtimi očmi in brez predsodkov na dosedanja prizadevanja, mora priznati, da je prosvetni delavec v osnovi izpolnil naloge, ki jih je predenj postavila socialistična družba. Vse, kar je uhajalo . mimo splošnega procesa socialističnega razvoja, je zapadlo pozabi, čeprav je takšna navlaka včasih celo motila pozitivne pridobitve, ki so jih posredovali drugi socialistično zavest-nejši činiteiji. Tako imamo dokaz več, da novo, mlado in napredno zmaguje mimo vseh zaprek. Za nadaljnja prosvetna prizadevanja pa je vendarle važno poudariti, da je vprašanje graditve zavesti prav tako potrebno kakor nadaljnja materialna izgradnja naše družbe. Drugo z drugim se mora nenehno prepletati in brezpredmetna bi bila diskusija o tem, kateri činitelj je odločilnejši; oba ata enako potrebna in važna. K PRAZNIKU JUGOSLOVANSKIH NARODOV ISKRENO ČESTITAMO VSEM PROSVETNIM DELAVCEM, SE POSEBEJ PA ČESTITAMO VSEM TISTIM ŠTEVILNIM TOVARIŠEM MARIBORSKEGA, PTUJSKEGA, SOBOŠKEGA IN CELJSKEGA OKRAJA, KI BODO OB DNEVU PROSVETNIH DELAVCEV V MARIBORU PREJELI ZA SVOJE NEUMORNO DELO POHVALE SVETA ZA PROSVETO IN KULTURO LRS SLOVENIJE, TER TOVARIŠEM UČITELJEM DANILU MAVRU, ZINKI TURK, MAKSI GROS, ANDREJU ŠAVLIJU, RUDIJU ZAVRSNISU, MARIJI ZORN, VLADIMIRJU CVETKU, TONETU FERLINCU, VENCESLAVU AVINKLERJU, MIRU STUBLJU, VIKTORJU ŠVIGLJU, JANKU POGAČNIKU, JOŽETU KOŽUHU, VERI FRLUGA, LUDVIKU KAFOLU, EDIJU ROSNERJU, SREČKU BRLOTU IN FRANCU GRUDNU, KI JIH JE ZDRUŽENJE UČITELJEV SLOVENIJE NAGRADILO OB DESETLETNICI OSVOBODITVE PROSVETNI DELAVEC Henrik Schreiner in reforma obvezne osemletne šole V razpravi »Preosnova jugoslovanskega vzgojstva v smislu demokratizma« (Pedagoški letopis Slov. šol. matice 1919), ki jo je Henrik Schreiner napisal leto dni pred svojo smrtjo, je obravnaval tudi reformo obvezne domače razmere, ki so v mestu in v večjih trgih drugačne nego na kmetih; v Slovenskih goricah drugačne nego na Krasu itd.«. Iz tega sledt, »da imajo pač vse osnovne šole iste splošne učne načrte, podrobne na- NAPIS NA SPOMENIKU: spredaj: HENRIK SCHREINER slovenski pedagog 1850—1920 zadaj: Postavili slovenski prosvetni delavci s podporo MLO Maribor 26. 11. 1955. rienrik Schreiner je bil rojen 1. julija 1850 v Ljutomeru; klasično gimnazijo je končal v Mariboru ter študiral na Dunaju, kjer je s voje študije končal 1877 iz matematike, fizike in prirodopisa. Služboval je na Dunaju, v Boznu in Innsbrucku, od leta 1890 do 1920 pa kot ravnatelj drž. moškega učiteljišča v Mariboru, kjer je umrl dne 14. aprila 1920. Pokopan je v Šentjurju pri Celju. osemletne šole. Kot prvo stopnjo splošne izobraževalne šole imenuje to šolo »osnovno šolo«. Trajala naj bi od dovršenega 7. do dovršenega 15. življenjskega leta, toda telesno in duševno dobro razvitim otrokom se lahko pol leta predpisane starosti pri vstopu spregleda. Obiskovati bi jo morali vsi otroci v šoloobvezni starosti, ako jim tega ne onemogočajo kake telesne ali duševne hibe. Njena naloga je, da se v njej uče otroci »temeljev vseh ved, vsakojakega razmišljanja in umevanja človeškega ne glede na bodoči poklic, oziroma pravilneje glede na vsak poklic, ki bi si ga učenec lahko pozneje Izbral«. Osnovna šola izobražuje in vzgaja »LJUDI (podčrtal pisec), ne rokodelce, kmetovalce, trgovce itd ali pa umetnike in znanstvenike«. Vsem stanovom naj daje potrebno podlago, na katero bo potem zidala stanovska (— poklicna ali strokovna) oziroma višja izobrazba. Schreiner utemeljuje svoje stališče s tem, da »za posebna stanovska vprašanja še manjka otrokom v tej dobi zanimanje in razumevanje in se torej ne da določiti, kateremu poklicu se bo ta ali oni posvetil«. Pouk v osnovni šoli mora biti nazoren in torej domoroden, a to obče veljavno na- on'', M rjo n- vi'H. fl •> nov- sod v prvi vrsti upoštevamo črte pa si mora sestaviti vsaka šola zase ali pa vsaj vsak okraj, v katerem obstajajo isti ali vsaj slični odnošaji«. Schreiner odklanja, da bi delili obvezno osemletno šolo v nižjo in višjo stopnjo, češ da ni nobene bistvene potrebe za tako razlikovanje, kajti »vsak naslednji razred (je) nasproti prejšnjemu višji razred in se v vsakem višjem razredu znanosti prejšnjega razreda nadaljujejo, tako da se pouk višjega razreda naslanja, mora naslanjati, na pouk prejšnjega razreda«. Schr. sicer računa s tem, da bodo v višjih razredih poučevali »strokovni predmetni) učitelji, v nižjih razredih pa vse predmete enega razreda ali večino predmetov razredniki, vendar pravi, da to ne opravičuje različnega poimenovanja nižjih in višjih razredov 'osnovne šole. Po njegovem mnenju mora biti obvezna osemletna šola vseskozi enotna ter je kot taka del takšnega ustroja vsega šolstva od najnižje ljudske do najvišje znanstvene šole, »ki omogoča vsakemu državljanu, ne glede na njegove gmotne razmere, pov- »Deti n* Te" r> - sti tako visoko, kakor mu dovoljujejo njegove sposobnosti in njegova volja«. Razumljivo je torej, da odklanja Schreiner tudi predlog, naj se višji razredi osnovne šole kot enotni razredi srednje šole s to družijo. S tem bi bil značaj enotne šole izbrisan, tudi ako bi v enotni nižji sreddji šoli odpadli latinščina in grščina«. Osnovna šola bodi celota zase, taka celota pa bodi tudi enotna srednja šola, ki nai bi imela »4 oziroma 5 razredov in katere učna snov naj se ujema v obče z učno snovjo višjih razredov sedanje srednje šole z nekaterimi izjemami«. Schreiner se zaveda, da vsaka osnovna šola ne more biti osem-razredna, ampak bodo potrebne tudi »manjrazredne« šole. Na vprašanje, ali bodo te dosegle smoter obče izobrazbe, odgovarja: »... V sedemrazrednicah in šestrazrednicah, morebiti tudi v petrazrednicah, bi se z ozirom na manjše število učencev menda še itak dal isti smoter, oziroma vsaj približno isti smoter doseči, ako bi se v nekaterih razredih uvedla po dva oddelka, n. pr. bi se dala snov 7. razreda sedemrazrednice oziroma snov 5. in 6. razreda šest-razrednice v nekaterih predmetnikih prav lahko razdeliti za vsak razred na dva dela, ki bi se menjavaje obravnavala v dveh zaporednih letih. Malo teže bi se dala taka delitev izvršiti za petrazrednice, za manj kot petrazredne šole pa bi taka delitev nikakor ne bila izvedljiva«. Schreiner torei računa tudi z niže organiziranimi osnovnimi šolami, vendar poudarja, da bi morali tudi njihovi učenci imeti možnost prestopanja na više organizirane šole. Uredili naj bi se šolarski domovi ali internati, v katerih bi se lahko nadarjeni in marljivi učenci, ki jim domača šola ne nudi za to priložnosti, »nastanili na obče stroške ter nadaljevali učenje«. V naši socialistični družbi se nam zdi omejitev na »nadarjene in marljive učence« nepravilna, vendar ne pozabimo, da Schreiner ni bil socialist, marveč je izkliceval takrat zelo napredno pedagoško geslo: »Prosto pot nadarjenim!« Kar se tiče notranje organizacije osnovne (= obvezne osemletne) šole, se zavzema Schreiner za isti učni predmetnik in isti učni načrt (kolikor nista krajevno spremenjena) za vse učence. Osnovna šola mu pomeni tisto stopnjo splošne izobraženosti, ki jo zahtevamo najmanj od vsakega državljana brez izjeme. Najlepši dar pa, ki ga daje svojim učencem na pot v življenje, je glede na splošno izobraženost zanimanje in veselje do lastne nadaljnje samo-izobrazbe in z ozirom na strokovno izobrazbo potrebna podlaga, na katero bo zidalo življenje. Učni smoter 8-razredne enotne osnovne šole naj se na splošno ujema z učnim smotrom (tedanje) meščanske šole, odnosno štirih nižjih razredov srednje šole (tedanje gimnazije ali realke). Ker se bo — tako meni Schreiner — z odstranjenjem latinščine in grščine pridobilo veliko ur, se lahko smoter (nasproti nižji srednji šoli tiste dobe) v vsakem predmetu nekoliko »vi««.. Fn foM '»Tik Ue^ik najbližjib sosedov) naj bi se poučeval vsaj neobvezno. Osrednji učni predmeti naj bi bili v osnovni šoli materinščina (v višjih razredih tudi srbohrvaščina) ter prirodoznanstvo in tehnika, kajti »naše kulturno-diišno življenje se razvija na podlagi pri-rodoznanstva in tehnike«. Schr. se zavzema za tak način učno-vzgojnega dela, ki vzpodbuja učence k čim večji samodejav-nosti in jo tudi omogoča, po- udarja prvenstvo moralne vzgoje in priporoča, kjer je le mogoče, razvijanje »lepočutja« (= estetskega čuta). Žal pa so njegova izvajanja vprav v vseh teh važnih in mestoma kočljivih vprašanjih precej skopa ter ne povedo, kako si je zamišljal učnovzgojno delo v obvezni osemletni šoli v konkretnih podrobnostih. Z& učne predmete, ki so jih takrat nekateri želeli vključiti v predmetnik (n. pr. tesnopisje, kmetijski pouk, knjigovodstvo, gospodarski in gospodinjski pouk itd.) pa meni odločno, da ne sodijo v enotno osnovno, ampak v nadaljevalno odnosno v strokovno šolo. Dokaj obširno razpravlja Schreiner o učitelju osnovne šole in njegovem izobraževanju. »V prvi vrsti naj bi bil vzgojitelj mladine, naj bi vzgajal značaje«, da pa doseže ta smoter, je prvi pogoj »vzgojiteljeva osebnost, njegov dosledni, krepki, ljudomili značaj, združen z ljubeznijo do otrok in do poklica«. Kot drugi pogoj postavlja reformo dotedanjih učiteljišč, ki nikakor ne zadostujejo niti v teoretskem niti v praktičnem pogledu. »Poglobljena in razširjena učiteljska izobrazba je prvi predpogoj vsakega kulturnega napredka«. V tem smislu predlaga Schreiner, naj bi se bodoči učitelji po dovršeni srednji šoli usposabljali na dvoletni pedagoški akademiji, in sicer za pouk na nižji in višji stopnji osnovne šole. »Morebiti,« pripominja Schreiner, »bo treba zaradi preobilne snovi usposobljenost za višje osnovne šole deliti v skupine: humanistično, realistno in tehniško skupino. V tem slučaju bi bil vsak učitelj usposobljen za nižje in eno skupino višje osnovne šole.« Ta predlog je zapeljiv ter se o njem razpravlja tudi še danes. Premisliti pa je treba, da bi taka pedagoška akademija hirala na isti bolezni kakor sedanje učiteljišče, samo na nekoliko višji ravni: študij bi bil preobložen (na razpolago bi bili samo dve leti!) ter bi ne vodi! k poglabljanju, ampak k hlastnemu obravnavanju pedagoške jn določene predmetne skupine. Zanimivo pa je na splošno, kako zelo podobne so Schreiner-jeve misli o reformi našega šolstva z mnogimi našimi stremljenji. Naša šolska reforma izhaja sicer s povsem drugih vidikov in tudi še davno ni dokončana, vendar se že, kaže v nekih obrisih. Poročilo o stanju reformnega dela na področju šolstva, podano na seji SPK LRS dne 25. X. 1955, ugotavlja, da smo že dosegli soglasnost v naslednjem: obvezna šola naj bo osemletna: biti mora samostojna ter zaključena enota, pripravlja naj v enaki smeri za vse poznejše in ne samo za eno poklicno smer, zlasti naj ne pripravlja samo za študij na višji gimnaziji ali v določeni strokovni šoli; daje naj splošno izobrazbo in nai učencev poklicno še ne oblikuje: vsebina obvezne izobrazbe naj ustreza našim družbenim zahtevam: šolsko znanle nai ne bo !e knjižno, marveč življenjsko in uporabno. Skoraj vse te zahteve zasledimo že v Schreinerlevj raznravi. Tudi to, kar na vala noročilc kot bolj ali mani doenano, izkazuje s Sehreinerievimi zahtevami precejšnjo nodobpos*: da ho na nižii stopnji en učitelj oonče-val vse nredmete. »-»rdtem ko ho na določen? fnišlil c*o.pnil postopoma uveden pouk po (Nadaljevanje na 2. Strani) Delež Pedagoškega društva v Mariboru pr! ljudskem razsvetljevanju Prvenstvena naloga Pedagoškega društva je znanstvena, »zato, da bi hkrati z graditvijo socializma v' gospodarstvu razvili znanstveno osnovo za socialistično vzgojo«, ki je kvas za sleherni uspeh. Pravila pa predvidevajo v tretjem odst. čl. 2. tudi nalogo »širiti pedagoško teorijo in prakso, temelječo na dognanjih marksizma-ieninizma« med naše ljudstvo. To dosega med drugim s tem, da »izdaja pedagoška in psihološka dela in časopise, v ostalem tisku pa sodeluje z obravnavanjem perečih vprašanj pedagoške in psihološke znanosti«, dalje, da »prireja strokovna posvetovanja in predavanja, razne tečaje ter organizira diskusije o vprašanjih, ki so važna za razvoj vzgoje in pouka« in, da »sodeluje s prosvetnimi organizacijami ljudske oblasti in z društvi, ki se ukvarjajo z vzgojnimi vprašanji«, kakor to določajo 1.^3. in 4. odst. čl. 3 Pravil PD. Razume se, da ne velja opravljanje teh nalog le med šolniki vseh vrst, ampak zajema vse, ki so zainteresirani na vzgoji mladega in prevzgoji starejšega rodu; starše, člane šolskih svetov, posamezne poklice in končno celotno družbo. Te naloge PD seveda niso omejene na določen čas, ampak postajajo z dotokom novih generacij trajne in zaradi tehnično naprednejšega in zato bolj kompliciranega življenja, kar vse vpliva tudi psihično in deloma različno vrednoti moralne norme, tudi odgovornejše. Seveda jih v naši družbi zaradi sistema družbenega upravljanja vzgojnih in drugih ustanov, kjer se prepletajo in harmonično vsklajajo interesi vseh poklicev, ne more orga-nizatorično in duhovno obvladati PD samo, ampak s pomočjo mnogih društev in ustanov z neposredno ali vsaj posredno istimi in sorodnimi cilji. To so tako osnovne orga-nzacje, kakor SZDL, ZK, kakor ostale množične organizacije, kakor ZMP Svobode in ostala prosv. društva, Ljudske univerze, ZSZ ter vsa društva, ustanove in podjetja, ki imajo svoje mladinske odseke, n. pr. PDS, GD, RK in seveda pionirske in mladinske organizacije. V tem smislu je torej tudi PD važen faktor ljudskega in to pedagoškega razsvetljevanja. V tej Svoji lepi in važni funkciji so člani PD v Mariboru — in to velja obenem za vsa slovenska PD — v teku zadnjih 10 let častno izpolnjevali svojo nalogo. Takoj po osvoboditvi se je ustanovila podružnica Pedago- škega aktiva v Ljubljani pod vodstvom prof. Drage Humek kot nekake naslednice predvojnega Pedagoškega društva v Ljubljani in Pedagoške centrale v Mariboru. Ta se je po osvoboditvi razšla. PA se je preosnoval na občnem zboru 27. decembra 1951 v PD pod predsedstvom Gustava Šiliha, ki je z malimi presledki vodil poleg dr. Frana Zgeča, dr. Leopolda Poljanca, Ant. Osterca, Viktorja Rodeta in Matije Senkoviča tudi predvojno Pedagoško centralo v Mariboru od leta 1921 ozir. 1928. In tako se je pričelo živahno delo tako v društvu samem, kakor tudi plodovito delo med najširšimi množicami delovnega ljudstva. Tu bodi omenjeno le poslednje: Tak najvidnejši izraz vzgojnega prizadevanja PD v Mariboru med ljudstvom je v januarju leta 1952 uvedena stalna vzgojna rubrika mariborskega dnevnika Večer v njegovi prilogi »I dni«. K temu sta pripomogla posebno člana PD Vladko Majhen in Miloš Ledinek, zadnje časa tudi Peter Kociper ter seveda uredništvo samo. To je prvi časnik, ki se je pri nas sistematično lotil pedagoškega razsvetljevanja svojih bralcev, od katerih je danes okoli 30.000 naročnikov, največ na Štajerskem, Koroškem in v Pomurju. Doslej je izšlo na 200 straneh nad 500 aktualnih vzgojnih člankov ter raznih krajših beležk, vprašanj in odgovorov z najrazličnejših področij vzgoje. Znani so mnogi primeri, ko si ne le šolniki, ampak tudi delavske in kmečke matere in očetje izrezujejo in hranjujejo te članke, kar je razveseljivo znamenje o zdravi rasti pedagoške zavesti našega ljudstva, pri čemer ima PD nemalo zaslugo. Člani PDZ sodelujejo tudi pri reviji Mladi svet, ki je glasilo staršev ter v Pionirskem listu, ki prinaša tud vzgojne črtice in članke za pionirje. V samostojni knjižni obliki je izšlo pri mariborski založbi Obzorja, ki je na pobudo PD začela tudi z izdajanjem poljudno pisanih vzgojnih publikacij v »Knjižnici za starše«, delo Jana Baukarta »Otrok in knjiga« (1953), dr. Dragice Černelč »Nega in prehrana otroka« (1952), Gustava Šiliha »Vzgoja otrok v naši družini« (1952) in »Vzgojna sredstva naše družine« (1955), Prešernova družba pa je pravkar izdala potrebno poljudno znanstveno knjigo »Vzgoja naših otrok«; od teh je prvo Šttihovo knjigo izdal v hrvatskem prevodu Književno - pedagoški zbor v Zagrebu, prevod druge pa pripravlja. Drugi način populariziranja vprašanj je neposreden stik z ljudmi. To se je vršilo s prirejanjem predavanj in razgo-vornih večerov. Člani PD so samo v teku zadnjega poslovnega leta imeli v vseh bivših okrajih in večjih krajih severne, severozahodne in vzhodne Slovenije 128 predavanj, ki jim je prisostvovalo okoli 20.000 poslušalcev. Od obstoja PD po osvoboditvi pa je registriranih 365 predavanj iz področij vzgoje predšolske, osnovnošolske, srednješolske in vajenske mladine ter kakor koli defektnih otrok. Predavanja, so se vršila tudi v okviru sindikalnih in drugih društev v zadrugah, podjetjih in v zavodih, da bi bilo prekvašenih s socialistično vzgojno miselnostjo kar največ ljudi. Pedagoško društvo je poleg tega priredilo doslej pet vzgojnih tednov ali tečajev za starše v mestu in na periferiji, preneslo pa je ta predavanja tudi na podeželje, kjer so v okviru Ljudske univerze, Društva prijateljev mladine, Ljudske prosvete in Svobod prire-jevali lastne tečaje s pomočjo predavateljev članov Pedagoškega društva. Teh predavanj je bilo v okviru centralne LV v Mariboru od leta 1952 skupno 64. Tečaji so bili med najbolj obiskanimi ter so postali tradicionalni še iz dobe predvojne Pedagoške centrale. Samo v lanskem letu je bilo na petih večerih, kjer je imelo 11 predavateljev kratka predavanja, 1800 poslušalcev. Predavanja so obravnavala tri važne probleme: zaščito otrok, vprašanje alkoholizma, vzgoja po-šolske, predvsem vajenske mladine in 'rezultate ankete staršev o naši šoli. Da bi bila predavanja privlačnejša in diskusija živahnejša, so n. pr. o vprašanju alkoholizma predavali na isti večer zdravnik, pedagog in jurist. Med oblike direktnega sodelovanja z ljudmi spada tudi anketiranje staršev, katero je uvedlo PD s soglasjem s SPK. Doslej so bile izvršene tri take ankete: o-moralnem pouku, o šolski reformi in o vplivih obojestranske zaposlitve staršev. O problemu šolske reforme je bilo n. pr. anketiranih 8000 staršev, od katerih je PD prejelo 1650 odgovorov, med katerimi so bili mnogi zelo dragoceni, znamenje, kako važni so medsebojni stiki z ljudmi ravno v vprašanjih vzgoje, katera spadajo med najosebnejša in najbolj družbena vprašanja obenem. Tudi ideja vzgojne svetovalnice, ki je v službi OZPM je vzrasla iz vrst PD, katerega člani (Šilih, Baukart, Pipana- Pred vojno je bilo v okraju 11 vrtcev. Po osvoboditvi jih je bilo nekaj v razvalinah, drugi izropani. S sodelovanjem množičnih organizacij, terenskih odborov, krajevnih odborov in udarniškim delom je bilo kmalu usposobljenih in na novo od-pritih 13 vrtcev. Vsi vrtci so bili priključeni šolam. Starši so z nezaupanjem dajali otroke v ustanove. Borba za zaupanje staršev je trajala do leta 1952. Leta 1947 se vrtci, ki so bili nekaka zavetišča za predšolsko, šolsko in v mestih celo za gimnazijsko mladino, spremene v Domove igre in dela. Povsod je uvedena prehrana. Otroci bivajo v Did od 6. ure zjutraj do 18. ure. Kadra primanjkuje. Vzgojiteljic je malo, pomagajo bospitanke, ki po nekaj mesečnem delu v vrtcu odhajajo v trimesečne tečaje. Mnoge so prišle iz tovarn, misleč, da bo (Nadaljevanje s 1. strani) predmetnih skupinah; da je enotnost obvezne šole dosegljiva z enotno šolanim učiteljstvom, usposobljenim za pouk od 1. do 8. razreda, z ustrezno mrežo centralnih šol in s presojanjem učencev iz najbolj odročnih krajev niže organiziranih šol na določeni stopnji v centralne šole (internati, prevažanje). Najbolj perečega vprašanja enotne obvezne osemletne šole, v katerem doslej še ni soglasnosti, namreč, kako bi zagotovili njeno enotnost, pri tem pa vendarle omogočili vsakemu učencu njegov individualni razvoj na osnovi njegovih dispozicij, nagnjenj in interesov, se seveda Schreiner sploh ni dotaknil. Verjetno problema ni videl ali pa si ga v svoji dobi ni upal sprožiti. Saj je bila reakcija na njegov pogumni in za takrat skoraj revolucionarni koncept tako žolčna in dostikrat nelepa, da je hudo bolnemu r pomislimo samo na naše novonastajajoče delavske centre v Vuhredu in Vuzenici, kjer ni vrtcev, pa tudi na podeželske predele — bodo morali biti tam v najkrajšem času odprti novi vrtci. Kakor vprašanje ustanavljanja in materialnega rednega vzdrževanja predšolskih ustanov, bo treba posvetiti vso pažnjo izobrazbeni in življenjski ravni sedanjega vzgojiteljskega kadra. Herman Vida Vzgoja in pouk sta priprava na ■ življenje. Ako so torej Iz-premeni življenje in življenjski odnošaji, se mora vzgoja novim odnošajem prilagoditi. (H. Schreiner) Alfonz Kopriva va, Schiveiger, dr. Heric, dr. E. Lovšetova, dr. Svetlič, dr. Janez Tominec i. dr.) to ustanovo vodijo in v njej sodelujejo. Doslej so obravnavali že okoli 200 primerov ter rešili marsikaterega otroka, bodočega aktivnega člana naše družbe pa tudi starše privedli na pravo pot. Pedagoško društvo sodeluje tudi tesno s Socialnim skrbstvom, ki je letos priredilo tečaj za člane socialne komisije pri Društvih prijateljev mladine in kjer so večinoma sodelovali tudi člani PD. Povezano je tudi z Notranjim odsekom, z referentko za mladoletne prestopnike, ter z mladinskim sodnikom. Ze ta prerezni prikaz udeležbe PD na Ijudskoprosvet-nem delu, pri katerem ima pedagoško razsvetljevanje v naši socialistični družbi še prav posebno tehtno vlogo, naj zadošča, da v javnosti prikaže ob priliki 10-letnice naše popolne osvoboditve in 35-letnici smrti zaslužnega slovenskega in jugoslovanskega pedagoga Henrika Schreinerja, ki je bil v marsičem oče teh idej. Danes PD te uresničuje. Tiho, a zato globokosežno delo Pedagoškega društva v Mariboru je v tesni povezavi s RZPDS v Ljubljani in njenih podružnic, ki so tudi od svoje strani ogromno storile za nravno zdravje našega ljudstva. To se vrši z vztrajnim vzgajanjem in po-učitvijo množic o vseh panogah pedagogike in psihologije po izkustvih domačih in ino-zelnskih naprednih znanstvenikov in praktikov na tem torišču, kar je včasih težaško, zamudno in nehvaležno delo, pri katerem je uspeh skrit ali viden šele čez leta in rodove. To delo zahteva mnogo idealizma in pedagoškega optimizma, česar slovenskim prosvetnim delavcem nikoli ni manjkalo. Spomini bivšega Schreinerjevega dijaka Ravnatelj Henrik Schreiner je v drugem, tretjem in četrtem letniku učiteljišča sam poučeval psihologijo, logiko, metodiko in zgodovino pedagogike. Njegove ure so bile za nas dijake resničen užitek. Schreiner je bil za svoja leta (govorim o dobi neposredno pred 1. svetovno vojno) še vedno živahen ter je znal ves razred pritegniti k sodelovanju. To mu je uspelo, ker je bil močna in spoštovanje vzbujajoča osebnost, ker je bil izredno razgledan in ker je zajemal primere od vsepovsod, iz vsakdanjega živ.jenja, zgodovine, zemljepisa in prirodo-znanstva. V vsaki uri nam je postregel s kakim »ocvirkom«. Učivo smo z lahkoto dojemali, dobro odgovarjali in skoro vedno se je poslavljal od nas ob koncu ure z zadovoljnim smehljajem. Rekel bi, da mu je bila najbolj pri srcu učna praksa. Pri tako imenovanih poizkusnih lekcijah(( to je, ob nastopih kandidatov na vadnici) ni nikoli manjkal. Ce je opazil, da utegne kandidat svoj nastop zavoziti, je posegel sam vmes in in spravil hitro vse v pravi red. Še bolj se je razživel pri konferencah, ki so bile vsak teden (ndvadno ob četrtkih) in trajale po dve uri. Ob tej priložnosti smo skupno obravnavali opravljene nastope ob navzočnosti vseh kandidatov, vad-niiških učiteljev in profesorjev posameznih učnih predmetov. Konference je vodil ravnatelj Schreiner sam, toda pustil je, da smo kolikor mogoče ugotavljali mi. Bili smo navadno zelo živahni in pogosto preostri, večkrat celo krivični. V takih primie nih- nas je navajal k objektivni im konstruktivni kritiki. Ni dopuščal, da bi se označevale samo hibe v nastopu, ampak tudi njegove odlike, a pri vsaki negativni kritiki je zahteval predlogov, kako bi se dalo narediti bolje. Mi smo seveda bili mladi in neizkušeni, zato nam to ni vedno uspelo. Tedaj je povzel besedo Schreiner ter nam stvar obrazložil teoretično im praktično in ob koncu konference smo imeli vtis, da smo pravzaprav vse te mlsu imeli tudi sami in da res ne more biti drugače. Po svojem temperamentu je bil ravnatelj Schreiner bolj kolerik, toda znal se je brzdati, liar je na nas zelo vplivalo. Včasih pa se je vendarle razburil (tu in tam še prav hudo), toda priznati moram, da je bil vedno pravičen. Ce je naknadno ugotovil, da je bil napačno,poučen (in to se je po krivdi nekaterih nemških profesorjev na zavodu večkrat zgodilo), je skušal zadevo vedno popraviti in dati dijaku zadoščenje. Daši je bil — kakor takrat na vseh srednjih šolah v Mariboru — tudi na našem zavodu v rabi edino nemški jezik, smo slovenski dijaki natančno vedeli, daje bil naš ravnatelj zaveden Slovenec, ki pa je svojo narodno zavest izražal bolj z dejanji kot z besedami. Vedeli smo n. pr., da se je udeleževal redno gledaliških prdstav in drugih prireditev v mariborskem Narodnem domu, da je bil prvi predsednik 1. 1907 v Mariboru ustanovljenega dramatskega društva in nekaj časa tudi njegov režiser. Tako je bilo mogoče, da smo imeli od tedaj dalje pa tja do izbruha 1. svetovne vojne dvakrat na mesec gledališke predstave, ki smo jih zlasti učiteljiščniki vneto obiskovali, še več, pri njih tudi sode.ovali, zlasti v orkestru. Za svojo osebo, in mislim, da se je podobno godilo mojim tovarišem, moram reči, da nam je s svojim ravnanjem dajal lep zgled slovenskega izobraženca, ki smoga Sodelovavnje mariborskih kulturnih ustanov s šolami V tednu kulture in prosvete se mi zdi na mestu, da spregovorimo tudi nekaj besed o medsebojnem odnosu kulturnih ustanov in šol. Najprej za uvod nekaj načelnih misli! ' O tem vprašanju pri nas nasploh malo razpravljamo. Bolj splošno se ga je dotaknil samo Stevan Filipovič v krajšem članku v Savremeni školl (1954, št. 5—6). To bi pa bilo tudi vse. Vendar menim, da problem po svoji aktualnosti In tehtnosti zasluži širšo publiciteto. Zakaj? Vsi vemo, da naše šole z ene strani nimajo dovolj učil na razpolago In da prav zato za-padajo v vedno večji verbali-zem, da pa si z druge strani prizadevamo za čim večjo nazornostjo pri pouku. Razumljivo je, da tega nezadovoljivega stanja sama šolska reforma ne bo mogla v celoti odpraviti, čeprav bo iz novega učnega načrta dihalo več sodobnega duha in čeprav bo v njem brez dvoma močan poudarek na zahtevi, da bodi naša šola kar najtesneje povezana z življenjem sodobne družbe. Od verbalizma pa do didaktičnega načela nazornosti je dolga pot že v teoriji pouka, še mnogo daljša pa je ta pot v praksi. Pri tem nam seveda ne gre samo za nazornost, ki jo lahko na ta ali oni način ostva-rimo v šoli, marveč tudi za ponazoritev učne snovi, ki jo lahko učencem posredujemo izven šole; tu mislim predvsem na naše kulturne ustanove, ki so marsikje v svojem delu še dokaj izolirane, ki pa lahko v mnogočem pomagajo našim šolam, da bo njihov pouk nazor-nejši in bolj življenjski kakor doslej. (Tu prihajajo seveda prav tako v poštev naša podjetja, kmečka gospodarstva in zadruge, vendar o njihovem sodelovanju s šolo tokrat ne b govoril.) Že pred skoraj dvema tisočletjema je Seneka v kritiki takratne rimske šole poudaril, da se mladina ne uči za življenje, temveč le za šolo. To njegovo sentenco še danes radi ponavljamo, ne da bi Senekovo kritično zahtevo po šoli, ki bodi blizu življenja, poskušali z vso doslednostjo uresničiti. Ne gre ♦ u samo za ofieiaino učne načrte in didaktično-metodične napotke. marveč oredvsem za nošo lastno iniciativnost: kako podajanje učiva čimbolj ponazoriti in približati življenju. Ob takem prizadevanju se bo učitelju prej ko slej sama ob sebi porodila misel o potrebi po sodelovanju šole s kulturnimi ustanovami: muzeji, bibliotekami, galerijami, arhivi in gledališči. Tako je bilo tudi v Mariboru, s to razliko, da je bila pobuda obojestranska: kulturne ustanove so ob iskanju oblik za povezovanje s sodobnim življenjem hkrati s šolami, ki so težile za istim smotrom, prišle skoraj istočasno na misel o potrebi po medsebojnem sodelo- vanju. Poglejmo si v naslednjem, kakšne konkretne oblike je to prizadevanje rodilo! V Pokrajinskem muzeju je uprava skupno z Zgodovinskim društvom organizirala večdnevni tečaj za predavatelje zgodovine. V tem tečaju so se zgodovinarji podrobno seznanili s strukturo muzeja, z uredivijo eksponatov in s posameznimi razstavljenimi predmeti, ki so karakteristični za to ali ono zgodovinsko obdobje. Namen te inštruktaže je bil, da se učitelji usposobijo za samostojne vodnike po muzejskih zbirkah. S pedagoškega in učnega vidika je namreč neprimerno bolj učinkovito, če po muzeju vodi učence njihov profesor, kakor pa če to opravi muzejski kustos. Tega ne zahteva samo učiteljeva avtoriteta, marveč prav tako tudi dejstvo, da bo učitelj najbolje vedel, katere momente iz učiva bo pri ogledu ustreznega gradiva v muzeju posebno poudaril, kakor se bo tudi načelno lahko odločil za obisk tega ali onega muzejskega oddelka le, če razstavljene zbirke do podrobnosti pozna. Kompleksno ogledovanje muzejev, ki je navadno opravljeno v eni do dveh urah, nima pravega efekta: muzejske eksponate sl je treba temeljito ogledati in o njih z učenci razpravljati postopoma, sedaj v tem, sedaj v onem od delku, kakor je bila snov v šoli obravnavana. Le tako bodo muzejske zbirke služile učencem res v ponazorilo učiteljeve razlage v šoli. Tak ogled ustreznega muzejskega gradiva lahko traja tudi po nekaj ur in pomeni po dosedanjih izkušnjah bistveno dopolnilo in ponazorilo k šolskemu zgodovinskemu pouku, ki ob pomanjkanju filmov in primernih siik — nekoliko je tega kriv tudi tradicionalizem v pouku — tako rad postane zgolj teoretičen in verbalističen. Dobro je tudi, če muzeji prirejajo od časa do časa zaključene razstave svojega gradiva, s katerimi obiskovalcem pokažejo in ponazorijo določeno zgodovinsko dobo. Tako je mariborski muzej organiziral zelo uspelo razstavo narodnoosvobodilne vojne in ljudske revolucije, ki so si jo ogledale skoraj vse naše šole. Ta razstava je pomembna tudi zato, ker je mladini v znatni meri približala najpomembnejše obdobje naše zgodovine, ki postaja mlademu rodu vse preveč »zgodovina«, saj ga na narodnoosvobodilno borbo ne vežejo več intimni odnosi neposrednega sodoživljanja. Podobno kakor muzej je tudi Studijska knjižnica v veliko pomoč našim slovenistom po šolah. Njim samim, kar je razumljivo, nudi svojo bogato strokovno literaturo, učencem pa s prirejanjem občasnih knjižnih razstav pomaga pri poglabljanju v posamezna obdobja književne zgodovine. Tako je n. pr. razstava slovenske moderne učencem posredovala vso njeno bogato knjižno žetev; pa ne samo to: na razstavi so se dijaki tudi lahko seznanili z vso strokovno literaturo o tej pomembni ufhetnostni struji v naši literaturi, kakor tudi z vsem dokumentarnim, zlasti slikovnim materialom o njej. Ali razstava periodičnega tiska: dolge vrste posameznih letnikov naših slovstvenih revij so ostale učencu v trajnem spominu. Tako zanj n. pr. Ljubljanski Zvon ni samo prazen pojem, ampak dokument naše bogate literarne ustvarjalnosti. In še nekaj: dijaku se tako vzbudi zanimanje za knjigo in ljubezen do nje; gotovo ga bo zamikalo, da bo sam segel po tem ali onem delu in ga prebral; pa navadil se bo hoditi v knjižnico tudi potem, ko bo zapustil šolske klopi. Slovensko narodno gledališče je že pred leti organiziralo sporazumno s šolskimi vodstvi dijaške abonmaje po zelo znižanih cenah. In danes je prav šolska mladina, pa najsi gre za gimnazije, industrijske ali vajenske šole, med najzvestejšimi obiskovalci gledališča. V mnogih šolah pri slovenskih urah ali v okviru mladinskih kulturno-umetniških društev vsako predstavo temeljito pretresejo. Zdi se mi, da je to najboljša pot, po kateri lahko privedemo mladega človeka do umevanja odrskih umetnin, hkrati pa je učitelju odlično pomagalo pri pouku dramatike in pri obravnavanju posameznih dramskih del. Isto velja (s potrebnimi spremembami) za operne predstave in koncerte. Tudi obisk le-teh, ki je prav tako sistematično organiziran, spada med važne elemente konkretne umetnostne vzgoje. Tudi Umetnostna galerija s svojimi številnimi razstavami šteje dijaško mladino med svoje stalne obiskovalce. Pouk v likovni umetnosti bi bil ob popolnem pomanjkanju filmov in drugih ustreznih ponazoril res goli verbalizem, ko ne bi bilo med šolami in galerijo kar najtesnejšega sodelovanja. Kako vse drugače so lahko učenci n. pr. razumeli klasicistično in romantično likovno umetnosk ko so si v ponazorilo teoretičnih predavanj v šoli ogledali pod strokovnim učiteljevim vodstvom in ob njegovi ■ konkretni razlagi razstavo slovenskega klasicizma in romantike! Za konec bi rad poudaril še tole: Maribor danes še nima samosvoje kulturne fiziognomije, še več, slovenski prebivalec Maribora je brez stoletne meščanske tradicije in si lastno socialistično kulturno obličje šele kuje. Zato bodo'naše kulturne ustanove zaživele le, če jih bo nastajajoča generacija vzljubila in postala tudi nozneje, ko bo šoli odrasla, njihov stalen obiskovalec. To je še en moment več, ki gre preko šolskega ntilitarizma, da sodelovanju in medsebojnemu povezovanju šol in kulturnih ustanov tudi v prihodnje posvečamo kar največjo skrb. Jože Košar nad vse spoštovali in ga poskušali posnemati. Vedeli smo tu- . di, da se zanima za vsakega slovenskega dijaka.na svojem zavodu in da je marsikateremu priskrbel hrano, a tudi službo, ko še niti ni opravil mature. Tako je oblikoval ravnatelj Schreiner s svojimi slovenski--mi tcivariii (omenjam samo dr. Janka Bezjaka, Janeza Koprivnika, Luko Lavtarja, dr. Mateja Potočnika, dr. Ljjudevita Pivka, Matijo Pirca, Emerika Berana, Hinka Druzoviča idr.) slovenski učiteljski naraščaj za. takrat hudo ogroženo Spodnjo Štajersko, ki so jo Nemci na vsak način hoteli ponemčiti Iz mariborskega učiteljišča je izšlo v 30 letih Schreinerjevega ravnateljevanj.a na stotine, slovenskih učiteljev, ki niso delovali samo v šoli, ampak tudi izven nje r različnih političnih ku.turndh in gospodarskih društvih dn s tem uspešno zavirali ponemčevanje. Nekateri med njimi so se uveljavili kot priznani slovenski kulturni delavci, med njimi Jan Baukart, Josip Brinar, Ljudevit Černej, prof. Franc Fink, S.av-ko Osterc im še mnogi drugi, ki sicer morda niso nastopali javno, a so delovali za svoje ljudstvo tiho in manj opazno, vsekakor pa uspešno. Schereiner-jevo delo so nemški nasprotniki skrbno zasledovali in zato je bil pogosto za tarčo napadom v takratno vsenemško orientirani »Marburger Zeitung«. Zloma črnožolte monarhije in rojstva samostojne jugoslovanske države se je Schreiner iz vsega srca razveselil. Kot nekdanji Maistrov borec se dobro spominjam, da je v burnih dneh preobrata oprostil -pouka slovenske dijake 3. in 4. letnika, da so pomagali. Manjkalo j« namreč ljudi, med drugim kurirjev. Ti dijaki so ponesli 10. novembra 1918 mobilizacijska povelja generala Maistra v vse kraje Spodnje Štajerske. Uspeh mobilizacije je bil nepričakovano velik ter je bil za poznejše dogodke v Marjiboru in ob naši severni meji usodnega pomena. Brž ko so se stvari nekoliko unesle, je mislil Schreiner na šolstvo. Ker Slovenci na Spodnjem Štajerskem sploh nismo imeli meščanskih šol ter smo jih začeli ustanavljati v vseh naših večjih krajih, je bilo treba poskrbeti za sposobne kadre. Hitro je organiziral tečaj za učitelje meščanskih šol, ki je trajal 1 leto in ki ga je obiskovalo 60 učiteljev in učiteljic. Sam je predaval pedagoške predmete s tistim zanosom, ki smo ga bili vajeni n-3 učiteljišču. Konca tečaja pa b! več "učakal. Zbolel je za z„ate' ničo, ki ji je pozneje spomlad 1920) podlegel. Nekaj dni pr®^ svojo smrtjo nam je sporočil« ^a da ne more več predavati io je poskrbel za drugega predavatelja. Eden izfhed tečajnikov se mu je zahvalil za njegov trud in mu želel, da bi skoro ozdravel in se vrnil med nas. Težko mu je bilo in naglo se je poslovil. Ko smo izvedeli za njegovo smrt, nam je bilo vsem hudo. Če gledam v preteklost dn presojam svojega pokojnega učitelja z izkušnjami in razumom zrelega človeka, moram priznati, da je zame ravnatelj Henrik Schreiner še vedno tisti človek, ki sem ga občudoval kot mladenič: vzoren učitelj in voditelj bodočih učiteljev. In prepričan sem, da so mojega mnenja tudi vsi bivši njegovi dijaki, ki še žive. Nikoli nismo imeli boljšega. Njegovo pravo veličino sem seveda spoznal šele pozneje, ko sem dognal, kako se je po njegovi zaslugi razvijalo in visoko -povzpelo ne samo spodnještajersko, ampak celotno slovensko šolstvo. Ta mož ni prejel niti v stari Avstriji niti v pre-daprils-ki Jugoslaviji nikakega uradnega priznanja. Živel pa je v srcih svojih učencev, ki so srečni, da se je spomnila nanj socialistična Jugoslavija in mu postaviLa tudi zunanji spomenik. Trdno , upam, da se bomo dne 26. XI. zbrali ob njem v kar največjem številu in počastili sp-omin velikega slovenskega pedagoga in našega učitelja. Jože Malenšek NOVE KNJIGE knjižnica Čebelica: (cena: broš. 50 din, kart. 110 din). L zvezek: Lonček kuhaj — razprodana. 2. zvezek: E. Peroci: Motj dežnik Je lahko balon — kmjiiga izide 10. novembra 1955. 3. zvezek: Eskimček — knjižico je ilustrirala znana sliiikarka Cita Potokarjeva. Knjiga Izide konec novembra. KNJIŽNICA SINJI GALEB: (cena broš. 90 din, ppl. 150 din, cpl. 190 din). 1. in 2. zvezek: T. Seliškar: Posadka brez ladje — razprodana. 3. zvezek: E. Kastner: Pikica in Tonček izide konec noverrfbra. KNJIŽNICA ZA MLADINO: A. Daudet: Tartarin iz Tarasco-na — dogodivščine francoskega bahača in zgovornega hvalisovca. Cena: broš. 320 din, vezana v pol-platno pa 390 din. Opozorijo! Prosimo vse poverjenike, da nam pregledno javijo v naročilu, koliko izvodov je za prodajo med šolarji in koliko za šolsko knjižnico. Založba »MLADINSKA KNJIGA«,\ Tomšičeva ulica 2, Ljubljana, > m FR A NO FINK Meicaj spominov no lik Slovensko šolstvo na Štaferskem Sclir einerj e ve osebnosti ^ Da miotram ofb]aivl!3aiti take spomine, ije utemeljeno _ v dejstvu, ker mi Scbreiaer ni bil samo uoi-telj m pedajgoski voditelj, ampak pozneje, ko sem pri njem služboval na učiteljišču, tudi dobrohoten prijatelj. Vzel me je pod svoje okrilje tar mi usmeril življenjsko pot v pravec, ki’sem se ga držal do konca svojega aktivnega sluižibovanja. UMlaivdušicval me je za pedagoško delovanje, za št,u-dij, poskrbel je, da sem bil premeščen za delo na učiteljišče ter me je vključil v krog sodelavcev pri Slovenski šolski matici. Tako sem bil z njim v tesnejših stikih in sem ftned več priložnosti, da sem spoznal njegovo delo in njegovo prizadevanje za razvoj slovenskega šolstva. Ko sem videl Schreineuija prvič, j* napravila njegova osebnost name globok vtis, ki se je še povečal, čim bol j sem ga spoznaval. Vse na njem mi je ugajalo, njegov prijazni obraz, njegovo vedenje, njegove pametne in vse-kdar določene besede. Poučeval je na učiteljišču pedagogiko. Vsaka njegova učna ura je bila zaokrožena didaktična celota. Govorili je brez knjige, počasi, preprosto, ni maral nepotrebnih fraz, tako da smo ga radi poslušali in smo ga vsi. razumeli. Svoja (izvajanja je podpirri s primeri iz svojega bogatega izkustva, a «ko, da smo zveze med pnime-«a to ustreznim! pedagoškimi pravili dognali sami, pa se nam je snov laže močno zasidrala v spominu. Vsako učno enoto je navezali na prejšnjo in ob koncu podal sistematičen pregled dhravna-vane učne snovi. Šde nato nas je opozoril tudi še na zadevno besedilo v učbeniku ter dajal navodila za pravilno učenje. Pri izpraševanju je postopal zelo premišljeno, stavil je taka vprašanja, da je dijak moral podati naučeno gradivo na čisto drugačen način, kakršen pa je bil v knjigi. Schreiner se je s tem postopkom hotel prepričati, ali je dijak snov razumel, ali se je doma sploh kaj učil in ali je zmožen, da premotrti snov z več vidikov. Schreinerjev način predavanja in izpraševanja sem si prisvojil tudi jaz in sem ga pozneje, ko sem na učiteljišču že sam predaval pedagogiko, uspešno — vsaj meni se tako zdi — uporabljal pri svojih dijakih. Ena edina razlika je pač bila, nisem mogel opozoriti na besedilo v učbeniku, ker slovenskih učbenikov rti bilo, pa sem morad dobršen del učne ure porabiti za narekovanje učne snovi. Izredno spretno je postopali Schreiner pri uvajanju dijakov v učno delo na vadnici. Vsak korak, vsak migljaj je bil na svojem mestu. Očitali so mu sicer, da je »jahal« na tako imenovanih formalnih stopnjah, ki so baje samo utesnjevale šolsko delo. Mislim pa, da je bilo začetniku treba 'dati nadrobna navodila za delovni razpored učnih enot. Dijak je videl, kako lahko razvija psihološko didaktični potek učne u-re, kako naj ustvari zvezo z že znano snovjo, kako naj razpravlja kritike ni bolel nikogar, dvignil je le veselje do dela. Schreiner je bil vsestransko izobražen mož. To je pokazal večkrat tudi v šoli, če je kak predavatelj slučajno manjkal in ga je on v kaki učni uri nadomeščal. Njemu je bilo vseeno, kateri predmet, je bil na vrsti. Vprašal je po zadnje obravnavani snovi in jo je nadaljevali, bodisi da je to bila fizirka, matematika, zgodovina, jezik itd. Čudila smo se, kako jasno in cesto dosti bolj razumljivo je kaj razpravljal, kakor pa je to delal odsotni predavatelj. Največje Schrennerjevo veselje je bilo, če je mogel koga poučiti. Nekajkrat me je povabil na iz-prehod v mariborsko okolico. Navadno se je takega izprehoda u-deležil tudi prof. Vales ali pozneje prof. Schmotanzer. Izpire-hod se je pa cesto končal ze na travniku ob potoku v Kamnico. Vse tni prirodopisce je zanimala vsaka travica, vsaka živalca, pouk o vsem tem pa je bil namenjen najbolj meni, katerega zanimanje pa je hodilo povsem druga pota; tako so hodili pozneje raje sami. Schirainerju so očitali, da je o-blasten, neprizanesljiv in premalo nacionalen. Kaj je na tem v mojih očeh res? Schreiner je imel svojo pot v učenju im izvajanju pedagoških in didaktičnih načel. Izkustvo mu je potruHo, da je pravtILna. Zato se je te poti držal in seveda želel, da bi ga posnemali vsi tisti, ki so mu bili u-radno podrejena. To je delal iz trdnega prepričanja, da so njegova načela preizkušena in popolnoma uporabiljliva. Kritiki sp mu to zamerili, ali ne po pravici, ker so zanesljiva navodila potrebna, saj to ne izključuje, da še vsak sam najde kako drugo pot; začetniku pa je jasna dispozicija vedno potrebna in v oporo. Kar se tiče očitka, da je bil premalo nacionalen, je treba misliti na dobo, v kateri je deloval. Tedaj so pljuskali; nemški valovi zlasti na Spodnjem Štajerskem ob vse slovenske postojanke, bodisi da so to bile šole, podjetja ali kake druge ustanove. Pri vsakem nameščanju na šoli na primer je imel nemška narodni svet svoje prste vmes, njegove zveze pa so segale tja na Dunaj do ministrstva. Schreiner je prišel do ravnateljskega mesta na učiteljišču v Mariboru, ker je nemški narodni svet ipri presojanju kandidatov za to mesto naletel na ime Schreiner In je obenem videl, da je ta Schreiner službovali v Boze-nu na Južnem Tirolskem, pa si je mislil: »Tega bomo podpirali, to je gotovo naš človek!«. Pozneje pa, ko so videli, da je Schreiner Slovenec, so mu metali polena pod noge in moral je svojo barčico zelo previdno krmariti, da se mu zaradi nemških valov ne prevrne, zavedajoč se, da bi to ne bilo v interesu slovenske stvari, ki Ji je vse življenje služil. Oblast nemškega narodnega sveta sem občutil tudi sam. Ko je bilo učno mesto, ki sem ga imel na učiteljišču začasno, raizipisano v stalno namestitev, sem s svojo pirošnjo propadel. Nemški narodni svet je bil že bolj previden m se ni več oziral na samo ime, ampak je rinili naprej kandidata, ki mu je bolj ugajal v nacionalnem pogledu. Tako sem moral učiteljišče zapustiti in sem se vrnil šele spet po koncu prve svetovne vojne, ko me je ravnatelj Schreiner takoj poklicali nazaj na zavod. Schreiner pač mi bil nikoli politik. Vse svoje sile je posvetil napredku slovenskega šolstva. Tam je bilo njegovo srčno zanimanje in v tem delu je videl svojo življenjsko nalogo. Sodelovali je tudi v slovenskih društvih, bili je odbornik uprave Narodnega doma in je tam sodeloval pri raznih prireditvah itd., slovenske dijake pa je v šoli vedno ščitil. Pravijo, da je tam, kjer je svetloba, tudi senca. Če so bile take sence tudi v Schreinerjevem življenju in delovanju, jaz jih nisem videl in jih nočem videti. Pred menoj je svetli lik človeka, ki je neprestano delal za to, kar je našemu narodu najvažnejše, za blagor slovenske mladine. in mariborsko učiteljišče pred prvo svetovno vojno Pred širšo diskusijo reformi obvezne šole Predsednik komisije za šolsko reformo pri Zvezni ljudski skupščini dr. Miloš Zanko je dne 28. oktobra 1955 preko »Tanjuga« sporočil javnosti, da je zaključena prva faza priprav in dala v zvez-zi z reformo obvezne šole. Posebna podkomisija, ki je delovala v okviru imenovane komisije, se je zedinila in precizirala svoje stališče glede osnovnih načel o obvezni šoli. Ta načela daje sedaj javnosti v diskusijo. Dr M. Zanko bo glavne zaključke zvezne podkomisije za reformo obvezne šole priobčil v »Savrememi školi« 1955, štev. 5—6, ki je v tisku. Prav umestno bi bilo, da bi izšla ta razprava tudi kot poseben odtis, ker je zanimanje zanjo velika. Zanima tudi slovenske prosvetne delavce, ki le redko pridejo do »Savremene škole«. To je bilo tudi temeljno predavanje na štiridnevni delovni konferenci, ki jo je priredila v Beogradu Zveza pedagoških društev FLRJ in kj je obravnavala probleme šolske reforme. Zvezni zavod za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašani je izdal gradivo te študije že v posebni interni izdaji. Število izvodov te publikacije pa je zelo omejeno. Republiška komisija za proučevanje šolstva je doslej prejela samo prvi del te interne publikacije, kj nosi naslov »Osnovna načelna pitanja, stavovi, motivi, novo in ves pouk nazadnje pra- ■sumacna argumentacija j zaključ- vilrao konča. Sistem sam ni škodo-val nikomur, dobra njegova lastnost pa je bila le, da se je učitelj tudi še pozneje zavedal, kako potreben je psihološko utemeljeni red pri poučevanju v šoli. Opazovanja pri praktičnem učnem nastopu kakega dijaka v vadnici smo v posebnih konferenca pretresali, torej smo ga »kiri-tiiziiraili«. Schreiner ni nikoli isto-VeSil pojma »kritizirati« z zahtevo: »Navajaj samo slabe strani!*, kakor je to navada pri nekaterih kritikih. On je najprej omenil pozMivne scranii nastopa, te_ pa je namenoma poudaril, da je s tem dijaka opogumil. Nato je šele nekako miiimoigrede govoril' o tem, kaj Mi bilo dobro v bodoče Ezvajati drugače, kako bi se dalo postopati bolj smotrno, da bi bil učni proces bolje utemeljen in bi rodil boljše uspehe. Tak način IZ UPRAVE Pri vračanju Prosvetnega delavca je nujno točno navesti VZROK VRAČANJA — to je: *se je preselil v kraj.... pošta ....«, »odšel k vojakom«, »list ima zakonski drug«. Prosimo, da tega v nobenem primeru ne o-Pustite! -VT.... vra DESETLETNO POROČILO Domžalske gimnazije je Pravkar izšlo na 64 straneh. Na čelu prinaša sliko poslopja i® P®' sem »Domžalski gimnazijS v pozdrav«. Nato sledi več slik učen-cev in profesorjev med zanimivi-tni članki o 'razvoju in napredku te gimmaizijie. Največ prostora *avzema pestra kronika ter imena vseh učencev, ki so to gimnazijo ? preteklem desetletju obiskovali, * njihovii uspehi pod naslovom zlate knjige«. Cena izvodu je 100 din. Poročilo ni samo dragocen spomin za dijake in profe-s°rje na tej gimnaziji, ampak tu-Jti lep doprinos k zgodovini našega šolstva (prim. članek: Domžalski! gimnazija v zgodovina našega šolstva) in zrcallo velikega truda in dela na šoli — podeželski nižji gimnaziji v povojnem desetletju. Morda bo to poročilo Kernu tudi pobuda. ci o organizaciji obaveznog ško-lovanja«. Študija obravnava: 1. osnovna načelna vprašanja o obvezni šoli; 2. povzetek stlišč glede osnovnih načelnih vprašanj; 3. stališča glede osnovnih načelnih vprašanj, njih utemeljitev in sumarno obrazložitev; 4. materialne pogoje za uspešno realizacijo osemletnega šolanja; 5. kadrovske pogoje; 6. nadaljnje delo za reformo osemletnega obveznega šolanja, načine in etape v uresničevanju načrta reforme obveznega šolanja. Poglavje (2.) o povzetku glavnih stališč glede osnovnih načelnih vprašanj je v nekoliko skrčenem obsegu priobčil »Slovenski poročevalec« dne 30. 0kt. 1955 pod naslovom »Načela obveznega šolanja«. 2e iz objavljenega izvlečka v slovenščini je razvidno, da gre zares za povzetek načel, o katerih dolgo razpravljamo. Med drugimi so tudi naslednja: obvezno šolanje naj traja 8 let, od dopolnjenega 7. do dopolnjenega 15. leta; obvezna šola naj bo osnova celotnega šolskega sistema, na njej naj sloni srednja splošnoizobraževalna in strokovna šola, poklicno šolanje kakor tudi po-šolsko izobraževanje; obvezna šola naj daje splošno izobrazbo brez elementov strokovne izobrazbe in naj absolventov ne predestinira za določeno poklicno pot; ugotovljena sta družbeni pomen in vloga obvezne šole; ugotovljene so njene važnejše osnovne naloge; obvezna šola naj bo enotna in naj se tudi na višji stopnji ne cepi v več smeri, za katere bi bili potrebni posebni tipi šol ali posebni oddelki; obvezne šole v državi naj bodo enotne v tem smislu, da imajo vse skupne cilje, rešujejo tete učne in vzgojne naloge, stremijo vse za tem, da fzpolnij o enako družbeno funkcijo v okolju, v katerem delujejo in iz katerega pri svojem delu izha- jajo. Stalno naj imajo pred seboj celoto in enotnost jugoslovanske socialistične skupnosti; enotnost obvezne šole naj sloni na enotnem predmetniku, na učnem načrtu s skupnimi osnovnimi prvinami, značilnostmi in učnovzgojnim procesom, ki bo urejen po enotnih načelih. Posamezne ljudske republike naj bi na predlog okrajev vnašale v ta skupni okvir nekatere dopolnitve in spremembe, vendar le takšne, da ne bodo rušile enotnost šole ter enotnosti postopka pri izobraževanju in vzgoji naše mladine; popolna osemletna obvezna šola ne bo povsod naenkrat izvedljiva. Upoštevati bo treba razlike v napredku posameznih predelov v naših ljudskih republikah in v posameznih okrajih. V nekaterih republikah bo treba v krajih, kjer ni pogojev za popolno osemletno obvezno šolo, prehajati sicer pospešeno, a vendar postopno od štiriletne obvezne šole na šestletno in od šesteletne na osemletno. Ko govori dr. Zanko v 6. poglavju o »koristnih prehodnih oblikah« in etapah do popolne osemletne obvezne šole, ima v mislih znani načrt za povsem naraven in pravilen dvig od štiriletne obvezne šole na Hrvat-skem na šesteletno in osemletno. To ne pomeni odstopanje od načela enotno obvezne šole in ne tihi pristanek na diferencirano šolo, ki bi sankcionirala že obstoječe razlike med obvezno šolo v mestu in obvezno šolo v odročnem podeželju. Upoštevanje trenutne situacije, v katerih se nahaja obvezna šola danes v različnih krajih, okrajih .in ljudskih republikah, pomeni samo realno reševanje šolskih problemov. Prav gotovo pa nakazano etapno in krajevno reševanje problema ne more biti .rešilpa bilka za sistem diferencirane obvezne šole glede na mesto in vas, za sistem, ki jemlje resno in enakopravno le obvezno šolanje mladine v večjih krajih, kjer so dani zanj vsi potrebni pogoji, in pušča v nemar obvezno šolanje mladine v odročnih krajih. V kolikor bi bili kje pristaši takega sistema obveznega šolanja, jim je treba povedati, da je slovensko učiteljstvo že davno izreklo o njem svojo besedo, da se je naša oblast živo prizadevala, da bi ga odpravila z izdanimi reformnimi ukrepi po osvoboditvi in da ga prav sedanja reforma mora zadeti pri korenini. Naša osemletna obvezna šola je stara že nad 80 let, zato v Sloveniji ne bo govora o prehodnih oblikah v smislu prehajanja od štiriletne obveznfe šole k osemletni. Pri nas gre za korak dalje: 0d sedanje 8-letne obvezne šole, ki je še vedno diferencirana glede na geografske pogoje, bomo morali stopati korak za korakom po poti do polnovredne 8-letne obvezne šole, ki bo tudi notranje izvred-notena. A. Šavli Šolske razmere v zadnjih desetletjih preteklega stoletja na Slovenskem niso bile rožnate. V Avstriji je začel prevladovati nemški šovinizem, ki je odrekal slovanskim narodom naj-primitivnejše pravice na vseh toriščih. Skoraj ves kapital je bil v rokah Nemcev. Temu je bil izročen na milost in nemilost slovenski kmet in obrtnik. Nemški oderuhi, bili so to nemški trgovci in obrtniki, so pognali marsikaterega slovenskega kmeta na boben. Bojno društvo Sudmark je kupovalo ta posestva in pričelo sistematično naseljevati v naših krajih Nemce ter je tako gradilo nemški most do Jadrana. Kreditne zadruge, ki so jih ustanavljali na pobudo Vošnjaka, so sicer našemu kmetu izdatno pomagale, vendar niso bile kos vsem velikim nalogam. Razumljivo je, da niso Nemci prizanesli niti šoli. Nasprotno, vedeli so, da jim šola lahko pri njihovem ponemčevalnem delu mnogo koristi. Vso oblast so imeli itak v svojih rokah, v kolikor pa je niso imeli, pa so imeli povsod svoje zveste sluge, ki so jim pomagali iz narodne nezavednosti pod geslom »Vse za vero, dom, cesarja!« Nesreča za Slovence je bila, da smo bili v Avstro-Ogrskl razdeljeni v pet dokaj samostojnih dežel ali »krono vin«. Edino na Kranjskem in Goriškem smo bili Slovenci v večini, dočim smo bili na Štajerskem, Koroškem in v Trstu v manjšini. To se je posebno poznalo še na šolskem polju, predvsem na naši severni meji, saj so Nemci gradili svoj most do Jadrana preko slovenske Koroške in Štajerske. Na videz je bilo šolstvo demokratično upravljano, saj so na primer že tedaj lahko krajevni šolski sveti. izbirali svoje učitelje. Pa poglejmo, kakšna je bila ta demokracija v praksi! Vsako izpraznjeno učiteljsko mesto je bilo razpisano. Prosilci so vlagali prošnje in krajevni šolski odbor je izbral izmed vseh prosilcev trojico in jih je predlagal Okrajnemu odboru. Ta je lahko vrstni red predlogov že spremenil. Deželni šolski svet, ki je bil za Štajersko v Gradcu, pa je imenoval tistega, katerega je hotel. Tako se je mnogokrat zgodilo, da je bil učitelj predlagan od krajevnega in okrajnega odbora za razpisano mesto na prvo mesto, dobil pa je mesto tisti, ki ga je predlagal nemški Volksrat, ki je imel močan vpliv. Mesta so dobili predvsem Nemci ali re-negati, če teh ni bilo med prosilci, potem so prišli na vrsto tisti, ki so imeli nemški priimek. Tako je mnogokrat dobil mesto tudi zaveden Slovenec, če je imel slučajno nemško ime. Takšen slučaj je bil tudi pri imenovanju ravnatelja moškega učiteljišča v Mariboru — Henrika Schreinerja. Nemško šolstvo na Spodnjem Štajerskem je imelo privilegi- ran položaj. Vse nemške šole so bile združene v poseben okraj in so imele tudi svojega šolskega nadzornika. Izključeno je bilo, da bi lahko slovenski učitelj dobil učiteljsko mesto na primer na mestnih šolah v Mariboru, Celju ali Ptuju. Ker niso imeli Nemci pri ponemčevanju dovolj hitrih uspehov, so ustanovili poleg Siid-marke še svojo šolsko družbo Deutscher Schulverein. Ta družba je zbirala denar in s tem gradila po slovenskih krajih šole in plačevala tudi učitelje, dokler jih ni prevzela dežela, kar se je pa kmalu izvršilo. Ta družba pa je dajala podpore ali ugodna posojila pri zidanju šolskih stavb tudi slovenskim šolam, če so pristale, da bo učni jezik nemški. Tako so postale skoraj vse mariborske okoliške šole na koncu prejšnjega ali v začetku tega stoletja nemške: to so bile šole v Studencih, na Pobrežju, na Teznem, v Radvanju, Razvanju in Pekrah. Edina izjema je bila Krčevina, kjer je bil za upravitelja Miha Nerat, zaveden učitelj in več let tudi urednik Popotnika. Šulferajnske šole so v začetku tega stoletja rastle kakor gobe po dežju, posebno ob južni železnici. Zadostovalo je, da so bili na postaji 3 nemški železničarji, ki so zbrali podpise od svojih podrejenih slovenskih uslužbencev, da želijo, da se otvori nemška šola. Pravili so, da se bodo otroci že v mladosti naučili nemški in se jim bo zaradi tega bolje godilo. Šolo so otvorili in s ponemčevanjem se je pričelo. O Božiču so bili Od kod je bila ta zavest, od kod ta delavnost? Pretežen del tega mu je dala šola. Večina učiteljev se je vzgajala na moškem učiteljišču v Mariboru. Učiteljišče je bilo z nemškim učnim jezikom, vse predmete smo se učili nemški, slovenščini so bile kot »drugemu deželnemu jeziku« odmerjene le 3 ure tedensko, a na šoli je le prevladoval slovenski duh, in po balkanski vojni tudi jugoslovanski. Cela vrsta odličnih profesorjev je vzgajala desetletja učitelje na slovenskem Štajerskem in Koroškem. Predvsem naj omenim ravnatelja Hinka Schreinerja, ki je vodil zavod od leta 1890 naprej polnih trideset let. Bil je odličen pedagog, ki je dal svojim gojencem tako solidno znanje in toliko koristnih napotkov, da je lahko vsak absolvent samozavestno nastopil službo, ker je dobil toliko izobrazbe, da je lahko vzgajal zaupano mu mladino. Učitelju pa je ostal Schreiner spremljevalec tudi v poznejših letih. Kot nadzornik za osnovne šole je prihajal na šole v mariborski okolici. Skoraj redno se je udeleževal učiteljskih zborovanj kot predavatelj. Z ustanovitvijo Slovenske šolske matice pa je postal posreden vzgojitelj vsega slov. učiteljstva. — Luka Lavtar je bil odličen matematik in metodik ter pisatelj metodičnih in učnih knjig za šole. Dr. Matija Potočnik, koroški rojak, je vedno skrbel za koroške dijake; bil je geograf in zgodovinar. Dr. Ljudevit Pivko je bil slavist in germanist, ki je bil študiral v Pragi in je prinesel med mladino in učiteljski naraščaj mnogo revolucio- otroci obdarovani z _ obleko . narnega duha> ki s0 ga ti spet knjigami in slaščicami, zopet vaba za nezavedne in socialno šibke. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati, kako težko delo je imel slovenski učitelj, ko je gledal ponemčevanje in je stal praznih rok. Nekaj pa je imal, kar je odtehtalo nemške vabe in to je ljubezen do svojega naroda in značaj nost. Zelo red& so bili, ki so zatajili svoj materin jezik in se udinjali nemškemu gospodstvu. Nasprotno, čim hujši je bil ta pritisk in to posebno v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, toliko dela vnej še je bilo naše učiteljstvo. Povsod si srečal učitelja: pri izobraževalnih in prosvetnih društvih, pri pevskih in godbenih, posebno tamburaških društvih. Tudi na gospodarskem področju so bili zelo aktivni, posebno pri pospeševanju kmetijstva, čebelarstva, sadjarstva in vrtnarstva. Še danes so predeli, ko se ljudje prav radi spominjajo svojih učiteljev kot vzornih sadjarjev, čebelarjev in kmetijskih svetovalcev, dasi-ravno je od tega že pol stoletja ali celo več, ko so delali v kraju in jih že davno krije ruša. Njihova požrtvovalnost je lahko marsikateremu današnjemu učitelju za vzgled. Spomin na malega šolarja Krajevna knjižnica v Žalcu je dobila te dni brošuro »Med Mrzlico in Dobrovljami«, ki jo je izdal odbor za postavitev spomenika padlim borcem na Vranskem. Talko mi je kot knjižničarki prišla v roke. Odprla sem jo. Na strani 201 sem prebrala naslov: Dobrovnikovl na Dobrovljah. Poznam Do-brovnikove iz časov, ko sem bila učiteljica v Braslovčah; to je bilo še v stari Jugoslaviji. Zato me je še prav posebno zanimal ta članek. AH piše tudi kaj o sinu Francetu? Ko sem se leta 1945 vrnila iz pregnanstva v Srbiji spet na svoje staro službeno mesto v Braslovčah, me je nekega dne v mesecu decembru obiskal Do-brovnikov France. Prinesel mi je košaro orehov in jo postavil na mizo. Preprosto je dejal: »Orehov sem Vam prinesel.« Kako sem ga bila vesela! Pa ne samo zaradi orehov ... Pravil mi je o svoji kurirski službi med NOV, ko so se partizani zadrževali na Dobrovljah. Pohvalila sem ga. Zdaj pa berem o njem: »Veliko pomoč je Izkazal osvobodilnemu boju tudi sin Franci, čeprav je bil tedaj še otrok. Blizu Brezovnikove hiše je bil bunker. Kadar je Franci od daleč videl prihajati Švabe, je prihitel v bunker s sporočilom o preteči nevarnosti. Kadar pa so ga presenetili in ni mogel več k bunkerju, je kričal s paše: »Hijo, Sivka!« To je bil spet znak, da so Švabi blizu. Od leta 1943 dalje je Franci redno vsako noč vzdrževal ku-rirsiko zvezo do Rebernika — Pikla nad Nazarjami.« Ne čudim se, da so se Do-brovnikovi in njihov sin France med NOV tako dobro držali. Ko je hodil fant k meni v I. raz- red braslovške osnovne šole, je bil že' pravi junak. Ce pretiravam, naj presodijo bralci sami. Ostal mi je v spominu takle: Bilo je nemara leta 1937, ko je prišel prvikrat v šolo tudi on. Bil je precej velik za svojih 7 let, a droban, z značilno hojo hribovskih otrok. V nasprotju z dolgim suhljatim telescem je imel čisto okroglo glavo in okrogla lica, tudi oči je imel okrogle in bistre. V šolo je prihajal potem vsako jutro z ostalimi dobroveljskimi otroki, ki pa so redko prihajali v družbi, saj so bili njihovi domovi raztreseni po Dobrovljah daleč vsaksebi. France ni manjkal vse leto niti enkrat, medtem ko so drugi s hriba večinoma zelo neredno hodilii tega smo bili že vajeni in jim niti nismo šteli hudo v zlo zarAi velike oddaljenosti in slabih, samotnih poti. Našega Franceta pa ni zadržalo nobeno vreme, niti dež ali sneg, mraz, čeprav je imel 2 uri daleč! Seveda je šlo navzdol mnogo hitreje kot nazaj domov po dobroveljski strmini. Tudi bolan ni bil nikoli, vsaj tožil ni, če mu je kdaj kaj manjkalo. Bil pa je med najboljšimi učenci, pokazal je odličen uspeh. Bil je bistrega razuma ter veselega, šegavega značaja. Ko je pred osmo uro zjutraj prispel v šolo, se mu je poznalo, kako se je oddahnil od dolge poti in od skrbi, da ne bi prišel prepozno. Med poukom je bil spet živahen in se je rad oglašal k besedi, med odmori pa je uganjal s tovariši nedolžne neumnosti ter otepal malico, ki mu jo je skrbna mama dala s seboj, da ne bi bil lačen. Živo ga imam pred očmi, kako je prihaja«. Včasih, kadar je bilo vrečo« deževno, ali pa pozimi, ko Je zapadel sveži sneg in so bila jutra okrog osmih še mračna, sem bila sko-ro prepričana; danes pa Dobrovnika ne bo. Saj ne bo mogel priti, ne bodo ga pustili od doma. Kako pa naj tudi hodi v temi ob 6. zjutraj? A zmotila sem se vedno, kadarkoli sem tako sklepala. France ja prišel vedno pravočasno, nikoli, prepozno! Drugi Dobroveljci so zamujali zjutraj, on nikoli. Kako sem ga imela rada zaradi take možatosti in vztrajnosti! Mislila sem večkrat, koliko so vredni njegovi starši, ki ga tako vestno pošiljajo v šolo, skrbe, da ne zamuja in mu tako prizadevno utirajo pot do pismenosti! Ta otrok se nikoli ne smili sam sebi, dolžnost mu je nad vse. Moja prijateljica — učiteljica se je tudi rada pozanimala zanj in je v odmoru prišla pogledat, če je prišel v šolo. Izkazovali sva mu posebno pozornost, ki si jo je gotovo zaslužil. Vsak dan je moral dobiti priznanje za svojo dolgo pot; moral je čutiti, da je dobrodošel, da bi ga pogrešali v šoli, če bi ga ne bilo. Zato sem ga vsako jutro, ko se je prikazal, sprejela s pozdravom in nekaj besedami, nikoli nisem prezrla njegove prisotnosti. Seveda, govorila sem z njim kot z odraslim, nisem ga pa prav nič razvajala. Zanimala sem se, kdaj gre od doma in kako, da ne zgreši potu zjutraj, ko ja še temno. »Mama mi svetijo s tresko do pol pota!« mi je povedal. Nekega jutra pa je France vendarle zamudil: ne več kot 10 minut. Začeli smo s poukom. Zunaj je lilo kot iz škafa. Ne, danes ga pa ne bo, sem bila uverjena, in prav je, da ga niso jn^tili ©d doma ob takem vremenu. A kmalu so se vrata odprla: plaho je vstopil, ves premočen in v hudi zadregi je pozdravil pri vratih ter obstal. Pogledal je zmedeno po razredu in nato vame. Med solzami je planilo iz njega: »Ali sem veliko zamudil?« Usta so se grenko skremžila, pogled je vpraševal, ali je krivda zelo ve- : lika. Srce mi je zaigralo in se : stisnilo obenem od radosti: tak otrok! »Nič nisi zamudil, France, in tudi če bi bil! Lahko bi bil ostal danes doma, ko je tako I v me!« Tak je bil France Dobrovnik v 1. razredu osnovne šole. Nam prosvetnim delavcem, ki smo živeli vedno v tako skromnih gm notnih razmerah, in posebno še, če smo kdaj doživeli boleče krivice, nerazumevanje prosvetne oblasti in sto drugih nevšečnosti v svojem premalo spoštovanem poklicu, so bili največja moralna opora otroci, včasih edina optimizma vredna točka v bornem učiteljskem življenju. Taki starši, kakor jih je imel naš France kot šolar, so nam vlivali vero v naše delo bolj kakor nadzorniki, ki so le malokdaj prišli na šolo kot prijatelji. Vsak učitelj bi vedel povedati o posameznih otrocih pa tudi o razredu kot celoti mnogo lepega! Zaradi takih, kot je bil France, je kljub vsemu vredno biti v prosvetni službi, Iz katere beže danes mnogi mladi prosvetni delavci, ki imajo do šolskega dela drugačen odnos, kot smo ga imeli mi v svojih mladih dneh. Žalec, dne 19. XI. 1955. M. R. prenašali na svoja službena mesta in s tem je pomagal kopati grob Avstro-Ogrski. Hinko Druzovič je vzgajal godbenike, pevce in zborovodje. Imel je krasen pevski zbor in orkester. Njegovi učenci so prenesli borbeno domoljubno pesem v vaške zbore in v šole. Prirodne vede je poučeval izvrsten metodik in pisec učnih priročnikov za učitelje prof. Alfonz Vales. Pred njim pa je bil kmetijski strokovnjak prof. Koprivnik, avtor izborne domoznanske knjige »Pohorje«. Naj omenim še dobrodušnega zgodovinarja in poznejšega ravnatelja Matijo Pirca. Vsi ti priznani in odlični šolniki so vzgajali slovenske učitelje in jih pripravljali za delo na vasi, da, na vasi, ker na službo v mestu ni smel nihče misliti. Morda je bila to tudi pozitivna stran. Mnogi so ostali desetletja na svojih službenih mestih. Bilo je tudi več primerov, ko je učitelj po 40 letih službovanja stepli v pokoj na svojem prvem službenem mestu, ali celo po 50 letih, kakor je bila to učiteljica Eliza Kukovec iz Stoperc v Halozah, pisateljica učiteljskih priročnikov za domoznanski pouk Odnos med profesorji, profesorji in dijaki je bil na učiteljišču tovariški ali celo očetovski. Ravnatelj Schreiner je skrbel, da so dobivali socialno potrebni štipendije. Zahteval pa je tudi, da so se učili! Okoli dr. Potočnika so se zbirali Korošci, za katere je vedno skrbel j 'in jih podpiral. Dr. Ljudevit j Pivko, avtor dobre narodno-| obrambne povesti in Zgodovine ! Slovencev, pisatelj metodičnih j knjig za telovadbo, je bil zaupnik mladine, k njemu smo se zatekli, če smo rabili kake na-] svete. Skoraj v vsakem odmoru, kadar je imel inšpekcijo, se je pogovarjal sedaj s to, drugič z drugo skupino dijakov. Kako so znali vplivati na dijake, naj navedem samo nekaj primerov. Dogajali so se primeri, da so starši, ki so se že izkoreninili, vpisali svoje sinove kot Nemce na učiteljišče, pa so se ti pozneje sami prijavili kot Slovenci in so bili pozneje zavedni slovenski učitelji. — Za časa 1. balkanske vojne smo dobivali od slovenskih profesorjev jugoslovansko orientacijo. — Za časa prve svetovne vojne je mnogo slovenskih učiteljev - ujetnikov prestopilo v dobroveljsko legijo. Tov. Velnar je bil na primer v boljševiški vojski celo odlikovan. — Jedro oficirskega kadra Maistrova vojske, ki se je borila na Koroškem In osvobodila Maribor, so bili učitelji. Še mnogo bi lahko napisal, pa naj končam z ugotovitvijo, da so se na mariborskem učiteljišču že pred prvo svetovno vojno, ko je vodil ta pomemben zavod Henrik Schreiner, ki ga smemo imenovati enega naših niazaslužnejših mož. in zbiral okoli sebe najboljše slovenske vzgojitelje, vzgajali učitelji, ki so razsvetljevali naše ljudstvo v kulturnem in gospodarskem pogledu in s svojo vzgojo preprečevali raznarodovanje našega življa ter posredno in neposredno duhovno pripravljali naše ljudstvo, da nekoč sama odloča o svoji usodi. flhrtli ihar Društva učitel]ev in profesorjev fited etičnim §ti&%©m vrucill ZrllUl strokovnih šoi v Ljubljani Jhultva v§ge)HeCjev 29. oktobra t. 1. J* Imeio ljubljansko Društvo učiteljev In profesorjev strokovnih šol ktKlni letni občni zbor. V dvorani Doma JLA se j« zbralo ok. 250 članov (vseh je 350). Predsednik društva Pavle U-rankar ja Imal daljša poročilo, V katerem ja poleg društvenega dala v preteklem šolskem letu obravnaval tudi druga družbeno-prosvetna vprašanja, ki zanimajo predvsem prosvetne delavce na strokovnih šolah. Delo v društvu je bilo v minulem poslovnem letu v znamenju proslav desetletnice osvoboditve. Močno je razgibala člane tudi razprava o reformi šolstva. Ker Imajo strokovne šole, ki so tako pestre po svoji organizaciji in vsebini, tako raznovrstno problematiko, je potrebno, da pri reformi strokovnega šolstva sodelujejo poleg prosvetnih delavcev in poleg družbenih in političnih organizacij predvsem gospodarska združenja. 2e dosedanja razprava je postavila zahtevo, da mora biti reforma strokovnega šolstva enotna za vso državo; razvoj našega gospodarstva namreč zahteva, da so osnovni principi pri vzgoji strokovnih kadrov enotni za vso Jugoslavijo. Reforma strokovnega šolstva mora tudi rešiti vprašanje, kdo naj skrbi za strokovne šole, za njihovo materialno oskrbo in za njihovo pravilno in uspešno delovanje. Na vsak način pa bo morala v bodoče naša gospodarska javnost pokazati za vzgojo strokovnih kadrov več zanimanja kot v minulih letih. Predsednik društva je nato poročal o družbenem upravljanju v šolstvu. Šolski odbori na strokovnih šolah so v prvem letu svojega obstoja iskali primerne oblike dela. Reševali so predvsem vprašanja materialne prirode, ker so materialni pogoji nekaterih šol ne le obupni, marveč ponekod naravnost nevzdržni. Zahteve strokovnih šol so namreč veliko večje kot splošnoizobraževalnih: poleg šolskih prostorov so potrebni laboratoriji, delavnice in internati. Večina srednjestrokovnih šol (TSS, GSS, Zobotehnična srednja šola, Gozdarska srednja šola, Sola za farmacevtske pomočnike, Sola za sanitarne tehnike, Vzgojiteljska srednja šola) so republiškega značaja, druge pa zopet zajemajo dijake večjega dela Slovenije (ESS, AS). Prav tako je z nekaterimi vajeniškimi šolami, n. pr.: Vajeniška šola gradbene stroke. Železniška industrijska šola, Avtomehanska šola, Sola za motorna vozila itd. so edine v Sloveniji, šola za telegrafske in telefonske mehanike pa celo edina v Jugoslaviji, zato je za vsako strokovno šolo nujen tudi internat. Ker so šolski odbori s svojo družbeno funkcijo nekaj novega, brez tradicije in brez izkušenj, je razumljivo, da so se v prvi doibi svojega obstoja bavili predvsem z organizacijskimi in materialnimi vprašanji in so še le malo prodrli v bistvo svojega poslanstva, t. j. le malo so še reševali družbena in vzgojna vprašanja. Predsednik društva je nato analiziral politično delo članov in ugotovil, da so vzroki takim pomanjkljivostim ne le težke gmotne razmere prosvetnih delavcev, temveč tudi nepravilno gledanje na društvo kot sindikalno organizacijo. Naloga društva kot množične organizacije ni samo ščititi člane v njihovih pravicah in pri nagrajevanju, marveč mora sindikat pri današnji stopnji družbenega razvoja aktivno sodelovati pri poglabljanju socialistične demokracije na šoli in v vsej prosvetni politiki. Sindikat mora vse ukrepe šolskih in prosvetnih organov presojati skozi lastno, sindikalno prizmo in te ukrepe podpreti ali kritizirati ter s svojo konstruktivno kritiko prispevati, • da se nepravilnosti in pomanjkljivosti na šoli ali v prosvetni politiki odpravijo. Prosvetni delavci bodo morali tudi bolj aktivno sodelovati pri delu množičnih organizacij (n. pr. SZDL), postati morajo važen politični faktor. Svoje zahteve bomo najlaže uresničili prav preko političnih organizacij. Gotovo pa je, da spadajo nerešena materialna vprašanja prosvetnega delavca tudi med vzroke, zaradi katerih se odteguje delu v množičnih organizacijah. Tudi moralno se čuti POPRAVEK V M. Številki Prosvetnega delavca z dne 23. IX.1955 se nam je v seznam premestitev, namestitev in upokojitev vrinila neljuba pomota, da je bil za ravnatelja na Nižji gimnaziji v Mozirju imenovan tovariš Bojan Križaj. V resnici pa na omenjenem zavodu n,: prišlo do nobenih personalnih sprememb, ravnatelj gimnakiije o-stane tovariš Vajd Jože. UrednSSrvo prizadetega, ker se njegovo delo nepravilno vrednoti in se Zato nagrajuje slabše kot delo v ostalih strokah. Pri tem pa trpi šola, ker jo iz leta v leto zapuščajo najboljše učne moči in odhajajo v proizvodnjo, kjer jih čakajo neprimerno boljše plače. Tega bega strokovnjakov iz strokovnih šol niso mogli zavreti niti posebni dodatki za ' učno osebje specialne strokovnosti, ki jih uvaja lanskoletna uredba o prosvetno-znanstvenl službi. Poleg tega je bivši — SP MLO taksiral za strokovnjake le učno osebje iz TSS, GSS, Gozdarske srednje šole in Zobotehnič-ne srednje šole, prezrl pa je vse ostale srednje strokovne šole, industrijske in vajenske šole. Tudi na teh šolah imamo t. i. strokovnjake, tudi iz teh šol odhajajo najboljše učne moči v druge službe. Čeprav so ti posebni dodatki le začasni in le izhod v sili in jih objektivno ni mogoče zagovarjati v odnosu do drugih prosvetnih delavcev, ki ne poučujejo strokovnih predmetov, je vendarle potrebno, da ostanejo in se raztegnejo na širši krog strokovnjakov, da jih s tem zadržimo na šoli. Sicer pa je že čas, da se prosvetnemu delavcu njegov gmotni položaj že vendar enkrat uredi in da se mu omogoči napredovanje do tistega plačalnega razreda, kot je to možno v uoravnih, sodnih in drugih strokah. Veliko nezadovoljstva je letos povzročila med prosvetnimi delavci stanovanjska politika bivšega MLO Ljubljana. Ze ne-koj let si naše društvo kot tudi društva ostalih prosvetnih delavcev v Ljubljani s prošnjami in intervencijami pri Stanovanjskem uradu MLO Ljubljana prizadevajo, da bi priskrbela nekaterim članom stanovanje. Vendar v letošnjem letu ni dobil stanovanja niti en prosvetni delavec, niti eden ni prišel na prioritetno listo, ki jo je napravil Stanovanjski urad, čeprav so bili primeri stanovanjske bede pri mnogih naših članih veliko bolj prečeči kot primeri tistih, bi so prišli na prioritetno listo in so letos dohili stanovanje. Končno se je poročilo dotaknilo tudi organizacijskih vprašanj. Po sklepu kongresa Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije v aprilu t. 1. v Opatiji ostane Združenje samostojno tudi v bodoče, t. j. ne združi se z Združenjem ostalih prosvetnih delavcev. Na strokovnih šolah imamo namreč tako specifično problematiko, ki se tako razlikuje od one na osnovnih šolah in na gimnazijah, da b i vsa ta prepletena vprašanja tako mnogovrstnih strokovnih šol le težko reševali v tem skupnem Združenju prosvetnih delavcev. Kljub temu, da ostane društvo v Ljubljani samostojno, bo vendarle potrebno razširiti delo na ves okraj v zvezi z novo upravno-politično ureditvijo tako, da bi se iz dosedanjega mestnega razvilo v okrajno društvo. V društvo bo treba v novih pogojih pritegniti tovariše iz vseh strokovnih šol v okraju, zlasti tovariše iz vajeniških šol v Kamniku, Domžalah, Vrhniki in Litiji ter Iz Usnjarskega tehnikuma v Domžalah. Čeprav se ne bomo združili z društvi ostalih prosvetnih delavcev, bo vendarle potrebna z njimi tesna povezava. Dosedanjo koordinacijo bo potrebno obdržati tudi v bodoče, saj se dnevno srečujemo s problemi, ki so skupni nam vsem. Po kratkem tajniškem, organizacijskem in po blagajniškem poročilu je bila razprava o poročilih. Od gostov je pozdravil občni zbor delegat Udruženja nastav-nika stručnih škola iz Beograda tov. Mijovič. Poudaril je, da so društva v Beogradu (s 700 člani), Zagrebu (s 675 člani) in v Ljubljani (s 350 člani) največja in zato morajo dosegati tudi naj večje uspehe. Ta društva morajo dajati ostalim manjšim društvom pobude pri njihovem delu. Tov. Cvetkovič Branko, delegat Udruženja nastavnika stručnih škola v Zagrebu, je govoril o uspehih, ki so jih naša društva dosegla v teh 10 letih, vendar s temi, čeprav velikimi uspehi, ne moremo biti zadovoljni. Tako n. pr. v Zagrebu v preteklem letu niso začeli graditi niti ene strokovne šole. Strokovne šole se še vedno smatrajo za manj potrebne in samo gostujejo v poslopjih splošnoizobraževalnih šol. Tudi ni v skladu z današnjo našo gospodarsko zmogljivostjo, ko gradimo luksuzna šolska poslopja. Pri razpravljanju o reformi strokovnega šolstva je potrebna od naše strani večja aktivnost. Ta razprava ne sme ostati kabi-netska in omejena na ozek krog strokovnjakov. Tovariš Lah, zastopnik OO SZDL, je govoril o mestu In vlogi društev prosvetnih delavcev. Naša društva so družbeno- sindikalne organizacije, oprede- ljene po svoji strokovnosti, tato imajo dvojno nalogo: strokovno in družbeno. Kot družbena organizacija imajo naša društva odločilno mesto v socialistični družbi in pri reševanju splošnih družbenih problemov. Sola jo sestavni del graditve socialističnega sistema, zato šolsko delo ni samo strokovno, marveč tudi politično, saj mora oblikovati lik socialističnega državljana. Zato je tudi reforma šolstva več ali manj le iskanje skladnosti med strokovnim in družbenovzgojnim delom. Občni zbor so nadalje pozdravili: zastopnik Okrajne obrtne zbornice, zastopnik Okrajne trgovinske zbornice, zastopnik SP OLO Ljubljana in dr. Inšpektor Kompare Dušan je ponovno poudaril vlogo našega društva, ki bi morala biti po-litičnovzgojna: vplivati na rast naše mladine, pomagati članom pri vzgojnem in strokovnem delu ter podpreti politične in prosvetne oblastne organe pri njihovem delu. Zato. je kritiziral poročilo predsednika in delo Mestnega društva, ki preveč poudarjata le slabe materialne pogoje strokovnih šol in gmotni položaj prosvetnih delavcev, kar je neke vrste cehovstvo, namesto da bi člane zainteresirali tudi za splošno družbeno in vzgojno problematiko. V istem smislu je govoril tudi tov. Šebenik, zastopnik Okrajnega sindikalnega sveta. Tovariš Sbrizaj Danilo, predsednik Republiškega združenja, je analiziral poročilo predsednika mestnega društva in na posameznih primerih kritiziral delo mestnega društva. Občni zbor je trajal od 8.S0 do 14. ure. Kljub temu, da so bila na dnevnem redu najrazličnejša vprašanja, ki jih je mestni odbor izrecno postavil pred občni zbor, da bi člani sami povedali svoje mnenje, sta se pri razpravi o poročilu oglasila k besedi samo 2 člana s kratkimi pripombami in pri razpravi o sklepih mimogrede še dva. Vsi ostali govorniki so bili delegati oz. zastopniki raznih organizacij. Po razpravi so bile volitve za novi, mestni odbor. Čeprav je bil ta dan prost zaradi občnega zbora, se je tega od ?50 članov udeležilo le 220 do 240 članov, pa še od teh je do volitev (ob 13. uri) skoraj polovica odšla, tako da je volilo le 135 članov, t. j. komaj dobra tretjina! Delni vzrok temu je bila morda premalo zakurjena dvorana. Končno je bila sprejeta resolucija. Glede posebnih dodatkov na strokovnost so bili sprejeti tile sklepi: Sklepi: 1. Tudi v bodoče naj bo glavna skrb članov strokovno in ideološko - politično izpopolnjevanje v najrazličnejših oblikah. 2. Društvo naj aktivno sodeluje pri poglabljanju socialistične demokracije na šoli, zato naj nudi vso pomoč šolskim odborom. 3. Društvo naj zainteresira svoje članstvo, da v večjem številu sodeluje pri delu množičnih organizacij, zlasti pri SZD, ZK in Društvu prijateljev mladine in Ljudski mladini Slovenije; društvo naj tako postane važna družbena organizacija. 4. Društvo naj aktivno sodeluje pri razpravi o reformi strokovnega šolstva in naj s svojimi strokovnimi in pedagoškimi izkušnjami podpre to delo. 5. Novi odbor Društva naj si prizadeva, da se vključijo v društvo vsi tovariši, ki poučujejo na, strokovnih šolah v območju OLO Ljubljana. 6. Društvo naj še nadalje vodi borbo za pravičnejše reševanje stanovanjskega vprašanja na področju Ljubljane. 7. Občni zbor Društva profesorjev in učiteljev strokovnih šol v Ljubljani sprejema na znanje sklep Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol FLRJ na kongresu v Opatiji konec aprila 1.1., da so vsi člani Združenja naročniki. Naše stručne škole. Zato naročamo vsem članom društva oz. vsem grupam, da s e ravnajo po sklepu tega naj višjega sindikalnega organa. ■ 8. Občni zbor Društva profesorjev in učiteljev strokovnih šol v Ljubljani priporoča vsem grupam, da se ravnajo po skle-(v kolikor tega še niso storili), da morajo biti člani obvezno tudi naročniki Prosvetnega delavca. 9. Novi šolski koledar za strokovne šole ni sprejemljiv, zato naj ostane j o; stari termini. 10. Delo prosvetnega delavca naj se enako vrednoti kot delo v ostalih strokah, zato naj se prosvetnim delavcem omogoči napredovanje tako kot ostalim strokam z enako kvalifikacijo. 11. Za pouk v delavskih oddelkih pozno zvečer in za pouk v strnjenih pripravljalnih tečajih za borce in aktiviste naj se ; zviša honorar. 12. Varuštvo večjih zbirk, učil, kabinetov. laboratorijev, knjižnic in podobno naj se honorira. Razredništvo naj se smatra za funkcijo. P. tl. V tem in prihoidmjcm mesecu se bodo vršili občni zbori društev prosvetnih delavcev. Ob tem bomo pregledali uspehe vzgojnega dda. Tudi vzgojitelji mesta Ljubljane resno razmišljajo o svojih problemih. Posebno važnost pripisujejo bodočemu delu. Kako je pravzaprav bilo do sedaj z vzgojitelji v ljubljanskih domovih? Ljubljanski vzgojitelji domov so bili včlanjeni v raznih društvih. Nekateri so našli mesto pri društvu profesorjev in predmetnih učiteljev, drugi v Društvu predavateljev srednjih strokovnih šol. Bili so tudi taki ki so iskali opore izven društev. Vse kaže, da jih je največ ostalo v Društvu učiteljev. Skratka, bili so razdvojeni. V večjem društvu so se navadno manjše skupine vzgojiteljev porazgubile in nevtralizirale. Resne in zahtevne problematike domov niso načenjali, kaj šele da bi jo reševali. Društvena vprašanja, organizacijske oblike in pravo mesta vzgojitelja je bilo potisnjeno v ozadje. Vzgojitelji so životarili ločeno — širša problematika pa je sunkovito preplavljala im slabšala društveno aktivnost vzgojiteljev. Razumljivo je, da so se med njimi sprožila vsa ta nerešena vprašanja, zato so iskali rešitve in razmišljali o ustanovitvi lastnega združenja — društva. V začetku šol. leta 1954/55 so za začetek ustatnovilii grupo. Izvoljen je bijl odbor grupe in s tem so bili že dani pogoji za uspešno organizacijsko ddo. Takoj so pristopili Jc organiziranju predavanj iz vzgojne problematike, ki so jih vzgojitelji redno obiskovali. Grupa je bila 'povezana z Učiteljskim društvom v Ljubljani. Podobno je bilo z vzgojitelji v Mariboru, ven- Kako daleč smo prišli v borbi za pravilno telesno vzgojo šolske mladine Stanje na področju šolske telesne vzgoje Je bilo v letih pred vojno približno takole: za telovadbo sta bili predvideni po dve uri tedensko, ponekod samo ena ura; učni načrt je predpisoval predelavo vaj, predvidenih v Tyr-ševem (sokolskem sistemu); učenci so imeli občutek, da gre pri šolskih telovadnih urah za konservativno udejstvovanje, ki glede naprednosti zaostaja za udejstvovanjem v telovadnih in športnih društvih; srednješolske telovadnice so bile opremljene z orodjem za odrasle; v osnovnih šolah so bile telovadnice samo ponekod; na učiteljskih šolah so predelovali največ sistematiko in terminologijo telesnih vaj; dober del srednješolskih učiteljev telovadbe je imel pomanjkljivo izobrazbo. To bi bile le nekatere značilnosti Iz obdobja med obema vojnama. Dodati je treba, da je veljala šolska telovadba kot nekaj, kar nima zveze s športnim, planinskim in taborniškim gibanjem. Med tem ko je uvedla Avstrija že v preteklem stoletju poleg telovadnih ur tudi »igralno popoldne« (tudi v Ljubljani!), smo se v stari Jugoslaviji povrnili samo na staro, pičlo odmerjeno in malo priljubljeno šolsko telovadbo. NOVI NAČRTI LETA 1945. Prva naloga, katere se je lotil aktiv srednješolskih učiteljev telesne vzgoje po osvobo-jenju, je bila sestava novih učnih načrtov. Izhodišče ni bila tradicija in tudi ne ta ali om sistem, temveč vse tisto, kar pojmujemo pod nalogami telesne vzgoje (zdravje, rast, telesna zmogljivost itd.). Zgodilo so je menda prvič, da smo, kar se le da natančno, prisluhnili gibalnSjn ali vadbenim potrebam otrok, dečkov ali deklic, fantov in deklet. Poleg že znanih »telovadnih iger« smo uvedli v šole odbojko, košarko in rokomet, ponekod tudi nogomet. šole so začele prirejati smučarske tečaje, v shrambi za telovadno orodje niste videli samo palic in kijev, temveč tudi sani, smuči, žoge in žogice. Pri sestavljanju novih učnih načrtov so sodelovali vneti zagovorniki najrazličnejših telesnih vaj od iger do plavanja. Uspeh je bil, da smo dobili nekak maksimalni načrt, ki bd bil izvedljiv le v primeru, če bi imeli več ur za telesno vzgojo in šport, kakor tudi, če bi razpolagale vse šole z opremljenimi telovadnicami in drugimi vadišči. Z novimi učnimi načrti Je dobil učitelj telesne vzgoje svobodo, da pač dela to, kar smatra za najbolj potrebno in kar mu krajevne razmere dopuščajo. Zadnja leta pa prevladuje v našem kolektivu spet tendenca, da bi učni načrt zožili, da bi izbrali in predpisali le take vaje (igro, športne panoge itd), ki bi bile obvezne za vse. Nedvomno bi bila naloga telesne vzgoje v srednjih šolah, da bi posredovala učencem temeljno telesno izobrazbo za smotrno kretanje na suhem (tekanje, skakanje, kolesarjenje,) v vodi (plavanje in veslanje), na snegu (smučanje) In seveda še marsikaj drugega. Na učiteljskih šolah so že uvedli plavalne tečaje, smučarske tečaje In taborjenja. Tudi v drugih šolah so se lotili tovrstne dejavnosti, vendar niso mogli zajeti kaj večjega števila učencev. Pri najboljši volji in razumevanju oblastnih organov pa smo naleteli na ovire materialnega značaja. Primanjkuje nam telovadnic in igrišč, zimskih plavalnih bazenov sploh ni, smučarska oprema je draga. Kljub temu lahko pokaže aktiv učiteljev telesne vzgoje na vrsto vidnih in lepih uspehov. V Ljubljani je na primer že deset šolskih smučarskih postaj, od katerih ima vsaka po 40 parov smuči. Na smučarskih tečajih je bilo zadnjo zimo več kot 1.000 ljubljanskih srednješolcev in vajencev, na taborenju ob morju pa več kot 2.000. Iz Celja poročajo, da se domala vsi srednješolci udejstvujejo na šolskih lahkoatletskih prireditvah. Nekatere šoie (Bled, Radovljica, Škofja Loka, Kropa, Tržič) izkazujejo skoraj 100 odstotno udeležbo na zimskošportnih prireditvah, SKRB ZA KADRE Velikega pomena so bili strokovni tečaji, ki jih je prirejal oddelek za telesno vzgojo pri Ministrstvu za prosveto v Ljubljani. Učitelji za telesno vzgojo so tako dobili možnost, da so svoje znanje poglobili in utrdili, seznanili pa so se tudi z nekaterimi novimi športnimi panogami. Taki tečaji so bili v Ljubljani, na Bledu, v Celju in Poreču, v obliki taborjenja pa v Rovinju. Učitelji telesne vzgoje so se jih skoraj brez Izjeme radi udeleževali ter s tem pokazali, da jim je dejansko na tem, da bi bili v strokovnem jogledu na višini. \ Začela se je plodna izmenjava izkušenj: starejši tovariši so posredovali mlajšim metodične izkušnje, mlajši pa so seznanjali starejše z novodobnimi panogami telesnih vaj. Na tečajih so predelovali talno telovadbo, atletiko, plavanje, reševanje iz vode, odbojko, rokomet, sabljanje, jšu-jitsu, orientacijski šport in nekatero druge panoge telesnih vaj. Večkrat so organizirali tudi učne nastope, ki so dajali spodbudo za Izmenjavo misli. Posebej Je treba omeniti smučarske tečaje na Pokljuki. Vršiču, Kranjski gori in drugod. Prosvetna oblast je nudila tistim učiteljem, ki se bavijo s smučanjem, skoraj vsako leto možnost izpopolnjevanja. Nekateri tovariši so se udeleževali mednarodnih kongresov za smučarske učitelje in so tako prenašali na naš kolektiv najno-veiša dognanja s področja tehnike in metodike. Iz slabo povezanega aktiva smo dobili v teku let že precej trdno organizacijo »Društvo učiteljev in profesorjev telesne vzgoje LRS« s sedežem v Ljub- ljani. V desetih aktivih deluje 199 članov: Ljubljana Maribor Celje Koper Nova Gorica Kranj Novo mesto Murska Sobota Radovljica Postojna 63 članov 38 članov 31 članov 17 članov 12 članov 9 članov 8 članov 8 članov 8 članov 7 članov Društvo prireja strokovne posvete in tečaje, izdaja svoj Bilten in strokovno literaturo. Člani društva se udejstvujejo kot sotrudniki »Vodnika«, mesečiiika za telesno vzgojo. Okrog 90 odstotkov učiteljev telesne vzgoje sodeluje pri organizacijah zasebne pobude (partizanska telovadna društva, športna društva, taborniške družine, planinska društva). Največjo pridobitev na področju Izobraževanja strokovnega kadra pomeni nedvomno ustanovitev Inštituta za telesno vzgojo v Ljubljani. Zaceli so s Srednjo fizkultumo šolo, leta 1953. pa smo dobili višjo šolo. Prve visoko kvalificirane strokovnjake za telesno vzgojo bo dal Inštitut leta 1958. Zahtevi, da bt bili naši dijaki in dijakinje vsak dan deležni telesnega utrjevanja in športnega razvedrila, doslej ni bilo mogoče ustreči. Kakor znano, so naši srednješolci preobremenjeni z delom, učni načrt je preobširen, razen tega pa nimamo niti dovolj učnih moči niti dovolj vadišč. Napredovali pa smo v toliko, da so povišali število tedenskih nr za telesno vzgojo od dve na tri. Uvedli so tudi »športni dan« enkrat mesečno. To je šole prost dan, namenjen šolskim tekmam, vadbi v naravi in izletom, povezanim s posebnimi telesnimi vajami. OD STARE SOLE K NOVI V borbi za pravilno telesno vzgojo šolske mladine smo krenili v zadnjih letih odločno naprej. Ne mislimo samo na uvedbo športa v šole in tudi ne samo na dejstvo, da je strokovna raven kadra iz leta v leto vse višja. Gre za mnogo vec! Dokončno smo zavrgli dediščino nemškega »očeta šolske telovadbe« Adolfa Spiessa, obračunali smo s'polstoletno prakso, ki ni slonela na bioloških gibalnih potrebah mladine, temveč na sistematiki koristnih in nekoristnih gibalnih možnosti. Ce je »stara šola« poznala samo telovadnico, zaprte prostore, težko orodje, izumetničene vaje in podobno, se danes navdušujemo za igrišča na planem, za vadišča ob rekah in v gozdovih, pri izboru telesnih vaj pa tiste spretnosti, ki so človeku dejansko potrebne, »človek naj se uči pri telovadbi v različnih okoliščinah prav ravnati, ne pa Samo lepe vaje ponavljati«, je eno naših metodičnih načel. Zato naj bo naše prvo vadlšče narava, naše sredstvo telesne vzgoje pa razen izbranih in koristnih gibalnih nalog še sonce, zrak, voda, vročina, mraz, veter. Za našo metodo telesne vzgo- je niso odločilne »gibalne možnosti« tega ali onega sistematika, temveč gibalne potrebe mladine. Ob lepem vremenu vadimo na prostem, naš program je v skladu z letnimi časi. Upoštevamo posebno veselje, ki ga čuti mladina (zlasti moška!) do tekmovanja, zato prirejamo najrazličnejše razredn.e, medra-zredne, zavodne in medzavodne športne tekme. Seveda prirejamo tudi srednješolska republiška prvenstva, vendar se zavidamo, da nas do tega opravičujejo šele prvovrstna pripravljena in organizirana razredna tekmovanja. O vrednosti šolskega športa ne odločajo posamezniki, temveč množice! Če so se učitelji telesne vzgoje navduševali nekoč zlasti za »odlične tekmovalce«, velja dandanes obratno: posvečati se morajo posebno tistim, ki so šibki, okorni in plahi, kajti le-ti so učiteljeve pomoči najbolj potrebni. Ko ugotavljamo napredek v razvoju naše šolske telesne vzgoje, se zavedamo, da je pot do zadovoljivega stanja še dolga. Zavedamo se težav in pomanjkljivosti: učenci nimajo primernega vadbenega oblačila, nimajo opreme za športne dneve v zimskem času, telovadnice postajajo pretesne, primernega orodja je premalo, učitelji so ponekod preobremenjeni (zlasti s honorarnimi urami!). Ponekod še gradijo šole brez telovadnic, ponekod pa ima športni klub lepo igrišče prav pred pragom šole, šola pa nima niti primernega travnika. Tudi Inštitut za telesno vzgojo v Ljubljani še nima primernih prostorov. To so napake in pomanjkljivosti, hkrati pa tudi glavne naloge, ki jih bomo morali postopoma reševati. Trdno smo prepričani, da bomo ob 28-Ietnici razvoja v svobodi spet mnogo, mnogo bliže stanju na področju telesne vzgoje, ki ga lahko označimo kot zadovoljivo. Drago Ulaga dar je bil njihov delovni program v v sim. Nova upravna razdelitev bo privedla do reorganizacije društev, o kateri razmišljajo tudi vzgojitelji. 4. 10. 1955 se je zbral zbor grupe vzgoijiteljev v LjubiijanS, prav tako člani odbora grupe iz Maribora in .predstavniki odbora Društva vzgojiteljev predšolskih otrok. Sestanku je prisostvovala tovarišica Dolančeva, republiški inšpektor za dij. domove, ter tov. Kušar jeva, okrajni inšpektor za dij. domove. Na tem sestanku so predstavniki grup iz Ljubljane in Maribora bili mnenja, da bi bilo v sedanji situaciji najbolje, če bi vzgojitelji domov organizirali društvo skupaj z vzgojiteljicami predšolskih otrok. Glede na vrste ustanov bli delovale v strokovnem pogledu grupe im sekcije. Odbor dosedanjega društva vzgojiteljic sprejema to stališče in predlog, da. se osnuje skupno društvo. Razlogov za enotno društvo ja veliko in nujno silijo, da se to vprašanje čkmprej reši. Ob tem navajamo nekaj vprašanj, ki Jh bo moralo reševati novo društvo. Vzgojiteljski kader bo treba strokovno usposobiti za upravljanje te službe in mu nuditi redno ali dopolnilno šolanje. Zagotoviti moramo stalnost vzgojiteljskega kadra za določeno dobo v vzgojnih zavodih. S tem v zvezi je treba nujno rešiti nazive, napredovanja in ustrezne plačilne razrede. Izbira novega kadra iti namestitev novih moči. Opravljanje strokovnih izpitov za nazive in priprave programov za te nazive. Reševanje materialnega položaja vzgojiteljev in priznanje za to delo. Položaj honorarnih vzgojiteljev je nujno treba urediti, prav tako njlihovlo zaposlitev in njihovb prejemke. Izkušnje med vzgojnimi domovi naj se izmenjaijo. Z daljšimi in globljimi analizami in izkušnjami; moramo zgraditi didaktične principe iizvenšolskega in vzgojnega delovanja. Izdajanje časopisa, ki naj obravnava piroblemaitako vzgojnih domov, ailli pa dopisovanje v časopise, ki se že ukvarjajo s to problematiko. (Prosvetni delavec.) Organizacija seminrir jev in predavanj za strokovno Izipapolnje-vamje. Bredpi®atli vzgojiteljem admin!-straclijo, ki naj jo vodijo za dijake, in navodila za to administracijo. To j‘e samo nekaj problemov in vprašano', M jih je treba čimprej rešiti. Vsakodnevna praksa in življenje v vzgojnih zavodih terjata reševanje še mnogih problemov. Mislimo, da jih morajo vzgojitelji sami poiskat); in .reševati, Pobuda za vse to mora priti iz njihovih vrst. Kaj pravijo vzgojitaltji v Ljubljani lo Mariboru?- Razmislijo n4 in sporočijo svoje predloge in svoja mnenja. R. MilošmC Poverjenikom Mladinsk® knjige! Za zadnji dve knjižici »četoe^~ A. Polenec: K alk o je n®stala naša zemlja, V. Brest: Ptice in grm ,,, se je nagrmadilo toliko naročil, da uprava Mladinske tenijS®. jV" kakor ni mogla izpolniti zelja vseh šol. Zato naj šole, ki do L VI. 1955 ne bodo prejele knjig, ne urgirajo naročil, ker jim ne bomo mogli dostaviti. Poverjeništva Mladinske knjig« najvljudneje prosimo, naj to upoštevajo in mladim naročnikom raztolmačijo! Skrbeli bomo, “a se v prihodnjem šolskem letu to ne bo več zgodilo. Na zalogi imamo iz zbirke »Čebelica« še naslednje pravljice-Mojca Pokraeulja, slavec, Ujka in Mareličin sin prav tako po din. Založba »Mladinska knjiga Ljubljana, Tomšičeva ul- 2- Vsa resnična izobrazba je torej odvisna navsezadnje od lastnega dela. (H. Schreiner). * Delavnost bodi vzgojno načelo, ne samo učni predmet. (H. Schreiner). 30 let Učiteljskega zbora! Pred tridesetimi leti je stekla zibdlka našega zbora v Trstu. Na mnogih koncertih in turncj’ah po domovini in v inozemstvu je zbor Ljubljana. Jamčimo, da bomo vse gradivo po uporabi nepoškodovano vrnili, Ker je to redek dogodek,_ pri- primerno predstavljal našo pevsko spevajte čim več. Popularizirajte kulturo in glasbeno ustvarjalnost. Leto 1956. je posvečeno temu pomembnemu jubileju in zato vrši odbor obširne priprave. Da hi bila ta kulturna dejavnost nas slovenskih šolnikov dostojno zabeležena lin bji ostalja tudi v spominu naSim zanamcem, pripravlja Učiteljski pevski zbor »Emu! Adamič« svoj jubilejni zbornik, ki bo izšei pred koncem leta ^ j 955, Pripravlja tudi razstavo življenja zbora. Zato vabimo vse tovariše in tovarišice kakor tudi vse druge, ki čitajo »Prosvetni glasnik«, naj prispevajo kakršnokoli gradivo, ki v zvezj z delom našega pevskega zbora, bodisi slike, bridke, programe itd. Dobrodošli bodo tudi semmim in kaka anekdota v zvezi z zborom v minulih tridesetih letih. Prosimo, da vse to pošljete na naslov: Učiteljski pevski zbor »Emil Adamič«, Miklošičeva 22, našo dejavnost in obiscira naše koncerte. Z vašo pomočjo bomo primerno poudarili pomembnost pedagoškega dela slovenskega učiteljstva in njegova prizadevanja za afirmacijo slovenske glasbene ustvarjalnosti. Pričakujemo vaše prispevke čimprej! Tajnik: Žbogar Marička POPRAVEK V članku »Spominski zborniK padlim prosvetnim delavcem«, ki je bil objavljen v zadnji številki PD, se prvo vprašanje pravilno glasi: KAKO JE UREJEN SPOMINSKI ZBORNIK »SVOBODI DO SMRTI JE SLUZIL VAS GLAS«, POSVEČEN PADLIM BORCEM IN ŽRTVAM FAŠIZMA — UCl« TELJEM IN PROFESORJEMA > »Tovariš Miver, od poletja leta 1945 pa Vse do lanske jeseni (do priključitve Koprščine k FLRJ) si delali med našimi ljudmi onstran meje: od leta 1945 do konca 11950 si biil v bivši coni A, od ziačfceka 1951 do priključitve pa v coni B STO. Ali bi hotel poveda/ti nekaj podrobnosti iz službovanja v tržaškem zamejstvu?« .Dogodki zadnjih 10 let so še vse preveč sveži, misel nanje pre-ve. boleča, da bi bili zreli za hladne ali pa za starčevsko sentimentalne spomine. Vse je še tako blizu in človek je pri vsem tem tako neposredno prizadet, da mu je težko govoriti iz neke distance, ki jo ustvari samo čas.« »Pa vendar, se skušaj vživeti v vlogo pripovedovalca in nam povej kaj iz življenja in dela slovenskega prosvetnega delavca v bivši coni A!« »Poleti 1945 sem bil od PNOO v Trstu določen za učitelja v Sv. Križu pri Trstu, v znani in zavedni slovenski ribiški vasi na naši jadranski obali. V Sv. Križu sem pričel najprej s poletnim tečajem za ^Slovenski jezik. V jeseni pa je začelo »redno« šolsko delo. Besedo redno sem dal med navednice, ker sj lahko misliš, kako redno in kfemodmo je bilo to začetno šolsfeo delo, če so bili učenci brez sjbvenske predizobraizbe. ce smo začeli pouk brez učnih knjig, ob opustošemi šolski stavbi in ob kaj pestrem učiteljstvu. Vsem neštetim težavam in zaprekam pa se je krepko zoperstavljala neuklonljiva ljudska volja in moč, navdušenje in zanos. Prosvetno-vzgojnemu in političnemu delu je začela postavljati ovire tudi ZVU. Obnovila je italijansko fašistično zakonodajo izpred leta 1943, ki se je posebno v šolski projekciji pokazala kot pravi nesmisel. Tako b; v slovenskih osnovnih šolah v coni A moral veljati nekak poslovenjen učni načrt iz dobe italijanske okupacije. Na kriški šoli bi morala biti na primer italijanščina še vedno obvezni učni predmet, dasi so bili na šoli izključno le slovenskli o-troci. Naravno je bilo, da je ljudstvo odklanjalo take metode upravljanja in takšno zakonodajo, saj je čutilo gnus in globok odpor proti fašističnim krvnikom. Na vseh koncih je še čutilo žrtve fašističnega terorja. Prav tako je razumljivo, da so bili prav naši ljudje ob najzapadnejši naši narodni meji najbolj navdušeni nad zmago in osvoboditvijo jugoslovanskih narodov. Sedaj pa jim je postalo na mah jasno, da ne bodo deležni sadov te osvoboditve, marveč se bodo morali še dalje borki za svoje pravice. Ce se spomnimo na raznarodovalno vlogo italijanskega šole na Primorskem, nam ne bo težko razumeti, da je ljudstvo znalo ceniti in uveljaviti tudi s slilo pravico do lastnega šolstva in svobodnega izobraževanja. Zato so kljub ZVU kriško šolo upravljali pravzaprav sami Križani. Ko so jim hoteli vsiliti vzgojitelje, ki so zaradi zločinov proti narodu pribežali iz Jugoslavije, so jih ogorčeno odklonili. Šolski odbori so sami predlagali učitelje ZVU v potrditev. Tudi mene je ZVU potrdila kot učitelja na kriški šoli na zahtevo kriškega šolskega odbora. Povsod, kj«r k bilo na šolah zavedno slovensko učiteljstvo, sta bila uvedena abecednik »Naša beseda« in »Svobodna pota«, ki ju je izdal PNOO v Trstu. V učilnicah je visela silika maršala Tita, simbol naše osvoboditve. Pouk in vzgojno delo šole so usmerjala gesla NOB, dasi se je šolska oblast ZVU prizadevala, da bi zaustavila pouk zgodovine že pri letu 1948, dasi je izdala ukaz o odstranitvi slike maršala Tita iz učilnic liti so večkrat njeni predstavniki »Našo besedo« ter »Svobodna pota« jemali učencem celo iz šolskih torbic. Ker se kriška šola ni hotela podrediti tem nerazumljivim odredbam, so Ji vzeli pravico javnosti. Mene so v jeseni leta 1946 polizkuste premestiti) na šolo v Avber, kar jim ni uspelo. Trn v peti jim je biil prav gotovo moj pionirski pevski zbor, pili katerem je sodelovala mladina z vsem ognjem. Čas se je zgoščeval. Postajal je zgodovinsko odločilen, saj je mirovna konferenca v Parizu šla proti svojemu neizogibnemu koncu. Ljudska volja in ogorčenost zaradi usode slovenske zapadne meje je prihajala do izraza v neprestanih kulturnih in političnih manifestacijah ter demostracijah. Po primorskih in istrskih vaseh je potovala razmejitvena komisija. Ljudstvo jo je enodušno sprejemalo z vzkliki, s parolami, napisanimi na ruševine zidov, na stene hiš, na zelene slavoloke, na kraške skale in strma pobočja hribov: »Hočemo Jugoslavijo!« Kdor je doživljal tiste dneve z naJim ljudstvom ob morju, jih ne more nikoli več pozabiti. Mislim, da bo ta dramatičen boj in ta zgodovinski čas moral najti svojega kronista.« »Kakšne spomine imaš na Trst?« »»V Trst sem prišel v jeseni leta 1947. Delal sem pri Slovensko-hrvatski prosvetni zvezi, kjer sem bil načelnik odseka za ljudsko prosveto, nato tajnik odseka in glasbeni referent. Prosvetno delo v Trstu in okolici je bilo v lepem razmahu. Nikjer drugod nam informbirojev-ska gonja ni napravila toliko kulturne in politične škode kakor prav v Trstu. Prej smo imeli proti sebi ostanke italijanskega šovinizma in fašizma. Sedaj so se jim pridružili še V.idalijevci, ki so begali ljudi v vaseh okoli Trsta. Ne glede na težave, ki jih danes ima in jih bo morda še jutri imel naš živelj v Trstu in njegovi okdiioi, mislim, da je dovolj zrel in odporen, da ga prav nobena sila ne more odvrniti od njegove trajne in pravične borbe za svgje narodne, kulturne, politične in gospodarske pravice.«« »Kaj bi kot iprosvetni delavec, kli si vrsto let deloval ob našem Jadranu, povedali o slovenskih pozicijah ob morju?« »»Mislim, da bo Trst opravil določene naloge glede na to, da se v njem tako neposredno križata slovenski in italijanski element in da je obdan od izključno slovenskega zaledja. Drug slovenski center ob morju je Koper. Posebej bi podčrtal razmah slovenskega šolstva in številnih kulturnih ustanov v samem Kopru. Tu deluje Slovensko narodno gledališče za Primorsko, muzej, študijska in ljudska knjižnica, kij štejeta okrog 80.000 knjig, dve tiskarni. Primorska založba, Slovenski Jadran i. dr. Ugodna perspektiva za tesnejšo povezavo Kopra s Slovenijo, za njuno medsebojno koristno oplajanje in rast je gradnja velike avtomobilske ceste, kJ bo brezdvo-mno učvrstila naše pozicije na Jadranu.«« Z dvema nagrajencema sem se umakni iz pisarniškega nemira v Obrtniški dom na tih pogovor. Kakor se spodobi ob takih trenutkih, so se tudi nam trem prepletale slavnostne misli s spomini. Toda kar nasilno sem moral vleči ie tovariša Edijja Hosnerja podatke o njegovem dosedanjem delu. Saj veste, na desetine je v Sloveniji prosvetnih delavcev, ki so režiserji, zborovodnje, predavatelji in organizatorji. Vendar ne pomnim, da bi doslej koga učiteljska organizacija nagradila za Ijud-skoprosvetno delo. Morda se bo zarad; letošnje ljudskoprosvetne nagrade čutil kdo celo prikrajšan. Zato bom začel pri koncu. »Mislim, da je ta nagrada priznanje vsem mo jim sodelavcem, ki so se vseh deset let tako vneto trudili s kulturnim delom na našem podeželju!« je skromno in neverjetno naravno oblikoval nagrajenec odgovor na moje vsiljivo vprašanje. Dobliško učiteljišče V prvih avgustovskih štSriinštiridesetega smo dneh šli z Martinom v Dobliče. Tam se je zbralo okoli trideset mladih ljudi, največ deklet, saj so bili fantje večinoma v brigadah. Prišli so z Notranjske, z Dolenjske, največ je bilo seveda domačinov Belokranjcev. Iz teh ljudi naj bd v nekaj tednih pripravili pomožne učitelje. Marsikdaj smo se spogledali z nevero v očeh in skoraj z nekim obupom, pa smo stisnili zobe in je vendar šlo. Spomnili smo se samo na prazne šole, na tožbe ljudi, ki so zahtevali učitelja, spomnili smo se vseh ko-modnih ljudi, ki so se umaknili v sovražne postojanke, da bi lahko v redu prejemali mesečno plačo, in smo se s še večjo zagrizenostjo lotili dela. Martin je prevzel pedagogiko, psihologijo Brenk, Bogo pa slovenščino. Včasih je predaval tudi Drago, vmes še partizanska profesorica pokojna Marička Drnovškova, pozabiti pa ne smem tudi rdečeličnega črnomaljskega Strbenka. Bila je prijetna druščina, posebno kadar se je v njej znašel še Drago Korošec s svojim cisom in fisom. Mladi ljudje so delali z občudovanja vredno energijo, vstajali so ob zori in študirali ko nori. Ta prva skupina tako imenovanih tečajnikov je imela dokaj solidno predizozbraz-bo, najmanj meščansko šolo. Bili pa so vmes tudi ljudje z nekaj letniki učiteljišča, s skoraj popolno gimnazijo in po- Težko h/I letnico, kaj Delo društva vzgojiteljic v Mariboru bilo šele postaviti celo datum rojstva Društva vzgojiteljic! Kam naj ga postavimo? V sam začetek obstoja vrtcev pred desetimi leti, ali na dan prvega občnega zbora samostojnega društva jeseni 1.1950, ali nekam na sredino, ko je postala prvič glasna zahteva po lastnem društvu? Kes je šele v samostojnem društvu naše skupno delo dalo vidne rezultate,’ toda bilo hi krivično prezreti delo prvih pionirk, ki so spoznale, da poklic vzgojieljice ne bo nikoli pravilno ocenjen, če ga ne bomo mogle pravilno prikazati, če ne bomo mogle enoglasno in složno nastopiti — če ne bomo imele svojega društva. Do novembra 1950 so bile vzgojiteljice včlenjene v društvih učiteljev, vsaka v vrtcu najbližji šoli. Samostojno društvo se je znašlo pred vrsto velikih in majhnih nalog in problemov, ki pa so vsi izhajali iz enega in se vanj vračali: vprašanje kadra. Po osvoboditvi vzgojiteljica v vrtcu ni imela skoraj nobenih smernic za svoje delo, nobenih izkušenj, nikake tradicije, bila je navezana na.se, na vsojo iznajdljivost in inteligenco — saj je večini tudi izobrazba manjkala. Sele v samostojnem društvu so vzgojiteljice lahko izmenjale svoje izkušnje, pre-debatirale svoje postopke. Sele društvo js lahko pristopilo k organiziranj pomoči pri dopolnilnem šolanju, ki je bilo najbolj pereče, saj so morale z nekaj izjemami vse vzgojiteljice poleg svojega dela, ki je bilo večinoma celodnevno in naporno, v treh izpitih predelati snov srednje vzgojiteljske šole, ki je enaka učiteljišču! Zato je društvo najprej pristopilo organiziranju tečajev, ki bi naj pomagali članicam, ki so se pripravljale na posamezne izpite. Sele v šolskem letu je bilo mogoče misliti na čisto strokovno izpopolnjevanje v obliki tečajev in seminarjev, osnovanju aktivov za razna področja vzgojnega dela in sl. Plod tega dela je pokazala že prva skupil razstava vrtcev v vrtcu Valvasorjeva (junija 1953), kjer niso bili več po starem prikazani samo vzorni (po pojmovanju odraslih) otroški izdelki, ampak 4« bilo prikazano delo v vrtcih, s prvim poskusom prikazati sistematičnost tega dela. V isti smeri je društvo nadaljevalo svoje delo v šolskem letu 1953-54. Seminarji so postali redni in so obsegali dve uri tedensko. Predelano je bilo področje telesne vzgoje, jezikovno in deloma glasbeno področje. Vrtci so nehali biti »male šole«, postali so vzgojne ustanove, ki so kljub sisematičnemu delu dale otrokom igro in prostost. To smer čela je prikazala nova skupna razstava v Beli dvorani, kjer so se pojavili prvi flanelo-grasi, razne oblike lutk in lutkovnih odrov ter razna druga ponazorila. V šolskem letu 1954-55 so sledil! novi tečaji, ki so služili deloma stokovnemu poglabljanju (glasbena vzgoja, risanje, modeliranje) deloma pa splošni izobrazbi (literarna zgodovina, zgodovina NOB). Ob Novoletni jelki je društvo izdalo majhno brošuro z navodili staršem, s čim in kako naj obdarujejo svoje malčke. Društvo je organiziralo tudi ekskurzijo Novi Sad — Beograd — Skoplje — Sarajevo, ki so se je udeležile najboljše vzgojiteljice v dveh skupinah. Ogled ustanov In zbližanje z društvi v drugih republikah se je pozitivno odražalo v delu v vrtcih kot tudi v samem društvu. Lahko smo ugotovili, da v strokovnem pogledu hodimo vzporedno z najboljšimi v državi, da se naše izkušnje in zaključki ujemajo z njihovimi. To so potrdili tudi številni obiski vzgojiteljic z vse Slovenije in tudi iz drugih republik (Novega Sada, Zagreba, Sarajeva). Videli pa smo tudi, da je družabni položaj vzgojiteljice marsikje boljši kot pri nas in da na tem polju društvo čaka še dosti dela. Plodove društvenega dela je pokazala skupna razstava vrtcev ob desetletnici obstoja, ko Trezni, delavni, razumni In značajni državljani so stebri, na katere se opira blagostanje in mogočnost države ter zadovoljnost in sreča vsakega poe-dinca, (H. Schreiner), nam je bila velika prosvetna (Unionska) dvorana skoraj pretesna za prikaz celotnega dela. Čeprav je bil na tej razstavi otroškim izdelkom odmerjen le majhen prostor, saj smo prikazovali celotno delo vrtcev, ne le izdelke, je zadostoval, da prikaže raznolikost teh izdelkov. Prav tako je predšolski oddelek na razstavi otroških risb pokazal, da je šablona izginila iz našega dela in da smo otroški domišljiji in ustvarjalnosti na široko odprli vrata. Ce se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da je napredek vrtcev v desetih letih v glavnem delo drušva. Kajti razkropljene po raznih šolah bi posamezne vzgojiteljice svojega dela nikoli ne mogle privesti na današnjo stopnjo. Danes pa vedo, kaj in kako naj delajo, da bo njihovo delo primerno razvojni stpnnji otrok in da bo kljub sistematičnosti neprisiljeno. Medem ko se vse bori za novo šolo, lahko mirno rečemo, da smo brez velikega hrupa, čeprav tud» pri nas ni manjkalo hrupnih debat, ustvarili novi vrtec, ker smo usvarili vzgojitelja, ki ne uči, ne predava, ampak vzgaja, tudi takrat, ko gre mimo oroka ali mu deli ju-žino, ki živi z otrokom in ne šteje ur. To je naše delo v desetih, ali bolje v petih letih našega obstoja. Ne navajam imen odbornikov m drugih delavcev, ni važno, kdo je kdaj, kje, kaj in kako storil — delo je opravljeno, to naj bo dovolj. Največ zahvale gre PD v Mariboru. Kljub temu pa je pred društvom še dosti nalog. Se vedno ljudje In celo prosvetni delavci ne poznajo našega dela in mu zato tudi ne priznavajo mesta, ki mu pripada. Se vedno je naše delo smatrano kot igrač-karšja brez posebne potrebe ali važnosti. Se dosti je nalog, mnogo dela v prihodnosti, toda upati smemo, da so med nami tovarišice, ki se ga ne bodo ustrašile, saj se niso, ko so delale same brez podpore javnosti za dobro otrok, sedaj pa bo treba delati družno tudi zase in za svoje tovarišice, za dvig izobrazbe, ugleda in boljše življenjske pogoje vseh, s čimer bodo tudi vrtci zavzeli v socialistični družbi mesto, ki jim gre ko prvimi vzgojevalnicam zaupane nam mladine. Nemčeva dobno. Ce k temu dodamo, da je večina od njih že prestala celo vrs(o vojnih grozot v vojaških enotah, v zaporih, internacijah ali pa pri terenskem političnem delu, bo vsakomur jasno, da se je dalo iz teh mladih ljudi marsikaj izoblikovati. Krepka podpora, ki jo je tečaju nudil okrožni narodnoosvobodilni odbor v Cmomju s prosvetno poverjenieo tovarišico Mico Jančarjevo, je pripomogla., da se je življenje kljub vojnim razmeram razvijalo še dokaj »normalno«. Kadar se spomnim na tiste dni, vidim v vročem jutru Draga Vončino, kako potiska oguljeno kolo v klanec proti šoli. Ves je oznojen, 5 kolesa mu pa visijo, nahrbtniki in vreče, polne živeža, mesa, moke, fižola, zakaj šolski nadzornik Drago se takrat ni razumel samo na metodiko in zgradbo dobre in učinkovite učne ure, temveč tudi na pravilni jedilni list in vrednost dobre prehrane. Zato je bil naša redna zveza z okrožnim odborom in raznimi inten-dantskimi instancami. Poleg tega smo si ga vsako jutro temeljito ogledali. Ce je prišel s svojo malo puško, smo se nekoliko nakremžili, zakaj to je pomenilo, da zrak ni čist in da se tudi Drago pripravlja za vsak primer. Grmelo je seveda vsak dan, blizu in daleč, toda počasi se človek na take stvari privadi in opravlja svoje delo kakor sredi najlepšega miru. Tako na primer smo morali sredi poletja prepričati vaščane, naj prično pošiljati otroke v šolo, zakaj sama teorija ne pomeni nič, naši tečajniki so morali delati tudi praktično. In so jih pošiljali, naša dekleta so pa nastopala, učila, kakor ra kaki vadnici. Onstran hribovje sicer grmelo od Kočevja, tudi okoli Dragatuša in Vinice so razsajali ustaši in vsa Bela krajina je bila vziemirjena, tu v šoli je pa bil poglavitni problem, kako je treba razvijati poštevanko, kako ponazorovati ureditev zemljevida, kako obravnavati slovnico in podobno. Skozi okno se je sicer videlo tja do Dragatuša, vendar je vse nekako šlo. Tempo dela je bil hud, oddih je bil le po večerji. Takrat se je človek lahko poogovoril s človekom. Na tesnem vrtičku pred šolo vidim gručo ljudi, bosonogi Bogo navdušeno recitira Zupančiča, Drago Korošec neprestano ponavlja, popravlja pesmi, mladi ljudje pod Pikinim vodstvom pa se pripravljajo na nastope. Nekaj nemirnejših dni je prineslo strožjo disciplino, ko je tudi Marička Drnovškova opravljala svoj delež nočne straže s puško v roki, kaj hujšega pa ni bilo, niti ob končnih izpitih ne, ko so bili beli in Nemci dokaj blizu, pa razen vodstva tega niso drugi vedeli in niso smeli vedeti. Za drugi tečaj je prišel s Primorske stari dobri Jože Dolgan, živa biblioteka in mravlja, ki je lahko delal brez knjig in zapiskov. Na Primorskem so mu razgnali tečaj v hudi ofenzivi, zato je z veseljem zgrabil za delo v Dobličah. V tem drugem tečaju se je zbralo tudi precej Štajercev in celo nekaj Korošcev. Spomnim se manjše skupine, ki je prišla nekoliko prepozno. Prišel sem z Roga in jih našel pred šolo, vse prepasane in oborožene za pol brigade. Pomislil sem, če se jim še izplača začeti, a si niso dali dopovedati, napravili so predolgo pot. Dobri Dolgan je samo pomežiknil in dejal: »Bc že šlo, nekaj se jih bo pa le prijelo!« Prijelo se jih je precej, le tega ne vem,, če so še vsi živi. Dolgan je imel takrat za stalno pomoč Danico Huda-lesovo, drugi so prihajali le od časa do časa. Takrat so bili že temni, pusti jesenski dnevi, luči je pa A življenje je razvoj, ki je odvisen od različnih pogojev, za katere ima skrbeti vzgoja, (H. Schreiner). primanjkovalo. Dolgih večerov pa ni kazalo zanemarjati in so delali v temi. Prišel sem pozno zvečer in sem našel temno in skoraj mrtvo šolo, le kuharica je ob ognju kot edini svetlobi pospravljala. Sel sem po stopnicah do učilnice in tam sem zaslišal, kako je nekdo gp-voril, bral. Navadno so ob skromni svečki brali referate, samostojne pedagoške ali slovstvene poskuse, ki sta jih Dolgan in Danica spremljala s svojimi komentarji. Ko sem vstopil, so naenkrat oživeli, zakaj razveselili so se — karbida, ki sem ga navadno prinesel v nahrbtniku. Karbid je bil dragocena stvar, zbirali smo ga na Rogu pri vseh mogočih ekonomih. Znanstveni institut niti ni vedel, kako je tudi po svoje prispeval k dobliškim pedagoškim tečajem. Naša administratorka Dara je imela v institutu brata pesnika Jožeta Udoviča in ga je zelo rada obiskovala in mu pomagala čistiti karbidovke ... Treba se je bilo znajti. Dolgana sicer ni vznemirjalo, če ni bilo luči, saj knjig ni bilo, da bi jih brali. Njega sploh nikoli nič ni vznemirjalo; razpravljal je, ko je vstajal, ko se je umival, ko je zajtrkoval, kosil in večerjal in ne vem, če je imela kdaj kaka šola takega pedagoškega vodjo. Da je pri 'tem neslano jedel, ker sploh ni opazil, da ni soljeno, je še najmanjša stvar. Veseli domačin Dušan Kavšek je takrat skrbel vsak večer za dobro voljo s svojim klobukom in tremi luknjami, Marolt iz Dragatuša, ki ga je po vojni tako nesrečno poškodovala bomba v Preski, je pa z vso resnostjo ;n partizansko vztrajnostjo skrbel za hrano, ki je v tisti jeseni že predstavljala težko vprašanje. Tečaj so lepo zaključili, pač pa je zakasnele tečajnike presenetil pohod belih proti Črnomlju. Tisto jutro so v zadnjem trenutku odšli, da ni prišlo do česa hujšega. Štajerci so menda imeli smolo; s težavo so se vrnili čez Savo in prišli v Savinjsko dolino prav ob veliki hajki. Mislim, da se Je večina teh mladih ljudi kasneje dobro znašla, naj jih je življenje že kovalo tako ali drugače. Začetek je bil dober in tudi lep, zato nas veže nanj mnogo spominov. V.W. Priznanje želi tovariš Edi deliti. Toda srečnega zadovoljstva zaradi uspehov pri kulturnenj deJu, za katere dosllej še ni dobil priznanj, ni mogel skriti. Ko pripoveduje o svojih nekdanjih u-spehih, ga obseva notranje zadovoljstvo, ki prevzame tudi njegove poslušalce. Kar lepa vrsta je takih doživetij. Njegpvo nagnjenje za kulturno delo ie čudno bogato poplemenitil naprej znameniti paragraf 113 Zakona o nameščen dih. Kot mlad učitelj je v Šentjurju ob Taboru zbiral okoli sebe napredno mladino. V Sokolu in v Društvu kmečkih fantov in deklet je tri leta režiral in vodil pevski zbor. V eri Erjavec — Jeglič je bil 30. IX. 1935 kot eden prvih slovenskih učiteljev po paragrafu 113 odpuščen iz službe brez navedbe razloga. Nato je dobil službo v južni Srbiji v Prokuplju na šoli v B!a-cah. Tam je spo.znal prisrčno gostoljubje srbskega prebivalstva, njegovo veliko ljubezen do Slovencev in njšhov globok smisel za dojemanje kulture. Konec leta 1938 je s pomočjo tamkajšnje sokolske čete in s svojo šolsko mladino priredili slovensko akademijo. RecitaralH in peli so samo slovenske pesmi. IgraJi so prizorčke v slovenskem jeziku in celo povelja telovadnega dela akademije so bila slovenska. Ta slovenska akademija je zbrala, kakor še nikdar v Blacah, nabito polno dvorano poslušalcev. Tiho, pobožno so spremljala prireditev sti prenehati. Toda pred leti, to je bilo leta 1948, ko je bilo tudi na tem področju potrebno dajati pobud, je dosegel več, kakor bi smeli pozabiti. Na svoji vaški šo- zbral nad 40 pionirje onirskii pevski zbor, s katerim je priredili v enem letu 36 koncertov. Šmarski pionirski zbor je o-biskail vso Slovenijo od Maribora in Murske Sobote do Brežic, od Jesenic in Postojne do Ljubljane. In njegovi pionirji., njihovi starši in prtjatellji še vedno vedo, kakšno moč ima pesem, kakšne nepozabne vtise budi in kakšno bogastvo seje med kulturo žejne ljudi. Tudi danes so natn še potrebni zborovodje takega kova, saj pevci, pikimrji, mladinai in odrasli čakajo. Edi Rosmer pa se kljub veliki zaposlenosti drugod nj mogel tako lahko otresti režijskega dela. Na domačem odru — ironija razmer se mu pač bridko posmehuje: Šmartno še do danes nima lastnega kulturnega doma in igrajo v šolskem prizidku — režira leto za letom nove igre. Njihov repertoar sega od ljudskega »Desetega brata« do sodobnih del — n. pr. Mire Pueove »Svet brez sovraštva« — do modernih, ki jih igrajo le mestna gledališča. Nazadnje moram razodeti še ro, da je nagrajenec napisal tudi šest dramskih ded: veseloigro s petjem »Požigalec«; trodejanke »Razkrinkani zločinec«, »Pot do svobode« in- »Naš Korotan« so doživeli svoje krstne predstave v Šmartnem in Slovenjjgradcu ob ogromni u- in šele nato se je pričela srbska dpiežbd poslušalcev. Sedaj pa ča- proslava. Vsi poslušalki so iz dvorane odšli na vaški trg, kjer so začeli plesa/ti kolo. »Ta prireditev je moj največji ponos v življenju,« nam je je dejali nagrajenec. »Iz Slovenije so me nagnali, Srbi pa me niso hoteli pustiti iz Blac niti potem, ko sem se oženil in sem se hotel vrniti v Slovenijo.« Januarja 1944 je odšel na Koroško. Tam je nad dve leti usodnih dni preživel med delavci in kmeti kot aktivist in borec. Tam je ostal tudi po osvoboditvi in živel med Korošci, ki so zaman hrepeneli po združenju s svojo matično domovino. Februarja 1946 se je vrnil v Jugoslavijo. Od takirat je v Šmartnem pri Slovenjgradeu spet učitelj., ki je med svojimi Korošci, ki jih je vzljubil, čeprav jim je po rojstvu samo sosed. »Učitelj sem sdaib,« tako mi je rekel. »Že od četrtka nisem bil v razredu in šele v petek bom spet stopil v svoj razred.« »Slab učitelj — povprečen ljudskoprosvetni delavec«, tako sam sebe ocenjuje. Vendar moram v presojo vsaj drugega dela izjave bežno našteti nekaj teh »skromnih« -podatkov, zaradi katerih je prvi nagrajenec za Ijudskoprosvet-no delo. Kakor vsak učitelj, kli živo občuti kulturne potrebe podeželja in utrip nove dobe; vrši tudi Edi Rosner mnogo funkcij. Od svojega prihoda v Šmartno je član občinskega l^jud. odbora, član o-‘ krajnega SPK, predsednik pco-svethega društva »Ivan Cankar«, član Okrajnega odbora LPS, odbornik Društva prijateljev mladine, gasilcev, SZDL itd. itd. Na kulturnem področju je daleč pre- ka Jurčičev »Jurij Kozjak« v njegovi dramatizaciji, da bo izšel v tisku. iniii »lil«: i«« lil To so skromni ipodarki o povprečnem -prosvetnem delavcu, ki je 'dobil nagrado. Priča uspehom njegovega dela so tisoči in tisoči preprostih ljudi, ki ljubijo in cenijo kulturno delo in kulturne delavce in globoko spoštujejo našega nagrajenca. Kadar govori! o svojih sodelavcih na kulturnem področju, o u-čiteljih bivšega slovenjgraškega o-k-raja, močno poudarja n jihove zasluge: »Želel bi samo, da vsem tem tihim 'in skromnim prosvetnim delavcem nudijo večji dolinski centri več moralne in gmotne podpore. Posebno pa so potrebni osebne vzpodbude za nadaljnje delo. Prosvetni delavci smo na podeželju sploh preveč odtrgani od kulturnih centrov, v zadnjem času pa tudi preveč sa-mostoijni. Potrebovali bi mnogo več povezave z vidnimi prosvetnimi in kulturnimi delavci Slovenije.« Te njegove skromne želje spremlja zadovoljstvo ob uspehih rasel obseg dela po-vprečnega de- celotnega bivšega Okrajnega od- l UltT/-n 1m J ml 1 T TiO 1 " * - 1 _____________¥ laivca. Kot. organizator je sodeloval na vseh osmih koroških festivalih, v Šmartenm pa je organiziral in vodil L ktn ečko-del a v-sk i praznik za 'Mislinjsko dolino in organiziral odkritje spomenika talcem. To so koroški prazniki, ki se jih je udeležilo na tisoče ljudi. Kot organizator se skromno skriva za ‘drugimi, kot zborovodja pa je moral zaradi prezaposleno- bora LPS, ki je zna! uspešno u-smertjati ljudsko prosvetno delo. In ob tem bj človek rad, da bi šlehernii slovenski učitelj tudi takole ocenjeval svoje uspehe desetletnega dela: »Z zadovoljstvom gledam na dobo diesetih let kulturno-prosvet-nega dela v bivšem slovenjgraškem kraju in sem vesel, da sem živel in delal v tem predelu!« Nov zemljevid Mariborska založba »Obsorja« Je te dni izdala nov ročni zemljevid severne Slovenije. Izdelal ga je mariborski kartograf Milan Verk v merilu 1:180.000 in obsega Slovenske gorice, Prekmurje, Dravsko-iptujsko polje im Haloze. Novi zemljevid teh štirih zemljepisnih enot odlikuje nekaj značilnosti, na katere bi rad opozoril. Zemljevid je hipso-grafs-ko pregleden. Valoviti teren Slovenskih goric, kjer so razlike v relativni višini razmeroma majhne, zahteva od kartografa veliko natančnost izdelave. Tovariš Verk je to zahtevo dobro rešil s primernim senčenjem. Tako prihaja do izraza naklon pobočij tudi pri nizkih vzpetinah, na pr. strmi rob Slovenskih goric na odseku med Šentiljem in Cmu-rekom ter značalni južmo-severni hrbti goric severno od Pesnice ali na Goričkem v Prekmurju. Ce primerjamo v tem pogledu zemljevid Prekmurja, je Verkov boljši, saj ga odlikuje ravno ta reliefna preglednost in natančnost. Vertikalna oblikovitost pa je prikazana s šestbarvno skalo, ekvidistance so pri nižjem reliefu pod 100 m in zadoščajo. Druga dobra stran Verkovega ročnega zemljevida je pravilna lokalizacija naselij. Naselja so narisana v dejanski vertikalni projekciji, to se pravi, kakor resaočni ležijo, v tlorisu. S tem je vrednost karte znatno večja. Prav posebej velja to za gričevnat teren, kakor so Slovenske gorice, kjer imamo večinoma opravka z razloženimi naselji. V tem pogledu znani turistični zemljevid Slovenije ne zadovoljuje tako, ker označuje topografske kraje po administrativni moči, ne pa po dejan-ski legi. Tako so nekateri kraji na njem označeni s prevelikimi konvencionalnimi znaki, čeravno jih na terenu ali ni ali pa so zelo majhni (primerjava med Lenartom v Sl. goricah in Velko ali naselje Kozjak nad Pesnico). Turist, ki bo imel Verkov zemljevid v roki, bo dejansko kraj tudi našel, kakršnega kaže karta. V tem pogledu je Verk tudi znatno prekosil svoj predvojni zemljevid Slovenskih goric. Verk je svoj zemljevid narisal kar najnatančneje tudi v ostalem. Tako je nanesel geografske predmete, ki jih nekateri zemljevidi zanemarjajo, na pr. obe jezerci v pesniški dolini pred Lenartom (Pristava, Komarnik) ali ribnika pri Be-t-navi in Cre-ti pri Slivnici. Vidi se, da je prisluhnil tudi zadnjim spremembam: Brestrniško jezero je pravilno široko, celo trenutna enotirnost proge od Maribora do Šentilja je označena, čeravno bi bilo bolje, da bi jo opustil; narisan je stranski tir od Radencev do Boračeve itd. V primeri z njegovim zemljevidom Pohorja je dobra stran tega zemljevida, da so topografska imena razločnejša in večje napisana; seveda je to pripisati tudi večjemu merilu. Vrednost zemljevida dviga označitev kilometrskih razdalj ter lokalizacija kulturnozgodovinskih krajev, arheoloških najdišč in krajev, pomembnih iz NOB. Nekatere manjše pomanjkljivosti, ki so mu verjetno »ušle«, kot nepravilna raba besede »avtomobilske« ceste, ali napačna lega topografskega imena Gibina pri Razkrižju, dobrih strani zemljevida nikakor ne zmanjšujejo. Verkov zemljevid Slov. goric bo prišel zelo prav pri domoznanskem pouku v šolah, kakor tudi turizmu in ostalim potrebam. Skoda le, da še vedno nimamo zanj najboljšega papirja, čeravno je videti tudi v tem v primeri s prvimi povojnimi zemljevidi napredek. Mariborska litografija se je s tiskom tega zemljevida potrudila. Mogoče bi bilo bolje, da bi bila barvna skala za nianso močnejša; tako bi bil relief še živahnejši. Mariborska Obzorja so z izdajo Verkovega zemljevida precej doprinesla k boljšemu poznavanju našega slovenskega Podravja. Prepričani smo. da bo javnost izdajo zemljevida pozdravila in ga koristno uporabljala. (prof. Zgonik M.) jj ? Stran 6 1 Spfeodni pouk v naših šolah zaht&ya primerne metode in načine za razlago snovi, v zvezi s tem pa’ tudi sodobna in praktična učila .za dobro in nazorno obdelavo učne snovi. Znanost se nenehoma razvija, znanstveni izsledki se kopičijo, s tem vzporedno pa se seveda kopiči tudi učna snov — učni načrti so preobširni. Naše »atomsko« stoletje zahteva, da se človek v svoji razmeroma kratki življenjski dobi veliko nauči in da od tega človeški družbi tudi nekaj nudi. Sola, ki usposablja mladega človeka za sprejemanje različnega znanja in mu to v veliki meri tudi posreduje, danes zaostaja za tempom razvijajoče se znanosti in njenega napredka. Organizacije šole, načini in metode dela so do neke mere že zastareli o tem veliko razpravljamo in pišemo — posebno pa smo še revni v primernih sodobnih učilih, s pomočjo katerih bi snov laže in hitreje podajali, učenci pa bi jo laže in hitreje sprejemali. Tehniko, tehnične iznajdbe in pripomočke poznajo po večini naših šol le iz učbenikov ali pa si jih učenci zapisujejo po predavanjih v zveska. O kino- ali diaprojektorjih, episkopih, magnetofonu, radiu in podobnih tehničnih iznajdbah pa mnogo-kje na naših šolah ne vedo veliko. Razumljive so finančne težkoče naših šol glede nabave teh učnih sredstev, ali v bodoče vendar ne bomo mogli iti mimo tega, če bomo hoteli izboljšati ne samo organizacijo naših šol, ampak predvsem njeno vsebino in pouk. Če hočemo v tem oziru doseči kakršen koli napredek, moramo poleg vsega drugega uvajati v pouk tudi takšna učila, ki v veliki meri izboljšujejo ali olajšujejo naše učno delo. To pa so prav zgoraj našteti tehnični pripomočki, s pomočjo katerih uporabljamo učila kot so: film, dia-film oz. diapozitiv,magnetofonski trak, radijska beseda in podobno. S temi pripomočki, posebno pa s svetlobno projekcijo, lahko dosežemo odlične uspehe, ki jih že dosegajo v tehnično razvitih deželah. In stanje svetlobne, projekcije v naših šolah? Kljub naši relativni tehnični zaostalosti imamo danes na razpolago skoraj vse te tehnične pripomočke. Po različnih krajih v šolah in ustanovah imajo kinoprojektorje in epidiaskope različnih tipov. Po večini so to zapuščina iz časov bivše Jugoslavije, medtem ko nove kinoprojektorje izdeluje naša tovarna »Iskra« v Kranju. Filmi, ki so starejšega pz. novejšega datuma, pa so v glavnem zbrani pri Zavodu za šolski in poučni film pa tudi po drugih ustanovah. Veliko bolj pa so pri nas razširjeni diaprojektorji oj. dia-fllmi in diapozitivi, črno-beli in barvni. To vrsto svetlobnega projektorja danes uporablja že precej naših šol, v nekaterih krajih naše drž: ve še veliko več kot v Sloveniji. V tehnično razvitih deželah pa ima diaprojektor vsaka šola oz. prosvetna ustanova, ker je relativno poceni in zelo uporaben. Za naše razmere je posebno ugodno dejstvo, da s-e vsi deli — tudi optični in svetlobni — izdelujejo doma. Marsikje so si šole diaprojektor že nabavile, toda žal ga ne uporabljajo dovolj. Marsikdo v EKAJST NOVIH UČITEJSKIH DRUŠTEV V CELJSKEM OKRAJU Dosedanje okrajno učiteljsko društvo v Celju je na svojem rednem občnem zboru dne 11. oktobra t. 1. zaključilo svoje plodno delovanje. Z novo upravno razdelitvijo okrajev na občine komune bo postala tudi vloga učitelja v občinah vse vidnejša in močnejša. Mnogo učiteljev je bilo že ob začasnih volitvah v občinske odbore izvoljenih za odbornike, člane raznih svetov in komisij. Tudi v okrajnem ljudskem odboru so učitelji dobro zastopani. Da bo učiteljstvo laže zajelo vso politično, kulturnoprosvetno in gospodarsko problematiko, ki jo bo moral učitelj dobro poznati in jo pri pouku upoštevati, se je pokazala potreba po smotrnejši organizaciji učiteljskih društev. Že pred dobrima dvema letoma so se v okrajni učiteljski organizaciji pod predsedstvom tov. Mire Lahove začeli ustanavljati na sedežih večjih gospodarskih in kulturnih središč pododbori, ki so zajeli večje število šol in učiteljstva, kjer so v ožjem krogu obravnavali vsa pereča organizacijska, šolska in kulturnoprosvetna vprašanja. Do popolne samostojnosti teh pododborov pa je prišlo prav zadnje leto, ko jim je okrajni društveni odbor pod vodstvom tov. Janka Pogačnika prepustil še samostojno finančno upravo, okrajni odbor pa je predstavljal le še skupni forum, ki je te pododbore medsebojno povezoval, usmerjal in predstavljal društvo kot celoto. Prav te temeljite in razmeroma kratke priprave so omogočile izvedbo sklepa, da se okrajno društvo razpusti, pododbori pa postanejo jedro novih učiteljskih društev na sedežih novih občin. Le učitelji iz dveh občin, ki sta po številu šol in članstva premajhni (Planina, Vransko), se priključijo sosednemu društvu. Samostojna učiteljska društva bodo v občinah: Celje, Laško, Vojnik, Slov. Konjice, Rog. Slatina, Šmarje, Šentjur, Kozje, Šoštanj in Mozirje. Sklenili so tudi, da se v nova učiteljska društva vklju-čije še učitelji, predmetni učitelji in profesorji nižjih gimnazij v teh občinah. Le obe popolni celjski gimnaziji bosta z učiteljiščem imeli svoje profesorsko društvo. Na občnem zboru, ki ga je vodil delovni predsednik Maks Pivc iz Žalca, je bil podan pregled o dosedanjem društvenem delovanju in dokazal, da je bilo celjsko učiteljsko društvo eno izmed naj agilne j ših. t I*oročilo društvenega predsednika Janka Pogačnika se je, čeprav v skrčeni obliki, dotaknilo vseh področij, kjer so člani pokazali mnogo truda in uspehov, dosledno pa je omenilo vrzeli, ki so včasih nastajale. Od vseh 485 organiziranih učiteljev v okraju se je občnega zbora udeležilo nad štiri petine. V 9 pododborih so skrbeli za svojo strokovno izobrazbo. Fran Roš je predaval o učitelju — naprednemu delavcu, šolski in-špekt« ■ Franc Lužnik o vtisih iz potovanja po Jugoslaviji, F. Strehovec o nouku slovenskega jezika, tovariš Boris Ferlinc pa je vadnici razložil način modernega pevskega pouka. Sestavljen je bil tudi izbor narodnih in partizanskih pesmi, ki iih naj obvlada vsak učenec. S poučnimi ekskurzijami v podjetja Kidričevo, Prebold in druga so se seznanjali tudi s samoupravljanjem. V načrtu je bila tudi ustanovitev društvene strokovne knjižnice in prireditev risarskega tečaja. Veliko skrb je članstvo posvečalo organizaciji šolskih odborov, da bi vlogo družbenega upravljanja v prosveti čim bolje opravljali. Šole še niso dobro opemljene s pohištvom, učili in knjižnicami, kaj šele z drugimi modernimi ponazorili, diaskopi i. p. Mnoge šole še niso mogle nabaviti kuriva, odprtih je mnogo računov itd. Razveseljivo pa je dejstvo, da so ponekod dogradili nove šolske zgradbe: Jurklošter, Celje (vajenska, osnovna), Štore (pro-vizorij), gradijo pa še v Velenju in na Dobrni. Drugod so pripravljeni krediti. Mnoge šole so potrebne adaptacije in velikih popravil. Zelo raznoliko in intenzivno je bilo izvenšolsko delo učiteljstva v množičnih in kulturno-prosvetnih organizacijah. Podrobno statistiko opravljenega dela naj zberejo nova društva. Razen v nekaterih krajih je pionirska organizacija na šibkih nogah. Tu čaka učiteljstvo še mnogo dela. Razveseljiv je pojav kmetijsko-gospodarskih šol, ki jih je v okraju že 20, potrebe pa kličejo še po novih. Gmotni položaj učiteljstva se je z izplačilom zvišanih dohodkov nekoliko izboljšal, le starejši še čakajo na zvišanje, k! jim je zagotovljeno po uredbi. Nezadovoljivo materialno stanje učiteljstva se kaže v čezmernih zadolžitvah, zato že komaj čaka na izboljšanje življenjske ravni. Razprava je pokazala veliko zanimanje za pereča vprašanja, kakor so šolska reforma, gradnja šol, družbeno upravljanje, materialna baza šol itd. Tov. Rutar iz Kompol pri Celju je poročal 6 tečaju za učitelje ho-spitacijskih šol v Ljubljani in apeliral za primerno opremo teh šol. Prav ta šola in šola Braslovče sta izbrani za hospitacij-ski šoli v okraju. Ravnatelj Šolskega muzeja v Ljubljani tov Ostanek je prosil za sodelovanje pri nabiranju gradiva in povabil članstvo na obisk muzeja. Okrajni sekretar ZK tov. Fran Simonič, je pozdravil občni zbor in želel učiteljstvu mnogo uspehov. Za izboljšanje življenjskih prilik je treba ljudstvu pojasnjevati razne ukrepe ljudske oblasti, ki so potrebni za dvig življenjskega standarda. Dialektično-mate-rialistični svetovni nazor učitelja naj se odraža pri pouku pa tudi v njegovem zasebnem življenju. Občnemu zboru so prisostvovali tudi predstavniki ljudske oblasti, med njimi predsednik liudskega odbora celiske občine. Razpravo so morali kmalu zaključiti, ker je bila pripravljena gledališka predstava v Mestnem gledališču. Kljub temu, da se okrajno društvo učiteljev razpusti, bodo nova učiteljska društva imela svoj okrajni koordinacijski odbor, ki ga bodo sestavljali predsedniki novih društev. Dosedanjemu predsedniku tov. Pogačniku se je članstvo zahvalilo za njegov trud in vzorno vodstvo. -nik Mladi italijanski učitelji zahtevajo boljše učiteljišče začetku še ni dovolj poučen o njegovem upravljanju, po drugi strani pa je metodična pot obravnavanja učne snovi tu nekoliko drugačna kot običajno. Zaenkrat pa tudi za posamezne stroke in za nižje organizirane šole še ni dovolj diafilmov oz. diapozitivov na razpolago. Treba bi bilo vsaj v večjih krajih oz. strokovnih društvih organizirati tečaje, na katerih bi prosvetni delavci dobili dovolj tehničnega znanja o različnih projektorjih in filmskem materialu, obenem pa bi bilo treba pokazati vse možne načine oziroma smeri praktične uporabe svetlobnega učila v učne namene. V Ljubljani obstoja Zavod za šolski in poučni film, ki ima nalogo produkcije in distribucije filmskega materiala oziroma učil. Zavod pomaga pri organiziranju tečajev za tehnično in metodično usposabljanij e prosvetnih delavcev, oskrbuje prosvetne ustanove s tehničnimi pripomočki in podobno. Vsega tega se lahko šole oz. prosvet- ne ustanove v veliki meri poslužujejo. Potrebno bi bilo, da bi prosvetni delavci vseh strok in šol sodelovali z zavodom. Predvsem naj bi mu dajali predloge oz. scenarije za izde lavo novih diafilmov, ker bomo le na ta način dobili za naše šole dober filmski material, ki bo v skladu z učnim načrtom in z učno snovjo. Ravno tako pa bi bili zanimivi in seveda tudi potrebni dopisi, ki bi vseboval metodično stran obravnavanja učne snovi s pomočjo svetlobne projekcije, načini in poti uporabe, količina in kvaliteta snovi, predelane s pomočjo filmskih učnih sredstev, učni uspeh ob smotrni uporabi teh učil; nadalje bi bilo potrebno kritično oženiti uporabljanje filmov in diafilmov, morebitne pomanjkljivosti in napot ki za izboljšanje. Resnično, vsako novo delo ali nova pot v šolskem pouku terja nekaj truda in časa za pripravo, ne smemo pa pozabiti, da se tako delo visoko obrestuje in da s tem raven pouka dvigamo. Nekje v Italiji, v planinah med pašniki lin gozdovi, so letošnje poletje priredili pedagoško taborjenje za najboljše absolvente učiteljišč severnih pokrajin. Bilo je 54 mladih ljudi iz 32 učiteljskih zavodov. Postavili so jim vprašanje: Kdo ste in zakaj ste si izbrali učiteljski študij? Zanimalo jih je tudi, kakšno mnenje imajo absolventi o sedanjem učiteljišču in kakšno učiteljišče bi s< želeli. To je še posebno važno, ker tudi v Italiji razmišljajo o reformi uči- kovanje učitelja in vzgojitelja, vse delo na učiteljišču zlito v enoten organizem. Učni načrti neprestano priganjajo: od prve ure, ko prideš v šolo, pa do dne, ko jo zapustiš. Toliko je lekcij, toliko moraš napraviti vsako uro, toliko časa (pa ostane za spraševanje: mi v klopeh smo smo zato ruka j, da spravimo v vrečo svojega uma čim več snovi; čim več je v vreči, tem več boš znal pri izpitih. Rousseau je rekel tako, Ferriere teljskega izobraževanja in o ref or- tako> Dewey tako... Toda kje so mi solstva sploh. Naj navedemo naža klkus;Cva> nai?a 0ld. samo nekaj izjav: kritja? Delovna šola, samovlada- Učiteljski zavod je sedaj slaba nje, individualno in kolektivno kopija klasičnega liceja. Učni na- delo — vse to so besede, ki se jih črt je preveč splošen. Učiteljeva učimo, niso pa stvarnost in živ- umska izobrazba je potrebna, toda to še ni vse. Znati moramo vzgajati, predvsem pa vzgajati sami sebe. Učni načrti učiteljišča so pomanjkljivi, ker so brez duhovne strnjenosti, zato pa tudi brez pe- Ijenje, ki bi nas moralo oblikovati. Želim, da bi s kandidati na šoli ravnali tako, kot bodo morali pozneje tudi sami ravnati z učenci. Na učiteljišču sem doživel mnogo neskladnosti. Pripovedovaili so dagoškega duha; učni predmeti so nam o velikih ljudeh in njihovih ločeni in ni med njimi nobene povezanosti. In vendar bi moralo biti za take naloge, kot je obli- Četudli knjiga, ki je pod gornjim naslovom letos izšla pri DZS, ne vsebuje opombe, da gre za učbenik, je očitno, da sta založnica in avtor ing. econ. Edvin Dobeic z njeno izdajo ždela obogatiti knjižno polico učbenikov za naše gospodarsko šolstvo. Spričo ne prebogate bare v založništvu naših strokovnih učbenikov je njen izid vreden slej ko prej-našega toplega sprejema, njen avtor ipa pravtako priznanja, saj kot eden najplodovkejših naših srednješolskih profesorjev — ekonomistov že vrsto let uspešno kljubuje pravkar omenjeni stiski s sestavljanjem učbenikov za pouk organizacije in tehnike gospodarskega poslovanja. 144 strani obsegajoča knjiga o-bičajnega formata vsebuje naslednja poglavja: komercialno poslovanje (organizacija in naloge komercialnega poslovanja, komercialno dopisovanje); nakup in prodajo blaga; prevzem blaga; vzkla-diščenje blaga in odpremo blaga — torej tehniko trgovskega poslovanja, kar zavzema dobro polovico okvirnega učnega programa za II. letnik ekonomskih srednjih šol. Vsebina knjige je v neki meri deloma izvleček, ddoma ponatis poglavja »Tehnika blagovnega prometa« avtorjevega učbenika »Organizacija in tehnika gospodarstva«, DZS 1954, stran 191— 299, le da je prvi učbenik bogatejši z ilustracijami. Glede na obdelano snov bo zlasti dobrodošla trgovskim šolam m tečajem, kot repetitorij pa tudi dijakom ekonomskih srednjih šol. Potreba po učbeniku terja naglico, ob njej pa seveda ni vedno mogoče najtemeljitejše pretehtanje poidanega gradiva in tako ostanejo več ali manj na široko odprta vrata nerodnim formulcijam in kajpak tudi tis-karsikemu škratu. Dovoljujem sj opozoriti po vrsti na nekatere pomanjkljivosti, ki so se nabrale po prvi, predelavi knjige. Nia strani 10 bode v oči različno izražanje o isti stvari v istem stavku: »Po odpremnicah skladišč sestavlja račune," vodi fakturno knjigo in vpisuje vanjo fakture.« Če se že v uvodnih odstavkih navaja reklamacija, torej pred poglavjem o sami reklamaciji, bi kazalo vsaj v oklepaju navesti tudi slovenski izraz, kakor je naveden kasneje v poglavju, ki reklamacijo obravnava. Tudi izraz evidenca bi v te vrsti učbenikov kazalo nadomestiti z razumljivejšim pregledom ali razvidom, po načelu »od znanega k neznanemu«. Poglavje Komercialno dopisovanje obsega samo oblike in vsebino poslovnih dopisov brez ustreznih primerov, kar je vsekakor premalo, ne glede na to, da načrti in opis zunanje in notranje oblike poslovnega dopisa še ne predstavljajo komercialnega dopisovanja. Narodna se mi zdi formulacija: »Brzojavka je dopisovanje z žičnim ali brezžičnim brzojavom* (stran 17). Piko na koncu naslova v pismu (ali na pisemskem ovitku) stavimo !e, če smo tudi v samem besedilu naslova stavili vejice; če vejic nismo stavili, je tudi pika na koncu naslova odveč (stran 18). Glede na to, da začne knjiga govoriti o nabavi, o nabavnem oddelku in podobno, bi bilo lepše ostati dosledno pri nabavi, kakor pa jo v neposredni soseščini nadomeščati z nakupom (stran 21 in dr.). Pod odstavkom o inseratih (stran 27) bi zadostovalo napisati: linsieralt hoče čitatelja opozoriti na določeno blago in m-u vzbuditi željo po nakupu. »Nameščanje plakatov« (stran 27) bi bilo bolje nadomestiti s plakatiranjem. Beseda komad (stran 30) je v SP označena s križcem. Na strani 33 bo učitelja treba opozoriti na zamenjavo trgovski in trgovinski. Mislim, da sme tudi mešetar zahtevati povračilo stroškov namesto izdatkov (stran 29), podobno ka- kor kasneje agent (stran 33). Drugi odstavek o kupoprodajni pogodbi (stran 40) je prezapleten. »Pregovor o kupoprodaji vodimo« (stran 40) je siovniški in stilni spodrsljaj; mogoče raje: kupoprodajo sklepamo (dasi tudi »kupoprodaja« ni najboljše). Pri Slovencih je pogodba sklenjena,, ne zaključena (stran 40). Ni dobro: »Če hoče ponudnik, da pogodba ni zaključena« (stran 43); boljše bi bilo: ... da pogodba ne bo sklenjena. Tudi »se ne smatra več vezanim s svojo ponudbo« (stran 45) je slovnični spodrsljaj. Odstavek Sklepni list ali pogodba (stran 48) bi z ustrezno ilustracijo bil razumljivejši, podobno, kakor prejšnja poglavja. Terminski posli, ki se omenjajo na strani! 49, niso nikjer obrazloženi. Balj smo navajeni na votle mere, kakor pa na »votlinske« (stran 53 — 54). Feet (stran 53) je treba popraviti v foot. Znanja celotnega, kompliciranega angleškega merskega sestava (stran 53) tudi od dijaka ne moremo zahtevati, zato sodi njegova preglednica v leksikon. Alongride (stran 60) bo treba popraviti v alongside. Tiskarski škrat, ki je zamenjal ali pa opustili nekatera ločila in črke, je tudi na strani 61 zapisal blagajniški skont namesto skonto. Tekoči račun (stran 64) je treba popraviti v žiro račun; enako kasneje v odstavku Negotovinska plačila (stran 67). Ex quay (stran 66) prestavljamo z obale (kakor na strani 61), ne iz obale; iz keja pa ni le nepravilno, ampak je tudi odveč. Namesto »otvoriti ne [preklic Ijg v akreditiv« (stran 67) bo bolje reči odpreti nepreklicen a-kreditiv. Blanco menica (stran 68) borz obrazložitve ne pove veliko. Replamacija hi lahko bila obdelana v enem poglavju, ne v dveh, saj je že na strani 86 — 87 dovolj obdelana, ko je govora o u-gotovitvah tako glede količine kakor tudi glede kakovosti (stran 87 točka 6). Na strani 92 je uporabiti za ilustracijo fotorepro-dukciijo poslovnih pisem, v katerih je več grobih pravopisnih napak. V bodoče bi v ta namen kazalo spisati posebna, brezhibna pisma. Sploh pa, ali ne obstaja tudli potreba jpo posebnem, sodobnem spisovniku za prakso in šolo? Tudi. se mi ne zd5 najboljše opisovanje obrazcev in razčlenjevanje njih vsebine v posamezne točke, ki jih je mestoma 9, 12 in celo 14. Zadostuje dobra, ustrezna reprodukcija. Seveda vse to ne zmanjšuje stro kovne vrednosti in uporabnosti knjige. V kratkem: gre za učbenik, s katerim je ob ustreznem učiteljevem sodelovanju mogoče doseči ddl učnega smotra na naših gospodarskih šolah, dijakom pa za koristen pripomoček, ki jih bo navajal k samostojnemu in kritičnemu osvajanju znanja iz knji-ge. Gustav Grobelnik pegadoških naukih. Dobili smo 8 ali 9 točk, če smo v nalogah poveličevali take ljudi in take nauke; v praksi smo pa potem doživljali nekaj popolnoma nasprotnega. Učili so nas ljubiti otroke in spoštovati njihovo osebnost; sami pa vendar nismo imeli prilike, da bi občutili toplo očetovsko besedo svojih učiteljev: niso nas spoštovali,^ pač pa mnogokrat morili. Učiteljišče posveča premalo pažnje na praktične vaje. Štiri ure latiščine, tri ure prakse! V teh letih se mnogo govori o delovni šoli; na učiteljišču samem :pa delovnih detod ne uporabljajo. Učiteljski študij naj traja 5 let in ne samo 4 leta. Nekateri pridejo na učiteljišče zato, da pridejo poprej do kruha. Zadaje leto naj bo posvečeno pedagogiki, didaktiki, metodologiji in živim stikom s šolo in otroci. Uditelj naj bo vzgojen tako, 'da bo vedno na tekočem. V tem letu naj kandidat odkrije želje glede na svoj bodoči poklic in si ustvari duševne stike s svojim bodočim poklicnim svetom. Z dijakf na učiteljišču je treba strogo postopati že v začetku, ne pa šele proti koncu. Tako delajo v nekaterih državah. Kdor nima veselja An sposobnosti za učitelja, naj si izbere kak drug poklic, dokler je še čas; potem bodo šele dobili pogum tisti, Idi čutijo lju- bezen do šole in imajo posebne vzgojiteljske darove. Tako bi z učiteljišč odpravili ozračje neodločnosti, približnosti in morebit-nosti; izgubila bi kakega nepoklicanega, zato pa bi pridobili nekaj več dobrih učiteljev. V učnih načrtih bi morali imea častno mesto pedagogika, psihologija in praktične vaje. Učitelji delajo slab vtis v primeri z absolventi drugih šol; ti si pridobijo zanesljivo izobrazbo na svojem področju; učitelji pa vedo le nekaj, toda prav malo trdnega in stvarnega. Tudi učitelj naj se v svoji izobrazbi in v svojem delu bolj izpopolni. Učni predmeti bi se morali obravnavati v zvezi z nalogami bodočega učitelja; poučevati bi se marali po delovnem načelu. Kandidate je treba poučiti, naj ne postane učitelj tisti, kdor ne čuti ljubezni do tega poklica, kdor je brez duše An idealov in mu je samo za mesečno plačo. Učiteljišče naj oblikuje bodoče učitelje. Profesorji bi morali poznati probleme mladine; med seboj in dijake bi morali ustvarjati odnose zaupanja im razumevanja. Profesorji; na učiteljišču bi morali biti še prav posebno izbrani. Tisti, ki vzgajajo nove učitelje, naj temeljito poznajo osnovno šolo, njene probleme in sredstva, ki bodo služila učiteljem pri njegovem delu. Na učiteljišču so potrebni profesorji, ki znajo vnemati mlade duhove, ustvarjati bratsko ozračje v sožitju in navduševati bodoče učitelje za napredne metode. Glavne zahteve pedagoških tabornikov so torej bile: večja izobrazba v pedagogiki, teoriji in praksi, izbira kandidatov in od4 kri vam je njihovih pedagoških darov, strnjenost učnih predmetov glede na bodoče vzgojno in učno delo kandidatov, upoštevanje načel delovne šole ter osebnih pedagoških izkustev in odkritij, vzgoja sposobnosti samovzgajauja in nad al jn j ega samoizpoipoln jevan ja, skladnost naukov in praikse, prijateljski odnosi med profesorji in dijaki, profesorji kot izbrane te izrazite osebnosti, ki poznajo probleme osnovne šole in ki bi imeii dovolj duševne moči, da bi znali vzgajiai dobre vzgojitelje in učitelje. Mogoče bi nekatere gornje ugo-toviicve in zahteve velijlale tudi za naše razmere. Prosvetni delavci občine Lenari; so zborovali Iniciativni odbor za ustanovitev Društva predmetnih učiteljev m učiteljev občine Lenart v Slovenskih goricah je sklical v soboto dne 22. oktobra ob 8. uri zjutraj v Dom ljudske prosvete v Lenartu vse prosvetne delavce tega področja, ki so se skoraj v polnem številu zbrali in po uvodnih formalnostih (izvolitvi delovnega predsedstva, zapisnikarjev, kanididacijske komisije) posiu-slušali zanimivo poročilo tovariša Feldina Borisa, preds. Inic. odbora, v katerem je podal nekaj misli o sedanji reorganizaciji ter o nalogah prosv. delavcev v sedanji veliki občini, kjer odstavku Reklamacija popraviti dela 8 ustanov s skupnim glede kakovosti v glede količine, vilom 70 članov. Na isti stranli v zadnji vrsti je treba popraviti še predložen v pri ložen. Pojem standard (stran 94— 95) b: lahko bil razložen. Namesto konstankcija (stran 96) b0 bržkone konstatacija. Prvič je pisano rinfuza (stran 97), drugič pa rinfusa (stran 117). V skrbi za čistost našega strokovnega jezika bomo nedostatak (stran 9jS) zamenjali s ipomanjkljiivostjo. Ne trgovinsko (stran 104), marveč trgovsko poslovanje, ker komercialen — trgovski. Ker poglavje na strani 105 govori, kako je blago vskladiščiti, torej o vskladiščenju blaga, bomo poglavje naslovili Vskiladiščenje, ne Skladiščenje, ker glagola skladiščiti ni. Besede koli (iz francoske coli«) ni v našem knjižnem jeziku, zato jo bo treba Cerkvenjaka — Lorber Vlado, (stran 107, podobno tudi na stra- upr. iz Ledineka — Tratar Joni 120) nadomestiti s prevodom: že, učiteljica Vrabel Vera iz sveženj, tovorni kos. Kakor obra- Jur. dola in učiteljica Cepin Ma- V novem društvu bodo delale 3 skupine, in sicer: I. šole: Lenart — nižja gimnazija in Lenart — osn. šola ter Voličina; II. šole: Gradišče, Drvanja, Cerkvenjak — osn. šola in gimn. ter v III. Jurovski dol, Ledinek in Lokavec. Vsaka teh skupin bo imela redne delovne sestanke z nastopi, predavanji in tudi kulturnim programom. Članstvo je nato izbralo iz svoje srede prvi odbor, ki ga sestavljajo tovariši: predsednik predmetni učitelj na gimnaziji v Lenartu — tovariš Feldin Boris; tajnik učitelj iz iste šole — Groma« Alojz; blagajnik upravitelj iz Gradišča — tov. Križnič Jože; odborniki pa so: ravnatelj iz dikalnlm organizacijam, posebno pa še članstvu kmetijskih gospodarstev pri njihovi izobrazbi. Inšpektor OLO tov. Se-bert je podal nekaj misli o reformi naše šole in govoril o našem študiju ter sodelovanju pri tem vprašanju. Tudi besede preds. Obč. odbora ZLPD tov. Močnika, ki je poudaril, da je dolžnost učitelja-prosv. delavca delati ne samo v šoli, ampak tudi v življenju na vasi, so našle topel sprejem pri poslušalcih. Tudi oba predsednika ObLO Sveta za prosveto tov. upr. Spendala in Sveta za šolstvo tovariša Cepina je sprejelo članstvo z veseljem, saj sta izšla iz njihove srede, te članstvo zaupa, da bosta tudi prenesla v delo mnogo misli in predlogov članstva. Tudi sama sta povedala nekak svoj program ter nekaj dolžnosti. Oba sta poudarila, da bosta tesno sodelovala z novim društvom ter njegovim odborom. — Po blagajniškem pročilu, ki ga je podal tov. Križnič Jože, smo ob zaključku sprejeli 'več sklepov, med katerimi je tudi ta, da bomo pomagali v Ijudsko-prosvet-nem delu v kraju, pri izobrazb) članstva kmet. gospodarstev, Pr’ kmetijski gospodarskih šola^’ pri mladinski organizaciji da bomo dostojno izvedli let°s* nji kulturni teden v ngvenibru. ki bo posvečen 10. obleln'cl naše svobode. Po skupnem kosilu £00° si ogledali še francoski film »Plačilo za strah«, nato pa si segli v roke in si obljubili, da bomo prenesli vse danes sprejete sklepe v življenje. Marjan Tratar , Mebaj misli iz priprav na vz^oine are ounavanije ipopiisnfh listov, tako tudi obračunavanje razlik in ne ohračunanje (stran 128). Manijko (stran 128) prihaja iz italijanskega mancare — manjkati (hrv. ne-dostajati); bilo bi torej treba pisati hrez j, če ni uvedba tega izraza sploh odveč. Na strani 137 je treba citati tovorne pošiljke, ki zavzemajo itd., torej brez ne. Ča-ter (stran 139) je izposojenka S.n bi zato bilo treba v oklepaju navesti tudi izvirni izraz, kakor je bilo storjeno pri drugih, od drugod .prevzetih strokovnih izrazih. Vsebino knjige dopolnjuje vrsta ilustracij, katerih bi — kakor rečeno — lahko bilo več. Nekaj je slabih. Ne vem, če je smotrno OPOZORILO Čeprav so življenjepisi naših nagrajencev in razgovori z njimi že postavljeni, jih zaradi tehničnih ovir v tej številki nismo mogli objaviti. Priobčili jih bomo v naslednji. Creduigvo rija iz Cerkvenjaka, V nadzornem odboru pa so: Mejevšek J. iz gimn. Lenart, Nakrep Milan iz Lokavca in Primožič Mija iz Lenarta. Določeni pa so bili tudi 4 člani kot delegati za občinsko sindikalno konferenco. V zelo razgibani diskusiji so pozdravili zborovanje prisotni gosti in zastopniki obe. forumov ta sicer preds. ObLO tov. Alt, ki je želel prosvetnim delavcem mnogo uspeha te obljubil tudi podporo ObLO. Tudi navzoči preds. ObSZDL ter sekretar OOZK tov. Zorko-Mihec je toplo pozdravil prosvetni, kader v občini m zlasti govoril o vlogi prosvetnega delavca kot vzgojitelja našega prebivalstva ter ga pozval, da v nastopajoči zimski sezoni pomaga pri raznih tečajih in ostalih oblikah ljudsko-iprosvetnega dela na naši vasi- Preds. obč. stad, sveta tov. Vida Brumen pa je med drugiimii nalogami tudi zaprosila, da bi prosv. delavci pomagali v svojih krajih ostalim sin- Samo ena tedenska ura je posvečena družbeno - moralni vzgoji v naših šolah, zato naj bi bila le-ta kar mogoče dobro pripravljena in premišljeno izpeljana. Otroci naj bi imeli to »uro radi in naj bi jim resnično koristila; to želimo vsi, ki se na te ure pripravljamo In smo neredko v zadregi, kako in kje naj bi zagrabili. Pred menoj je učni načrt, pred menoj otroci, ki jih poznam. Pripraviti jih moram, vzgojiti v poštene ljudi, toliko reči bi jim morala povedati iz velike življenjske skušnje in modrosti. Rada jih imam in zato iskreno želim, da bi bili ti mali ljudje nekoč srečni in zadovoljni v svojem poklicu in delu. Zopet sem sestavila podroben učni načrt. Vzgojne ure mi ne smejo biti ure oponrrinjamja> nenačrtnega popravljanja in mnogih besedi, od katerih na koncu ure otroci nič ne vedo. Res jih je treba ' vedno opozarjati na osnovne predpise lepega vedenja, reda in discipline v šoli, na cesti to doma. Primerno prestopku mora biti ta opomin tudi resen. Toda ne smem ga odlagati le na vzgojno uro. Do tedaj se v tednu že marsikaj pozabi in omili in skupen opomin navadno ne seže kaj posebno globoko v mlada srca. Dokler pa se vzgoja in vzgojni napotki ne dotaknejo vsaj malo otrokovega srca, ne samo golega razuma, toliko časa so nnvadno l~’-'uspešni. Otroci jih poslušajo to brezskrbno pozabljajo. Kakor se moram o svojem učnem delu in ob neuspehih vprašati, kje so vzroki neznanja in neusipevanja, prav tako bi morala biti neka osebna kontrola tudi med urami družbeno-moralne vzgoje. Vzgojna ura. Mojim učencem je to lepa praznična ura. Klop* so urejene, knjige in zvezki pod klopmi, na mizi pred njimi le drobna beležka, kamor vsak teden po končani liri napišemo glavno misel. Vzgojna misel je izražena v ljudskem pregovoru. En sam tak pregovor ti lahko služi za globok to vendar otroku primeren razgovor. Ne govorim ves čas sama, tudi otroci sodelujejo z zgledi in primeri iz živega življenja. Čudim se včash, kaj vse otroci vedo. Iz delovnega in kmetskega ljudstva prihajajo, največkrat jim ni postlano z rožami, marsikaj že vedo, kar bi bilo bolje, da bi še ne vedeli. V lepi vzgojni uri se moremo o vsem tem pogovoriti. Prva letošnja vzgojna ura* Govorili smo o važnosti in potrebi vzgojnih ur. Premislili smo resničnost ljudskega pregovora: Kakor ni gartrože brez trnja, ni človeka brez napak. Spoznavali bomo sebe, sočloveka to iz ljudi sestavljeno družbo te odpravljali vse one grde napake, ki kvarijo srečno sožitje med ljudmi. Koliko bomo imeli dela že sami s seboj! Otroci so spoznali, da so vzgojne ure potrebne. Pregovor smo si vpisali v beležko in zraven še droben sklep. Vestno bomo vršili svoje dolžnosti in pazili na lepo vedenje. Vsak pa bo pometal pred svojim pragom..* Stran 7 Stanje šolstva v Sloveniji po desetih letih razvoja Iz r.TS&dlv*! živeta za prosveto In feulturo JLjucIsbe repul^libe Slovesi!fe f OSNOVNE SOLE V LR Sloveniji je 1186 osnov-Elh šol s 4550 oddelki, ki jih obiskuje 147.634 učencev. Šolsko omrežje je toliko razvito, da zajema malone vse šoloobvezne otroke v učni in vzgojni proces. Vendar bo potrebno obstoječe šolsko omrežje še izpopolniti z novimi šolami (zgradbami) in to predvsem v ptujskem in murskosoboškem okraju (Ljutomer), kjer imajo otroci celo 7 km do šole. Razen tega je premalo šolskih stavb v mnogih upravnih in industrijskih središčih (Ljubljana, Maribor, Velenje itd.), kjer se je po osvoboditvi znatno zvišalo število prebivalstva, a šolski prostor se je v primerjavi s predvojnim celo zmanjšal. Na vseh osnovnih šolah je 4287 učiteljev, od teh je 896 moških in 3391 žensk. Razen teh poučuje na šolah še 120 upokojencev. Tako da je skupno 4407 učiteljev. V tem šolskem letu manjka na osnovnih šolah C»krog 450 učiteljev. Ce bi upoštevali samo potrebe učno-zgoj-hega kadra na osnovnih šolah, bi lahko trdili, da bo ob začetku šolskega leta 1956-57 dovolj učiteljev na vseh osnovnih šolah, ker bo dovolj maturantov. Vendar spričo velikega prehajanja Učiteljstva v vzgojne domove, nižje gimnazije in posebne šole, ne bomo še v kratkem imeli dovolj učiteljstva na osnovnih šolah. Učni načrti, ki določajo vsebino in obseg izobrazbe, so bili sprejeti v oktobru 1953, vendar imajo še danes značaj začasnih učnih načrtov. Skušnje, ki jih imajo z njimi učitelji, nam narekujejo, da jih (ne glede na bližnjo reformo šolstva) ponovno pregledamo. Šolski odbori delujejo z večjim ali manjšim uspehom na vseh osnovnih šolah. Uspešno-se uveljavljajo pri reševanju gmotnih vprašanj šole, razpravljajo in posegajo pa tudi v vzgojna in socialno-zdravstvena vprašanja učencev. Nuditi jim bo potrebno tudi pomoč v tem, da bi vsaj v tem šolskem letu dosegli večjo samostojnost pri razpolaganju s finančnimi sredstvi. V vsej republiki imamo 47 okrajnih šolskih Inšpektorjev. Razen v ptujskem in novomeškem okraju, kjer je potreben vsaj še po en inšpektor, je v okrajih inšpektorski kader dovolj močan,. GIMNAZIJE Samostojnih nižjih gimnazij je 163 s 1137 oddelki in 33.309 učenci. Učni uspeh po popravnih izpitih znaša 76,4%. Popolnih in nepopolnih višjih gimnazij je 37, med njimi dve italijanski v Kopru in Piranu; število oddelkov je 697 z 22.774 učenci. Po spolu je v višjih razredih za 0,3% več moških, v nižjih pa za 1,5% več žensk. Procent dijakov, ki so jzde-lali v junijskem roku razred na nižji stopnji teh gimnazij, je 66,6%, popravnih izpitov 22,6%, padlih 10,8%. Popravne izpite je napravilo v septembrskem roku 66% dijakov in dvignilo stanje pozitivnih na 81%. V višjih razredih teh šol je Izdelalo 78,2% dijakov, popravne izpite je imelo 15,4%, padlo pa je 6,4%. Popravne izpite je napravilo meseca septembra 86,4% dijakov in dvignilo uspeh na 91,9%. Boljši uspehi na popolnih gimnazijah so posledica boljših materialnih in kadrovskih pogojev. Na samostojnih nižjih gimnazijah poučuje 1618 učnih moči, 1480 redno nameščenih in 238 honorarcev. Med redno nastavljenimi je 201 (15%) s fakultetno izobrazbo, 496 (36%) z višjo Izobrazbo, 673 (49%) s srednješolsko. Ce računamo profesorje, predmetne učitelje, strokovne učitelje ter absolvente univerze i>n VPS brez diplome, za ' kvalificirano osebje, je na nižjih gimnazijah 59% kvalificiranega osebja. Posebno je pereče vprašanje učnega osebja za matematiko in tuje jezike. Za maitemaiiko je usposobljenega komaj tretjina učnega kadra. Matematikov diplomira letno 4 do 5. Za šolsko službo se jih le malo odloči, zlasti ne gredo na mesta izvefl Ljubljane. Absolventov VPS pa ni mogoče razporejati, ker so to večinoma Štipendisti okrajev. Na višjih gimnazijah je učnih oseb 1103, redno nameščenih 974, honorarno Pa 129; med redno nameščenimi je 63% s fakultetno, 24% z višjo izobrazbo in 13% s srednješolsko. Tudi tu je pomanjkanje matematikov, ziasti na deželi. Za rešitev kadrovskih vprašanj bi bilo treba predvideti smotrnejšo vzgojo ustreznega kadra na univerzi in VPS, s prirejanjem tečajev in s sestavo kvalitetnih učbenikov ter štipendiranjem. Pri kadru za matematiko za višje razrede gimnazij (tudi za fiziko, kemijo) se načenja še drug problem: zakaj tako malo ljudi študira te stroke? Prav gotovo je krivda tudi na univerzi sami. Menimo, da ni potrebno, da bi univerza dajala v teh strokah samo znanstvenike — dajati bi morala tudi srednješolski kader. Zato bi bilo potrebno na univerzi pregledati sam način študija matematike, fizike, kemije. UČITELJIŠČA Z letošnjim šolskim letom prehajajo učiteljišča na peti letnik. Delo v petem letniku je po učnem načrtu v glavnem seminarsko, vendar v letošnjem šolskem letu tega ne bo mogoče dosledno izvesti, ker zaradi lanske delne spremembe predmetnikov ni bila v prvih štirih razredih predelana učna snov. Zaradi dela za reorganizacijo izobraževanja učiteljev tudi ni prišlo doslej do defindtvnega dela za učne načrte po novem predmetnku. Dosedanji so bili le popravljeni, kolikor pa uvaja novi predmetnik nove predmete (gospodarstvo, tehniko i. dr.), so bili izdelani le osnutki, po katerih bodo učiteljišča letos delala. Kar velja za učne načrte učiteljišč, velja tudi za učne načrte Srednje vzgojiteljske šole. Tudi ta prehaja sedaj na petletni šitudij. Učni načrti zanjo so v delu — zavrlo jih je vprašanje načina izobraževanja tega kadra. PREDŠOLSKO VZGOJNO PODROČJE Po podatkih statističnega popisa z dne 15. maja t. 1. imamo 158 vrtcev in v njih 7870 otrok. S to kapaciteto je zajetih komaj 5% predšolskih otrok, kar je veliko premalo za sedanje potrebe po socialno-vzgojni zaščiti otrok zaposlenih mater in skoraj nič glede na važnost sistematičnega in duševnega vzgajanja v zgodnjih otroških letih. Kader predšolskih vzgojiteljic se šele formira. Iimia 465 vzgojiteljic. Od tega je 200 polno kvalificiranih, 153 delno kvalificiranih in 112 nekvalificiranih. V teh podatkih so obsežene vse ustanove, gojenci in pedagoško osebje posebnih šol., pred-aprilska Jugoslavija je poznala samo pomožne šole za izučljive duševno nerazvite učence, zavode za gluho in za slepo mladino ter vzgajališča. Po osvoboditvi so bile ustanovljene tudi posebne šole za invalidne otroke, za tuberkulozne ter za okrevajoče in bolehne otroke. Za defektne otroke s podeželja in za one, kjer so Mi posebni razlogi, so bili ustanovljeni zavodi, v katerih je po več stopenj posebnega šolstva (za predšolske otroke, šoloobvezne, posebne strokovne šole z učnimi delavnicami, posebne nižje glasbene šole itd.). Za otroke z govornimi motnjami so odprte 3 logo-pedske ambulante, dočim pomagajo 3 vzgojne svetovalnice reševati številne vzgojne težkoče pri otrocih in mladosfndkih. Večina učencev iz posebnih šol potrebuje specialno obravnavanje do poklicne uspoisobU-ve. Medtem 50 bile leta 1938-39 le tri učne delavnice, za poklicno usposabljanje, jih' je sedaj že 15, a se vseeno čuti največje pomanjkanje prav najrazličnejših dobro opremljenih učnih delavnic. VAJENSKO SODSTVO Po stanju ob koncu šolskega leta 1954-55 je bilo v Sloveniji 13.910 vajencev, kar pomeni 9% mladine v starostnem obdobju od 15—20 let. Od celotnega števila vajencev je bilo 9976 vajencev v obrti, 2572 vajencev v Industriji, 1362 vajencev v trgovini. Organizacija pouka v vajenskih šolah je zaradi te pestrosti precej otežkočena. Upoštevati je bilo treba tele zahteve: 1. težišče pouka v vajenskih šolah naj bo na strokovnih predmetih; 2. strokovni pouk naj bo organiziran tako, da bodo vajenci sorodnih poklicev obiskovali oddelke s strokovnim poukom njiihove stroke. Pripomniti je treba, da predvojnih splošno-obrtnih nadaljevalnih šol nimamo več; 3. vajensko šolstvo naj bo organizirano tako, da bo zajelo vse vajence. Prva zahteva se je uveljavila s predmetnikom za vajenske šole, ki predpisuje za večino vajenskih šol naslednje jazmer-je naed splošnoizobraževalnim in strokovnim poukom: v celoletnih I. II. Splošni predmeti 5 , 6 Strokovni predmeti 10 9 Drugo ter tretjo zahtevo je bilo možno zadovoljiti le z ustanovitvijo internatsko urejenih vajenskh šol s tromesečnim poukom, ki v treh izmenah na leto pozivajo k pouku vajence, stanujoče izven šolskega okoliša katerekoli vajenske šole s celoletnim poukom ter tiste vajence, za katere vajenske šole s celoletnim poukom zaradi premajhnega števila ne morejo us ta no vliti posebnih oddelkov s strokovnimi poukom. V kolikor tudi tromesečne vajenske šole ne morejo vsem vajencem nuditi strokovne izobrazbe, se zanje ustanove vsako leto pettedenski strokovni tečaji. V šolskem letu 1955-56 je celoletne vajenske šole obiskovalo 7983 vajencev, tromesečne šole 5602 vajenca, tečaje pa 325 vajencev, ki se niso mogli vklju- Stevilo tedenskih ur v tromesečnih šolat* i. n. ni. 12 14 14 30 28 28 šolah III. 6 9 čHi niti v celoletno niti v tro-mesečno vajensko šolo. Za organizacijo strokovnih tečajev skrbi Upraviteljstvo vajenskih tečajev v Ljubljani. Vzgoja strokovnih predavateljev ni sistematična. Večinoma predavajo strokovne predmete izkušenejši mojstri ter tehniki z dovršeno srednjo strokovno šolo. Potrebno bi bilo poskrbeti za ustrezno pedagoško znanje (metodika pouka). Primernih strokovnih učnih knjig za vajenske šole skorajda ni. Tudi. z učili so vajenske šole zelo pomanjkljivo. opremljene. Materialno stanje je na splošno največja ovira za nadaljnji napredek vajenskega šolstva. Šolske stavbe, posebno pa še internati so cesto v skrajno nezadovoljivem stanju. INDUSTRIJSKE IN TEM SORODNE STROKOVNE SOLE S PRAKTIČNIM POUKOM Narod je v pravem smislu najbolj organska zadruga in ima *orej izmed teh za»ir«g največji vzgojni vpliv. (H. Schrciner). Vzgoja bodi enotna. Vsi vzgo-jevalni činitelji morajo delovati v isto smer. Dom nc sme razdi-ra-ti, kar je šola z velikim trudom sezidala. (H. Schreincr). V šoli preveč vlada knjiga, nam pa gre na tej stopnji v prvi vrsti za praktično znanje, ki ga črpamo neposredno iz prirode ta iz življenja. (H. Schreiner) PODROČJE DIJAŠKIH DOMOV IN INTERNATOV Imamo 118 dijaških domov in internatov. V njih je 10.700 gojencev, zaposlenih pa 250 vzgojiteljev. Organizicija In finansiranje domov sta sedanjim pogojem ustrezno rešena. Sedanje težave materialnega in finančnega značaja so prehodne in bodo rešene hkrati s porastom družbene ekonomske moči ter s porastom družbenega zanimanja za to vrsto ustanov. Vzbuditi to zanimanje, pravilno vrednotenje in ocenjevanje teh ustanov, je naloga prosvetnih organov. Na področju domov se v prihodnje, ob nenehni rasti kvalitete našega šolstva, ne bo več mogoče zadovoljiti s takim internatskim vzgojnim osebjem, kakor je današnje. Vzgojitelji v domovih so prosvetni delavci raznih zvanj, stalni in honorarni, nepopolno ali pedagoško nekvalificirani. Njh pretežni del je v domovih samo začasno, zaradi potreb službe ali lastnih interesov. Za boljšo vzgojo je treba doseči stalnost kadra, ki bo za svoje delo usposobljen. Doslej nimamo za zvanje vzgojitelja predpisane izobrazbe In rednega šolanja, niti tečajev, četudi je internatsko izvenšolsko vzgajanje posebno delo, ki zahteva izobraženega vzgojiteljia s posebnim pedagoškim znanjem in mnogimi sposobnostmi. POSEBNO SODSTVO V LRS Posebno šolstvo za učence z organskimi defekti, aktivnimi dolgotrajnimi boleznimi, duševno nerazvitostjo lažje stopnje, motnjami značaja ali za vzgojno zanemarjene učence obsega predšolsko stopnjo, stopnjo obveznega splošnega izobraževanja In stopnjo poklicnega usposabljanja te mladine. Zlasti v obdobju predšolskega in splošno izobraževalnega izobraževanja se vrši tudi intenzivneje popravljanje oz. zmanjševanje posledic psihofizične defektnosti ter prevzgajanje gojencev. V posebnem šolstvu zaznamujemo naslednji razvoj: Število posebnih šol in zavodov LRS 1. 1938-39: 5 (indeks 100); 1. 1953-54: 21 (indeks 420). Število učencev v posebnih šolah In zavodih LRS 1. 1938-39: 475 (indeks 100); 1. 1953-54:1139 (indeks 282). Število pedagoškega osebja v posebnih šolah in zavodih LRS L 1938-39: 78 (Indeks 100); leta 1953-54: 192 (indeks 252), Vse šole so triletne. Kovinarske industrijske Metalurške industrijske Rudarske industrijske Elektro šole Za ostale stroke je po ena industrijska šola, te so: puškarska, čevljarska, kemična, gumarska, papirniška, steklarska in pohištvena. Število učencev na teh posameznih šolah je povprečno od 70 do 200. Skupno število industrijskih šol je 22. Sorodnih strokovnih šol s praktičnim poukom, ki delajo po istem sistemu s šolsko delavnico, so pa več ali manj obrtnega značaja, je sedem (gostinska, šiviljska, podkovska, ženska obrtna ribiška, šola za voznike motornih vozil). FINANSIRANJE INDUSTRIJSKIH SOL Od 22 industrijskih šol je 12 šol pri podjetjih in jih ta finansirajo ker prvenstveno vzgajajo učence za kvalificirane delavce matičnega podjetja. Združenja podjetij finansirajo 4 industrijske šole (papirniško in 3 elektro šole). Okrajni ljudski odbori vzdržujejo 6* industrijskih šol (pohištveno, 2 železniški, puškarsko, kemično in pri Tovarn avtomobilov v Mariboru). Sorodne strokovne šole s praktičnim poukom vzdržujejo Okrajni ljudski odbori, razen Gostinske šole v Ljubljani, ki jo vzdržuje Gostinska zbornica LRS. KMETIJSKO SODSTVO Kmetijsko izobraževanje ima sedaj pri nas dve smeri: 1. na šolah, ki dajejo kvalifikacijo za 'poklic, in 2. na šolah, ki izobražujejo kmete — proizvajalce za delo na njihovih posestvih — brez usposabljanja za opravljanje poklicev ali služb. V prvo grupo spadajo: a) enoletne kmetijske šole in enoletne kmetijsko gospodinjske šole; b) dvoletne mojstrske; c) štiriletna srednja kmetijska šola. V drugo grupo uvrščamo kmetijsko gospodarske šole ali kot jih imenujejo tudi nadaljevalne Število šol 7 s 1700 učenci 3 s 700 učenci 2 s 500 učenci 3 s 340 učenci šole za kmečko mladino od 14 do 18 let. Srednja kmetijska šola v.Mariboru je splošno kmetijske smeri, ker se je začetna specializacija v prvih letih obstoja pokazala v praksi za preozko. V preteklem šolskem 1. 1954-55 je bilo v štirih letnikih 155 rednih učencev in 46 Izrednih dijakov (aktivistov in zaslužnih borcev) — (.Sestav je dve tretjimi moških in ena tretjina žen-. skih učencev.) Absolventi so kmetijski tehniki, ki morajo opraviti po 18 mesecih pripravniške službe strokovni Izpit. Dvoletne mojstrske šole so specializirane, in sicer: a) mlekarska v Kranju; b) vimarsko-sadjarska v Svečini in c) vrtnarska v Medlogu in v Ljubljani. V te šole se vpisujejo tisti, ki so delali 3 leta kot kvalificirani delavci. V perspektivi obstaja potreba po mojstrskih šolah za kmetijsko strojništvo, za živinorejo In za kletarske mojstre. Potrebe po kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcih so velike, ker je sestav na socialnih obratih slab. Od 6938 delavcev je 23 visokokvalificiranih, 1490 kvalificiranih, 2170 polkvalificiranih in 3247. nekvalificiranih. Absolventi mojstrskih, šol imajo možnost po končani šoli in strokovnem Izpitu doseči naziv visokokvalificiranega delavca. Enoletne nižje kmetijske šole za sedaj vzgajajo del mladine, ki se vrača v privatno kmetijstvo, del absolventov se zaposli v kmet. zadružnih in tudi drugačnih službah. Vsi absolventi dobe naziv kvalificiranega delavca, ako po dveh letih praktičnega dela po dovršeni enoletni šoli opravijo praktični strokovni izpit. Po osvoboditvi smo imeli 20 takih šol — sedaj le 10 kmetijskih in 5 kmetijsko gospodinjskih. Stanje in kapaciteta gornjih šol v šol. letu 1954-55: problem, kako usposobiti kmečko mladino za boljše metode dela v proizvodnji in s tem doseči večje pridelke, da zadostimo potrebam prehrane. V Sloveniji imamo letno 27.000 kmečke mladine, ki ostane v kmetijski proizvodnji (za pošolsko vzgojo obrtnega in delavskega naraščaja je poskrbljeno). Kmetijske (nadaljevalne) gospodarske šole so trenutno edina oblika izobraževanja, ki bi lahko odločilno vplivala na povečanje proizvodnje na vasi. Ker ni ta oblika šole vezana na drago internatsko vzgojo, je preko teh šol mogoče zajeti brez večjih stroškov vso kmečko mladino tudi v zaostalih predelih. Od 1. 1951 se število teh šol veča: 1950-51 7 šol s 320 učenci 1952-53 92 šol s 1912 učenci 1954-55 214 šol s 7350 učenci Zanimanje za te šole narašča. S strani množičnih organizacij, predvsem mladinskih, s strani raznih okrajnih in občinskih odborov, s strani učiteljev ter kmet. srokovnjakov prihajajo predlogi za uzakonitev obveznosti pouka: kmečke mladine od 14—18 let v zimskih KGS. V letošnjem letu se . tiskajo prvi učbeniki za te šole. V tem letu se .vrši izpopolnjevanje učnih načrtov za poedine predele. Tudi nameščanje stalnih inšpektorjev v okrajih za poglabljanje tega pouka in ustanavljanje novih šol in tečajev te vrste je važen doprinos za razvoj kmetijsko-gospodarskega šolstva. V letošnjem letu so se vršili tečaji za učitelje splošnoizobraževalnih šol za KGS delo in so predvideni pedagoški tečaji za agronome in tehnike, ki poučujejo na teh šolah. MOJSTRSKE SOLE Trenutno obstajajo v LRS sledeče mojstrske šole: L Mojstrska šola pri Tehnični srednji šoli v Ljubljani, ki ima: a) kovinarski oddelek; b) eletrotehniški oddelek; c) mizarski oddelek; č) rudarski oddelek. 2. Mojstrska, šola pri Gradbeni srednji šoli v Ljubljani. 3. Tesarska mojstrska šola v Ljubljani. 4. Mojstrska šola v Mariboru, ki ima: a) kovinarski oddelek; b) krojaški oddelek; c) čevljarski oddelek. . Mojstrska šola na Jesenicah, ki ima: a) kovinarski oddelek; b) metalurški oddelek. Pravico vpisa na vse mojstrske šole imajo kvalificirani delavci (obrtni pomočniki) odgovarjajočih strok. Vse te šole se med seboj razlikujejo po sistemu šolanja in pq trajanju šolanja, kar izvira iz specifičnosti posameznih poklicev oz. strok in dz drugih objektivnih razlogov. Z ozirom na sistem pouka imamo v LRS tri tipe mojtsr- b) elektrotehniški odsek; c) metalurški odsek. 2. Gradbena srednja šola v Ljubljani, ki ima; a) odsek za visoke gradnje; b) odsek za nizke gradnje; c) industrijski odsek; č) geometrski odsek. 3. Tekstilna srednja šola v Kranju, ki ima: a) predil&ki odsek' b) tkalski odsek; c) pletilski odsek; d) apreterski odsek. 4. Usnjarska srednja šola v Domžalah. 5. Pomorska srednja šola v Piranu, ki ima: * a) navtični (plovbeni) odsek; b) strojni odsek. B. Ekonomske srednje šole. 1. Ekonomska srednja šola v Ljubljani. 2. Ekonomska srednja šola v Mariboru. 3. Ekonomska srednja šola v Celju. 4. Ekonomska srednja šola v Murski Soboti. 5. Ekonomska srednja šola v Kranju. 6. Ekonomska srednja šola v Kopru nost in kulturo FLRJ se je v šolskem letu 1950-51 začelo urejati gospodinjsko šolstvo. Razvoj gospodinjskega šolstva; Šolsko Štev. tečajev Štev.šol leto učenk učenk 1951-52 31 — 898 2—82 1952-53 35 — 902 4 — 114 1953-54 36 — 420 9 — 276 1954-55 < 16 — 435 9 — 276 C. Kmetijske srednje šole. 1. Kmetijska srednja šola v Mariboru. D. Gozdarske srednje šole. Gozdarska srednja šola v Ljubljani. E. Zdravstvene srednje šole. 1. Sola za farmacevtske pomočnike v Ljubljani. 2. Sola za sanitarne tehnike v Ljubljani. 3. Sola za medicinske sestre v Mariboru. 4. Sola za medicinske sestre v Celju. 5. Zobotehnična' srednja šola v Ljubljani. F. Umetnostne srednje šole. 1. Sola za umetno obrt. 10 enoletnih kmetijskih šol 290 učencev 5 enoletnih kmet. gosp': šol 164 učenk 3 dvoletne mojstrske šole 125 učencev 1 srednja kmetijska šola 196 učencev Malo število omenjenih šol z nizko kapaciteto ne more zadovoljiti potreb socialističnih posestev n dela v kmetijskih za-druoah — še prav posebej pa ne more prenesti strokovnosti Skupaj 775 učencev na 140.000 kmet. privatnih posestev. Odnos absolventov do števila kmet. posestev je v razvitih državah ugodnejši. Posebno pereč je v Sloveniji skih šol: a) mojsrske šole s celodnevnim poukom*, ki trajajo 2 leti (MS pri TSS v Ljubljani, krojaški in čevljarski oddelek MS v Mariboru) Dijaki imajo v šoli teoretični pouk, praktični pa v šoljki delavnici. Pouk se vrši ves teden po 7 ur dnevno. Večina dijakov teh šol ni v delovnem razmerju in dobivajo štipendije od podjetij, nekateri se vzdržujejo sami s honorarnimi deli, poedince vzdržujejo tudi starši; b) mojsrske šole z večernim poukom, ki trajajo 3 leta (kovinarski oddelek MS v Mariboru, MS na Jesenicah). Dijaki imajo na teh šolah le teoretični pouk in delajo v podjetjih. Podjetja znižujejo tem dijekom po uvidevnosti delovno obveznost. Pouk na teh šolah se vrši štirikrat tedensko po 4 do 5 ur zvečer; c) mojstrske šole s periodičnim poukom, ki trajajo 3 leta (MS pri Gradbeni srednji šoli v Ljubljani). Ta tip šole ima v enem šolskem letu 6 mesecev strnjenega teoretičnega pouka in 6 mesecev praktičnega dela na gradbiščih. Dijaki teh šol so v stalnem delovnem razmerju, podjetja jim dajejo plače tudi v času teoretičnega študija. Ta tip šole izvira iz specifičnosti gradbene stroke. Dijaki lahko vršijo praktično delo samo v sezoni (poleti), medtem ko pozimi, ko praktično delo na gradbiščih ni mogoče, obiskujejo teoretični pouk. \ SREDNJE STROKOVNE SOLE Trenutno obstajajo v LRS sledeče srednje strokovne šole: A. Srednje strokovne šole tehniške smeri. 1. Tehniška srednja šola v Ljubljani, ki ima: a) strojni odsek; b) elektrotehniški odsek (jaki tok, šibki tok); c kemijski odsek; č) metalurški odsek; di) rudarski odsek; e) lesno-industrijski odsek. Sola ima delavske oddelke za: »1 strojni odsek; Vpisna pogoja za vse srednje šole sta uspešno dovršena nižja gimnazija in uspešno opravljen sprejemni izpit. Absolventi vseh srednjih strokovnih šol majo pravico vpisa na odgovarjajoče fakultete. Na vseh srednjih strokovnih šolah imajo dijaki teoretični in praktični pouk, v počitnicah pa obvezno enomesečno prakso. Šolanje na vseh navedenih šolah traja 4 leta, razen na Gozdarski srednji šoli v Ljubljani, kjer traja šolanje 5 let. Največje zanimanje med mla-' dino vlada za zpbotehnično srednjo šolo in elektro ter strojni odsek TSS. Te šole oz. odseki lahko sprejmejo vsako leto zaradi pomanjkanja prostorov in učnega kadra le 20 do 50% prijavljenih kandidatov. Analiza vpisa kaže, da se moška mladina želi v veliki večini vpisati na elektro, strojni in navtični odsek tehniške oz. pomorske srednje šola. Zanimanje za metalurški in rudarski odsek TSS ter za gradbeno srednjo šolo je proti pričakovanju slabo. Najslabši je vpis na usnjarsko srednjo šolo. Zenska mladina se v glavnem želi vpisati na ekonomske in zdravstvene srednje šole. Akutno je pomanjkanje moške mladine na ekonomskih srednjih šolah. Največja problema na vseh srednjih strokovnih in mojstrskih šolah sta problem učnega osebja in problem šolskih prostorov. GOSPODINJSKI POUK IN IZOBRAŽEVANJE Leta 1947 so bile vse gospodinjske šole ukinjene. Kljub temu je teren želel in čutil potrebo po izobraževanju ženske mladine. To vzgojo je po 1 etu 1948 vodila Ljudska prosveta z izobraževalnimi in praktičnimi tečaji. Leta 1949 je gospodinjsko izobraževanje vd-dil GO AFZ Slovenije. Oba organizatorja sta izdal* učne načrte ter navodilo za organizacijo in delo tečajev. Trajanje pouka v tečajih je bilo različno — Učno osebje: Edino učiteljišče za te šole (Dr. Krekova višja gospodinjska šola v Ljubljani) je dala zadnje absolventke v šolskem letu 1944-45. Po osvoboditvi šola m več delovala. Ko so z letom 1947 bile vse gospodinjske šole ukinjene. Se je ta kader deloma preusmeril v druge poklice, ali je upokojen, deloma pa zaradi negativnega političnega odnosa ni ustrezal za pouk v teh šolah ali tečajih. Od šol. leta 1954-55 smo za osnovnošolsko učiteljstvo organizirali večtedenske poglobitve-ne tečaje. Da zadostimo potrebam in uvedemo sistematično vzgojo uč- . nega osebja za gospodinjski pouk, je 1. 1952 bila ustanovljena Enoletna šola za učiteljice kmetijsko-gospodarskih in kmetijsko-gospodinjskih šol. Ker za šolo ni bilo ustreznih prostorov (Dr. Krekova v Šiški je spremenjena v bolnišnico), je pouk začel s šol. letom 1953-54 v Grobljah. Inšpekcije so (pokazale, da je učna snov za eno šolsko leto preobširna, zato se je pouk podaljšal na dve leti, ..šola pa preimenovana v Višjo gospodinjsko šolo. Iz navedenega je razvidno, da je gospodinjski pouk še neurejen. VIŠJE SODSTVO V LRS imamo tele višje šole! 1. Sola za medicinske sestre v Ljubljani. 2. Sola za fizioterapevte v Ljubljani. 3. Sola za rentgenske pomočnike v Ljubljani. 4. Višja gospodinjska šola V Grobljah. 5. Višja pedagoška šola v Ljubljani. 6. Institut za telesno v.zgojo v Ljubljani. V vse šole se sprejemajo kandidati s popolno srednješolsko izobrazbo. Medicinske višje šole so nastale po reorganizaciji dz srednjih medicinskih šol v 1. 1954. Preokret na višje šole je nastal zaradi težkega položaja, ki so ga imele premlade absolventke sestrske šole pri delu v bolnišnici in na terenu. Poleg tega se je pokazalo, da pri nižji izobrazbi ne morejo kandidatke doseči tistega znanja, ki ga od sester zahteva sodobna medicina. Na splošno trpe vse medicinske' šole na pomanjkanju stalnih strokovnih učnih moči (sedaj nimajo niti ene) in primernih šolskih prostorov. Višja gospodinjska šola v Grobljah se bo v materialnem in kadrovskem pogledu v teku tega leta rešila večjih težav. Obstoja pa vprašanje dviga vsebine te šole na resnično raven višje šole. Kljub temu, da se vpisujejo vanjo učiteljice, ne pridejo preko srednješolskega obravnavanja snovi. Vzrok je v glavnem v tem, da pridejo na šolo brez osnovnega strokovnega znanja v gospodinjstvu. Da odpomore potrebam po učnem kadru na nižjih gimnazijah, je bila ustanovljena dvoletna Višja pedagoška šola v Ljubljani, ki je pričela z delom 1. 1947-48. Sola je dala doslej naslednje število učnega kadra: 1. 1949 36 predmetnih učiteljev 1. 1950 46 predmetnih učiteljev 1. 1951 94 predmetnih učiteljev 1. 1952 ’96 predmetnih učiteljev 1. 1953 96 predmetnih učiteljev 1. 1954 66 predmetnih učiteljev Institut . Ljubljani 1953 leta od 2 tednov do 4 mesecev. V času od 1949-51 je bilo 524 tečajev z udeležbo 19.393 deklet in žena. Na pobudo GO AFZ Slovenije, večkratnih intervencij in na osnovi predloga Sveta za zna- UCITELJSKI IZPITI Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 19. do 29. oktobra 1955 opravili učiteljski strokovni izpit sledeči učiteljski pripravniki: Bernik Julka, Ožbolt, Kranj; Kos Ivanka, Javorje, Kranj; Reya Sonja, Col, Gorica; "o-lavčič Elvira, Materija, Sežana; Jarnovič Milena, Dramlje, Celje); Komat Zdenka, Dramlje. Celje: Košuta Jožica, Škofije, Koper; Stare Dušan, Gorje, Radovljica; Gatej Vlado, Begunje, Radovljica; Silič-Gojntč Dušana, Sk. Loka, Kranj; Gurman Marija, Križevci, Murska Sobota; Princes Alojzija, Zali hrib, Gorica: Oblak Vida, Groblje, Domžale. za telesno vzgojrj v je bil ustanovljen z namenom vzgoje višje kvalificiranega kadra za vse vrste srednjih šol. Ustanovitev je narekovalo dejstvo, da so poučevali na višjih razredih srednjih šol učitelji s premajhnoi splošno izobrazbo in so bili tudi premladi. Skupno je vpisanih na Institut 93 slušateljev, od teh 75 moških. Odločno premalo je žensk. Izrednih slušateljev je 13. Prvih 15 (iz 3. letnika) bo letos absolviralo. Velik problem Instituta je pomanjkanje šolskih prostorov, kar zavira oziroma celo onemogoča nadaljnji uspešni razvoj te šole. Višje izobraženosti je treba ne samo voditeljem in ustanoviteljem podjetij, ampak tudi voditeljem večjih in manjših oddelkov in nazadnje tudi slehernemu delavcu. (H. Schreiner). Sedanje učiteljišče nikakor ne zadostuje tem zahtevam niti v teoretskem niti v praktičnem oziru. Poglobljena in razširjena učiteljska izobrazba je prvi predpogoj vsakega kulturnega napredka. (H. Schreiner). - '■ < '-. ;.. ... V'fV'-. l?-^-r '■'■■. lil' i;., '■'. • o« Najlepše darilo je bila nekdaj in je še danes lepa knjiga. Zaradi tega je Državna založba Slovenije tudi za letošnjo novoletno obdaritev pripravila vrsto izbranih daril s svojimi knjižnimi zbirkami, katerih izboru je uprava založbe posvetila vso svojo skrb. V času med 15. novembrom in 15. januarjem imate priliko, da si po lastnem izboru omislite eno ali več naših novoletnih knjižnih zbark po globoko znižanih cenah. Poleg ljubiteljev knjig, opozarjamo na naše novoletne knjižne zbirke tudi društva, knjižnice in šolska vodstva, da izkoristijo ugodnosti, ki se jim nudijo pri naročilu teh zbirk. ■-..v * c«.;. DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE S' IZBIRAJTE MED NASLEDNJIMI ZBIRKAMI: Zbirka št. 1. Dve knjigi Rousseau, ZGODOVINA ZNANOSTI r>arwiu, O NASTANKU VRST Obe knjigi vezani v platno staneta namesto 1000 din v zbirki samo 700 dinarjev Zbirka št. 2. Tri knjige Korolenko, GOZD SUMI Priestley, POJO NAJ LJUDJE Silone, PRGIŠČE ROBIDNIC Vse v platno vezane knjige stanejo namesto 1148 din samo 800 dinarjev Zbirka št. 3. Tri knjige Kardelj, PROBLEMI NASE SOCIALISTIČNE GRADITVE ZBORNIK DOKUMENTOV IN PODATKOV O NARODNOOSVOBODILNI VOJNI JUGOSLOVANSKIH NARODOV, I. zv. in II. zv. Vse tri knjige stanejo namesto 1080 din samo 600 dinarjev Zbirka št. 4. Tri knjige Senoa, DIOGENES. VARUJ SE SENJSKE ROKE « Capigin, STENKA RAZIN Dickens, POVEST O DVEH MESTIH Vse v platno vezane knjige stanejo namesto 1435 din samo 900 dinarjev Zbirka Št. 5. Pet knjig Gradnik, HARFA V VETRU Kajuh, PESMI Seliškar, PESMI IN SPEVI Tjutčev, PESMI Vidmar, MEDITACIJE Vse v platno vezane knjige stanejo namesto 1772 din samo 1000 dinarjev Zbirka št. 6. Tri knjige \Rotterdamus, HVALNICA NOROSTI » PISMA MRAČNJAKOV Herodot, ZGODBE, L del Vse v platno vezane knjige stanejo namesto 1795 din samo 1100 dinarjev Zbirka Št. 7. Štiri knjige France Bevk, IZBRANI SPISI, knjige 1—4 V njih 15 Bevkovih povesti in izbor novel Zbirka vezana v polplatno stane namesto 1750 din samo 1150 dinarjev Ista zbirka vezana v platno stane namesto 2090 din samo 1350 dinarjev Zbirka št. 8. Pet knjig Čopič, OGNJENO LETO, I. knjiga Čopič, OGNJENO LETO, II. knjiga Mažuranič, SMRT SMAIL AGE CENGlCA Nenadovič, MEMOARI Petrovič, PREPELICA V ROKI Vse v platno vezane knjige stanejo namesto 2076 din samo 1180 dinarjev 4 Zbirka št. 9. štiri knjige Murn, ZBRANO DELO, I. knjiga Murn, ZBRANO DELO, II. knjiga Tolstoj, KOZAKI. HADŽI MURAT Hemingway, STAREC IN MORJE Vse knjige v platno vezane stanejo namesto 2045 din samo 1300 dinarjev • .. . . ■ Zbirka št. 10. Pet knjig Ferdo Kozak, ČLANKI IN ZAPISKI Mesesnel, UMETNOST IN KRITIKA Prijatelj, IZBRANI ESEJI L Vidmar, MEDITACIJE Vidmar, LITERARNE KRITIKE Vse knjige v platno vezane stanejo namesto 2410 din samo 1400 dinarjev ■ ■■■■■. 'V* ! .7. ? -'.-v : r'- : - -•< i 'f -- -•• Zbirka št. II. Tri knjige Balzac, SAGRINOVA KOZA Vries, MAČEHA ZEMLJA Wouk, UPOR NA LADJI CAINE Vse knjige v platno vezane stanejo namesto 2170 din samo 1400 dinarjev Zbirka št. 12. štiri knjige Darwin, O NASTANKU VRST Findlay, KEMIJA V SLUŽBI ČLOVEKA James, ZGODOVINA FIZIKE Rousseau, ZGODOVINA ZNANOSTI Vse knjige v platno vezane stanejo namesto 2215 din samo 1500 dinarjev Zbirka št. 13. štiri knjige Gradnik, HARFA V VETRU Kozak Juš, STEZICE Kozak Ferdo, OD VOJNE DO VOJNE Ribič, LJUDJE ONKRAJ REKE Vse knjige v platno vezane stanejo namesto 2712 din samo 1600 dinarjev Zbirka št. 14. štiri knjige Gojmlr Kos, MONOGRAFIJA Miha Maleš, MAKEDONIJA Fran Tratnik, MONOGRAFIJA LIKOVNI SVET Vse te štiri likovne izdaje stanejo namesto 3275 din samo 1800 dinarjev Zbirka št. 15. Pet knjig Turgenjev, DVE KNJIGI ROMANOV Gončarov, OBROV Tolstoj, VOJNA IN MIR, I. In II. knjiga Vse te v platno vezane knjige stanejo namesto 3560 din samo 2500 dinarjev Zbirka št. 16. štiri knjige Balzac, BLlSC IN BEDA KURTIZAN Wouk, UPOR NA LADJI CAINE Vries, MAČEHA ZEMLJA , , Hemingway, STAREC IN MORJE Vse knjige v platno vezane stanejo namesto 2680 din samo 1800 dinarjev Zbirka št. 17. šest knjig Tolstoj, VOJNA IN MIR, I. knjiga Tolstoj, VOJNA IN MIR, II. knjiga Lewis, BABBIT Gončarov, OBROV Dickens, POVEST O DVEH MESTIH Thackeray, HENRI ESMOND Vse te knjige v platno vezane stanejo namesto 4004 dia samo 2700 dinarjev Zbirka št. 18. Deset knjig Deset znamenitih svetovnih romanov: Capigin: STENKA RAZIN Dickens, POVEST O DVEH MESTIH Lewis: BABBIT Levvis, KRALJEVSKI KINGSBLOOD Priestley, POJO NAJ LJUDJE Reymont, LETO 1794 Stendhal, RDEČE IN ČRNO Thackeray, HENRV ESMOND Trollope, POD ZVONIKI BERCHESTRA Wouk, UPOR NA LADJI CAINE Vsi ti obsežni svetovni romani stanejo v platno vezani namesto 5148 din samo 3000 dinarjev Na priloženi naročilnici podčrtajte številke in odgovarjajočo ceno zbirke, ki jo želite naročiti. Naročnino do 1000 din je treba poravnati takoj ob naročilu, naročnino od 1000 do 2000 din lahko naročnik plača v dveh, naročnino nad 2000 din pa v treh enakih zaporednih obrokih. Naročniki, ki ne prebivajo v Ljubljani, nosijo stroške poštnine za poslane knjige v znesku ........ dinarjev. Pri naročilu nad 5000 dinarjev, dovoli založba naročniku izjemoma tudi več obrokov, toda ne ves kot pet. Naročila pošiljajte v zaprti kuverti. Jk D , S. DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENJE HAR0Č1LN1CA Podpisani naročam od novoletnih knjižnih zbirk vaše založbe in pod pogoji vašega razpisa, objavljenega v prospektu št. 8 naslednje knjižne zbirke. Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka ceno ceno ceno ceno ceno 700 din 800 din 600 din 900 din 1000 din ceno 1100 din ceno 1350 din ceno 1180 din ceno 1300 din Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka Zbirka 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. ceno 1400 din ceno 1400 din ceno 1500 din ceno 1600 din ceno 1800 din ceno 2500 din ceno 1800 din ceno 2700 din ceno 3000 din Naročnino v skupnem znesku povzetju, v _______ obrokih po ___ din, bom plačal takoj P< din kot to določa vaš razpis V primeru spora ali tožbe odloča Okrajno sodišče v Ljubljani. Točen naslov naročnika: Ime _ __ ______________ Poklic ___________ ________uslužben pri_______________ kraj, ulica Lastnoročni podpis