Sto let Vitomila Zupana
Saša Vuga
Rojen za Montparnasse - ne, za Montmartre
(Vitomil Zupan, 1914-2014)
Zavoljo arestantske karantene
Spominski zapis, ki noče biti dolg. Zakaj poskus najinega prijateljevanja je bil, v primerjavi z drugimi, vseživljenjskimi, kratek. Pod skalco (morda lipco?) naju je zatohle poletne noči pripeljal Andrej Hieng. Pri razhodu čez nekaj let v zgodnjih, zefirsko bistrih jutranjih urah na Mostu na Soči pa je dremal muzikus Miran Kvartič - ne vem, ali sem lahko do Vitomila kritičen po vsem, kar je tako pokonci, z asketsko trmo prestal (in skoraj podlegel. Navadnega jetnika bi, pravijo, pustili shirati).
Vabili sta me eksotika anekdot in karizma, ki sta veli od njega (levi sokol. Od 1941. v OF. Aretiran po izdaji sošolca klerika - in tako naprej). Čakal sem, da bi mu odklenili iz ječe. Pa zgodaj ujel o njem marsikaj pohujšljivega. Na primer: Miško Kranjec, Ivan Bratko in še kdo so 1948. organizirali tako imenovano Konferenco mladih piscev začetnikov. Radovedno sem pripotoval s Primorskega. In pod večer pri Slamiču že slišal za "pisatelja, ki ima raje domačega mačka kot socialistični realizem, čeprav je bil partizan!" (zgroženi, dragi Miha Klinar z Jesenic, pesnik) -bil je čas, ko se je Vitomilova steblika dramatično nevarno povešala (ostri napadi, ne le Ziherlovi, ob Juriju Trajbasu). Celo teatrolog dr. Branko Gavella, ki je prihajal iz Zagreba letovat k Soči, je mojemu očetu, odrezanemu v tolminsko puščobo, pripovedoval marsikaj zanimivega iz velikega, umetniškega sveta - tudi o tem, kako je Zupan (pod vplivom zmagoslavske evforije in spodobnih pijač) vdrl k politično razbolelemu Krleži. In kako je ta trepetaje stal pred njegovimi rumenimi škornji in čedno uniformo.
Prijaznega popoldneva smo na vrtu hotela Union pili vipavca in jedli sirov narezek, poleg je bil tudi moj profesor Ocvirk, ko se mi je začelo nekako sušiti. Se mi po čudnem procesu, ki ga ne znam analizirati - osipati.
Zlasti me je motilo (bojevnikovo?) visokostno, podcenjevalno gledanje na dr. Ocvirka (sicer ga je imel, sem pozneje uvidel, rad), ki je vendar grdo trpel po nemških taboriščih. O dr. Antonu Sovretu pa je kot v religioznem transu pomrmraval: "Kljub srebrni ploščici v lobanji, načeti od granate, je leksikološki Bog!" Na kratko - Vitomil, ki sem ga v fantaziji (po fantaziji drugih?) vzdignil pod oblak, kot so na paradah vzdigovali nad Rdeči trg balon z orjaškim papirmašejskim Stalinovim profilom, se je začel spuščati.
S tega srečanja sta mi obležali v spominu neprimerno ravnanje z dr. Antonom Ocvirkom in - besedica piškot: V restavraciji takrat sem prvič opazil, kasneje se je to vsakokrat stanovitno ponavljalo, kako eremitsko je Vitomil jedel (veliko več je pil). Kaj boste naročili, je vprašal natakar. Vitomil se je, zmeraj sottovoce, ozrl: "En piškot, prosim."
V družbi je bil Ahac zanimivo dominanten. Javoršek kersnikovski, jarogosposki. Vitomil impresivno (večkrat tudi neprijetno) skrivnosten. Spočetka me je motila družba, ki ga je obkrožala (samo na daleč bi spominjala na krog Ivana Mraka): Ker so mu ukradli sedem let življenja, ga obsojali na samico, je opazno hrepenel po omizju famulusov. Po nekakšnem starogrškem symposiumu, "kjer bi se pustil občudovati". Pa se mi je videl kot oleografski Kristus, ki pod oljko posluša zmedene, rahlo pijane, neznansko pomembne discepeljne - če si sedel, si ga pri bližnji mizi že ujel, kako mrmra (spominjam se, da) Petru Božiču d' etre raisonnable dans le choses d' amour.1 No, na koncu so ga skoraj vsi (razen žensk) zapustili.
Naneslo je, da sem mu pomogel do stanovanja (ki je z njimi Vida Tomšičeva oblagodarila DSP). In iz nekaj malega težav - nanje je na-letaval, nepraktičen, včasih kar panično izgubljen, zavoljo arestantske karantene. Ko so mu dali iz zapora, je pohlepno, dnevno, mesec, dva, korakal križem po Ljubljani. Ostentativno zravnan. V nekakšni zavezniški uniformi. Z baskovko globoko čez desno uho po maniri poljskih padalcev. Z rjavimi čevlji (ameriških marincev?) - vse do konca se je oblačil skromno. Športno. Srajca, skoraj rajši pulover. Enkrat samkrat sem ga, pozneje, videl brezhibno, elegantno opravljenega. Moram reči, da je to salonstvo nosil patricijsko - na podelitvi Prešernove nagrade, ko je prišel v črnem, s temnimi naočniki, z atletsko kulturo telesa, na oder. In mu je polizana birokratska figura, predsednik Prešernovega sklada, izročila nagrado (pa se brž potlej v jecljavskem govoru spraševala, ali je nagrada prišla v prave roke).
1 Naj bo razumen v ljubezenskih rečeh.
Sibeliusov Valse triste
Čeravno sem prijatelj italijanskega reka fra moglie e marito non mettere il dito,2 se mi zdi, da sem Vitomilu zameril, naj tako rečem, drago Niko - kako ga je čakala. Premagovala revščino. Zanj trepetala. Skrbela za družino. Iz ječe tihotapila v volnenih rokavicah ali v nedrjih rokopise. Potlej pa pretr-ganje, (nerazumljivi) kolaps: Zapustil jo je. Zamenjal - no, jah.
Vendar - kaj sem pri Vitomilu občudoval, torej spoštoval? Najprvo, da si je za življenjsko geslo izbral lapidarni Luciferjev odgovor Bogu: Non serviam!3 Pogum v partizanih. Zadržanje v gonobni ječi. Izobrazbo. Poliglotstvo. Literarno bero. Elokvenco. Očarljivost. Neverjetno moč -energijo: Na zrela leta je diplomiral iz inženirstva. Se ukvarjal z boksarskim funkcionarstvom. In se pustil zapeljati filmarstvu, bojda efemerni disciplini, ki se je takrat na Slovenskem (ker jo je hvalil Lenin?) čez mero napihovala.
Očitali so mu: Orgije. Smešenje organov ljudske oblasti. Ogrožanje varnosti države. Homoerotičnost - marsikaj vsega je bilo. Zanimive (za našo literaturo?) so Vitomilove psihopatološko seksualne strani. In predrznost, ki je z njo vztrajno izzival hipokritsko šentflorjansko mizerijo. Dovtipe o srečnem socializmu in sarkazme krog nove družbe je plačal s sedmimi leti ječe - ob nesrečnem Ludviku Mrzelu je menda naš pisateljski zapornik z najdaljšim stažem (Javoršek v Nevarnih razmerjih temü oporeka).
Očitali - mimogrede: Roman Potovanje na konec pomladi, 1972 (prvotni naslov je Tajsi, podnaslov pa Blisk v {tirih barvah, oprt je na Celinovo Potovanje na konec no~i, 1932) upodablja ljubljanske mestjane med vojnama - protagonist je profesor, ki ima s Tajsijem, dijakom, nekako problematične odnose. Mimogrede.
Naj dodam, kar mi je zaupala A. M., Vitomilova in (honi soit qui mal y pense)4 moja prijateljica: Pred njunimi seansami ji je Vitomil na golo nadel mornarsko majico in fantkovske hlače dokolenke. Pa - vozili da so se k nekemu profesorju (Žagarju?) v Tržič: Ponoči jim je, oblečena samo v črne salonarje, pri belem pianinu z vdelanima medeninastima svečnikoma igrala iz Offenbacha, Ravela, zlasti iz Musorskega. Gospodje vtem pa kot gospodje. In - da je bil Jože Javoršek, takrat še Jože Brejc, zamaknjen v Vitomila. Kdaj opolnoči mu je, ko so zapirali postajo, poslal iznad slaščičarne Petri~ek, tam je neposredno po 1945. domoval RL, Sibeliusov Valse triste - znamenje, da se morata srečati (ali pri njem ali pri njem).
2	Med moža in ženo ne vtikaj prsta.
3	Ne bom hlapčeval.
4	Naj ga bo sram, kdor si ob tem kaj slabega misli.
Ko sem odhajal v Pariz, je naju z ženo Anko Javorsek prijazno povabil na večerjo. Spotoma sem mu rekel za priporočen hotel. Ne vem, kaj mu je bilo: Dal mi je naslov bednega, skrajno umazanega hospica (Hotel du France?) - upravljali so ga mladi moski: Receptor, gol do pasu, je imel dolgo, sklepetavo ovratnico iz morskih skoljk in smaragdno pobarvane obrvi. Nekdo, ki je bos, ploskonog prislapal mimo, pa rdeče polosčene nohte na rokah in na nogah. Kadil je z ustnikom a la Marlene Dietrich -vse je bilo tako teatrsko nevsakdanje, da sem brž poklical taksi in se pobral.
Skoraj po shakespearsko
Za partizansko trojico velja, ko da je kdo vanjo vrgel ročno granato -razgnalo jo je. Začelo se je v noči, ko je sred krokarije Ahac telefoniral Dizmi, da je Tito padel. Da se pripravljajo na beg. V tujino. Panika - sodniki potlej, je menil Hieng, so bili zlasti Vitomilu krivični iz moskega ljubosumja. Klavrni, paragrafarji v uniformi: On pa clarkgablovski, uglajen, svetovljan, lovec na nežna srca in tako naprej. Ciničen (v tistih časih naglaven greh - ob homoerotičnosti, ki so jo obesali tako Zupanu kot Javorsku).
Vitomil je vlekel galjotsko kroglo zavoljo, je sam zapisal v Gradivu za življenjepis, 1979: "Povzročenja samomora neke prijateljice". O tem je Zlobcu in meni govoril pod pergolo nad Koprom, po seji sveta založbe LIPA, Vlado Kozak, partizan Dizma - poslali so ga namreč na ROF5 ekshumirat gospo A. T. Dizma je to mučno zadevsčino risal z barvami, ki jih uporablja E. A. Poe v noveli Umor v ulici Margue. Afero mi je v dolgočasnih zimskih radijskih nočeh omenjal tudi tehnik Tone Ribič, njun kolega na ROF. Najbrž bi bil pojasnjevalno zelo zanimiv pregled Vitomilovega policijskega dosjeja, skratka: Samo približno vem, kako se je, s čim natanko Vitomil v življenju pregre{il. Vem pa, naj ponovim svojo staro sintagmo: Za sleherni usodni faux päs6 je plačal - posteno. Skoraj po shakespearsko.
Sodbo so razglasili 11. februarja 1949. Ko so odhajali po hodniku, je Vitomil zamrmral iz Danteja: Lasciate ogni speranza voi ch' entrate7 - so mu zato h kazni prišteli se nekaj let? V zapor je sel pokončno. Iz njega se je, utrujeno pokončen, vrnil 28. novembra 1955.
5	Radio OF.
6	Spodrsljaj, napaka.
7	Pozabite na vsak up, vi, ki vstopate.
Ob televizijskem pikniku na Bledu je prisedel k mizi sred gaja, pod krošnjami, tam smo sedeli Tone Svetina, Ivan Ribi~ in se kdo, privla~en, ~eden, ple~at fant (inženir? Ne pomnim ve~) - ~ez ~as se nam je razkril kot sin gospe A. T. In da je pozvonil pri Vitomilu: "Preprosto, hotel sem si ga ogledati, ki nam je ugonobil mamo." Ne bi ponavljal krokija, ki nam ga je zarisal - že po treh minutah da se je, v veži stanovanja, obrnil in odšel.
Oblästi so (ko danes) pomagali ostati na oblasti tudi ~udno smešni profili: Prera~unljivci, majski hroš~i, potuhnjeni klerikalci, pokvarjenci razli~nih kalibrov, kandidati za manijäke in podobno - zna~ajski ni~eti. Legendarni narodni junak Daki je zapustil pri~evanje z apodikti~nim naslovom Najboljši so padli. Tam ni filozofije, so pretresljivo groba dejstva. Če kdo, je prav on natan~no vedel, o ~em poro~a s svojo vozläto besedo (pekovskega pomo~nika). Oblastem se je seveda podkadilo - ne zaradi preprosto elementarnih pri~evanjskih podatkov, ampak zaradi naslova. Partijski monsignori so mu ga, ta naslov, zamerili (knjigo je moral izdati v samozaložbi). Namre~: Če so najboljši padli, potlej oni, monsi-njorji, niso bili najboljši.
Povest o panterju Dingu
Spotoma: Ko sem menil, da Daki pretirava s padlimi sovražniki, sem se spomnil dveh bitk leta 1944 v naših hribih: Pod ve~er sem šel, fantek, ~ez trg. Pred ~evljarsko delavnico je stal mobiliziran avtobus goriškega mestnega podjetja Ribi. Pokukam noter - v višini sedežnih hrbtiš~ so bila od zadnjih do prednjih vrat nametana krvava trupla nemških vojakov. Z grozo sem, uro~eno bolš~al, ko je za mojim hrbtom neki Nemec divje zakri~al. Ucvrl sem jo. Ali ko me je v drugem nadstropju naše hiše na Mostu na So~i o~e pono~i zbudil. Previdno je odmaknil režo v polknici - spodaj, na vogalu, je mrlela žarnica. Pod lu~jo je s prižganim motorjem ~akal tovornjak, dobesedno naphan z groteskno spa~enimi soldati, vnemarno zakritimi z vejami. Nemci so živ~no hiteli sem, tja. Čez teden dni smo v tržaškem Piccolu brali, da so banditi imeli hude izgube - Nemci pa le 4.
Poldrugo leto po osvoboditvi je bila literarno mondena Ljubljana v znamenju Vitomila Zupana (umetniško ga je podajal Jože Tiran - Andante patetico ali Povest o panterju Dingu). Bila je svoboda. Sproš~enost. Vsa bednost, trpljenje, pri~akovanje se je prelivalo v veselje. V razbrzda-nost. Drugim se je pa grdo pisalo: Zato sta s polkovnikom Ahacem (po intervenciji pri Vidmarju) hitro rešila iz Škofovih zavodov obetavnega "domobranca" Hienga - ta je ~akal, da ga bo tovornjak odsul v ko~evsko
noč in megld. Dan za dnem so se vrstili knjižni večeri s pijankami, na primer: Vračali so se, spodobno utrujeni, iz Mozirja. Avtomobil je bil {koda, vojni plen, zresetän s partizanskimi rafali. "Vendar z mogočnimi sedeži! Poslalo ga je ministrstvo." Slo je udobno. Slo previdno, ko se je Frane Milčinski-Ježek zdramil. Bolsnil v noč. Kriknil: Pred njimi jo je po makadamski cesti brisalo kolo! "Ko smo se skobacäli iz jarka, smo videli, da je nase."
S časom se je čas postaral: Vitomil se je na vrtu pri Turistu pehal krog izjemno lepega dekleta. Ko je vklopil vse pisčali svojih donhuanskih orgel, se je z radijske vaje na Tavčarjevi 17 prikazal saksofonist Ati Soss. Gospodični pomignil - in sta odsla. Pa zoprna anekdota iz kluba kulturnih delavcev visoko nad Ljubljanico. Notri so bili slikar Maksim Sedej z gospo, Matej Bor, Kumba in drugi: Opolnoči smo se odpravljali, ko je A. M., pred Vitomilovo katorgo ena njegovih Irtev, potlej zapornica na škofjeloškem gradu, od rdečega vermuta škandalno zakričala, da me ta tip osira, kako sem ga denuncirala! Ga spravila v arest - Vitomil je tiho zaprl za seboj.
Nazadnje se je 1966. poročil z neko Srbkinjo, ki je delala kot tehnik na radiu. Bila je demonstrativno nasprotje njegovih dotlejšnjih izbrank -koščata, revnih las, puščobnih potez. Robidasti jeziki so nemudoma dali pošto: Jah, ta ga bo pa zmogla! Ga je že pretepla z grebljico za oglje! "Kje je Vito?" Hip, dva muzanja. Pa narejena resnoba: "Z jerbasi je odromal v Srbijo. Po zelje, papriko - pripravljajo ozimnico. Vkuhavajo. Vlagajo gobe!" Seveda sta se razšla. Ne vem, je ona ali on zarisal s kredo črto prek stanovanja: "Tu jaz, tam ti - z nobenim potnim listom ni prehoda!" Kolikor sem koga poznal, bi rekel, da je kredo držal Vitomil.
Avtobiografski arestantski roman
Averzija proti licemerskim družbenim postulatom je stalna Zupanova tema v romanih, kjer trdno (kljub pomisleku Ali pa tudi ne) stoji Levitan, besedilo, ki sodi v vrh evropskega romanesknega zaporniškega pisanja. Giäcomo Casanova (Storia della mia fuga, 17888 - pustolovčev zapis bega iz beneških Piombov, znanih po svinčeni strehi, ki naj bi o pripeki jetnike izmučila do norosti) in Silvio Pellico (Le mie prigioni, 18329) mu segata le do kolen. Levitan, recimo avtobiografski arestantski roman, ki mu dra-maturgijo kazijo (sicer poglobljene) filozofske retardacije in esejistične
8	Pripoved o mojem begu.
9	Moje ječe.
eskapade, od ekshibicionizma in pedofilije prek incesta do nič kot nekrofi-lije na Kranjskem - ~e jih ne bi bilo, vsaj tak{nih, bi ga lahko postavili ob Zapiske iz mrtvega doma Dostojevskega (v prevodu Vladimirja Levstika).
Vitomil je neznansko preziral belogardizem - so mu pa rdeči telebani povzročili neprimerljivo več gorja kot beli.
Kljub vsemü je do konca ostal, kot Javor{ek in Ahac, ponosen na partizanstvo. Vito, a si koga ubil? "Cemu bi pa hodil v boj - da bi hru{ko tresel?" In da je kot nekak{en Plavtov Miles gloriosus10 norel od samopoveličevanja? Mu niso delali krivice? Zakaj zanj sem večkrat sli{al, da je bil neustra{en. Stane Semič - Daki (Najbolj{i so padli, 1971): "Ob tej priliki naj omenim, da je bil Kajuh zelo priljubljen med borci in vkljub temu, da so ga nadrejeni večkrat opozarjali, da se kot pomočnik komisarja ne sme spu{čati med prvimi v borbe, se za njihova opozorila ni zmenil." Podobno velja za Vitomila. Za Ahaca. Za marsikaterega med kulturniki. Celo za Franceta Bevka: Pri Gorenji Trebu{i smo padli v zasedo, pa je (petinpetdesetleten gospod) izdrl samokres. Se pognal. Rjovel na juri{ (radijec Milan Constantini) - {e mitraljezec (po lastni volji) je Vitomil bil nevaren. Pa na mo~ uspe{en: Iz lin va{kih zvonikov je sklatil kar veliko belogardistov. Spominjam se, kako je s ~istim strelom zvrnil pri Sv. Gregorju kraj Velikih La{~ nem{kega oficirja s konja. In mi iz Nem~evega žepa podaril tri cigarete (ing. Janez Mlinar).
Spotoma: Jabolko iz Panterja Dinga je iz apokaliptičnega Ahačevega blodenja po snegu, ko je naletel na pobite partizane. Prizori s pijanimi belogardisti ({e nkol se nisma tolk smejal, kje cerkupogorela), ki skačejo iz stolpov zagorelih cerkva - bunkerjev, v spomine jih je zajel Janez Vipotnik, komisar 7. korpusa, pa so iz doživetij mitraljezca Vitomila Zupana.
Iz 9. brigade so ga z Dolenjskega poslali na svobodno ozemlje, da bi po opravljenem tečaju v Črnomlju postal govorec ROF. Na znani fotografiji sedi kot izklesan (mehi{ko filmsko privlačen) gverilec - ni maral brzostrelke, pač pa klasično pu{ko. Ne pi{tole, pač pa revolver "Gllsenti s kroglami kot zrela vipavska če{nja". Zagret patriot je, ponavljam, strastno zaničeval izdajalstvo. Zato se je posebno rad javljal v spopade z belogardisti. Boj z Nemci je imel zgolj za nekak{no "domoljubno moralno dolžnost". Veliko je v njem bilo istega sindroma kot pri Hiengu - v beli gardi je, profiliran me{čan, gledal bajtarsko dolenjsko gloto, ki jo je, v strahu za svoje privilegije, zanovačila ljubljanska {kofija.
0 Hvalisavi vojščak.
Žalibog - več žensk kot pa Nemcev
Mu je pa v partizanih zlasti slo (med drugim) na živce - vestalsko, mežnarsko, tartifsko, licemersko varovanje morale. Pripomnil sem: "Pa komandanti?" Skomignil je: Quod licet Jovi, non licet bovi.11 Se zaokrožil v zgodbo: Komisar Ahac je poklical predse (zglednega) borca, ki je z neko borko strbunknil v ljubezenski greh: "A jo bos poročil?" Ne! "Pazi, ustreljen bos - torej?" Ne! Cigumig je trajal tri četrt ure. Pri zadnjem odločnem ne je Ahac obupano vrgel roke v zrak in zaklel: "Ah, pejd k hudiču!"
Pogovor z Vitomilom je bil, če ga ni glodala nevolja, duhovito sprene-vedast. Pitoreskno poltih - ponoči smo na Mostu na Soči govorili (tačas je že začel kombinirati Menuet) o njegovem partizanstvu. Vprašal sem ga: "No, dobro, Vito, a si jih veliko podrl?" Potegnil je iz cigarete. Stegnil roko s to cigareto: "Žalibog - več žensk kot pa Nemcev in belogardistov."
Pri Vitomilu nisem nikoli, enako recimo pri Hiengu ali Zlobcu, zaznal šentflorjanske specialitete - intrigantstva (v govorjenju ali v dejanju). Nekateri pa so, narobe, bili nevoščljivi. Ljubosumni na vse. Notranje sprti z vsemi. Menart se je na primer z vsakim delal prijatelj (kasno sem ga, 1963. nama je z Anko bil celo poročna priča, spregledal - ne samo jaz). Je pa trpel za opravljanjem. Nisem zameril: Nemara si je prav moral dokazovati, da je več kot vsi. Da je tik za Prešernom (Dnevnik, 2010 so sorodniki odkupili. Ga zavoljo vsakršnih hipertrofij vzeli iz obtoka) - prihajal je iz bede: Oče se je ustrelil. Mama je sedem let umirala v kletnem stanovanju. Ko so 41. Italijani junaško prilezli v deželo in so ljudje na kolodvoru plenili jugoslovanske vojaške vagone, se je enajstletni suhceni Janez lotil trebušnega soda masti - ure dolgo ga je valil skoz Ljubljano. Se veselil božjega daru: "Zabela bo zalegla najmanj za leto dni!" Na dvorišču si je sposodil sekirico. Udaril - barigla je bila natlačena z (gnilim) kislim zeljem.
Vitomil je, kot Javoršek, Ahac, slovensko cerkev zaničeval zaradi grozljive vloge, ki jo je imela pri kvečenju značaja našega človeka. Zameril ji je (ni bil edini), ker je bila skoz vso zgodovino "sramotno pohleven trabant rimskemu monarhu in stanovitno proti domačim ljudem." Zmeraj je poudarjal, da se je rečenica bolj papeški kot papež mogla pojaviti edinole na Slovenskem. Čeravno cerkve ni maral, je nekatere duhovnike, ki so zašli vanjo, spoštoval (na primer patra Romana Tominca). Seveda je na izust znal strofe iz Prešernovih Poezij, ki tožijo o tem - v vseh teh tisoč letih ni zmogla, kar so v bore desetletjih naredili dobrega, renesančnega za
11 Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.
Slovence protestantje! Nočni pogovori z Vitomilom so bili pretkani s po-likarpsko začinjenimi zgodbami, na primer kako so kopali pod Ljubljano: In naleteli na predor, ki je vezal nunsko in meniško cerkev - ta je bil kot katakomba nabit z revnimi okostnjački novorojencev.
Po praslovanskih potezah, s ščipalnikom
Značilno za ta povojna prijateljstva (opaznejših osebnosti) je bilo, da so bila videti za zmeraj. So se pa kmalu razvodenela. Se zdrobila. Ahac, Vitomil, Javoršek - ta je svoja vsakršna razočaranja, užaljenost in prizadetost proti marsikomu in vsemü (de mortuis sicer le dobro) sprevrgel v čudno, kar nečedno vztrajno sovraštvo (bi ji sam rekel demonija?). Oblästi je rafinirano uspevalo tiho razbijati nevarne združbe tako, da je drugega opozarjala pred drugimi - pa so drug o drugem mislili, da imajo opravka s podaljšanim udbinim mikrofonom (in šli vsaksebi). Vitomila, ko se je vrnil iz ječe, so organizirano pozabljali - Ahaca organizirano, vse do današnjih dni, difa-mirali (reakcija, partija. In blatne beležke nekega pesnika).
O Vitomilu so govorili marsikaj. Od tega, da je Cankarjev sin, to je večkrat omenil Vidmar, ki Zupana ni maral (ker ga ta ni maral? Je pa Cankar res bil družinski prijatelj) -, do pisateljeve zgroženosti v noveleti, ko je gledal zlobnega Vitomilčka, kako muči muhe. Dveleten je izgubil očeta, ta je, avstrijski oficir, poveljnik bosenskih jurišnikov, 1916. padel v Besarabiji - čeprav ni veliko vedel, je rad in s ponosom govoril o njem. Ne vem, zakaj je ironiziral mamo. Se hahljal, da je po praslovanskih potezah, s {~ipalnikom, dvojčica profesorja N. F. Preobraženskega (plemenitega človeka, ki smo ga študentje bolj radi imeli kot pa spoštovali, dobrotneža z rožo v gumbnici, zmeraj v razhojenih galošah, prej osebe iz ruskega romana kot resničneža iz tistih grobih dni, emigranta - ni bil belogardist: Ker je študiral v Gradcu, je tam ostal. Dr. Rajko Nahtigal ga je povabil v Ljubljano).
V mladih letih je po nekem incidentu (ni ga rad omenjal) moral v svet. Se iti pomorščaka in še marsikaj. Menda (se non e vero^)12 je povohal celo tujsko legijo. Saj da "ni sodil v Slovenijo, ki se je iz črnega klerika-lizma in smešnega bigotstva levila v rdečega", pač pa v Pariz: Mornariški oficir Čoči de Micheli (sem prav zapisal? Minilo je več kot pol stoletja) je, dodeljen kot pirotehnik filmu V srcu Evrope oziroma Na svoji zemlji (z marinarsko uniformo, eksotično privlačen za celinsko Ljubljano, je veliko
12 Če ni res, je dobro izmišljeno.
bolj plenil ženska srca po kavarnah kot filmaril), rekel o Vitomilu, da je rojen za Montparnasse. Pa se popravil: Ah - ne, za Montmartre!
Prek papeževe carne hčerke
O Vitomilu so mi največ zaupale tri ženske. Zlasti ena - A. M. Spoznali so se po 1945. Bil da je erotoman. Vendar (menda) nežen, obziren. Druga je vedela, da je zapeljeval s pridušenim, brnjävim glasom. Z drobnimi, prefinjenimi lascivnostmi, ki so naraščale do impresivnih poant, zmeraj obetävno hudobkast. Ali jih je, sadomazohist, mučil? Ko tisti otrok muhe v Cankarjevi črtici - ah, no! Tretja, Blejka, pa - da je izbiral ne ravno rubensovskih, pač pa harmonično zaobljene eksemplarke, zagonetno bebavo (giocondasto) smehljave. "A sem jim podobna?" "No - malo že."
Vitomil je družbi kdaj omenil intimen abecedarček znank, ki naj bi z njimi tako ali drugače kar koli imel. Pa sem mu podstavil majhno odskočno mino (kot svoje dni Ahacu - le da temu knjigo): V Unionu ondan sem srečal očarljivo brinetko (ime sem si hitro izmislil) Julijo Papirot - menda bo delala pri Kompasu. Vitomil se je važno nasmehnil. Zakrožil s cigareto: "Poznamo! Eh, no - poznamo!"
Njegovo kvantanje ni bilo klafanje dragega dr. B. M., ki je imel težave z ženskami (ker jih ni imel) - ko sem omenil svojega strica, 1918. je, italijanski vojaški zdravnik, prišel od Piave do Mosta na Soči, se tu oženil, pisal se je Focacci (beseda je iz latinskegafocäciusa: Oljnati kruh, pečen v žerjavki. Iz njega je tudi naša pogača), je zamrmral; "Interesanten priimek - f, ki spominja na f!"
V poznih urah je (zoper dremavost?) razlagal o Aragoncih Borgijcih -dobro je poznal njih rodoslovno deblo vse od papeža Aleksandra VI. (Rodrigo Borgia), znanega po razbrzdanem življenju. Po spletkarskih političnih strasteh. Po nepotizmu. Prek papeževe čarne hčerke Lukrecije. In sina, brezobzirno spretnega Cezarja, ki je po njem Machiavelli izrisal znamenitega Vladarja. Do dionizično veličastnih orgij na papeškem dvoru (337 prostitutk) - občudovalno je opisoval strokovno nadarjenost treh Aleksandrovih favoritk: Sibilline, zlatolase Gattine in zlasti Gelsomine, ki si je dala umetniško prerisati bizarnosti iz (dotlej znanih) pompejskih bordelov.
Za razloček od Prežihovega Voranca
Za Vitomila je spolnost, skratka, človekov poglavitni motor. Najbolj živahen izraz sle po življenju. Že spočetka je sledil prej sebi kot Louisu
F. Celinu ali pozneje Henryju Millerju (Rakov povratnik, 1963): Iz neposrednih izkusenj pisati življenje, ne papirja. Pristno, čeprav cinično. Čeprav nihilistično. S črnim humorjem. Čeprav anarhistično (do družbenih konvencij) - ne moralistično. Ne skrivasko. Glavna oseba naj bo pisateljev drugi jaz. Leta 1947 je za dramo Rojstvo v nevihti prejel Presernovo nagrado. Pa izdal Jurija Trajbasa, ki ga je 1948. Boris Ziherl žolčno (amoralna dekadenca, nihilizem, nezgre{ljivi individualizem, anti-humanizem, perverznost, cinizem, morbidnost) naskočil v reviji Novi svet - Ziherl je z bukvico Eksistencializem in njegove družbene korenine (1953) "donkihotsko zasajal kopje, v kompaniji s katoliskimi jerobi", zlasti v Sartra in Camusa.
Smesno se mu je, pomnim, zapisalo početje Branka Hofmana - ta se je v romanu Noe do jutra, 1981, ki naj bi bil političen (golootoski, informbi-rojevski), "premeteno okoristil z izkusnjami iz zapora, ki so ga vanj vtaknili zaradi docela navadnega kriminala" (dr. Bruno Hartman - znana afera z večmilijonsko poneverbo v skodo mariborskega časopisnega podjetja).
"Premalo oblikovnega artizma je v Zupanovem pisanju, da bi mi posebno imponiral," (C. Kosmač). Pri Vitomilu se vidi, da je hlepel, bruhal. Potreboval peno krog sebe - ker je imel živopisno življenje, jo je z lahkotno dokumentarnostjo proizvajal. Pa vendar - zakaj se s Kosmačem ni ne družil ne razumel? Enigma. Kajpak je bil kritično molčljiv tudi o Kosmačevi literaturi (Pomladni dan, 1953). Očital mu je zlasti ozko domačijstvo, folkloro (za razloček od Prežihovega Voranca - tega je stel med velike pisatelje). Je razlog za njuno tujost izvor? Drugi siromasen bajtar iz osoj ob Idrijci, prvi mesčan? Čeprav poliglota, čedna, naprednega duha, popotnika, svetovljana, z razvejeno življenjsko potjo, begunca, partizana, oba z razbitim življenjem, dragocena družabnika - med njima (že med vojno) ni prislo do dobrotnega stika. Je med obema bedela senca Josipa Vidmarja?
Večer je bil pokvarjen
Je pa nanj že prežalo oko določenih sil, ki so začele zategovati liberalni pas in uvajati hinavskost rdečega klerikalizma. Kocbekov sin Jure je zlasti namigoval na žurnalista Milana Šego - ta da se je hulil okoli Vitomila. In prijateljsko prihajal k mami Zdravki in očetu Edvardu. Ker je Vitomil bil eksponiran, so začele vanj sikati pusčice majhnih, nevosčljivih literarnih duhov, tako imenovanih kolegov. Vem, kaj so govorili o njem - in govorili so slabo (jim je pa sam dajal pravsnjo slamo za prežvekovanje). Že 1944.,
ko je za partizanski oder napisal nekaj skečev, so mu obesili ideolo{ko problemati~nost - Zupanov volivno propagandni skeč Tri zaostale ure so na primer prepovedali, ker da ne odgovarja sedanji politi~ni liniji.
Ko je nekoč prišel na obisk in sva šla do moje hiše nad sotočjem Idrijce in Soče, je pod tolkalom za okenskim križem na vhodnih vratih zataknjena čakala vizitka: Oh, Sa{a, kako Ti zavidam! J. Javor{ek. Vitomil je poze-lenel. In potlej, mrk, gledal samo še v kozarec - večer je bil pokvarjen.
Na Most na Soči je prihajal s prijateljico Evo N. Sam. Ali pa - s Francetom Kosmačem sta bila edina slovenska pisatelja, ki sta z avtom zgr-mela v Ljubljanico: Ali pa ga je pripeljal muzikus Miran Kvartič, redaktor na RL. "Pijanci in otroci imamo srečo," je Vitomil pojasnjeval: "Jasno - bila sva nalita." Nobenemu se ni kaj bridkega zgodilo. Dami sta, menda, pretrpeli strah. Malo prehlada. In kolcanje od smrdljivih požirkov umazane reke.
Pri večerjah je do polnoči vztrajala tudi moja mama - ker Vitomil ni izbiral (boljše je izbiral) nekaterih tabu besed, je, pomnim, vsakič zakašljala. Ko me je prvič obiskal, sva zavila v bližnjo vas Čiginj - tam je bil centro di smistamento^^ (ne taborišče, kot napačno pišejo literarni zgodovinarji): V živinskih vagonih do Mosta na Soči. S tovornjaki v Čiginj. Šele potlej naprej, zlasti v Gonars. Skoz ta zbirni punkt (šlo je za vojašnice - soldateska se je aprila preselila v Slovenijo) je pripotovalo veliko znanih ljudi: Od Franceta Balantiča prek Borisa Kraigherja do Marijana Tršarja. Vitomilu so privoščili (hudi~ jih vedi, barabe, zakaj!) krajši postanek v tržaškem Coroneu. V čiginjski gostilni je živo obujal spomine na odporniški čas - obljubil sem, da ga bom peljal še na Mengore, gledala sva jih z okna: Prijazni hribček je od 1915. vzdržal ducat srditih italijanskih ofenziv, naluknjan kot švicarski sir (do obiska ni prišlo). Utrdbe, ostanki mostu, ki je združil levi in desni breg Soče, fotografije ruševin naše hiše, enojne in dvojne kaverne krog Mosta na Soči so ga prevzemale. Nemara tudi zavoljo očeta, ki je v tej vojni padel. Ali pa kot odmev na lastne partizanske peripetije.
Dominik Smole je poleti priropotal
Povedal sem mu zgodbo o Coroneu (tam so mučili tudi mojega očeta) -Tomaž Hren je lepo opravil na Kranjskem: Temeljito, po nemško. Ubogljivo, po slovensko. Iztrebil je vse, kar se je iztrebiti dalo. Iz božjih njiv je grebel protestantske kadavre. Jih kidal v Ljubljanico. Ta slabo obriti, grintavi prelat si je za stare dni omislil tuskul v Trstu. Ker je ta-
13 Odbirni center.
krat gospoda latinizirala imena (Petelin - Gallus), je postal Corona. Ni do~akal blaženosti v novem po~ivališ~u. Ga je prej pobralo. Ker je že spustil v Slovenijo jezuite, jim je v oporoki zapustil tržaški dvorec - ga je pa Jožef II. nacionaliziral. Rezidenca je postala avstrijska je~a. 1918. je postala laška je~a. In še danes je je~a. Sezidal jo je nekdo, ki je uni~il 200 let slovenske kulture - njegov tržaški dom pa je do 1945. grozljivo uni~eval slovenske ljudi.
Seveda sem mu govoril o mostarski nekropoli. O znameniti svetolucijski fibuli. O arheologih - na primer o dr. Carlu Marchesettiju. Ga peljal na gri~ek sv. Mavra, v cerkvico, ki je druga ob So~i (krog leta 1100. Prvi je Sveti Danijel pri Vol~ah) - je pa Vitomila bolj zanimalo, ko smo šli tik Pregljeve rojstne hiše gor, po Lovrčevem (Pregljevem) klancu, ali je res, kar piše dr. M. Boršnikova (Pogovori s pesnikom Gradnikom, 1955). Res: Preglja so vrgli iz semeniš~a. Dekline iz Piazza Cristo so dopoldne reklamno paradirale po Gorici, zve~er in do jutra pa ordinirale. Vse to je hudo razburjalo fante, namenjene za kme~ko plebanstvo - pa je prišlo do katastrofe. Pregelj je izhajal iz družine, ki je bila (bi sam zapisal) godčevske krvi. Župnika Fabijana, Judnčkovega mecena, mentorja, krušnega o~eta, je smuk v hišo veselja prizadel. Pregelj je namre~ doraš~al v župniš~u. Mostarsko tercijalstvo je celo šušljalo, da je župnikov sin: Pregljeva mati je bila lepa, o~e - no, jah, pa iz Modrejc. Oba sta mlada umrla od hribovskega žganja. Ko mu je župnik javno odmaknil pomo~, se je zatekel na Dunaj. Spoznal gospo, ki ga je podprla med študijem. Mu postala žena -je pa plemeniti Fabijan prek obskurnega goriškega odvetnika še naprej skrbel zanj, ne da bi Pregelj (spo~etka) vedel, odkod pravzaprav apanaža.
Dominik Smole je poleti priropotal na zgaranem tomosovem mopedu (enem prvih). Nam prinesel dragoceno darilo, Antigono. Ko mu je vozilce popravljal mostarski mehanik Rovš~ek, smo se zaklepetali za kamnito mizo. Pri kavi, konjaku. V zraku je že bila dekameronska nanizanka - in: "Boccaccia, ta je ob nedeljah prijahal s posestva blizu Firenc (tam je pisal Dekamerona) razlagat Danteja s prižnice v cerkvi Santa Maria Maggiore, so pustili živeti. So pa Dekamerona do 1929. tiš~ali na indeksu." Vitomil (prebiral je Dominikovo umetnino) je, s prstom v knjigi, pripomnil: "Pri nas bi prelati pred ljubljansko škofijo oba z ihto zažgali na grmadi ob zveli~avnih piskih trompet pod vodstvom nuncijaturnega tamburmajorja!"
Sta me starša naročila štorklji
Osuplo je trznil, ko mi je ušlo, da zbiram gradivo za trilogijo o Predjam-skem: "Da bi danes delali zgodovinski roman? A je to simptomni kompleks,
ker Slovenci ne premoremo epa?" Potolažil sem ga: "Ah, ne - šlo bo za veselo, poudarjam: Veselo zgodbo iz skrajnje žalostnih, mračnih, kompliciranih, skratka, obupnih dni: Strelni prah. Turki. Punti. Gutenberg. Kuga. Amerika. Kompas in tako naprej. Za pikaresko - spomni se simpatičnega Grimmelshausnovega Simplicija Simplicissimusa v pobožnostni tridesetletni vojni! Moral se bom navzeti primernega sloga. Patinirati besedni zaklad - pridevnike, prislove. Skovanke. Se vsako noč vračati v leto 1484. Paziti na ozračje. Miselnost. Orožje. Higijeno. Medicino. Kulinariko. Obleko. Dvorjenje. Razvade - in tako daleč naprej." Vitomil je sočutno kimal: "Šlo bo za dolgo, težavno plovbo!" Prikimal sem: "Menda, Vito, šlo. Na Univerzi za tujce v Perugii sem poslušal predavanja o renesančnem. O baroku. In beri slovarje, me je na skalah kraj Idrijce mojstril Ciril Kosmač - brez treh Glonarjev se ne bi nikoli hotel lotiti Predjamskega! Saj, šlo." "Prav. Sto tebi sreč želim, je sklenil Prešernov Mornar. Prav."
Dogovarjala sva se za skok v Benetke. Zvedel je, da sta me starša 1929. (na poročnem popotovanju do Bozna, tam je oče končal svojo protiitalijansko kampanjo, general Brusilov je 1916. razbil fronto, pa so jih vrgli na Rusko, da bi jo zakrpali) - naročila štorklji v beneškem hotelu Danieli: Videl sem se mu kot nalašč za cicerona. Zlasti so ga privlačili starodavni Piombi, ki segajo v 11. stoletje, ko je doževa palača bila še trdnjava. Giäcomo Casanova naj bi tam prestajal petletno kazen zaradi proticerkvenega govorjenja. In razuzdanega libertinstva - na las podobnega Vitomilovemu. Jo je pa v temni noči na 1. november 1756 popihal skoz streho do gondol in prek Bavarske v Pariz. Vitomila so dražile nage ženske, ki so jih vzhrepeneli zaporniki praskali z žebljički v kamniti obod notranjih oken. In smešno grobi pograd v celici št. 1 (Casanovovi). Mene pa mornarsko kuhana bela polenovka z belo polento, s četrtinko črnega vina v strmem klančku tik nad spomenikom veseljaško rej enega gledališkega prenovitelja Carla O. Goldonija (z nečimrno elegänovsko kitko).
Pri TV nanizanki Vest in pločevina sem zamižal (ne samo) na eno oko. In naveličano pustil, naj gre ta zanikrno, izpraznjeno, na hitro izdelana reč čez zaslon - pri besedilu se je razločno videlo, kako je pisanje za film Vitomila zvegalo: Zašel je v skribomanijo. "Za kamero (tako TV kot filmsko) je to celo izborno!" Postumna bibliografija naravnost mrgoli od Vitomilovih scenärijskih nedonošenčkov. Redakcijsko obdelovanje te neinventivne, vodene anekdotike, diskurziranje, dramaturško likanje, bedenje nad igro, nad režijo pa mi je začelo že grdo presedati, zakaj -odhajal sem.
Oh, zdaj bo pa vroče
Skratka, bolj se mi je bližal, bolj sem se oddaljeval - pa prekinil z njim, ko je začel vse bolj očitno tancati nekakšno nojevsko snubitveno koračnico krog moje mame (med njima je bilo zgolj štiri leta razločka): Na Mostu na Soči se je delal svit. Vzkipel je dan - po bogati večerji in razkošnem pitju smo obsedeli. Visoka okna so bila na stežaj odprta. Kostanji še iz časa Franca Jožefa so gostili kose. Na lepem se je vžgal ptičji koncert, ko da bi mu dirigiral Aram Hačaturjan (Ples s sabljami) - in na lepem sem prijazno rekel: Vito, ne zameri, vendar jaz ne morem ostati tvoj prijatelj. Umolknil je, ko da bi se med britjem urezal. Sklonil glavo. Pogledal v cigareto, ki jo je počasi vrtel med prstoma: "Prav." Miran Kvartič je, ubogi, dremal. "Prav," je ponovil. Vstal - in brez besed sta počasi odšla po stopnicah.
Naslednjega večera mi je mama telefonirala, da je Vitomil "razdejal sobo št. 8" - soseda, ki je zgodaj zjutraj tresla kuram pičo, je z občudovanjem zagledala bogat curek, ta je fontansko, v visokem loku brizgal z okna. In čez čas kondom, napolnjen s kokto in z enim manšetnim gumbom - nebodi-gatrebsko je opletal, pripet k okenski polici, v zorni obsoški dan. Dvomim, da je razsajal Kvartič - ta je imel rokice za okarino. Vitomil pa za boksarske rokavice. In za mitraljez. Ko sem mu na vrtu hotela Turist poočital: Drugič razbij sobo meni, ne mami, se je zadrežno smehljal. No, tako se je končalo - ah, se ni: Čez teden dni mi je Peter (ali Božič ali Zobec?) zaupal, kako mi je tistega zgodnjega jutra na Mostu na Soči Vitomil odločno rekel: Saša, ne zameri, vendar jaz ne morem ostati tvoj prijatelj.
Zadnjič sem Vitomila videl na vrtu hotela Turist, ko me je Peter Zobec vrešče vabil k mizi, pa sem zagodrnjal: "Odtod do vaju je toliko korakov kot od vaju k meni." In se poslednjič z njim pogovarjal (vtem si je pustil meniško brado, se začel zapirati pred ljudmi), ko me je glavni ravnatelj RTV spodbujal, naj dam kot urednik TV drame ob ne vem kateri obletnici na spored Rojstvo v nevihti. Telefoniral sem mu, pa se je mrmravo začudil. In prijazno svetoval, naj nikar: "To je skeč, partizanski teater, napisan za dviganje duha, času primeren, po merilih breze - torej propaganda."
Seveda sem šel za Vitomilovim pogrebom - pa je, ko da sploh nisem šel. Kljub fami, ki se je svoje dni kadila čez Ljubljano, je bil skromen. Ne pomnim niti enega stanovskega kolega. Spominjam se le, da je kraj mene hodil prijatelj, radijski režiser Hinko Košak. Da si je z dvema prstoma popravljal bujne črne lase (z belo progo posredi - spomin na streljanje v Dragi pri Begunjah). Da mi je vso pot vzdolž grobov šepetaje
tožil, kako se mu leva nogavica viha, svaljka. Spušča v čevelj. Da je v roki nosil oleandrovo vejico - in da mu je Vitomil umrl v naročju. Zadnje Zupanove besede da so bile: "Oh, zdaj bo pa vroče!" Vse drugo je odpihnil veter (časa).