Stano Kosovel: Mojzes na gori
Luna sije, kladvo bije, ali pa kakor poje narodna pesem: Je lunica svetila, je ura polnoč bila.
Seveda je plastična, oziroma slikovita manira nekaterim umets nikom tako prirojena, da jim je nemogoče, prikazovati svoje predmete kako drugače. Kot likovit pesnik se nam razodeva naš Aškerc v svojih baladah. Kakor zahteva ta epska vrsta z ozirom na svojo snov, ki je vedno nekako misterijozna, dasi ne nenarav* na, primerno zasenčenje stilističnega podajanja, bi rekel, da so konture figur pri Aškercu za balado preveč odrejene in določne.
Dočim se torej nekatere pesnitve po svoji stilistični ureditvi približujejo bolj upodabljajoči stroki, ki nam predočuje čutne podobe in nazorno jedro, so druge spet bliže glasbi, kjer pre* vladuje čutno jedro in stopi objektivno naravno jedro skoro popolnoma v ozadje.                        %& f fiff*'                 ~* A
Stano Kosovel / Mojzes na gori
Rdeče je morje prebrodil Izrael, Izrael;
Mojzes povsod ga je vodil, ž njim je pod goro prišel.
Stopil je Mojzes na goro, in dejal, in dejal: Bog, če veliš mi pokoro — ljudstva trop Ti jo bo dal!
«Jaz sem Gospod, Bog edini drugih ni, drugih ni; v sulice moje ostrini vsak vaš ščit moč izgubi.
Dajem ti, ljudstvo, postave, v njih je red, v njih je red; izven njih ceste ni prave, kaos brez njih bi bil svet.
In Bog prišel je v oblaku            Drži, kar zapovedujem,
ves goreč, ves goreč,                    kar je prav, kar je prav,
vse pod njim tlelo je v mraku,   da z blagostanjem nasujem
rod se je sklonil drhteč.              pot tvoj življenja krvav.»
Trombe strašno so bučale kot vihar, kot vihar, v strahu so pokale skale, mraz je obšel vsako stvar.
Bog pa govoril je glasno kot on sam, kot on sam, da je pretresalo jasno vsako srce in vsak hram:
In odgovoril z molčanjem Izrael, Izrael
je, in potrdil s priznanjem: Rod si vse k srcu je vzel!
In Mojzes ves v visokosti je umrl, je umrl; a Izraelu v radosti svet se je novi odprl.
519