54 Didakta september 2015 ČUJEČNOST ZA ODRASLE, KI DELAJO Z OTROKI: KAKO POLNO ZAŽIVETI / dr. Tina Bregant / Ambulanta za predšolske otroke, Zdravstveni dom Medvode UVOD V prispevku se bomo posvetili čuječno- sti. V večopravilnem svetu, v katerem živimo zdaj, se odrasli ne znamo, ne- kateri se celo ne zmorejo več ustaviti. To obdobje, ki ga nekateri strokovnjaki imenujejo kar »multimedia blitzkrieg«, je za nas izredno naporno. Najbolj iz- postavljeni so poklici, kjer je podat- kov veliko, se spreminjajo in je upo- raba podatkov ključna za pričakovani izid, hkrati pa v določenih poklicih ni ustrezne informacijske podpore. Ta zlasti umanjka pri neposrednem stiku z ljudmi, ko je od nas samih v dolo- čenem trenutku odvisno, kako bomo reagirali. V prispevku bom predstavila čuječnost kot način življenja, ki nam pomaga ustaviti se, zadihati in polno zaživeti. Naši veliki učitelji čuječnosti so lahko prav otroci: s čuječnostjo k njim lažje in odkriteje pristopimo ter vstopimo v njihov svet. STRES IN IZGORELOST Stres in izgorelost postajata stalnica v življenju posameznikov. Zdi se, da so izgorevanju predvsem izpostavljeni ljudje, ki delajo v poklicih, kjer skrbijo za sočloveka. Stres lahko sicer doleti vsakogar, medtem ko izgorijo predvsem tisti ljudje, ki z navdušenjem začnejo svojo kariero, imajo visoke cilje in pri- čakovanja in so poklicu prvotno izredno predani. Sem sodijo poklici, za katere je poklicanost nujna: zdravstveni delavci, zdravniki, sestre in negovalci ter učitelji in vzgojitelji. Raziskave ugotavljajo, da je veliko število učiteljev, ki so že izgoreli ali so na poti, da izgorijo. Podobno velja za zdravnike, tudi pediatre (Peckham 2015). Zanimivo pa je, da so psihiatri, ki so očitno dovolj zgodaj ugotovili, da morajo poskrbeti zase, tisti zdravniki, ki nosijo najmanjše tveganje za izgore- lost (Peckham 2015). Med zdravniki, ki nosijo najvišje breme stresa, so zdravni- ki, ki delajo na intenzivnih enotah in kirurških oddelkih ter nujni pomoči, vendar pa je pri njih izgorevanja manj. Pri njih so osebnostne lastnosti in ver- jetno občutek reševanja življenj dovolj nagrajujoči, da do izgorevanja ne pride (Peckham 2015; Gazelle in drugi 2014). Med načini, kako vzpodbuditi zdrav življenjski slog, ki preprečuje izgorelost, sta se pri zdravnikih izkazali tehnika čuječnosti in meditacija s čuječnostjo (Gazelle in drugi 2014). Morda bi po njihovem vzgledu veljalo poskusiti z uvedbo čuječnosti tudi v šolah. Vzroke za izgorevanje na delovnem mestu pogosteje najdemo v delovnem okolju kot pri posamezniku. Drži pa, da posameznik k temu lahko pomemb- no prispeva. Vzroke za izgorelost lahko najdemo v neskladju med delavcem in njegovim delom (Maslach in Leiter 2002). Lahko se počutimo preobreme- njene z delom, ker je delo intenzivnej- še, zahteva več časa in je bolj zaple- teno. Lahko občutimo pomanjkanje nadzora, ko se počutimo, da nimamo prav dosti vpliva na to, kaj in kako delamo. Nezadostno nagrajevanje, ki je lahko zunanje ali pa notranje, nas lahko pahne v materialno stisko, v sebi ne čutimo zadoščenja ob opravljenem delu. Slabi odnosi v skupnosti nas pu- ščajo z občutkom osamljenosti. Če ob delu ne občutimo poštenosti, ki zajema zaupanje, odkritost in spoštovanje, se naša predanost izčrpa. Če so vrednote med nami in skupnostjo nasprotujoče, pripadnosti ne čutimo, kar dodatno prispeva k izgorelosti. Černigoj-Sadar- jeva pravi, da je izgorelost specifična vrsta poklicnega stresa, za katerega so značilni kronično stanje in različne vsebine (Černigoj Sadar 2002). Za poklice, kot sta učitelj in zdravnik, je poleg stika z ljudmi pomembno tudi obvladovanje velike količine podatkov. Koliko je teh podatkov, lahko vidimo iz raziskave na Univerzi v San Diegu (Short in drugi 2010), kjer so analizirali upora- bo multimedijskih podatkov v obdobju od 1980 do 2008. Ugotovili so, da se je uporaba informacij v slabih tridesetih letih povečala za 350 %, medtem ko se je čas za počitek in oddih, ko informacijam nismo izpostavljeni, znatno zmanjšal. Povprečen Američan je leta 2008 vsak dan uporabil za 34 gigabitov informacij in 100.000 besed; v svetovnem merilu je povprečen delavec dnevno uporabil 12 gigabitov informacij! Vsi, tudi strokovnjaki, ki se tveganja za- vedamo, se ujamemo v večno hitenje, nove in nove zadolžitve ter projekte, ki jih moramo dokončati. Ustaviti se, zaživeti in zadihati tukaj in zdaj se nam lahko zazdi silno težko. Parado- ksalno, da ravno takrat, ko se zdi, da je to težko, pretežko, ravno takrat je to dobro storiti. Kako se ustaviti in zakaj? Zakaj so otro- ci lahko naši učitelji? In zakaj je prav za delo z otroki pomembno, da smo čuječi? Na ta vprašanja bomo posku- šali odgovoriti in tako opolnomočiti bralca, da bo razmišljal o čuječnosti kot možnosti, kako se približati sebi pa tudi otrokom in istočasno poskrbeti sam zase. Morda bomo prav s čuječ- nostjo znova lažje zadihali. ČUJEČNOST Čuječnost je poznana več tisoč let kot del meditativne prakse, ki zaradi speci- fičnega načina usmerjanja pozornosti omogoča osredotočenje na sedanji tre- nutek in tako umiriti misli in zmanj- šati napetost. Kot tehnika, podobna meditaciji, je čuječnost navzoča tako v budistični kot v krščanski kontem- plativni tradiciji (Dimidjian in Linehan 2003). Pred 40 leti je izšel članek o klinični uporabi čuječnosti v psihote- rapevtske namene (Deatherage 1975). Od takrat čuječnost in meditacija v povezavi s čuječnostjo le še pridobiva pomen. Mogoče jo je uporabiti tako v psihoterapevtske namene, kot jo je tudi mogoče razvijati s psihoterapijo (Brown in Ryan 2004). Čuječnost kot tehniko uporabljamo v podporo izo- braževanju in učenju (Kahane 2011), delu kirurgov in zdravnikov (Esch 2011; Balch in Shanafelt 2010) ter v psihoterapiji (Germer in drugi 2013). Didakta september 2015 55 Čuječnost je vsestransko uporabna, saj integrira vsebine iz kognitivnih, vedenjskih, izkustvenih in psihodi- namskih teorij. Čuječnost je najbolje ponotranjiti, ne razumeti le kot teh- niko. Kabat-Zinn (1990) jo razume kot nepresojajoče zavedanje sedanjega tre- nutka. Černetič (2005) jo opredeli kot konstrukt: nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v seda- njem trenutku. Lahko jo razumemo tudi kot specifičen način usmerjanja pozornosti, ki se ga lahko priučimo (Bishop in drugi 2004). Marti (1997) definira čuječnost kot stanje psiholo- ške svobode, ko je pozornost mirna in hkrati prožna, brez navezanosti na predsodke, določene z lastnim zornim kotom. Lahko prepoznamo nekaj zna- čilnosti, ki jih čuječnost zahteva, hkrati pa te lastnosti v nas tudi mojstri: ne- presojanje, potrpljenje, neobremenjen (začetniški) um, zaupanje, nepriza- devanje, sprejemanje in nevezanost (osvobojenost) (Kabat-Zinn 1990). Čuječnost kot stanje psihološke svobo- de, v katerem je pozornost mirna in prožna, brez navezanosti na gledišče, je tudi osvoboditev od predsodkov do samega sebe. Samoopazovanje in raz- istovetenje šele omogočata odklopitev od nadzora nad kognicijo in percepci- jo. Najlažje to storimo z umirjanjem, z dihanjem. Poskusimo biti prisotni, biti tukaj in zdaj, s seboj. Osredotoči- mo se na sedanjost. Dihamo. Se pre- pustimo. Sprejemamo sebe, bolečino, stres. Dihamo. Ko opazimo, da nam pozornost odtava, dihanje uporabimo kot sidranje in se znova osredotočimo. Tako se odpremo in postanemo čuječi. OTROCI IN ČUJEČNOST Zaradi nezrelosti možganov otroci ži- vijo tukaj in zdaj: njihovi spomini so preprosti, sprva efemeralni in šele nato prospektivni. Njihovo razumevanje je 56 Didakta september 2015 podobno tistemu, ki ga izkusimo ob meditativni praksi, zlasti ob tem, ko smo čuječi. Otroci potrebujejo našo pozornost in prisotnost. Kako je pozornost pomembna, nas opominjajo prav oni. Če jih spremlja- mo na igrišču in se zapletemo v pogo- vor s prijateljico, kaj kmalu zaslišimo: »Mami, poglej!« Če kljub temu nismo dovolj pozorni, nas otroci znova opo- zorijo: »Mami, glej, kako visoko sem!« Če se ne odzovemo, bo otrok poskusil še s telesnim stikom in nas za roko odvedel v bližino plezala. Včasih je edini stik, ki nas vrne v tukaj in zdaj, prav telesni stik – dotik, kretnja, česar se otroci zelo dobro zavedajo, odrasli pa se tem dotikom, tudi zaradi formalno-prav- nih posledic, bolj kot ne izogibamo. Če se ne slišimo in dotikamo/čutimo, kako potem lahko vseeno stopamo v medsebojne stike? Voh ni naše naj- močnejše čutilo, vid pa nam posreduje včasih informacije, ki niso skladne z našimi notranjimi občutji. Ali je morda v tem hrupnem in sterilnem svetu, ko so dotiki kaj hitro narobe razumljeni, zavedanje edina pot, ki nam omogoča vstopati v stik s samim seboj pa tudi z drugimi? Pozornost kot miselna zbranost je v meditaciji in čuječnosti usmerjena predvsem na zavedanje. Gre za podalj- šano zbranost, ko naš um »obstane«. Ob meditaciji se zavestno osredotoči- mo na neki predmet ali dejanje, pri čemer je naše dihanje najbolj priročno. Vztrajamo pri zavedanju, npr. lastne- ga dihanja, toliko časa, da se naš um umiri. Begajoče misli izginejo, zlijemo se z opazovanim. Lahko rečemo, da to, kar čutimo in mislimo, občutimo kot sebe – to smo mi. MOŽGANI IN ČUJEČNOST Nevroznanost nam ponuja uvid, kaj se dogaja v možganih ob meditaciji (Hasenkamp in drugi 2012, Lutz in drugi 2009). Usmerjena pozornost in osredotočenje aktivirata predel v zadnjem predelu cingulatne skorje. Predeli, ki so dejavni ob občutjih anksi- oznosti in strahu, kot sta skorja inzule in amigdala, postanejo manj dejavni. Ko se vživimo v drugega in postanemo razumevajoči, se aktivirajo predeli ob temporo-parietalnem stiku. Občutimo sočutje in naklonjenost. Pozornost na ritem dihanja aktivira dorzolateral- ni del prefrontalne skorje. Ostajamo Didakta september 2015 57 pozorni na ritem dihanja, druge misli nas ne zmotijo. Preprosto – smo. Kot posledice meditacije so raziskave celo uspele pokazati na strukturne spremembe v možganih (Ricard in drugi 2014). Pri izkušenih meditatorjih je prišlo do povečane količine sivine v Broadmannovem predelu 9 in 10 ter v predelu inzule. To so predeli, ki procesirajo zaznavne informacije iz notranjega – telesnega kot tudi zuna- njega okolja in se aktivirajo ob tem, ko smo pozorni. Skupina raziskovalke La- zarjeve je pokazala v svojih raziskavah (Hoelzel in drugi 2011), da je količina sivine v amigdali, ki je osrednje jedro za procesiranje strahu, manjša. Koli- čina sivine v hipokampusu, osrednji strukturi, ki sodeluje pri spominu in učenju, pa se je ob redni in izkušeni meditaciji, povečala. Lahko sklenemo, da meditacija s ču- ječnostjo spreminja naše možgane. Ponuja nam neke vrste mentalni trening, ki v tem vedno hitrejšem in večopravilnem svetu od nas zahteva vedno več. ZAKLJUČEK Pri običajnem delu z zdravimi otroki praviloma ne uporabljamo psihotera- pevtskega pristopa, vendar pa pri delu z otroki, podobno kot pri delu s klienti, prav naša prisotnost in način, kako vzpostavimo stik z otrokom, najodlo- čilneje vplivajo na diagnostične in tudi terapevtske procese (Siegel 2010). Pri delu z otroki je naša prisotnost tukaj in zdaj ključna, saj oni tako razumejo svet. Pri čuječnosti so izredno pomembni dejavniki pozornost in samoregulacija le-te ter usmerjenost na doživljanje. Slednja vključuje radovednost, spre- jemanje in odprtost, ki so značilnosti otrok. Popolna prisotnost otrok tukaj in zdaj, ki je posledica njihovih ne- zrelih možganov, pa sicer ne vsebuje samoregulacije, vendar pa zaradi otro- kove nezrelosti hkrati pomeni popolno sprejemanje situacije. Če želimo vstopiti v svet otrok, nam razumevanje njihovega delovanja in tudi lastno mojstrenje v bivanju tukaj in zdaj zelo olajšata delo. Čuječnost in meditacija nam pomagata stopiti v stik ne le z otroki, pač pa tudi s samim seboj. Zadovoljstvo s samim seboj in svetom, sočutje z drugimi in občutek lastne prisotnosti (živosti) naše življe- nje izpolnjujejo: so nasprotje vedno večjemu stresu, ki nas prazni in smo mu že tako ali tako izpostavljeni. Literatura Balch C. M. in Shanafelt T. (2010) Com- bating stress and burnout in sur- gical practice: a review. Advanced Surgery (44): 29–47. Bishop S. R., Lau M., Shapiro S., Carl- son L., Anderson N. D. in Carmody J. (2004) Mindfulness: a proposed operational definition. Clinical Psychology: Science and Practice 11: 230–241. Brown K. W. in Ryan R. M. (2004) Perils and promise in defining and me- asuring mindfulness: observations from experience. Clinical Psycholo- gy: Science and Practice 11: 242–248. Černetič M. (2005) Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporabnost in mehanizem delovanja. Psihološka obzorja; 14 (2): 73–92. Černigoj Sadar N. (2002) Stres na de- lovnem mestu. Teorija in praksa 39 (1): 81–102. Deatherage G. (1975) The clinical use of mindfulness meditation tech- niques in short-term psychothera- py. Journal of Transpersonal Psycho- logy 7 (2): 133–143. Dimidjian S. in Linehan M. M. (2003) Defining an agenda for future re- search on the clinical application of mindfulness practice. Clinical Psychology: Science and Practice 10: 166–171. Esch J. C. (2011) Stress management and balance for the orthopaedic surgeon: mindfulness. Institutional Course Lectures; 60: 627–631. Gazelle G., Liebschutz J. M. in Riess H. (2014) Physician Burnout: Coaching a Way Out. Journal of General Inter- nal Medicine [Epub ahead of print] Germer C. K., Siegel R. D. in Fulton P. R. (2013) Mindfulness and Psychothe- rapy. Guilford Press. Hasenkamp W. in Barsalou L. W. (2012) Effects of Meditation Experience on Functional Connectivity of Distri- buted Brain Networks. Frontiers in Human Neuroscience 6: 38. Hoelzel B. K., Carmody J., Vangel M., Congleton C., Yerramsetti S. M. in Gardm, T. (2011) Mindfulness practice leads to increases in re- gional brain gray matter density. Psychiatry Research: Neuroimaging 191: 36–42. Kabat-Zinn J. (1990) Full catastrophe li- ving – using the wisdom of your body and mind to face stress, pain, and illness. New York: Dell Publishing. Kahane D. (2011) Mindfulness and Pre- sence in Teaching and Learning. V: Iain Hay (ur.) Inspiring Academi- cs: Learning with the World’s Great University Teachers. London: Open University Press. Lutz A., Slagter H. A., Rawlings N. B., Francis A. D., Greischar L. L. in Davidson R. J. (2009) Mental trai- ning enhances attentional stability: neural and behavioral evidence. Journal of Neuroscience 29 (42): 13418–13427. Marti, J. R. (1997) Mindfulness: a proposed common factor. Journal of Psychotherapy Integration; 7: 291–312. Maslach C. in Leiter M. P. (2002) Resni- ca o izgorevanju na delovnem mestu. Ljubljana: Educy. Peckham C. (2015) Medscape Physici- an Lifestyle Report. Dostopno na: http://www.medscape.com/featu- res/slideshow/lifestyle/2015/public/ overview, 1. 8. 2015. Ricard M., Lutz A. in Davidson R. J. (2014) Mind of the Meditator. Ne- uroscience Scientific American; 311: 38–45. Short J. E., Bohn R. E., Baru C. (2011) How Much Information? 2010 Re- port on Enterprise Server Informati- on. Dostopno na: http://hmi.ucsd. edu/pdf/HMI_2010_EnterpriseRe- port_Jan_2011.pdf, 1. 8. 2015. Siegel D. J. (2010) The mindful therapist: A clinician's guide to mindsight and neural integration. New York: W. W. Norton & Company.