SVOBODNA SLOVEN DA LETO (ANO) XLV (39) štev. (No.) 18 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 15. maja 1986 O nevtralnosti Sloveniam esse delendam vala na Slovenijo im njeno delavno in visoko kulturno ljudstvo. Ta okret zasluži naše toplo priznanje in zahvalo. Stari rimski državnik Katon je imel cnavađo po vsakem govoru v senatu dostaviti Snahi i;zrek: Cete-rum censeo, Cartaginam esse delendam (Sicer pa mislim, da se mora Kartagina razdejati). To cvetoče' mesto v severni Afriki je krepko tekmovalo z Rimom pri obvladovanju takratnega zmanega sveta in je šlo Katonu močno na živce. Bilo je res pozneje porušeno do tal, da je zginilo s površja zemlje. Pisec iz Slovenije mora torej gledati na napeto razmerje med Srbijo ,im Slovenijo s prav znatno zaskrbljenostjo, ko daje svojemu članku takšen pomemben naslov. Moram pa priznati, da je njegovo pisanje odlično, precizno in stvarno, njegovi argumenti prepričljivi, njegovo sklepanje logično in pravilno, ko konča razpravo z naslednjo ugotovitvijo; „Ker centralistično jugoslovansko (bolje: srbsko, moja op.) državotvorje ne v predvojnem in ne v povojnem primeru ni izkazalo potrebne konstitui-tivne moči, in ni moglo obvladati ne združevalnih ne razdruževalnilh potekov (procesov), je takorekoč obsojeno na eno samo orožje: na razdiranje in motenje vsake drugačne gradnje.“ Ta zaključna definicija sedanjega položaja v Jugoslavjii se mi zdi povsem točna1. Slovenija upravno, kulturno in zlasti gospodarsko daleč nadkriljuje Srbijo, a nima politične moči, da bi svojo gradnjo uveljavila v območju celokupne države zaradi česar jo Beograd kot središčna politična moč stalno šikanira, gospodarsko daleč preko mere izkorišča in načrtuje, kako bi Slovence narodnostno z unitaristično asimilacijo u-ničil (esse delendam!). Najzgovornejši dokaz za to resnico so razvpita „jedra“, za vzgojo mladine po šolah, v smislu katerih naj bi se slovenski jezik postopoma pretopil v nekakšno jugoslovanščino (recite srbščino), isamorastla slovenska kultura pa bi hirala in siromašila in končno umrla naravne smrti. Stvar je resnično silno resna in zalhteva napor vseh moči vseh zavednih Slovencev doma in v zamejstvu in na tujem, da se načrt razkroja slovenskega naroda ustavi itn uniči. Takšna enotnost v srcu in dejanju je neobhodno potrebna, ker organizirane opozicije zoper nakane srbskih (tudi , hrvatskih?) komunistov v sedanjem zunanje- in notra-nje.političnem položaju absolutne dominacije komunistične partije ni mogoče ostvariti, zunanji svet pa, tabo na zapadu kot na vzhodu, je zadovoljen z obstoječim stanjem iz znanih strateških razlogov in nasprotuje vsakemu poskusu notranje preobrazbe, ki bi utegnila ogrožati „enotnost“ Jugoslavije. Odkar pom- nim, ni noben ameriški predsednik pozabil naglasiti, da je Amerika „za neodvisnost in enotnost“ Jugoslavije. Na pomoč svobodnega sveta torej ni računati. Kaj pa bratje Hrvati? Nekako čudno se obnašajo do Slovencev (spomnimo se Bijeličevega pisanja o materi in hčeri v zagrebški Borbi!) dasiravno tudi oni čutijo na lastni koži pritisk iz. Beograda. Ali spet puščajo Slovence na cedilu v življenjsko važni narodni zadevi, kot so jih pustili v ustavnih borbah v prvi Jugoslaviji? če upajo, da jim bo do zagotovitve mjihove zahteve po lastni državnosti pomagal svobodni svet, so v bridki zmoti. Kako torej zbrati in zagotoviti lastne slovenske sile za reševanje naroda v velik! stiski? ' Kako je1 s slovensko Cerkvijo, ki je poleg partije in komunističnih satelitskih organizacij edina organizirana enota z ogromno duhovno potenco? V preteklosti je prav Cerkev reševala in ohranjala narod ne' samo versko, marveč tudi nacionalno. Ali danes to poslanstvo izpolnjuje v zadostni, zadovolivi meri? Upreti se odločno, iz verskih razlogov drsenju v jugoslovaineki unitarizem, ki s svojo vertsko mešanico pravoslavja, katolištva in mohamedanstva' nujno vodi v verski indiferentizem, je njena sveta dolžnost. S takim uporom bo reševala marod sam pred u-topitvijo. Kaj pa vodilna plast slovenskega dela partije? Tisti veljaki namreč, ki držijo v rokah ključne, politično odločilne položaje, kakor je zastopnik Slovencev v kolektivnem predsedstvu federalne republike v Beogradu, predsednik slovenske republike, predsednik SZDL, predsednik slovenske vlade in tako naprej. Oni imajo možnost uradnega ukrepanja in zato veliko odgovornost. Ali so prej Slovenci ali prej komunisti? Če so prej' drugo, se razlikujejo od Srbov in so izdajalci naroda za ceno visokih korit. Stanje razmer zahteva, da se odločno uprejo načrtnemu raznarodovanju svojih rojakov skupno s Cerkvijo in vsemi zavednimi Slovenci. In Slovenci v diaspori, zä mejami in v širnem svetu razkropljeni? Tudi ti so poklicani doprinesti svoj delež na svoj način in s svojimi sredstvi. Predvsem z gojitvijo narodne zavesti s tiskom, marodno-kulturnim delom in tesnimi stiki s sorodniki in prijatelji v domovini. Sedanji trenutek zahteva od nas vseh, da odstranimo, kar nas ločuje in slabi ter nastopimo složno kot en mož v obrambi slovenskih narodnih svetinj, katerim grozi uničenje. (Slovenian! esse delendam je krik iz domovine, ki ne sme pustiti ravnodušnega nikogar, po čigar žilah še polje slovenska kri. Le vkup, le vkup...! L. P. SLOVENSKIM ROJAKOM V SVETE Beseda, ki jo v razgovorih ali v zasledovanju dogodkov okrog nas in v svetu tolikokrat srečavamo. Njen slovenski ustrezajoči izraz bi bil „neopredeljenost“, ki sicer dokaj točno razjasni vsebino in pomen pojma, vendar nas le nekoliko razmišljanja o njem privede kmalu do dvoma: Sem res lahko neopredeljen? Je neopredeljenost nekaj vseskozi pozitivnega, nekaj za čemer moramo z vso prizadevnostjo stremeti? Neopredeljenost ni omejena na o-sebne odnose med ljudmi, ki se med seboj poznajo, ali so na kakršenkoli poseben način med seboj povezani (družina-dom, šola, društveno delo kakršnekoli vrste, politično u-dejstvovanje itd.), ampak sega še prav posebej na področje mednarodnih odnosov. V življenju smo dostikrat postavljeni pred dejstvo, da se moramo v spopadu dveh idej, dveh struj, dvoje različnih mišljenj ali teženj odločiti za eno ali drugo stran, človek zgrajenega nazora in jasno izklesanega pogleda na probleme, s katerimi se srečuje, se bo odločil za tisto stran, ki mu jo narekujeta vest in prepričanje, četudi bi morda zaradi tega moral trpeti njegov položaj, u-gled ali priljubljenost. Prej ali slej mu bo odločitev, ki jo je sprejel, prinesla zadoščenje. Tako mora biti v družini, tako med prijateji, med sošolci, v organizacijskem delu, kadar je treba odločati, tako je bilo tudi med vojno in revolucijo doma. Levo ali desno, takoimenovani OR-opre-zneži so bili od obeh nasproti si stoječih taborov prezirani del naroda v njegovih najtežjih dneh. Tisti „jaz se ne vmešavam“, tisti nevtralnež (neutrum — srednji spo!, ki ni ne moški, ne ženski), je mlačna voda, ki jo izpljunemo, ker se nam zagabi. Danes se v Argentini duhovi krešejo ob nameri uzakonjenja možnosti razveljavljenja zakonske vezi. Zagovorniki za in proti so odločni v svojih utemeljevanjih in prepričevanjih, a veliko jih je, ki se v to „ne vmešavajo“. Hočejo biti „nevtralni“. Hočejo voditi nojevsko politiko, pa čeprav so katoličani, morda v dnu srca prepričani, da tega, kar je Bog zavezal, človeška postava ne more razvezati. To ni nevtralnost. To je nenačelnost, je pomanjkanje krščanske borbenosti, je brezbrižnost in soudeležba pri rušenju od Boga u-kazanega reda — torej greh. Sklep torej: če hočemo kaj biti, kaj pomeniti, ne moremo biti neopredeljeni. Nevtralnost je delež sla- Pisatelj in Pred kratkim je šel brez velikega hrupa skozi Buenos Aires priznani nemški pesnik in pisatelj Reimer Kunze. Izgnan leta 1977 iz Vzhodne Nemčije živi v begunstvu na Bavarskem. Argentinski vodilni literarni krogi so ga ignorirali; le peščica pisateljev se je sestala z njim. Rojen leta 1933 v pogorju Harz kot sin rudarja, je po vojni študiral filozof jo na univerzi v Leipzigu v Vzhodni Nemčiji in nekaj let tam poučeval. „Mogli smo priti na univerzo — je izjavil v kratkem intervjuju —, ki nam je bila od nekdaj’ zaprta, in odveč je reči, da smo bili hvaležni. A nismo se zavedali, da smo bili tako material, ki ga je režim zlahka' obdeloval. Učil je z velikim uspehom estetiko, študijsko snov, nezaželena v marksističnih univerzah. Nekega dne sta ga dva1 učenca posamič o-pozorila, da sta bila določena od varnostnega urada, naj poročata o vsem, kar bi govoril. Drug za drugega nista smela vedeti. Kmalu za tem so ga obsodili, da pripada neki revolucionarni skupini, za katero sploh m.i vedel, da obstaja, in ga odslovili z univerze ter ga poslali bičev, nezgrajenih, tistih, ki ne vedo, zakaj žive, kaj je njihovo poslanstvo, ki ne znajo ločiti dobrega od zla, pravičnosti od krivice, ki jih vodi samoljubje, ne pa ljubezen. In nevtralnost v mednarodnih, meddržavnih odnošajih? Danes, ko se veliko piše in govori o bodoči samostojni, suvereni, demokratično urejeni slovenski državi, se slišijo tudi glasovi, da bi morala biti nevtralna. V mednarodnem pravu pomeni nevtralnost pravni in politični položaj države, ki v primeru vojne v njej ne sodeluje in tudi ne daje pomoči vojskujočim se strankam. Pravice in dolžnosti nevtralnih so deloma urejene z mednarodnim običajnim pravom in mednarodnimi konvencijami, med katerimi so najbolj znani tkzv. haaški dogovori. Nevtralizirane države kot so npr. Vatikan, Avstrija, Švica, so se s pogodbo zavezale, da ne bodo sodelovale v vojnih konfliktih. Lahko pa je kakšna država nevtralna samo v času vojne ali pa zato, da se tradicionalno ne vmešava v mednarodne spore, čeprav formalno ni nevtralna. Takšna nevtralnost je v zaščito interesov, življenj im premoženja državljanov upravičena, nima pa nobenega zagotovila, da bo zares tudi spoštovana. Nevtralnosti sorodna je državna neuvrščenost, pojem, ki je nastal po drugi svetovni vojni in pomeni neopredelitev za nobenega od nastalih blokov (vzhod-zahod). Te države zavračajo politiko enega ali drugega bloka, hočejo pa na svoj način sodelovati v mednarodni skupnosti. A če natančneje pregledamo mednarodne odnose vseh teh „neuvrščenih“, bomo skoro pri vseh našli, da so v iskanju svojih interesov več ali manj naslanjajo na katerega od o-beh blokov. Torej ni neuvrščenosti, ni te vrste nevtralnosti. Kaj mi v današnjem svetovnem položaju lahko sodimo o nevtralnosti bodoče samostojne slovenske države? — Smo sinovi revolucije. V spopadu dveh ideologij smo se odločno postavili na desno in tam o. stanemo. To svojo opredeljenost moramo izpričevati na vseh poljih, tudi na mednarodnopravnem. Zato ne bomo nikdar nevtralni, dokler si bosta stala nasproti totalitarni komunizem in svobodni svet. Ostanemo to, kar smo bili. In zdravi demokratični duh ogromne večine našega naroda bo to potrdil. jus komunisti na delo kot pomožnega ključavničarja v tovarno strojev. V teh letih je napisal avtobiografski roman „Čudovita leta“ in ga poslal v obliki osebnih pisem založniku v Zapadno Nemčijo. O publikaciji je zvedel šele po nekaj mesecih, ko sta mu dve dekleti prinesli dva izvoda skrita v obleki. Izključili so ga iz društva pisateljev in na organiziranih ljudskih zborovanjih so delavce prepričevali, da je bil na počitnicah v Zapadni Nemčiji, kjer da ima hišo. „Sčasoma je nastala takšna napetost okoli mene — je rekel Kunze — da zame ni bilo več možno tam živeti, če bi ne sprejel izgona, bi me obsodili na1 samomor. Jaz pa, na žalost, nisem ustvarjen za junaka ali mučenca. V razmerah, v katerih živijo ljudje na Zapadu, nihče ne more razumeti, kaj je vzhodni sistem. Znani francoski pisatelj Raymond Aron je najbolje označil o-groženost demokracije z besedami: ‘Komunizem je opij za intelektualce’. Politični sistem na Vzhodu nam je spremenil domovino v nekaj tako nerealnega in nelogičnega, da smo se navadili misliti, da1 nimamo več domovine.“ Komentar Znameniti naslov tega pisanja je povzet iz naslova analize notranjega stanja v Jugoslaviji, katero analizo je napisal avtor v domovini, ki seveda ne sme biti imenovan. Uredništvu jo je poslal njen naročnik, ki ga urednik pozna in je zatorej razpravo objavil v celoti. Pripisal je, da avtor želi, naj se objavi v svobodnem zapadnem svetu im prosi za komentarje. Eden takih komentarjev so pričujoče vrstice, katerim naj bi sledile še druge ocene branja in komentarja vrednega članka našega rojaka v.domovini. Najprej zasluži priznanje in pohvalo urednik, da je stvar v celoti priobčil. S tem je v svojem listu odprl vrata zelo toplo Zaželenim opisom notranjega stanja v stari domovini, k; stvarno iz prve roke analizirajo razmere v domovini in nakazujejo Slovencem v svetu smer, v katero naj obračajo svoja prizadevanja za svobodno bodočnost svojega naroda. Upati smemo, da se bo nam nepoznani avtor še oglasil, kakor tudi, da bo njegov zgled opogumil še druge dopisnike' v Sloveniji in se bo na ta način ustvarilo plodonosno sodelovanje med slovensko emigracijo im narodom doma' ter vzel iz jader monopol obveščanja' izseljenske javnosti le od strani Slovenske izseljenske matice. Ta je namreč trobilo režimske politike, ki je odgovorna za vse ogromne težave im nevarnosti, ki 'ogrožajo sam obstanek naroda' spričo militantnega jugoslovanskega unitarističnega na. m»...... ■-■■■■■■■■■■■■ ■■■■«■■■«■» PROCES V ZAGREBE 14. aprila je pričel v Zagrebu proces proti bivšemu notranjemu ministru NDH, dr. Andriji Artukoviću, ki so ga ZDA na čuden način izročile Jugoslaviji. Čeprav je jugoslovanski tisk na1 široko pisal, kaj naj bi vse zakrivil Artukovič, je bilo koračno jasno pri branju obtožnice, da ga sodijo le za štiri zadeve, zaradi katerih so ga tudi ZDA vrnile. To sO: maščevanje nad civilnim prebivalstvom Vrginmosta zaradi tamkajšnjega u-staškega poraza; pobitje vojnih ujetnikov pri Samoboru, uboj dr. Ješe Vidica iz Zemuna in likvidacija Zagrebčanov v taborišču Kerestinec. Obtožnica trdi, da je Artukovič pri vseh teh zločinih osebno sodeloval, kar pa obtoženec zanikuje. Pri sojenju postavlja predsednik sodišča dr. Gajski toženemu sugestivna vprašanja, proti čemur so protestirali zagovorniki, pa1 tudi skušajo povezati ustaše s Cerkvijo oziroma Stepincem. 87-letni dr. Artukovič odgovarja precej jasno in prisebno, vendar se opazijo marsikdaj leta, utrujenost in dezorientacija. Ko so bile poklicane priče, da1 podpro obtožnico, so tuji časnikarji, ki prisostvujejo procesu, ugotovili, da so one na dolgo in široko opisovale trpljenje po ustaških zaporih in taboriščih, nič da niso imele povedati o Artukoviću samem..Tuji časnikarji se sprašujejo, če je to jugoslovanska posebnost, da1 priče, pričajo o vsem mogočem, česar pa ni v obtožnici, ter da kličejo za priče ljudi, ki med vojsko mso niti vedele, kdo je Artukovič. (po Novi Hrvatski) Prošnja Kdor ho potoval z brezplačno vozovnico v Beligrad, »naj pove tistim tam, da naj se jim tako salamensko ne mudi pri ustvarjanju socialističnega raja. Ni nujno, da nas privedejo tja popolnoma nage, docela sestradane in kulturno obubožane. (iz „Mladine“) Letos bo preteklo deset let, odkar so Slovenci na Svetovnem evharističnem kongresu v Filadelfiji in ob navzočnosti prevzvišenega škofa koprskega dr. Janeza Jenka 'sprejeli obljubo, da bodo leto za letom preživeli predvečer praznika Marije z Brezij ob spominih na slovenska verska in narodna izročila. Ob kapeli Brezjanske Marije v Narodnem svetišču Brezmadežne v Washingtonu, v Združenih državah, se je oblikoval odbor ameriških Slovencev, da znova potrdi kongresno obljubo in znova seznani z njeno vsebino verujoče Slovence vsega sveta. Odbor je pripravil za tisk podobico Marije z Brezij z besedilom obljube v slovenščini in angleščini. BESEDILO KONGRESNE OBLJUBE Vsako leto, na predvečer prazni- ka Marije z Brezij, ki varuje slovenski narod in slovenska izročila v svetil, to je 23. maja zvečer, bomo v naših domovih prižgali sveče in preživeli večer v mislih na krščanska izročila, ki so stoletja vodila naš ro