Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 13 Darja MARINČEK PROSENC Konservatorski načrt za prenovo v kontekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v prostorskem načrtovanju Konservatorski načrt za prenovo je nov instrument, ki ga uvaja zako‑ nodaja s področja prostorskega načrtovanja in varstva kulturne dedi‑ ščine. V prispevku so obravnavani modeli postopkov kot znanstveno in strokovno ozadje, ki osvetljuje problematiko metod sodobnega varstva kulturne dediščine. V zadnjem poglavju je predstavljen instru‑ ment Konservatorski načrt za prenovo kot sestavni del prostorskega načrtovanja z vključeno metodo participacije različnih strokovnjakov in zainteresirane javnosti v postopku vrednotenja identitete obrav‑ navanega območja. Ključne besede: ohranjanje kulturne dediščine, konservatorski na‑ črt za prenovo, prostorsko načrtovanje, identiteta območja kulturne dediščine. 1 Uvod Na področju sodobnega varovanja kulturne dediščine je bilo v Sloveniji opravljeno veliko raziskav, ki večinoma obravnavajo konkretne objekte ali območja in podajajo tehnične, ekonom‑ ske ali družbene instrumente za njihovo ohranitev. Zelo bogat je v zadnjem času tudi nabor magistrskih nalog in doktorskih disertacij na to temo, kar potrjuje aktualnost teme. Hkrati pa urbanistične študije in prostorski dokumenti za območja ve‑ činoma le povzemajo smernice, podane s strani zavodov za varstvo kulturne dediščine, in jim podrejajo vizijo prihodnjih posegov v prostor. V začetku prispevka so podane ugotovitve temeljnih raziskav procesov s področja ohranjanja dediščine  (ang.  conservation), identitete in vrednotenja ter vključevanja déležnikov v proces priprave konservatorskih načrtov za prenovo, kot so opisani v tuji in domači literaturi. Po podrobnejšem pregledu literature v Sloveniji lahko pridemo do sklepa, da so posamezni razisko‑ valci različnih strok na področju celostnega pristopa do defi‑ niranja in varovanja kulturne dediščine že pred štiridesetimi leti opozarjali na probleme segmentacije na posamezne stroke in tudi postavljali metodološke okvire za interdisciplinarni instrument, ki zdaj imenuje konservatorski načrt za prenovo. Žal so te študije in rezultati ter iz njih izhajajoče metode in modeli ostali strokovni javnosti v glavnem neznani, med poli‑ tično javnostjo pa očitno nezaželeni. Zaradi omejenega obsega implementacije rezultatov v konkretne procese prostorskega načrtovanja in ohranjanja kulturne dediščine je mogoče ugo‑ toviti, da velik znanstveni in strokovni potencial ni optimalno izkoriščen. To dejstvo je posledica velikega razhajanja med služ‑ bami, ustanovljenimi s strani države, in strokovnjaki, kot tudi javnostjo nasploh. V začetnem delu prispevka je opisan izbor znanstvenih in strokovnih dosežkov v Sloveniji, ki nakazujejo hipotezo, da je prav področje metod varstva kulturne dediščine večinoma potekalo v Sloveniji, vzporedno z drugimi državami, in da smo kot narod premalo ponosni na domače znanje, ki je prevečkrat nepriznano prav v Sloveniji, v tujini pa priznano kot inovativno in popolnoma v koraku s časom. V sklepu je opisan pravni postopek priprave dokumenta v sklopu prostor‑ skega načrtovanja, na podlagi dosedanjih praktičnih izkušenj pa je podan tudi predlog modela, pri čemer je poudarek na multidisciplinarnosti in participaciji zainteresirane javnosti. 2 Raziskave s področja celostnega ohranjanja Za izhodišče tega poglavja lahko povzamemo ugotovitev razi‑ skave Erice Avrami (2009), ki izhaja iz dejstva, da je ohranjanje dediščine integralni del družbe, in meni, da »ohranjanje obli‑ kuje družbo na obravnavanem območju ter tudi obratno, saj je pogojeno s potrebami in je gonilo družbe«. Kontekst ohranja‑ nja dediščine je paradoksalen, kot ugotavlja Lowenthal (2000, Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 14 D. MARINČEK PROSENC str. 96), ki meni, da »[d]ediščina nikoli ni popolnoma ohra‑ njena ali zavarovana; je spremenjena  (dobiva večjo vrednost ali je degradirana) s strani vsake nove generacije«. Tako tudi zgodovinar s področja arhitekture D. Bluestone (2000, str. 65) opozarja, da morajo biti spremembe sprejete kot del bogatenja dediščine in da je v delu konservatorjev razumevanje spremem‑ be prav tako pomembno kot razumevanje izvirne vsebine in namena. Ohranjanje je kompleksen in trajen proces, ki vključuje od‑ ločitve, kaj sestavlja dediščino, kako se jo uporablja, vzdržuje, razlaga, itd., s strani koga in za koga. Iz obsežne literature (na primer Celostno ohranjanje naselbinske dediščine  (Pirkovič, 2005); Conservation principles, Policies and Guidance for the Su‑ stainable Management of the Historical Environment (English Heritage, 2008); Sustainable Historic Towns – Urban Heritage as an Asset of development, Project report  (National Board of Antiquities, Helsinki, 2006)) izhaja, da se način, na katerega se pristopa k ohranjanju, razlikuje od okolja do okolja, tako kot so tudi izrazi, ki se uporabljajo v tem procesu, razlikujejo, kar je še posebej poudarjeno v poglavju Razlaga pojmov. V Sloveniji se je stroka odločila za uporabo izraza ohranjanje v najširšem pomenu, saj se nanaša na celotno področje ohra‑ njanja kulturne dediščine, od akademskih študij in historičnih raziskav do politik odločanja in načrtovanja tehničnih inter‑ vencij ter najosnovnejšega vzdrževanja s strani uporabnikov. Odločitev o tem, kaj ohranjati in zakaj, je večinoma ločena od odločitev, kako ohraniti, in obratno. To je posledica izrazite ločitve med posameznimi strokami, ki so vključene v najširši pojem ohranjanja. Na veliko kongresih lahko slišimo, da mo‑ rajo strokovnjaki, ki izhajajo z različnih znanstvenih področij, kot so umetnost, sociološke vede, humanistične vede in druge, združiti svoja znanja v multidisciplinarnem procesu. Žal v pra‑ ksi ni tako. Raziskovalci iz ustanove The Getty Center Institut so ponazorili shemo linearne poti, na katero se v posameznih fazah v praksi vključujejo različni strokovnjaki. Kot je prikazano na sliki 1, je v začetni fazi objekt ali območje prepoznano kot dediščina. To je začetek postopka prepozna‑ vanja ali oblikovanja kulturne dediščine. Ne glede na to, ali je proces posledica akademskih razprav, arheoloških izkopavanj, družbenih gibanj, političnih ali verskih usmeritev, je pozornost osredotočena na objekt ali območje z zgodovinskim spomi‑ nom. Naslednji korak je formalizacija varstva, ki se ga izvaja prek sistema varstvenih organizacij (zavodi za varstvo kulturne dediščine, ministrstvo, zadolženo za področje kulture) ali po‑ sameznikov (konservatorji, kuratorji, kustosi, restavratorji …). Naslednjo skupino oblikujejo tisti, ki so zadolženi za upra‑ vljanje dediščine  (upravljavci, lastniki  …). Pri tem naj bi po‑ stopek pripeljal do programa intervencij ali vzdrževanja, ki bi omogočil ohranjanje tkiva objekta ali sestavnih delov območja s pomočjo strokovnjakov, kot so konservatorji, arhitekti, raz‑ iskovalci itd. Ta faza pa naj bi vključevala tudi posvetovanje s predstavniki prebivalcev, z zainteresirano javnostjo, déležniki ali odločitve s strani politikov in investitorjev. Kot je prikazano na shemi, konservatorska načela in praksa napredujejo korak za korakom ter vključujejo strokovnjake in vpletene z različnih ločenih področij. Tako je faza ukrepov postala popolnoma ločena dejavnost, ki se osredotoča pred‑ vsem na fizične vidike dediščine in pogosto izgublja uvid v medsebojno povezavo ukrepov s prejšnjimi fazami. E. Avrami (2009) poudarja, da je v današnjem času globaliza‑ cije, tehnološkega napredka, mobilnosti in širitve potrebe po participativnih procesih postalo jasno, da trendi, ki so prika‑ zani na zgornji shemi, izrazito in hitro spreminjajo kulture in družbe. Prihodnji izzivi na področju varstva kulturne dediščine in konservatorstva se ne bodo nehali pri objektih in območjih dediščine, ampak se bodo morali ukvarjati s kontekstom (ča‑ sovnim, družbenim, prostorskim), v katerega jih je družba vgradila. Ti konteksti  – vrednote, ki jih iz njih črpajo ljudje, funkcije, s katerimi dediščina služi družbi, rabe, v katere je Slika 1: Shema linearne poti vključevanja déležnikov v proces ohranjanja dediščine (Marta de la Torre in Erica Avrami, 2000) • javno mišljenje • politični trendi • družbena gibanja itd. • posegi • varstvene/preventivne meritve • vzdrževanje itd. • muzejska zbirka • zavarovanje spomenika • evidentiranje dediščine v register • načrtovanje ohranjanja • upravljanje spomenikov • upravljanje virov • nadzor lastnikov • družbena gibanja itd. Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 15Konservatorski načrt za prenovo v kontekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v prostorskem načrtovanju dediščina dana – so resničen vir pomena dediščine ter bistvo ohranjanja in konservatorstva v celotnem obsegu. Tako kot se spreminja družba, se spreminja tudi vloga konservatorstva. Za‑ radi tega so se mnogi strokovnjaki s področja konservatorstva in organizacije že zavedeli, da je potrebna večja povezanost in vključevanje v celotnem postopku, ki na koncu vendarle spreminja prostor in s tem tudi identiteto. Na sliki  2 je prikazan sistem boljšega povezovanja področij ohranjanja kulturne dediščine in prostorskega načrtovanja, kar omogoča, da posamezni déležniki ohranjajo odzivnost na stalno spreminjajoče se kulturne razmere. Za trenutno stanje, ki izraža ekonomsko in družbeno krizo, je zelo aktualna ugotovitev M. Torre in E. Avrami (2009), da je ohranjanje dediščine vedno v procesu sprememb, saj izraža nenehno spreminjanje kultur, od lokalne do globalne ravni. Intenzivnejše ko so družbene in kulturne spremembe, močnej‑ ša je želja po ohranitvi dediščine kot ščita pred nezaželenimi spremembami ali pa celo spremembami nasploh. Iz tega lahko sklepamo, da so prav sedanji načini varstva in prakse, pri kate‑ rih ostajajo različni vidiki ločeni ter se poglablja prepad med institucionalnim varstvom in družbenim kontekstom prostor‑ skega načrtovanja, sokrivi za napetosti v družbi. V literaturi je mogoče zaslediti obsežne informacije o pravi‑ lih umetnostnozgodovinskega vrednotenja, odgovornosti do prihodnjih rodov, materialni plati kulture in njeni družbeni funkciji, dediščini, vpeti v naravno okolje, upravljanje itd. Žal pa je zelo malo te literature uporabljene ali razvite v kontekstu celovitega postopka prostorskega načrtovanja. 3 Izkušnje s področja modelov ohranjanja kulturne dediščine v Sloveniji V 70.  letih lahko zasledimo v Sloveniji izjemna strokovna dela, v katerih se obravnava sistemski pristop k celoviti obrav‑ navi kulturne dediščine kot bistvenem elementu prostorske‑ ga načrtovanja. V sklopu metodologije za prenovo mesta je Nace  Šumi  (1987) objavil delo Prenova Ljubljane/Spomeni‑ škovarstveni postopki pri izdelavi sanacijskih načrtov. V teore‑ tičnih izhodiščih podaja pomembne ugotovitve, ki so posebej aktualne v današnjem času. Spomeniška in stavba dediščina sta celota, pri kateri je v prvem pri‑ meru naglas na izjemnih kvalitetah pomena in oblikovanosti, v dru‑ gem na široko uveljavljenih standardih, ki imajo za nas zgodovinsko vrednost, ustvarjajo ambiente in ponujajo tudi možnost za prihodno rabo ob prilagoditvi in posodobitvi, a seveda ob varovanju nekaterih temeljnih konstant. […] Vse, kar smo podedovali, je nasledek prizadevanj in vloge različnih družbenih plasti ter po tej plati zgodovinski dokument v prvotnem pomenu besede, da namreč lahko v tem gradivu razbiramo, ugota‑ vljamo in ocenjujemo stopnjo povednosti o času nastanka, o nosilcih teh dokumentov in podobno. […] Tista redkejša skupina spomenikov, ki jo obravnavamo kot spomenike v ožjem pomenu besede, pa ima ne le take lastnosti, marveč poleg čisto zgodovinskih tudi še druge, zlasti estetske, umetnostne lastnosti izražene na izrazitejši način; zaradi teh se izbrano gradivo uvršča v posebno kategorijo umetnostnih stvaritev. (Šumi, 1987, str. 7) Poleg temeljnih definicij dediščine, ki so navedene zgoraj, je Šumi v svojem delu predstavil zgodovinski oris odločanja o razmerju novega in starega v urbanih zasnovah na primeru mesta Ljubljana, ko omenja pomembne osebnosti ob koncu 19.  stoletja, in sicer C.  Sitteja, M.  Fabianija, P.  Graselija in I.  Hribarja. Poudarja tudi napredno razmišljanje med obema vojnama, ko se »reševanje« ne omejuje le na posamezne spo‑ menike, temveč na zgodovinske predele celotnega starega jedra Ljubljane. V nadaljevanju podaja izhodišča za opredelitev spo‑ meniškega območja ali območja stavbne dediščine, v zadnjem poglavju pa tudi metodo izdelave konservatorskega programa in pobud za funkcionalni program  – osnov za izdelavo sana‑ cijskega načrta (prenove), kar lahko neposredno primerjamo z metodami za pripravo konservatorskega načrta za prenovo. Za lažje razumevanje je metoda prikazana v shematskem prikazu na sliki 3. Obsežno delo na področju instrumentov reurbanizacije je opravil Peter Fister, ki je na podlagi temeljnih načel celostne Slika 2: Shema odzivnega koncentričnega vključevanja déležnikov v proces ohranjanja dediščine (Marta de la Torre in Erica Avrami, 2000) Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 16 prenove izvedel tudi konkretne primere v Sloveniji in tudi v tujini. Metodo za izdelavo revitalizacijskega načrta je na pod‑ lagi izkušenj pri oblikovanju splošnih usmeritev podal v delu Metodologija in modeli revitalizacije starih mestnih in vaških jeder (Fister, 1979). V njem opisuje delo na vzorčnih modelih, ki je intenzivno potekalo že od leta  1974. Sestavni del pred‑ stavljajo topografski kartoni v obliki tiskanega formularja, ki služijo sistematičnemu popisu vsakega objekta na območju. Ve‑ lik prispevek k metodologiji vključevanja prenove v prostorsko načrtovanje je poudarjanje nujnosti objektivizacije kriterijev in izhodišč z uvajanjem interdisciplinarnega planiranja, kot tudi trajnost procesa prenove. V prikazanem modelu  (slika  4) so vključene različne stroke v vseh fazah procesa. Že pri izdelavi topografije se poudarja zahteva, da je dokumentacija primerljiva in interdisciplinarno uporabna. Prav tako so v vsebinske analize vključeni odnosi do širšega prostora, promet, infrastruktura, stavbna dediščina, geoseizmične karakteristike, uporabniki, prebivalci in funkcije v ožjem in širšem prostoru. V letu 2007 je navedeni avtor izdal pomembno delo z naslovom Reurbanizacija/prenova naselbin in arhitekture  (metodologija načrtovanja). V njem nadgrajuje metodo analitičnega dela z vsebinsko podrobno členitvijo in upoštevanjem interdisciplinarnosti. Področje urbanizma v sklopu varovanja kulturne dediščine je pri nas intenzivno preučevala tudi Breda Mihelič, ki v svojem delu Urbanisti:  konservatorji  – sto let razhajanj in sodelova‑ nja  (2001) razlaga vzroke odtujenosti med strokama urba‑ nizem in konservatorstvo. Pomemben prispevek k metodam vrednotenja pa je dodala v poročilu Prenova mesta: metodološka orodja za določanje in vrednotenje prednostnih območij in tipov prenove  (CRP Konkurenčnost Slovenije 2006–2013/Povezo‑ vanje ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja/Skladnejši regionalni razvoj in izboljšanje gospodarjenja s prostorom/ Celovita prenova mest in drugih naselij; Mihelič, B.,  idr., Slika  3: Metoda izdelave konservatorskega programa in pobud za funkcionalni program – osnova za izdelavo sanacijskega načrta (pre‑ nove) (Šumi, 1978, str. 29–40) Slika 4: Model izdelave načrta revitalizacije mestnih jeder in manjših mest (Fister, 1979, str. 397) D. MARINČEK PROSENC Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 17 2007). V tem poročilu B. Mihelič in drugi ugotavljajo, da so evropska mesta v zadnjih desetletjih razvila različne instrumen‑ te za izboljšanje stanja v mestih in dvig življenjske ravni, za spodbujanje vračanja ljudi v mesta in za zaviranje suburbaniza‑ cije. Prenova je postala eden najpomembnejših strateških ciljev prostorske politike, s katero želijo države in lokalne skupnosti reševati problematiko mestnega razvoja. S prenovo poskušajo spodbujati vračanje ljudi v mesta, oživljati mestne dejavnosti, zagotavljati deficitarne stanovanjske površine in potrebne po‑ vršine za različne druge dejavnosti, vse bolj pa so te politike usmerjene tudi v reševanje socialne problematike (npr. stano‑ vanjske problematike socialno depriviligiranih slojev, starejših in invalidov). V okviru končnega poročila navedeni avtorji tudi ugotavljajo, da je kljub pozitivnim premikom še veliko problemov, slabosti in pomanjkljivosti, ki ovirajo prenovo in zahtevajo dodatne ukrepe (Mihelič idr, 2008): • pomanjkljive podatkovne baze, ki otežujejo spremljanje stanja v prostoru in onemogočajo hitro odzivanje na probleme; • neustrezni oziroma pomanjkljivi urbanistični in arhitek‑ turni standardi, zaradi katerih je težko določiti konkretne cilje prenove; • vztrajanje pri točkovni prenovi posameznih objektov; • slaba obveščenost prebivalcev o možnostih in načinu ko‑ riščenja finančnih spodbud in uporabi strokovne pomoči pri prenovi; • neosveščenost lastnikov nepremičnin, ki se ne zavedajo potrebe po rednem vzdrževanju objektov in pravočasnem izvajanju potrebnih prenovitvenih del, kar je posledica 50‑letne tradicije družbene lastnine; • nerazvite metode participacije prebivalcev v procesu ure‑ janja prostora in prenove. Kot instrument programirane akcije prenove navedeni avtorji predlagajo štiri faze (slika 5). Na področju celostnega prostorskega načrtovanja je pionirsko delo opravil Andrej Pogačnik s sodelavci, ki glede participa‑ cije javnosti ugotavlja: »V proces urbanističnega planiranja skušamo čim bolj vključiti javnost. Ta bo ,potrošnik‘ našega dela, saj bodo v mestu, ki ga načrtujemo, ljudje živeli.«  (Po‑ gačnik, 1999, str. 113.) Kot ugotavlja Pogačnik, je za uspešno prostorsko načrtovanje potrebno tudi sodelovanje oziroma udeleževanje javnosti – javna participacija. Dodaja tudi, da je vključevanje javnosti pogosto omejeno le na komentiranje že pripravljenih prostorskih načrtov, kar velikokrat povzroči od‑ por do ponujenih načrtovalskih rešitev, nekritično zavračanje novosti in vsesplošno negodovanje javnosti. Iz tega dejstva pa lahko razvijemo ugotovitev, da se posledično vse pogosteje iz‑ raža dvom v pravilnost sistema, po katerem se pri nas načrtuje strateške posege v prostor. Katarina Višnar je v svoji doktorski disertaciji preučevala vlo‑ go laične javnosti v procesu revitalizacije stavbne dediščine v Sloveniji. Za naš prispevek je zelo pomembna ugotovitev, da je glede nujnosti participacije laične javnosti v obliki nevladnih organizacij ta bolj deklarativna kot faktična. V varstvo kulturne dediščine je laična javnost vključena le kot pasivna udeleženka, če pa pride do javnih civilnodružbenih pobud glede določe‑ nih vprašanj, razprave pogosto pustijo občutek, da po nizanju argumentov obeh vpletenih strani dialog pravzaprav sploh ni bil vzpostavljen  (Višnar, 2004, str.  80). Prav tako je opozori‑ la na manipulacije, ki so mogoče pri uporabi participativnih metod odločanja  (oblikovanje nevladne organizacije za dose‑ ganje zasebnih interesov in ne interesov družbe kot celote). Iz njenega izvajanja izhaja pomembna ugotovitev, da so nevladne organizacije v Sloveniji še v fazi razvoja, zato je bolj smiselno in utemeljeno participacijo graditi na tistih, ki jim je participacija pri odločanju namenjena (Višnar, 2004, str. 134). S tematiko vključevanja sociologije v postopke prostorskega načrtovanja se je intenzivno ukvarjal Kos, ki je objavil pomem‑ ben prispevek Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora  (Kos, 2002). Avtor v tem delu ugotavlja, da »socio‑ logija kot osrednja in temeljna družboslovna veda še vedno nima pomembnejše vloge v formalnem sistemu prostorskega urejanja in načrtovanja«. Opozarja na dejstvo, da se zaradi sistemske oziroma disciplinarne nedorečenosti načrtovanja in zaradi nejasne vloge sociologije v tem interdisciplinarno vse zahtevnejšem delovanju vedno znova ukvarjamo z »začetni‑ škimi problemi  – s temeljnimi komunikacijskimi zagatami. Težave se kažejo kot terminološke neusklajenosti, nezdru‑ žljivost zbirk podatkov, neskladnost metodoloških pristopov, neproduktivna disciplinarna tekmovalnost, tragikomični ek‑ Slika 5: Model fazne programirane akcije prenove (Mihelič idr., 2008, str. 37) Konservatorski načrt za prenovo v kontekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v prostorskem načrtovanju Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 18 skluzivizem itd.« (Kos, 2002, str. 16). Pri razumevanju pred‑ stavljenih metod vključevanja sociologije v postopke preuče‑ vanja in načrtovanja prostora je treba poudariti, da je avtor argumentiral nujnost vključevanja sociologije tudi v postopke ohranjanja kulturne dediščine kot segmenta prostorskega na‑ črtovanja. Konkretneje za probleme prenove mest ugotavlja, da so zaradi prepleta raznovrstnih ter zelo močnih socialnih, kapitalskih in političnih interesov vpletenih ti problemi težko obvladljivi. Čeprav je tujih izkušenj relativno veliko, je njihova praktična uporaba lokalno specifična oz. omejena. Zastavlja si vprašanje, kje in kako začeti, predvsem pa, kako vzdrževa‑ ti zadovoljivo stopnjo odprtosti postopkov, da v prenovitve‑ nem procesu ne bi prihajalo do precedenčnih odločitev, ki bi vnaprej onemogočale sprotne spremembe in dopolnitve, ki jih neizbežno zahtevajo nepredvidljive življenjske okoliščine dalj časa potekajočih prenovitvenih aktivnosti. Kos  (2007) v svojem delu predstavlja problem nezadostne oz. neučinkovite strokovne argumentacije. Obstaja tudi nezaupanje v izvajalce prenove. Največji poudarek daje komunikaciji s tistimi skupi‑ nami, ki so najbolj motivirane za prenovo ali proti njej, in to z enakopravnim vključevanjem prizadetih v izvedbo prenove od začetka, torej že v fazi izhodiščnega konceptualnega sno‑ vanja. Tako kot navaja Willke, ni oteženo samo koordinirano sodelovanje, ampak celo sporazumevanje med različnimi stro‑ kami (Willke v Kos, 2007, str. 2). Ta problem pa Kos razlaga kot mogoč ključni vzrok, zaradi katerega imamo pri nas rela‑ tivno malo izkušenj s prenovitvenimi projekti. Bolj ali manj so bile uspešne prenove zgodovinskih starih mestnih jeder (Piran, Stara Ljubljana, Maribor), praktično nikakršnih izkušenj pa nimamo s prenovo »novejših« mestnih predelov, nastalih v času najintenzivnejše urbanizacije po drugi svetovni vojni. S sociološkega zornega kota je osrednje vprašanje socialna in interesna struktura vpletenih socialnih skupin, zato je v pri‑ pravljalni fazi zelo pomembna naloga identifikacija in analiza socialnih prostorov. Ob tem opozarja, da je socialna prostorska identiteta lahko močno prisotna tudi v sicer precej »opusto‑ šenem« prostoru: »Če tega ne identificiramo že v analitični fazi, lahko v operativni fazi prenove naletimo na kompleksna presenečenja. Identifikacija bolj ali manj skritih odnosov do prostora ponuja zelo uporabne informacije oz. vsebinska iz‑ hodišča za prenovo.« (Kos, 2007, str. 4.) V svojem delu opozarja na bistvena načela pri pripravi podrob‑ nega načrta izvajanja prenove: (a) fleksibilnost (b) časovna dinamika (c) interaktivno komunikacijsko obveščanje (d) soodločanje vpletenih prebivalcev Soudeležba stanovalcev je hkrati metoda in cilj prenove. Če‑ prav se »strokovnjakom« zdi to tudi zapletanje in povečevanje kompleksnosti, je sodelovanje stanovalcev eden od kriterijev uspele prenove, ki ni usmerjena samo v prenovo fizičnega oko‑ lja (Kos, 2007). 3 Model vrednotenja kulturne dediščine v postopku konservatorskega načrta za prenovo (metoda Populus) Na področju ohranjanja kulturne dediščine je vrednotenje osnova za odločanje, kaj ohraniti  (katere materialne dobrine bodo nas in našo preteklost predstavljaje prihodnjim genera‑ cijam) in tudi kako ohraniti. Celo na prvi pogled nam tipične odločitve glede ohranjanja odkrijejo veliko različnih, včasih nasprotujočih si ocen z asociacijami ali pa s prikritimi eko‑ nomskimi ocenami. Tako lahko pritrdimo tej trditvi Ljuba Laha  (2001): »Problem varstva dediščine se začenja z njeno opredelitvijo. Vse bolj se uveljavljajo pogledi, ki razširjajo do‑ sedanja pojmovanja dediščine. Njen pravi pomen pa vsakokrat znova izoblikujemo šele z njenim vrednotenjem.« Kako po‑ memben je ta vidik prav pri instrumentu, kot je konservatorski načrt za prenovo, se kaže v sedanjem stanju prostorskega načr‑ tovanja in zato so v okviru prispevka podana osnovna izhodišča za model vrednotenja. Slika 6: Predlagana izhodišča za vrednotenje kulturne dediščine in stanja prostora v obliki samorefleksivnih vprašanj D. MARINČEK PROSENC Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 19 Za proces vrednotenja moramo postaviti determinante  (sli‑ ka 6), ki namerno niso razvrščene po vrstnem redu, saj je treba med pripravo večkrat revidirati odločitev za dosego optimal‑ nega rezultata zastavljenega vrednotenja. Priprava vrednotenja poteka v več fazah (slika 6). Ugotovimo lahko, da je prva faza, to je določitev konstant, tista, ki najbolj izraža specifičnost posameznega obravnavanega območja. V pripravljalnem obdobju je treba jasno definirati, katere stroke so kompetentne za obravnavo območja. Ni sporno dejstvo, da je bilo prav to poglavje do zdaj omejeno le na tradicionalne konservatorske stroke, kot so umetnostna zgodovina, etnolo‑ gija, zgodovina in arhitektura. Ustrezen ukrep je vključevanje drugih strok tako, da se deter‑ minira celostna obravnava območja. Poleg predstavnikov strok Slika 7: Shema postopka po metodi Populus od izbora vzorca prek ankete do oblikovanja sintezne karte identitetnih vrednosti Slika 8: Prikaz postopkov, ki so pri konservatorskem načrtu za prenovo enaki kot postopki izdelave občinskega podrobnega prostorskega načrta. Konservatorski načrt za prenovo v kontekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v prostorskem načrtovanju Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 20 pa so enako pomembni tudi drugi déležniki, kot so na primer prebivalci, zaposleni, lastniki nepremičnin, predstavniki dru‑ štev, politiki  itd. Vključevanje različnih akterjev vrednotenja in s tem opredeljevanje vzorca mora biti, kot kažejo dosedanje izkušnje s področja konservatorstva in prostorskega načrtova‑ nja, konsenzualno določeno že v projektni nalogi za izdelavo konservatorskega načrta za prenovo. Samo tako namreč lahko zagotovimo transparentnost postopka. Koraki načrtovanja so prikazani na sliki  7. Podrobneje je bila metoda Populus predstavljena na konferenci o ohranjanju kulturne dediščine v Splitu in objavljena v zborniku EUCHIC (Žarnič, 2012). 4 Konservatorski načrt za prenovo v prostorskem načrtovanju (KNP) Različni projekti in tudi tuje izkušnje so potrdili pomen parti‑ cipativnih metod pri planiranju prostora in zlasti pri spodbu‑ janju prenove. Sodelovanje uporabnikov prostora pri pripravi in realizaciji programov prenove je zelo pomembno tudi za uspeh prenove. Uporabnikom mora biti zagotovljena možnost soodločanja o dogajanju v njihovem bivalnem oziroma delov‑ nem okolju. Motiviranje prebivalcev in priprava pogojev za partnerski odnos z njimi je temelj za učinkovito sodelovanje med načrtovalci in uporabniki prostora. In prav to je predlagana vez, ki povezuje konservatorski načrt za prenovo s prostorskim načrtovanjem, kar je bil namen tega članka. Na podlagi rezultatov strokovnih analiz in anket je v skladu s prostorsko zakonodajo treba oblikovati smernice, ki se lahko neposredno preoblikujejo v določila občinskega podrobnega prostorskega načrta (slika 8). Namen oblikovanja takih smernic je namreč postaviti jasna izhodišča lastniku in tudi déležnikom v postopku pridobitve gradbenega dovolje‑ nja, to je soglasodajalcev, in upravni enoti za lažje odločanje o ustreznosti predlaganih posegov v prostor. Predlagana shema vključevanja KNP v OPPN  (slika  9) je v bistvu nadgradnja modelov, ki so bili predstavljeni v prvem delu članka. 5 Sklep Ohranjanje dediščine je vedno v procesu sprememb, saj izraža nenehno spreminjanje kultur, od lokalne do globalne ravni. In‑ tenzivnejše ko so družbene in kulturne spremembe, močnejša je želja po ohranitvi dediščine kot ščit pred nezaželenimi spre‑ membami ali celo spremembami nasploh. Pravo pot nam v času družbenih sprememb nakazujejo metode in modeli, objavljeni v tuji in domači literaturi. Z njimi predvsem na podlagi multi‑ disciplinarnih analiz in participativnih postopkov vrednotenja kulturne dediščine lociramo in ugotovimo probleme v prosto‑ ru, to pa dejansko pomeni tisti kakovostni temelj, na katerem naj bi bila grajena vizija prostorskega načrtovanja in ki pomeni izziv sposobnostim stroke ter ne nazadnje sposobnostim poli‑ tičnega odločanja za blagor celotne družbe. Treba je poudariti, da je država uvedla instrument konserva‑ torski načrt za prenovo kot orodje za občine, ki lahko z njim v okviru svoje urbanistične dokumentacije zavarujejo kulturno dediščino. Po dveh letih od sprejetja zakona  (v letu  2008) z opredelitvijo konservatorskega načrta za prenovo je ministr‑ stvo za kulturo pripravilo pravilnik o izdelavi konservatorskih načrtov za prenovo (leta 2010), ki pa ima veliko pomanjkljivo‑ sti. Tako ostajajo nejasnosti glede vprašanja, kdaj in za katera območja se pripravlja ta dokument, ter tudi glede kriterijev za presojo ustreznosti. Za dokument je namreč pomembno, da je postopek transparenten, da ni odvisen od subjektivnih ocen, ki nimajo podlage v jasno opredeljenih kriterijih ocenjevanja. Pravilnik je sicer v veljavi , vendar je po treh letih očitno, da država z neizvajanjem svojih zakonov ne povzroča le izginjanja objektov kot pomnikov naše kulture, temveč predvsem celih območij z izrazitim kulturnim pomenom. Od leta  2010, ko Slika 9: Prikaz postopka prostorskega načrtovanja z vgrajeno metodo Populus v fazi vrednotenja pomenov in identitete D. MARINČEK PROSENC Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 21 je bil objavljen pravilnik, je bil v Sloveniji skozi ves postopek voden in sprejet v sklopu OPPN le en konservatorski načrt za prenovo. Prav zato je nujno potrebno, da ministrstvo omogoči izdelavo več primerov, za katere bi bile na podlagi konkretnih prime‑ rov zainteresirane posamezne občine. Vzpostavitev protokola sodelovanja med občino, izdelovalcem KNP, območno enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine in ministrstvom je treba vzpostavili na ravni pravilnika v obliki obvezne priprave pro‑ jektne naloge, ki jo potrdi ministrstvo. V projektni nalogi je metode treba opredeliti tako, kot je predstavljeno v prispevku. Taki postopki bodo pripomogli k operativnosti in tudi h ka‑ kovosti konservatorskih načrtov za prenovo, upravičili pa bodo tudi uveljavitev tega instrumenta. Darja Marinček Prosenc Populus prostorski inženiring, Oddelek za raziskave in razvoj Barjanska 66, Ljubljana, Slovenija E‑pošta: darja.marincek@populus.si Telefon: 041 724 533 Zahvala Avtorica se zahvaljuje profesorjema dr. Petru Fistru in dr. Andreju Pogačniku za usmeritve pri pripravi doktorske disertacije na temo Implementacija konservatorskega načrta v prostorskem načrtovanju, ki je bila podlaga za predstavljeni prispevek. Ob tem se zahvaljujem tudi profesorici dr. Maji Žumer za spodbudo pri in korekcije članka. Viri in literatura Amit‑Cohen, I. (2005): Synergy between urban planning, conservation of the cultural built heritage and functional changes in the old urban cen- ter – the case of Tel Aviv Land Use Policy, letnik 22, št. 4, oktober 2005, str. 291–300. Dostopno na: http://www.hsintl.com/Spotlight/Amit Co‑ hen Synergy Between Urban Planning.pdf (uporabljeno 13. 12. 2009). Charter for the interpretation and presentation of cultural heritage si- tes. (2008). Organisation of World Heritage Cities, ICOMOS Quebec. Dostopno na: www.ovpm.org (uporabljeno 13. 12. 2009). Charter for the Conservation of Places of Cultural Significance ICO‑ MOS (The International Council on Monuments and Sites) (1996) The Australia ICOMOS, Burra. Dostopno na: http://www.icomos.org/bur‑ ra_charter.html (uporabljeno 13. 12. 2009). Choay, F. (1978): Urbanizam, utopija i stvarnost. Građevinska knjiga, Beograd. Clark, K. (2001): Informed Conservation. English Heritage, London. Clark, K. (2008a). Conservation Plan …a benefit or a burden? Dostopno na: http://www.buildingconservation.com/articles/consplans/conserve. htm (uporabljeno 13. 12. 2009). Conservation Plans, A Guide to the Preparation of Conservation Plans (2000): Historic Scotlad, Dostopno na: http://www.historic sco‑ tland.gov.uk v1 conservation plans.pdf legacypath= conservation plans (uporabljeno 22. 7. 2012). Conservation Management Plan (CMP) Assesement Checklist (2003): NSW Heritage Office, Sydney. Dostopno na : http://www.heritage.nsw.gov.au/ docs/cmp_checklist.pdf (uporabljeno 22. 6. 2009). Bluestone, D. (2000): Challenges for heritage Conservation and the Role of Research on Values, v Values and Heritage Conservation, Research Report, The Getty Conservation Institute, Los Angeles. De La Torre, M., Mason, R., idr. (2002 ): Assessing the values of world heritage, research report, Getty Conservation Institute, Los Angeles. Dimitrovska Andrews, K., idr. (1999): Kriteriji in metodologije kompleksne prenove velikih stanovanjskih sosesk: Mednarodne primerjave in izhodišča za Slovenijo. Raziskovalna naloga, UIRS. Drury, P., in McPherson, A. (2008):(Conservation Principles, Policies and Guidance for the Sustainable Management of the Historical Enviro‑ nment, English Heritage, str. 72, London. During, R. (2011): Cultural heritage and identity politics, Silk Road Rese‑ arch Foundation, Wageningen. Feilden, B. (2003): Conservation of historic buildings, ICCROM, Rim. Fister, P. (2007): Reurbanizacija/Prenova naselbin in arhitekture (metodo‑ logija načrtovanja). Univerza v Ljubljani. Fister, P. (1979): Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Partizanska knjiga, Ljubljana. Fister, P., idr (2001): Celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju. Strokovne podlage za prostorski plan Slovenije – sistem poselitve, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Fister, P. (1979): Metodologija in modeli revitalizacije starih mestnih in vaških jeder, Raziskovalna naloga, VTO arhitektura, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Zveza stanovanjskih skupnosti Slovenije, Ljubljana. Forsyth, M. (2007): Understanding historic building conservation, Blackwell, Oxford, Malden, Carlton. Gantar, P. (1985): Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje, Republiška konferenca ZSMS, Ljubljana. Hazler, V. (1999): Podreti ali obnoviti: zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Rokus, Ljubljana. Hazler‑Papič, M. (1986): Spomeniška identiteta naselja. Varstvo spomeni‑ kov 28, Ljubljana, str. 45–50. Howett, C. (1995): Rethinking the Conservation of Urban Open Spaces. Dostopno na: http://www.escholarship.org/uc/item/62r2k5c6 (upora‑ bljeno 19. 9. 2009). Jogan, S. (2008): Pravno varstvo dediščine: ogrožanje in uničevanje kul- turne in naravne dediščine ter pravni vidiki njunega varstva. Univerza na Primorskem Znanstveno‑raziskovalno središče, Založba Annales, Koper. Kos, D. (2002): Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Kos, D. (2007): Sociološka izhodišča za prenovo starih mestnih jeder, Posvet: Škofja Loka. Dostopno na: http://www.radovljica.si/dokument. aspx?id=2110 (uporabljeno15. 2. 2009). Koželj, J. (1998): Degradirana urbana območja. Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, Ljubljana. Lah, L. (2001): Od arhitekturnega konzervatorstva, obnove in prenove do integralnega varstva dediščine: teoretska in konceptualna izhodišča. Urba‑ ni izziv, letnik 12, št. 1 (jun. 2001), str. 31–45 in 129–137, Ljubljana. Lehtimäki, M. (2006): Sustainable Historic Towns – Urban Heritage as an Asset of development, Project report, National Board of Antiquities, Helsinki. Lowenthal, D. (2000): Stewarding the Pat in a Perplexing Present, v Values and Heritage Conservation, Research Report, The Getty Conservation Institute, Los Angeles. Konservatorski načrt za prenovo v kontekstu modelov s področja ohranjanja kulturne dediščine v prostorskem načrtovanju Urbani izziv, posebna izdaja, 2013 22 Marinček Prosenc, D. (2012): Implementing Cultural Heritage Preservation in Spatial Planning (Populus Projects). V: Žarnič, R., Rajčić, V., in Vodopi‑ vec, B. (ur.): Heritage Protection from Documentation to Interventions, str. 227–229. Marinko, J. (1979): Razvoj in revitalizacija slovenske vasi: metodologija vrednotenja in sprejemanja izhodišč za revitalizacijske posege v ruralnih naseljih. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana. Mihelič, B. (2001a): Urbanisti : konservatorji – sto let razhajanj in sodelo- vanja. Varstvo spomenikov št. 39, Ljubljana, str. 213. Mihelič, B. (2001b): Zasnova varstva kulturne dediščine. Zavod RS za varstvo kulturne dediščine, Ljubljana. Nasser, N., (2003): Planning for Urban Heritage Places: Reconciling Con- servation, Tourism, and Sustainable Development. Journal of Planning Literature, Vol. 7, št. 4, 467–479. Ocvirk, M. (1992): Razprodaja in razvrednotenje arhitekturne stroke je vzrok za propad kvalitativnih značilnosti slovenskega arhitekturnega pro- stora, koreferat na 2. Mednarodni konferenci, Gozd Martuljek, 22.–23. oktober 1992. Zbornik povzetkov, Ljubljana, str. 49. Operational Guidelines for the Implementation of the World Heritage Convention (2005). UNESCO, Pariz. Orbasli, A. (2008): Architectural Conservation, Oxford. Pirkovič, J. (1993): Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji. Vestnik, št. XI, Ljubljana. Pirkovič, J. (2005): Celostno ohranjanje naselbinske dediščine. Vestnik, št. XVII, Ljubljana. Pogačnik, A. (1979): Javno mnenje Slovencev o oblikovanju urbanega in krajinskega okolja na temelju foto-anketiranja. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana. Pravilnik o konservatorskem načrtu za prenovo, Uradni list RS, št. 76/2010, Ljubljana. Prudon, T. H. M. (2008): Preservation of the modern architecture, Hobo‑ ken: John Wiley & Sons, N. J. Sendi, R. (2005): Sodelovanje stanovalcev kot pogoj za uspešno izvedbo prenove stanovanjskih sosesk. Urbani izziv, leto 2005, letnik 16/2. Urbani‑ stični inštitut RS, Ljubljana. Šumi, N. (1978): Prenova Ljubljane/Spomeniškovarstveni postopki pri izdelavi sanacijskih načrtov, Partizanska knjiga, Ljubljana. Taylor, C. (1989): The Sources of the Self: The Making of the Modern Identi- ty. Harvard University Press, Cambridge, MA. The Heritage Council of WA (2002): Conservation Plan Study Brief – Intro- duction to conservation plans, East Perth. Višnar, K. (2004): Vloga laične javnosti v procesu revitalizacije stavbne dediščine Slovenije: historiat, stanje in metodologija razvoja aktivne parti- cipacije, Doktorska disertacija, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Uradni list RS, 33/2007, št. 1761, str. 4585. Ljubljana. Zakon o varstvu kulturne dediščine. Uradni list RS, št. 16/2008, št. 485, str. 1121. Ljubljana. Zupančič, M., Kavčič, M., Deanovič, B. (2007): Enotna metodologija za pripravo konservatorskega načrt, Ministrstvo za kulturo, Ljubljana. D. MARINČEK PROSENC