Kaf bo i razorožifvifo? Mednarodna razorožitvena konferenca je pretekli teden v Ženevi zopet žačela svoje delo. Na Svečnico je počela zborovati ter razpravljati o vprašanju, ki spada danes med najvažnejša, pa tudi med najtežavnejša. Med zastopniki držav, in teh je bilo 63, ni prišlo do sporazuma, pač pa se je pojasnilo stališče, ki ga v teril vprašanju zavzemajo posamezne države. Po razmeroma kratkem prestanku je mednarodna razorožltvena konferenca zopet začela s svojimi razpravami. Ali bo imela kakšen izdatnejši uspeh? To vprašanje se danes splošno sliši. Pritrdilno je nanj težko odgovoriti. Še vedno se za njim postavlja vprašaj. Razlog pa je v kompliciranosti (zamotanosti) tega vprašanja. Tako je namreč zapleteno, kakor vobče medijarodna politika v Evropi in na svetu. iVsaka država presoja razorožitev s stališča svoje politike. Zato so stališča posameznih držav v tem vprašanju tako različna. Anglija predlaga obsežno razorožitev na kopnem, na morju pa je samo za odpravo podmornic. Ona nima velike armade na kopnem, zato lahko drugim priporoča, naj svojo oboroženo silo na kopnem omejijo, kolikor se sploh da. Podmornice pa ji niso po godu, ker so obrambno orožje držav, ki nimajo velikega vojnega brodovja. Italijansko stališče se približuje angleškemu, kar se tiče podriiornic, drugače pa hrepeni Italija po popolni enakosti v oboroževanju s Francijo. Nemčija se zavzema za razorožitev po primeru količine in kakovosti lastne oborožene mo5i. Ako bodo vse države v Evropi na tej višini ali nižini, kakor Nemčija, upa ona lažje doseči svoje namene in napore po odpravi vojne odškodnine in po reviziji mirovnih pogodb. Na prvi seji — 11. aprila — spomladanskega zasedanja razorožitvene konference je Amerika stavila svoj razorožitveni. predlog. Zastopnik Zedinjenih držav Gibbson je predlagal, naj se čimprej uničijo vse vrste težke artilerije in vsi tanki ter naj se popolnoma prepove uporaba dušljivih in strupenih plinov. Ta predlog je povsem prikrojen po razmerah v Zedinjenih državah, ki niraajo velike vojske na kopnem, imajo pa veliko vojno brodovje, o katerem predlog popolnoma molči. Francoski ministrski predsednik Tardieu je na ta predlog, ki je veliko večino udeležencev konference prcscnetil, odgovoril, da je treba izvesti isto- časno razorožitev ne samo na kopnem, marveč tudi na morju in v zraku. Če se države razorožijo na suhem, na vodi in v zraku, kar je potrebno, potern obstoja neobhodna potreba, da je neka instanca, ki z oboroženo silo prepreči kršitev miru in vsak vojaški napad. Ta instanca je Zveza narodov, ki mora imeti v to svrho na razpolago, kakor to zahteva francoski razorožitveni predlog, posebno oboroženo silo. Zastopnik naše države ministrski predsednik in zunanji minister dr. Marinkovič je v glavnem odboru razorožitvene konference 13. aprila poudarjal potrebo, da se odpravijo najnevarnejša napadalna orožja, obenem pa poudarjal potrebo določitve kazni in nasledkov. Mednarodno kontrolo oborožitve na morju bo po njegovem mnenju razmeroma lahko izvesti. Ukinitev težke artiljerije se nikakor ne sme izrabiti proti industrijsko slabšim državam. Kemično vojno je treba prepovedati z ostrimi sredstvi in prestopke kaznovati. Vsaka država, -ki bi kršila to prepoved, mora vedeti, da bo imela vse ostale države proti sebi in da je v takem primera vojna neizogibtia. Vse države bi bilo treba prisiliti, da priskočijo napadeni državi takoj na pomoč. V tem smislu je ministrski predsednik dr. Marinkovič stavil svoj predlog k francoskemu načrtu. V svojem predlogu postavlja dr. Marinkovič zahtevo, naj se stavijo Zvezi narodov na razpolago močna in uspešna sredstva, na vsak način jačja od sredstev, ki jih ima katerakoli od držav, ki so članice te Zveze. S tem, da se ukine težko topništvo in tanki kot bojno sredstvo, kakor tudi s tem, da nudi Zveza narodov napadeni državi vsa potrebna obrambna sredstva, je nedvomno podana največja varnost vseh držav članic. Že samo dejstvo, da bi obstojala taka obveznost, bi imelo za posledico, da se vsaka država dobro prcmisli, predno bi mimo pogodbe Zveze in Kelloggove pogodbe hotela rešovati sporna vprašanja z vojno. Nadalje je potrebno, tako predlaga dr. Marinkovič, da se ukinejo vse vojne ladje in podmornice z izjemo onih ladij, ki služijo za obrambo obale in za pomorsko policijsko službo. S to ukinitvijo bi se varnost obmorskih držav prav nič ne zmanjšala, baš nasprotno bi se povišala, ker bi se s tem odstranila tista sredstva, ki služijo v prvi vrsti za nenaden napad. Kar se tiče bombardiranja s pomočjo letal ter kemičnih in bakterioloSkih siVdstev, strupenih plinov itd., morajo biti kot napadalno in tudi kot obrambno sredstvo najstrožje zabranjeni z učinkovito mednarodnopravno določbo.