Slomšekova slavnost v Ljutomeru. Po svojem sijajnem, veličastnem in nekaljenem razvoju je Slomšekova slavnost v Liutomeru brezdvomno prekosila ono na Ponikvi. Tudi udeležba ni mnogo zaostala za Ponikvo, bilo je blizu 6000 slaviteljev, le Ponikva kot rojstni kraj in zastopstvo vseh slovenskih dežela in slovanskih narodov je dalo ponkovski slavnosti poseben pomen. Ob poldne je bilo že vse polno ljudstva v Ljutomeru. Celo Mursko polje, Slovenske gorice od Središča gor do Sv. Trojice so bile zastopane. Voz za vozom, procesija za procesijo je prihajala v Ljutomer. Raz slovenske hiše v trgu so plapolale slovenske in druge zastave. Tudi raz Severovo hišo je visela cesarska zastava,todastrogiljutomerski žandarmerijski stražmojster, ki stanuje v Severovi hiši, dal je ob priliki gospodarjeve odsotnosti cesarsko zastavo odstraniti... Okoli 30 orožnikov je bilo ta dan v Ljutomeru in od časa do časa so se prikazali v večjih oddelkih na ulici ter opazovali gibanje ljudstva. Toda vse je bilo v redu. Ljudstvo je bilo zadovoljno z orožniki, ker so nastopali sicer dostojno in resno, a ne izzivajoče, orožniki pa so bili tudi zadovoljni, ker se ni niti najmanje kalil mir. Ob 2. se je začelo naenkrat živahno gibanie. Od kolodvora sem je prijahal banderij, za njim pa so prihajala razna uniformirana društva z godbo. Šli so nasproti celjskemu Sokolu in društvom, ki so se napovedala od ormoSke strani. Prvi pozdrav tem društvom se je izročil na KamenSčaku, vspreiem pa se je vršil ob prihodu na tržko zemljo. Cvet ljutomerskih dam je ob tej priliki okinčal zastavo celjskega Sokola s trakom in vencem. In sedaj se je začel veličastni sprevod po Ljutomeru. Na čelu je jahal banderij slovenskih mladeničev iskre murskopoljske konje. Potem je korakal celjski Sokol s ponosnimi sokolskimi peresi, a z žalostno zavito zastavo. Ljutomerski glavar Supanhih je dovolil vsem društvom razvite zastave, le celjskemu Sokolu ne. Za Sokolom so korakali veterani, strelci, požarniki in tri godbe. Ljudstvo je navdušeno pozdravljalo društva, po celem Ljutomeru je odmevalo kakor iz enega grla »živio« in »slava«. Posebno Sokolu z zavito zastavo so se prirejale navdušene ovacije. Raz okna Postružnikove, Kukovčeve in Farkaševe hiše so ljubeznjive ljutomerske slovenske dame obsipavale društva s cvetjem, za kar so se društva iskreno zahvaljevala. Pri Vavpotiču je bil kratek odmor. Naenkrat zapazimo od glavarstva sem skupno korakati 27 orožnikov. Tudi glavarstvene uradnike vidimo. Med ljudstvom je nastajal nemir in razburjenost. >Kaj to pomeni, kaj hoče glavar?« Razburjenost je rasla, ko izvemo, da velja ta obisk celjskim Sokolom. Glavar Supanhih je ukazal vzeti celjskim Sokolom zastavo. In res so jim vzeli zastavo. Razburjenost med ljudstvom pa je bila taka, da se je bilo bati naihujSega. Da se ni nič zgodilo, naj se glavar zahvali dr. Dečkotu in dr. Rosini, ki sta pomirila ljudstvo. Naj bi glavar raje pogledal k Šramelju, kjer se je na prostem pred hišo zbiral »klub pasjih bičev« in drugi »Nemci«. Bilo jih je vseh skupaj kakih 15. Kadarkoli je prišel med nje nov somišlienik ali odišel, zaklicali so »Heil*. C. kr. davkarski adjunkt Planinc in vodja viničarske šole Pirštinger držala sta v rokah pasje biče, kar nikakor ni pomirovalno uplivalo na slavitelje Slomšekove. Tudi c. kr. poštarja Mavriča in trgovca Honigmana smo videli v tej družbi. Glavar Supanhih pa je pokazal, da je zrel dovolj, ako o njem spregovorijo v prihodnjem državnem zboru naSi poslanci odkrite besede. Ob 3 je bil odhod v Sršenov log, kjer se je imela vršiti Slomšekova slavnost. V društveni obleki so korakala naslednja društva: celiski Sokoli, vrženski strelci, bojno društvo iz Svetinj; gasilna društva: Sv. Jurij ob Ščavnici, okolica Ormož, Sv. Križ, Cven, Logarovci, IlijaSevci, Lukavci, Pristava, Ključarovci, NorSinci, Hrastje, Bučečovci, Cezanjevci, Hardek, Trgovišče, Veržej. Ljutomerske krasotice so nas okinčale s cvetjem, ko smo doSli na slavnostni prostor. Slavnost se je otvorila z »Molitvijo«, ki jo je zapel moški zbor ljutomerskega pevskega druStva. Ko so utihnili glasovi izurjenih pevcev, nastopi slavnostni govornik ter slavi Slomšekove zasluge za okrepitev verskega prepričanja, za razširitev omike in za vzbujo narodne samozavesti med aašim slovenskim ljudstvom. Po govoru so zapeli pevci jako precizno veličastno, a jako težavno pesem: »Kdo je mar?« Na to so celjski Sokoli uprizorili javno telovadbo. Ljudstvo je strmelo nad njihovo nenavadno spretnostjo in močjo. Po telovadbi se je nadaljeval vspored. Nastopil je mešan zbor ljutomerskega pevskega društva s prekrasno pesmijo: »Nazaj v planinski raj!« Kakor je pesem lepa, tako lepo se je tudi pela. Še v več pesmih smo občudovali izurjenost ljutomerskega moškega in ženskega pevskega zbora in hvaležni smo bili za prekrasno zabavo vrlim pevkinjam in pevcem, pred vsem pa njih neumornemu vodju. Tudi šentandraševski pevci so nas razveseljevali se svojimi lepimi glasovi. Ker se je ravno ta dan celjski Sokol spominial svoje desetletnice in ker se mu v Celju dne 15. avgusta ni dovolilo slaviti tega dogodka, pripravila se je celjskemu Sokolu na tej slavnosti sijajna in navdušena ovacija. Ko se je izrekla Sokolu čestitka, ljudstvo ni nehalo klicati mu gromoviti >na zdar« in »živio«. Starosta celjskega Sokola, dr. Dečko je slavil na to slovenskega kmeta, kot zdravo korenino vseh drugih slovenskih stanov. Govorili še so tudi gg. dr. Karlovšek, Rebek, Mohorič itd. V logu je vladalo veselo življenje. Petje, godba, smeh, živahen pogovor .... ostarelo hrastje se ni moglo načuditi mladostnemu gibanju. Kaj takega še stari hrasti niso videli in listje jim je trepetalo od začudenja ia veselja. Najbolj živo je bilo okoli »narodne kavarne*, kjer so se ljubke narodne dame kosale, kako bi bolj ustregle mnogoštevilnim gostom. Slomšekova slavnost je bila dosedaj gotovo najlepša v Ljutomeru.