L7UBL7ANSK!
^
>%
0
0
©
Srčni valovi.
i.
J^ot hipi radosti in sreče tak ure polnočne beže Pri vincu sedijo fantje, iz prsi jim pesmi kipe.
Kako je pač težko življenje, ki danes nam srečo deli, a jutri že vzame vse nade, v tujino nas mrzlo podi! . .
Pojo si o miljenem domu,     In sam sedim, slušam in mislim,
ki dajo nocoj mu slovo,         kak lahka mi pot bo tačas,
za kočice tihe, za ljubice        ko kočice nimam jaz tihe,
stori se jim milo tako!           ko nimam ljubice jaz.
n
ocoj je žalost daleč, nocoj bolesti ni, in sama sreča sije na naše mlade dni.
Nocoj pri nas je Mici in smeje se na glas, — tu v srcu nekaj vstaja, ah, to je njen obraz!
Oči zro nagajivo in lica rdijo vmes — ah, kakor noč poročna prihajala bi res . . .
In čudno je tu v duši in k srcu sili kri, — iz dalje tiho bliža se vrsta fepih dni . . .
^Ljubljanski Zvon« 4. XXV. 1905.
13
194                                    Roman Romanov: Srčni valovi.
n
aposled pa sva se našla tam sredi belih cest, naposled pa sem ti povedal, da bom ti na veke zvest.
In tak lepo so svetile zvezde sred tihe noči, in tak lepo so sijale te tvoje temne oči! . . .
T,
am, kjer se skrivajo šmarnice,    To žalost je, to je ljubezen
kjer ptički so drobni doma,        in njeni so vzdihi le-to.
kjer gozdni studenec izvira —     Ah, sama sedi, tako sama,
tam ljubiva se midva.                 solze iz oči ji teko.
Pridihali rahli so dihi med zelene travice — To niso dihi večerni iz skrite dobravice.
In vstaja iz mraka in toži njen tihi in bledi obraz — Zakrij mi oči, da ne vidim. ves žalosten danes sem jaz
f
5.
rišlo je z rahlimi sanjami in z njimi je vzelo slovo, in ti mi roko podaješ in veselo je tvoje oko.
Saj bilo je vse kakor v pesmi —
ah, v pesmi ljubili smo se
in v pesmi smo žalovali
in v njej poslovili smo se ! . . ,
Roman Romanov.