Tadej Golob Od Himalaje … … do tišine Spoznala sva se na odpravi na Daulagiri leta 1998, na mladinski oziroma kadrovski odpravi, kot smo ji rekli. Naši najboljši. Nikoli več se kje zunaj nismo imeli tako dobro kot takrat. In čeprav nisva bila na hribu nikoli skupaj v trojki, v katerih smo napadali vrh, je bil Grega takoj za to, da me po zaključku odprave spremlja do vasice Tukuče v dolini, od koder so se domačini oglasili z novico, da so našli moj sod z opremo, ki je med pristopnim maršem enemu od nosačev zgrmel v prepad. Na vrh Daulagirija sem se povzpel z izposojeno opremo. Grega mi je posodil čevlje. Ko smo še z enim Greganom (na odpravi smo prevzeli nekatere koroške sklanjatve), Kresalovim, na začetku junija stopili na severno stran Francoskega prelaza, smo padli v mehek, gnil sneg. Tam, kjer smo dober mesec dni prej hodili, smo se plazili po vseh šti- rih in nekaj časa razmišljali, da bi jo ubrali v Skrito do- lino in po njej v Tibet, ker se je navzdol vendarle laž- je plaziti kot vzdolžno po neskončnih pobočjih skoraj sedemtisočaka T ukuče, a je zmagal zdrav razum in ob pol dveh zjutraj smo tolkli po vratih lodža v T ukučah. Dolgo in vztrajno, preden je Heidi (tako smo ji rekli zaradi dolgih črnih kit) odprla vrata. Naslednji dan se je v T ukučah zbrala vsa vas in za šti- risto dolarjev smo odkupili moj sod, dali so nam no- sača, ki ga je odnesel do Jomsoma, kjer je bilo letali- šče in kamor sta me pred monsunskim viharjem, ki nam je sledil, bolj odvlekla kot pospremila oba Gre- gana. V Marfi sem namreč pojedel nepalsko pico z Ekipa Daulagiri 98 pred odhodom iz baznega tabora proti domu (Grega stoji drugi z leve) Arhiv Toneta Škarje 16 nepalskimi gobami in bruhal, medtem ko je za nami bobnelo nekaj, kar ni bilo videti kot povprečna slo- venska nevihta. V Jomsomu smo ostali tri dni. Pihal je veter, pa se ni dalo leteti. Posedali smo v našem lodžu, na rdečih fo- teljih ob hladilniku, iz katerega so vsake toliko vzeli kakšnega piščanca. Hladilnik je dobival elektriko le nekaj ur na dan, zato je iz njega smrdelo po gnilem. T uristov ni bilo več, po ulicah so peketali majhni tibe- tanski konji s tibetanskimi jezdeci, bili smo edini beli ljudje tam ob začetku monsuna in vse je bilo nekam megleno, kot v filmu Goli v sedlu. Še isto leto se je ubil Duš, s katerim sva nekaj let pred Daulagirijem plezala skupaj. Grega je bil z njim v De- snem slapu v T amarju, ko mu je, kdo ve zakaj, padel z vrha tega brezveznega kosa ledu pred noge. Mislim, da naju je to še bolj povezalo, in skoraj morala sva ple- zati skupaj. Časovno sosledje mi je ušlo iz spomina, a saj ni pomembno. Preplezala sva dve prvenstveni v obskurni steni nad Krmo, od katerih se ena imenuje Srečanje ekipe z odprave Daulagiri decembra 2018. Zgoraj od leve: Tomaž Jakofčič, Viki Grošelj, Rafko Vodišek, Tadej Golob, Grega Lačen, Blaž Stres; spodaj od leve: Grega Kresal, Miha Marenče, Tone Škarja. Na sliki manjkata Damijan Meško in Davo Karničar, ob srečanju pa so počastili tudi spomin na pokojne Dušana Polenika, Andreja Markoviča, Janka Megliča in Petra Mežnarja. Arhiv Toneta Škarje Dvaindvajsetletni Grega Lačen v taboru dve po prihodu z vrha Daulagirija Foto: Gregor Kresal Grega Lačen in Tadej Golob počivata med naporno potjo, ko so se fantje odpravili čez Francoski prelaz v T ukuče po Tedijev sod. Foto: Gregor Kresal Lačen Golob, Frančkovega Škorpiona v Široki peči, pa severno steno Eigerja pozimi, pa Beyond good and evil nad Chamonixom, bila sva na Taullirajuju v Juž- ni Ameriki in še trikrat v Himalaji in 9. oktobra 2000 smo s Flisnikom 1 stali na vrhu sveta. Ob dvajsetletnici DDT (Daulagiri Dream Team) sva se pogovarjala o tem, da bilo lepo spet pogledati v Ne- pal, in potem sva to ponovila na Davovem pogrebu. "Pa, dajmo se videt tudi ob kakšni drugačni priložno- sti," je ob slovesu rekel nekdo, on ali jaz, ne spomnim se več. Ko me je Flisnik poklical tisti petek zvečer , sem pomi- slil, da je to ena teh priložnosti, da je v Ljubljani in da me kliče, da bi šla kaj spit. Ampak je bil tiho. "Ne govori mi, da je spet …" "Ja," je rekel in sem vedel, da je Grega. Vem, kako to gre, kako bo šlo. Šli bomo na pogreb in bo grozno, grozno bo gledati Evi in ta mali in verjetno se ga bomo napili. Naslednji dan in leta bodo, kakor pač bodo, isto pa ne bo več. m 1 Koroški alpinist Matej Flis. "Dejstvo je, da uživam bolj, ko cilj uresničujem, kot ko je dosežen, in to iz čisto preprostega razloga: ker to pač rad počnem."