Janko Kersnik: Jara gospoda.
169
— danes še me izprehaja mrzla polt — v tem se je zdajci prikazal, meni kakor angelj iz neba, strijc Pepe in naju razdružil. Tistega pijanca — saj veš, bil je brat, ponesrečen brat gospe Orlove, bivši častnik — nikdar nisem rad videl, ali tedaj — — — no, ljubi Tinče, sedaj veš tisti dogodek!
Prišli smo vsi zopet h kremenski cerkvici, razvneti, kakor si rekel, toda molčali smo o tem, kar je bilo. Saj je imel vsak dovolj vzrokov, samo strijc Pepe ne; a tega je menda potolažila Julika. Ko smo se vračali domov, govoril sem in hodil samo z Marušo ter po-zvedel iz nje blebetanja, da je bilo nekaj ljubezni med Vrbanojem in Juliko. Drugega ti ne bodem pravil. Odrinil sem od vas in tvoje gostoljubne hiše, Andreja tudi menda ni bilo več na Veselko. Pozneje pa smo itak hodili vsak svoj pot.«
»Mladostne neumnosti!« meni Tinče.
»Res; toda semper aliquid haeret — in tudi taki, recimo, smelo-otročji dogodki puščajo viden sled za vse življenje. Takrat sem bil zaljubljen — da labim vulgaren izraz — res zaljubljen — potem pa nikdar več tako.«
»In Andrej ?«
»Ne vem! Slišal sem, da se ogiblje ženske družbe, kar itak sam veš!*
»No — ako pride Julika v Zagorico?«  pošali se notar.
»Naj pride; z Andrejem ali s komerkoli se zaradi ženske ne bodem več tepel! Ančika, Ančika —¦ plačam! A še skoro za vas bi se ne tepel, Ančika, ali ni res ?«
»Res!« reče Ančika in si mane zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je trdil adjunkt v svoji šali; ta pa takisto sam ni znal, da mnogokrat tudi taka ali jednaka lahkomiselna in brezpomembna beseda govornika postavi na laž!
(Dalje prihodnjič.)
Nad njivo . . .
Xuad njivo v sinjem zraku                                       In ljubka prepelica
Pleneče sokol sivi;                                               Ne gre" mi iz spomina . . .
Med žitom  prepelico                                            Zakaj  pač vedno mislim
Ugledal je na  njivi.                                              O tebi, domovina?
Radinski.