Naši gozdovi. Znan pisatelj opisuje lepoto gozdov i-n pravi na koncu: »Vsak razumen gospodar smatra gozd za enega izmed najdragocenejših delov svojega posestva. To je sveta zapuščina njegovih prednikov ter poizkuša zato s vso svojo silo in z vztrajnostjo, da ostane gozd neokrnjen. Gozdovi so pravi zlati vir za kmeta. Denar sc razprši, gozd pa ostane!« Če pa pogledamo naše kmetske gozdove, vidiino, da se ne ravnajo vsi gospodarji po gornjih načelih, četudi je od naših gozdov v veliki meri odvisen naš obstoj. Gozd lahko primerjamo z dobro hranilnico. Kakor se pomnožuje denar v hranilnici sam od sebe brez našega dela, tako doraiča tudi les v gozdu. Potrebno pa je, da z gozdom, ki tvori v tem slučaju kapital, pravilno ravnamo. Če pa gospodar ravna s svojim gozdom pravilno, bo dobival iz te svoje hranilnice stalno dobre obresti. Kakor živijo nekateri samo od obrestih svojega kapitala, tako sme vzeti gospodar iz gozda samo obresti, to je letni prirastek, kapital — gozd — sam pa mora ostati nedotaknjen. To se pravi z drugimi besedami, v gozdu ne smemo več lesa posekati, kakor pa ga letno priraste. če jemlje gospodar iz gozda stalno les in steljo preko te mere, bo propadel v kratkem času gozd, z njim pa tudi gospodar»tvo samo. Dve glavni točki sta, v katerih se pri naših gozdovih ravna pred vsem nepraYilno: preveč in brez vsakega gospodarskega načrta sekamo v gozdu in drugič ne skrbimo za pomlajevanje gozda. Poglejmo zaenkrat drugo točko. V gozdu pustimo večkrat velike prostore in cele parcele leta in leta prazne. Samo grmovje, plevel in trava rastejo tu. Gospodar ne pomisli, da škoduje s tem sebi trojno. Naj mu leži zemlja prazna, brez koristi, ali pa če ra- ste oa določeni površini najlepši gozd, vedno mora plačevati davjce. Plačuje torej davke pravzaprav za nič. Že iz tega stališča ne sme pameten gospodar pustiti, da ostanejo posamezni deli gozda prazni, neizrabljeni. Škoduje gospodar sebi, ker ne more iz gozda toliko izsekati, kakor pa bi rabil lesa in kakor bi mogel izsekati, če bi bila vsa gozdna površina zaraščena in bi les redno doraščal. Končno pa škoduje posestnik tudi svojim otrokom, bodočim gospodarjem, ker bodo imeli v gozdu manjšo množino zrelega lesa, kakor pa bi ga imeli pri pravilnem oskrbovanju gozda. Zato je velike važnosti, da gozd pravočasno pomladimo. Ako del gozda ali posamezna drevesa v gozdu posekamo, moramo skrbeti za nadomestilo. Tu hočemo na kratko opisati pomlajevanje in obnavljanje ter izpopolnjevanje gozda s sajenjem. Rastline za saditev smo naroeili po zimi in sedaj je najprimernejši čas za sajenje. Sedaj tudi posamezne drevesnice (gozdarski uradi) sadike razpošiljajo. JNajboljše je, če moremo sami prevzeti sadike v drevesnici. Pri tem pa jih moramo položiti na voz ali v košaro tako, da so vse korenine obrnjeaie navzno traj. Solnce tankim koreninam zelo škoduje. Ko jih pripeljemo domov, jih poškropimo dobro z vodo. Navadno traja nekaj dni, predno vsadimo sadike na njih stalno mesto. Da se ne poškodujejo, jih takoj, ko jih pripeljemo domov, razvežemo in na senčnatem kraju v vrtu ali v kleti položimo v zemljo. Zato izkopljemo plitve jarke im položimo v nje rastline v snopih v tankih vrstah tako, da so korenine v zemlji, rastline same so pa naslonjene na rob jarka. Nato pokrijemo rastline z zemljo do vejic in zemljo narahlo pritisnemo. Vejic pa ne smemo pokriti z zemljo. Borove sadike prekrijemo nato z vejevjem ali slamo, da jih varujemo pred solncem in vetrom. Zemljo in rastline nato večkrat poškropimo. Pri vseh delih, kjer imamo opraviti s sadikami, smemo prijeti rastlino samo le med korenino in vejicami, ne pa za popje. Nikdar ne smemo pustiti nepokritih Eorenin na solncu, nikdar mladih rastlin s silo trgati narazen, če so se korenine zapletle. Ako pustimo korenine na solncu tudi samo par minut, so včasih s tem koreninice že tako uničene, da ne morejo več sprejemati hrane in vlage iz zemlje. Sadika ne sme priti nikdar bolj globoko v zemljo, kakor pa je bila v drevesnici. Tudi korenine morajo biti v naravnem položaju, ne zakrivljene sem in tja ter navzgor. Ko je sadika vsajena, z obema rokama pritisnemo zemljo ob rastlino, ki sedaj trdno stoji. Najprimernejša starost za sadike, ki naj dobro uspevajo, je sledeča: smreka 3, mecesen 2, beli in črni bor 2, hrast in akacija 1—2, brest in javor 2—3, jelša 2 leti. Nikdar ne smemo pri sadikah iglastega drevja korenin prirezati, smemo pa to pri sadikah listnatega drevja, ako so predolge ali ranjene. Ako bomo postopali pri sajenju na ta način, smemo biti prepračani, da bodo rastline dobro uspevale, z gozdom pa ne bomo imeli veselja samo mi, ampak tudi naši nasledniki, ki bodo gozd svoječasno izkoriščali.