Leto I., štev. 2.	LJUBLJANA, 18. julija 1925.	Cena 4 Din.
KTelef
j:
Uredništvo j Resljeva cesia št. 13/1.
Uprava: Mestni trg št. 11/11.
NAROČNINA: Za SHS četrtletno . Din 24-—
polletno.....Din 48-—
celoletno .... Din 95-— za inozemstvo . . Din 30-—
Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana in nezadostno fran-kirana pisma se ne sprejemajo.
Telefon
Izhaja vsako 1. in 3. soboto v mesecu
Dolgo žrtvoval je Radič »ideale" višji sili - končno se ga g. Pašič vendarle usmili...
San.
Del^lišl^a.
Pada pšenica, pada i? snope, irl^le, trl|le so v mlinu stope. Pada pšenica,
jaz jo vezem, vezem in s srpom pšenico,
srce si režem.
2>rna t> razore padajo, solze i? oči me zbadajo:
Cjubil me je mlinar lelo dni, a vara me že cele tri . . .
J.
Zagovor.
Blagor ti, ki si ob avstrijski himni krcmžil obraz, pa magari izobešal zastavo; ogenj in žveplo pa nate, ki si nedolžno slavil zmage in zasluge cesarjeve in prav tako izobešal zastave.
Jovo Zmajilsky — slovensko ime mu je bilo že od začetka prebujenja preozko in pretesno za njegovo široko slovansko srce, — te bo zmlinčil in potlačil v večno blato; kajti on je narodni mučenik, narodni junak in ne vem kaj še vse.
Nikjer pa ni zapisano, da bi narodni mučenik nikoli ne grešil. Tudi njemu se pripeti, da mu etika ali morala omaga, izpodleti, ali pa krene na levo, ko bi morala na desno.
Zgodilo se je Jovi Zmajilskemu, narodnemu mučeniku, da je zadnjič neute-goma in brez velikih duševnih bojev padel v greh, in sicer čisto lepo, kot je razvoj greha sploh mogoč. Njegov pogled je namreč oblisnil lepo Rozalo, in ker je gorečnost za vse lepo in plemenito v njem že vkoreninjena lastnost, se je v gorečnosti izpozabil: za očmi so šle roke, ustnice . . . grešil je torej v svoji gorečnosti, in sicer z dobršnim nasprotjem že itak popustljivega zakonika. Njemu se je sicer zdelo, da ni grašil, vsaj da tako in tako dejanje, — celo sodišče nima dovolj milih izrazov za to, kajti drugače bi bile razprave o takih zadevah javne — ni grešno, najmanj seveda za narodnega mučenika, ki je v Avstriji kremžil obraz, v duši klel in postal od same pridušene jeze nad avstrijskimi patriotičnimi izbruhi nadušljiv in potem celo plešast.
Jovo Zmajilsky je torej grešil. Ker pa Rozala ni bila kar tako zadovoljna, — pa zelo mlada je še bila — so za greh izvedeli tudi gospodje na sodišču in radi bi bili spoznali Jovo Zmajilskega, narodnega mučenika in trdovratnega sovražnika vseh avstrijskih ustanov in naprav. Omenjeno bodi, da je tudi sodišče sovražil. Jovo, narodni mučenik, so mi pripovedovali, celo voha avstrijske ostanke in da takrat ni dobro z njim češenj zobati. Da bi ne bilo tako zgodaj prevrata, Jovo bi bil gotovo že oib glavo, ali bi ga pa celo živega odrli, kot svetega Jerneja. Prevrat ga je rešil in mu ohranil mučeniško krono še svežo na plešasti, nadušljivi glavi. Tri mesece po prevratu od same ginjenosti in svetega navdušenja ni mogel do besede, šele potem se mu je hudo skremžil obraz in je zavpil svojim znancem: »Vse poklat', vse poklat', kdor ni navdušen.«
Sodniki so za vse te plemenite lastnosti Jove Zmajilskega znali, toda njegov greh, ki zanj ni bil greh, jih je tako omamil — ali pa mlado dekle — je pozneje mislil Jovo, — da so pozabili skoro na njegovo mučeniško krono in ga radi prevelikega nagnenja do premladih deklet obsodili milostno na tri mesece ječe. Tedaj je pa zavrelo.
Jovo Zmajilsky je v začetku strmel, potem je obsedel, se dvignil, zopet zardel in se skoro razjokal. Tako mi je pravil ^odni sluga. Toda o pravem času se je še premagal in natančno premislil, potem pa zabrusil sodnikom:
»Krivično ste sodili, gospodje, brez duše in srca. Niste videli, kaj šele poznali mojega trpljenja v mačehi domovini avstrijski, niste okusili grenkega kruha preganjanja, niste okusili bližine vislic in pušk, namerjenih v vaše čelo in vaše srce. Vse to sem jaz preživljal z dneva v dan in vse to za moje nesmrtno delo za našo sedanjo domovino. Gospodje, časi avstrijskega trinoštva so prešli in trdo, kakor vidim, bo še naše delo. Pomesti in počistiti bomo morali mi, narodni mučeniki, še ves gnili prah in smrad avstrijski v naših šolah, sodiščih in uradih, ker niste se še vživeli v svobodo, ki smo jo z muko in krono mu-čeništva izvojevali mi. Pravim vam, da ste sodili krivično, ne prosim vas sicer pomiloiščenja, pomilostil me bo on, ki je višje kot ste vi, ki pa zna ceniti moje delo in moje žrtve, s krvjo darovane na oltar naše osvobojene domovine. Povem vam samo to, da ste sodili krivično in ta iz sledečih razlogov:
Prvič dejanje, radi katerega ste me obsodili, sploh ni grešno, vsaj tega se zavedal nisem, in tudi tako grdo ni bilo, kot ste ga vi opisali. Niti desetine tistih grozovitosti ni bilo, kot ste jih iz-sanjali vi.
Drugič naj pa navedem samo tole: Tudi če bi bilo dejanje grešnoi, kar ni, bi vi sodniki morali tehtati dvoje. Teh-
tati moje trpljenje, mučeništvo in nepristransko priznano delo moje za narod, ter tehtati greh in potem primerjati. Do prevrata nisem imel niti minute mirnega spanca. Grizla me je nezavednost našega naroda in lebdela mi je pred očmi kruta avstrijska justica, ki je uničila tolikanj idealnih in za sedanjo domovino zaslužnih življenj. Primerjajte leta z minuto greha, tehtajte! Če bi bili primerjali in tehtali, ne bi bili izrekli sramotne, za vas, ne zame poniževalne sodbe ,..
Jovo se je globoko odkašljal, kot takrat ob prevratu in še z glavo pritrjeval svojim izvajanjem.
»Tako gospodje — obsodili ste me, jaz se bom pa pritožil, pritožil na pri-stojnejše mesto, kjer znajo uvaževati zasluge in dela narodnih mučenikov.
Povem vam še tole: Ponosen sem, da sem dobil v mačehi Avstriji krono narodnega mučeništva, sramujte se pa vi sami, da mi skušate poviti na glavi še kronoi narodnega mučeništva v svobodni naši državi SHS.«
Jovo Zmajilsky je zapustil dvorano in prav nič ni pozdravil in tudi nasmehnil se ni.
V umobolnici.
Zdravnik: »Poglejte si tu celico številko 3. Je zanimiv bolnik; zgrešil je svoje inie in sedaj si domišljuje, da je minister.«
(Spremljevalec: »No, posebne domišljavosti mu ni mogoče očitati.«
Ekonomija.
Vrv s kateroi je bil Čaruga povišan so poleg Osiješkega muzeja kupili še trije Amerikanci za nizko ceno tisoč dolarjev. Želimo, da bi jo imel g. Mausner
še nekaj metrov v svojem arhivu. *
G. Mausner je eden izmed onih rabljev, kateri knjige o lepem vedenju niso samo prebrali, temveč se po njej tudi ravnajo. Dokaz. Pri zadnjem obešanju v Sarajevu je obsojenec, stoječ pod vislicami, kihnil, nakar mu je g. Mausner voščil »Na zdravje«. Dasiravno pa je bilo voščilo dobro
mišljeno — vendar ni pomagalo. *
Znan ljubljanski svinjerejec je dobil od italijanskega odjemalca kot poseben znak priznanja lovorjev venec. O dogodku so se razgovarjali v gostilni njegovi prijatelji. Gledališki kritik je pa pripomnil:
»Ni nič posebnega! Še za vse lepše svinjarije poklanjajo pri nas lovorjeve vence.«
Slauko Sauinšek:
moderna lirika.
Z brlečo svečo v luči žarometov svojega duha,
(večna plamenica!) piha po promenadi: čk, čk, čk,
(lokomotiva!) brzi skozi ulice br, brr, brrr,
(automobil!) spleza na drevo in skače od veje do veje z raglo v roki: rr-r-r-r,
(aeroplan!) pristane v poletu na ulici s tovarniško sireno v ustih: fi-i-i-i
(tovarna v konkurzu!) in se legitimira policaju :
Moderna lirika!
P.:
Moj pogreb m mo|i pogrebci.
Jaz sem blaženo v gospodu preminul ...
Dobro sem se bil zavedel, da sem umrl in prav nič težko mi ni bilo, in skoro bi rekel, da sem se lahko poslovil od vsega. Tudi časopisi so pisali, da sem umrl lahke in mirne smrti. Ne vem, kako da so paglavci od časopisov kar slučajno zajeli živo resnico, da je živeti težje kakor umreti. Naj bo že kakor hoče, sem si mislil, jaz sem itak umrl.
V življenju nisem bil nikoli prida, vsaj tako so me za življenja očrtavali razni šefi in razni motilci javnega in zasebnega miru. Pisaril sem: včasih iz notranje, včasih pa iz zgolj trgovsko želodčne potrebe. Tudi takih pisateljev je na svetu precej. In ker smo Slovenci že zdavna siromašen narod, nam tudi za slavo ni dosti, pač nam je pa za kruh — kruh... To sem občutil še takrat, ko sem umrl ...
Da ti bil umetnik, genij in ne vem kaj še vse, tega si niti v najskrivnejših kotičkih svojih želja nisem upal lastiti, čeprav je moj prijatelj postal po svoji lastni sodbi čez noč umetnik. Na obrtni šoli mu ni šlo po volji in pa profesorji mu niso bili všeč, zato je šel k drami, kjer ga sicer niso sprejeli z odprtimi rokami, vendar pa so mu dali skromno vlogo — pa je umetnik. Rdeče nakodrane valovite lase ima in veliko rožo v gumbnici in čeprav ni krizantema, oboje mu vendar daje popoln sijaj umet-
niškega hotenja in stremljenja. Toda pri nas pisateljih, ki smo preveč odvratni modi, ne gre tako hitro. Šele ko sem umrl, so me razni rodoljubi, prvaki in narodne dame obdolžili, da sem bil in da sem umetnik ... »Aber wissen Sie, ta je bil pa resnično velik umetnik!« Tako so govoričile, meni pa je šlo na smeh in pa zamalo se mi je zdelo, da so pozabljali na mojo lakoto, ko sem ji komaj dal za večno slovo.
Plemenite narodne dame in vedno dobrodušni zastopniki naroda, rodoljubi, so soglasno ali celo enoglasno sklenili, da me iz nesebične hvaležnosti pokopljejo kolikor mogoče poceni slovesno in da mi posteljejo poslednjo postelj v Narodnem domu, da zbero primerno svoto za vence, prirede cvetlični dan za nagrobni napis in ne vem kaj še vse . . .
Znašel sem se v Narodnem domu. Postarana, pa zato tembolj zaslužna dama je s čudovito spretnostjo prekladala okrog mene pisane rože in venomer momljala: »Včeraj seja, dopoldan seja, komaj da sem mogla na čajanko h gospej predsednici, zdaj pa še to!«.,.. Jej, kako bi jo bil jaz pognal, pa je nisem mogel. Ko so me zadostno našemili, osvetlili in obložili z različnimi komentarji ljubezni na črnih trakovih, tudi obli-gatni trnjevi venec je bil poleg, ... so prihajali k meni študentje in študentke. Teh sem bil še najbolj vesel. Smilil sem se jim in v svoji naivnosti so celo trdile, da sem lep, Za njimi so prihajali oficielni zastopniki vseh mogočih in nemogočih društev, celo kolesarsko in šofersko društvo je poslalo svoje, ko vendar nikoli nisem bil član, kaj šele, da bi se bil kdaj vozil., .
Vsi ti oficielni zastopniki in radovedneži so si šepetali vse mogoče o meni, dobro in slabo: de mortuis nil nisi bene, je zelo priporočljiv in zgleden izrek, toda kljub temu pri moji smrti ni bil dostojno uvaževan; sicer zastopnikom nisem zameril; v današnji dobi, ki humanistično izobrazbo odklanja, so principielno, kot zahteva narodna dolžnost, latinščino pozabili — če so jo sploh kdaj znali. Padle so sodbe, češ, da sem prezgodaj umrl, smejal sem se jim, po-parile me pa tudi niso sodbe, da sem z ahkomiselnostjo zapravljal zdravje, da bi si bil raje pošteno služil kruh kot veleva mila naša domovina in kot želi narodna država SHS, ne pa da sem pisaril in slačil naše itak zadostne grehe naši javnosti in nezavedni masi. (Slišal sem celo: v današnjem veku in naši državi nam ni treba cvekačev, razdiračev, treba nam je narodno zavednih, državi zvesto vdanih delavcev ... tako je .. . no pa naj bo kakor že,... umrl je. Pa mu dajmo še tole zadnjo čast. — Jaz bi mu bil pljunil v obraz, pa sem zadnje sline pogoltnil ob smrti. Le moja nekdanja dekle se je zjokala. Omožena je že in najbrž je v solzah milo zavzdihnila: »Za-
kaj ga nisem vzela, sedaj bi bila že prosta!« Vse se mi je tako zdelo, da je tako ^šepetala in prav tako milo me je ogledovala kot tisti večer, ko sem ji v vseh mogočih potezah orisal in popisal svojo neskončno ljubezen do nje. Takrat je verjela moji ljubezni, sedaj je verjela moji smrti. Ta je bila edina poštena duša, ki me je obiskala ,.,
Končno so se me vendar usmilili. Prišli so poklicni pogrebci, rakev so zabili, razmetali rože, sveče in vence, zunaj pa je čakal voz, čakala so društva, dostojanstveniki, rodoljubi, pisatelji, zaščitniki zasebne in državne avtoritete, — oboje mi nikoli ni bilo posebno pri srcu, — šefi vseh čudnih imen in ode-lenj, celo financa je poslala svoje zastopnike in tudi umetnik iz drame je bil. Narodnih dam pa nepregledna četa. Za vozom je korakala reprezentanca vseh zastopnikov, šolska mladina, zopet društva in društva, neopredeljeni pogrebci, najbrž prostovoljni, dekleta in žene v črnem in belem.
Skozi vrzel razsušene, preperele ra-kve sem se ozrl po naših zastopnikih in javnih funkcionarjih: vsi v cilindrih in dolgih črnih suknjah. Cilinder oficielen in izposojen, obraz oficielen in za pogreb izposojen. Tako je zapisano za večne čase, dokler bodo pogrebi in dokler bodo za pogrebi zastopniki, ki jih ne kliče za pogrebom srce, ampak kruta dolžnost. Toda odkrito povedano, meni
»Hm, ta otrok bo pa gvišn narodni poslanec: Kadar je lačen vpije, kadar je sit je pa tiho.«
so se zastopniki, prav vsi, zasmilili. Vneti za plemenito delo, za državo, za domovino, pa jim delo pretrga kruta, oficielna dolžnost: za pogrebom in s cilindrom! .., Opazoval sem čudne mere in figure cilindrov in se — kar za pogrebom, posebno pa mrliču, ki ga nosijo k pokopu, nikakor ne pristoja -— čudovito zabaval. Upam, da mi javnost odpusti to lahkomiselnost, no, saj je bila to moja poslednja pot.
Sprevod je zavil na Dunajsko cesto. Vse pa je šlo počasi in dolgočasno. Iz
izprevoda sta kaj kmalu cepnila dva rodoljuba, in sicer naravnost k »Še-stici«. Opravičila sta sej ali ju je bolela glava ali želodec ali celo oboje, ne vem. Dostojno sta se mi odkrila in prav nič jima nisem zameril in prav tako ne trem narodnim damam, da jih je omamilo pivo moje priljubljene »Šestice«. Žeja je žeja. K Štruklju jih je cepnilo že več. Razumel sem takoj: priliko je treba izrabiti, vzrokov je pa tudi dovolj. Posli, utrujenost, starost, maček prejšnjega dne, bolezen v hiši, srčna napaka, revmati-zem, želodčni in pljučni katar, ožuljene noge od pretesnih shimy-čevljev in tako dalje ... vse pa nazadnje tako lepo izzveni v pojem velike in hude žeje .
jffT |Pri nakupu
obleke
si o&lejte najcenejšo
zalogo!
Jos. Rojina — Ljubljana
Aleksandrova cesta
U
Narodni zastopniki, višji in nižji funkcionarji vseh odelenj in brojev so vrsto-ma cepali iz izprevoda, in sicer po čisti geometrijski postopici: od Šestice do Štruklja, od Rokodelskega doma do Bre-zovška (zbogom dragi guljaž po tri dinarje, sem zavzdihnil), od bivše bele Ljubljane do Mezeta, od Možine do Vinske trte, od Načeta do Cotiča, od Poljšaka do Pavšeka... je ostalo le nekaj najstrožje oficielnih cilindrov in narodnih dam. Tako jih je prevzel oficielen trud in pa pogrebna žeja. Blagor gostilničarjem, sem zavzdihnil in nič se nisem užalostil radi majhnega sprevoda, ki mi je sledil do Sv. Križa. Od Pavšeka dalje so me obšle mračne misli, pot je bila dolgočasna in enolična. Mislil sem si: za ljubljansko občino in za Ljubljano pa celo ni častno, da od Pavšeka pa do Sv. Križa ni nobene gostilne. Prav bi prišla in tudi obiskana bi bila, vsaj od oficielnih pogrebcev, ki jih je tako vedno največ. Mislim, da sedaj lahko svetujem gerentskemu svetu to malenkost, čeprav me je za živih dni vrgel neusmiljeno iz stanovanja. Mislim, da bi bilo tako kot mislim, prav, Bogu in ljudem pa všeč; kajti pot do Sv. Križa je dolga in mučna in včasih tudi žalostna.
Tik pred vrati pokopališča je zgini o k Jančetu še nekaj članov iz majhnega ostanka zastopnikov. Sopara in cesta jih je tako zdelala in grlo se jim je tako osušilo, da niso mogli dalje ... ko sem se spomnil žeje, te hude bolezni, so se mi zasmilili in sem jim oficielno odpustil.
Kolikor jih je ostalo še v sprevodu, °st> se razvrstili ob grobu, pogledavali na jamo in zmigavali z glavo, češ, ni baš prijetno v temi.
Moj nekdanji šef, vrgel me je iz pisarne, ker se je izjalovila njegova politična aritmetika, — hotel je biti brezpogojno minister, — je jel iz žepa mečkati popisan papir, medtem ko so mene počasi spuščali v razprostrte roke matere zemlje .,. nekaj molitev sem še čul ... in potem je rieko društvo zapelo, ali v jamo se je ie slabo čulo, vsaj besedila nisem mogel razumeti'.
i
Mislil sem že, da je vse končano in da zaživim absolutni mir in večne sanje, toda dvignil se je na groblji moj nekdanji šef; ko me je bil spodil iz pisarne, |mi je pozneje kupil trikrat večerjo, dva-|krat kosilo in enkrat zajutrek — bil je torej moj dobrotnik in kot dobrotnik je tudi govoril. Nizko je sklonil glavo, napol zaprl oči...
»Cenjene dame, dragi gospodje! Tako odhajajo drug za drugim v grob naši največji ljudje, naša dika, naš ponos... Zopet smo spremljali umetnika, našega velikega pisatelja v grob, a 1 i n e v smrt. Poznal sem ga: bil je plemenit, dober in velik v mislih in dejanjih — umiral je v svojem trdem delu (včasih je trdil, da samo pijančujem).
Kruta avstrijska justica, ki ga je nehote uvrstila v odličen krog naših narodnih borcev in mučenikov, mu je dahnila prve kali bolezni. (Zahotelo se mi je v resnici med vojsko domače svobode, ker pa je bila s voboda precej okrnjena, sem dobil radi samolastnega podaljšanja dopusta tri tedne zapora.)
Solze mi silijo v oči in v grlo, pre-živo živi v duši spomin nanj. ., Cenimo njegova dela, hodimo pot, njegovo plemenito pot in ga posnemajmo v njegovi veličini dela in duha.----
Slava mu!« .......
In v gorenjsko prostranost je zado-nel zategnjeni, oduševljeni »m-u-u-uu!«, da so ga mogli čuti moji dedi in pradedi.
Šef se je globoko oddahnil in z robcem, oficielno črno obrobljenim, ošvignil čez oči, kot bi se solzil in šele potem dvignil glavo ter kimal pogrebcem.
Jaz sam sem se pa zganil v grobu in zakričal: »Za božjo voljo, tega pa ne, ljudje božji, samo po mojih potih ne! Od lakote boste umirali, v zasmeh in spotiko boste sosedu in tujcu! Kaj in kam bi s častjo, ki bi jo vam trosili ob smrti in po smrti!?«
Ne vem, ali so me čuli, niti glasu niti odziva nisem čul...
Dvanajsi zapovedi o lepem vedenju.
1.	Proti ženskam bodi vsiljiv, da tako vsakdo spozna, da si korajžen kranjski fant.
2.	Glej, da pri predstavljanju vedno ti podaš dami, oziroma človeku, ki je starejši ali stanovsko več ko ti, prvi roko, kajti pomni: Kdor ponižuje se sam; podlaga je tujčevi peti.
3.	Ako poljubiš dami roko, naredi to ako le mogoče z mokrimi ustnami in cmokajoče, da tako tudi okolistoječi opazijo, da si vajen salonskega obnašanja.
4.	Ako pade dami kaka stvar iz rok, ne skušaj je pobrati prehitro, temveč čakaj, da se skloni najprej sama, potem šele stori isto tudi ti. Le na ta način je mogoče, da se vajina obraza tesneje približata, kar ti bo skoro gotovo vzbudilo prijeten občutek.
5.	Dvoumni dovtipi, katere pripoveduješ kaki dami glasno ali šepetaje, ji pričarajo rdečico na lica, kar le poveča njeno mikavnost, katero (mislim mikavnost) si ti dolžan stopnjevati do največje popolnosti.
6.	Pri skupnih obedih jej veliko in cmokaje. Priporočljivo je tudi, da skušaš s polnilni usti govoriti z gosti, ki sede na drugem koncu mize, kajti le tako uveljavljaš svojoi osebo.
7.	Šepetanje s sosedo ali sosedom je jako zabavno, kajti s tem vzbudiš radovednost drugih, kar te bo gotovo veselilo.
8.	Ako| kdo govori, skušaj ga, če le mogoče, prevpiti, kajti s tem si krepiš pljuča.
9.	Nož ni samo za rezanje, temveč uporabljaj ga tudi mesto vilic oziroma žlice, Ako bi bil slučajno nabrušen in bi ti prizadejal malo rano, ni to vse nič proti trpljenju tvojih sosedov, ki te bodo morali gledati.
10.	Pij mnogo, kajti s tem dokažeš onim, ki te še ne poznajo, da mnogo preneseš!
11.	Vsaka kletev je znak krepke mož-ke volje.
12.	Hvali svoje in grajaj tuje, če hočeš, da te bodo upoštevali tudi drugi!
Pri čajanki.
»Povem vam, cenjene dame, da sem bila v mladosti tako sramežljiva, da sem že zarudela, kadar sem zagledala golo skalo.«
»Kako to, da se hočeš ločiti od svojega moža, saj kolikor je meni znano, te je on dobesedno nosil na rokah!?«
»Resnica, toda iz same skoposti, da bi ne strgala preveč čevljev.«
On: »Danes sem bil imenovan za preiskovalnega sodnika.«
Ona: »Torej boš od sedaj naprej moral zasliševati zločince?«
On: »Se razume.«
Ona: »Potem se le bojim, da kmalu tudi ti zabredeš v njihove mreže, kar je pri človeku tako omahljivega značaja kot jc tvoj, več kot gotovo.«
»Torej vi znate kuhati popolnoma samostojno?«
»Da!«
»Je pa isto potem tudi užitno?«
»Natakar račun! Samo- prosim, pazite, da ne bo previsok, kajti trpim na vrtoglavosti.«
A.:	»Ta dva pa gotova nista še poročena, ker vedno tako rada tičita skupaj?«
B.:	»Sta, samo ne drug z drugim.«
Bolnik: »Ako se očesa samo dotaknem, pa že občutim neznosne bolečine.«
Zdravnik: »Potem se ga nikar ne dotikajte!«
»Zvedel sem, da se hočeš poročiti in zato ti hočem nekaj svetovati!«
»In sicer?«
»Ne poroči se!«
A.:	»Kako, da si ves razpraskan po obrazu?«
B.:	»Ali si poročen?«
A.:	»Seve! Pet let bo že kmalu.«
B.:	»Pa še tako neumno vprašaš. <
Oče: »Kadar zagledam človeka, jc prvi vtis, ki ga dobim o njem, zame merodajen.«
Sinček: »Noi, in kakšnega si imel, ko si mene prvič zagledal?«
Lewis Caroll:
—	No, kaj si res napisal na tablo, da je tvoj profesor latinščine osel?
—	Res je, gospod ravnatelj.
—	No, to me pa res veseli, da si to pot tako odkrito priznal resnico.
3Itrož in tesar.
Na morje sije solnčece žareče na vso moč; valove gladi in miri dobrotno sevajoč — in to je čudno, ker je že zavladala polnoč.
Cmeravo blesti lunica in jezico hladi — kaj li ponoči solnce tu ima opraviti — »Grdo dovolj, da pride sem in radost nam kali!«
Mokro je morje, premokro, in pesek suh, presuh, oblačka ni opaziti skoz čisti, jasni vzduh; nobene ptice nad glavo — za to, ker ptic ni tu.
Mrož in tesar prispeta tod, držeč se pod roko; ko morje peska vidita, se zjočeta močno. »Sijajno delo izvrši, kdor spravi proč le-to.«
»Če sedem dekel čistilo pol leta bi ta kraj z metlami sedmimi«, de mrož, »bi li izdalo kaj?« »Jaz dvomim«, pravi jokajoč tesar, »celo tedaj.«
»Ostrige, pojdite z menoj!« jih mrož vabeč roti. »Prijeten kraj, besede slaj naš slani breg krasi; roke vam štiri nudiva, več jih na žalost ni.«
A najstarejša od ostrig premeri ju molče: mežikne malce in nato odkimajoč pove, da ostrigišča ne pusti in iz njega ne gre.
A štiri mlade pribite vse vzhičene na mig: umite in skrtačene in v svetlih čeveljčkih — in to je čudno, ker brez nog vi vsi poznate jih.
Ostrige nove jim slede, četvero jih prispe /n naglo v vrsto se zvrste in še in še in še — iz penastih se jih valov vse več na breg povzpne.
Mrož in tesar se šetata še nekaj časa tod,
nakar na nizki skali svoj končata izprehod, in vse mladice čakajo, kaj pride odondod.
»Pečatni vosek«, pravi mrož, »je predmet naših dni«, in kralji — zel j nate glave — in ladje — čeveljčki — »zakaj da morje vroče vre in pujskov s krili ni ? «
»Počakaj malo«, zakriče, da seja se prične, pošla je sapa mnogim že. ker smo rejene vse!« »Počasi!« zapove tesar, in vse zahvali se.
»Hleb kruha«, pravi modri mrož, je glavno, kar poznam; in malo kisa, paprike bo prav teknilo nam — osti-ige, ako vam je prav, takoj postrežem V Stili.«
»Nikar tako«, kriče glasno
in posinele vse;
»po toliki prijaznosti
pač ne spodobi se.«
— »Prekrasna noč«, odvrne mrož,
»in lep razgled, kaj ne ?
Lepo od vas, da ste prišle.
In čiste ste zelo!«
Tesar odreže kratko se:
»Nareži mi še to!
Saj nisi gluh in dvakrat mi
to reči pač ne bo.«
»Sramotno je«, odvrne mrož, postopati tako, potem ko sva jih spravila na pot predolgo to!« Tesar odreže kratko se: »Preveč mi masla bo!«
»Na jok mi gre«, prične spet mrož
sočutnega srca.
In grabi ves solzan medtem
iz kupa kar se da,
tiščoč si robček na oči,
ki polne so solza.
»Ostrige,« dokonča tesar,
»izlet je bil krasan !
Naj li gremo domov sedaj?«
A prašal je zaman ■—
In to ni prav nič čudnega:
obed je bil končan.
Prevedel Gliša Koritnik.
S t r a n 44.
S A T U R A S t. 2.
Leto L
Vljudno naprošamo v$e naročnike, da poravnajo naročnino po priloženih položnicah; kajti drugače smo primorani z ozi-rom na cigromne izdatke in stroške s pošiljanjem lista takoj pri prihodnji številki prenehati.
»Oprostite, gospod Turk, Vi gotovo ne obiskujete nikakih predavanj?«
»Ne.«
»Tega pa ne razumem!«
»Ni nič čudnega. S predavanji je reč precej nerodna. Poleg govornika st e ji navadno kozarec vode in govornik se včasih tako spozabi, da jo celo pogoltne; tega plogleda pa moj želodec ne prenese.«
Profesor (pri maturi); »Kakor vidim, je prenehala vaša pamet dosti prej kot vi.«
Kmetica (opravičujoč se gospodinji); »Mleko je danes samo zato tako vodeno, ker je krava zgubila teleta, pa je od žalosti potočila v mleko nekaj solz.«
On: »Ali se mislite poročiti, ali mislite ostati prosta?«
Ona; »Smešno vprašanje. Mislim, da je oboje še najbolje.«
Mati: »Janezek, torej včeraj nisi bi1 v šoli, temveč si se potepal?«
Janezek: »To ti je pa že gotovo spet natvezila učiteljica. Ženske pa res ne znajo ničesar zase obdržati.«
A.:	»Moj pes je res čudovit. Trdno sem uverjen, da ima pamet,«
B.:	»Da, da! Marsikatera žival nad-kriljuje svojega gospodarja.«
Davno so že minuli časi, ko so ljudje rabili papir samo za pisanje zaljubljenih pisem, za tiskanje romanov in za zavijanje.
Dandanes, ko je boj za cibstanek in vsakdanji hruh vedno silnejši, služi papir v prvi vrsti za razne objave in obljube, katere naj bi nasitile ljudi,
(In ljudje so jih tudi že v resnici siti. Op. ured.)
»Ste milostljiva naročeni na modne časopise?«
»Ne, izposodim si jih od služkinje.«
V nekem mestu je goreloi sodišče. V bližini pogorišča se srečata dva sodnika. Prvi s celo kopico aktov v roki, ki bi jih rad skrivaj vrgel v ogenj. Ko to opazi drugi, pripomni suhoparno: »Dragi kolega, zakaj se trudite po nepotrebnem. Jaz sem svoje akte že doma zažgal.«
A.:	»Pravkar sem govoril z Marnom. Tožil je, da ga je danes grozno bolela njegova lesena noga.«
B.;	»Navadna laž! Kako bi ga naj bolela lesena noga?«
A.: Ga je, ker ga je žena z njo tepla.«
Pisarniške in šolske potrebščine
- dobite najceneje pri --
M. TIČAR — LJUBLJANA
£MF* ^elenburpova ulica "VS
Nad vhodom vile mojega prijatelja ;e vklesan ta-le napis;
»Odprto srce in odprte roke
imej za trpečega brata;
vsem revnim in žalostnim tu na stežaj
odprta so vedno ta vrata.«
Pod napisom:
»Beračenje in krošnjarenje prepovedano!«
Kaplar: »Poslušajte Janežič. Alj bi se vi pritožili, če bi vam rekel osel?«
Novinec: »Ne.«
Kaplar; »Zakaj ne?«
Novinec; »Saj smo si vendar tovariši.«
Slikar: »Vi mi torej hočete stati kot model? Mislil sem, da ste uslužbeni pri tukajšnjem sodišču kot strojepiska?«
Ona: »Saj sem tudi, Vendar si pa jemljem vedno od junija do septembra bolniški dopust. Kot model trpim še najmanj vročine.«
Otrok: »Očka, v časopisu je. pisane, da je v Afriki požrl divjak misijonarja. Ali je res?«
Uče: >rBo že res.«
Otrok: »Pa pride misijonar kljub temu v nebesa?«
Oče: »Zakaj pa ne?«
Otrok: »Divjak tudi?«
Oče: »Divjak pa ne!«
Otrok: »Potem pa tudi misijonar ne more, če ga je divjak požrl.«
»Veš, v čem je bil oni čar, ki me je toliko omamil, da si postala danes moja ženica?« vpraša ženin nevesto, ko sta po dolgotrajni poročni gostiji končno ostala sama.
»V tem, da mi v svoji otroški sve-žosti in nedolžnosti nisi hotela pred poroko dovoliti niti najmanjše sladkosti!«
»Ne boj se, da bi mi bilo to neznano ,..« In naiven smehljaj se ji je razlil po obrazu. »Prav vsled nasprotnega namreč so me pred tabo pustili že trije na cedilu.«
Mlad gorenjski fant se je naveličal Slovenije, odšel je v Srbijo. Na velikem posestvu našega državnika je dobil službo ovčarja. Bil je priden in vesten, a vendar je pa občutil, da ni povšeči oskrbniku posestva. Tudi gospodar je to opazil in nekoč vpraša oskrbnika.
»Ali Vam fant ne ugaja?«
»Že! Sicer je priden in vse, samo ošaben in domišljav je tako nesramno, da se prav kakor največja gospoda vse-kuje samo v robec.«
Po petnajstih letih sta se zopet srečala prijatelja Pajk in Slabič.
»Kako se pa godi najinemu sošolcu Mavriču? Gotovo je že visoka glava, bil je izmed nas vseh najbolj nadarjen,« vpraša odvetnik Pajk.
Slabič je zmajal z glavo.
»Že dvanajst let je v grobu. Povem ti pa odkritosrčno, da v teh letih ni bilo skoro ure, da bi se ga ne spominjal z žalostjo v srcu.«
»Sta si bila tako dobra prijatelja?«
»Ne toliko, toda njegova vdova je moja žena.«
Uan Kaster Cacao jE UEndar najboljši!
Rezervirano za:
W1TK IffllM.
I. ljubljanska cvetlicama,
Jadranska zavarovalna družba (Riunione)
Ustanovljena lela 1838.	Telefon 937.	Ustanovljena leta 1838.
Glavni zastop za Slovenijo:
Ljubljana, Beethovnova ulica št. 4 ^S1
Direkcija za Jugoslavijo v Zagrebu, Hatzova ulica štev. 10 v lastni palači. Akcijski kapital Lit. 100,000.000	Rezervni kapital čez Lit. 300,000.000
Sprejme:
Zavarovanje zoper točo Zavarovanje zoper požar Zavarovanje zoper vlom Zavarovanje zvonov Zavarovanje transportov Zavarovanje proti razpoki stekla
Jamstveno zavarovanje
Življensko zavarovanje in sicer: dosmrtno,
na doživetje in starostne rente Zavarovanje proti nezgodi Zavarovanje strojev proti polomu Chomage-zavarovanje.
Podružnice v vseh večjih mestih in krajih v Jugoslaviji.
»»TRANSFORMATOR" družba z o. z.
Elektrotehnična tovarna Ljubljana, Dunajska Cesta Štev. 75 Telefon številka 715/11
Fabrikacija vsakovrstnih transformatorjev, reparature električnih strojev vseh vrst, bogata zaloga motorjev vseh vrst, fabrikacija stikalnih tabel. Kabel, bakrena žica, kuhala, likalniki, varovalke, stikala, vrvice. Projekti kompletnih električnih central. Na razpolago prvovrstni strokovnjaki, bogate izkušnje. — Na željo takojšen obisk.
■C
<3 .C
a o -a;
</) -O
-s
Q> C
.M .
O
C C
II
« g)
Si g-
0)
D C
-o
£ o
5
s*
-tf 0 o . -
-I S1
c: <u -i;
0)
"S
.33 a §■>§
° S>
>8
O O.
-O I
=5 =
«3 d
"5)
O .C
o
•I
o •t o
s
o o
C v.
o -as
tO
CJ
-as t/> C
o s o
t/3 O
a
Krotilec kač razlagajoč: »Tule gospodje, si oglejte zloglasno kačo, kačo klopotačo, ki more že za zajutrek požreti celega teleta . .. Prosim gospodje ne preblizu.
Pesnik futurist: »Z zadnjo pesmijo sem se preživljal kar dva tedna.«
Prijatelj: »Torej si vendar iztaknil založnika?«
Pesnik: »Nak, ampak ko sem mu jo prebral, me je vrgel po stopnjicah, sodišče pa mi je zato nakazalo štiristo dinarjev.
Policijski koncipist »Torej vi ste socialist? Potemtakem ste najbrž tudi že sedeli?«
Socialist: »Seveda sem, ampak v državnem zboru!«
Vojni poročevalec (v Maroku): »Rad bi telefoniral svojemii listu, da je poveljujoči general osel.«
Uradnik na cenzuri: »Oprostite, nemogoče; kajti vojaških tajnosti ni dovoljeno odpošiljati.«
Zdravnik: »Zdaj pa še jezik pokaži, Janezek!«
Janezek: »Nak, tega pa ne! Včeraj sem ga pokazal gospodu učitelju, pa me še danes vse boli.«
»Zakaj te oče tolikokrat tepe?«
»Je pač močnejši.«
Vsaka previdna gospodinja rabi v svojem gospodinjstvu
^OHfl/V
>	~ C
®	s >
*	§>
2	a i
O tn
O
ut o
-d n.
=r w <
.	Ut
Poznam baletke, ki so tako štedljive, da si letno prihranijo po> deset in še več tisoč lir, čeprav imajo komaj tristo dinarjev mesečne plače.
*
»Golota je sveta predpravica umetnosti,« je trdil obcestni ropar kiparju, ko mu je potegnil še zadnji košček obleke s telesa.
*
Največ obleke potrebuje ženska, kadar gre v kopališče.
*
Ženske zahtevajo, da pozabiš njih rojstno leto, zato se pa moraš tem natančneje spominjati njih rojstnega dne, *
Prava ljubezen je kakor strah. Vsakdo
govori o njej, a videl je še ni noben. *
Kogar gospod ljubi, tega tepe, je rekel francoski kralj Karel, medtem, ko
je z balkona streljal na svoje podložnike, *
Otroci in norci govore resnico, trdi pregovor. Torej je oni, ki govori resnico, bodisi otrok, bodisi norec.
A. & E. Skaberne
Ljubljana, Mestni trg
Uvoz in prodala ma-nufakturnega blaga.
najboljši pridafek k hrani.
Hinko Sevar
Ljubljana, Sfari Irg št. 24
kupuje ln prodaja vsakovrstne siare knjige vseh llleralur In panog.
| Salda-konti I
I štrace
I blagajniške 1 knjige
(amerikanskel I journale [
I odjemalne I I knjižice |
| itd. I
nudi I p. n. [ trgovinam j [ po izredno |
ugodnih I cenah
r
i K. T. D.
[ v Lluhtjani
I KOMNU ulici I SI. 6, lljadslr.
The Rex Co., Ljubljana
TELEFON št. 268.
Gradišče št. 10.
Ustanovljeno 1.1906.
Najstarejša in največja specialna trgovina v Jugoslaviji s pisalnimi, računskimi in kopirnimi stroii, razmnoieoalnimi aparati, pisarniško opremo in z usemi tozadeonimi potrebščinami.
Posluje po vsej Jugoslaviji. ^ "1 ^^ ^ J ŽIVI 1 £fe. ^	Pisarna: Dunajska cesta 15.
Ustanovljena leta 1913. . ~ ^^ . . -tr__.	Delniška alavnica znaša
Telefon štev. 571. splošna zavarovalna družba v Beogradu.	3,ooo.OOO Din v zlatu.
Ravnateljstvo za Slovemio v Ljubljani.
SKLEPA: Največji tu deluj"£i zavod. - Družba	v naši državi - Najnižje tarife. - Ta-
1.	Požarna zavarovanja. vsied tatinskega vloma. je prevzela od „Graške vzajemne za-	kojinja izplačila škod.
2.	Življenska zavarovanja. 5. Transportna zavarovanja. varovalnice" in od zavarovalnih družb	Glasom nurcdbe min. za vojsko in mor-
3.	Nezgodna In jamstv. zavar. 6. Zavarovanja proti Škodam »Feniks« (požarni oddel.) in »Franco-	narico nadomeščajo police spi. zav. dr.
4.	Zavarovanja proti škodam vsled razbitja stekla. Honqroise« ves njih kupčijski obstoj	»Jugoslavije* ženitv. kavcije za častnike.
Vljudno naprošamo vse naročnike, da poravnajo naročnino po priloženih položnicah, kajti drugače smo primorani z ozirom na ogromne izdatke in stroške s pošiljanjem takoj pri prihodnji številki prenehati.
[ReVolueija na kitajskem.
Izdajatelj in lastnik: Konzorcij »Satura«.
Odgovorni urednik: Nežika Simončič.
Tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani.