Poštnina plačana v gotovini. Številka 9
Is h a j a tedensko Velja po poiti dostavljen: na mesec . .	.	Din	10'—
ca pol leta .	.	.	Din	55*—
na leto ....	Din	100*—	,
za tujino letno	.	Din	154’—	j
Oglasi po tarifi Rokopisov ne vračamo
NI E
Maribor, 6. marca 1957
! OOVI
N
Tednik za vsa javna vprašanja
Leto II.
U r e d n i jf t t o in uprava: Maribor Prešernova ulica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in uprave 2616
Vsebina:
Slovensko kmečko-delavsko gibanje hoče neodvisno in demokratično Slovenijo. — Po proračunski razpravi v narodni skupščini. — Delavski zaupniki. — Nauk in ugotovitev kmeta svobodnjaka. — Slovenski učitelj na vasi. — Mladina govori. — Samorodnice pred sodnikom. — Naši vinogradniki in uvoz banašUb vin — Bodite pravičnejši pri podeljevanju nagrad. — Dopisi. — Zapiski. — Novice.
»Neodvisnost« izhaja v soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 2.50.
Naše socialno
vprašanje
Slovensko kmečko - delavsko gibanje je zgrajeno pred vsem na treh temeljih: na slovenstvu, socialnosti in demokraciji. Najprej stojimo na stališču, da ne more obstojati prav noben dvom o tem, ali smo Slovenci samosvoj narod ali nismo. Kot samosvoj slovenski narod smo obstojali davno v preteklosti, obstojamo sedaj in hočemo obstojati tudi v bodoče. Svoj jezik, svojo kulturo in vse kar je slovensko našega, hočemo spoštovati kot nekaj nedotakljivega in graditi dalje do vseh mogočih viškov. Zato zahtevamo za to svoje stališče, čustvovanje in hotenje enako spoštovanje od bratov Hrvatov in Srbov, kakor ga kažemo in ga hočemo tudi v bodo&2 kazati mi napram vsemu njihovemu. Država, katero smo skupaj ustvarili, je prav tako slovenska kakor hrvaška in srbska, zato nočemo, da bi se v njej izgubili ali da bi postali komu privesek. To je stališče kmečko-delavskega gibanja v narodnostnem vprašanju.
Slovensko narodno gibanje bi pa bilo nesodobno in brez zveze s sedanjim živim življenjem, ako ne bi bilo obenem tudi socialno. Ves naš slovanski narod je že od nekdaj socialno zatiran narod. Cim smo v srednjem veku izgubili svojo lastno državnost, je zavladalo nad nami tuje, nemško, italijansko in madžarsko plemstvo. Slovenci smo postali tlačani tujih grofov, ki so nas dolga sto-letja izžemali, da so sami bogateli in živeli za naše krvave žulje razsipno grajsko življenje. Naš narod je postal tedaj izrazito ljudstvo tlačanov in hlapcev, torej socialno najnižja plast. Bil je na svoji lastni zemlji krvavo zasužnjen in brez vseh socialnih t*ar celo človeških pravic.
Ko je minila ta žalostna doba in so vedno znova poživljene tlačanske vstaje zdrobile graščinski jarem, smo pa postali narod finančno in gospodarsko izkoriščanih. Grofe so zamenjali tuji, nemški, italijanski in madžarski veleposestniki, tovarnarji ter veletrgovci s svojimi denarnimi zavodi in pridobitnimi podjetji. Plrav malo bolje je bilo glede našega socialnega položaja v državni upravi in službi sploh. Samo z neskončnim napo rom in silno počasi so se mogli posamezni Slovenci dvigati do višjih položajev Deželni cesarski namestniki, drugi visoki upravni uradniki, predstojniki raznih ustanov, zavodov itd. so bili sami tujci. V avstrijski vojski Slovenec ni prišel do položaja generala, ako se je pa izjemoma le zgodilo, je moral prej zatajiti svojo slovensko narodnost. Na prste bi lahko tudi sešteli tiste Slovence, ki so se mogli v bivši Avstriji dvigniti do položaja tovarnarjev, veletrgovcev, bančnih ravnateljev itd. Tako smo ostali tudi po odpravi tlačanstva narod kmetov, delavcev, slug, poduradnikov, srednjih uradnikov, obrtnikov, malih trgovcev in malih podjetnikov.
Tega našega socialnega položaja tudi vstop v novo državo Jugoslavijo ni spremenil tako, kako«r smo pričakovali. Denar, industrija in velika trgovina, vse je ostalo tudi sedaj v rokah tujcev, ali pa je nj.hova moč še celo narasla. Ako se ozremo danes samo v našo industrijo, opazimo takoj, da je do malih izjem v rokah Nemcev, Židov in drugih tujcev, da sede na vodilnih in boljše plačanih me-prav tako tujci in da gre po slovenskih delavskih žuljih pridobljei denar tudi po ogromni večini čez slovenske meje, od koder ga nikoli več ni nazaj. Ta tuja podjetniška gospoda ima za Slovence samo uboge pare nizkih mezd, sicer pa ne podpre s svojimi pravljičnimi dobički ne naših socialnih ne kulturnih ne kakih drugih stremljenj. Več ko 99% Slovencev živi v bedi ali vsaj v tako tesnih socialnih razmerah, da jim onemogočajo dvigniti se do življenjske višine, kakršna bi nam pripadala po našem kulturnem napredku.
Slovenci smo torej v celoti še danes socialno trpin&sn in izkoriščan narod, narod proletarec! Tu ni veliko razlike med obubožanim kmetom, lačnim delavcem, sramotno plačanim duševnim de lavcem obupanim obrtnikom, z večnimi težkočami se borečim malim trgovcem in le za silo naprej se rijočim intelektualcem takozvanih svobodnih poklicev. Za to je vsako politično gibanje, ki ne sloni pred vsem na socialnih načelih, neslovensko. Kdor pravi, da hoče biti slovenski voditelj, pa se ne bori za socialno izboljšanje položaja našega delovnega in izkoriščanega naroda, ni vo-
Italija pustila Avstrijo na cedilu
Žrtvovala jo je za vojaško zvezo z Nemčijo. Avstrija bo iskala nove zunanjepolitične usmeritve. »Avstrija ni nobena Mandžurija'
V mednarodni politiki nam je prinesel ta teden dogodke, ki utegnejo usodno uplivati na bodoči razvoj evropskih dogajanj. Središče vsega je še tesnejše zbližanje med Italijo in Nemčijo ter s tem oddaljitev Avstrije od osišča Rim— Berlin. Ako pa hočemo razvoj dogodkov do dna razumeti, moramo seči malo dalje v polpreteklost.
Dasi sta italijanski in nemški fašizem zrasla iz istih korenin, med fašistično Italijo in fašistično Nemčijo dolgo ni bilo ne soglasja ne tesnejših stikov, da, bili so časi, ko je grozila resna nevarnost najostrejšega nasprotja med obema avtoriarnima velesilama. Vzrok razprtije je bila Avstrija. Med tem ko ie vedno cilj nemškega fašizma priključitev Avstrije k Nemčiji, je bil cilj italijanskega prav nasprotno, ohranitev samostojne Avstrije, ki naj bi bila orodje Italije v Podonavju, posebno radi zveze z Madžarsko.
Tako sta se v Avstriji sovražno dotikali zunanjepolitični hotenji dveh fašističnih imperializmov, in zdelo se je, da med njima ne more biti pomirjenja. Toda lani se je kljub temu zgodilo nekaj prej malo pričakovanega. Radi sankcij v osamelost nagnana Italija je z veseljem sprejela ponujeno ji prijateljsko roko fašistične Nemčije. Tako je bil dosežen med Rimom in Berlinom prvi sporazum — čez Avstrijo! Italija se je Nemčiji na ljubo odrekla popolni zunanjepolitični oblasti nad Dunajem, katero e podelila na enaka dela z Nemčijo. Dne 11. julija lani med Berlinom in Dunajem sklenjeno prijateljstvo je bilo tako viden izraz sporazuma med Rimom in Berlinom. Toda pogodba osišča Rim-Dunaj-Berlin ni bila zgrajena na iskrenosti ne s strani Italije ne Nemčije in ne Avstrije. Italija je menila, da je s tem zavarovala samostojnost Avstrije, Nem-ija se je nadejala, da bo pod plaščem prijateljstva lahko še bolj podprla hitle-rizem v Avstriji ter s tem prizadevanja za združitev, Avstrija je pa zopet računala na dobiček tretjega v rivaliteti Italije in Nemčije.
To, kar so naskrivaj Berlin, Rim in Dunaj pričakovali, se je tudi res zgodilo: Nemčija je dalje rušila avstrijsko samostojnost, Italija je pa zopet naprej igrala svojo posebno podonavsko politiko. Toda pričakovane koristi Avstrija od tega le ni dobila. Nasprotno, postajalo ji je vsak dan bolj očito, da je le predmet izigravanja obeh velikih sosed. Radi tega je pričela vse bolj misliti na to, kako bi enkrat za vselej onemogočila Nemčiji vsak uspeh prizadevanj za priključitev. V ta namen se ji je zazdelo najprimernejše sredstvo obnovitev monarhije s Habsburžani. Kancler Sušnik je prav nekaj dni pred zadnjim obiskom nemškega zunanjega ministra Neuratha na Dunaju javno, čeprav nekoliko prikrito, napovedal, da se njegova vlada resno ukvarja z namero, posaditi čimpreje nadvojvodo Otona na sedaj prazni avstrijski prestol. Ta govor je deloval v Nemčiji kakor strela, in zunanji minister N e u -r a t h je imel ob zadnjem razgovoru s Sušnikom v prvi vrsti nalogo, odvrniti Avstrijo od misli na vrnitev Habsburžanov. Kaj sta državnika med seboj razpravljala, javnost natanko seveda ne ve, toda vsi viri iz okolice so zatrjevali, da je Sušnik ostal trdovratno na svojem stališču. Zanašal se je pač na to, da bo našel za svoj načrt že podporo v Italiji, kakor jo je vselej doslej. Toda prav pri tem se je tokrat temeljito zmotil!
Med tem so se bile namreč dogodile prav zanimive spremembe v razmerju evropskih velesil. Iz raznih znakov angleške zunanje politike, posebno pa iz silnega angleškega oboroževanja, je namreč Italija spoznala, da se nekdanje res iskreno soglasje med njo in Anglijo ne bo več obnovilo. Znašla se je tako v nevarnem osamelem položaju, in morala je pričeti mislit na tesnejšo naslonitev na edino državo, ki je za to pripravljena in pripravna, na fašistično N e m -'čijo! Tako so se zadnje dni pletla med Rimom in Berlinom tajna pogajanja za sklenitev italijansko-nemške vojaške
Fašizem in oboroževanje
Kako je treba razumeti med Italijo in An* An/iliiA glijo sklenjeni »gosposki sporazum"	w
Ko so vprašali časnikarji lorda Chur-chila, kako si je treba razlagati »gosposki sporazum«, sklenjen med Anglijo in Italijo, jim je smeje se odgovoril: »Cisto preprosto. Gosposki sporazum je nekaj takega, kakor dogovor med dvema, ki sta si napovedala dvoboj, pa sta sklenila, da se bosta do tedaj obnašala pred javnostjo tako, kakor da med njima sploh ni nobenega spora.« Te besede so bile izgovorjene vedro, kakor v šali, a že razvoj dogodkov v nekaj tednih je pokazal, da so resnične. Radi »gosposkega sporazuma« se razmerje med Anglijo in Italijo ni prav nič spremenilo, pa tudi sporazum sam ne vsebuje nič takega, kar so mu nekateri pripisovali celo v Beogradu, ko so izjavili javno, da je z njim prevzela Anglijo tudi garancijo za sredozemeljske meje balkanskih držav. Namestnik angleškega zunanjega ministra, čuvar državnega pečata lord Halifax, je odgovoril na neko interpelacijo v londonski spodnji zbornici: »Anglija ni prevzela nobene garancije. Sporazum ne vsebuje nič drugega kakor tisto, kar je v besedilu napisano, besedilo je pa bilo objavljeno.«
Anglija ni priznala italijanske aneksije Abesinije niti uradno niti neuradno. V Londonu posluje še dalje nemoteno poslaništvo abesinskega cesarja H a j 1 e S e 1 a s i j a, ki je prejel sedaj tudi vabilo, da se udeleži slavnosti kronanja novega angleškega kralja. Hajle Selasije se bo časti tega povabila tudi poslužil ter bo prišel. Italija pa izjavlja, da njeni zastopniki v takih razmerah ne morejo ustreči londonskemu povabilu. To so očiti znaki, da nasprotstva med Anglijo in Italijo niso odstranjena. Pa je še veliko drugih dokazov za to, ki sicer niso tako očiti in otipljivi, a njih skrbni opazovalec dogodkov mednarodne politike ne more prezreti.
Bolj kakor vse to pa govori za nepo-mirljivost razmerja med Anglijo in Italijo nazadnje tudi silovito angleško oboroževanje. 2e lani je Anglija določila za svojo novo, moderno oborožitev 400 milijonov funtov šterlingov, pa se ji je še ta ogromno vsota zdela nazadnje prenizka in so jo povečali sedaj na 1500 milijonov, to se pravi na 360 milijard dinarjev, ali na vsoto 36 državnih proračunov kraljevine Jugoslavije. Vsa ta ogromna vsota denarja bo porabljena za
zgraditev novih bojnih ladij, letal, topov, motoriziranje vojaških čet in v druge vojaške namene v dobi, ki je določena na samo pet let! To pomeni, da bo Anglijo že v kratkem zopet najsil-nejša bojna sila na vsem svetu, s katero se ne bo mogla meriti nobena druga.
Angleški državniki so odločno naglasili, da se ta oborožitev ne bo izvršila zato, ker bi imela Anglija kake napadalne namene proti komurkoli, ampak samo zato, da se zavaruje v Evropi in na svetu mir. Tisti, ki bi mir radi kalili, naj se zavedajo, da bodo imeli proti sebi tako silno oboroženo Anglijo! Toda v Rimu so razglasili to angleško oboroževanje kot proti Italiji naperjeno kretnjo in v rimskih, milanskih, tržaških in drugih fašističnih časnikih smo opazili neprikrito vznemirjenje in začudena vprašanja: »Čemu je bil potem sklenjen z Anglijo gosposki sporazum?« Še bolj je pa vznemirilo Italijo dejstvo, da je pričela Anglijo na novo utrjevati ali pa izpopolnjevati že doslej utrjene postojanke svoje posesti v Sredozemlju, na Malti, Cipru itd. Vse to dokazuje, da Anglija ni pozabila na udarec, ki ga je dobila za časa italijansko-abesinske vojske, ko se je radi vojaške nepripravljenosti morala vdati pred italijanskimi grožnjami z letali in podmornicami, drugič pa, da se po ustanovitvi italijanskega kolonialnega imperija ne čuti več varna tam kjer je najbolj občutljiva — na Sredo-zemeljskem morju!
Oboroževanje Anglije sili sedaj Italijo, da se tudi sama še bolj oboroži, dasi je sorazmerno že sedaj najbolj oborožena država v Evropi. Italijani čutijo, da bi morali zgraditi še več podmornic, letal, utrdb in oporišč, toda tu nastaja drugo vprašanje: kje najti denar za to novo oborožitev, ko je država finančno izčrpana že radi Abesinije in dosedanjega oboroževanja? Italijanski listi sicer res pišejo, da Italija noče zaostati za bojno silo Anglije, toda ako bi jo hotela doseči, za to niti v petdesetih letih ne bi spravila skupaj potrebnega denarja, ali sploh nikdar. Prav tako pa vznemirja angleško oboroževanje tudi Nemčijo, kajti tudi ona Angliji ne bo mogla slediti v te vrtoglave višine. Po vsem tem lahko spoznamo, da je Anglija fašizmu nevarno zmešala račune.
zveze. Ta pogajanja so v Berlinu izkoristili tudi za pritisk na Italijo glede Avstrije. Italija mora odpovedati Avstriji podporo pri njenih habsburških načrtih, ako hoče nemško vojaško zavezništvo. In Italija se je vdala!
Že pred nekaj dnevi so pričeli italijanski listi pisati, da tudi Italija ne more podpirati avstrijske namere po obnovitvi monarhije s Habsburžani. Kdor ve, da tega nikoli ne bi bili pisali, ako v ozadju ne bi stala uradna Italija, je moral postati na to že tedaj pozoren. Ko so pa prišle vesti o sklepih velikega fašističnega sveta, ki je zboroval v ponedeljek zvečer v Rimu, je postalo očito, da je Italija žrtvovala Avstrijo za vojaško zvezo z Nemčijo!
Na Dunaju je napravila ta sprememba italijanske politike napram Avstrij-'
porazen utis. Kancler Sušnik je tako opustil svoje za te dni nameravano po tovanje v Rim k Mussoliniju, a iz dunaj skega tiska so se začuli glasovi »Avstrija ni nobena Mandžurija!« Tod; kaj sedaj? Na to vprašanje nam bo da odgovor šele bodoči razvoj dogodkov Mogoče je, da bo Rim Dunaj zopet pre slepil, vendar je bolj verjetno, da bc Avstrija iskala nove zunanjepolitična usmeritve. Pariški in londonski listi pi šejo, da se bo pridružila mali zvezi ker bo tu najbolj zavarovana. Bilo b seveda še preuranjeno, verjeti v tako temeljito preorientacijo, dasi bi bila za Avstrijo edino pravilna. Njeno mesto b bilo moralo biti že od vsega začetka v mali antanti. Bo to uvidela? Ako bo, se bo zunanjepolitična podoba Evrope v kratkem temeljito spremenila!
Srditi boji na španskih frontah
Položaj na bojiščih bistveno nespremenjen. — Manjši uspeh republikancev. — Izigravanje blokade
V Španiji so se tudi ta teden nadaljevali krvavi boji, ki pa niso povzročili posebnih sprememb. Vsi napori frankov-cev, da bi zavzeli ali vsaj obkolili Madrid, so ostali zaman. Nasprotno, branitelji demokracije so celo znova iztrgali belim nekaj položajev, ki so jih bili v srditih napadih zavzeli. Tako so republikanci zopet gospodarji v vseučiliščnem delu mesta in na cesti v Valencijo.
Na jugu so republikanci napadli fran-kovce pri Granadi, kjer so sicer nekaj napredovali, toda ne toliko, da bi se tu položaj bistveno spremenil. Južnovzhod-mo od Madrida so pa dosegli republikanci največji uspeh s tem, da se jim je posrečil prehod čez 'reko Tajo, tako, da so vdrli v predmestja Toleda in ga skušajo sedaj obkoliti ter zavzeti. Ako bi se jim to posrečilo v celoti, bi se frankovci morali najbrže popolnoma umakniti izpred Madrida, ker bi jim sicer grozila nevarnost, da bodo odrezani od svojega zaled-
ja. Krvavi boji so se razvili dalje tudi ob reki Jarami v sredini fronte.
Na severnem bojišču se je nadaljeval boj za Oviedo, ki tudi še vedno ni kon čan. Frankovci se v nekaterih mestnih delih še vedno drže in morajo republikanci razstreljevati hišo za hišo.
Mednarodna kontrola španskih mej kljub vsem sklepom še vedno ni izvedena. Londonski nevmeševalni odbor še ni končal priprav za to akcijo in nekateri listi poročajo, da se blokada najbrže pred 20. t. m. ne bo mogla pričeti. Ta čas izkoriščajo posebno Italijani, ki pošiljajo Francu še dalje na tisoče »prostovoljcev«, orožje in streljivo. Zdi se, da je vse to diplomatsko delo le prikrito izigravanje, od katerega ima korist samo mednarodni fašizem. Svoje razpoloženje je pokazala Italija tudi s povzdravom, ki ga je naslovil veliki fašistični svet na ge nerala Franca.
Romunska vlada proti fašizmu
Tudi v Romuniji, kakor v mnogih drugih državah evropskega jugovzhoda, se trudi nemški ter italijanski fašizem, da bi s svojo finančno in moralno podporo organiziral fašistična gibanja, katerih namen bi bil v prvi vrsti spraviti te države zunanje politično pod vrhovno voljo in nadoblast avtoritarnih velesil. Tako se je ustanovila v Romuniji fašistična »železna garda«, ki je povzročala povsod nemire in delala zlasti razpoloženje za odcep od zavezništva z malo antanto in Francijo ter Nemcem in Italijanom prijazno politiko.
Ta »železna garda« je poslala nekaj svojih ljudi tudi na pomoč generalu Francu v Španijo, kjer sta dva voditelja nedavno padla, bila potem mrtva orepeljana v domovino in v Bukarešti pokopana. In zanimivo je, da sta se pogreba teh fašistov udeležila tudi nemški in italijanski poslanik. Že to samo na sebi je vzbudilo nezadovoljstvo romun-
ske vlade, ^i ie «neiai->
-rnr| 1*‘
Toda pričela je tud sicer energično nastopati proti romunskemu fašizmu. Ministrski predsednik Tatarescu je prenovil svojo vlado, prevzel tudi resor notranjega ministrstva ter napovedal fašizmu odločen boj. Izjavil je, da romunska vlada pod nobe nim pogojem ne bo dovolila, da bi peščica od tujcev nahujskanih ljudi vzne mirjala državo in ovirala njeno edino pravilno zunanjo politiko. V Romunij za fašizem ni mesta.
Ta odločni korak romunske vlade, zlasti ministrskega predsednika ter no tranjega ministra Tataresca, moramo iskreno pozdraviti. S strahom smo namreč gledali to igro fašizma v zaveznišk in sosednji Romuniji in se bali, da ne b nekega dne zapeljala države na kriva pota. Sedaj se nam tega ni več treba bati.
Veliki fašistični svet
V ponedeljek zvečer je zboroval v Rimu italijanski veliki fašistični svet, ki je sklenil odobritev vojaške zveze med Italijo in Nemčijo ter novo ogromno oboroževanje. Italija odgovori na oboroževanje Anglije z določitvijo novih 40 milijard dinarjev za oborožitev, zlasti na morju. Razen tega se ves italijanski narod še bolj militarizira in spremeni sploh vsa država v eno samo vojašnico. Vsi moški od 17. do 55. leta morajo biti vedno pripravljeni na »bojni pohod«. Proti komu? Kje je tista nevarnost, ki preti Italiji? Tega veliki fašistični svet ni povedal. Razen tega se hoče Italija osamosvojiti tudi glede sirovin, ki so potrebne za bojno industrijo.
Abesinski obup. »Trda roka«, ki so jo pokazali Italijani v Abesiniji posebno po zadnjem atentatu v Adis Abebi s tem, da so postreljali na tisoče ljudi, je spravila Abesince v obup sovraštva, ki se ne bo dal tako zlepa odpraviti. Italija bo doživela v Abesiniji prej ali slej še bridke čase.
Egipt postane član Zveze narodov. Po
popolni samostojnosti, ki jo je dala Anglija Egiptu, bo ta vstopil sedaj v Zvezo narodov. Sprejet bo meseca maja. Povabilo za vstop mu je poslala tudi Jugoslavija.
Italijani iztegajo roke po Dž'butiju. Po
zavojevanju Abesinije so pričeli Italijani
razmišljati, kako bi postali tudi gospodarji železnice Džibuti - Adis Abeba, ki je francoska last, in nazadnje tudi francoskega pristanišča Dižibutija. V Libiji so pa zgradili cesto od meje Egipta do Tunisa in listi pišejo, da se ozirajo oči novega Rima tudi po francoskem Tunisu v severni Afriki.
Framazonske lože so razpustili te dni v Romuniji ter zaprli tudi vse univerze radi nemirov fašističnih akademikov. — Nekateri voditelji fašistične »železne garde« so bili vtaknjeni v zapor in izdana je bila prepoved nošenja uniform politi čnih organizacij.
Šv*ca je varna? Nemški vodja Hitler je izjavil nekemu zastopniku Švice, da bo Nemčija spoštovala švicarsko neu-bralnost in Švice ne namerava napasti. V Švici so sprejeli to Hitlerjevo izjavo z zadovoljstvom.
Nemčija in Avstrija. Eviropski listi poročajo, da obstoja nevarnost novega poizkusa nacistične vstaje v Avstriji. V tem primeru bi baje tudi Nemčija mobilizirala del svojih bojnih čet in jih poslala na avstrijsko mejo. Teh govoric seveda ni mogoče kontrolirati.
Vatikan in Habsburžani. Razširile so se vesti, da se je Vatikan zavzemal za obnovitev habsburške monarhije. Te v6-sti pa je Vatikan zanikal in izjavil, da se v takšna vprašanja ne meša.
Naročite »Neodvisnost'
ditelj slovenskega naroda, ampak agent naših izkoriščevalcev!
Naše kmečko-delavsko gibanje, ki pa šteje med delavce ne samo tovarniške trpine, ampak tudi vse duševne delavce v državnih, zasebnih in drugih službah ter položajih, torej tudi ne bi bilo sloven sko. ako ne bi temeljilo na načelih social-
ne pravičnosti in pravice vsakega Slovenca do socialno človeškega položaja. Samo stati na tem stališču pa tudi ne bi pomenilo dosti! Treba je imeti tudi program, ki nam, ako se uresniči, spremeni sedanji socialni položaj. Tak program kmečko-delavsko gibanje tudi ima in ve točno, kako naj se uresniči. Ve pa tudi,
da se ne bo dal nikoli uresničiti, dokler slovenski narod ne dobi svoje popolne, torej pred vsem tudi gospodarske s a-mouprave. Dokler se ne zruši osn-tralizem, je vsaka misel na socialno izboljšanje položaja slovenskega delovnega ljudstva neuresničljiva utopija.
Bojevati se za slovensko samoupravo
pomeni torej tudi že samo po sebi bojevati se za novo socialno pravičnost in lepši socialni položaj. Kajti samo sami iz sebe si moremo Slovenci pomagati iz sedanja mizerije, drugi nam iz nje ne bodo pomagali nikoli! Kdor tega ne uvidi, si sam pljuva v lastno skledo!
ZAPISKI
Povejte resnico! »Slovenec« in njemu »orodni slovenski listi pišejo še vedno .aico, kakor so tedaj, ko smo bili premnogi tudi nekleriKami Slovenci trdno prepričam, da so resnični bojevniki za oamobitnost in samostojnost slovenskega naroda. Dan na dan beremo v njih zavračanje »centralističnih teženj in odklanjanje »narodnega edinstva«. »Slovenec« in ti listi, ki jih omenjamo, so glasila JRZ. Prav tako pa beremo dan ua dan v »Samoupravi« in drugih srb-sKih glasilih isie JRZ neomajno zatrjevanje, da v Jugoslaviji ni več ne Slovencev ne Hrvatov, ampak smo vsi le en popolnoma enoten jugoslovenski narod. Vsa ta srbska glasna JRZ so od-očno proti vsaki taki spremembi notranje državne ureditve, ki bi pomenila uresničitev upravičenih življenjsKih zahtev slovenskega in hrvaškega naroda, ideologija, ki jo oznanjajo ta glasila, se prav v ničemer ne razlikuje od ideologije, ki so jo »Slovenec« in njegovi pomožni organi pred leti možato odklanjali in jo med vrsticami napadajo tudi se sedaj. Ta ideologija je do malih izjem identična z ideologijo JNS. Po vsem tem oi slovenski narod vendarle rad vedel, Kaj je in kje je resnica: v »Slovencu* ali v »Samoupravi«? Kajti oboje nikakor ne more bitil Ako nam »Slovenec« iega ne bo pojasnil, bomo morali verjeti, da nekaj skriva in je njegovo pihanje navadno in brezvestno larbanje .ahkovernega slovenskega ljudstva.
Pretepi na fašističnem shodu v Beogradu. Preteklo nedeljo so imeli Ljoii-^evi fašisti v Beogradu shod, na katerem je nastal divji pretep s prouiašisti. železničarski dom, v katerem je bil shod, so tako zdelali, da znaša povzročena škoda okoli 50.000 Din. Po razkritju afere s »Tehnično Unijo«, o kateri smo zadnjič poročali, in po nemirih, ki jih Ljotičev fašizem povzroča, bi bilo pač edino pravilno slediti zgledu Romunije, ki je sklenila, da bo tašizem do «orenin zatrla, ker je vse njegovo delovanje v nasprotju z narodnimi in državnimi interesi Romunije.
Meje pogajanj za rešitev hrvaškega vprašanja. Ob zaključku načelne proračunske debate v narodni skupščini se je oglasil tudi minister za socialno politiko, g. Dragiša Cvetkovič, ki je govoril mimo drugega tudi o hrvaškem vprašanju in dejal: »Vprašanje je zelo težko. Moramo imeti potrpljenje in izogibati se moramo vsaki nervoznosti pri reševanju te zadeve. Uporabili bomo pri tem svojo najboljšo voljo, poizkusili vse napore in dali tudi neke koncesije, toda tu so meje, ki so svetinje in preko katerih 'tudi mi ne moremo iti. To so meje o Vprašanjih, o katerih se ne more razpravljati, o vprašanjih, o katerih se ne more pogajati«. G. ministru bi bili zelo hvaležni, ako bi povedal, kakšne so te meje, preko katerih ni mogoče iti, o katerih se ne more razpravljati in ne pogajati? Mi menimo, da se razpravlja lahko prav o vsem, četudi se morda ne najde nazadnje tak sporazum, da bi vse sto odstotno zadovoljil.
Na kakšen sporazum bi bil pripravljen Beograd. Po raznih znakih se da sklepati, da ni v Srbiji še na nobeni strani pripravljenosti za resnično in popolno rešitev hrvaškega in slovenskega vprašanja. Skoraj vse srbijanske politične skupine mislijo še vedno, da je mogoče rešiti ti vprašanji tako, da bo Beograd vendarle ohranil gospodstvo nad vso državo in da bo tudi še nadalje ohranjeno »narodno edinstvo«, ki obstoja v glavnem v tem, da se steka denar vse države k stoku Save in Donave. Ako se idjub temu prav v Beogradu neprenehoma govori o potrebi rešitve teh vprašanj, je treba razumeti pod tem govorjenjem samo pretkane poizkuse izigravanja. V Beogradu še vse do danes ne pojmujejo dejanskega položaja in verujejo dalje, da bo mogče kljub »rešitvi« ostati pri starem. Tudi tega ne vidijo, da gre razpoloženje Hrvatov radi večnega beograjskega zavlačevanja sporazuma v smer radikalnega hrvaškega nacionalizma, ki se že izraža v neizrekljivi zagrenjenosti in v brezmejnem sovraštvu množic. Zavlačevanje rešitve glavnega notranjega vprašanja naše države zato ne pomeni ustvarjanje boljših pogojev, ampak zamujanje najdragocenejše priložnosti. Hrvaško in slO' vensko vprašanje ni strankarsko-politič-na zadeva, ki bi se dala kdaj preživeti in »priti iz mode«, ampak je zadeva dveh večno živih narodov, katerih interesi so nespremenljivi in so zato nespremenljive tudi njune narodne zahteve. S površine jih ne more spraviti ne lepo govorjenje ne zamahanje s trdo pestjo
Politiko moramo voditi sam]! Na sestanku vseučiliščne organizacije v Zagrebu je inžiner Košutič v svojem govoru med drugim dejal tudi to-le:	»Samo
bedak lahko misli, da bodo vodili hrvaško politiko Sovjeti, ali da jo bodo vodili Italijani ali Nemci. Hrvaško politiko moramo voditi mi Hrvati sami!«
»Spoštuj jezik svojega očeta in svoje matere, da bo večno živel tvoj rod!«
NOVICE
* Brezposelnost prj nas. Po statistiki Osrednjega urada za zavarovanje delavcev je mio v letošnjem januarju v naši državi brez posla 35.fo9 moških in 5900 žensk. Na dan 1. februarja pa je bilo prijavljenih pri vseh Borzah dela v državi 31.565 moških in 4792 žensk. Pomoč je prejelo v mesecu januarju 26.054 oseb, katerim je bilo izplačanih 3 milijone 72.781 dinarjev denarne potpore. Od te pomoči so prejeli brezposelni uradniki nad 51.000 dinarjev, kvalificirani delavci nad 1 milijon 300.000 dinarjev nekva-lifcirani nad 1 milijon 10.000 dinarjev, obubožani kmetje po okrog milijona dinarjev.
* Zazidani milijoni... V Beogradu so lani zgradili raznih palač in drugih zgradb za vrednost okrog 130 milijonov dinarjev. V Zagrebu so v zadnjih petih letih zgradili raznih zgradb za vrednost okrog milijarde in 34 milijonov dinarjev.
V Ljubljani je bilo lani zgrajenih več stavb v vrednosti 46 milijonov dinarjev.
V Mariboru je bilo lani vloženih v nove gradbe nad 15 milijonov dinarjev v Splitu nad 20 milijonov, v Zemunu nad 18 milijonov, večjo gradbeno podjetnost pa beležijo tudi ostala mesta naše države. Milijone pa je v pretežni večini investiral velekapital za razkošna stanovanja, dočim je stanovanjski problem nerešen, kakor je tudi nerešeno vprašanje najemnin, ki niso v nobenem skladu z dohodki najemnikov.
* Napad na »Hrvatski dnevnik« skupina hrvaških fašistov je te dni navalila na upravo »Mrvatskega dnevnika« v Za-gremu in jo demolirala. Fašiste, ki so bili sami študenti je policija kaznovala in izročila sodišču.
* Ko bo potrebno... Minister socialne politike Cvetkovič je ob priliki proračunske razprave v Narodni skupščini dejal, da bodo izdani novi politični zakoni te daj, ko se bo pokazala potreba...
* Čeden župan. V Lapovem je bil aretiran tamkajšnji župan, ker je osumljen, da je bil v zvezi z neko razbojniško tolpo.
* Izid volitev delegatov za Bratovsko skiadnioo v Trbovljah. Od 2539 volilnih upravičencev je volilo 1727 volilcev. Socialistična lista je dobila 1257 glasov, in 65 delegatov, združena lista pa 470 glasov in 24 delegatov.
* Proti fašizmu. V Londonu so bile te dni velike protifašistične demonstracije in so demonstranti odločno protestirali proti temu, da bi se udeležil svečanosti kronanja general Goring kot zastopnik Nemčije.
* Duh časa. Na vsem sveto je 116.674 avtomatskih, polavtomatskih in 'ročnih telefonskih central. Največ jih ima Francija, njej sledijo Združene Ameriške države, nato pa Rusija in Nemčija. Največje število avtomatskih central ima Nemčija. Vseh telefonskih naročnikov brez ameriških držav, je na svetu okrog 10 milijonov. Največje število jih ima Nemčija, njej sledi Anglija, nato Francija, Japonska in Rusija. Naša država ima 1294 telefonskih central in 35.336 naročnikov. Največ se poslužujejo telefona Američani, dočim simo mi v tem pogledu na 18. mestu.
* Radio. Na vsem svetu je po zadnjih podatkih nad 56 milijonov radio-poslu šalcev. Največ radio-poslušalcev ima Danska in se vrste Angilija, Švedska. Nemčija, Holandska, Francija, Češkoslo vaška, Azija, Turčija, Grčija in 'Italija. Najmanj poslušalcev ima Islandija in posamezni deli Norveške in Finske. Vrstn' red 'je mišljen v primeri s številom prebivalstva vsake posamezne države.
* Iz predloga novega državnega proračuna. Novi državni proračun za leto 1937-38 določa zvišanje števila uradnikov za 5515 oseb in zvišanje osebnih izdatkov za nad 147 milijonov dinarjev. Število uslužbencev policije se bo zvišalo za 2593 oseb, pri žandarmeriji za 244 oseb, pri banskih upravah in pri raznih drugih uradih notranjega ministrstva za 130 oseb. Zelo nizko je povečanje v finančnem ministrtvu, namreč le za nekaj oseb, prav tako v prometnem ministrstvu. V ministrstvu za socialno politiko se bo zvišalo število uradnih moči za 198 oseb. tako da bo v zdravstveni služb’ skupno 5940 oseb. V prosvetnem ministrstvu bo na novo postavljenih 800 učiteljev na osnovnih šolah, 100 suplentov na srednjih šolah in večje število učnega osebja na visokih šolah. V vojnem ministrstvu pa se bo zvišalo število osebja za 1441.
* Slovenci kopljejo zlato v Ameriki. V
Kanadi so lani odkrili veliko zlato žilo. Pri kopanju zlata je zaposlenih tudi več je število Slovencev, ki so si v tej zlat dolini zgradili slovensko naselje Skupno je zaposlenih pri novem zlatem rudniku nad 2000 delavcev.
* Amerika proti tujemu kapitalu
Ameriška vlada se zadnje čase peča z vprašanjem prevelikega dotoka tujega kapitala v njene zemlje. Predsednik Roosevelt je imenoval poseben odbor s finančnim ministrom na čelu, in mu naročil, naj prouči vse možnosti za regulacijo in za morebitno omejitev dotoka tujega kapitala.
Silen razvoj grafične obrti v Rusiji,
Rusija je v poslednjem času investirala za opremo knjig in časopisov nad 35 mi lijonov rubljev, dočim je samo vlada investirala za ureditev tiskarn, ki so o premljene z najmodernegšimi stroji grafi čne stroke, 45 milijonov rubljev. Mimo tega tiskajo v Rusiji na dam 4 milijone
862.000 izvodov listov v raznih jezikih Leta 1935. so v Rusiji' natiskali 457 milijonov knjig raznih znamenitih .nuskih pisateljev. Lani pa so natisnili 2 milijona
319.000 knjig strokovne vsebine.
Kmečko-delavsko gibanje se bori za svobodno Slovenijo v okviru demokratične, močne in svobodne Jugoslavije
Kmečko delavsko gibanje je postalo in zraslo v delovnem ljudstvu radi neznosnih gospodarskih razmer, v katerih sta se znašla naš kmet in delavec. Gospodarska kriza, ki je najtežje zadela našega mladega človeka: kmeta, delavca, obrtnika in izobraženca je oni temeljni vzrok, ki je pripravil naše delovno ljudstvo, da se je pričelo združevati v boju za svoje temeljne politične, gospodarske in socialne pravice.
Slovenski kmetje in delavci, katerih je v Sloveniji nad 80 odstotkov, hočejo zboljšanja svojega gospodarskega in socialnega položaja in se zato ne morejo več zadovoljiti z obljubami okostenelih strank, ki niso sposobne niti zmožne preobraziti naše dežele tako, da bi ustrezala potrebam delovnega ljudstva.
Liberalizem in klerikalizem, ki sta do nedavna vodila politiko Slovenije in imela politični monopol v svojih .rokah, sta si sicer velika idejna nasprotnika, toda samo idejna nasprotnika. Edein kakor drugi pa sta branitelja reakcije in kapitalistične ureditve gospodarstva ter se v bistvu protivita vsaki reformi, ki bi stremela za tem, da se kapitalistična medijev naše družbe spremeni.
Kriza kapitalizma je zadela najbolj one široke, revne plasti naroda in ta kriza grozi ubiti gmotno in duševno našega malega človeka, ki živi v odvisnosti kapitala in ki nujno potrebuje politične, gospodarske in socialne preureditve države tako, da bo nova ureditev ustrezala potrebam našega kmeta in socialnim potrebam našega delavca, ne pa oni peščici gospode, ki ima v svojih rokah banke, tovarne, rudokope, veleposestva itd.
To nenaravno stanje, ki gromadi na eni strani ogromno bogastvo nekaterni-kom, na drugi strani pa meče v bedo sto-tisoče kmetov, delavcev in obrtnikov, je treba spraviti s sveta ter pričeti temeljito reševati socialno vprašanje, ki postaja vsaki dan bolj pereče in ki grozi uničiti vse gospodarstvo našega ljudstva.
Slovenija je dežela male kmetiške posesti. Ogromna večina je takih kmetov, ki se kljub velikemu trudu in delu od jutra do večera komaj preživalja. Zemlja našemu kmetu ne daje dovolj dohodkov. Zato je prisiljen zapustiti svojo grudo ter prodati svojo delovno silo fabrikantu.
Radi tega je naval kmečkega življa v mesta vedno večji. Radi tega je v slovenskih mestih velika brezposelnost. Na stotine in tisoče delavcev čaka na zapo • slitev, čaka na kruh. Da se to preseljevanje ustavi, je potrebno urediti naše agrarno vprašanje.
Pa tudi večja kmečka posest danes propada. V hramih in kleteh čakajo poljski pridelki, ki jih kmet ne more prodati, ker konzument nima denarja in ker živ® množice mestnega in podeželjskega delovnega ljudstva v veliki bedi. Štajerski vinogradniki imajo polne kleti vina, večji posestniki na zalogi razna druga živila, a v denar ne morejo spraviti ničesar. Za blago, ki ga prodajo, ne dobe niti toliko, da bi plačali davke in druge davščine. Kje maj potem vzamejo denar z a napredek svojega gospodarstva?
Sama razdelitev zemlje med podeželsko delovno ljudstvo pa ni še nobena rešitev našega kmečkega gospodarstva. Kmetija potrebuje delovne moči, potrebuje kredit, poljedeljske stroje, našemu kmetu je potreben trg, kjer bo vnovčeval svoje pridelke. Razdelitev zemlje bi samo začasno zaustavila naval kmečkega življa v mesta. Pozneje bi se naval zopet pričel.
Reševanje samega agrarnega vprašanja je le polovična rešitev krize našega kmečkega gospodarstva. Gospodarsko krizo našega poljedelstva je treba rešiti obenem in sočasno z ostalimi gospodarskimi in socialnimi potrebami vsega našega narodnega gospodarstva. Kakor je potrebno dati našemu malemu kmetu, viničarju, poljedelskemu delavcu in najemniku zemljo, tako je treba dati našemu delavcu produkcijska sredstva, zvišati njegov socialni položaj, da bo mogel ku-
povati in konzumirati kmečke pridelke in industrijske proizvode.
Druga pot, oziroma drugi izhod iz današnje gospodarske krize ni mogoč. Zakoni in uredbe o zaščiti kmeta in minimalnih mezdah so le kaplje v morje, ki ne morejo rešiti delovnega ljudstva iz bede, pomanjkanja in propadanja.
Dvigniti moramo našega kmeta in de lavca. Mali kmet, viničar in poljedelski delavec mora dobiti zemljo, delavci produkcijska sredstva, inteligenca pa mora biti v službi delovnega ljudstva in mora voditi takšno gospodarsko, socialno in kulturno politiko, ki bo v skladu z intere' si delovnega naroda.
Slovensko kmečko delavsko gibanje hoče demokracijo. Slovensko kmečko delavsko gibanje se bori za vlado ljudstva, ki naj gospodarsko podprto samo vodi svojo politiko in gospodarstvo.
Naša gesla so:
Kmetu, viničarju, oferju in poljedelskemu delavcu zemljo, zadruge in cenen kredit ter črtanje dolgov.
Našemu delavcu produkcijska sredstva, 40 urni delavnik, človeku dostojne mezde, socialno zavarovanje za bolezen invalidnost, onemoglost in starost.
Našemu uradništvu in inteligenci zboljšanje gmotnega položaja, da bo mogla v svobodi razviti svojo izobrazbo v korist delovnemu ljudstvu, narodu in državi.
Slovensko kmečko delavsko Slovenijo v okviru demokratične, močne in svobodne Jugoslavije.	-ič.
Vljudna prošnja
Vse cenjene naročnike, ki nam še n!so nakazan naročnine, najvljudnej-še prosimo, naj nam isto nakažejo po položnicah, ki smo jih priložili zadnji številki. Z rednim plačevanjem naročnine prihranijo cenjeni naročniki našemu upravnemu poslovanju mnogo truda, sebi pa zagotove redno dostavo lista.
Uprava »NEODVISNOSTI«.
telj, vzgojitelj, ki se čuti poklicanega, da bi na drugem mestu lahko več koristil svojemu narodu, je storil veliko napako, ker je pokazal preveliko samostojnost ter samozavest, da je le narodu v najvišji instanci odgovoren za svoje stvariteljsko delo. Tudi ni na mestu, da piše potrebnim za božje plačilo najrazličnejše prošnje, ki napravijo sitnosti po uradih.
Ne smemo si zakriti oči pred dejstvom, da učitelj v razmerah, kot so danes, ne more delati vsemu narodu v prid. Gospodarsko je nesamostojen in izročen na milost in nemilost vaškim mogotcem, ki si skušajo ustvariti z njim dekoracijo in priganjača za čas volitev. Ako skuša prelomiti z ohromelo prakso, 'se na vasi onemogoči. Politična nemorala, ki se je pri nas razbohotila do skrajnih možnih mej, mu zlomi hrbtenico. Resnica je tudi, da kmečko-delavsko ljudstvo še vedno presoja kakovost učiteljevega dela po uporabi palice. Oni, ki jo veliko rabi, je dober vzgojitelj, narobe pa oni, ki je ne rabi, prav slab. Sicer je ta miselnost prav opravičljiva iz enostavnega razloga, ker starši naših otrok nimajo časa vzgajati, saj morajo
večino dneva posvetiti pridobivanju najskromnejših sredstev za preživljanje. Vsiljuje se človeku misel, da je na svetu najbrže malo narodov, ki bi bili toliko tepeni kot slovenski. Miselnost o palici kot vzgojnem sredstvu je med nami tako zakoreninjena, da ne čutimo, koliko značajev, po solncu in svobodi stremečih mladih src dnevno pohabimo. Kolika škoda za naš narod je, da dediščino tisočletnega suženjstva še dalje prenašamo na mladino, ki bodi bodočnost naroda. Ne gojimo zavesti manjvrednosti v mladih srcih, iz svojih pa jo odstranimo, če nam je mar bodočnosti narodove.
Slovenski učitelj naj orje ledino, a treba mu je zato materielne in moralne podlage, ki jo bo našel le v širokem, ves narod obsegajočem gibanju, nikakor pa ne v enostranskih svetovno-nazorskih opredelitvah. Zakaj so naše šole prenatrpane z učenci, učitelji preobremenjeni, ko pa mladi, delavoljni učitelji v brezposelnosti tratijo narodovi vzgoji nenadomestljive sile, se narodu odtujujejo in nad njim zavajajo? Rana postaja vse bolj okužena, zato je le premišljena, radikalna operacija na mestu. Ki.
Nauk iz ugotovitev kmeta
svobodnjaka ob severni meji
Po proračunski debati v Narodni skupščini
Slovenci in Hrvati od sedanjih ..narodnih poslancev" ne moremo ničesar pričakovati
Preteklo soboto je beograjska narodna skupščina v načelu sprejela državni proračun za leto 1937/38, in to po dolgotrajnih in včasih zelo razburljivih govorih gospodov »narodnih poslancev«, ki tokrat niso kazali take složnosti, kakor nedavno, ko so si povišali dnevnice od 250 na 300 Din na dan. Ako pa pogledamo • njihove govore, moramo na žalost ugotoviti, da so izzveneli skoraj popolnoma v mlatenje prazne strankar-sko-politične slame. Glavni predmet vseh razprav je bilo »narodno edin-stvo«, kakor da v ubogi Jugoslaviji ni prav nobenega drugega vprašanja in bi moglo to »narodno edinstvo« nasititi vse brezposelne in preslabo plačane delavce, setradane izobražence in obubožane kmete. Razlika med stališčem enih in drugih je pa bila skoraj samo v vprašanju, kako naj se to »narodno edinstvo« pojmuje. Med tem ko so poslanci, ki zagovarjajo politiko vlade, trdili, da so oni edini pravi tolmači »narodnega edin-stva«, so psolanci opoziciji, zlasti zloglasne JNS, kričali, da mora biti bolj radikalno in bolj popolno, nekako tako, kakor je bilo v letih diktature žalostnega spomina.
V tem licitiranju »pravilnega pojmovanja narodnega edinstva« so se odlikovali tudi poslanci iz Slovenije in potratili lepe prilike ter dragoceni čas za
vse drugo, samo ne za zadeve, ki tarejo slovensko ljudstvo. Niti eden teh gospodov se ni spomnil izžemanja slovenskega denarništva in gospodarstva, niti eden ni spregovoril o bedi naših kmetov in delavcev, niti enemu se ni zdelo potrebno ziniti o obupnem položaju naših cest, rek, šolstva, bolnišnic itd. itd." Vse to te gospode očito ne zanima. Za njo je vse bolj važno breznačelno prerivanje med liberalci in klerikalci za ko-'rita, in to, kdo je bil pred letom 1918. bolj ali manj cesarsko avstrijski, da bi se s tem Beogradu ali prikupil ali pa bi očrnil svoje nasprotnike. Torej zopet 'denuncianstvo hlapčevskih duš, kakor
1.	1914. v pokojni Avstriji! Namesto, da bi jih bilo sram umazanega perila in bi ga, če se sploh še da, oprali lepo naskrivaj doma, so ga nesli razvešat po Beogradu, da vzamejo slovenskemu narodu pred srbskim še tisto troho ugleda, ki še ni popolnoma zapravljen. In to naj bi bili »zastopniki in predstavniki« slovenskega naroda? Hvala lepa!
V zvezi z »narodnim edinstvom« se je govorilo ves čas in na vsa usta tudi o hrvaškem vprašanju, dočim o slovenskem ni bila izrečena ne ena beseda, kakor da ga sploh ni. Po načinu, kako se je hrvaško vprašanje obravnavalo, pa lahko sklepamo, da žive naši »narodni poslanci« tri sto svetlobnih let daleč
od stvarnosti in mislijo, da je to vprašanje nekaj takega, kar se da spraviti s sveta bodisi z zanikanjem, bodisi z nerazumevanjem. Kako naj tudi sicer imenujemo razne modre govore, v katerih so nekateri narodni edinstveniki trdili v isti sapi, da se mora hrvaško vprašanje čimpreje rešiti, toda tako, da bo ostalo »narodno edinstvo« neokrnjeno in bo še naprej vladal centralizem? To je popolnoma enaka logika, kakor če bi kdo zahteval, da se lačni nasitijo, toda za njih pripravljena hrana mora ostati nedotaknjena!
Proračunska razprava v narodni skupščini je tako znova pokazala, da sedanji poslanci niso izraz volje jugoslovanskih narodov, najmanj seveda slovenskega in hrvaškega	u-
Pazljivo sem prečital govor kmeta Ivana Dreisiebnerjas sončnega Špičnika na zborovanju kmetov v obmej-njegov dopis v 8. številki »Neodvisnosti« od 20., odnosno 27. februarja letos. Ne enkrat. Večkrat. Pretehtal sem vsako besedo. Takisto gotovo še marsikdo, ki se zares srčno in nesebično zanima za kmečko-delavske potrebe in spoštuje svetlo samobitnost na domačijah poštenih gospodarjev slovenskega sela.
Dreisiebnerjeva beseda je tehtna. V njej se kaže sproščeni duh bistroumnega kmeta, ki je še pravočasno spoznal škodljivost političnega mazaštva in našel — sebe. Nikjer ne zaslediš nejasnosti in meglenosti. Vsaka beseda >3 iskrena in vzeta iz doživetij. Brez zavijanja. Preprosta. Vsakomur razumjiva. Poštena. Drži, ko pribito. Iz Dreisiebnerjevih ugotovitev se lahko mnogo naučimo:
1. Sodobni neodvisni slovenski kmet, ki se je kot svobodnjak prav za prav že narodil, odklanja vsiljevano mu varilstvo po političnih mazačih, ljubi nad vse in brani odločno svojo sveto kmečko grudo in dostojanstvo z vso živo kmečko silo, ki se je dodobra zaveda.
2. Kmečki svobodnjak spoštuje pridno in pošteno javno nameščenstvo, čigar blaginja mu je pri srcu ko njegova lastna.
3. Kmet in delavec sta naravna neraz-družljiva zaveznika v dobrih in slabih časih.
4. Podkupnost in pokvarjenost (korupcija) premnogih ljudi je naša velika nesreča, ki se z njo često nesramno okoriščajo tudi nekateri činitelji, ki bi jo morali v prvi vrsti in najbolj učinkovito zatirati.
5. Zdrava državljanska zavest se rodi iz popolne enakopravnosti državljanov.
6. Krivično preganjanje uradništva, ki se je nepričakovano baš pri nas tako razpaslo, je posledek človeške zlobnosti in pokvarjenosti na škodo narodnega premoženja in državne skupnosti; krivice je treba popraviti, krivce pa kaznovati.
Naročite „A/ e odvisno st‘
»Posvečuj naše narodne praznike, zahajaj predvsem v tiste templje umetnosti in prosvete, kjer se goji naša umetnost, naša znanost in naš jezik!«
»Jezik, ki je ves živ tujk, ni naš jezik, ni zrcalo naših misli, predstav, dojmov, naše izobrazbe, ampak glavnica tujega duševnega blaga.« Prof. dr. A. Breznik.
Delavskim zaupnikom večjo zaščito
Po lanski stavki tekstilnih delavcev je bilo mnogo zaupnikov vrženih na cesto
Vsem je še živo v spominu septem-berska stavka tekstilnih delavcev. Vsa pošteno misleča slovenska javnost je bila takrat ob strani tekstilnega delavstva, ki se je opravičeno borilo za zboljšanje svojega socialnega položaja.
Po končani stavki, ki se je končala s tem, da so sprejeli industrijci kolektivno pogodbo, sicer precej slabšo kot jo je zahtevalo delavstvo, so nekatere tovarne — kljub obljubi delodajalcev, da ne bo radi stavke nihče preganjan — odpustile veliko število delavcev, zlasti delavskih zaupnikov, katerim so očitali, da so aktivno sodelovali pri stavki, da niso hoteli nastopiti dela itd.
Danes je v Mariboru veliko število najboljših borcev za delavske pravice na cesti in to prav tistih delavcev, ki so uživali zaupanje delavskih množic, da so jih izvolile v smislu zakona o zaščiti delavcev za delavske zaupnike.
Odpuščeni delavski zaupniki so vložili pri sodišču tožbe sklicujoč se na svoje pravice, ki jim jih daje zakon o zaščiti delavstva, ki v čl. 112 določa, da traja delavski mandat zaupnika leto dni in da pred koncem koledarskega leta prestane mandat le s smrtjo delavskega zaupnika, s prostovoljno odpovedjo, z izstopom iz podjetja, z izgubo državljanskih pravic po polnoveljavni sodni odločbi in radi težke prekršitve dolžnosti, odn. prekoračitve področja, če je nastala s tem nevarnost za življenje, zdravje in druge važne koristi zaposlenih delavcev ali podjetja. O vprašanju, ali je nastala težka prekršitev dolžnosti ali prekoračitev področja, odloči na zahtevo lastnika podjetja ali dveh tretjin zaposlenih delavcev dotičnega podjetja pri-
stojna inšpekcija dela, proti kateri odločbi se sme nezadovoljna stranka pritožiti na ministrstvo za socialno politiko.
Tekstilne tvornice pa se sklicujejo na določilo §a 119 navedenega zakona, ki pravi, da delodajalci ne smejo odpuščati niti preganjati delavskih zaupnikov zaradi pravilnega izvrševanja njih dolžnosti po odredbah tega zakona.
To zakonsko določilo § 119 daje delodajalcu možnost, da sme samolastno odločati in sam presojati kaj je »pravilno izvrševanje« dolžnosti delavskega zaupnika in daje potemtakem možnost, da se delodajalec neljubega delavskega zaupnika prav lahko iznebi. Res ima delavski zaupnik pravico svojega delodajalca tožiti, toda delavskemu zaupniku je vstop v obrat onemogočen in ne more več izvrševati svoje funkcije. Vse pravice takega delavskega zaupnika so
torej iluzorne in v resnici za delavstvo ne pomenijo mnogo. To je pokazala praktično stavka tekstilnih delavcev, ko so bili obrati nekaj časa brez potrebnega števila delavskih zaupnikov.
V interesu delavstva bi delodajalci te pravice samolastnega presojanja ne smeli imeti. Delavski zaupnik, ki vrši v interesu delavstva tako važno funkcijo, bi moral biti tako zaščiten, da bi o njegovem delovanju morala presojati zgolj pristojna inšpekcija dela kot neprizadeta oblast. Le na podlagi pravomočne odločbe inšpekcije dela, bi smel delodajalec delavskega zaupnika odstraniti odn. odpustiti, sicer bi delavskega zaupnika delodajalec za trajanja mandata sploh ne smel odpustiti. V tem smislu bi se morali spremeniti paragrafi zakona o zaščiti delavstva, zlasti sedaj z ozirom na novo uredbo o minimalnih mezdah, ko je delavstvu zabranjeno stavkati. -ič.
7. Veljavni način razdolžitve in zaščite kmeta ter osobito malega hranilca ne ustreza povsem svrhi, slabi kredit in zaupanje teh slojev ter ograža posebno slovensko kmečko zadružništvo, namesto da bi ga podprl.
8. Sedanjih slabih razmer na kmetih so stvarno krivi kmetje sami, ki so slepo sledili zapeljivim vabam zagrizenih strankarjev, samozvanih politikov, pravilno: prekanjencev, namesto da bi si sami poiskali in pridobli prave prijatelje za pošteno sodelovanje v boju za pravico in zoper krivico.
9. Kakor hrvaško vprašanje je treba nujno in pravično pršiti tudi slovensko vprašanje, ker mi Slovenci ne želimo nič tujega, svojega pa ne damo.
10. Iz naših gospodarskih in stanovskih združitev morajo strankarji in vsakršno strankarstvo izginiti.
11. Neke kmetijske zadruge, ki so jih ustanovili in vodili zagrizeni strankarji, so propadle in potegnile za seboj v svoje ruševine marsikaterega dotlej trdnega kmeta, kar je nezaupljivost do takih usta-nov še povečalo, dočim so se pravi krivci lepo poskrili brez škode in kazni zanje.
12. Biti kmečke krvi bodi kmetu ponos, vsekdar in povsod pa tudi vsem tistim, ki jih je rodila poštena kmečka mati in niso postali pokvarjena gospoda; samo taki morejo pravilno ocenjati in uspešno braniti kmečke koristi.
Pa še marsikako kleno jedrce bi mogli izluščiti iz krepke besede prebujenega kmeta, svobodnjaka s severne meje, ki ga bomo, trdno upam, še večkrat slišali in vselej radi poslušali. Kar od srca pride, se srca prime. Naj se pridno oglašajo še drugi, ki jim je ozdravitev danes še močno bolnega slovenskega kmetstva in delavstva enako pri srcu, da skušamo dohiteti, kar smo zamudili v dolgi dobi duševne zaslepljenosti in političnega glu-maštva.
Andrej Žmavc, Maribor.
KULTURNI OBZORNIK
Aleksander S. Puškin
Slovenski učitelj na vasi
Od inteligenčnih poklicev, ki prihajajo v stik s narodom, sta na prvem mestu duhovski in učiteljski stan. Oba skrbita za duševne potrebe kmečkega ljudstva, a vendar se njuno delo zelo različno tolmači. Oglejmo si zadevo učitelja nekoliko bliže. Kaj je danes učitelj na vasi? Prav na kratko povedano, ako hoče dobro voziti, je uradnik in samo to, kei kakor hitro pokaže, da mu je v mnogih primerih naroda žal, ima črno piko pri gospodih, ki mu tisti čas režejo kruh. Ni mu lahek ta občutek, ki ga često izčrpava do duševne krize. Kako naj bo indiferenten, ko pa ima dnevno vse
žalostno stanje našega naroda pred seboj. 2e kot človek, brez ozira na izjemni položaj, ki ga zavzema na vasi, je dolžan, da ljudstvu pomaga. Njegovo karitativno delo pa se prečesto izprevr-že v orožje političnim priganjačem, ki ga izigravajo in uspehe, kot neuspehe politično pobarvajo. Delu v šoli se ne priznava vrednosti, ki jo ima. Za po vesti dobro in s čistim namenom opravljeno delo žanje učitelj nerazumevanje in prezir. Današnja delovna praksa ubija stremljivost slovenskega učitelja. Napačni obziri nam ubijajo najboljše ljudi po hribovskih vaseh. Človek, uči-
Te dni praznuje Rusija in kulturni na' rodi vsega sveta stoletnico smrti največ jega ruskega pesnika Aleksandra Ser-gjejeviča P u š k i n a, ki je padel v dvoboju s francoskim plemičem Dante-som kot žrtev klevet, ki so merile na njegovo ženo Natalijo z namenom, da bi jo s tem ločili od njenega moža.
Navesti v kratkem sestavku vse njegovo pesniško delovanje je nemogoče. ker je dal Puškin ruskemu narodu in človeštvu veliko število pesniških del. ki bodo ostale trajne vrednosti in ki pred stavljajo zbrana kakih deset knjig. Puškin je s svojo pesmijo, pesnitvami, dramami in novelami oplodil vse poznejše rusko slovstvo, tako, da si brez Puškina skoraj ne moremo zamisliti poznejših ruskih literarnih velikanov. Puškin je v pravnem pomenu besede pesnik ruskega naroda, ker so njegovi umotvori zrasli iz one velike ruske duše, široke kakor stepa in polja, ki živi svoje tako lastno življenje, da jo zapad ne more prav doumeti. Puškin je pravi mojster v pesmi; saj niti pred njim, niti po njem n: bilo ruskega pesnika, ki bi se mogel meriti s Puškinom, ki je iz priproste narodne govorice, čiste ruske besede ustva ril pesniške umotvore, iz katerih veje pravo in pristno rusko življenje.
Poleg velikega števila pesmi, ki jih je več zvezkov, je napisal Puškin znamenit roman v verzih »Jevgenij Onje-gin«, ki je takorekoč njegovo življensko delo in ki se odlikuje po silni duhovitosti, lepem opisovanju prirode, melodičnosti in profinjenem čuvstvu, ki odseva iz prekrasnih verzov. Jevgenij Gnjegin je bil vsem poznejšim ruskim literarnim velikanom vzor ruske umetnine.
Poleg tega je napisal Puškin dramo iz ruske zgodovine »Boris Godunov«, celo vrsto pesnitev, med drugimi: »Ruslan in Ljudmila«, »Cigani«, »Poltava« s katero je ovekovečil cara Petra Velikega. »Bahčisarajski vodnjak«, »Kavkaški ujetnik« ter večje število povesti v prozi, med katerimi slovi posebno novela »Kapitanova hči«, v kateri je opeval kmečko vstajo pod vodstvom upornika Pugačeva.
Najbolj bomo označili pomen tega književnega velikana, če povemo, da po meni Puškin za rusko slovstvo isto, kar
Dante za italijansko, Gothe pa za nemško slovstvo.
Kako je Puškin prirasel k srcu ruskega naroda in narodom sovj. Rusije sploh, pričajo številne velike prireditve po vseh ruskih mestih, predavanja, koncerti, vprizarjanje njegovih del širom vse unije. Za to obletnico se tiskajo razne izdaje njegovih del v milijonskih izvodih in še tovarna gramofonskih plošč v Moskvi bo izdala nad dva milijona Puškinovih del.
Dostojno bodo proslavili to za vse slovanstvo pomembno stoletnico tudi drugi kulturni narodi, zlasti Čehosiovaki in Francozi.	—ič
Aškerčeva bibliografija. Minili teden je izšla pri mariborskem Zgodovinskem društvu popolna bibliografija našega velikega pesnika Antona Aškerca, ki jo je sestavila in opremila s potrebnim tolmačenjem prof. dr. Marja Boršnikova v Celju. Bibliografija bo dober pripomoček za nadaljnji študij, pa tudi za temeljitejše poznavanje Aškerčevega bogatega pesniškega dela, zato bi si jo morali oskrbeti vsi na<ši intelektualci, zlasti bivše Spodnje Štajerske, rojstne dežele našega največjega epika.
V založbi »Ljudske pavice« je izšla brošura pod naslovom »Olimpijada nasilja traja dalje«, ki jo je napisal Ivan Kreft. Brošura se dobi pri upravi v Ljubljani in se lahko naroči po poštno čekovnem računu štev. 16.690.
Šale
Cigan pri spovedi.
Cigan je prišel k spovedi in pri tej priliki se mu je posrečilo ukrasti župniku uro iz žepa. Ko je župnik izpraševal cigana po njegovih grehih, izpove, da je ukradel uro.
»Moraš jo vrniti«, ga poučuje župnik.
»Tu jo imate, gospod župnik.«
»Jaz je ne potrebujem. Vrni jo lastniku.«
»Ponujal sem mu jo že, pa je ni hotel sprejeti. Kaj naj storim?«
»Potem jo pa obdrži!«
»Hvala«, pravi cigan ter odide.
Složen nastop kmetov Pesniške doline
Poživljena akcija za regulacijo — Ustanovitev vodne zadruge — Delovni načrt
Lansko preobilno deževje je ponovno v Pesniški dolini povzročilo ogromno škodo. Pesnica je lani pred košnjo prestopila svoje bregove ter razlila po okoliških travnikih ponekod do dva metra visoko svojo blatno vodo. Doraslo seno je bilo pod vodo preko sedem tednov ter tako popolnoma segnilo. Segnile so celo korenine šara in drugih najslabših trav. Mnogi travniki sploh niso bili pokošeni.
Od Mezgovec. do kamor je namreč Pesnica že regulirana, pa do Gočeve v mariborskem okraju je približno 8 kilometrov razdalje. Dolina ob strugi Pesnice je široka približno dva kilometra in meri po površini približno 1600 hektarjev. Stara struga Pesnice je zavita. Njena voda teče po velikih vijugah tako, da teče ponekod nazaj proti smeri toka. Ce bi bila zravnana, bi bila krajša za tretjino stare struge. Ker voda nima urejenega toka, se razliva po travnikih in njivah ter jih uničuje. Porazno je dejstvo. da je letni pridelek sena v zadnjih letih zelo padel. Na enem hektarju ga pridela kmet približno 40 stotov, na vsej površini pa okrog 64.000 stotov. S tem senom redijo kmetje približno 1000 glav goveje živine in nad 800 konjev. Pred desetimi leti je bilo živine za 1000 glav več. Zadnja leta pa pada radi elementarnih nesreč, ki gospodarsko slabijo kmeta.
Kmet, ki je še pred leti gladil svojo živino, je bi! ponosen na svojo domačijo in družino, redno plačeval državi dav ke, trdno in neomejeno veroval v cer kev in slovenski narod, zanemarja danes družino, postal je brezbrižen do vsega, kar se okrog njega godi. Gospodarska posestva so zadolžena in uničena po zaščiti. Kmet ne more več plačevati davkov. Davčni iztirjevalci trkajo dan na dan na njegova vrata. Vsak rep živine izgine iz hleva, čim je sposoben za mesarja. Propaganda strokovnjakov o napredni reji živine, o selekcijah in o mle-
karstvu. vse je zaman. Krava brez dobre krme, ki je temelj vsega kmetijskega gospodarstva, kateri se polaga v zimi le dolga ržena slama, pomešana z dračjem žitaric z dodatkom blatnega sena, okuženega z različnimi škodljivimi bacili, ne more dati nasledstva, ki bi ustrezalo naprednim načelom kmetijstva. Nujno potrebno je izboljšati travnike, ker šele potem bomo lahko govorili o naprednem kmetijstvu. Strokovnjaki se lotevajo najrazličnejših problemov, le melioracije in pridelovanje boljše krme zanemarjajo.
Poleg Haloz, Dravskega polja, Prekmurja in mnogih predelov slovenske 'zemlje propada tudi nekdaj bogata in rodovitna Pesniška dolina. Kmetje prodajajo zemljo in posestva za mali denar. Poleg gospodarske nesreče pa nam očitajo celo javno moralne grehe neštetih umorov in ubojev prav v naših krajih. Navadno pa so grešniki pokvarjenci, ki jim ni za nobeno delo. Naš kmet je pošten in vztrajno in potrpežljivo rovlje po težki ilovici. Našega kmeta, čeprav je vročekrven, niso pokvarili ne eni ne drugi, niti šmarnica, niti izabela. Kmečka srca niso pokvarjena. Niso pa tudi vneta za vsakodnevne spremembe. Nesreč je kriva naša preteklost. Pomoč do našega zboljšanja je v strokovnih navodilih in v izboljšanju temeljev našega naravnega premoženja. Dajti delo kmečkim delavcem, ker se na kmečkih posestvih le skromno preživljajo. Dajte vsakemu kar mu gre po naravnih in božjih zapovedih, pa bo dosežen skupni nastop na gospodarskem, kulturnem in po-MFčnem polju.
Akcija za regulacijo Pesnice ter za osuševanje zemljišč je stara že približno 40 let. V spodnjih delih je regulacija že izvršena, v sredini pa, kjer je napetost vode največja, čaka regulacija rešitve. Razni narodni zastopniki so skušali delo ponovno oživeti, toda uspeha ni bilo. V dobi živega denarnega toka so svetovali
naj priskoči na pomoč kmet, česar pa danes ni mogoče misliti. Leta 1934. se je določil pripravljalni odbor v Ptuju, da bi nadaljeval regulacijska dela. Prvi del naj bi obsegal ozemlje od Mezgov-cev do Pacinja, ali celo do Gabernika mimo vasi Dornave in Mostja, ki zadnje čase najhujše trpe vsled povodnji. Škoda je ocenjena vsako leto na približno 200.000 dinarjev na tem predelu.
Ker prvi poskus realizacije ni uspel, so se letos zbrali kmetje v popolnem prijateljstvu ne glede na to, da še rane bratske razdvojenosti ob zadnjih volitev niso popolnoma zacelile. Zbrali so se oslabeli in skesani ter prisiljeni ponovno oživeti akcijo za ustanovitev vodne zadruge, ki naj bi izvršila regulacijo Pesnice in osušila okoliške travnike in njive. Prve dni v februarju so si složno izvolili pripravljalni odbor, v katerem ie dvanajst prizadetih kmetov, katerih naloga je, da pripravijo vse podrobnosti za ustanovitev vodne zadruge in da informirajo vse merodajne činitelje o za-početem delu ter skušajo dobiti zagotovilo o moralni in materielni pomoči pristojnih oblasti.
Interesenti so si osvojili naslednji delovni program: Pesnica naj se regulira od Mezgovcev, kjer je bilo delo pred leti končano, pa do Pacinja. Načrti naj se izdelajo sporazumno in po strokovnih načelih pristojnih tehničnih organov z obmejnimi posestniki. Ker je v predelih, kjer je Pesnica že regulirana, podtalna voda padla tako, da trpijo okoliška zemljišča mnogo večjo sušo kakor so jo pred regulacijo, naj se napravijo po potrebi na Pesnici umetne zapornice. Močvirna zemljišča naj se izsuše z odprtimi jarki. Vodna zadruga naj v kratkem poskrbi, da bosta v Dornavi dva tečaja in sicer eden za travništvo, drugi za zadružništvo. Pripravljalni odbor pa naj čuva interese kmetov ter naj prepreči vsako vmešavanje nepriljubljenih oseb.
Top. I.
MadtM pat/m...
Pota slovenskega mladinskega gibanja
NAŠI K R A JI
LJUBLJANA
Ljubljanski brezposelni čitalci »Slovenca« smo z veseljem dobili v svoje roke tudi Ust »Neodvisnost«, ki nam mnogo bolj ugaja, nego na cestnih vogalih prilepljeni »Slovenec«. pa čeravno je ta zadnji »brezplačen«. Mnogo nas ie tu brezposelnih, vendar se nihče ne zmeni za nas. Med drugimi dobrotami, ki jih smemo uživati, imamo na razpolago tudi mnogo časa, ki ga izrabljamo na najrazličnejše načine. Zadnjič se je nekdo med nami izm,slil, da bi ustanovil delniško družbo za izkoriščanje energije brezposelnih, katere se po nepotrebnem toliko izgubi. Razgovori o tej stvari se še vod Jo in bomo ob njihovem zaključku sporočili, kakšen bo rezultat. Seveda, ta družba bo morala biti takšna, da bomo imeli od nje vsi Slovenci korist.
Pa tudi druge stvari obravnavamo. Zadnjič smo čitali v »Slovencu« (to ie bilo 21. februarja 1937) med drugimi stvarmi tudi tole: — »Kadar narod strada in se tlači, takrat se diktatorji debele... In tako dalje.«
Mi smo bili pri teh stavkih mnenja, da bi bilo dobro za častite gospode, ki urejujejo »Slovenca«, da puste druge narode radi nevarnosti mednarodnih zapletov v miru, in da pišejo v bodoče raje samo o domačih diktatorjih. beograjskih, zagrebških in ljub Ijanskih, kateri tudi niso ravno suhi, nekateri med njimi so še celo precej debeli
Menda ima »Slovenec« že staro navado, da druge narode obrekuje, razen italijanskega, o katerem baje ni še nikdar nič slabega napisal, to pa menda zato, ker so gospodje-ki upravljajo »Slovenca«, z Rimom nekako v sorodu, radi česar bo zelo težavno preusmeriti njihovo pisanje.
Vsakemu slovansko mislečemu človeku že preseda ta gonja proti slovanstvu, radi tega, ker svečano nekatere neslovanske narode s fašistično diktaturo naravnost poveličuje. Ko bi častiti gospodje pisali vsaj resnico, pa jo ne. priobčevati morajo izmišljotine. Ali tega nočejo pisati, ali pa imajo ljudi na razpolago, da bi jim poročali o krajevnih novicah. Mi brezposelni bi jim seveda lahko postregli z vsein, toda nas ne marajo.
Zadnjič so nas hoteli prevariti, pa so se zmotili, to že sami vedo. Napisali so, da se bodo podpore brezposelnim podaljšale in to tistim, ki dobe šest rednih, se podaljšajo še za šest, ostalim pa po nekem posebnem kiju ču. To ie bilo menda pripravljeno, da se objavi brezposelnim za prvi april, pa se je korektor v tiskarni baje zmotil. Naj bo konec, drugič pa še kaj novic! — čič —
PTUJ
Na občnem zboru Društva hišnih lastni kov in Kmetijske podružnice v Ptuju se je med drugim obravnaval tudi proračun mest ne občine ptujske, do katerega so zborovalci obeh organizacij zavzeli naslednje stališče:
Proračun mestne občine ptujske za leto 1937/38 je obravnaval finančni odsek občinskega odbora. Kolikor smo obveščeni, znaša proračun okrog tri milijone dinarjev dohodkov in izdatkov. K temu proračunu si dovoljujemo kot zastopniki davkoplačevalcev podati naslednje zahteve in nasvete:
Vsakoletni proračun se naj pred razpravo v finančnem odseku dostavi v načrtu vsem javnim korporacijam in društvom, ki zastopajo javne in gospodarske interese občanov. Le na ta način, da bodo vsi interesenti lahko podali svoja mnenja, zahteve in nasvete k proračunskem načrtu, se bo lahko doseglo soglasje in pravilno obdačenje davkoplačevalcev.
Znana je zahteva vinogradnikov, ki jih je v Ptuju mnogo, da se zniža vinska trošarina, ki je doslej bila predvidena v visoKein znesku 1.50 Din od litra, vsaj na 1 Din za bodoče leto. Ker znaša banovinska trošarina tudi 1 Din od litra, bo to itak še pre visoko, ker je po oceni vinskega producenta v jeseni komaj toliko vreden vinski mošt. po pretoku pa niti ne dosega celotne trošarine 2.50 Din od litra.
Smo na stališču, da je Obremenitev vinskega pridelka previsoka in bi celokupna ne smela znašati več kakor 1 Din od litra. Izpadek se naj krije z višjo trošarino na uvožena vina.
Spričevala in uverjenja za drčavne in samoupravne uslužbence naj se oproste vsake mestne takse, ker je podobno storilo tud: državno oblastvo.
Razne takse in pristojbine naj se za priklju čene kraje odnosno za nove mestne dele določijo v takšni višini, kakor so jih imeli
doslej. Z izdajo živinskih potnih listov naj se poverijo v priključenih krajih zaupne ose be, da ne bodo kmetovalci imeli nepotrebne zamude in stroškov.
Najemninski vinar je na vsak način previ soko odmerjen, Na vse kmečke domove, domove malih obrtnikov in delavcev, ki ne obsegajo več kakor dva stanovanjska prostora, naj se najemninski vinar ne pobira. Za druga stanovanja, ki nimajo kopalnic in sobe za služkinjo in ne obsegajo več kakor tri stanovanjske prostore ne glede na število stanovalcev, naj se ne določi višji najemninski vinar kakor 5 odst, ker taka stanovanja niso luksuzna stanovanja, ker niti higijenskim zahtevam ne zadoščajo. Za ostala stanovanja pa veljaj najvišji procent 10 odstotkov in ne več, ker te to že visoka obremenitev. Za osnovo določitve najemnin skega vinarja naj ne bo sama merodajna osnova, ki se dobi pri davčni upravi, temveč zahtevamo, da se dopusti pritožba proti določitvi višine in na podlagi lokalnega ogle da izvrši odmera odstotka. V sedanjem težkem času splošne krize se ne sme preveč obremeniti socialno šibke plasti naroda in kmetijstva, temveč je bremena kolikor mogoče olajšati, da jih bodo davkoplačevalci zmogli. Mestna uprava naj se izogiblje birokratizma in naj z občani, zlasti z novimi, postopa razumno in uvidevno, da bodo ti z ljubeznijo podpirali težnje mestne uprave z uspešnim gospodarstvom.
Glede odvoza fekalij izražamo še posebno željo. Škoda je gnojila izvažati v Dravo, ke jih kmetijstvo nujno rabi. Pristojbina za od voz je previsoka. Za to predlagamo, da se sprejme sklep: Vsaki kmetovalec lahko odvaža fekalije iz mesta v določenem času in v primernem vozu, ne da bi za to plačal kakšne posebne pristojbine. Tudi prevoz gno ja skozi mesto je dovoljen v gotovem času, vendar na primernem vozu, da se gnoj ne trosi po mestnih ulicah. Ako kmetovalci takih vozil sami nimajo, jih da proti nizki odškodnini na razpolago mestna uprava.
Tržnina in stojnina seže globoko v žep kmetovalcev, ki prodajajo svoje kmečke pro izvode v mestu. Zato se naj ta zniža za kmetovalce na polovico, ako za to osebno prosijo in jim je izdati tozadevne legitimacije.
Da se izvršuje točna razsvetljava ulic in cest, je nujno potrebno, da mestna občina nastavi pomožno moč iz stroke, ki bo vršila poprave in nadzorovala javno razsvetljavo, ki sedaj ne deluje brezhibno.
Želimo dalje, da se popravijo ceste in pešpota ter javni studenci.
Mestno upravo prosimo, da z ozirom na priključene kraje k mestni občini vodi račune o potrebah in težnjah kmečkega prebivalstva sorazmerno z davčno močjo, ker jim je sedaj odvzeta možnost se poslnžiti koristi pri okrajnem kmetijskem odboru, zlasti velja to glede živinoreje, sadjarstva, vrtnarstva in pogozdovanja ter perutninarstva, pa tudi kmečke higijene, v kolikor se tiče stanovanj, dalje gnojišča, stranišča itd.
Le tedaj, če bomo složno skupaj delovali, se medsebojno podpirali, upoštevali medsebojne želje in koristi posameznika in sploš-nosti, bo mogoče, da bomo skupaj z mestno upravo prestali to težko gospodarsko krizo.
SV. ANDRAŽ V SLOV. GOR.
V nekem kraju so volitve bile, ki marsikaj so spremenile: Postavljen bil župan je stari v koš. zamenil za ie mladi mož.
Star župan je dobro gospodaril. Občino mnogo hudega obvaril. Prevzel sicer mnogo je dolga, zato zdai čist račun lahko poda.
Ker se ni ravnal po nasveti, gospoda, ki se delajo že sveti, zato župan je moral preč ker gospodu bil ni všeč.
Gospod, ki služijo Boga so klicali zdaj drugega, ki je še mlad in dolg, označuje pa ga večni molk.
Gospod je zdaj ves srečen, ker misli, da je večen.
Bog večni pa takole pravi: Pastir za druge stvari mari'
Postavil nisem te zato, da občini bi delal zlo!
»Ora et labora« naj bo tvoj cilj, da bližje nam boš nekaj milj.
Patron ti sveti pa zdaj pazi, da tvoj služabnik svet ne kazi! Ovčice moje so vse brez izjeme, bodi si iz JRZ al’ pa nobene.
Župan bivšemu lepo povej! Da ljub ti je kakor poprej, ker jaz ljubim takšne ljudi, ki ostanejo značajneži.
ROGAŠKA SLATINA
Gospod urednik! Prosim Vas, bodite tako prijazni in objavite v Vašem listu »Neodvisnost« naslednjih nekaj vrstic. Bil sem slučajno v Rogaški Slatini po opravkih in se med tem pokrepčal tudi v neki gostilni, kjer je, če se ne motim, sedež Združenja obrtnikov. Pri nasprotni mizi so sedeli možakarji, bili so najbrže obrtniki, in se med seboj pogovarjali o težavnem položaju. Čevljar se je pritoževal radi »Bate«, krojač radi »Tivar-ia« itd. Tretji pa je dejal: »Vidite, prijatelji, kako daleč smo prišli. Vsega tega je kriv tuji kapital, da je življenje nas malih obrtnikov tako obupno in 'da smo podobni že beračem na cesti. Četrti možakar pa je vzel na tnuho davčna bremena, ki male obrt nike tako tlačijo k tlom, bogataši pa si zidajo palače in razkošno živijo. Ti bogataši plačujejo ^ primeri z malim obrtnikom mnogo manjše davke. Ker me je razgovor zelo zanimal, sem prisedel k njihovi mizi in vprašal, če je tudi pri nas v Rogaški Slatini kakšno židovsko podjetje. Srdito mi je odgovoril starejši možakar iz družbe: »Pri nas imamo nekaj krščenih judov, ki so še slabši in hujši kakor pravi judje in se prav zato nobeden jud pri nas naseliti ne more!« Ko sem se poslovil, sem ves čas premišljal da ima mali obrtnik v tem našem lepem zdravilišču težko stališče.	—gaj
Zahteve sadjarjev
iz ptujskega okraja
Ptujski soditi okraj je danes že organiziran v deset večjih sadjarskih podružnicah v vseh večjih sadjarskih in pomembnih sadnih okoliših. Ptujski okraj pridela vsako leto do 600 in več vagonov sadja za prodajo. Zalibog pa doživlja prav pri prodaji največje izgube. Sadni prekupčevalci pritiskajo cene nav zdol, pa še potem, ko je sadje po najnižji ceni prodano, nastanejo zopet izgube, ker nastopajo nereelni sadni trgovci, ki sadje odpeljejo, ne da bi ga plačali.
50 res med sadnimi trgovci tudi pošteni in reelni, in prav ti pridigajo sadjarjem, da se združijo in spravijo sadje v sadne zbiralnice in večja skladišča, kjer bi kupec našel dobro blago ter ga prevzel ter za sadje odštel tudi višjo kupnino.
Letos pričakujejo sadjarji rekordno sadno letino, ker je nastavek obilen. Na občnih zborih so premišljevali, kako bi
51 uredili sadno prodajo Prišli so do zaključka, da si morajo urediti sadne zbiralnice na sedežu vsake občine blizu banovinske ceste. V te zbiralnice, katere bi vodili sami, bi spravili lepo sortirano sadje ter ga ponudili na prodaj. To pa še ne zadostuje. Mariborskega sadnega sejma in razstave se ne morejo z vsem sadjem udeležiti, temveč poslati tja samo potrebne vzorce. Iz tega sledi, da si morajo veliko sadno skladišče napraviti v Ptuju, ki je središče vinske in sadne trgovine za ptujski sodni okraj.
Sadjarji prosijo bansko upravo, naj iz banovinskih sredstev uredi večje primerno sadno skladišče v Ptuju, kjer že obstoji Vinarska in sadjarska zadruga. Tri bi šla vsem sadjarjem rade volje na roko ter vodila skladišče in prodajo na kupce. — Ptujski sadjarji.
Vse slovensko ljudstvo trpi. Vedno bolj kričeče postajajo njegove potrebe in vedno ostreje stopa na dan vprašanje življenja ali smrti. Pod pritiskom ne znosnih gospodarskih in kulturnih raz mer nastajajo in se širijo med ljudstvom velika gibanja, ki naj utrejo pot uresničenju njegovih potreb in zahtev. — Ne trpi pa vse ljudstvo enako, 2ene n. pr.
rpe več kakor moški, so bolj brezpravne, njihovo delo se ne plačuje tako Kakor delo mož, v družini in v javnem življenju imajo manj pravic. Tudi viničarji trpe več kakor kmetje — in brezposelni več kakor stalno zaposleni delavci. Zato pa se pojavljajo v okviru kmetsko-delavskega gibanja še posebna manjša gibanja, ki združujejo večjo ali manjšo skupino ljudi, ki imajo svoje prav posebne potrebe in zahteve. To je n. pr. delavsko gibanje, žensko gibanje, obrtniško gibanje itd.
Tako je nastalo tudi mladinsko gibanje. Kajti brez dvoma živi danes mladina težje ko kdorkoli. Mladino tarejo prav posebne težave in tegobe, ki jih starejši ne poznajo več ali ki so jih starejši vsaj nekoliko že preboleli. Mladina Ima čisto svoje potrebe: njen delavnik bi moral biti krajši kakor je delavnik odraslih, morala bi biti posebno zaščitena pred brezposelnostjo, pred izkoriščanjem, hoče priznanja svoje mladosti, hoče zdravja, svobode in pravice do odločanja v svojih zadevah, hoče naravno spolno vzgojo, svoje lastne organizacije tisk itd.
Pripadnik mladinskega gibanja je torej vsak mlad Slovenec, ki čuti pezo sedanjih težkih dni, ki čuti potrebo po rešitvi perečih mladinskih problemov in ki hoče tudi te potrebe rešiti v skupnosti vseh, ki jih tarejo iste nesreče in čutijo iste potrebe. To je treba prav posebno poudariti, kajti mladinsko gibanje ima mnogo nasprotnikov, ki nočejo razumeti ali ki ne razumejo, da živi mladina svoje posebno življenje in da ima zato tudi pravico do stavljanja svojih posebnih zahtev. Treba je prav posebno povdariti, da spada v slovensko mla dinsko gibanje vsak napreden mlad človek brez ozira na njegovo politično pripadnost, spol in poklic. Zakaj naj bi se razbijale naše mlade moči v medseboj nih trenjih? Med tem bi pa vedno huje trpeli in vedno bolj postajali žrtve nenaravne vzgoje in gospodarske bede. Na podlagi skupnih potreb je dana možnost stavljati skupne zahteve in se skup no zanje boriti. To je jedro mladinskega gibanja, to je tudi edino prava pot, da se res doseže enotnost. Za to enotnost se je treba boriti brez predsodkov, brez hinavščine, odkrito in pošteno. Vsi napredni in resnično demokratični mladi ljudje moramo spoznati skupnost naših interesov in potreb po skupnem nastopu — za mir, svobodo, napredek.
Te osnovne smernice morajo biti podlaga našemu programu, ki mora obsegati vse tiste zahteve, ki se tičejo vseh plasti slovenske mladine. Naš program mora biti naroden. Stojimo brezkompromisno na stališču, da morajo uživati vsi jugoslovanski narodi iste pravice, iste svoboščine:	Slovenci	hočemo	najširšo
samoupravo in popolno gospodarsko in kulturno svobodo. Zadnje je treba upoštevati posebno v šolah in društvih, kjer se naj mladina vzgaja po načelih moderne pedagogike v ljubezni do slovenskega ljudstva, slovenske zemlje in slovenske besede. — Naš program mora
biti nadalje socialen: hočemo točno izvajanje že veljavne socialne zakonodaje in njeno izpopolnitev — posebno z ozirom na mladino. Borimo se za enakopravnost starih in mladih v tovarnah in na polju. Hočemo zaščito vajencev, zaščito otrok, šolarjev in dijakov. — Narodna, gospodarska in kulturna svoboda ter napredek in izgraditev ter izvajanje široke mladinske socialne zakonodaje — vse to je mogoče le v ljudski demokratični državi. Vse naštete zahteve so v tesni zvezi s političnimi zahtevami. Hočemo demokracijo, svobodo združevanja, zborovanja, govora in tiska, kajti le v teh demokratičnih svoboščinah vidimo jamstvo za res zdravo narodno gospodarsko in kulturno politiko. — Nadalje zahtevamo popolno enakopravnost obeh spolov, iste pravice v družini, v javnem življenju, v šolah, tovarnah, ura dih in na polju.
Vse točke našega mladinskega programa bomo podrobno obravnavali v naslednjih številkah »Neodvisnosti« in o teh vprašanjih govorimo in debatirajmo s tovariši in tovarišicami, čim več pa poročajmo mladinskemu kotu našega tednika, kajti ta rubrika mora biti pravi odraz teženj in hotenj vse slovenske mladine.
čo sestrelili, da je padel..
Zakaj so ga sestrelili? Ko je bil vendar tako lep — modre in zelene barve so se prelivale med perjem pod vratom. In tako mlad je bil!
Zakaj je toliko vojaških križev in pokopališč po vsej zemlji? V Kropi n. pr. stoji pred cerkvijo velik kamnit spomenik in na njem je mnogo imen mladih fantov, imena sinov, bratov in očetov se vrste na tem mrtvaškem listu in vsako ime pomeni človeka, ki so mu v najlepših letih krila polo mili.
In . . . sem mar tudi jaz zato mlad??
Iztok.
Pismo iz Slovenskih goric
Odšel sem z doma, ker sem bajtarjev sin in ker nismo imeli doma kaj jesti, čeprav smo vsi garali. Zdaj služim za hlapca pri bogatem trgovcu in kmetu. Vstajati moram še predno vzide sonce, hitro pozajutrkujem in odidem v hlev, da nakrmim in osnažim konje in opravim vsa ostala hlapčevska dela. Toda saj bi še bito, ko bi imel točno določeno delo! Gospodar pa mi vsak čas nalaga nova dela, zdaj mi naroča to, zdaj ono, tako da sem vedno na nogah in včasih ne vem, kje se me glava drži. Da bi si kaj prihranil in se osamosvojil, o tem niti misliti ni! Edina rešitev bi pač bila v tem, da se razdeli vsa veleposestniška zemlja med mla de pridne kmete, da ostane naš denar tu in se dvigne naše gospodarstvo. Toliko za prvič. — Pozdravlja vse fante in dekleta Vaš
Franček.
Mladina premalo bere
Demokracija hoče brez ozira na starost izenačiti v pravicah mlade in stare, upoštevajoč samo sposobnosti.
Liuba Davidovič.
Fantje in dekleta!
S to številko »Neodvisnosti« uvajamo stalno mladinsko rubriko, ki vabi v krog sodelavcev vse: vso mladino, ki je zaposlena v obrti, v tovarnah, ki obiskuje šole. ki sedi po pisarnah, ki obdeluje polja, pase živino ali ki brezposelna tava po naših cestah. Vsak pošten sodelavec bo dobrodošel, vsak dopis bo z veseljem sprejet. PiDite pa o vsem: o> razmerah v domačem kraju, v tovarni, obratu in šoli, o vseh skeiečih vprašanjih, ki tarejo mlade ljudi. Pošiljajte poročila, črtice, pesmi, nasvete in predloge — po možnosti bomo Vaša pisma priobčevali, gotovo pa nam bodo prišla prav kot gradivo za spoznanje vaših razmer. Razen tega bomo pa na mnoga pisma tudi osebno odgovarjali. — Na delo torej!
Samo golob je padel..,
Rodil sem se šele med svetovno vojno in ne spominjam se več ropotanja strojnic in tulenja ljudi: nisem še videl ranjencev, ki bi s krvavimi prsti grebli po zemlji, praskali, ihteli in umirali...
Pač pa sem že videl tako umirati goloba. Okrog naše hiše je namreč mnogo golobov. Včasih ss jim godi dobro, včasih pa se jih dolgo nihče ne spomni in takrat stradajo. Le v najhujši zimi prilete prav na okno. Ljudem ne zaupajo, ker imajo z njimi pač slabe izkušnje.
Z razpetimi krili je krožil po svežem pomladnem zraku mlad golob. Na sosedovem dvorišču je stala gruča fantov in eden meh njimi je nameril fračo: golob je padel na naše dvorišče, paglavci pa so zmagoslavno zakričali in se razbežali.
Golob bi se rad postavil na noge. Zletel bi rad. Ne bi še hotel umreti. Ljubil, živel bi še rad ubogi lepi golob. Frfotal je in se premetaval — dolgo, dolgo, potem je pa legel na trebuh in stegoval vrat in kljun proti nebu kakor da bi jokal in prosil... in potem je sklonil glavo in umrl.
Pa. kaj! Samo golob je poginil!
Proti koncu vojne sem bil šele rojen in zato se ne spominjam več ropotanja stroj nic, bombardiranja Jesenic, ranjencev iz soške in koroške fronte. Videl pa sem že mnogo, mnogo spomenikov padlim vojakom in mnogo vojaških pokopališč: na Jesenicah, v Ljubljani, v Mariboru... v vseh pokrajinah in ob vseh cestah, ki sem jih že prehodil.
In videl sem že goloba, ki je letel po svežem pomladnem zraku in so ga fantje s fra-
šuntromanov, da bi njih založbe več zaslužile;
pravljic o vilah in palčkih, da bi postala bolj lahkoverna in ponižna; povesti o nekdanjih dobrih časih, da bi odvrnila oči od sedanjosti in bodočnosti; junaških zgodovinskih knjig, da bi se navduševala za vojno . . .
Z N
ESE
»Mladina«
N O
ie naslov novega mladinskega lista, ki je začel izhajati v Kranju. Izšla je že druga številka, urejuje jo mlad delavec. — Naslov: Kranj, Struževo 7.
»Tri tički«
— to dramo priporočamo diletantskim odrom, da se bo naučilo ljudstvo poceni živeti. Drama je vzeta iz realnega življenja nekih tičkov . . .
Ob priliki zborovanja »Zbora«
preteklo nedeljo v Beogradu so demokratski študentje izdali letak, ki se v prevodu glasi (po »Politiki«):	»Demokratskemu	ob-
činstvu!«
Dimitrije Ljotič, sovražnik naših svoboščin, izdajalec naroda, ki je prodal svojo vest in svojo deželo tujcem, skuša predrzno še naprej mamiti ljudske množice in prirejati ob spremljanju pretepaških in oboroženih čet zborovanja, kljub temu, da so prišla njegova nepoštena dejanja na dan.
Afera »Technische Union« je jasno pokazala za koga dela in čigav hlapec je ta jugoslovanski »firer« in »pošteni borec«, ki je hotel prodati našo zemljo politični in ekonomski sužnosti tujih kapitalistov in fašistov, teh velikih sovražnikov naše narodne svobode in neodvisnosti. Tujcu hoče Ljotič zasužnjiti našo zemljo! Ljotič se hoče s pomoč jo drugih povzpeti na rame našega naroda in pokazati naše narodne svoboščine.
»Zbor« je fašistično blago, izvoženo iz Berlina.
»Zbor« je naše uvoženo blago.
Demokratsko občinstvo se zgraža nad izdajalskim delom Dimitrija Ljotiča in se bo z vsemi silami uprto predrznim napadom in provokacijam kakor tudi njegovim inozemskim pomočnikom.
Proč z ljudskim izdajalcem!
Proč s sovražnikom narodnih svoboščin!
Proč s »Tehniško unijo«!
Proč s fašizmom!
Živela svoboda in demokracija!
Demokratska študentovska mladina. Na rodni študentje. Študentje narodne radikalne stranke, Zemljoradniška študentovska mladina, Študentje samostojnih demokratov. Zem ljoradniška študentovska levica.«
Ura zgodovine
Šale
Nezvesti zaročenec.
»Ali veš, da ie bil tvoj zaročenec osem dni v zaporu?«
»Podlež! Meni pa je rekel, da je bil ves mesec. Bog ve s katero se je med tem časom klatil.«
»Zgodovina, vendar!«
»Kaj bo pa sedaj?«
Razred je bučal. Odkar se je pričel na gimnaziji ustanavljati podmladek »Aerokluba«, so najrazličnejše tvrdke začele izdelovati aeroplame, papirnate seveda. Starti so se vršili v velikem številu z oken tretjega nadstropja in rekordov je bilo porušenih nič koliko. Končno bi rekli, da je bilo vse v redu, toda smešna plat je bila v tem, da se je ta šport razvil v septimi. Krik in vik sta bila uprav na najvišji stopnji, ko se je oglasil zvonec in neposredno za njim profesor zgodovine.
»Je že tu!« so se oglašale prve klopi in nemirni pogled moža za katedrom je begal po prav tako nemirnem razredu. Ker je bilo razmerje med profesorjem :n dijaki vedno v znamenju svetopisemskega »pax inter vos«, se je vsak potrudil, da je vsaj za trenotek obrzdal težnje po zabavi.
Priljubljeni historik je pograbil knjigo in obe beležnici (za zgodovino in za zemljepis) ter zdrvel po razredu.
»Ce mene vpraša, danes nič ne znam«, so se čuli tu in tam prestrašeni glasovi in roke so kar same od sebe pričele odpirati knjige. To je bilo seveda proti vsem pravilom, ki so bila v navadi pri urah zgodovine.
»No ... no .... le zaprite, boste že potem pogledali . . .« je s strogim izrazom obraza opominjal zgodovinar, tako da so se velika očala zdaj pa zdaj po-bliskavala pod visoko dvignjenimi obrvmi. Iz enega konca razreda je krenil v drugi, atlasi so se odpirali, in ustavil se je pri tretji klopi.
»No, kaj mi veste povedati o . . .«
Tovariži so opazili, v kaki nevarnosti se nahaja vprašani, zato so pričeli uporabljati vse suflerske zmožnost. Aparat je deloval dobro in odgovori so bili zadovoljivi. Pa kaj, ko ima tudi profesor
ušesa.
»Sem že slišal!« je vzkliknil in ošinil z uničujočim pogledom zadaj sedečega. Ta se ni zmenil za opazko, z najnedolž-nejšim izrazom se je zazrl v visoko dvignjeni profesorjev obraz in v velika očala.
»Dobro, to bi bilo«, je zamrmral spra-ševalec. Dvignil je roko, v kateri je držal svinčnik, k ustom in zamišljeno sklonil glavo na naprej štrleči ovratnik. »Ali bistva še niste zadeli!«
Vprašujoče je pogledal po razredu. Vse je obšla velika zadrega. Septima je pričela brskati po svojem revnem znanju zgodovine. V kotu se je dvignila roka. Suh dijak je prepričevalno nekaj razlagal Profesor ga je nekaj časa napeto poslušal, končno pa je zamahnil z roko, kot da bi hotel odgnati nadležno mušico, in dijak je nekoliko razočaran skomignil z rameni ter se pogreznil v ozadju.
Ko je zgodovinar spoznal, da bi bilo vse spraševanje zaman, je z rahlim nasmeškom odpravil oviro, ki jo je zastavil dijakom s svojim »bistvenim« vprašanjem.
Razred se je pri tem zopet razgibal: pričela se je debata v polnem obsegu. Oni, ki so bili v bližini profesorjevi, so modro prikimavali in z gestami izražali svoje začudenje nad tem, da sami niso nrišli do pravilnega odgovora, ko je vendar tako samo ob sebi umeven. Oni pa, ki so bili izven obsega profesorjevega vpliva, so ugotavljali, da to, kar je omenil profesor, sploh ni bistveno in da je popolnoma nasprotno njihovemu *nanju in neoporočnosti zgodovinske knjige.
Duhovi so se polagoma pomirili in vsi so se predali samozadovoljstvu, zlasti ko so opazili, da je zgodovinar stopil na nodij in pričel razmišljati, kaj je predmet njegove razlage. Razred se je spravil na delo; producenti novih letalskih tinov so nemoteno spuščali svoje izdel-
ke skozi odprta okna. Tretja klop je snoznala nujnost, da spiše latinsko nalogo, druge je zopet zaskrbela matematika. Sai so vsi vedeli, da je »ono«, kar razlaga »oni« pred tablo, dobesedno v neoporečni zgodovinski knjigi.
». . . bral sem v . . . zgodovini ... tega nimate v knjigi in si zapišite!« je donelo iz ospredja. Tretja klop je takoj spoznala, da bo to pri prihodnji uri »bistvo« in se je zato še bolj vneto sklonila nad zvezki za latinske naloge.
Niko L a c u s.
Šale
Mala Marica joče. Teta jo hoče umiriti.
»Ne joči, Marica. Ti si tako lepa, če boš pa jokala, boš grda na stara leta.«
»Ti tetka si se gotovo mnogo jokala, ko si bila mlada.«
Gost: »Ob enajstih odpotujem v Zagreb. Ali je še toliko časa, da pojem dunajski zrezek?«
Natakar: »Zavisi od tega, kakšne imate zobe.«
»Včeraj je moja žena vrgla na me cel šopek cvetja.«
»Gotovo v ekstazi?«
»Ne! Ampak v vazi!«
Med splrltisti.
»Včeraj se nam je na spiritistični seji javil Beethoven.«
»In kaj je rekel?«
»Prosil je mojo ženo. naj ne svira več njegovih sonat.«
Korektnost.
»Veš, Franček, če bi bil mene profesor Hudivrag pri ponavljalnem izpitu vrgel, kakor je tebe, bi mu razbil vsa okna na stanovanju.«
»Tega ne morem storiti, ker ne bi bilo pošteno. Moj oče je steklar in bi vsi mislili, da sem razbil okna radi njegovega zaslužka.«
1
Andrej Žmavc, Maribor:
Naši samorodničarji pred sodnikom
Samorodnice, to najhujše zlo v našem toliko ograženem žlahtnem vinarstvu, so divje ameriške trte ali križanke divjih, ameriških trt med seboj, ki jih imenujemo ameriko-amerikanke, ali pa križanke takih divjih trt s kako evropsko (žlahtno) vinsko trto, ki jih imenujemo franko-amerikanke. Kri »divjaka« pri vseh prevladuje, zato so njih proizvodi slabi in povrh zdravju včasi hudo škodljivi.
Najbolj razvpita samorodnica pri nas je tako zvana šmarnica, ki jo je vzgojil in spravil v promet neki Wasserzieher že leta 1896. z imenom noah (izgovori: noa). kakor jo mednarodno pravilno imenujejo. Šmarnica — tako je to strupeno goriško zel krstil in po naših krajih najbolj razširjal drugače ugledni mož, narodni gospodar in politik, tedanji notar dr. Ivan Geršak v Ormožu (1838— 1911) — rodi belo grozdje, kakor med drugim tudi elvira in taylor, ponekod še vedno razširjena samorodnica delaware pa navadno prav prikupljivo rdečkasto grozdje. Črnih vrst samorodnic je več ko belih in so pri nas najbolj znane iza-bela, york madeira, othello, huntigton, jacquez, klinton, v poslednjih letih tudi neke Oberlinove križanke »riparia X gamay« in še druge.
Vinarje, pa tudi vinske obrtnike, ki samorodnice gojijo, odnosno zagovarjajo in njih dajajo v promet, imenujemo na kratko satnorodničarje, ki jih pri nas ni bas tako malo.
Naš vinski zakon prepoveduje promet in prodajanje samorodnih proizvodov in njih mešanic z žlahtnim vinom ali sadjevcem, čeprav z ustrezajočo označbo. Ne priznava jim niti imena »vino«. Samorodna pijača ne sme v nikakšni obliki v promet, ne nje nadaljnji proizvodi, n. pr. kakšno iz nje napravljeno specialno vino, kis in prekapina (destilat, žganje) Prodaja grozdja samorodnic za zobanje je za enkrat še dopuščena, ne pa za predelavo v pijačo.
Izgovor, da kakšna pijača izabele sme v promet, ker da je »od cepljene trte«, ne drži. Tudi »cepljena somorodnica« rodi vsekakor le samorodno grozdje in naposled prav takšno pijačo, ko necepljena samorodnica. Tu odloča kakovost cepiča, ne kakovost podlage.
Trsje šmarnice je ponekod v Jugoslaviji obdavčeno, trsje drugih samorodnic pa ne. Iz tega tu pa tam sklepajo, da je obdavčena šmarnica svobodna, drugod zopet, da velja zabrana samo za obdavčeno šmarnico. Oboje je zmotno: nikakršen samorodni pridelek ne sme v promet! Ne obdavčitev, marveč izkrčitev teh nesrečnih samorodnic je nujno potrebna!
Naš vinski zakon (§ 12.) s pravilnikom (člen 32.) ureja vprašanje somorodnic in samorodničarjev. Kazni za take kršitve so precej stroge, določata pa jih v glavnem §§ 26. in 28. vinskega zakona. Kazniv ni samo prodajalec, temveč tudi kupec samorodnega proizvoda v katerikoli količini in kakršnikoli mešanici z žlahtnim vinom ali sadjevcem itd.
Največji delež od več sto kršitev zakona o vinu iz poslednjih let v Sloveniji imajo vprav naši somorodničarji. Ako bi kletarsko nadzorstvo zajelo vsaj večino takih kršitev, bi se število prestopkov, ki so jih že obravnavala redna sodišča, naimanj postoterilo.
Tu navajamo, kako se je godilo nekim našim trdovratnim samorodničarjem pred sodnikom. Imena obdolžencev so tu izmišljena, stvarne navedbe so pa resnične, seveda samo v izvlečkih iz zadevnih sodb, ki so bile prišle piscu v roke za njegove pogodbene službe po zakonu o vinu Obsojenci so vinski obrtniki, razni ljudje s kmetov, med njimi tudi sodobni vinski tihotapci.
I. Obdolženec Izabelar je točil somo-rodno izabelo. Kazen:	Razen plačila
vseh stroškov še 120 Din denarne kazni,
100 Din povprečnine, zaplemba in uničenje proizvoda z izlitjem. Razlogi: Obdolženec se zagovarja, da ni vedel, da je to izabela, ker da je naročil in zahteval pri vinarju pravo vino. Po zakonu o vinu je irelevantno (brezpomembno), da li je obdolženec vedel ali ne, da toči izabelo, ker zakon v tem primeru sta-tuira (postavlja) že samo dajanje izabele v promet kot krivdo brez ozira na to, da li je točilec vedel ali ne, kakšno vino prodaja. Olajšalna je okolnost, da je bila kupljena mala količina in od te še malo potočeno.
II. Obdolženec Vračnik je prodajal in dajal v promet šmarnico v odplačilo za gnoj in opravljena dela. Kazen: Razen plačila stroškov še 300 Din denarne kazni, 100 Din povprečnine, zaplemba in uničenje proizvoda z izlitjem. Razlogi (za milejšo kazen): Obdolženec prizna da je prodajal in za dobavljeni gnoj ali opravljena dela dajal, torej dajal v promet svojo šmarnico, češ da mu je to dovolilo pristojno občinsko oblastvo. Obdolženec sicer ni dokazal, da bi mu kaj takega dovolilo občinsko oblastvo, ki mora naposled prav tako kot odbolženec čuvati in spoštovati zakonite predpise; pač pa je ugotovljeno, da je občinsko oblastvo toplo priporočilo prošnjo obdolženca na bansko upravo v Ljubljani za dovoljenje točenja lastne šmarnice. (Občina je ravnala na vsak način krivo, protizakonito. — Opomba pisca.)
III. Obdolženka Dobrota je nesla proizvod izabele v mesto z namenom, da ga podari svojemu stricu za razne dobrote, s čimer je spravljala v promet samorodno pijačo. Kazen: Razen plačila stroškov še 100 Din denarne kazni, zaplemba in uničenje proizvoda z izlitjem. Razlogi: Sodišče smatra dejanje, ki vsebuje vse zakonite znake prestopka po § 12. zakona o vinu, za dokazano.
IV. Obdolženec Menjač je točil samorodni proizvod, nekaj za denar, nekaj zastonj, 350 litrov pa v zameno za živila. Kazen: 200 Din denarne kazni. Razlogi (za milejšo kazen): Olajšilno je delno priznanje in gospodarska stiska.
V. Obdolženka Usluga je dala v promet približno 30 litrov samorodne pijače. Kazen: 200 Din denarne kazni in 100 Din povprečnine. Razlogi: Obdolženka priznava, da je dala sosedu za težaška dela 20 litrov samorodne pijače, drugim po 2 litra namesto plačila za kopanje vrta, zopet drugim po 3 litre za krompir. Obdolženka trdi, da ji ni bilo znano da ne sme dajati pijače samorodnic za odsluženo delo, odnosno da ne sme takšnega proizvoda zamenjati za druge reci. Ta zagovor pa ne drži, ker je po mnenju sodišča dajanje oporečnega proizvoda namesto plačila zaslužka v gotovini in zamenjava takega pridelka za druge predmete prav tako dajanje v promet, kakor razpečavanje proizvoda za gotovino.
VI. Obdolženec Zaletel je dal Kolinar-iu 20 litrov in Klobasi 6 litrov mešanice šmarnice in izabele za koline. Kazen: Razen plačila stroškov še 120 Din denarne kazni, zaplemba in uničenje zaloge z izlitjem. Razlogi: Obdolženec priznava dejanje, zanika pa krivdo, češ da dajanje šmarnice in izabele delavcem za nagrado ni kaznivo po zakonu o vinu. Sodišče pa smatra, da je kaznivo po § 12. zakona o vinu vsako dajanje v promet prepovedanega proizvoda, pa četudi brezplačno, kot darilo, nagrado ali za katerokoli uslugo, ker zakon tozadevno ne pozna nobene izjeme. Dasi se obdolžencu ni moglo dokazati, da bi bil on svoj pridelek, to je mešanico šmarnice in izabele prodajal, je vendar kaznivo že to, kar sam priznava, da je namreč dal svojima viničarjema oporečni proizvod za koline. Tega ni mogoče smatrati kot domačo uporabo.
VII. Obdolženka Zmota je dajala v promet izabelo. Kazen: 1000 Din denar-
ne kazni, 200 Din povprečne, zaplemba in uničenje vse zaloge z izlitjem. Razlogi: Obdolženka je prodajala (točila) in imela v zalogi 4 sode samorodne pijače, ki jo je dajala v promet kot pravo vino. Sama priznava, da je kupila takšen proizvod kot črnino ter kot tako tudi dajala v promet. Zagovarja se, da so jo gostje prosili, naj to »vino« naroči, ker da jim dopade. in pa s prošnjo prodajalcev (pridelovalcev), ki so bili v denarni stiski. Zagovarja se tudi s tem, da so ji prodajalci sporočili, da je prodaja takih vin sedaj dovoljena, kar je ona verjela. Zagovor obdolženke pa seveda ne more držati, ker niti prošnja gotstov niti pridelovalcev izabele ne more oprostiti obdolženke krivde radi prodaje samorodne pijače, ko je v zakonu natančno določeno, kakšna vina se smejo in kakšna se ne smejo prodajati.
VIII. Obdolženec Upornik je spravil v promet približno 400 litrov pijače samorodnih pijač, pokvaril uradni pečat na tistem sodu in nejavno oklevetal uslužbenca finančne kontrole. Kazen: 14 dni strogega zapora, 400 Din denarne kazni, zaplemba in uničenje zaloge z izlitjem.
IX. Obdolženka Zguba je posodila obdolžencu Dolžniku 64 litrov pijače samorodnic. obdolženec Dolžnik pa je sprejel od obdolženke Zgube to količino oporečnega proizvoda na posodo do prihodnje trgatve. Kazen: Razen plačila stroškov še vsak 100 Din, skupaj 200 Din de narne globe in solidarno (vzajemno) plačilo dvakratne vrednosti odsvojenega proizvoda. Razlogi: Obdolženca pravita, da nista kriva. Obdolženec je prosil ob-dolženko, da mu naj posodi nekaj jabol-'čnice, ki da jo rabi za najete delavce. Obdolženka mu je posodila 64 litrov jabolčnika, ki mu je bila primešana izabela. Dogovorjeno je bilo, da obdolženec vrne izposojeno količino proizvoda od prihodnjega pridelka. Sodišče smatra za dokazano, da sta obdolženca kršila določbe vinskega zakona.
X. Obdolženca Krompirec in Koruznik sta spravila v promet 700 litrov mešanice samorodne šmarnice in izabele z zameno za 1.500 kg krompirja in 200 kg koruze. Kazen: Razen stroškov še vsak 180 Din, skupaj 360 Din denarne kazni, obdolženec Krompirec 100 Din povprečnine, zaplemba in uničenje vseh 700 litrov proizvoda z izletjem.
XI. Obdolženec Modrijan je prodal nekomu 400 do 450 kg grozdja samorodnic, ki ga je kupec sam pobral, za približno 300 litrov (polovnjak) pijače, dasi je vedel, da bo kupec to grozdje porabil za napravo pijače. S tem je spravil v promet proizvod samorodnic. Kazen:	100
Din denarne kazni. Razlogi (za milejšo kazen):	Obdolženec	priznava	očitano
mu dejanje in se zagovarja, da ni vedel, da je tudi prodaja samorodnega grozdja prepovedana. Priznava pa, da mu je bilo znano, da bo kupec napravil iz kupljenega grozdja pijačo.
XII. Naj bo navaden še obdolženec Žganiar, drugače zgleden gostilničar, ki je ves svoj samorodni pridelek, za katerega je vedel da ga ne sme dajati v promet, prekuhal v žganje, le-to skušal izboljšati z rastlinskimi dišavami in potem potočiti. Bil je občutno kaznovan: kajti tudi prekapina (žganjica) od samorodnega proizvoda ne sme v promet, razen za industrijske svrhe pod posebnimi pogoji.
Rabili bi preveč prostora, ako bi hoteli našteti premnoge druge slične kršitve zakona o vinu, ki so že bile pred slovenskim sodnikom. Preračunljivci posebno v poslednjem času kaj radi mešajo žlahtno vino ali tudi sadjevec s samorodne pijačo, da se le-ta nekako zabriše. Ujame se največ malih grešnikov, kakor ie, žal, i pri drugih stvareh; veliki se namreč znajo včasi čudovito izmotati, najlažje z najetimi izvedenci, ki sledijo bolj za zlatom ko za svetlo resnico in
pravico. Vendar so bile tudi neke trgovine z vinom že prav občutno kaznovane, ker se niso dovolj zmenile za zakonite predpise. Vprav vinski trgovec, vobče
Vitan, 5. marca. Podružnica vinarskega društva v Ptuju je imela na Svečnico svoj redni občni zbor. S tem v zvezi je »Jutro« poročalo, da je ormoško kletarsko društvo dobilo blizu milijon dinarjev državne podpore in pripomnilo, da zadruga, ki je uvažala banaška vina, ne bi smela biti v prvi vrsti deležna tako visoke državne podpore. Očividno je bil to malo prehud »poper« za dotične gospode, zato odgovarja »Slovenec« št. 37., z dne 14. II., kjer milo apelira na razsodnost treznih ljudi v ptujski zadrugi, rekoč, da ne vidijo in ne grajajo »debelega bruna* sedanjosti, pač pa se spotikajo ob »trščici« v preteklosti ormoškega kletarskega društva.
Mi kmečki vinogradniki se za tako časopisno prerekanje ne bi zmenili, če pri tem v bistvu ne bi šlo za vprašanje uvažanja banaškega in drugega cenenega vina v naše vinorodne kraje, in če ne bi smatrali vsak uvoz tujega vina k f nam kot hud udarec in ponovno povečanje krize našega vinogradništva, ki prav zaradi takih vzrokov danes tako-rekoč le še životari.
Razlika v slovesu, kvaliteti in ceni naših vin napram banaškim in drugim južnim je nepremostljiva. Pri nas imamo žlahtnejše trsje, v legah, ki se težko obdelujejo in prinašajo dosti manj, a neprimerno boljše vino, za katero b: morali tudi po vseh pravicah zaradi velikih pridelovanj stroškov doseči pač višjo ceno. A temu žal ni tako. Kar na debelo se je začelo k nam uvažati banaško in drugo manjvredno vino in to predvsem po ljudeh, od katerih bi se kaj takega najmanj smelo pričakovati, ker so namreč do svojega današnjega staleža prišli baš po žuljih okoliških vinogradnikov. Razumljivo je, da je tako početje zelo razburilo vse vinogradnike, kakor tudi poštene vinske trgovce z vseh naših vinarskih centrov. To torej niso več »trščice«, kakor jih pisec priznava, ampak že pro-kleto debela »bruna«, gledana s stališča naših malih vinogradnikov, posebno, ker gre tu le za navaden »kšeft« in trenoten uspeh malega kroga izvoljenih na škodo
Naš kmet je že v precejšnji meri dovzeten za napredno gospodarsko udejstvovanje. To vnemo pa pospešujejo še razne ustanove, med njimi tudi nagrajevanje odn. premiranje.
Ta pospeševalni način je posebno uve Ijavljen pri ocenjevanju goveje p Jemen ske živine, kajti govedoreja je pri nas ena najmočnejših gospodarskih panog. Jasno je, da daje rejcu priznanje novih pobud k vztrajanju pri ne baš hvaležnem delu za današnje slabe čase. Res požrtvovalen je oni, ki dela na poplemenite-nju svoje goveje živine, čeprav ve, da ne bo mogel vnovčiti ne mesa, mleka in drugega po takšnih cenah, ki bi odgovarjale stvarnim rejskim izdatkom. Zato si slejkoprej vsak tak napreden gospo dar zasluži vse priznanje.
Pri odmerjanju nagrad pa žal ne igra vodilno vlogo načelo objektivnosti, ampak so prečesto v ospredju momenti, ki so sicer drugotnega pomena. Naj navedem dvoje primerov.
Pripeljali so živino. 3 gospodarji so se kosali med seboj s svojimi vzornimi plemenskimi kravami. Med temi možakarji je bil tudi predsednik selekcijskega društva. Sestala se je komisija, v kateri sta bila poleg drugih tudi veterinar in pa »sreski« kmetijski referent. Ogledovali so živino in odločili, da dobi prvo nagra-
vsak vinski obrtnik pa lahko največ pripomore k čim boljši in čim hitrejši ozdravitvi našega izmučenega in še hudo bolnega vinskega gospodarstva.
tisočev. No, če bi se to manjvredno in ceneno vino pri nas le kot tako po nizki ceni iztočilo, kakor se po nizki ceni kupi, še to ne bi bilo tako hudo, ker bi ga potem lahko pili tudi revnejši sloji, ki ga sedaj zaradi majhne plače ne morejo piti, saj bi v tem slučaju za svoje neprimerno boljše blago priznanega slovesa in dobre arome imeli še vedno potroša-če. A temu žal ni tako, temveč se pripeljana vina pri nas malo zmešajo z našimi in cenenimi hrvaškimi, — dobijo pri nas domovinsko pravico — ter se prekrščena v sloveča vina kakor: ljutomer-čan. jeruzalemčan, pekrčan, haložan itd. naprej prodajajo v splošno škodo teh svetovno znanih pristnih vin, ki prav za-raditega izgubljajo zadnji čas na slovesu in ceni. Razlika med nabavno in prodajno ceno gorioonenjenega vina je seveda tolikšna, da se žepi teh »dobrotnikov« pošteno bašejo. To je njih »človekoljubni« namen.
Zato upravičeno smatramo tako početje kot zločin nad našim vinogradništvom. In temu početju mora biti kmalu konec! — Naš slovenski vinogradnik se ne sme vtopiti v morju banaškega, k nam uvoženega vina. Pozivamo merodajne činitelje, da pomagajo zadevo nujno urediti, dokler je še čas, predno naše vinogradništvo ne propade, kajti kaj nam pomagajo največje kleti, grajene z državno podporo, če se s tem le podpira uvoz banaškega in drugega južnega vina in se tako na dva načina obenem prazni naš žep in tira kmeta v obup.
Vsi naši pošteni vinogradniki, Vinarsko društvo, zadruge kakor tudi pošteni vinski trgovci, pa naj budno pazijo, da se prepreči k nam uvoz tujega, posebno banaškega vina, ker nočemo, da bi naše tisočletno vinogradništvo samo radi tre-notnega dobička gotovih ljudi izgubilo svoje spoštovanje in s tem svojo eksistenco.
Najsi so to »trščice« ali »debela bruna«, naše slovensko vinogradništvo se mora tega očistiti, ker tu gre za življen-ski obstoj na tisoče gospodarjev, viničarjev in drugih delavcev.	—Žič.
do Sivka, last predsednika selkc. društva.
Ljudje so se spogledali in se niso mu-gli dovolj načuditi tej odločitvi. Vedeli so namreč, da je imela Sivka v tem letu 600 1 manj mleka, nego ostali dve kon-kurentinji za prvo mesto. Pa kaj so ho teli. Zmajevali so z glavami in šli vsak svojo pot.
So se pa zbrali ljudje v drugem kraju k premiranju. Bilo je mnogo krasnih živali, vsega občudovanja vrednih. Med njimi je bila tudi Liska, močna kakoi vol. Resnično, po zunanjih znakih vzor plemenske živine.
Bila pa je Liska last g. župana in ustanovitelja selekc. društva ter sploh velikega propagatorja selekcioniranja. — (K temu ga je silila predvsem njegova temeljita denarna podkovanost).
Zopet se je znašla na mestu komisija. Ogledovala je in zapisovala. Dolgo, dolgo, ljudje so bili že nestrpni. Gospodje so ugotovili, da je dala najboljša mlekarica 4100 1, druga 3800 1, Sivka pa samo 2900 1 mleka v enem letu. Kljub temu je padla odločitev: Sivka dobi prvo nagrado zato, ker je najlepše raščena!
Ej, to vam je bil tuš! Saj so vendar še malo prej zatrjevali g. župan in drugi, da bo odločevala najboljša mlečnost! Kako so se vendar mogli tako zelo zareči?
Malodušni so se razkropili ljudje.
Mislim, da data ta dva primera dovolj misliti. Menda ni niti najmanj v interesu gospodarskega aktiviziranja našega živinorejca takšno pristransko postopanje. V tem pogledu bo potrebna odločna pravičnost, če bomo hoteli vcepiti kmetovalcu zmisel za napredek in pa tako prokleto potrebno samozavest, posebno gospodarsko šibkejšim!	S.	D.
..Micka"
na 50 odrih širom Slovenije
Rekordno število igranja je doživela te-otšnji kratek predpust zabavna veseloigra »Micki je treba moža«. Na tridesetih odrih je zabavala staro in mlado, ter celo prestopila mejo. Naši Koroški Slovenci so io z uspehom igrali v Rikenbergu. Posebno zamimivo pa je, da jo pripravlja najmočnejše društvo »Lilija« v Ameriki, Mill-wankee za svoj jubilej. Tudi v Splitu jo bo igralo društvo Cirila in Mstoda.
Naši slovenski literaturi, je ta zdravega humorja polna veseloigra dobrodošla, ter je primerna za vsak letni čas, posebno priporočljiva bi bila uprizoritev na prostem pod vaško lipo, da se tako stari običaji vzbudijo, in zacelijo rane času pozabe in naše malomarnosti.
Avtor Vinko Korže iz Cirkovc je dober poznavalec kmečkih šeg in navad. Dobro bi bilo, da nas kaj kmalu iznenadi z obljubljenim drugim delom, da se zopet hva-težni stari in mladi pozabavamo in pozabimo vsaj za dve urci težave našega življenja. Na Korajžo.
NOVICE
* Na§ uvoz. Preteklo leto je znašal naš uvoz iz raznih držav skupno 4 milijarde 77 milijonov 9.619 dinarjev. Sirovega bombaža smo uvozili za 254 milijonov 556.771 dinarjev, prediva za 12 milijonov 915.870 dinarjev, nepredelanega železa za 73,544.000 dinarjev, ovčje volne za 4,545.000, siirove svile za 800.000 dinarjev, mineralnih olj za 5,130.000, raznih nepredelanih kož za 94 900.000, stekla za ogledala in okna za 17,000.000 dinarjev, luščenega riža za 6,700.000, melušče-nega riža za 43,900.000, limon in oranž za 25.300.000, sirove kave za 64,800.000, morske in kamene soli za 10.300.000. Po statističnih podatkih je naša država lani uvažala iz 95 držav, izvažala pa v 88 tujih držav.
Znižana carina. Italija je znižala carino za uvoz pšenice od 35 na 18 lir. Novo znižanje carine gre na račun nove gospodarske politike v Italiji. V dobi sankcij je bil izvoz žita v Italijo prepovedan in so se domače zaloge radi abesinske vojne popolnoma izčrpale. Pričakujejo, da bo prišla pri uvozu pšenice v Italijo v poštev tudi naša država.
* Amerika se zanima za naše is.anjo.
Iz Združenih držav Severne Amerike je ži /ahno povpraševanja po našem žganju. Zahteva pa Amerika žganje s 50 odstotki alkohola, kakršno je pri nas prepovedano. Trgovske zbornice so ukrenile vse Dotrebno, da bi mogla naša država ustreči ameriškim zahtevam, ki bi bile nedvomno nov vir lepih dohodkov.
* Slovenske tiskovine. Poštni minister je izdal odlok, po katerem morajo biti tiskane pošitne tiskovine, ki so v prometu v Sloveniji, v slovenščini, v Zagrebu iin Splitu v hrvaščini in v latinici, v ostalih pokrajinah diržave pa v cirilici. Tiskovine ki se bodo uporabljale v poštnem notranjem prometu morejo biti ti~ skane v latinici in cirilici. Podobnih odlokov je bilo že več, toda žal se nobeden mi izvajal.
* Italijani bodo gradili Poljakom ceste.
Neko italijansko društvo se je ponudilo poljski vladi, da je pripravljeno zgraditi na Poljskem več asfaltiranih cest za vrednost 30 milijonov zlotov. Društvo bi zgradilo ceste na podlagi večletnega kredita.
Naši vinogradniki in uvoz banaških vin
Bodite pravičnejši
pri podeljevanju nagrad
2AGORKA:
Republikanci
Hrvaški zgodovinski roman 13
Vrhovac je sedel na stol sredi dvorane in z mirnim pogledom ošvignil s-voje navzoče brate ter rekel:
»Izkoristil sem priliko in vas pozval bratje iz vse naše dežele, da trezno in hladno proučimo nove razmere, v katerih je naša domovina. Po zaslugi našega plemstva, ki je popustilo napram Madžarom, se moramo danes boriti ne samo s svojimi sovražniki, marveč celo s svojimi zavezniki. Danes se moramo boriti z brati Madžari, s katerimi živimo v združeni državi, a vojskovati se moramo s Francozi. Oboje prinaša pogubo cvetu našega naroda. Naši sinovi se bodo borili proti tistim, ki so si razdelili oblast in pravice skupno z narodom. Tega ne moremo preprečiti. Kralj je proglasil vojsko, dajte cesarju kar je cesarjevega — toda narodu smo dolžni dati kar je njegovega. Dolžni smo mu nuditi plamenico prosvete in spoznanja, da se plemič ne rodi zato, da bi užival vse pravice, a da bi državljan imel samo dolžnosti. Vsaka dolžnost nosi v sebi kal pravice, a vsaka pravica kal dolžnosti. To nam naj bo narodni evangelij, po katerem moramo učiti narod in ga pripraviti za boj, 'ki čaka vse prosvitljene narode, in tudi nas. Takšno je moje mnenje in rad bi vedel, kako mislite o tem vi bratje moji?«
Zastopnik varaždinske lože Mlinarič se je javil k besedi:
»Po našem odobravanju tvojih besed mojster Maksimir, si lahko prepričan, da smo tvojega mnenja. Mi, ki razglašamo enakost vseh dobrih poštenih in sposobnih ljudi ne moremo misliti drugače, le
na mnogih sestankih smo na tem mestu razpravljali, da ne ustreza sedanja državna ureditev duhu časa. Spominjam se besed, ki nam jih je v tem pogledu govoril reformator naših lož grof Draško-vič. Čeprav je grof in bogatin, je vendar priznal, da ni pravično, če deli državno oblast peščica nesposobnih državnikov, dočim >3 med plemiči mnogo razumnikov in nadarjenih ljudi, ki bi bili kader domovine in države. 2e takrat je vzklila v naši sredini velika in plemenita misel. Zato je potrebno, da preidemo od besed k dejanjem.«
Navzoči svobodni zidarji so z navdušenjem sprejeli besede svojega brata, ki mu je odgovoril mojster Maksimir:
»Novi čas nosi v sebi spoznanje enakosti. Že danes imamo v našem krogu mnogo plemičev, ki priznavajo pravice ljudstva in so pripravljeni deliti te pravice z njim. Napočil bo dan, ko bo ves narod postal gospodar državljanskih pravic. Naša dolžnost pa je, da pripravimo narod, da bo sposoben in tudi je naša dolžnost, da gremo takoj na delo.«
Po besedah velikega mojstra se je v njihovem krogu razvila živahna razprava, kako bodo v narodu budili željo po svobodi, željo po pravičnosti. Predstavniki posameznih lož bodo ponesli s seboi pisane okrožnice in jih tajno širili med narod. Med okrožnicami bo tudi poziv staršem, naj varujejo svoje otroke pred potujčenjem od strani Madlžarov.
Veliki mojster je odredil, da počakajo predstavniki posameznih lož v Zagrebu, dokler ne bodo dotiskane okrožnice, ki se bodo dan in noč tiskale v škofijski tiskarni.
Vrhovac je odšel v svojo sobo, ki je bila na dnu hodnika. Tu ga je pričakoval njegov stari sluga Ivan, ki je edini vedel za tajne sestanke. Njemu je ukazal, naj takoj pokliče Lackoviča. Nekoliko skru-
šen je Lackovič vstopil in pogledal škofu nezaupljivo v oči. Vstopivšega je Vrhovac vprašal s strogim glasom:
»Morebiti veš, zakaj te kličem!«
»Naročil sem ti, da takoj odpotuješ s knjigami, ki bi jih moral razposlati po Zagrebu. In ti si ostal kljub mojemu najstrožjemu naročilu. To je greh, ki opravičeno povzroča sumnjo, da nisi človek besede in da sem se o tebi prevari]. Povej mi iskreno kaj te je zadržalo?«
»Ljubezen!«
»Ženska te je zadržala, da nisi izvršil svoje svete dolžnosti?«
»Odigrala se je včeraj usoda mojega srca. Vem, da bi moral neoziraje se na svoja srčna čustva, izvršiti' vaš ukaz. — Ker sem se pregrešil, me kaznujte po vaši volji kakor sem zaslužil.«
Škof Vrhovac je nagrbančil čelo in uprl svoj oster pogled v tla. Lackovič je takoj slutil, da so se porodile v škofovi glavi temne misli. Stal je pred njim, kakor obtoženec, ki se ne more zagovarjati. Tedaj je stopil škof k vratom in poklical slugo Ivana, ter mu nekaj na skrivaj naročil. Sluga je odšel, a Vrhovac je, 'ne da bi pogledal Lackoviča, sedel k pisalni mizi in podprl glavo z rokama, dočim je Lackovič vidno potrt motril škofa izpod mračnega čela, ter čakal, kaj se bo z njim zgodilo. Kmalu nato sta vstopila v sobo Delivuk in Marič, ki ju je Vrho-vac -hladno nagovoril.
»Brat Vuk, ali se zavedaš, kakšno nalogo sem ti malo prej naložil?«
»Da ugotovim, ali je Pergenova 'hči vohunka!«
»Dobro. A ti Marijan,« se je okrenil k Mariču, »ti ga boš spremljal na obiskih pri baronesi, da ne bi njegovo ponašanje vizbudilo nobene neprilike ali suma. Tudi Lackoviču sem naložil veliko nalogo, toda pozabil sem, da ste vsi mladi in lepi in da bi lepa beseda lepše ženske ute-
gnila razbiti nade, ki jih polagam v vas.«
»Tvoj strah, veliki mojster, je odveč,« je rekel Delivuk.
»Lackovič je dokazal, da niso, a ženska ga je odvrnila od njegove dolžnosti.«
»Mojster! iNobena ženska ni tako bistra in lepa, da bi me mogla ovirati pri izvrševanju svetih doEnosti. Nato prisegam pri svoji mladeniški časti,« se je rotil Delivuk. »Tudi jaz!« je rekel Marič. »Pregrešil sem se,« se je oglasil Lackovič, »toda ponovno dam besedo, da se bom svojega greha dvakrat kesal.«
»Dobro,« je odgovoril škof. »Ti boš Lacko odpotoval še pred sončnim vzhodom.«
»Hočem,« je odgovoril Lackovič in se pri dani obljubi spomnil na Ivko, ki je ne bo videl več pred svojim odhodom. To ga je zabolelo, vendar je iskreno sklenil, da bo izpolnil dano obljubo.
»Zavedajte se bratje svoje prisege in dane besede. iKdor bi se pregrešil, bo izdajalec ...«
e
Tisto moč je bilo v dvorani kanonika Ferka zelo veselo. V temno noč se je razlegal razposajeni smeh moških in žensk. Okrog velike mize je bila zbrana večja družba. Na čelu družbe je sedel kanonik Ferko. Njegovo okroglo lice je žarelo v zadovoljstvu, Z majhnimi krvavimi očmi je opazoval svoje goste, med katerimi je bilo deset kanonikov, več duhovnih svetnikov in dve ženski. Družbi je stregla tridesetletna debelušasta kanonikova sobarica, ki je imela največje veselje, ko je smela napajati moške z vinom. Rada je poslušala, kar so ji razgreti moški šepetali na uho, vendar jih je radi razposajenosti tolkla po ustih in ramenih.
»Pazi Brigita, kaj bi bilo če bi te udaril tako-le...«
»Glej ga ljubosumnega starca. Udari se
rajši po svoji plešasti glavi stari grešnik. Ali sem ti jaz izpulila lase, ali pa so ti jih izpulile tvoje sobarice in kuharice ... «
Po dvorani se je razlegal smeh.
»Jezik za zobe Brigita,« je mrmral Andraž Ferko in si natočil vina ter napil na zdravje gospoda fizika Nabijača.
»Živijo! živijo!« so mu napili vsi po vrsti.
»Kdor ne izpije do dna, ta mora za kazen poljubiti Brigito,« je velel kanonik Andraž.
»Glej ga starega cigana! Mar misliš, da sem na prodaj,« se je obregnila in iz-pršila Brigita.
»Mi bomo izpili do dna in gospo Brigito poljubili vsi po vrsti,« je mrmral debeli kanonik Sebastjanič.
Nato se je dvignil majhen in suhljat gospod, gladko počesanih las skrbno negovanih rok z debelo zlato verižico na ozkih prsih in pričel govoriti:
»Za izkazano gostoljubnost in prijaznost gospe Brigite se ne morem lepše zahvaliti, kakor da vam vsem prečitam svojo najnovejšo pesem, ki sem jo spesnil na čast kralju Francu za novo leto.«
S povzdignjenim glasom je pričel či-tati pesem, ki so jo vsi prisotni pazljivo poslušali in ga za njegovo duhovitost nagradili z gromkim odobravanjem.
»•Pesem je lepa in polna čustev,« je recitatorja pohvalila gospa stara okrog 40 let, z visoko pričesko, oblečena v izzivalno rdečo svilo.
»Vaše besede pričajo,« je rekel Nabi-jač, da »da ste bistra ženska. Moja pesem je bila všeč tudi Veličamstvu. Prejel sem zahvalno pismo in to krasno zaponko. Tudi prilantni prstan in zlata ura, oboje :e znak kraljevega priznanja za moja pesniška dela.«
»Vse to ste dobili od cesarja?« je začudeno vprašala Brigita.
»Kaj bi dal Vrhovac, če bi njemu kralj poklonil tako dragocene stvari,« je pripomnil kanonik Ferko.
»Vrhovac ne bo dobil od cesarja prav ničesar, pa če se še toliko napihuje in baha s svetim Alojzijem.«
»Ali je res da živi Vrhovac brez Škofiče?« je vprašala zaskrbljeno gospa Brigita.
»Naj živi po svoji volji,« je mrko odgovoril kanonih Ferko,« toda nas naj pusti v miru. Mi smo farizeji. Zakaj se vtika v življenje kanonikov. Vsaki dan nam pošilja okrolžnice in nam pridiga o morali.«
»Morebiti vas zavida zaradi gospe Brigite?«, je pripomnil meščan Kotsche,« kakor mene radi moje tiskarne. Utopil bi me v žlici vode. Ali nisem imel prej kakor on svoje tiskarne? Ali je spodobno, da je škof zagrebške škofije tudi ti-skarnar?«
»Kakšnega vraga tiska Vrhovac v svoji tiskarni? Ponudil sem mu svojo pesem v tisk, pa mi je odgovoril, da je ne more tiskati, ker je tiskarna prezaposlena,« se je oglasil Nabijač.
»Že stokrat sem opozorila svojega starega, da poslovanje škofove tiskarne ni čisto,« je pripomnila gospa Kotschejeva. Kaj koristi škofu tiskarna. Tiska li molitvenike ali svete knjige? Predvčerajšnjim sem se razgovarjala z ženo škofovega tiskarja, ki mi je na vprašanje, kaj dela njen mož noč in dan, v zadregi odgovorila, da dobro služi, za drugo pa se ona ne briga.«
■»Pametno bi bik) in koristno tudi, če bi mogli izvedeti, kaj tiska škof dan in noč,« je pripomnil kanonih Sebastjanič.
(Dalje prihodnjič.)
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejaj« in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.