/
Leto V.
V Celji, dne 5. februar ij a 1. 1895.
Štev. 4.
Iztiaja 5., 15. in 25. dan vsakega meseca. — Dopisi naj se izvolijo pf.Siljati uredništvu in sicer frankirano. — Ronopisi se ne vračajo. — Za inserate se plačuje vsakokrat po 10 kr. od garmond-vrste. Ve"ja za celo leto 2 gld., za j ol leta 1 gld., za četrt leta 50 kr. Naročnina naj se pošilja: Upravništvu „Domovine" v Celji.
Slovenščina pa c. kr. okrajno sodišče gornje-radgonsko.
(Interpelacija posl. dr. Gregoreca po stenograf. zapisniku.)
Večkrat uže je pravosodna uprava v tej visokej zbornici določno izjavila, da hoče vsako
kršenje sedaj veljavnih zakonov in odredeb pravosodnega ministerstva glede na rabo v deželi navadnih jezikov, pri dotičnih sodiščih zavrniti in utemeljene pritožbe uslišati; toda naj se navajajo vselej le konkretni, to je, posamezni in stvarni slučaji prestopkov. To hočemo storiti v naslednjem:
Odredba visokega justičnpga ministerstva z dne 18. aprila 1882, štev. 20513 ex. 1881. ukazuje sodiščem okrožno-sodnega okoliša celjskega v vojvodstvu Štajerskem „strogo" držati se določeb, ki se nahajajo v odredbah pravosodnega ministerstva z dne 15. ti,1 ca 1862, št. 865, 20. okto bra 1866, štev. 186 im 5. seot ;<nbra 1867, štev. 8636 in sicer broz ozira na to, zna u slovenska stranka nemški aT? ne. Vsled tega bi se morale a) slovenske vloge ne samo vsprejemati, ampak tudi slovenski reševati, b) dotični zapisniki s slovenskimi strankami zapisovati slovenski in c) prirediti slovenske tiskovine, pa tudi rabiti. Ali to se zmiraj še ne godi.
C. kr. okrajno sodišče gornje-radgonsko ima skoraj izključno opraviti samo s slovenskimi strankami. Vkljub temu nima do sedaj še nobenih slovenskih tiskovin, rabi le nemške tiskovine in nemške litografovane blankete. Nikoli ne razpošilja v kazenskih rečeh slovenskih pozivnic ter ne zapisuje zapisnikov nikoli slovenski.
Dne 22. septembra 1894, štev. 2569 je ondi vložil odvetnik dr. Gorički v ime Jan. Žmavca proti Jak. Klemenčiču zaradi 50 goldinarjev slovenski pisano bagatelno tožbo. Toda razsodba izdala se je samo nemška, dne 9. oktobra 1894, štev. 2730. Isti odvetnik je pri c. kr. okrajnem sodišči gornje-radgonskem dne 25. oktobra 1894, v ime Mat. Čagrana proti Jak. Tišlerju vložil slovensko kazensko ovadbo. Dotična pozivnica, razpravni zapisnik je pa le nemški, jednako tudi razsodba z dne 6. novembra 1894, štev. 173/1086.
Podobno se poroča tudi od drugih c. kr. okrajnih sodišč v okrožnosodnem okolišu celjskem na Štajerskem. Podpisani torej vprašamo Nj. ekscelenco pravosodnega ministra:
1. hoče li si dati uradbeno poročati o nezakonitostih, ki se godijo pri c. kr. okrajnem sodišči v Gornji Radgoni in
sedaj veljavne
zakone in odredbe, ki zadevajo rabo slovenščine
pri C k.". -OtUS^ifa, J	j£	. . nr dcSoK
navadni jezik, brezizjemno pazilo in po njih ravnalo.
Na Dunaji, dne 19. decembra 1894.
Dr. Gregorec in tovarši.
Konjiške razmere.
I/, Konjic, februarja meseca 1895.
Konjiška železnica in nemška šola sta dve izvanredni „ dobroti" za naš kraj. Prvo je milostno naklonil v gmotno „korist" konjiškemu okraju bivši »deželni oče" štajerski, sedanji koalicijski minister Gundakar grof Wurmbrand. Drugo pa nam
je pridobil za duševni — seveda nemško izobrazbo naše mladeži neutrudno delujoči okrajni glavar celjski, dr. Pavi Wagner. Nj. ekscelenca je bil za to zaslugo že odlikovan s častnim ob-čanstvom nemške občine konjiške. Za nemško šolstvo na slovenskem Štajerskem prevneti gosp. glavar pa izvestno dobi v znak hvaležnosti tudi enako odlikovanje ali pa celo spomenik. Seveda se bode s spomenikom za glavarja-germanizatorja treba požuriti našim občinskim očetom, ker se ne ve, jeli že niso šteti dnevi samovladi sedanje nemškutarske večine. Tudi bi utegnili začeti s časom nemški Konjičani sami dvomiti o glavarjevih zaslugah glede nemške šole, ako bi čakali na njene uspehe ali ako bi nepričakovano enkrat poskusili pametno in resno misliti o njeni potrebi; ravno tako, kakor sedaj že močno dvomijo o istinitosti zaslug najnovejših častnih ob-
čanov in pokroviteljev konjiške železnice. Konji-
■
čani imajo
ECTezniStrim
baje
darilnm
Nii* jim ni prav. da na njihove in na stroske celega okraja, vsak dan po
dvakrat prav počasno, dasi prazno, prisopiha vlak
iz Poličan v Konjice, spominjajoč nas na modri pregovor: ^Naglica ni prida!" Koliko veselja in navdušenosti je bilo pri stvoritvi te imenitne železnice, — dovtipni Konjičani jo imenujejo nKaffeemuhleK. Sedaj pa. ko bode treba za ta „špas" šteti vsako leto borih 61/2 tisočakov iz okrajne blagajnice, se je otroško veselje spremenilo v resno premišljevanje. Sad tega premišljevanja pa je obče mnenje, da je bilo to podjetje ponesrečena misel nekaterih modrih glav in da je ta železnica prav za prav velik nebodigatreba za naš okraj.
LISTEK.
______w
Turki na Štajerskem posebno v Celju in okolici.
Nekaj za poduk in kratek čas.
Ločiti morjo se od staršev Bratov, sester no otrok, Ah od zakonskih tovaršev, Ino it' v nadlogo vseh nadlog.
Krempl, Dogd. štaj. zemle, str. 181.
Dve leti so imeli tedaj Štajerci mir po onih roparskih turških napadih, vsled kterih je toliko kristjanov našlo mučno smrt.
Kmalu je sicer pretekel tako prijetni in dobro-došli čas miru, a Štajerci so ga zelo dobro porabili, da bi se vsaj nekoliko otresli nezgod, ki so jih do zdaj skoro redno vsako leto zadele in da si kolikor mogoče svoje tako revno stanje z boljšaj o.
Da so bili Slovenci nekoliko časa prosti ljutega sovražnika, imeli so se zahvaliti le nesreči, ki je zadela ta čas Turke. Umrl je namreč 1. 1481. njih vladar Mohamed II., ki je bil posebno zagrizen sovražnik vseh kristjanov. Po njegovi smrti je po triletnem prepiru s svojim bratom zasedel vladarski prestol njega sin Bajesid.
Novi vladar ni bil očetu jednak, imel je lastnosti, ki so bile očetovim ravno nasprotne. Posebno je ljubil mir in zastopnost, najneugodnejša se mu je zdela vojska, zato pa je ž njo tudi do skrajnega časa odlagal. Jezil se je nad podložnimi, ki so le vedno želeli pretepa in ropanja, dobro vedoč, da si le po tem potu pridobijo bogatega plena.
Že 1. 1482. so se pritepli strahovi na Kranjsko, kjer so si zadostili želje, pa niso še imeli dovolj, ampak so še obiskali Štajersko, spominjajoč se, koliko bogatega plena so že nabrali v tej deželi. Prihrumeli so tja do Ptuja in so razsajali v na-vadnej grozovitnosti ne le v bližini mesta ampak tudi daleč na okrog.
V tistem času obiskali so tudi Laški trg, okolico opustošili, prebivalce morili, hiše razrušili in vsakovrstne pregrehe uganjali v hramih božjih. To nam spričuje neko pismo, ki ga je pisal oglejski generalni vikar „Butius de Palmulis" dne 22. malega travna 1486. leta, v njem poda dovoljenje duhovnom, ki delujejo v Laškem trgu, da .smejo v onih cerkvah, v katerih so neverniki oltarje onečastili ali razdrli, kakor tudi v Laškem gradu in Rimskih toplicah, darovati na preneslji-vem oltarju sv. daritev.*)
Tudi Korošci so delili to leto kruto usodo s Štajerci. Privrelo je tudi tja mnogo turških
(* Orožen, Das Dek. Tiiffer 27.
pošastij, ki so hujše kakor navadno divjale po deželi. V malo trenutkih so bile ceste polite s kristjansko krvjo in poti zastavljeni z v kose razsekanimi človeškimi trupli.
Ko so zadostili svojim divjim strastem, so zbrali ujete kristjane, bilo jih je okoli 9000 in so mislili se pomakniti v Bosno. A varali so se, njihovo nečloveško razsajanje po slovenski zemlji je razkačilo tudi naše sosede, ki so napeli vse svoje sile in so hiteli za hudobneži.
Posebno pogumno pa so napadli Hrvati združeni s Srbi v domovino se vračajoče Turke; in ta pogum jim je pomagal, da so premagali Turke ter jih pobili kakih 8000.
Menda je pač ta nesreča in pa nova hrabrost Slovencev, posebno Hrvatov in Srbov, prestrašila krvoločneže, da se štiri leta niso več prikazali v naši deželi, v kterem času so si Slovenci nekoliko odpočili od vsakovrstnih nadlog, ki so jim jih prinesli turški obiski. Začeli so pridno postavljati nova poslopja in obdelovati za časa vojsk od konjskih kopitov popolno poman-drano in opuščeno polje. Pozabili pa niso tudi varnih sredstev, ki bi jih pri prihodnjem napadu lahko varovala.
In te naprave so jim koristile že leta 1487., ko so zopet privihrale turške trume v našo deželo. Ni nam sicer veliko znano o tej turškej prikazni na Štajerskem, pa sklepamo lahko, da so tudi ta čas hudobneži plenili, ropali in morili,
samih je prepričana, da okoliška šola v vsakem oziru daleč nadkriljuje nemško šolo. Večina še vedno raje zaupa svoje otroke prvi nego slednji. Za to govorč tudi številke. Izmed vseh šolo obiskujočih otrok tržke, to je, takozvane nemške občine, ki ima za se svojo nemško šolo, hodi jih v to šolo le 48, slovenska šola okolice konjiške pa jih ima iz trga 63. Celo stariši odločno nemškega oziroma nemškutarskega mišljenja pošiljajo svojo deco v okoliško šolo.
Da nemška šola sploh more životariti, zahvaliti se ima nekaterim nezavednim kmetom iz sosednih občin, večinoma kočlarjem, pri katerih začetkom šolskega leta s sladkimi besedami lovi znani nemškutarski agitator slovenske otroke za svojo ponemčevalnico. Kakšne prager-mane ima nemška šola med svojimi gojenci, kaže n. pr. sledeče: Gospod katehet pokliče dečka, sina znanega »nemškega Mihelna", da naj moli očenaš. Ta pa z jokajočim glasom odgovori: »Kako naj bi jaz znal nemški očenaš, saj ga še oče ne znajo". 0 učnih uspehih takšnih šol bilo bi odveč govoriti. Saj je znano, da otroci izsto-pivši iz teh šol ne znajo niti slovenski niti nemški ; slovenski se niso učili, nemščine se niso naučili. Torej, vi nemški preroki in narodni ja-ničarji, mali in veliki, ki ponemčurjate uradno ali iz osebnega nagona, ne mučite našega slovenskega ljudstva s ponemčevalnimi zavodi, ki so mu le na škodo in nadlogo. Saj vam ni nikdar nič žalega storilo, da ga zatirate, trpinčite in mu vsiljujete, česar ne mara. Idite med svoje rodne brate in oznanujte jim jedino zveličavno nemško besedo; razširjajte med sokrvnimi gor-nještajerskimi in koroškimi »krofači" hvalisano nemško kulturo. Ti so jo vsaj toliko potrebni, ko naš slovenski Pohorjanc. Tam najdete hva-ležnejše polje za svoje delovanje, naš narod pa, prosimo, pustite v miru, da se brez vaše pomoči prosto in po svoji volji razvija na svoji starodavno slovenski zemlji!
biti odkrit, ker ima revmatizem v glavi in je tudi v svoji gostilni. Oštir na to zapusti sobo in gre v predsobo tako imenovano »Schwemme". Tudi tu sem mu je sledil komisar in ga zopet nadlegoval, če ne ve kako se ima obnašati pred c. k. komisarjem in mu zbil s silo kapo raz glave A še ni bil konec. Oštir odide na dvorišče in komisar mahne jo za njim. Tudi tu ga z enakim poučevanjem nadleguje. A to mu ni bilo zadosti. Zato gre po žandarja in pusti aretovati gostilničarja. Žendarja prideta v resnici in hočeta odpeljati oštirja. Ko sta bila žendarja že v lopi s komisarjevo žrtvijo, spomni se komisar, da bi menda vendar ne bilo prav, če pusti odpeljati oštirja v zapor. Pokliče ga tedaj nazaj, postavi ga pred se, na vsako stran žandarja ter mu veli. Da boste vedli, kako se imate vesti pred c. k. komisarjem, bodete na moj komando se odkrili in pokrili. Na to komandira g. c. k. komisar: Kapo doli, kapo pokrit! in oštir ponavljal je to na komando trikrat. To je faktum. — Gospod c. k. komisar baron Pavi UntelTISEter pa je bil zatožbe oproščen. — Mi ne rečemo nič. Stvar je jasna dovolj. — Bog in pravica!
(Obsojen je bil) na 25 goldinarjev globe in povrnitev stroškov Franc Wratschko, posestnik v Orehovcih pri Radgoni, ker je razžalil g. c. k. notarja 0. Ploja in drd. J. Piklna.
(Tiskovno pravdo) bi rad imel Franc Wratschko proti našemu uredniku. Mož ne pomisli, da tistemu, ki ima maslo na glavi, ni hoditi na solnce.
(Maskarada »Celjskega Sokola"), katera se bode vršila na pustno nedeljo dne 24. svečana ob 8. uri zvečer v prostorih celjske čitalnice, obeta biti letos izredno zanimiva Prostori celjske čitalnice spremenili se bodo v prijazne Teharje, a glavna kostumovana skupina bode »Svatba na Teharjih za časa celjskega grofa Urha", k kateri pričakujemo obilo svatov tudi še iz drugih bližnjih in daljnih krajev. Da se bode ta srečna ideja kar najsijajneje izvršila, porok so nam velike priprave, ki se že sedaj delajo. Tudi C6llSk6 HOViCG	vabila, dostojna bogati teharski svatbi, tiskana
v devetih barvah in kakoršnih še ni imelo no-(Komisar DarSn *Favi unterncliter pred ^ Seno sTovensko cftuSCVo, bodo skoro dogotovljena
in se bodo v kratkem razpošiljala.
(Okraj. sol. svet celjski) je v svoji seji dne 26. jan. t 1. vzel na znanje, da dovoli tudi vis. c. k. dež š. svet ustanovitev zasebne enorazred-nice v Plevni pri Žalcu, pod pogojem, da mora biti pouk celodneven; — odobril je račune nekaterih kraj. šol. svetov izza leta 1894. — napravil terno za učiteljsko službo v Blagovni in za službo podučiteljice na dekliški šoli v Št. Jurju ob juž. žel.; — priporočal edinega prosilca za def. službo podučitelja na deški čoli v Št. Jurju ob juž. žel. ter konečno rešil nekaj rekur-zov in pritožb.
sodnijo). Pretekle dni zagovarjal se je pre l c. k. okrožno sodnijo v Celji gori imenovani komisar. Povod obravnavi je bilo čudno obnašanje gospoda c. kr. komisarja pri nekem zborovanji na Bregu pri Ptuji, v gostilni Franca Heue. K omenjenemu zborovanju prišel je službeno gospod komisar. Prišedši v sobo med zborovalce zapazi, da je nekdo med navzočimi pokrit z navadno hišno kapico. Po pojasnilu, da je to oštir, gre komisar do njega, vzame mu kapo raz glave in ga vpraša, če ne ve kako se ima obnašati pred c. k. komisarjem. Oštir mu odgovori, da ga je pozdravil, ko je prišel v sobo, da pa ne more
Tega slabega mnenja o naši železnici je bil menda tudi oni šolarček, o katerem smo zvedeli sledečo dogodbico.
Bil je na potu v loško šolo. Na postaji X. povabil ga je sprevodnik, (bržčas zato, da bi imel vsaj jednega potovalca), naj se pelja z vlakom, ki je ravno odhajal v Loče. Deček pa je porogljivo odklonil: »Ne, se bojim, da bi potem v šolo zamudil". — Nekateri hudomušniki primerjajo konjiško železnico s tukajšnjim občinskim tajnikom. Glede premičnosti in naglosti prispodoba ni napačna. Razloček pa je v tem, da je železnica ozkotirna, pismoučeni naš tajnik pa koraka prav širokotirno. Železnica hira na težko ozdravljivi bolezni, na kroničnem deficitu; našemu okroglotrebušnemu junaku pa ni videti, da bi hiral na kaki bolezni, sigurno pa ne na jetiki ali sušici. Železnico davkoplačevalci pisano gledajo; gospoda sekreterja pa naši obrtniki, on pa nje. Posebno ima v želodcu voditelja obrtniške stranke, bodočega kandidata za županski stol, črevljarskega mojstra K., ki je toliko samostojnega mišljenja, da mu je pri seji občinskega sveta narekoval v zapisnik nezaupnico gospodu županu. Vendar dokler se še ogreva ob žarkih brezmejne naklonjenosti sedanjega župana, bode še vedno korajžno stopical in samozavestno pihal, kakor bi hotel popihati vse Slovence z zemeljskega površja v globino jadranskega morja. »Hinaus mit den Windischen! auf den Bauch soli man sie schlagen, die Ludern", to so krilate besede iz njegovih modrih ust. Sicer pa mož ni hudoben ali nevaren, gotovo pa ne toliko škodljiv ko naša železnica, o kateri veljajo besede nezakonske matere: »Kaj pa je tebe treba bilč, dete lepo. . .?"
Še bolj ko o železnici velja ta Prešernov verz o tukajšni nemški šoli. Nekdo iz Konjic sicer večkrat v »vahtarci" prav bahačasto govori o neznanskem napredku te šole in o nepopisni radosti, katero imajo ž njo osobito slovenski okoličani. Ako ne pridete v nemško šolo, ostanete večno prokleti in zavrženi in »gnoj bo-doto kidali". Ako vam pa vbijemo mi v naši imenitni ekstranemški šoli v glavo: »miza-tiš, riba-flS, "t)0U0 vam pečene prepelice v uttpiLa, usta letele. Tako nekako je kvasil nedavno v „nft1j.«ki Urši«. Seveda Je po njegovih trditvah vsled tega nemška šola prenapolnena nemškega pouka željnih otrok. Kaj šele bode, ko bode stala nova šolska palača.
Potemtakem morali bi biti naši odrasli tržani sami bedaki, ker za njih mladih let še ni bilo sedanje ponemčevalnice in so hodili večinoma vsi v staro slovensko oziroma dvojezično šolo, to je, sedanjo okoliško šolo, ter si pridobili tam pod vodstvom še vedno istega dolgoletnega in spretnega nadučitelja svojo ljudsko-šolsko vzgojo. Toda stvar je drugače. Večina Konjičanov
kder koli so mogli. Trpel je to leto zopet Laški trg in njegovi prebivalci. Najpoprej so se prikazali turški roparji v Svetini, kjer so požigali poslopja in vdrli v cerkev in jo skrunili. Ob enem pa so gotovo tudi obiskali Laški trg in so ga, kakor že omenjeno, z ognjem pokončali, zakaj v nekem pismu, katerega je poslal Friderik prebivalcem Laškega trga, na njihovo prošnjo, da se jim zopet dovoli semenj na sv. Martina dan, usliši jim vladar prošnjo ter jim tudi podeli mesto izvirnega pisma, »ki je bil od Turkov zažgan", novo pismeno dovoljenje*)
Natančneja poročila o tem turškem obisku manjkajo, zato se tudi ne da nič obširnejšega poročati.
Po tem letu so zopet Štajerci mirno in prosto dihali do leta 1492. V teku teh štirih let so si zopet dokaj opomogli. Imenovanega leta pa so z "»pet turški konji rezgetali po Štajerskem. Že prejšnje leto so prilomastili divjaki na Kranjsko, kjer pa se jim ni posebno dobro godilo. Vreli so skoz Dolenjsko ter se bližali Vipavski dolini. Ko Kranjci zvedo o preteči nevarnosti, se hitro zberejo, ter se grozijo in hočejo sovražnika napasti, kateri pa se jim je posmehoval, češ, taka mala četica pa se hoče vstavljati. Pa kar ne opravi moč, to doseže često zvijača. Slovenci so se poskrili za drevjem in grmovjem ter so pričakovali sovražnika. Ko so bili Turki že nekako
*) Orožen, Das Dek. Tiiffer 28.
v sredini goščave prilete od vseh strani Kranjci ter napadejo zmedene sovražnike in jih večinoma pomore, ostali pa so bežali domov.
Vsled tega čina Kranjcev razkačeni pripluli so Turki prihodnjega leta v toliko večjem številu na slovenska tla, hoteč se maščevati radi sramotne izgube prejšnjega leta.
Vodil jih je Ali paša po Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, kjer so razsajali kakor še nikoli poprej. Strašno je čitati poročila zgodo-vinopiscev o divjanju turških morilcev v tem letu. Tukaj omenim le nekaj takih žalostnih poročil. Turki rabili so poprej neznana sredstva, s katerimi so mučili in morili kristjane. Posebno device in mladeniči so grozno trpeli, prve so Turčini po živinski mučili in skrunili, drugim pa med groznimi mukami ud za udom na najgro-zovitejše načine počasi morili. Možem so odsekali glave in so jih nabadali na sulice ali pa lesene kole, zopet drugod so jih razsekali in sezidali iz kosov stolp okoli katerega so potem skakali in vriskali ter uganjali različne burke. Duhovnov so na stotine podavili, starčke grozno trpinčili, jim ude žgali ter jim ušesa in nose rezali in končno obesili truplo na kak kol.
Otročičem so sekali glave, katere so potem okrog nosili v sprevodu ter se norčevali iz katoliških cerkvenih obredov. Na drugih krajih pa so trgali nedolžne otroke materam iz rok, so tolkli z njihovimi glavami ob stene, dokler se
ni razbita glava z možgani razletela na vse strani; trupla so potem razrezali ter pojedli meso.
Drugod so si zopet nalovili človeške krvi v cerkvene posode ter so jo popivali iz njih, sv. hostije pa so na tla metali in bogokletne reči uganjali in še več drugega, kar ni mogoče popisati.
Za vse te grozne pregrehe pa so delali bo-kletneži ojstro pokoro in sicer pri Beljaku na Koroškem. Štajerci in Korošci so se združili ter so napadli besnega sovražnika pri imenovanem mestu. Z vso pogumnostjo se zaženejo na nasprotnike ter jih okoli 10 000 pobijejo ter mnogo ranijo. Tudi Ali paša je obležal na bojnem polju. Ostali Turki so divjali potem na Štajersko in so prišli celo do Celja, povsod grozno izvršujoč zgoraj opisane roparske čine. Ko so se približali celjskemu mestu, so ga naskočili in oblegali, pa niso imeli posebne sreče; zakaj Jurij Harber-steinski jih je tako junaško odbijal, da so se s krvavimi glavami povrnili na svoj dom.*)
Tako je rešil ta pogumni mož Celje in je pošteno natolkel Turke, ki so tudi to leto dosti morili po okolici.
Prihodnje leto so se zopet javili v slovenskih deželah. Kranjci so prvi občutili njihove udarce. Kakih 10.000 se jih je privleklo proti Ljubljani, kjer so znova pričeli znana grozovita opravila. A niso še bili zadovoljeni s tem, kar
*) Orožen, Celjska kronika 118.
(Kakošnega urednika je imela „Deutsche Wacht".) Ni še dolgo temu, ko je „Deutsche Wacht" uredoval neki prišlec z imenom Loger, kateri si je prideval ime »profesor". Zadnje čase je uredoval nemški list v Laipi na Češkem. Ta človek je bil nedavno obsojen radi pregrehe zoper nravnost na 6 mesecev ječe. Kaj ne, taki ljudje so delali čast listu?! Loger, Pepi Rakusch in še trije drugi, kar v enem letu v Celji, ki so bili podvrženi tej so-domski pregrehi.
(Za novi domovinski zakon) po načrtu vladinem prosijo naslednje občine: Kočice, Na-dole, Smolnik, Sv. Trojica in Novacerkev v Halozah, Sedlašek, Podlehnik, Gruškovje, Dolena, Loka pri Zidanem mostu, Ivanjševci, Ivanjska, Stavešnjici, Koprivnica, Gorenji Porčič, Stara-cesta, Grabonoška, Stanetinci, Terbegovci, Ga lušak, Sv. Jurij na Ščavnici, Branoslavci, Loga-rovci. Te prošnje pošiljajo se veleč g. državnemu poslancu dr. L Gregorecu.
(Imenovanja). Dr. Viljem Goltsch imenovan je definitivnim mestnim zdravnikom, dosedanji deželni živinozdravnik v Kozjem, Ivan Smerekarpamestnimživinozdravnikom; v Celji.
(Vinorejsko društvo za celjsko okoliš.) Odbor vinorejskega društva za celjsko okolišče objavlja svoje letno izvestje za leto 1894. — V minulem društvenem letu imeli so dve letni skupščini. Prva vršila se je 28. aprila 1894. 1., pri kateri je prisotoval tehnični vodja za obrambo trtne uši, poverjenik g. Matijašič iz Ptuja. Vde-ležencev pri tem zboru bilo je kakih 200, gotovo lepo število; g. poverjenik se je torej z veseljem izrazil o tej priliki, da ni bilo še v nobednem tečaji, za cepljenje, ki ga je vodil do zdaj on, toliko marljivih poslušalcev, kakor se jih je zbralo ravno v Pletrovčih. G. Matijašič je 28 aprila 1894 predaval vrlo dobro o suhem cepljenji; pa ni govoril samo prazne, dasi dobre besede: vse je tudi pokazal praktično, uporabno in nazorno; sicer bi bilo vse „bob ob steno". — Vsi navzoči imeli so lepo priliko, svoje na novo pridobljene vede praktično izkoristiti; gotovo je to prava pot, ki privede do smotra, da bi jc le tudi vsikdar hodili! — V drugo so se sešli 17. junija 1894 zopet v Pletrovčih. I zdaj bilo je poslušalcev in vdeležencev dokaj. Potovalni učitelj g. Ivan Belč ja razkladal izvrševalno - porabno v društveni trtnici. Njegovo predavanje je vzbudilo občo pozornost in zanimanje v poslušalcih ter je bilo vzprejeto z velikim navdušenjem. — V preteklem društvenem letu vršile so se tri odborove seje. Iz računskega sklepa za leto 1894. razvidimo sledeče: a) Prijemi: doneski društvenikov znašajo 55 gld. — Denarne podpore: 1. od slavne štajerske hranilnice 100 gld. 2. od slavnega okrajnega zastopa 50 gld. 3. od visokega deželnega odbora 50 gld. 4. od visokega ministerstva za poljedel-
so si nagrabli v ljubljanski okolici, prišli so pogledat tudi na Štajersko.
Kakor listja in trave se jih je priklatilo v našo deželo, da še tu znova zapuste žalostne nasledke divjega opustošenja. Mnogoštevilno, kakih 8000 konjikov, privihrali so tja do Ptuja in napadli so mesto, misleč ga premagati, pa ni šlo vse tako hitro, kakor so si predstavljali. Že cela dva tedna so razsajali po okolici ter na vse načine skušali mesto premagati, pa le ni šlo, ker so se Ptujčani pogumno in vstrajno branili.
Med tem časom pa, ko so Turki Ptuj oblegali in med drugim tudi grad Markovec nižje mesta razrušili, zbral je lastnik ormožkega gradu okoli 5000 najboljših jezdecev ter je vdrl na sovražnike. Komaj se je pričel boj, naznani se mu, da mu prihaja cesar Maksimiljan z veliko četo vojakov na pomoč; radi tega še z večjim pogumom navdušuje svoje vojake, da naj bodo vstrajni in res, Maksimiljan se je kmalu pridružil oskrbniku in vsi skupaj so potem udrihnili po Turkih ter so jih premagali.
Hitro se na to neverniki potegnejo proti Hrvatskem, a tudi tukaj niso bili brez skrbi. Hrvati so se združili z Ogri ter so napadli pri-šedše sovražnike; a kristjani so bili ta čas preslabi. V boju, ki se je vnel, se je sicer tudi nekoliko časa sukala sreča okoli kristjanov, končno
stvo 50 gld. in 5. od slavne mestne hranilnice celjske 30 gld. — Doneski znašajo torej 335 gl. b) Stroški: 1 tiskovine 12 gld., 2. poučljivi spisi 13 gld. 30 kr. 3. potroški, poštnina, povračila 19 gld. 79 kr. 4. vozarina za pošiljatve 3 gld. 36 kr. 5. naročba trt 113 gld. 4 kr. 6. delo 53 gl. 61 kr. 7. različna orodja 7 gld. 48 kr. in 8. nekatere potrebščine za pisarno 1 gld. 80 kr. — Potemtakem znašajo stroški 224 gld. 38 kr. Prebitka je 110 gld. 62 kr., ki se bode po proračunu za leto 1895. vračunal za povečanje društvene trtnice (245 gld.) 0 tej priložnosti zahvaljujemo se najtopleje vsem p. t. oblastnijam, ki so naše občekoristno podjetje zdatno podpirali gmotno. Društvena trtnica v Pletrovčih je slika marljivega, vztrajnega delovanja. V nasadih je 14 000 komadov potaknjencev in 600 komadov ključev od vrste »Portalis, Rupestris", kot podlage, ki se jih bodejo letos posluževali za poskušnje in dokazovanja. V letošnji vspomladi oddalo se bode že kakih 8000 komadov enoletnih ključev. Kdor se zanima za to stvar in želi dobiti ključev, oglasi se naj o pravem času pri društvenem prvomestniku g. Gustavu Potočnik-u, nadučitelju v Pletrovčih pri Celji. Končno daje se še na znanje, da se bodejo vršili cepilni tečaji 10. maja in 4. junija t. 1. v Pletrovčih (jeden tečaj za suho, drugi za zeleno cepljenje).
(Kako se gospod pl. Pistor zagovarja). Naši časniki so o znanem porotnikovanju pl. Pistorja v Schmidlnovi zadevi objavili toliko težkega gradiva, da je tega porotnika-sodnika skoraj zadušilo. Menda se mu je tako godilo, kakor človeku, ki ga je objela omotica in se zbudi j in išče sape in zraka. Vidi se pl. Pistorju kar j na obrazu, tudi če ga človek ne vidi, da so mu še prav naši časniki pojasnili pomen porotnika. V prvi vrsti je zanimivo, da zdaj nič več ne dolži sodišča za to, ker mora g. Schmidl tako i dolgo čepeti na obtožni klopi. Koliko pojma pa ima pl. Pistor o zdravih javnih razmerah, kaže najbolj njegova izjava, da se je mož čutil opravičenega kot porotnik-sodnik izreči svojo sodbo javno pred vsem svetom, predno se je končala obravnava. V svojem zagovoru omenja, da je ž njim bilo mnogo priprostih kmetov - porotnikov. Ali bi že ne moral g. Pistor molčati iz tega vzroka, da osebno ne vpliva na priproste sopo-rotnike? Gospod Pistor ima pravico kot porotnik imeti svoje mnenje in prepričanje o krivdi zato-ženca v svojem srcu na jeziku pa le tedaj, kadar je pozvan oddati sodni svoj glas. To vsak najpriprostejši človek ve in čuti, samo pl. Pistor si prisvaja v svoji veliki oliki celo pravice oznanjati javnosti pred končano obravnavo, kako bo sodil o tožencu, in to celo v krčmi? Čuden svetnik to! Sicer pa je največ vredno to, da pl. Pistor sam prizna, da se je ravno izrekel i pred končano obravnavo, kako bo sodil Gustav
pa jih je zapustila in se je preselila med sovražnikove čete. Žalostni konec boja je bil, da so bili kristjani premagani. Turki so grozovito delali s premaganimi vojaki; izmislili so si najhujše trpljenje, katero so morali ubogi vojaki prenesti. Kakih 5000 kristjanov je storilo na bojišču grozno smrt; tistim pa, ktere še ni pobila neusmiljena roka ljutih Turčinov, so odrezali hudobneži nose. ktere so potem poslali sultanu. Po dolgem ropanju pa so se potegnili na Hrvatsko.
Iz teh bojev se je še tudi prihranila neka pripovedka o romarski cerkvi, stoječi na Gori, ki je posvečena Mariji, ki jasno kaže, da so Turki najraje skrunili svete hrame.
Ko je namreč turški paša, ki je divjal po ptujski okolici, zapazil majhno čedno cerkvico, je takoj hitel s tovariši na grič, da bi razrušil ali vsaj onečastil hišo božjo, ko pa pride z vojaki na grič, se cerkvica bliskoma skrije njegovim očem. Ko jo okrog tavajoč, nekaj časa išče, obda ga s tovariši vred temna megla, tako, da se je ves preplašen vrnil, blodeč po temi nazaj v ravnino.
Tudi leta 1494. niso Slovenci doživeli veselih časov. Še so krvavele ubogim Štajercem težke rane prejšnega leta, kar se že zopet pri-tepejo Turki in jih začnejo rezati z nova. Privihrali so zopet iz Kranjskega, kjer se pa tudi
Schmidlna. G. porotnik Pistor pravi tudi o svojem zagovoru, da še o Schmidlu in drugovih v Celji ničesar vedel ni, dokler ga osoda ni posadila na porotno klop. Kaj takega se res lahko piše, lepo čita, a težko, težko verjame. Vrednost in tendenco pl. Pistorjevega zagovora pa kaže najbolj natolcevanje našega časnika oziroma njegovega dopisnika, da je v zvezi z državnim pravdnikom, češ, kako bi pa morali tako natanko znati kdaj se je vložila kazenska ovadba, kdaj je bila vsaka posamezna obr ivnava. G. porotnik je pač moral spati pri porotni obravnavi, kajti obravnava je javna, in se javno obravnavajo vsi posamezni podatki vsakega slučaja in vsak, kdor se zanima, si jih lahko zapomni in zabeleži. Če se pa g. pl. Pistor kot znamenit porotnik ni za to zanimal, kdo mu je kriv.
(Vabilo). Odbor „katoliškega podpornega društva v Celju" uljudno vabi vse p. n. ude, podpornike, dobrotnike, k igrokazu „sv. Alojzij Gon-caga", kterega priredi omenjeno društvo v prostorih celjske čitalnice dne 13. svečana ob pol 3. uri in dne 14. svečana ob pol 7. uri popoldne.
Odbor.
(Peticije) na državni zbor v zadevi celjske slovenske gimnazije so nadalje sklenole občine: Konjiška okolica, Verače, Gornjigrad, Sv. Kunigunda, Bezina, Tolsti vrh, Kot, Grušovje, Bezovica, Solčava, Mohor, Prevorje, Takačovo, trg Mozirje, trg Središče, okrajni zastop Gornjigrad, „Kat. politično društvo v Slatini."
Spodnje-štajerske novice.
(Štajerski deželni zbor) se je posvetoval o novem gasilnem redu. Pri tem sta nasvetovala slovenska poslanca Jerman in dr. Rade j prav primerne naredbe, da ne bi bilo ometanje dimnikov in kuhinj po kmetih ljudem preveč nadležno. Razpravljal je še druge malenkostne krajevne upravne zadeve. Dovolil je mej drugim, da se ustanovi za Sv. Lenart pri Laškem trgu samostojna občina, ki bode dobila nekatere vasi iz občine Jurklošter.
(Premembe pri č. duhovščini). Premeščeni so č. gg. kaplani: Fr. Bratkovič od Sv. Lenarta v Slov. gor. k Sv. Juriju na j. ž., J. Čemožar iz Vitanj k Sv. Lenartu, J. Vindiš iz Vuzenic k Sv. Ani na Krembergu in Fr. Zdolšek od Sv. Ane v Vuzenico. Župnija v Pilštajnu se je podelila ondotnem provizorju, častitemu gospodu Marku Tomaži ču.
(V Zalci) vstanovilo se je „Slovensko delavsko katoliško društvo". Dne 10. februarja t. 1. bode prvi občni javni zbor v dvorani pri „zlati kroni" sč sledečim vsporedom: a) Ob 4. uri popoldne volitev odbora, b) Razni govori, c) Prosta j zabava. Prijatelji slov. kat. delavcev dobro došli.
niso mirno obnašali, še grozovitejše so pa divjali okoli Pilštajna in Slovenske Bistrice.
Ropali in plenili so po vaseh in lovili kristjane za sužnost. Posebno grdo so napadli Zajc-klošter ter uganjali tam grozne hudobije. Njihovega ropanja žrtva so bili tudi trije redovniki, ki so morali za vselej zapustiti tiho samostansko zidovje ter odpotovati med mnogimi ujetimi kristjani s hudobnim sovražnikom.
Ko so si turški tolovaji dovolj naropali zapustili so opustošene kraje ter so se podali z ujetimi kristjani domov, kjer so zdaj ostali več let.
Tako so prisijali Štajercem po dolgih mučnih letih dnevi tako zaželjenega miru vsaj pred Turki. Pač bi si bili zdaj lahko opomogli in se rešili tug, ki so jih mučile za časa divjih turških napadov, pa komaj je utihnil zunanji sovražnik njihovega blagostanja, oglasil se je znotranji; spuntali so se namreč večkrat kmetje in so bili s svojo nezadovoljnostjo krivi mnogoterih nesreč, ki so zadele prebivalce naše dežele. Vendar pa so začeli zopet obdelovati zapuščeno polje in postavljati nova poslopja, tako, da so se vsaj nekoliko rešili stisk in nadlog.
(Dalje prihodnjič.)
(Učiteljsko zborovanje). Na S večni co je zborovalo „Celjsko učiteljsko društvo". V četrtek, T. t. m. bode zborovalo učiteljsko društvo v Ljutomeru, v nedeljo 10. t. m. pa učiteljsko društvo v Ormožu.
(Okolica celjska) sme biti ponosna na svoje, to je, v njej rojene duhovnike. Vč. c. kr. šolski svetnik Ivan Krušic in brat njegov župnik, vč. g. Jakob Krušic sta obadva zastopnika in odbornika v dotičnih okrajnih šolskih svetih. Do tretjega gre rado. Dne 15. januarija 1895.1. pa je imenoval namestnik štajerski v Gradcu baron Kiibeck še le dva meseca vmeščenega rojaka celjske okolice, č. g. Ignacija Rom, župnika v Podčetrtku, odbornikom okrajnega sveta kozi-janskega. Dasi je omenjenec odločen narodnjak, vedo ga kot iskušenca o šolskih rečeh tudi tam gori v Gradcu ceniti.
(Iz Laškega). Dolgo je že od tega časa odkar se je v Vašem cenjenem listu oglasil puščavnik iz šmiheljskega hriba, pa najbrž, da mu je „reš-petlin" zamrznil, ali pa ne vidi skoz dim, ki ga napravlja pivovarna in vlaki, ki se zmeraj vozijo skoz, sicer bi bil že marsikaj v tem „landes-fiirstlich" trgu zapazil. Laško seveda jej čisto nemško, ker je tukaj tako 4Va komadov Nemcev in tako enih 31s/4 nemškutarjev, ki vsi trobijo v ta strahoviti nemški rog. Zato je seveda tukaj nemška šola, v kteri se slovenska deca le kvari, ker se ne nauči ne nemško in ne slovensko. Ako pa hoče kteri otrok iz nemške šole nazaj v slovensko, se mu ne dovoli in se mu reče, da naj raj še ostane doma. Tako je neki šolski fant (J. Krašek), ker ga je g. uč. K. v nemški šoli prav „ljubeznjivo" v nemški kulturi obravnaval, hotel izstopiti iz nemške šole v slovensko, pa mu ni bilo dovoljeno in zdaj, akoravno bi še moral hoditi v šolo, že čez tri tedne postopa okoli, ker v nemško šolo noče in v slovensko — ne sme. Kaj ne, to je lepo? — In čujte še dalje! Tukaj na slovenski šoli spraznila se je definitivna podučiteljska služba, in vedelo se je, da za to službo namerava prositi vrli g. pod-učitelj F. Z., ki je z odliko izvršil preparandijo in tudi imenitno izpit učiteljske sposobnosti, in občna želja vseh tukajšnih rodoljubov, kakor tudi vseh kmetov in tudi krajnega šolskega sveta je bila, da bi on to mesto tudi dobil — pa — Slovenci obračajo, in „vsemogočni" nemškutarji pa obrnejo. — Služba se še razpisala ni, in za podučiteljsko definitivno mesto imenovana je bila gospdč. Alb. Kuntara, ktera je baje zavoljo bolezni, ktero pa nobeden ne pozna, bila že dve leti na odpustu pri tukajšnjem notarju g. Mravlag-u. kteri akoravno le od slovenskih grošev živi, vendar vsakega rajši ima kakor Slovenca. Nadejamo se, da krajni šolski svet slovenske laške šole, bo storil vse korake zoper to nepostavno postopanje. Kajti mislimo, da slovenske šole le niso pribežališče, za svojeglavne „pensijonirane" učiteljice, kakor je omenjena gospodična!
(V Laškem trgu) se bode nastavil poseben živinozdravnik, za kojega plačo bosta doprina-šala okraj in dežela.
(Iz Konjic). „Najfletnejši" fant „nemških" Konjic „špogal" je z mlado, mično tržanko, prepovedano ljubezen. Konec sicer ni bil tako skrajno tragičen, kakor v dotični Jenkovi pesmi, vendar dokaj smešno-žalosten. Bosonog, belohlač in go-loglav tekel je urnih krač v pozni noči pri luninem svitu iz tukajšnega kasina „der scbonste Mann von Gonobitz". Z obraza bral se mu je strah in groza iz sladkega spanja prebujenega in kruto preganjanega človeka. Vidno si je oddahnil, dospevši pod varno domačo streho. Goreče je hvalil, brezkončno dobrosrčnost onega, ki si prisvaja večje in starejše pravice do predmeta njegove skrivne ljubezni, da mu je samo premikastil njegovega rojstva grešne kosti. Po prestani veliki nevarnosti izprosil si je takoj začasni dopust, „Erholungsurlaub". Pravica naj počiva. In sedaj ga ni več najzalšega fanta in ljubčka konjiških boljših polovic. Mi ne bodemo točili za njim solza ločitve; naj jih pretaka „Be-amtenkasino" za svojim predsednikom. Ta vaški roman pa ne ostane brez posledic. Škodoželjni in zlobni jeziki govori, da so se „kazinarjem" vsled tega že nekoliko pobesili visoki nosovi.
(Premembe pri učiteljstvu). Nadučiteljem ; pri Sv. Lenartu pri Ormoži je imenovan g. J. i Kosi, ondotni učitelj; učiteljem na Muti g. A. 5 Weizler, podučitelj v Trbovljah (Vode). Stalni j podučitelji oz. pcdučiteljice so postali gospodje oz. gospice: J. Ki tak in Amalija Pirh (Sv. Vid pri Ptuji), A. Freuensfeld (Ormož), S. Bezjak (Sv. Tomaž), J. Ur le p (Št. Ilj v Slov. gor), H. Družovič (Poličane), Tereza Kovač i č (Zabu-kovje) Antonija S t upi ca (Sv. Marko pri Ptuji). Učiteljica ročnih del je postala go pa Strelec pri Sv. Andreji v Slov. gor.
(Vabilo) k veselici, katero priredijo mozirski rokodelci dne 17.februaja, v gostilni g. Antona Goričarja. Vspored: 1. Pozdrav. 2. Prosta zabava s petjem in godbo. Čisti dobiček je namenjen šoli v Mozirji.	Odbor.
(Vabilo) k tomboli, katera se priredi v prid ubogi šolski mladini v Šmartnu na Paki v gostilni Mpri pošti" dne 10. svečana 1895. Začetek ob 5. uri popoldne. K mnogobrojni udeležbi se uljudno vabi.
(Videmsko vinorejsko društvo) priredi v soboto 16. t. m. v gostilniških prostorih g. Pod-jeda plesni venček s tombolo v društveno korist.
(Posojilnica v Brežicah) je imela v prvem mesecu svojega poslovanja 12 680 gld. prometa.
(Posojilnica v Pišecih) je imela leta 1894 prometa 21 281 gld. 25 kr. pristopilo je njej 79 udov z 188 deleži, izstopilo pa 24 udov z 62 deleži, tako, da šteje 342 udov, ki imajo v deležih 901 gld. čisti dobiček je 194 gld. 55 kr. O dohodkih. Vrnena posojila 5272 gld. 50 kr., hranilne vloge 2925 gld. 95 kr., sprejete obresti 969 gld. 58 kr., pristojbine 62 gld. 94 kr., deleži od 188 gld., vstopnina od 118 gld., posebno rezervo 77 gld. 91 kr., prehodni znesek 1108 gld. 82 kr. in razni dohodki 76 gld. 93 kr,
(Narodna čitalnica v Ptuji) priredi dne 16. svečana t. 1. v lastnih prostorih „Narodnega doma" plesni venček. Začetek ob 8 uri zvečer. Glavna skupščina društva narodne čitalnice za 31. diuštveno leto 1894. bode v nedeljo, dne 17. svečana 1895 ob 3. oziroma 4. uri popoldne v društvenih prostorih-	Odbor.
(O zimi in snegu). V prejšnjem tednu (od 20. do 26. jan.) je bilo padlo v Dravski dolini 43 cm. snega-, v Savski 24 cm. in v Murski dolini 22 cm. 26. jan. je bilo še snežne odeje: v Slovenjemgradci 28 cm., v Gornjemgradu 8 cm., v Rogatcu 20 cm. in na Doberni 20 cm.
(Središka poddružnica c. kr. društva za konjerejo) na Štajerskem, zboruje: dne 10. svečana t. 1. ob 2. uri popoldne v gostilni gosp. C. Vennigeiholža v Središči. K temu zborovanju .so povabljeni vsi konjerejci iz Središča in celega ormožkega okraja z opombo, da bode pri tem zborovanju slovenski zvedenec kot poslanec c. k. konjerejskega društva, o konjereji poučljivo pred-našal. Povabljeni so tudi neudje društva in je zavolj slovenskega govora strokovnjaka pričakovati obilne vdeležbe.
(Iz Ljutomera) se nam poroča: Življenje v naših narodnih društvih je postalo dokaj živahno. Pevsko društvo ima redne svoje vaje, pri katerih se posebno naše dame odlikujejo z marljivim obiskovanjem. Kedarkoli je doslej to naše društvo nastopilo vsikdar je bilo pohvaljeno. Tudi narodna naša čitalnica se giblje, Dne 6. frebr. priredila se bode velika plesna veselica, h kateri pričakujemo tudi obilnega obiska iz sosednih narodnih trgov in vasij. Skrbljeno je za izborno dekoracijo, izvrstno godbo in dobro zabavo. Ker imajo tudi kostumi vstop, pričakuje se prav zanimivega večera. Narodni sosedje, da se vidimo!
(„Bralno društvo" v Kostrivnici) ima v
nedeljo 10. t, m. ob 3. uri popoldne v šoli svoj redni občni zbor z običajnim vzporedom.
(Z nemškimi posojilnicami ne gre pri nas). O tem so se prepričali v Selnici na Mari, v slovenski vasi, kjer je tej posojilnici menda čisto malo nemškutarjev (znabiti je bil boter znani Pistor), s pomočjo našega ultra-nemškega deželnega odbora hotelo imeti svojo Raiffeisenovo kaso. Toda ni šlo. V teku 4—6 mescev so imeli tu le dva uradna dneva, in vselej je moral biti navzoč uradnik deželnega odbora; pa še ni šlo. Ni šlo z volitvijo načelstva, ni šlo z dohodki naprej, ne nazaj, to je, ni se nič posodilo in
sploh ni pač nič bilo; ljudstvo ne mara ondi nemške kase. — To smo posneli iz žalostnega poročila, ki ga je „graška tetka" sama prinesla.
(Nemška marka prihaja v Slovensko
marko). Nemški listi se bahajo in obešajo na veliki zvon, da so nabrali v svojem „rajhu", kjer itak nimajo preveč novcev, nekaj mark za „državno-nemško božično drevo v Avstriji", to je za podkupovanje avstrijskih državljanov, da bi ti čislali nemško državo. Nekaj teh mark so ! poslali tudi na Slovensko, in sicer 140 na Spod-j nje Štajersko, 112 na Koroško. Sramota je, da j prihaja tak denar v Avstrijo, sramota, da ga sprejme avstrijski državljan. Največja sramota pa je, če ga sprejme spodnje-štajerski Slovent c. Naš slovenski Štajer je bil v starih časih del slovenske pokrajine, del slovenske marke, torej del kolikor toliko samostojne slovenske provin-cije. In zdaj naj nam pa na taki veleizdajski način nemški denar, pruska marka pači naš čisti, slovenski, naš čisti avstrijski značaj našega lepega malega Štajerja! Tega ne »naemo trpeti!
(Kaj storite država in dežela za prospeh nove vinoreje). Država ima skrb, da pospešuje v onih deželah, kjer je trtna*uš razjedla in še razjeda naše vinograde, take dežele so posebno Dolenja Avstrija, Štajerska, Kranjska in nekoliko tudi Primorsko. Za pospeševanje amerikanske vinoreje, oziroma za pokončevanje trtne uši in slične stroške ima vlada na leto kacih 50.000 gld. na razpolaganje, to svoto porabi največ za prospeh nove vinoreje. Uzdržuje več amerikanskih trtnic po raznih deželah. Pri nas na Štajerskem je bila vlada najprvo na Bizeljskem ustanovila amerikansko trtnico, katero pa namerava opustiti, ker se je nova vinoreja tukaj že zelo opomogla. Druge državne trtnice so še: v Pišecah, kjer se prvotno baje ni bila dobro uravnala, v Arnovih selih pri Artičah, v Senovem pri Raj-henburgu, v Koprivnici, v Bučah, pri Sv. Trojici in v Hrastovcu p: i Zavrči. Vse te trtnice merijo kacih 9 hektarjev. Iz teh trtnic se oddajejo r. /.-niki in vkoreninj n. trte privatnim osebam proti gotovemu plačilu, nekatere korporacije (društva, občine) dobe jih pod gotovimi pogoji tudi brezplačno. V teh amerikanskih trtnicah se trte tudi nekol ko cepijo. V prejšnjih časih so se tudi delali poskusi s tistimi amerikanskimi trtami, kater h ni potreba cepiti. S pokončevanjem trtne uši z žveplenim ogljencem se dela le malo po skušenj. Na Ogerskem, namreč v požunskem okraji se. je to dobro obneslo. Za p.,duk v nc i vinoreji pa država s tem skrbi, da potujejo kme-t jski popotni učitelji in v novi vinoreji poduču-jejo. Štajerska dežela v tem obziru enako skrbi, kar jej je -tem ložje ker jo podpira bogata štajerska hranilnica, ki je kakor znano, 100 000 gld. odločila za brezobrestna posojila in 500 gld. za izobraževanje viničarskega osobja. štajerska dežela je nastavila posebnega vinorejskega nadzornika, vstanov-la k prejšnjim vinogradom na vi-norejski šoli v Mariboru ondi še nove amerika:.-ske trtnice, potem trtnice v Borlu pri Ptuju, v Pišecah. S tem da je upeljala na teh trtnicah viničarske tečaje, pospešuje nedvojbeno zelo novo vinorejstvo.
(Kdo bode zmagal?) Za naših dni se je zbudila narodnostna ideja, narodi so se prebudili in začeli negovati vsak svoj jezik in svoje svoj-stvo. Tudi slovenski kmet na Štajerskem-^ je zbudil in se zaveda, da je Slovenec, in brani svojo narodnost. Slovenci naših dni ne marajo več za to, da bi postali Nemci, oni hočejo zvesti ostati svoji veri in svoji materni besedi. S pu-nemčevanjem tedaj ni nič več, in tako si nasproti stojita slovenski kmet in nemški ali pa vsaj po-nemčeni meščan. Meščan se noče slovenščine učiti in pravi kmetu: „Uči se ti nemško, če hočeš, da kaj kupim od tebe;" kmet se pa tudi noče nemščine učiti in pravi meščanu: „Uči se ti slovenščine, če hočeš, da kaj kupim od tebe". Kako se bo ta vojska končala in kteri bo nazadnje odjenjal? Krivično bi bilo, ko bi morali slovenski kmetje odjenjati, kajti kmetov je veliko več, ko meščanov, potem pa je še treba pomisliti, da meščani niso vsi Nemci, mnogo je tudi Slovencev vmes, in še tisti, ki se za Nemce štejejo, večjidel niso pristni Nemci, ampak le ponemčeni Slovenci so, bodisi da sami še slovensko znajo,
ali pa so vsaj njih stariši še znali. Ker je med trgi tudi mnogo slovenskih, zato so meščani proti Slovencem preslabi, oni bodo morali odjen-jati in se poprijeti slovenščine. Zgodilo se bo, kakor se je na Kranjskem. Tudi tam so prej v mestih in trgih kraljevali nemškutarji, zdaj jih je pa zmanjkalo, ker se je mladi zarod poprijel slovenščine. Zdaj se še hudo branijo in kakor besni grizejo okoli sebe, posebno Celjani s svojo „vahtarico"; kedar pa enkrat pri državni volitvi v celjski mestni skupini propadejo, in bo voljen Slovenec namesto dr. Foreggerja, takrat jim bo pogum upadel in mnogi se bodo Slovencem podali, to je sklenili bodo s Slovenci prijateljstvo; kar jih ostane pa trdovratnih, tisti potem ne morejo nič več opraviti, ker imajo premalo voj-ščakov. Največ bi lahko slovenski kmetje pripomogli, da bi slovenska stranka zmagala tudi v mestih, ako bi bili zadosti trdni in značajni. Strogo bi se morali držati gesla: „Svoji k svojim"! zahajali naj bi le v take gostilnice, kterih gospodarji so Slovenci ali vsaj Slovencem prijazni ; kupovati bi morali le pri takih trgovcih in obrtnikih, ki so zvesti Slovenci ali pa vsaj Slovencem prijazni.
(O novih železnicah) na Štajerskem se poročilo štaj. deželnega odbora ne glasi ugodno; posebno je slabe vspehe pokazala proga s Poli-čan v Konjice. Tudi proga Celje-Velenje je trpela, ko se je bil premogokop v šaleški dolini ustavil. — Kedar se bode zgradila še proga Ve-lenje-Dravograd, za katero so udeleženci te dni zahtevane svote podpisali, čaka celo progo boljša bodočnost.
(Izvanakademiška II. podružnica sv. Cirila in Metoda v Gradcu) bode imela svoj letni glavni zbor dne 12. februarja 1895 ob polu 8. zvečer v gostilni „Steinfelder-Bierhalle", Munz-graben 10. Na ta zbor se društveniki uljudno vabijo.
(Obratno vodstvo državnih železnic) je do
zdaj v Beljaku; a utegne se vsled posredovanja štaj. deželnega zbora premestiti v Gradec.
(„Sudmark" nima sreče). Na Koroškem je prosila podpore deželni zbor, pa je bila odbita, in štajerskega deželnega zb.»ra finančni odsek tudi predlaga, da se njena prošnja odbije.
(Štajerska hranilnica v Gradci) je odločila 300.000 gld. iz svoje hrihranjene zaloge, da se bode v spomin cesarjeve petdesetletnice postavila bolnišnica za neozdravljive.
Druge slovenske novice.
(V kranjskem deželnem zboru) je bila razprava o ljudskem šolstvu prav zanimiva. Kar je odločnih slovenskih poslancev, so se izrazili zoper to, da bi se nemščina kot neobvezni predmet v slovenskih ljudskih šolah podučevala, ker tuji jeziki ne spadajo v ljudske šole. Res, ljudska šola nima časa in ne namena, da bi tuje jezike učila. Boljše je, da vzreja mladino v moralnem obziru vedno bolj in bolj
(Glede vprašanja o stalnih okrajnih šolskih nadzornikih) se je kranjski deželni zbor na predlog dr. J. Tavčarja izrazil, da temu ne pritrjuje. Pač res! Vs;ij so tudi na Štajerskem že odstopili deloma od tega, da bi šolski nadzorniki šoli in poduku dali popolnoma slovo.
(Šolska dobrotnica v Šiški pri Ljubljani). Dne 1(J. t. m. presenečila je blaga gospa Ana Juvančič-eva, soproga znanega vinotržca, z bogatim božičnim drevesom tukajšnjo šolsko mladino. Ob 2. uri popoludne zbrala se je vsa mladina v največjem lazredu, kjer je imel g. J. C. Juvančič nalogo pozdraviti šolsko mladino. V srce segajočem govoru opominjal je mladino naj bode zvesta svoji veri, svojemu jeziku in cesarju. Ko se je odpelo nekoliko pesmic, obdarila je blaga gospa do 170 otrok z obleko, obuvalom, jedili in z različnimi šolskimi potrebščinami. Kako veselje zavladalo vsled tega! Z lepimi besedami se je zahvalila jedna učenka v imenu obdarovane mladine. Plemenita dobrotnica pokazala je, da ji je blagor naroda pri srcu, in da se ni ustrašila znoja ne truda, pokazati to dejan-stveno. Naj bi našla širem naše domovine mnogo posnemovalk. Pač je tu mnogo polja za usmiljena srca. Blagi gospej pa zakličemo: Le tako dalje!	—
(Umetnost in književnost v Slovencih.)
Kakor v vsaki stroki, tako napredujejo Slovenci tudi na glasbenem polju. To umetnost utrjuje posebno ljubljansko slovensko gledališče in „Glasbena Matica." Gledališče pridobiva si boljše igralne sile in tudi boljše, igralnemu duhu bolj odgovarjajoče igre. Hvalevredno moramo oceniti trud „Glasbene Matice" v preteklem letu, katera ne štedi niti stroškov ne truda, da nam dokaže, da tudi Slovenci vedo ceniti umetnost glasbe in da glede glasbe nismo na najnižji stopinji V preteklem letu napredovali smo tudi v slovenskem slovstvu. Vse novo leposlovje zbira se v „Ljub. Zvonu" in „Dom in Svetu". Preprostemu narodu je dala mnogo zabavnega berila „Družba sv. Mohora"; nekaj prispevajo tudi zvezki „Družbe sv. Cirila in Metoda". Na znanstvenem polju se pisatelji zbirajo ponajveč okolu „Matice Slovenske", katera je podarila narodu letos prvi del slovenske literaturne zgodovine, katero je spisal prof. dr. K. Glaser. H koncu se tiska AVolfov „Slovensko-nemški slovar", ki ga je uredil prof. M. Pleteršnik; to je znamenito delo tudi za druge Slovane. Pravna terminologija je izšla v posebni knjigi. V ostalem so pomnožili slovenski profesorji in učitelji šolsko slovstvo, med katerim je tudi knjiga s poukom in tekstom staro-slovenščine; spisal je to delo prof. dr. Sket. — Hvaležno moramo priznati, da so Slovenci skupno mnogo storili in žrtvovali v preteklem letu. a upajmo, da v prihodnjem tudi ne zaostanemo!
(Zemljevidi okrajnih glavarstev). Na Kranjskem so učitelji že za več šolskih okrajev (okrajnih glavarstev) za šolsko rabo, namreč za nadzorno podučevanje v domoznanstvu, izdelali več ali manj velike zemljevide. Taki špecijalni zemljevidi so prišli na svetlo za kamniško, postojin-sko in logaško okrajno glavarstvo. Prireja se zdaj še zemljevid krškega okrajnega glavarstva.
(Šolski stroški na Kranjskem). Kakor je razvidno iz dotičnega poročila deželnega odbora, proračunjeni so stroški za ljudsko šolstvo na Kranjskem ze tekoče leto na 353 019 gld., torej za 8710 gld. več nego so znašali leta 1894. Stroški razdele se tako-le: aktivitetni užitki učiteljev 320.821 gld., dotacije 5458 gld., nagrade in podpore 25.883 gld., pokojnine učiteljskih udov, miloščine in različni stroški 857 gld.
(Podpore kranjski vinoreji). Deželni zbor je sklenil v tej zadevi sledeče: 1.) Razširjanje pepi nijere za vzgojevanje trt pri deželni prisilni delavnici v Ljubljani se odobruje 2.) Cena požlaht-nenim ameriškim ukoreničenim trtam določi se s 5 gld. za 100 trt, vender pa sme deželni odbor v ozira vrednih slučajih take trte tudi brezplačno oddajati revnejšim vinogradnikom in za uzorne vinograde kmetijskih podružnic. 3:) Namesto denarnih podpor naj se vinogradnikom, ki prosijo zanje, dovoljujejo brezplačno ameriške požlaht-nene ali nepožlahtnene ukoreninjene trte. 4.) Vlada se naprosi, da za d< želno pepinijero potrebne ameriške, kakor tudi ukoreničene trte, ki se bodo dovoljevale namesto denarnih podpor, brezplačno prepusti deželnemu odboru. 5.) Revnem vinogradnikom, kateri so vsled trtne uši prišli v stiske, smejo se dovoljevati brezobrestna posojila, katera pa za vsakega posameznega posestnika I ne smejo presegati zneska 150 gld. iz deželnega j zaklada. 6.) Za stroške v svrho pospeševanja ! novega vinarstva dovolijo se za 1895. lero sledeči zneski iz deželnega zaklada: a) Za pepinijero pri d. želni prisilni delavnici 2500 gld., h) za vinarskega potovalnega učitelja 1220 gld., c) za podpore uzornim vinogradom in trtnicam kmetijskim podružnic za ključe, kakor tudi za darila revnim vinogradnikom 1300 gld., d) za brezobrestna posojila 20.000 gld., skupaj 25.020 gld.
(Za zidanje novega gimnazijskega poslopja v Kranji) je dovolil kranjski deželni zbor 30000 gld. posojila.
(Na Gorenjskem) se utegne vsled posredovanja „Kat. političnega društva" osnovati še nekaj posojilnic, n. pr. v Bohinju na Bledu, v Gorjah in dr. V Bohinju bi bil denarni zavod res na pravem mestu; a za Bled in Gorje bi posojilnica v Radoljici res zadostovala.
(O vremenu meseca januarja) nam vreme-noslovska postaja v Krškem poroča: Največji mraz je bil 25. p. m. zjutraj ob 7. uri, ko je kazal toplomer 13 3° C mraza; najtoplejše je bilo
22. istega meseca opoludne (+ ll-5® C). Snega je padlo 66 7 cm., dežja 3'2 cm. Snežilo je 12 dni, deževalo 2 dni. Zrakomer je kazal nizko stanje; najvišje je stal 19. — (752"4 mm.) zjutraj, najnižje 25. i. m. opoludne (7312 mm).
(Iz Kostanjevice) na Dolenjskem s" nam poroča, cla se francoski trapisti, ki imajo v Raj-henburgu trdno naselbino s samostanom, pogajajo, da bi kupili naš (državni) cesarski grad, v katerem je zdaj sodnija, in v katerem je bil nekdaj cisterijenski samostan.
(Nova posojilnica) se je ustanovila v Št. Jarneji na Dolenjskem; tu se bode osnoval tudi tamburaški zbor.
(Zaročil se je) gosp. Alojzij Pavlin, veleposestnik in vinotržec v Podbrezji na Gorenjskem z gospodično Faniko Majzel iz znane narodne obitelji v Št. Jarneji na Dolenjskem. Čestitamo!
(Nov most v Rudolfovem) se bode gradil čez Krko in sicer železen. Ministerstvo je tudi dovolilo, da se proga zagrebške državne ceste tik mesta popravi.
(V Novem mestu) je bila 2. februarja v čitalnici lepa Vodnikova svečanost; v Kostanjevici je čitalnica bila v nedeljo, 27. januarja priredila zabavo s sviranjem tamburaškega zbora in petjem.
(Vodovod za Novo mesto in okolico). Kakor smo svojedobno poročali, bavil se je lansko jesen deželni inženir Hrasky dalj časa v Novem mestu in okolici, da temeljito prouči tamošnje hidrotehniške razmere ter preišče studence glede njih sposobnosti za napravo projektovanega vodovoda. Pokazalo se je, da ima jedino le izvirek potoka Težka voda izvrstno studenčno vodo v toliki množini, da bode zadostovala ta voda ne le za Novo mesto, ampak za celo vrsto okolo Novegamesta ležečih, pomanjkanja vode trpečih vasij. Obširen projekt o tem vodovodu še sicer ni izdelan, vendar bode naše čitatelje zanimalo, izvedeti nekaj splošnega o dispoziciji projekta. Studenci potoka Težka voda zajeli se bodo pri izvirku blizu vasi Stopiče ter napeljali do dru-zega mlina nahajajočega se ob tem potoku; od tu pa se bode voda vzdigovala po črepalnici s turbino v vodohrane posameznih vodovodov. Vodovod za Novo mesto in za vasi Kandija, Žabja vas, grad Grm, Šmihel, Gotna vas, Črmošnice, eventualno tudi Bršlin, dobival bode vodo iz visoko na hribu pri Sv. Grobu napravljenega vo-dohrana. Ta vodohran nahajal se bode tako visoko, cla bodo celo hišne strehe na kapiteljskem hribu pod tiščalno črto. Visočina vzdiga od čre-palnice do vodohrana znaša 20 m., dolgost vodovodnih cevij pa 4—6 km. Za vasi v okolici napravil se bode poseben vodovod in vodohran.
(Vinski pridelek na Kranjskem). Kako velika škoda je vsled trtne uši zadela našo deželo po vinorodnih okrajih, vidi se pač na rapid-nem padanji in zmanjšanji vinskega pridelka. Leta 1893. znašal je vinski pridelek na Kranjskem še 104 707 hektolitrov, leta 1894. pa le 58.552 hektolitrov, in sicer je v krškem okraji padel pridelek od 5548 hektol., leta 1893. na 874 hektol., leta 1894., v novomeškem okraji od 13 943 hektol. na 6973 hektol, v Metliki od 9927 hektol. na 304 hektol. ia v Vipavi od 33.591 hektol. na 13 781 hektol., v kostanjeviškem okraji se je pa zvišal od 45 na 324 hektol. Vendar .'vi opaža, da se trtna uš sedaj ne širi več tako silno, kakor prva leta, ter se mora konstatovati tudi veseli pojav, da ljudstvo nasproti temu zlu ne drži 'več fatalistično rok križem temveč S: poprijema nOvih nasadov. Novi vinogradi s cepljenimi ameriškimi trtami množe se sicer počasi, vender pa kolikor toliko napredujejo ter se v davčnih okrajih Krško in Kostanjevica že nahajajo taki ameriški vinogradi. V občini Sv. Kri/, kakor tudi v občinah Velika Dolina in Št. Jarnej nahajajo se tri- do štiriletni vinogradi, v katerih se je že jeseni 1893. leta pridelalo vino.
(Belokrajinska železnica). Prof. Šuklje je lani priporočal v deželnem zboru, da se zgradi iz* Novega mesta železnica v Belo Krajino kot ozkotirna železnica. Deželni zbor je dovolil de nar za napravo načrta. Od tega časa so se pa razmere premenile. Lani ni bilo upati, da bi vlada dala dovoljenje za grajenje normalnotirne železnice, minuli mesec je pa ogerska vlada dala dovoljenje za normalnotirno železnico iz Karlovca
do Metlike in je sedaj naravno, da bode tudi iz Metlike v Novo mesto morala železnica imeti navadni tir. Načrt se bode moral toraj predelati.
(V Sežani) je umrl g. Rajmund Mohorčič, ondotni narodni župan, deželni poslanec slovenski in sploh vrl mož, ki je stal mnogim zasto-pom in podjetjem na čelu. Velika škoda za celi okraj, da je ta vrli mož v najlepši dobi 55 let mogel zapustiti svet, kajti mnogo načrtov, ki bi vresničil Mohorčič ostane neizpeljanih.
(Podružnica sv. Cirila in Metoda za Beljak in okolico) bode imela v nedeljo dne 10. februarja 1. 1895. svoj redni občni zbor v gostilni »pri Majerču" v Št. Lenartu pri sedmih studencih.
(V koroškem deželnem zboru) je slovenski posl. Eiespieler zagovarjal, da se vpelje na slovenskem delu v ljudske šole slovenščina kot učni jezik in navajal krivice, ki se gode v tej zadevi Slovencem skoro povsodi, n. pr. v Spod. Dravogradu, kjer mora nemški učitelj tolmača v šoli rabiti, da vender nekaj doseže. Nemškuta-rijo so zagovarjali vladni zastopnik, dr. Gobanz in liberalni poslanci. Einspielerja sta podpirala samo škof dr. Kahn in slovenski poslanec Muri. Škof je branil duhovščino sploh in zahteval kon-fesijonalno šolo, a izrekel se je tudi za pametno in pravično jezikovno uredbo, za to, da se prvi pouk vrši v materinem jeziku, in da bi se na celovški višji realki vendar že enkrat začelo v veronauku podučevati. Posl. Muri pa je konsta-toval nestrpnost nemške večine napram Slovencem. Najnedolžnejša želja Slovencev obuja silno ogorčenost in prouzroča najraznovrstnejša očitanja, in vender ni slovenska tretjina prebivalstva tolpa pritepencev. Slovenci zahtevajo, naj se njih otroci uče v slovenskem jeziku, niso pa zoper nemščino, ker ved<5, da je znanje nemščine koristno.
(Isterski slovanski poslanci) so v posebnem razglasu na narod priobčili v krepkih besedah tehtne razloge za svoje postopanje v deželnem zboru in ga spodbujali, da vstraja v zahtevanji svojih pravic. — Istrski deželni zbor je cesar razpustil.
(Nove volitve za isterski deželni zbor) so razpisane na 8. februarja. Kaj pomaga to, če vlada ne bode enkrat ostro na noge stopila in udušila Avstriji Slovanom sovražne elemente?!
(Slovensko katoliško akademiško dijaštvo) prične začetkom februarja t. 1. izdajati „Zoro", glasilo slovenskega katoliškega dijaštva. Izhajala bode »Zora" štirikrat na leto, naročnina znaša za celo leto 80 kr., za dijake 50 kr. Naročnina naj se pošilja upravništvu: Dunaj, II. Obere Donau-strasse 53, II., 111/22.
Druge avstrijske novice.
(Deželni zbori) so se bili v poslednjih dnevih precej uneli. Razpravljali so sicer največ le gospodarske zadeve, pa so vmes segali tudi v politične stvari. Koroški deželni zbor je, kar kaže velik moralični upliv koroških Slovencev, zavrnil prošnjo »Siidmarke" za podporo. Tržaški deželni zbor je prevzetno zahteval, da bi morala vlada, kedar sestavlja opis ljudske štetve, slovenska imena po italijanski pisati. O Tržani kaj mislite, da je bila »žaba v bazni res vol", in da je tržaška luka res vesoljni svet, in to italijanski svet?! O, ti ljudje so tako mislili; kajti zahte/ali so celo, da bi duhovniki ne pisali krstnih knjig, ampak občinske gosposke. Hvala lepa, kristjani naj bi torej otroke k judom h krstu nosili. — V dolenjeavstrijskem deželnem zboru so tako hudo ropotali privrženci katoliške stranke z liberalnimi poslanci, da so morali deželni zbor zaključiti. — V Koroškem in gornje avstrijskem deželnem zboru sta se škofa hvalevredno potegnila za to, da se v ljudskih šolah večji ozir jemlje na poduk v veronauku.
(V goriškem deželnem zboru) imajo vsled bolezni in smrti poslanca Mohorčiča Italijani večino. katero hočejo za-se izkoristiti tako zelo, da Slovenci že premišljujejo, da bi zapustili deželni zbor.
(V češkem deželnem zboru) je imel stari slavni domoljub Rieger znamenit govor o volilni preosnovi. Vsi poslanci so mu pritrjevali, le Nemci ne.
(V dolenje-avstrijskem deželnem zboru)
je imel sv. ipolitski škof mirno in stvarno sestavljen govor o ljudskem šolstvu, ki ga je hvalil; le želel je, da se na veronauk bolje pazi.
(Na Dunaji) je bil v svojem stanovanji pri belem dnevu umorjen odvetnik dr. Rothziegel.
(Tirolski laški poslanci) tudi letos niso prišli v deželni zbor in so vsled tega zgubili poslanstvo.
(Slovstvo v Bosni), osobito časopisje slovansko, se lepo razvija. Lani je začel izhajati v Bosni „ Šolski vestnik", letos pa leposlovni list „Nadau. Vendar pa vlada tudi tujstvo v Bosni preveč podpira, n. pr. tuje naselbine, nemški notranji jezik in dr.
(Redek slučaj). Na Ogerskem bode stal jutri pred kazenskim sodnikom sam novi minister notranjih zadev. Kot poslanec še se je bil dvoboja udeležil, zato ga je bila sodnija na odgovor pozvala, še predno je bil postal minister.
(Ogerski ministri) mislijo učitelje napreči, da bi jim pisali krstne matice, t. j. zapisnike o novorojenih, ker se bode po novih postavah to delo duhovnikom odvzelo. No, lepe razmere bodo to na Ogerskem!
Ogled po širnem svetu.
(V Bolgariji) zopet vre, ker se je sedanja vlada radi trgovske pogodbe sprla z Avstrijo in se skuša z Rusijo sprijazniti.
(V Kolmubiji) v južni Italiji je bruhnila ustaja.
(Giers f). V Peterburgu je umrl ruski minister unanjih del Nikolaj Giers. On je imel mnogo sreče kot minister in je obrnil vso svojo skrb na to, da se ohrani evropski mir. Vodil je unanjo politiko po načelih carja Alexandra.
(Novo francosko ministerstvo. Novo izvoljeni predsednik francoske republike je ministerstvo izročil Rib o tu, ki je sestavil novo ministerstvo. Radikalci bodo tudi novemu minister-stvu odločno nasprotovali.
(Kitajsko-japonska vojna.) Mej japonsko in kitajsko vojsko je prišlo zopet do velike bitke, pri kateri so bili Kitajci popolnoma poraženi. Japonci zopet oblegajo važno postojanko.
(V Severnem morji) je treščila angleška ladija ob veliko nemško ladijo, katero je razbila in utonilo je kacih 380 ljudi; rešilo se jih je jako malo.
Dopisi.
Žalec. Nasprotniki slovenskega ljudstva trdijo, da bode naše ljudstvo le takrat srečno, kedar bode nemško govorilo in mislilo, kakor da bi bil ta hvalisani nemški jezik edino zveličavni in osrečevalni jezik, kakor da bi med Nemci ne bilo ne beračev ne uboštva. Nemške šole nam po vsej sili hočejo vriniti, in v naših šolah mučijo otroke s podukom v nemščini hujše, kot sužnike v vroči Afriki. Ko bi ne imeli Slovenci toliko vrlih in požertovalnih narodnih učiteljev, uboga ti majka potem. In kak sad prinaša tako posilno ponemčevanje, se vidi iz pisave teh mladih mučenikov novodobne kulture nemške. Nemško se vzgojajo, nemško mislijo in nemško potem te svoje misli razodevajo. In kakšna da so ta, v nemških šolah izgojenih otrok, kateri so že sicer odrašeni ljudje, je žalostno. Meni je prišlo dvoje pisem v roke, pisanih od vže odraslih mla-denčev, vzgojenih v hvalisani ponemčevalni šoli, koja se prav smešno a žalostno glasita, in pričata o v nebo upijočemu grehu, kateri se godi našemu naraščaju v takih šolah. V svarilo sta-rišem in odgojiteljem slovenskih otrok hočem nju našim čitateljem tukaj navesti.
Prvo pismo pisal je neki rokodelski pomočnik, kateri je pri vojakih svojemu nekdaj-nemu mojstru.
„Liebe Meister! Ich anfangen schreiben ein i par wort. Und las ich schon griisen und win- j schan (wintschen) ein Guten Nohmenstag. Und gibt ihm bekont das mir jezt zimlich gut gehn. Und gibt ihm bekont das ich hobe noch 8 Monat zu dienen noch komt wieder zu ihm wen wil mir aufnemen in dienst. Ich schliesen mein schlechten schreiben und bleibt ihm freind bis toten Grab."
Drugo pismo pisal pa je drugi fant občini za nekega ubožčeka zaradi podpore in se glasi:
»Hoch Lobliche Gemeinde Vater ich Biite um eine Voršus ich bedirve nicht ober hhostern Faertage wolen Niacht zonst vorbei gehenn kein kreizer Geld hobe ich bite und bite."
Kaj ne, to je nemščina na katero smejo Nemci prav ponosni biti. Dragi slovenski stariši! Ne pošiljajte vaših otrok v Jponemčevalne šole, kjer se naučijo take čenčarije pisariti. Saj slovenska beseda najlepši teče in ako tudi ni lepo pisano, pa vendar vsaki Slovenec lahko razumi misli in želje onega, kateri je pisal.
Pol ure od Žalca se razprostirajo na lepem griči prijazne Griže, kamor se podaj častiti bralec v mislih z menoj, da se malo seznaniva s tamošnjimi razmerami. Mislim, da bodete posebno vrli Savinjčanje brali te vrstice s posebno pozornostjo.
Prvi korak, prvi napredek v narodnostnem oziru so pač različna društva, ki jih snujejo povsod po Slovenskem, z namenom, da se ljudstvo vzpodbuja in napeljuje k zavednosti, da se pro-buja, lika, omika, da se njih srca blažijo, da se takim potem dobro oborožijo proti vednim napadom našega krutega sovraga in njegovega na-silstva, njegovega neopravičenega gospodstva po naših pokrajinah. — Da je tako treba delovati tudi v Grižah in se z združenimi močmi poganjati za pravico, uvideli so tamošnji zavedni domačini. Zato so osnovali i tam društvo, ki je še mlado, koje pa postane lahko tudi krepko! — »Kmetijsko bralno društvo v Grižah" ima torej oni vzvišeni smoter, kakoršnega imajo sploh slična društva, kakor smo omenili že zgoraj. — Ali bo pa tudi doseglo svoj cilj, če bode delovalo v bodoče tako, kakor je pričelo?! Naj omenim samo jeden zanimiv slučaj! — Pred nekaj dnevi, kakor sem zvedel iz gotovih virov, poslalo je si. okr. glav. društvu ukaz, kar je običajno, da mu imajo sporočiti o stanji društvenem, posebno o številu društvenikov, in to seveda v slovenskem jeziku; pa če bi tudi si. okr. glav. zahtevalo v nemškem jeziku, spodobdo bi se, da bi se odzivalo tako društvo, s takim namenom in v takem kraji v slovenščini. Pa — Bog nam razveži grehe! G. tajniku teče nemška beseda precej gladko, in tudi pero, če piše v »blaženi" nemščini, spodtika se v njegovi roki neki menj, nego če zapiše kako slovensko besedo; torej le brž pero v desno roko in spolnimo želje si. okr. glav. — pa v nemški besedi, da ne bo v Celji nikake zamere! — Prepis (kopija) mora biti isto tako nemški! — Ali je tak mož res mož, ki stori kaj takega, vprašam samo?! Dobro bi bilo, če bi imeli tako postavo, da bi ga lahko oblastnija kaznovala, ker jej odgovori na njen slovenski poziv od slovenskega društva v drugem jeziku. Celjski gospodje se vam pač lahko smejijo in rogajo, dragi Grižanje, ker se je vaš g. tajnik v vašem imenu tako »pametno" odrezal in vas tako povzdignil v očeh naših »prijateljev". — Če bo tako, zagotavljam vas, da zgubite deloma i te ude, ki jih imate. V prvi vrsti se vam izn^-virejo vaši najbližnji »sosedi", ki vas predobro poznajo, g. tajnik. — Boljše nič! — Bilo bi še marsikaj poročati o »Kmetijskem bralnem društvu v Grižah" v korist namenu društva in v obči hasek, kar pa prihranimo za pozneje v svoji »potni torbici", ki jo pa do čista izpraznimo, če se ne predrugači! Gospodu pa, s katerim se danes »kratkočasimo", nasvetujem in priporočam najtopleje, naj ohrani to svojo »pohvalo", da jo lahko pokaže somišljenikom svojim v dokaz, kako se poteguje za njihovo čast; toda zapomni si pa naj povrh: jeklen značaj stori moža, da je — mož!	Prijatelj značajnih mož.
Iz Višnje vasi pri Vojniku. Sprejmite g. urednik tudi iz naše občine nekaj vrstic v vaš cenjeni list! Poročati Vam hočem nekoliko o naših občinskih volitvah, ki so se vršile dne 4. januarja t. 1. — Pri nas je sicer samo ena t. j. narodna stranka, a nekateri vojniški nem-gurji, ki imajo v naši občini nekaj pedi zemlje, so ves teden pred volitvami javno okolo trobi i, kako bodo prišli k volitvi ter s pomočjo nekaterih svojih nemčurskih »bratecev" spodkopali naš naroden občinski odbor. Tudi naš »miren mož" (ne škofjevaščanski) pravil je okoli, kako bo s pomočjo vojniških nemčurjev nas Slovence
podrl ter sam zlezel menda cel6 na županski stol. A glej ga vrabca! Vrli naši volilci ga niso volili niti v odbor, tržanov pa ni bilo, ker so menda razvideli, da jim je pri nas vendar-le „ grozdje prekislo". V odbor so voljeni sami zanesljivi narodnjaki, polovičarje izbacnili smo ven. Tako smo storili, mislim, bolje kakor pa naši sosedje Škofjevaščani, ki so lani pobrali v odbor neke take može, ki nam Slovencem ne služijo v čast, in kateri sedaj, kakor sem slišal po celjski „vahterci", grdijo nas Slovence in svoje poštene in možate soodbornike! Trnovljčani, Trnovljčani, kam ste pri zadnji volitvi „pamet d j ali", da ste v odbor take — metle pobrali, ki hočejo povsodi pometati, ki pišejo v „vahterco" to, kar pošteni slovenski gosti v njih krčmi govore, katerim ni druzega sveto, kakor njih lastna čast in njih lastni dobiček! Mar bi bili volili v odbor rajši nekaj zvedenih in poštenih Celjanov ali Vojničanov, ki imajo v vaši občini posestva, da bi vas lahko pri vsaki važnejši priliki podučili za kaj stvar gre in ki bi vsakemu široko-ustnemu nemčurju pokazali zobe. Nikakor nočem reči, da bi vi sami ne bili razumni in zvedeni, tudi župana imate vse hvale in časti vrednega, a mi kmeti nimamo časa in priložnosti, da bi se mogli sproti podučiti v vseh važnejših naš narod in domovino zadevajoči h političnih stva reh. Zato treba tudi nekaj drugih mož !v odboru in zato volili smo mi našega delavnega č. g. dr. Gregorec-a in starega poštenjaka K. Vrečar-ja iz Vojnika. Ko bi bili ravnali tudi vi Škofjevaščani tako, ne imeli bi letos teh sitnih prepirov! Torej bodite v prihodnje previdnejši!
Dne 19. prosinca volili pa smo župana. Soglasno zvolili smo si zopet Jož. Lipuša, kateremu smo izročili ta častni posel nepretrgoma že de ve tokrat. Štiriindvajset let župani nam že g. Lipuš in to je častno in lepo za njega, pa tudi za nas. Pa je g. L. tudi mož, vesten, skrben, postrežljiv in razumen župan, da boljšega ne moremo želeti. Kjer je treba storiti za občino kaj, tam gotovo najdeš g. Lipuša; kjer se je treba z besedo ali dejanjem potegniti za našo narodno čast in naše pravice, tam je gotovo g. L. na svojem mestu, če tudi je včasih sam sred najsrditejših nemčurjev in Judežev. S svojimi mirnimi in premišljenimi besedami ve pobiti in osramotiti vsacega še tako zagrizenega našega nasprotnika. Da je g. L. izvanreden mož, kaže tudi to, da s svojim dvajsetim letom ni poznal niti črke, izučil se je po lastni marljivosti tako, da piše in čita sedaj slovensko in nemško gladko in dobro; izobrazil se je v obče tako, da sedaj marsikoga, ki je več let po višjih mestnih šolah hlače trgal „v kozji rog vžene". — Tak mož je naš Lipuš in takega naj nam Bog ohrani še mnogo, mnogo let, tako, da ga volimo še p etnaj stokrat!	Kovačev.
Iz Savinjske doline. (Izv. dop.) V zadnji številki vašega cenjenega lista je bilo le kratko poročilo o šentpavelski veselici. Sklenil sem torej njo malo natančneje opisati, kar v istini zasluži, pa tudi zato, da bode tembolj žal onim, ki so se zbali slabega vremena in ostali doma za pečjo. Torej tudi jaz sem se napotil 1. in 6. jan, t. 1., zadnji dan kljub temu, da je medlo, kakor bi hotelo celo dolino zasuti, k veselici vrlih Št. Pavlanov. In ni mi bilo žal; zakaj zabaval sem se, kakor že dolgo ne. Čudno, res čudno tako mali kraj, ta Št. Pavel, pa prekosi vse trge Savinske doline in tudi Vransko v tem oziru. Zdi se mi, kakor bi res povsodi spali — morda zimsko spanje, če ne tudi poletno. Vidi se pač, kaj zmore složno delovanje! Toda poglejmo si malo vspored, ki je bil tako bogat! Gledališki igri „Dva gospoda pa jeden sluga" in „Brati ne zna" igrali so domači diletanti, kratko rečeno, izborno. V prvi vrsti mi je omeniti gospodično Marico C., ki je izvrstno pogodila v prvi igri „Pavlino", v drugi pa bila kaj lična in prikup-Ijiva perica Lenčika, ki je popolnoma označila „resolutno stvarico". Pohvaliti moram tudi gosp. Rozo Č., ki je bila svojima vlogama „Liziki" in „Gospej Ničli" popolnoma kos in jih prav dobro izvedla. Izmed gospodov je izvrstno pogodil g. Oton V. starega „Gedija", pravega gizdalina, ka- I koršnih pač dovolj najdemo v življenji. Ugajala j pa sta tudi g. Srečko P. in Tone K. pxvi v vlogi I malo sentimentalnega „Prostina". Glavne in naj- '
hvaležnejše vloge „Ivana" in kleropetista „Pri-moža", so bile v rokah g. Fran V., ki je tudi častno rešil svojo nalogo. Zlasti so ugajali lokalni kupleji, v katerih je marsikaterega potipal in okrcal. Manj ugajali so tamošnjemu barvarju, ki ga je prišel, kakor sem slišal, drugi dan celo nahrulit, ker se je spomnil tudi njegovega napisa. In zakaj bi tudi ne bil počastil njegove imenitne „table", saj se na njej prav častno(?) blišči napis „Farberei", na neki drugi pa „Schuh-warenerzeugung!" Ali se Vam gospod urednik, taki napisi dopadajo? — Mislim, da ne. Toda pojdimo dalje!
Igrama je sledil koncert, obstoječ iz tam-buraških in pevskih točk. Bil je prekrasen prizor, ko se je vzdignilo zagrinjalo! Lepo grupirani so sedeli tamburaši, — dame v ukusnih toaletah — z rudečimi čepicami na glavi, na odru. Pa še krasneje so igrali! Ploskanja ni bilo konca ne kraja, in vrli tamburaši morali so pridjati več komadov. In ploskanje je bilo tudi zasluženo. Jedna točka je bila lepša od diuge. Res ponosni so lahko Št. Pavlani, da imajo prvi tambu-raški zbor v Savinski dolini! In grdo bi bilo pozabiti onega, ki je prvi sprožil misel in največ storil da se je uresničila — to je gospod Jurij Sadnik! Čestitam pa tudi dirigentu gosp. Otonu Vidic-u, da ima tako spretne moči in da je v dveh(!) mescih toliko dosegel.
V jednako vrsto s tamburaši smemo postaviti tudi pevce. Peli so krasno dva mešana zbora „Poročni zvon" in „Ljubica". Vsa čast vrlim pevcem! Le kdor ve kako' težka sta zbora, ve tudi ceniti zasluge gospodične Marice Cimperšek, ki se je sama trudila s pevci in izvežbala orne-, njena zbora. Ugajali so tudi mešani kvarteti (gospodični Roza Černovšek in Marica Cimperšek gospoda Fr. Vidic in Srečko Pečar).
Kratko rečeno, bil je izreden užitek, in gotovo ni bilo nobenemu žal, da je kljuboval vremenu in posetil veselico. Za dekoracijo dvorane in odra pridobil si je gospod N. Zanier mnogo zaslug. Ko so se gostje malo pokrepčali, pričel se je ples, ki je. trajal do ranega jutra.
Zadovoljen sem se vrnil domov. Št. Pavla-nom pa kličem: Na svidjenje kmalu zopet pri taki veselici!	Onegav.
Iz Ljutomera. Učiteteljsko društvo se je v svojem zborovanju dne 3. prosinca t. 1. posvetovalo o vporabi nabranih darov za Freuensfel-dov spomenik, oziroma za prevožnjo njegovih telesnih ostankov, glede na dopis iz Prage, ki se glasi: „ Časti to društvo! Rajni g. Jože Freuens-feld je bil pokopan v skupni grob brez števila in brez posebnega zaznamovanja dotičnega prostora, tako, da ni mogoče njegovega pravega groba odkopati, oziroma ga s križem ali spomenikom naznaniti. V slučaju, ako bi častito društvo pri svojem sklepu ostalo, moralo bi se le približno mesto kupiti, da bi se spomenik na njega postavil". Upravništvo katoliškega pokopališča kraljevega glavnega mesta Prage v Alša-nah 13. decembra 1894. —
Glede na ta dopis, povdarja g. predsednik, nadučitelj Robič, da so dotični prvotni sklepi učiteljskega društva neizvršljivi; treba je torej novih sklepov v tej zadevi. V raznih učiteljskih krogih slišal je predsednik to mnenje — in to je tudi bila njegova prvotna misel — naj bi se vporabili nabrani darovi za osnovo Freuens-feld ove ustanove za izdavanje mladinskih spisov. Taka oporoka nabranih darov bila bi Freuens-feldovemu spominu gotovo najbolj častna. Predsednik predlaga, naj bi se zbor tega nasveta poprijel. S tem se je otvorila debata, katere so se nadalje udeležili gg. Kryl, Karba, Pušenjak Toma, Cvahte, Šijanec Miroslav, Vrščaj in Čeh. Vsi govorniki so se strinjali z nasvetom g. predsednika; vrh tega izrekla se je na predlog g. Karba želja, naj se namesto priprostega nagrobnega spomenika — katerega postaviti je predlagal g. Kryl — odkrije dostojna spominska ploča na Freut-ns-feldovi rojstni hiši v Radinsskem vrhu. Nasvet g. predsednika z dostavkom g. Karba se je jedno-glasno sprejel. Komu se naj ustanova v izvrševanje izroči (družbi sv. Mohora, družbi av. Cirila in Metoda ali „Zavezi učiteljskih društev"), o i tem bo društvo sklepalo pozneje, ker se mora poprej z dotičnimi korporacijami sporazumeti.
Ta sklep se javi vsem č. korporacijam in p. n. darovalcem in darovalkinjam, ki so dale prispevke za Freuensfeldov spomenik oziroma za prevožnjo njegovih telesnih ostankov z uJjudno prošnjo, naj blagovolijo do konca t. m. društvu naznaniti, ali privolijo v to, da se darovi vpora-bijo a) za osnovo Freuensfeldove ustanove za izdavanje mladinskih spisov b) za odkritje dostojne spominske plošče na Freuensfeldovi rojstni hiši v Radinskem vrhu.
Razne stvari.
(Odlikovanje) Našemu rojaku g. prof. A. Be-zenšku v PloVdivu, podelila je mednarodna porota (Jury) na lanski svetovni razstavi v Ant-verpenu na Belgijskem dve državni srebrni svetinji z diplomoma za njegove izvrstne proizvode, razstavljene v 50 in 63 razredu bolgarskega oddelka na Antverpenski razstavi.
(Po dobljenej bitki.) Po nekej hudej bitki pride cesar s svojimi generali mimo nekega samostana. Na klopi pred samostanom sedi dobro rejen oštir — ter se niti ne zmeni za imenitno gospodo in slavne zmagovalce. Cesar je bil užaljen ter spregovori: „Ne boš vstal ter se nam poklonil — nam, ki smo se tako hrabro borili in slavno zmagali?" Oštir odvrne bližočemu se cesarju: „Saj vidite, da ne morem vstati." Cesar si misli, temu je treba naložiti neko skrb, da bode drugokrat lahko vstal ter mu pravi: „Čez leto dni moraš priti k meni ter odgovoriti sledečim trem vprašanjem: 1. Kako široka je zemlja? 2. Kaj je cesar vreden? 3. Kaj si cesar misli? Nato cesar s svojimi odide. Oštir si je celo leto belil glavo s temi tremi vprašanji, a ni mu bilo mogoče niti jednega rešiti. Ko leto mine se poda na Dunaj. Ves potrt in žalosten stoji pred cesarskim dvorom pričakujoč najmanj — vislice. Tu pride nek popotni rokodelski pomočnik (Hand-werksbursch) ter vpraša: oštirja: „Kaj ste tako žalostni?" Oštir pravi: „Kaj bi ne bil. Moral bi iti k cesarju in mu odgovoriti na tale vprašanja: 1. Kako je zemlja široka? 2. Kaj je cesar vreden? in 3. Kaj si cesar misli? Pomočnik pravi: E, to je lahko! Dajte meni svojo obleko, pa grem jaz k cesarju. Oštirju se je odvalil težek kamen od srca. Vesel mu da svojo obleko in pomočnik gre k cesarju pustivši oštirja pod (cesarsk. dvorn. oknom.) Cesar zagledavši oštirja se hitro spomni lanskega dogodka pred samostanom ter pravi: „0 sedaj pa niste več tako debeli! No, kako široka je tedaj zemlja? 24 ur bilje odgovor. Kako to? Ker se v 24. urah prevrti krog sece (svoje osi). Dobro! Kaj pa sem jaz vreden? 29 ranjški. Kako to? Kristusa so prodali za 30 srebrnikov, ki je bil Bog in človek skupaj; Vi pa ste samo človek, toraj 29 ranjški. Dobro! Kaj pa si jaz mislim? Veličanstvo! Vi si mislite, da sem jaa oštir. Cesar: „Kaj še! To je laž! Kdo pa je ov , (kazaje skoz okno na oštirja), ki spodaj stoji?
(Družba sv. Cirila in Metoda) je od 1,—15. januvarja t. 1. prejela te-le darove: Slavno uredništvo „S1. Naroda" je izročilo za november in december 1894. leta 343 gld. 63 kr. kroninih darov. Dornberški umrli župnik Filip Kramar je volil družbi glavnico 50 gl. z obrestmi, naloženo v goriški ljudski posojilnici. Gospodična Franjica Brinšekova v Ilirski Bistrici je nabrala za družbo 14 K. 40 h., darovali so: gg. Fr. Smrdel iz Sežane 4 K., Dolenc, trgovski potnik iz Ljubljane 3 K., A. Fatur 1 K., I. Resman, železniški uradnik 1 K., gospa Resmanova 40 h., I. Brinšek 4 K. in Milan 1 K., g. Ivan Brinšek v Ilirski Bistrici je nabral 15 K. 20 h. in sicer v veseli družbi pri Brozinu-Stembergu; darovali so to vsoto gg. Rudolf in Ivan Valenčič, Albert Domladiš, I. Štukelj, A. Slenc, stražmešter Oswald, g. Badj ura, Jurij Zupan, župan, Ivan Urbančič, Ant. Krajnc, Josip Štemberger-Brozina, Jos. Bizjak, Iv. Prosen, Iv. Brinšek in Dragotin Brinšek. G. A. Sturm, c. kr poštar v Ivanjci blizu Radgone, je'daroval 2 gld. — Za slovensko šolo šolskih sester v Velikovcu so darovali: Slavno uredništvo „Slovenca" je izročilo 125 K., darovali so: Vč. g. Karol Miklavčič, župnik v Žminju 6 K., g. dr. V. Gregorič, primarij 10 K., vč. g. F. Špendal, župnik v Tržiču 4 K., č. g. I. Trpin, kapelan v Tržiču 2 K, č. g. J. Vole, kapelan v Križih 2 K., g. A. Kucmur, trgovec v Ljubljani 5 K., vč. g. dr. J. Marinko, profesor v Novemmestu 5 K., Evangelist 2 K., g. dr. A. Mihalič, okr. zdravnik 2 K., vč. g. A. Kerčon, vpok župnik v Repnjah 10 K., vč. g. Martin Malenšek, župnik šentpeterski 10 K., vč. g. Miha Bulovec, kapelan 5 K., vč. g. J. Gruden, vpok. župnik v Ljubljani 4 K., vč. gosp. Andrej Kalan 10 K., vč g. prof A. Zupančič v Ljubljani 10 K., č. g. Matej Osenjak, kapelan v Žalcu 2 K., vč. g. A. Stritar, vpokojeni duhoven 10 K. in vč-
gg. profesorji ljubljanskega bogoslovja 30 K. — Gosp. dr. Rudolf Repič v Št. Vidu na Dolenjskem je poslal 50 K., ki jih je zložila vesela družba; od preč. gosp. dr. Ivana Križaniča, stolnega kanonika v Mariboru smo prejeli 41 K., ki jih je nabrala slavna mariborska čitalnica na starega leta dan. Dalje so darovali: SI. telovadno društvo »Ljubljanski Sokol" vsled sklepa občnega zbora 40 K., rodoljubna družba ob pogrebu stare narodne žene gospe Katarine Florijanove v Kranju po g. J. Režeku 27 K., preč. g. dr. Fr. Sedej. dvorni kapelan in vodja v Avgu-stineju na Dunaju 20 K. z dostavkom: Bog daj srečo in blagoslov! — preč. g. Lavrencij Herg, stolni dekan v v Mariboru 10 K. s pripisom: Bog blagoslovi družbo! — Ljubljansko slov. kat. delavsko društvo o priliki shoda v Št. Vidu nad Ljubljano 2 gld., č. g. Mihael Klemenčič, kapelan v Črnomlju 2 K., č. g. J. Pristov, kapelan v Črnomlju 2 K., gg. Podgoričan 2 K., I. Bregar 2 K., A. Benedik 1 K., I. Pucel 1 K., M. Vdovič 1 K., J. Vdovič 1 K., I. Žmavc 1 K., M. Jakše 40 h., gdč. J. Peterlin 1 K. in g. Al. Vdovič 1 K. — Iskreno se zahvaljujemo rodoljubnim darovalcem s srčno željo, da bi prav kmalu zopet mogli razglasiti slovenskemu svetu novo vrsto požrtvovalnih prijateljev verske, dinastične in narodne vzgoje.	Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
Zahvala.
Moj oče Josip Praznik in mati Ana Praznik, zavarovala sta se dne 20. aprila 1893 pri
banki „S L AVI J I"
vsak za 1000 gld. za slučaj smrti. Po umrlej materi izplačala je navedena zavarovalnica po generalnem svojem zastopu v Ljubljani mojemu očetu takoj dne 13. septembra 1894, in meni po umrlem očetu istotako ves zavarovani kapital, za kar izrekam tem potom javno zahvalo ter priporočam banko ,.Slavijo" vsakemu, ki si hoče zavarovati življenje in imetje ali pa priskrbeti svojim otrokom tem potom doto.
V Kokarjih pri Nazarjih v Savinski dolini, dne 29. januvarja 1895.
(17) l	Josip Praznik, posestnik.
ANTON CEROVŠEK
krojaški mojster v Šmarji pri Jelšah
v hiši g. Hugo Tančiča, tam kjer je bila več let prodaja tobaka in štempelnov. Priporočam slavnemu občinstvu svojo
zalogo raznovrstnih oblek
za možke in dečke, kakor: suknje, hlače, telovnike (laj-biče) in spodnje hlače (gate), kakor tudi srajce iz platna in oksforda, predpasnike za delo, potem telovnike (laj-biče) z rokavi itd. Nadalje se priporočam za vsakovrstna prinešena dela. Vsako bodisi naročeno ali prinešeno delo izvrševal bodem po želji vsakemu hitro. Skrbel bo-dem, da ustrežem vsakemu z dobrim in čednim delom in primerno nizko ceno.
Pričakujem toraj od dosedanjih in novih naročnikov obilnega obiska
s spoštovanjem udani (16) 1	Anton Cerovšek.
Dražba
Visokočastiti duhovščini in slavnemu občinstvu uljudno naznanjam, da imam na prodaj krasne oljnate pa tudi jeklorezne podobe
„Sveta čLr-U-žizia"
kakor tudi druge
podobe svetnikov
v finih okvirih po zelo nizkih cenah. Velikost 85 -f 72 cm po 5, 6 in 7 gld.	..
—•>5r ...............................Ti.............■.'■......m........................
^^QQki ima primerno oliko in je dobrih
_ starišev, zdrav, in čvrst, sprejme se
v trgovini Drag. Hribar-j a v Celji.
Posojilnice v Pišecih
ki bode
17. februarja 1895
ob 8. uri predpoldne v poslopju g. Antona Verstovšeka
"Vabilo
k
20. rednemu obe. zboru
Gornje-Savinske posojilnice v Mozirji dne 18. februvarja 1_ 18 9 5. ob 9. uri dopoludne.
Dnevni red.
1.	Poročilo načelstva.
2.	Odobrenje letnega računa.
3.	Razdelitev čistega dobička.
4.	Volitev načelstva in nadzorništva.
5.	Razni predlogi (sklep o znižanju obresti).
Ko bi k temu občnemu zboru ne prišlo zadostno število udov vrši se drugi občni zbor ravno ta dan ob polu 10. uri predpoldne po ravno tistem dnevnem redu. K obilni udeležbi vabi
Dnevni red. ;
1.	Poročilo blagajnika.
2.	Poročilo nadzorništva.
3.	Volitev načelništva in nadzorništva.
4.	Posameznosti.
Mozirje dne 31. januarja 1895. (19) 2-1
Načelništvo.
(14) 1-1
Načelstvo.
Posojilnica na Dolu, pošta Hrastnik
registroiana zadruga z neomejeno zavezo vabi svoje ude k
ki se bode vršil dne 11. febr. t 1 popoldne ob 2. uri
s sledečim vsporedom:
1.	Poročilo načelnika.
2.	Pregled računov in bilance.
3.	Volitev odbora.
4.	Nasveti. (15) 1
stavbe novega farovškega gospodarskega poslopja v Šmariju pri Jelšah, ki se bode
dne 18. februarja 1895 ob 10. uri predpoldne vršila v občinski pisarni okolice Šmarje.
Stroški preračunani so na 6.380 gld., a vadij znaša 638 gld. in ima se položiti v gotovini, hra-nilničnih knjigah ali pa v veljavnih državnih obligacijah po dnevnem kursu
Pismene ponudbe, kolekovane, zapečatene in obložene s rredpisanim vadijem sprejemale se bodo do začetka dražbe.
Načrti, prevdarek in dražbeni pogoji razpo- I loženi so v pisarni okolice Šmarje, da jih more vsakdo pregledati ob uradnih urah.
Cerkveni konkurenčni odbor v Šmarju pri Jelšah, dne 28. januvarja 1895. (18) 2-1	ISTačelnik.
;■'" "...........11 .........mi 11 umi 111 lin m i m m 11 nu 111 n i m 1111111........Ml Ig,..
DRAGOTIN HRIBAR
trgovina umetnin v Celji
Pekovski učenec
vsprejme se takoj
v pekariji Josip Achleitner-ja v Celji	(5) 3—3
Pomožni uradnik.
se v neki Graški pisarni takoj vsprejme. Zmožen mora
biti nemškega in slovenskega jezika v govoru in pisavi, ter mora imeti izpisano, lahko čitljivo pisavo. Daljni pogoji so: Umen in hitri delavec, neomade-ževano preteklost, vojaščine prost, nezadolžen, neoženjen, popolnoma zdrav. V slučaju posebne porabnosti in ia-bornega zadržanja upanje na stalno nastavljenje, s pravico do pokojnine. Prošnje v nemškem in slovenskem jeziku s prepisi spričeval pod „111895, Gradec, poste restante".	(7) S--2
JAK. HELLEE
posredovalna trgovina za hmelj
V	v
v Zatecu (Saaz) na Češkem
v lastni hiši št. 233—234. (ustanov. 1860.)
Odvetnik
dr. Fran Rosina
otvoril je z dnemjl. januvarja 1895
odvetniško pisarno
v Ljutomeru. (2o6)3
Na prodaj je
v trgu blizo toplic in železniške postaje pod prijaznim gričkom, z lepim razgledom zidana hiša s petimi sobami in kuhinjo ter zraven stoječe gospodarsko poslopje in prostornim obokanim živinskim in svinjskim hlevom, prostorno kletjo, lepo pripravno shranbo za seno in gubnu. Pred hišo se razprostira lepi vrt, za hišo pa je lep sadovnik z vrtno utico, ter veliko zasajene vinske trte. Blizo tri orale dobrih njiv, travnika in gozda.
Plačilni pogoji so zelo ugodni, cena prav nizka. Več pove gospod Alojz Lisetz v Šoštanji. (8) 2-2
Ob ustopivši hmeljevi dobi se priporočam p. n. gospodom pridelovalcem hmelja v Savinjski dolini za posredno prodajo njihovega hmelja na trgu v Ža-tecu, in smejo biti zagotovljeni najsolid-nejše postrežbe.	(117) 20—19
I
*
vsako kvantiteto kupi po dobri ceni J. Sager, krtačar v Celji, Kolodvorske ulice št. 9. Ravno tukaj sprejme se takoj deček v
učenje.	(13)2-2
JOSIP HOČEVAR
v Celji, Graske ulice 19
priporoča čast. duhovništvu in slav. občinstvu
svojo veliko zalogo
storjenih oblek za gospode in dečke
ter najfinejše štofe od angleških in brnskih tvrdk i. t. d. za jesenski in zimski čas. Vsako naročilo zgotovi se solidno in takoj!
PS^** Vse po najnižjej ceni
(151) 6—4
f
t
t $

11- Zaloga špecerijskega blaga | MILAN HOČEVAR
Izvrstna zaloga vsakovrstne kave, sladkorja,
riža, finega olja, južnega sadja, masla, svinjske masti,
ruma, čaja, vina v butiljkah, sremske slivovke, kranjskega brinovca, itd. itd.
Banatska pšenična moka.
Radajnska mineralna voda
itd. (21) 20-11
Dečka,
ki je dovršil 14 let in ima primerno šolsko izobrazbo ter je zdrav in čerst, sprejme takoj v uk trgovina, specerij-blaga A. Kolenca v Celji.	(12) 3—1