KORAKA NAZAJ NI
Septembra letos je minilo deset let odkar je izšla prva številka občinskega glasila SZDL Naša skupnost. Pred vami ježeenajsti letnik tega obveščevalca o dogajanjih v občini, pa včasih tudi izven nje. Ob tej priložnosti so se v začetku septembra sestali na pogovoru nekdanji in sedanji glavni in odgovorni uredniki ter ne-kateri dolgoletni člani uredniškega odbora Spregovorili so o prvih začetkih, prehojeni poti ter predlagali nekatere cilje za prihodnje delo.
Ob nastanku je bilo veliko idej za ime: Novosti, Poročila, No-vice... Obveljala pa je ideja Naša skupnost. V Grosupljem takrat še niso vedeli, da občinsko giasilo z enakim naslovom že izdajajo v sosednji občini Moste Polje. Že takrat se niso mogli primerjati z nekaterimi Ijubljanskimi glasili, kjer so bili daleč pred njimi. Na Viču, na primer, so že imeli dva profesionalca. Celoletni stroški tiska so takrat znašali kakih 5 starih milijonov. Danes posamez-na številka stane skorajda še enkrat več...
Vse delo je bilo na popolnoma amaterski in prostovoljni osno-vi. Danes je le nekoliko bolje, a še daleč od tega kar bi bilo potrebno za nadaljnji razvoj. V prvih letih ni bilo niti tipkarice. Članke so prepisovali v občinskiskupščini. Precejdelazdistribu-cijo in urejanje finančnih zadev je na SZDL vložila Fani Šiška. Glasilo so tiskali v takratnem Knjigovodskem biroju, današnjem Partnerju, zlagali pa so ga na občinski konferenci SZDL. Prva naklada je mesečno imela 1200 izvodov, že prihodnje leto pa naj bi po dolgotrajnih pogovorih in dogovorih znašala 8600 izvodov, tako, da bi jo dobilo vsako gospodinjstvo v občini. Najbrž pa bo v prihodnosti zaradi vse večjih stroškov, nujna tudi finančna par-ticipacija bralcev.
Težav z distribucijo v vseh letih izhajanja ni manjkalo. V delovnih organizacijah je tekla dokaj nemoteno, medtem pa so številni izvodi obležali po pisarnah krajevnih skupnosti, kjer pač ni bilo nikogar, da bi jo razdelil med krajane. Pomanjkanje in kasneje visoka cena adremnih ploščic sta v prvih letih botrovali tetnu, da niso glasila prejemala vsa gospodinjstva.
Pravi praznik je bila prva fotografija. Objaviliso jo v novoletni številki 1976 leta. To je bila tovarna IMP. V prvih letih se je z redkimi fotografijami največ ukvarjal Anton Ficker. 1981 letaje Naša skupnost postala »pravi« časopis. Na roiaciji so jo pričeli tiskati v CTP Pravica-Dnevnik v Ljubljani. Leto kasnejejedobi-la večji, današnji format. Tudi objavljenega gradiva je bilo vse več: od prvih 15 tipkanih strani do današnjih 60 tipkanih strani. To pa je že zajeten kup inlormacij, razprav, komentarjev...
Ves čas so bile težave s pridobivanjem dopisnikov. Ljudje niso prav radi pisali. Resje tudi.da honorarjev ni bilo, prav takopaso pisali lahko le tisti, ki so bili dobro seznanjeni z dogajanji. Ne-kateri so tudi pisali dolge nezanimive in razvlečene »štorije« in nato zaradi ncobjave užaijeno odnehali, ne meneč sc za dej&tvo, da časnik dolgih prispevkov ne more objavljati.
Naša skupnost je šc vedno vse prevečkrat le poročevalka o davno minulih dogodkih. A poročanje je bilo vedno kar se da korektno. Na njenih straneh osebna obračunavanja nikoli niso našla prostora. Med najpopularnejšimi rubrikami je bila prav gotovo »Uredništvo na obisku«, kjerso krajani prišli do besede, kjerso lahko vprašali in povedali, karjim le ležalo na srcu. Žalji počasi pohaja sapa, saj teče že peto leto.
Precej pobud je bilo danih za prihodnje leto. Med njimi ome-nimo najpomembnejšo, ki jo je obravnaval tudi že svet za infor-miranje in drugi organi družbenopolitičnih organizacij. Nujna je namreč profesionalizacija. Odprta možnost je v okviru novous-tanovljenega Zavoda za kulturo, vendarle pa zaenkrat za to še ni dovolj sredstev.
A vsi so se strinjali: dosegli smo velik napredek. Ljudje radi prebirajo svoje glasilo. Z razvojem moramo nadaljevati. Poti na-zaj ni.
IVO BREČIČ