OnOVINA in KMETSHI LIST Upravništvo in uredništvo »DOMOVINE«, Ljubljana, Puccinijeva ulica št. 5, II. nad., telefoni 31-22 do 31-26 Račun Poštne hranilnice, podruž. v Ljubljani št. 10.711 Pregled vojnih fsi političnih dogodkov Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 1. novembra naslednje vojno poročilo: Siloviti boji so se zopet razvneli na severnem področju egiptskega bojišča, kjer je sovražnik razvil nove napade z veliko podporo oklepnih oddelkov. Britanska akcija je bila hitro zadržana in z energičnim protinapadom postopno zlomljena. Uničena so bila številna oklepna vozila in ujeto okoli 200 vojakov, katerih skupno število je v zdajšnji bitki naraslo že na 2000. Oddelki italijanskih in nemških bombnikov strmoglavcev in napadalnih letal so prizadeli sovražniku pomembne izgube z neprestanimi napadi na zbirališča njegovih čet in prometnih sredstev ter s ponovnimi akcijami proti središčem sovražnega zaledja. V letalskih dvobojih so nemški lovci sestrelili sedem letal in prisilili nadaljnje letalo, čigar posadka je bila ujeta, k pristanku na naših postojankah; drugo letalo, ki je bilo zadeto od protiletalskega topništva, je treščilo na tla v plamenih. Iz Rima poročajo: Angleški list »Dally Tele-graph« obravnava izjave angleškega mornariškega ministra o dosedanjih izgubah angleškega trgovinskega brodovja ln piše: »Nedvomno so osne podmornice v tej vojni delavnejše kakor v prejšnji. Njihovi napadi niso samo številnejši, temveč kažejo tudi bil j še vodstvo, zakaj podmornice so zdaj tehnično popolnejše, odpornejše in sposobnejše za dolgo plovbo.« List končuje z zahtevo, da je treba protipodmor-niško vojno spremeniti v vojno zoper ladjedelnice, kjer te podmornice izgotavljajo, zakaj na morju pomenijo podmornice za združene narode eno izmed najtežavnejših vprašanj, zakaj ti narodi so življenjsko odvisni od uspešnosti svojih pomorskih zvez. Nemško vrhovno poveljstvo je objavilo 1. novembra poročilo, iz katerega povzemamo: Na odseku pri Tuapseju so bile razne sovjetske postojanke pogažene. Sovjetski protinapadi so bili zavrnjeni. Na morju pred Tuapsejem je bil od bomb potopljen 3000tonski sovjetski tovorni parnik. Zahodno od Tereka so nemški napadalni oddelki ob uspešni letalski podpori vdrli v sovjetske postojanke in reko prekoračili na mnogih krajih. Sovjetske čete so pregnali prav daleč. Nemške čete in letala so uničila dva oklepna vlaka. Na Kaspiškem morju je bilo zažgano in potopljeno devet prevoznih in tovornih ladij, med njimi štiri petro-lejske ladje. Južno od Stalingrada so sovjetske sile podvzele protinapade brez vsakega uspeha. Nasprotni oddelki, ki jih je bilo več polkov, so skušali prekoračiti Volgo. Poskus pa je docela spodletel. Nekaj večjih parnikov je bilo potopljeno, sovjetski oddelki pa so bili uničeni ali pa zajeti. Nemška letala so z bombami in strojnicami obdelovala sovjetske topniške postojanke na vzhodnem bregu reke Volge. Severno od Astrahana so bombe zadele 13 vojaških prevoznih vlakov. Vlak z gorivom je bil zažgan. Na bojišču ob Donu so italijanske čete znova zavrnile sovjetske poskuse, ko so hoteli prekoračiti reko. Madžarski lovci, ki so spremljali lastne bombnike, so sestrelili štiri sovjetske stroje. Oddelki nemške vojske in letalstva so zavrnili protinapade, ki so jih Sov.jeti sprožili jugovzhodno od Ilmenskega jezera. Na Ladoškem jezeru so boljševiki izgubili tovorno ladjo in vlačilca, ki sta ju zadele bombe. En lastni brzi čoln za lov na podmornice je ostal poškodovan. Nemška letala so spet ponoči in podnevi napadla Murmansk. V Egiptu je nasprotnik znova prešel v napad. Pri tem je uporabil velike Oklepne jjj pehotne sile. Po hudih, bojih pa ja Izhaja vsak teden Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 6.— L, polletno 12.— L, celoletno 24.— L; za inozemstvo: celoletno 30.40 L. — Posamezna številka 60 cent. Opazovališče italijanskih topničarjev v sprednji bojni črti na egiptskem bojišču 20 let fašističnega delovanja v Italiji Izza Fašistične revolucije pred 20 leti ki pomeni začetek nove dobe ne samo za Italijo, temveč tudi za vso Evropo, ni področja javnega udejstvovanja, kjer ne bi fašizem' postavil novih smernic, pometel stare predsodke in pokazal življenju nova pota. Ducejev pohod na Kim se primerja z delom junaka, ki je svojemu narodu razbil verige, katere so ga oklepale v mrtvilo. Zmaga, ob kateri so po prvi svetovni vojni odpravili Italijo z drobtinicami za vse nje žrtve, ni zadovoljila italijanskega ljudstva. Izraza temu nezadovoljstvu je dal Mussolini, ko je 1. 1919. ustanovil Fašijo bojevnikov in zbral okoli sebe žive sile Italije. Velika je bila ta ustanova pred vsem iz tega razloga, ker se ni omejila na nedelavno nejevoljo, marveč je z mogočnim razmahom dala italijanskemu narodu pogon v pravo smer. Tri leta hudih borb so označevala zmagoslavni razvoj Fašizma, ki je postal last vsega naroda. Po treh letih že je združena sila naroda pod Ducejevim vodstvom krenila, da si vzame, kar ji je šlo zaradi njene požrtvovalnosti, nesebičnosti in čistega domoljubja. Po sestanku v Napoliju, kjer je Mussolini jasno in kratko zahteval za svoje gibanje nedeljeno oblast, je prišlo 28. oktobra 1. 1922. do dejanske izvršitve te zahteve. Na poziv Duceja so z vseh strani vstali fašistični bojevniki, da doslovno izvrše Ducejev nalog. Večno mesto je dobilo nov obraz pod pritiskom navdušenih bojevnikov, ki jih je prevevala Ducejeva misel. Predstavniki starega ustroja so se razbežali in krmilo države je prešlo v čvrste roke. ki so državo povedle na pot dela, slave in zmage. Velike so preosnove, ki jih je izvedlo fašistično razdobje. Vse te zdrave izpremembe so okrepile Italijo, zbrale narod pod liktorskim znakom in pod enotnim vodstvom. Poka::alo se je, da povezanost Duceja z narodom dela čudeže, da njegova borbena daljnovidnost podira vse ovire. Nikoli ni bil kak narod tiko tesno povezan s svojim voditeljem, kakor sta' bil angleški nastop zadržan z nemškimi protinapadi. Nemško vrhovno poveljstvo je objavilo 1. novembra posebno poročilo, iz katerega povzemamo: Pri nastopih proti nasprotnim prevoznim ladjam so nemške podmornice, ki so priplule z Atlantskega oceana, prvič vdrle v obalne vode Indijskega oceana in na odprtem morju potopile osem ladij. Ostanki ladijske spremljave, ki so bili pri Kanarskih otokih v noči na 31. oktobra hudo poškodovani, so bili od nemških podmornic vnovič napadeni. Podmornice so potopile še štiri ladje in ladijsko skupino docela razkropile. Skupne izgube te ladijske spremljave so torej narasle na 18 ladij (s skupno 141.131 tonami). V poslednjih šestih dneh so nemške podmornic«? po zelQ oddaljenih vodah potopila 41 ladij, V boju proti angleškemu in ameriškemu trgovinskemu brodovju je nemška vojna mornarica' v oktobru potopila 111 ladij s skupno 720.575 tonami. Nemška letala pa so potopila dve trgovinski ladji in vrhu tega poškodovala velik tr-< govinski pamik in neko manjšo enoto. Angleška vojna mornarica je v istem razdobju izgubila enega rušilca, dve stražni ladjici, sedem brzih' protipodmorniških čolnov in 12 čolnov za izkrcanje. Kakor povzemamo iz poročila nemškega vrhovnega poveljništva 2. novembra, so nemške čete zavzele mesto Alagir na Kavkazu. S tem je zaprta važna gorska cesta. Južno cd Stalingrada so se Izjalovili ponovni ruski napadi. Severno so se sovjetske čete neuspešno poskušale izkrcati. Dve topničarki in več velikih čolnov zi izkrcavanje je bilo potopljeno. Poškodovana je ena topničarka in privedeno je bilo več ujetnikov« povezana Mussolini in Italija, saj pa Duce tudi stoodstotno izpolnjuje obljube. Italijanski narod, ki je priča dvajsetletnega trdega, toda nadvse uspešnega dela, z neomajnim zaupanjem v svojega Duceja obhaja zna- menito dvajsetletnico bolj ko kdajkoli uverjen v dokončno zmago v tej največji izmed vseh vojn, v katero je stopil za boljšo bodočnost svoje Domovine in vse Evrope. Ducejeva pohvala skrbnim obdelovalcem zemlje Kakor druga mesta v Kraljevini je tudi Ljubljana letos skrbno obdelala vso zemljo in dosegla lepe uspehe. Tako dobri uspehi so bili pa mogoči samo s prostovoljnim sodelovanjem prebivalstva, kar je imelo za posledico pohvalo Duceja, ki jo je državni podtajnik notranjega ministrstva Buffarini brzojavno sporočil tudi ljubljanskemu županu in se glasi: »Duce vam izraža pohvalo za marljivost ln de-davnost, ki ste z njo izpolnili njegovo naročilo za izkoriščanje vsake grude neobdelanega sveta.« Ljubljansko županstvo smatra, da je velike časti Ducejeve pohvale deležna vsa Ljubljana, ki je posredno ali neposredno sodelovala pri obdelovanju zemlje, in jo zato sporoča vsem vojnim vrtnarjem in kmetovalcem in vsem, ki so z dobrim zgledom, poukom ali propagando pomagali doseči, da je bilo vse v Ljubljani razpoložljivo zemljišče koristno obdelano. Po letošnjih uspehih prostovoljnega sodelovanja najrazličnejših slojev prebivalstva je mestno županstvo globoko prepričano, da bo Ducejeva pohvala vsem Ljubljančanom najmočnejša pobuda za bodočo delavnost, tako da bo že jeseni pripravljen vsak košček zemlje za pomladno delo. Strašni so bili partizanski zločini Naše ljudstvo se je odločilo, da hoče zatreti uničevalce našega naroda. Tako so prijeli vojaki iz Otočca s pomočjo kmečkih fantov v jami pri Starem gradu blizu Sc. Petra znane ljudske stra-hovalce, ki so se skrival; po podzemskih jamah. Raztrgani in umazani so prihajali drug za drugim iz jame in se vdajali. Bili so sami »junaki« nad neoboroženim ljudstvom, nad ženami ln otroki, ki so jih pobijali, v njihovih hišah pa ropali Tako so se vdali Mirko Florjančič iz Št. Petra, ključavničar Jože 2ura iz Zagrada, čevljar Alojzij Gregorčič iz Grčevja in znani krvolok Vinko Kos iz Novega mesta. Tu so ujeli še dve dekleti, družino Sajovičevo in morilca Paderšiča, kl pa si je sam vzel življenje in so mrtvega potegnili lz jame. V jami so našli precej orožja, streliva, živeža in komunističnega tiska. V sosednji jami so ujeli Se tri moške, med njimi partizanskega zaščitnika Medveda Franca iz Cešnjic. Vse te razen žureta so ustrelili v št. Petru. Slovite Kosove prijateljice Slavke Beceletove niso dobili v jami, pač pa njeno sestro Marijo. Jožeta Zureta so odvedli v Novo mesto, kjei ga čaka zasluženo plačilo. Okolico šmihela prš Novem mestu je strahoval partizan Vončina Janez iz šmihela. Zločinski tip je večkrat prišel na Brod in grozil ljudsm. Ko se je nedavno zvečer spet pojavil na Brodu ln grozil, ga je neki domačin pobil z vilami. Ljudje so si oddahnili, ko so izvedeli, da je padel. Von-čino so pokopali na šmihelskem pokopališču z nekim drugim neznanim partizanom, ki je padel v spopadu ob železniški progi pri Birčni vasi. V noči na 22. oktobra so napadli komunisti vaško stražo v Bizoviku. Prišli so oboroženi s puškami in strojnicami. 2e prej so bili obveščeni, kje ima svoje prostore vaška straža. Zato so svoj napad takoj usmerili proti hiši, v kateri so se bili utaborlli člani vaške straže. Ker s strojnicami niso mogli doseči ničesar proti pogumni obrambi branilcev, so poskušali hišo zažgati. To se jim je res posrečilo, tako da so se morali vaški stražarji umakniti v klet. Od tam so še naprej odbijali vse naskoke komunistov. Borba je trajala do pol štirih zjutraj, ko so komunisti misleč, da so stražarji že vsi mrtvi, opustili napadanje in so se lotili sosednje hiše, ki so jo oropali In odvedli s seboj tudi mater in hčer Prepeluhovo Francko. Hišo so pred odhodom zažgali. Med potjo so mater izpustili, dekle pa odvedli s seboj in je upravičena bojazen za dekletovo življenje. Vse napadanje komunistov pa nI rodilo pravega uspeha. Od članov vaške straže ni bil nihče resno ranjen. Edino enega je strel rahlo oplazil, vendar se je boril naprej. Da so pa Imeli komunisti več žrtev, so pričala drugo jutro zelo krvava tla. Vse žrtve pa so partizani odnesli s seboj. Člani vaške straže so se torej imenitno držali. Dne 18. oktobra so komunisti napadli vas Spodnje Brezovo pri Višnji gori, ker so se hoteli maščevati domačim fantom, ki se jim niso hoteli pridružiti. Ker se vaščani niso hoteli odzvati njihovim pozivom, naj odlože orožje, so začeli neusmiljeno uničevati, kar jim je prišlo pod roke. Pri tem je padel odličen katoliški fant Jože Radelj, ki ga je vsa vas spoštovala. Hotel je rešiti svojega očeta, ki je živel na robu vasi in je bil v nevarnosti, da ga komunisti ne odvedejo. Na poti pa je fanta zadela smrtna krogla. Komunisti so ga še mrtvega pretepali. V župniji Prečni na Dolenjskem, ki velja za razmerno majhno, so partizani umorili poleti sedem ljudi. Bili so to župnik Komljanec, farovški hlapec Alojz Pavčič, brata Tone in Lojze Murg-ljeva, Ivan Murn, Janez Murgelj in neki Mihič. Nekatere izmed glavnih zločincev so ljudje poznali že od prej, druge pa so si dobro zapomnili, tako da n.: bodo ušli zasluženi kazni. V Doberniču pri Trebnjem so partizani, ko so pridrll tja, najprej odpeljali vse blago iz trgovin. Potem so začeli jemati to>ii kmetom, kar jim je ugajalo. »Rekvirirali« so živež in živino, kolesa in vozove, pa tudi obleko in obutev, če so kje naleteli na kako boljšo blago. Med prvimi smrtnimi žrtvami so bili Franc Jelič, Feliks Bešter in Anica Kaplanova. Bešter je bil iz Ljubljane in se je le mimogrede mudil v Doberniču. Vse tri so partizani v juniju odvedli in se nihče izmed njih ni več vrnil. V začetku julija so partizani ugrabili Jožka Eggerja, ki je prišel iz Ljubljane po trgovskih poslih. Odvzeli so mu denar, njega pa ubili. Odvedli so tudi njegova pomočnika za doberniško okolico Justo in Franceta UdovčeVa s Podlisca. Imeli so ju zaprta nekaj dni, nato pa sta bila rešena, ker so partizani pobegnili, ko so bili slišali, da se je v bližini pojavil oddelek vojaštva. Toda v drugem tednu septembra so partizani nekega dne zgodaj zjutraj spet napadli Udovčevo hišo. Do zob oboroženi so jo obkolili in odvlekli iz nje očeta in hčerko Justo. Odvedli so ju s seboj v gozd. Tam so očeta po kratkem posvetovanju ustrelili, od strahu in groze na pol mrtvo hčer pa so izpustili. V vasi Rožentlju so partizani požgali več hiš ln zaklali štiri moške, v drugih hišah pa pobrali denar, obleko in živež, kar so mogli odnesti. Ljudje so bili vsi obupani. Takšni zločini so pač dovoljna podlaga za ustvaritev predstave o »komunističnem paradižu«. Ljudje, tudi tisti, ki so gledali vso to reč le od strani, zdaj vedo, kakšno krvavo povodenj so abnormalni izrojenci pripravljali slovenskemu ljudstvu. 10 * VERONIKA... m\ Imela je črne, valovite lase. Kadar se je zmračilo je stopila na ulico in gledala po moških s svojimi velikimi, črnimi očmi. Prišel je nekoč mimo nje golobrad mladenič. Veronika ga je oplazila z žarečimi očmi in ga skrivaj v duši začela vabiti k sebi. Fant se je ozrl enkrat, se ozrl dvakrat in obstal. »Oprostite, gospod« se je črnolaska prismejala k njemu, »zdi se mi, da vas poznam.« Mladenič je zardel do ušes. Njene oči so se mu jsajedle v njegove. Vonj parfema mu je legel na prsi, dekle se je začudilo: »Kaj me ne poznate?« »Ne poznam vas, gospodična.« »Ah, oprostite!« je zagostolela in podaljšala usta v majhen rilček. »Mislila sem, da je nekdo drugi. A od kod je gospod, ko je tako mojemu prijatelju podoben?« »Stanujem na Starem trgu,« je menil fant. »Tako? No, tudi prav,« se je hitro spomnila Veronika in nagnila kuštravo glavico k fantu. »Veste, na Starem trgu imam teto... Ali bi ji lahko sporočili...« Fant je požrl sline: »Teto Imate tam?« »Da, da,« je hitela ona, »to je neka gospa Ana. Ali bi bili tako prijazni in bi ji sporočili. .. SIcer pa bo najboljše, če grem sama tja...« »Ne, ne,« se je ponudil on, »o prav rad vam storim uslugo.« »Ah ne, gospod! Nočem vas nadlegovati. Boljše bo, da odidem sama ...« Dotaknila se ga je kakor nevede in je šla z njim po mračni ulici. Včasih se je kakor po nerodnosti zadela vanj, dokler ni nenadno obstala, položila k njemu desnico in se postavila na eno nogo. »Ah, dovolite mi kamenček mi je padel v obuvalo, pa...« »Prosim, prosim,« je hitel študent in ji uslužno nastavil svoje kosti v oporo. Pa je Veroniki spodrsnilo in se je morala z obema rokama okleniti zalega mladeniča, da ni padla. »Oh, kako sem nerodna, kaj ne?« Fant je strmel v njene oči in opazil, da mu hočejo vdreti v srce. »Pojdiva,« je menil naposled, »mudi se mi. Noč je kratka, a čaka me še mnogo učenja.« Stopala sta dalje. Med potjo pa je spremljevalki postalo še slabo... Na srečo se je to zgodilo med kostanji, tako da se je sirota lahko čisto udobno naslonila na študenta, ki ji je tokrat že rajši nastavil svoje kosti v oporo. Ko si je opomogla, sta zavila na Stari trg. »Tam, tretje okno v podstrešju,« je stegnil fant desnico, »tam stanujem.« Veronika je tedaj hitro uprla oči v hišo, stoječo na drugi strani, poiskala v njej temno okno in razočarano vzdihnila: »Ah, ni je doma.« »Koga?« »Moje dobre tetke. Kaj naj storim zdaj?« je povesila glavo. »Tujka sem v tem mestu, nikogar ne poznam.« V študentu je zažarela iskra sočutja. Molče je segel v žep. »Gospodična,« je stegnil desnico,« ne zamerite mi, morda vam storim majhno uslugo.« »Ah,« je zategnila ona, »prav lepa hvala, ne morem sprejeti... preveč ste dobri.« Fant pa je silil z desnico v dekle ln Veronika se ni več branila. »Pojdite z menoj,« je dejal potem. šla sta. V gostilni je nasitil siroto s svojo večerjo, sam pa je med tem bulil v knjige. »Imajo tu prenočišče?« se je zanimala Vero- nika, ko je povečerjala. »Zal,« je odkimal fant, »v tej ulici ni prenočišč.« Pet minut kesneje sta stala pred hišo študen-tovskega stanovanja. »Prebiti bom morala noč pač pod kostanji,« je otožno rekla. »Ne,« se je ojunačil fant. »Pa mi dovolite, da ležem pred vaša vrata,« se je zarila s prsti v njegov suknjič. »Tam je prostor za psa, a ne za ljudi,« ja dejal s čistim srcem fant. »Pojdite z menoj!« Veronika se je malo branila tolike gostoljubnosti, potem pa stopila tiho za njim. Zunaj je spala nad mestom siva megla in kakor tenčica ovijala zidovje. študent je prižgal luč, potem pristopil k postelji, dvignil gornjo blazino in jo odnesel v nasprotni kot. »Tako,« je dejal, »jaz bom počival tu, vi pa izvolite na posteljo.« »Moj Bog!« se je zasmejala Veronika, dragi gospod, to vendar ne gre! Cemu bi se valjali vi, dobri človek, tam na tleh? To se ne spodobi! Bila bi to moja črna nehvaležnost.« Poskočila je k fantu in se še globlje zajedla v njegove oči. Plamen njenih oči je bil že v njem. Kaj takega se mu še nI pripetilo. »Izvolite torej na posteljo,« je dejal ln pristopil k mizi. »Jaz nocoj spanja tako ne potrebujem. Prebedeti hočem noč tu ob teh knjigah.« Veronika ni odgovorila. Zasmejala se je in zlezla v posteljo. Fant se je učil, mrmral in godrnjal, kakor se pri učenju pač delati mora, zraven pa je včasih pogledal predse in se zamislil... Pa se je zgodilo, da se je ozrl. V lice mu je šinila kri. Dekle je spet stalo pred njim in se mu smejalo. Mladenič je povesil oči, bil je premagan. Veronika se je zmagoslavno nasmejala, ko jo je pri-žel k sebi. »Glej, kako je lepa noč nocoj...« mu Je šepetala. Ko se je drugo jutro zbudil, ni bilo Veronike nikjer. Ugotovil je tudi, da mu je odnesla žepno uro in zadnji denar, ki ga je še imel. Povesil je glavo nad odprto knjigo in se spomnil materinih besed: »Otrok moj, bojim se zate, zakaj tudi v nallepših mestih so črni orepadi...« A. M. 10 NORAH L O F T S v suženjstvu mmmm i '.vVri Ne le Hestera, tudi Ela ni ves večer mislila na ničesar drugega kakor na Tomov klic na pomoč. Prišla je do spoznanja, da je najboljše, kar lahko napravi, to, da ničesar ne napravi. Ker se Tom očitno ni upal spet priti k »Zlatemu runu« kot spoštovani gospod Bur-rough, se je čutila varno. In to, da se je sploh obrnil po pomoč do nje, je bil dokaz, da Ka-tino izdajstvo ni šlo tako daleč, da bi izdalo tudi Tomove pomočnike. Morala se je torej vesti, kakor da ni mogla prebrati njegovega pisma, in zaenkrat se ji ni bilo ničesar bati. Ko bo opazil, da je njeno okno v temi in da nje nikjer ni, mu ne bo preostalo drugega, kakor da gre naprej. To razmotrivanje je bila lahko samo na sebi pravilno, vendar je v nekem oziru napravila usodno napako: ni računala s Hesterino radovednostjo, z njeno željo po pustolovščini. Če bi bila zaupala otroku in mu razložila, da bi lahko s pomočjo, ki bi jo izkazala beguncu, sama zabredla v nesrečo, tedaj bi se verjetno vse drugače izteklo. Tako pa je deklica vedela preveč in vendarle premalo, da bi lahko presodila vso nevarnost. Ela je nekaj časa še bdela. Mislila je na Kato, ki je izdala Toma, ker je vzel za poma-gača njenega malega brata, katerega je ljubila z nežno ljubeznijo. Zavedala se je, da se zdaj tudi ona, čeprav na drug način izne-verja Tomu, in da bo nekega dne dajala za to odgovor. Če Tom najde okno temno in se bo čez nekaj časa prepričal, da mu noče pomagati. bo odšel, s seboj oa bo odnesel sklep da se ji maščuje kasneje, ko bo nev^rnpst minila. No, vsekakor lahko mu to ne bo, pošteno se bo moral potruditi, če jo bo hotel najti. Čeprav v slamnjači ni tako velika vsota, kakor ie bila upala, je bila za skromni začetek kar dovolj. Trdno je sklenila, da ostane le še jutri v svoji službi; pojutrišnjem pa bosta z Hestero izginili in s seboj bo vzela le denar. Sedla bo v poštno kočijo, namenjeno proti Londonu. Nekje med potjo bo izstopila in nadaljevala vožnio v drugo smer. da zabriše sled za seboj, kaiti ni se bala le Toma Dru-ryia, temveč tudi Johna Wainwrighta. ki bi lahko zahteval, da se vrne nazaj v službo. V duhu si ie predstavljala priiet.no majhno mestece nekie v oddaljeni grofiji ter je sanj?1^ o udobnem živlieniu. ki čaka tam njo in Hestero. Drzni načrti, ki jih je kovala, so bili pač naiboliši dokaz- kako zelo lahko iz-premeni človeka zavest, da ima denar. Se pred desetimi leti se ie bila Ela brez ugovorov in pritožb pomirila z dejstvom, da bo morala vse svoje življenie snažiti pod, toda to se je že zdavnaj vse izpremenilo Spoznala je, da verige, v kater*5 ie bila ukleniena niso iz jekla, marveč iz slame, da jih je prav lahko raztrgati. »Pojutrišniem. . .« je šepetala. Smehljala se ie ob misli, da bo le še to in jutrišnjo noč prebila tu v kamrici, nato pa jo bo za zmeraj zapustila. Pojutrišnjem . . . pojutrišnjem ..., je pelo v nji in ritem te besede, ki je pomenila samostojnost in svobodo, jo je po malem zazibal v spanje. Ob Eli pa je ležalo bitje, zavolio katerega se je bilo zgodilo vse to, kar ie bila storila. Njuni telesi, ki sta ležali tesno drug ob drugem, sta bili kakor eno, toda v dekličini glavi so se podile povsem drugačne misli. Prezirala je mater, ki se ji je zdela strahopetna in slaba. Zakaj ne bi do kraja izvedla reči. ki se je je bila lotila, namesto da pusti sramotno na cedilu moža, ki je bil z njo v zvezi in ki zdaj gotovo tam spodaj ves obupan čaka na razsvetljeno okno? Naposled se ponuja priložnost, priti v stik s svetom, z resnični msvetom, naposled se je zgodilo nekaj, kar je na mah presekalo dolgočasno vsakdanjost, a njena mati je ugasila luč in je legla spat! Hestera je sedla in se zagledala v mesečino, ki je padala na tla, se počasi plazila dalje in začela plezati po steni. Kdo neki je je človek, ki stoji tam zunaj? Kakšno pomoč pričakuje? Kaj neki je zakrivil? Zakaj ga preganjajo? Hesteri se je zdelo, da nikdar več ne bo mirna, če zdaj ne razreši te uganke. Centimeter za centimetrom je odrivala odejo in se z neskončno previdnostjo splazila s postelje, vzela kresilni kamen in svečo ter šla s tem v najbolj oddaljeni kot sobe. Ko je sveča zagorela, je Hestera hušknila k oknu in dvignila luč — z napeto radovednostjo, kaj se bo zdaj zgodilo. Radovednost in pustolovska želja sta jo gnali, da je storila de- janje, ki mu ni mogla v naprej videti posledice. S to edino kretnjo je podrla svojega malega sveta. Spodaj se je iz teme izluščila senca. Heste-rina sumnja se je uresničila: bil ie moški. Nepremično je obstal in čakal. Naposled se je zdelo, da ga je minila potrpežljivost. Sklonil se je, pobral nekaj s tal in vrgel kvišku. Fod okno, za katerim je stala Hestera- je priletela pest kamenja in zaropotala po na-pušču balkona pod oknom. Moški je znova stopil v senco ob vratih. S pritaienim dihom je strmela Hestera v globino. Čez trenutek je lahko znova razpoznala obrise tujca. Sklonil je glavo vznak. Zdelo se je, da pošiljajo njegove oči neme zapovedi navzgor. Hestera je občutila, kako je hotel prisiliti njeno voljo, da bi ga ubogala. Neodločna je stala tam, na pol pripravljena pomagati mu, napol boječ se te neznane reči, ki jo je navdajala s strahom. Tema, ki jo je le tu pa tam razsvetljevala bleda mesečina, se ji je zdela polna groženj. Svet, v katerem se je odigravalo resnično življenje, tisto življenje, ki si ga je Hestera tako želela, je moral bjti poln groze, ki jo je Hestera le nejasno slutila. Gnalo jo je, da bi se spet splazila v posteljo, da bi potegnila odejo preko glave in se z vso močjo uprla mislim na tujca. Morda je imela mati prav, ko se je uprla ukazu tega neznanega človeka. Morda je bilo najpametnejše uga-siti luč in se izogniti pustolovščini, ki je ždela v temi. Ze se je skoro pokorila temu nagibu, ko je opazila, da se je človek pod oknom nenadoma znova sklonil. V naslednjem trenutku so prileteli na okno kamenčki in z glasnim trkijanjem popadali na tla Hestera je naglo ugasila svečo. Ozrla se je na posteljo, toda Ela ni ničesar slišala. Mirno je ležala, pogreznjena v trdno spanje. Hestera se je borila s seboj. Naposled je zmagala želja, da bi spoznala okoliščine, ki so bile v zvezi s tajnimi pohodi njene matere. Koprnenje. da bi naposled prišla v dotik z vsem, od česar je bila zmerom tako oddaljena, jo je gnalo, da je odprla vrata in se korak za korakom splazila po strmih stopnicah navzdol. Spodaj je s skrajno opreznostjo tipala dalie. vsak trenutek pripravljena, da se bo ob kai zadela ali s čim zaropotala ter prebudila hišo. Toda nič se nI zgodilo Njena roka je drsela preko pohištva, ki ji je povedalo, kje je, ali je zašla, ali pa je še na pravi poti. Nazadnje je začutila med prsti kljuko kuhinjskih vrat. Pritisnila je nanjo in stopila čez prag. Objel jo je prijetno topel vzduh. Se enkrat jo je zagrabil strah Ali naj se rajši ne vrne? Toda spomin na dvoje obupanih oči, ki se je v njih zrcalila želja, rešiti se. jo je gnal naprej. Segla je po zapahu na vratih, ki so držala na cesto, in ga je dvignila. Zdrznila se je, ko so vrata zaškripala. Mrzla sapa ji je dahnila v lica. Naslednji trenutek je omahnil čez prag moški, ki je bil skrit ob vratih. Izgubil je ravnotežje in je podrl Hestero natla. Kakor hitro je stal znova na nogah, je siknil: »Mislil sem že, da te sploh ne bo, . . Naprej! Zapri! Pokaži mi luk- njo, kamor se lahko skrijem!« Hestera je vzdrgetala ob njegovem gro- »Hestera,« je zamrmrala. »Zal mi je. . . a je plašno odvrnila. Otroški glas, ki je bil tako malo podoben hripavem Elinemu glasu, ga je prisilil, da je prisluhnil. »Vraga, kdo pa si?« je siknil. »Hestera,« je zamrmrala. »Žal m je... a tu ne morete ostati. Mati noče vedeti za vas. Ni hotela prižgati luč. . .« »Ne gre za to, kaj hoče o n a!« je zago-drnjal. Dovolj gobezdanja! Ali lahko prižgeš luč, ne da bi spravila vso hišo po koncu? Hestera se je dotipala do štedilnika, vtaknila je trsko v žerjavico in prižgala svečo. Spogledala sta se . Njen prvi občutek je bilo globoko razočaranje. Pričakovala je, da ho zagledala moškega, vajenega pustolovščin, velikega, nenavadnega moškega, ki se ne boji nevarnosti, ki ima drzen obraz in ponosno postavo. S svojega okna ni bila opazila drugega kakor dvoje oči, katerih ostri pogled se ni slabo ujemal s podobo, ki si jo je bila v svoji domišljiji ustvarila o junaku. Človek oa, ki je stal zdaj pred njo, se ni prav nič ujemal s to podobo, bil je majhne postave, slabo oblečen, smrdel je po svinjskem hlevu, y katerem se je moral pred kratkim skrivat}, in o pogumu ni bilo sledu na njem. Nasprotno njegove oči so mu plašno begale naokrog, kakor da je v vsakem kotu slutil nasprotnika, ki se bo vrgel nanj. Tako je izgubila Hestera edino opravičilo za svoje dejanje. Če bi bil begunec krepko, lepo, romantično bitje, tedaj bi imela opravičilo za svoje postopanje, tega slabiča pa ni smela nikdar in nikoli pustiti v hišo! Zdelo se ji je nemogoče, da bi vezal tega priletnega moškega in nieno mater kakršenkoli razumljiv dogodek. Obšla jo je ena sama želja, spraviti tega človeka čim prej nazaj na cesto. Tudi Tom Drudy se je vprašujoče ogledoval Hestero. Videl je vitko dekle kodrastih, svetlih las, oblečeno v tenko spalno srajco, v kateri je drgetala, ali od mraza ali od razburjenja. tega ni mogel razločiti. Saj mu tudi ni bilo dosti mar. Zanj je pomenila le zvezo med njim in Elo, le most, preko katerega se mora rešiti. „ ....... »Kje ie tvoja mati?« je vprašal odsekano. »Zgoraj,« je odvrnila. »Spi. . . ne ve, da sem Sla dol. Mislim, da morate oditi.« Tom se ie zarežal, da je Hestera nehote pomislila na satanovo podobo, ki jo je bila videla v eni izmed knjig gospodične Peckove. Vse, kar je zdaj doživljala, je bilo kakor v pravljici o satanu, ki pride po ubogega otroka, ko ga je iz radovednosti podražil, pa mu ie prišel med kremplje, iz katerih ni osvoboditve. »Pokliči mater!« ji je ukazal. »Ali pa me povedi k nji! Govoriti hočem z njo.« »Saj ona ne ve, da ste tu. . . Huda bo name . . . « je ugovarjala Hestera. »In če mi boš zdaj še dolgo kaj pripovedovala, potem bom jaz postal hud!« ji je odvrnil. Povedi me k nji in daj mi jesti, če imaš kaj!« Hestera je napenjala možgane, kako bi spravila tujca iz hiše. Predstavljala si je, kako se bo oddahnila, kako bo brž zapahnila vrata in kako bo vsa srečna stekla po stopnicah na podstrešje. Hladna kamrica, ozka postelja, na kateri je njena mati mirno spala, se ji je zazdela kakor nebesa, kjer si varen pred vsem hudim. Če bi se le mogla česarkoli domisliti, da bi prelisičila vsiljivca! Nekaj takega, kakor je napravil zviti Odisej s Ci-klopi. A ničesar se ni mogla domisliti. Niti poštenega izgovora, s katerim bi pridobila na času. Naposled se ji je posvetilo. »Če te lačni, morava ostati tu.« je dejala, »zgoraj nimamo ničesar. Vem, kam daje kuharica ostanke«. - »Sva tu varna?« je plaho vprašal. »Ali spi kdo tu blizu?« »Ne«. »Potem prinesi, kar boš našla«. »Hestera je prinesla koštrunjega mesa. iz kuhinjske omare je vzela skodelico mleka in kruha in postavila vse to pred Toma; odprla je rniznico, da bi vzela iz nje pribor. j ZA UGANKARJE f Križanka 1 2 3 4 5 6 ■ 7 8 9 ■ 13 ,0 11 ■ 12 14 « ■ 17 18 < JU ■ 19 20 21 | n 22 J ma - m ' Vodoravno: 1. Vrh v Kamniških planinah. 9. Vrsta v narečju. 10. Samec neke domače živali. 11. Visoka karta. 12. Riba. 14. V morje štrleči deh obale. 15. Garant s slovensko besedo. 17. Domača oblika nekega moškega imena. 19. Slrovina za tkanine. 21. Staro orožje. 22. Pritok Save na Hrvatskem. 23. Moško ime, ki se zelo redko rabi. Navpično: 1. Majhna skupina godcev. 2. Prida-.tek za solato. 3. Vrsta žita. 4. Kar po pravici Imaš, je tvoja .... 5. Moško ime v obliki, kakršna je bolj v rabi med Srbohrvati. 6. Osebni zaimek (narobe). 7. Planina v Srbiji, kjer je bila v prvi svetovni vojni velika bitka. 8. Pripomoček pri radijskem aparatu, da bolje slišiš. 13. Hud vihar s tujo besedo. 15. Na koncu stavka J 6. Združitev skupine ljudi, ki pa navadno n: 1 r.iVP društvo. 18. Drevb, ki ima zelo trd les. 20. tshako Ime. Rešitev ugank Iz prejšnje številke. Križanka: vodoravno: 1. Cimperman, 9. emir, 10. Arno, 11. pest, 12. dvor, 13. cilj, 16. mana, 18. oko, 20. mandolina, 24. ira, 25. las; navpično: 1. cepec, 2. ime, 3. misel, 4. prt, 5. rad (dar). 6. mrvca, 7. ano (ona), 8. norma, 14. Isar, 15. jod, 16. mol, 17. nuna, 19. ko, 20. mi, 21. na, 22. ii, 23. as. — Dopolnjevanka: kitara, Arnavt. ak-cept, reptil, globok, belica, Uršama, oplela, Zagreb; Izrek se glasi: Krava pri gobcu molze. — Posetnica: Valentin Kopitar. Dopolnjevalka • O r . c 1. ■ e k . e 2. r e . t 3. • 0 r . n 4. a v . k 5. # d 1 . t 6. • a n . z 7. e n . a 8. 1 e . a 9. i r 0 . a 10. , ' a , n 11. Besede pomenijo: 1. človek brez pameti. 2. Kraj pri Mariboru. 3. Zapor š tujo besedo. 4. Mohame-dansko sveto pismo. 5. Krik in vik z eno besedo v narečju. 6. Oblastvena objava. 7. Najnavadnejše moško ime med Slovenci. 8. Upokojenčev prejemek. 9. Ime vlf-d&rice velike države. 10. Drugi sklon starogrškega boga. 11. Židovski duhovnik. — Ce prebereš novodobljene črke od besede do besede, dobiš znan ljudski pregovor. i vestnik Lepoto lahka dosežeš s preprosto operacijo Umetna lepota, ki jo zna napraviti zdravnik z operacijo pri ljudeh, ki jih narava ni obdarovala z mikavno zunanjostjo, že nekaj časa ni več dostopna samo bogatinom. Lepotne operacije spadajo v Franciji že med vsakdanjosti in privoščijo si jih lahko že tudi navadne delavke, in prav je tako, saj je siromašnejšim ljudem lepota bolj potrebna kakor bogatinom. Navaden delavec ali delavka sta lahko še tako spretna pri svojem poslu, toda če nista privlačne zunanjosti, bosta le težavno našla priložnost, da te svoje sposobnosti tudi izrabita. Lepotne operacije so plod prejšnje svetovne vojne. Takrat, ko je ranjenčevo življenje pogosto viselo na lasu, je bilo še vedno boljše tvegati drzen poskus kakor pa ga prepustiti gotovi smrti. Takrat so zdravniki napravili prve lepotne operacije v večjem slogu. Takrat se je odprla pot zdravniškemu popravljanju lepote, da ni danes nihče več prisiljen hoditi po svetu s krivim nosom, z grdo brado, z brazgotinami na obrazu, grdo oblikovanimi usti ali štrlečimi ušesi. Pogosto za- ' V deževnem jesenskem večeru, ko se je od mokrih mestnih ulic odbijal blesk električnih žarnic, sta se bližala obali moški in ženska. Pod razpetim dežnikom sta bila stisnjena v en sam zibajoč, opotekajoč se kip. »Tukaj!« je izpregovorila ona šepetaje in drge-taje po vsem životu, se odtrgala od njega in se oprijela za železno ograjo, pod katero so šumeli valovi. »Ah, ne!"« je kliknil on, jo naglo prijel za laket in privil nazaj pod dežnik. »Ali ne vidiš, da so tukaj ljudje? Zapazili bi naju in bi začeli kričati ...« »Kje torej misliš?« je vprašala ona s šklepeta-jočimi zobmi. »Dalje, samo dalje, le tukaj ne!« je odgovoril on hlastno in jo potegnil za seboj. »Na takem mestu, kjer ne bo nikogar... Tiho, brez sledu bova izginila ...« »O!« se ji je izvilo iz prsi. »Izginila bova, da, izginila za zmerom ...« Opotekala se je: »Ne veš, kako mi je hudo, tako neizmerno hudo...« »Ti se bojiš?« je siknil on vrtaje vanjo z globokim, kakor blaznim pogledom. »Ko sva vendar vse natančno premislila in prišla do zaključka, da ni drugega izhoda.« Sklonila je pred njim glavo kakor grešnica. »Ne, ne, Albert, saj grem, kamor hočeš ...« ' »Prostovoljno?« »Prostovoljno!« »A zakaj trepečeš, duša?« jo je objel. »Poglej, kako sem jaz ravnodušen, kako miren, kakor da grem na svatbo! ... Vprašajva se: ali sva kriva midva? Tisti so krivi, ki nama ne dajo živeti! Ali ni boljše, da končava hitro, kakor pa da še dalje živiva to bedno življenje ... da bi se ustvarila eksistenco. Saj sva -vse poskusila, a zaman. Krivda ni najina!« Počasi sta stopala po obali dalje. Megla, gosta in težka, viseča nad reko, se je razvlekla nad polovico mesta in obvisela nad njim grozeče kakor pošastna perot. »Ti!« je izpregovorila spet ona. »Kaj?« »Pa bi še enkrat poskusila, Albert!« »Kaj poskusila?« je vzkipel on. »Poskusila še enkrat živeti? Poskusila še enkrat trkati od vrat do vrat, kakor da nimava pravice do življenja? Samo slabiči se borš za obstanek, ker ne poznajo ponosa in ker bojč smrti. Midva pa bodiva junaka!« Oklenila se ga je z rokami. »A morda nama bo zdaj sreča vendarle mila! Dobiš delo ti, dobim ga jaz in vse bo spet dobro ...« Oči so se ji orosile. »Pusti me še živeti!« Izvil se je iz njenega objema trd, neomahljiv. »Zbogom! Pojdi torej nazaj v mesto in zakoplji se živa v grob, a jaz pojdem sam kamor sva se namenila oba.« Odhitel je po obali sam, utonil v dež in meglo. Nagli koraki so zadrobili za njim. »Počakaj, Albert!« Začuden se je ozrl. »Ti si? Zakaj se ne vrneš v mesto?« došča že preprosta operacija, kakor na primer odstranitev bezgavk ali pa operacija v ustni votlini, da dobi obraz čisto drugačen izraz. Med najpogostejše operacije, ki jih francoski lepotni zdravniki vrše pri delavcih in delavkah, spadajo tele: večanje ali manjšanje nosnic, preoblikovanje brade in nosu, uravnavanje ušes, preoblikovanje ust in oči, nižanje ličnih kosti, dviganje obrvi. Dostikrat pomeni takale nedolžna operacija prizadetemu srečo, kakršne se ni nikoli nadejal. Zdajšnja vojna, ko vrše zdravniki najčudovitejše operacije, bo pomenila še nadaljnji napredek na tem področju. Nekaj nasvetov za odpravo madežev Kolomazne, smolne In mastne madeže čistimo z zmesjo salmijaka', špirita in soli. Nazadnje oplaknemo madež z vodo. • c Rastlinske madeže odstranimo, če jih peremo s toplim špiritom ali salmijakom. črnilne madeže posuj s soljo in poškropi s cltro-novim sokom, potem splakni v mleku. To ponavljaj tako dolgo, da madež izgine. Nato splakni z mrzlo vodo. Iz blaga odpravimo madež od voska takole: Na blago denemo debel pivnik in likamo čez pivnik z vročim likalnikom, da pivnik vpije ves vosek. - ■ ; 1 - - Kavne madeže odstranimo z mešanico jajčnega rumenjaka in glicerina. Ko se to posuši, skrtači-mo in obleka je čista. Iz svilenega blaga pa odstranimo kavne madeže, če jih peremo z zmesjo štirih delov glicerina, štirih delov vode in enega dela salmijaka. Krvave madeže suhe namili, namoči in peri kakor drugo blago. Za kuhinjo Ribji rižoto. Deni v kozo malo kakršnekoli maščobe (tudi olje). Ko se maščoba razpusti, vrzi vanjo na drobno zrezane čebule; ko ta zarumeni, pridaš na rezine zrezano prekajeno ribo, ki se kupi v vsaki špecerijski trgovini, in čisto malo časa praži, dodaš očiščen riž, premešaš, zaliješ z vročo vodo in naposled dodaš še žličko paradižnikove mezge. Ker je riba dovolj slana, ne smeš soliti. Kozo pokrij in pusti slabo polovico ure enakomerno vreti. Daj z nastrganim parmezanskim sirom na mizo. Makaroni s fižolom. Pol kilograma prejšnji večer namočenega fižola na lahnem ognju počasi skuhaš do mehkega. V posebni kožici pražiš na olju zelo na drobno sesekljano čebulo, zeleno in »S teboj hočem, s teboj, moj dragi!« je dvignila k njemu tresoče se roke in se ga ovila. A njene oči so govorile: »Odpusti mi mojo omahljivost ... Saj bi ne mogla živeti brez tebe ...« Objel jo je. »Torej pojdiva!« Na razpeti dežnik so kapljale deževne kaplje le še poredko. Črne megle, razpotegnjene nad reko, so se nižale. Njima, po obali omahujočima, v meglo in vlago potopljenima, so se oči mračile s skrivnostnimi sanjami in zdelo se jima je, kakor da ne stopata več po zemlji, marveč da se sprehajata objeta za večno nekje globoko, globoko pod vsem tem, kar se imenuje svet, življenje. »Ah!« se je naslonila ona spet na ograjo. »Tako trudna sem ... ne morem več dalje . .. Ali se ti ne zdi tukaj pripravno mesto za najino namero? Sama sva... Napraviva hitro, kar misliva!« Dotaknil se je njene lakti in odskočil. Ledeno-mrzla je bila njena roka kakor roka mrtveca. .V »Kaj ti je? Vsa se treseš ...« »Ne veš, Albert, bojim se in veselim ...« Oči so ji žarele v čudnem žaru ... »Smrt vidim, kako stopa proti meni s koso na rami in se mi... smehlja ... Ah, Albert!« Nagnila se je preko ograje. »Ne tukaj, ne tukaj!« se je prestrašil on in jo prestregel z obema rokama. »Ali ne vidiš, da še zmerom nisva sama ? ...« Gruča pijanih ljudi se je opotekala iz bližnje gostilne na ulico; pesem, hripava, zategla, se je zajedla v meglo. »To je strašno!« je zaječala ona zakrivaje si z dlanmi oči. »Navsezadnje še umreti ne bova mogla ... Povsod ti ljudje!« »Tam zadaj ne bo nikogar!« je rekel on prepričevalno in iztegnil roko v smer od koder je bilo razločevati iz megle obrise dreves. »Tam doli saj veš ... Tudi nobene ograje ni tam ... Samo zdrkniti bo treba navzdol... in izginila bova, kakor bi se strkljalo dvoje kamenčkov z brega ...« Potegnil jo je za seboj. Sledila mu je pokorno. Pesem pijancev se je zgubljala v daljavi. Okrog njiju je pošumeval samo veter. »Zdaj!« je obstala ona prav tik reke, ko je začrnelo pred njima drevje. Stegnila je proti njemu roke: »Skloni se k meni, da te še enkrat poljubim!« peteršilj. Ko je vse dobro prepraženo, dodaš še zvrhano žlico paradižnikove mezge in naposled deneš na to praženje fižol, ki ga zaliješ s fižolovo vodo in dušiš pokritega še kakih 10 minut. Posebej skuhaš približno pol kilograma makaronov, ji dodaš fižolu in pustiš, da vse skupaj še enkrat prevre. Kmečka juha. Nekaj korenja, repe, kolerabe, zelene in eno ohrovtovo glavico zrežeš na drobne rezance in pražiš z drobno sesekljano čebulo vred na kakršnikoli maščobi. Vse to zaliješ z vodo, v kateri si kuhala kako zelenjavo. Pozneje prideneš na koščke zrezan krompir (četrt kilograma) in kuhaš do mehkega. Juho zagostiš z dvema rezinama črnega kruha, ki ga namočiš v vreli vodi in raztepenega doliješ juhi, da se pokuha. Juho osoliš, popopraš in odišaviš z nekaj lističi majo-rona in sesekljanim peteršiljem. Buče lahko primešaš testu za kruh. V potrebi je človek iznajdljiv, zato so tudi odkrili, da se lahko bučno meso porabi v zvezi z enotno moko za kruh. Vzameš lahko po teži vsakega približno pol. Očiščeno in olupljeno bučno meso brez pešk nastrgaj in skuhaj le na toliki količini vode, kolikor je nujno potrebno. Kuhane buče odcedi ln pretlači skozi sito. Iz pretlačenih buč, enotne moke, kvasa, (razmočenega v prav majhni količini oslajene vode) in soli zmesi testo. Vode ne smeš dodati. Ce ti je testo preveč tekoče, dodaš še moke. To mešano testo pustiš vzhajati kakor navadno testo za kruh. Ce ti ta kruh ne prija, dodaš manj buč. V takem primeru je potrebno priliti pač toliko vode, da lahko zmesiš testo. Okisan krompir. Skuhaj šest olupljenih krompirjev v slani vodi in vodo odcedi v čisto posodo. Nato zmečkaj krompir z lesenim tolkačem, odce-jeno vodo prilij nazaj in zabeli z mastjo, v kateri si precvrla žlico sesekljane čebule in malo moke. Dobro zmešaj. Ko zavre, prilij še malo kisa in jed je gotova. Karfijola s parmezanskim sirom. Razcepi kar-fiolo na posamezne cvete in skuhaj v slani vodi. Skuhano odcedi, deni v skledo, potresi s parmezanskim sirom in malo zabeli s sirovim maslom. Gobji prašek je odličen dodatek k juhi. Gobe za prašek je potrebno posebno natančno očistiti. Nato jih zrežeš v ploščice in posušiš, da hrustajo, ker jih sicer ne moreš zmleti. Zmeli jih na kavnem mlinčku, ki ga očistiš tako, da nima duha po kavi. Gobji prašek je posebno odličen, če si zmlela razne vrste užitnih gob. Dodajaš ga omakam in juham. Ce napraviš kakšno juho, ki je bolj praznega okusa, jo zelo izboljšaš, če ji dodaš gobjega praška. Ce dodaš juhi za štiri osebe žlico prahu, je dovolj, a že manjša količina izboljša okus. Gobji prašek "e m ra kuhati z juho vred. »Dušica!« jo je stisnil k sebi ljubeče in jo dolgo držal objeto. »Kako si mrzla . .. Ogrej se še nekoliko ob meni, sirota!« Zašumeli so koraki. Mlad zaljubljeni par se je objet in veselo čebljajoč bližal obali. »Slišiš?« se je zdrznil on in se ji izvil iz objema. »Spet ljudje . .. Treba je, da greva še dalje, dalje...« »Ne vidita naju ...« je menila ona in se ozrla proti prihajajočima. »V temi stojiva in drevje naju zakriva .. . Sicer pa sta onadva preveč zaverovana v svoj pogovor .. .« »Zaljubljenca .. .« je odšepetal on. »Še to vreme ju ni zadržalo, da bi ne šla ven . ..« »Tadva ne mislita na smrt. ..« je zavzdihnila ona. »Vidim, da ničesar ne pogrešata, brez skrbi živita, zato se ljubita ...« »Pojdiva, ne glejva!« se je obrnil on. »Kam ?« »Dalje, odtod ... Tu ni varno ...« »Počakajva nekoliko! Onadva se bosta kmalu oddaljila...« Spet so zašumeli koraki. Nova zaljubljena dvojica, z glavama nagnjena drug do drugega, se je tiho prepevaje gugala proti nabrežju. »No, vidiš!« je vzkliknil on razdraženo. »Tu ne bova imela nikoli miru ... Morava proč ...« »A kam ? Obrežja je tu konec...« Nič m premišljal, naglo je rekel, kakor da je že zdavnaj računal tudi s tem. »V park!« In se je zagonetno zasmejal. »Kaj praviš?« je obstrmela ona. »V park!« je ponovil on smeje se in se nagnil k njej. »Saj ni samo voda, tudi na drug način lahko izgineva ... Pripravil sem vse potrebno ... V parku bova imela mir... Zaljubljenci bodo odšli in ostala bova sama ... čisto sama ...« »O, ti!« je zaihtela ob njem. »Ali ne veš, da bi v ta park prav za prav ne smela več stopiti ? ... Tu sem hodijo ljudje, ki mislijo na življenje. A midva misliva na smrt...« »Stopiva torej po slovo...« se je še zmerom smehljal njegov obraz. »Posloviva se od življenja in vseh lepih spominov, za katere se morava zahvaliti temu parku ...« Zatlačen z meglo je bil park. Z že napol golega vejevja dreves je otresaval veter deževne kaplje, Naravnost odlično napravi gobji prašek meseno juho iz bolj slabega mesa. Mlade sivke so vložene prav dobre. Lepo očiščene mlade sivke, ki jim s klobukov slečeš kožico, deni v vrelo slano vodo ln kuhaj nekaj minut. Nato jih vzemi iz vode ln pusti oteči. Nato pusti zavreti vinski kis z dišavami (lorberjev list, cel poper in malo muškatnega cveta) in naj gobe še enkrat zavrejo v kisu in se malo časa kuhajo. Ko se vse ohladi, deni gobe s kisom vred v kozarce in zaveži s pergamentnim papirjem ali celofanom. Sivke rade rasejo tudi v novembru, če je le količkaj ustrezno vreme, zato si jih lahko še vsaka gospodinja vloži v kozarce. Koristni nasveti Jedlna soda za boljšo prebavo gob. Ce se komu zdijo gobe težko prebavljive, naj doda gobjim jedem pri kuhanju malo jedilne sode. Za pol kilograma presnih gob zadošča noževa konica jedilne sode. Gobe so tudi laže prebavljive, če jih ne kuhaš predolgo časa. Po kisu dišeče sode očistiš najhitreje, če jih popariš in izmiješ z razjedljivim lugom, in sicer daš na 11 litrov vode en kilogram jedkega na-trona. Zatem jih popariš z vrelo vodo, oplakneš s čisto vodo in požveplaš. Barvasto perilo ne izgubi tako hitro barve, če dodaste vodi, v kateri ga izplakujete, nekaj kapljic kisa. ZA MLADINO Stari ljudje so spet dobili veljavo Ljudska pripovedka V deveti deželi je vladal mlad kralj, ki je imel same mlade svetovalce. Vsi ti mladi ljudje so mrzili stare ljudi. Za malo se jim je zdelo, če je kdo izmed starih posegal v njihovo lahkomiselno delo. Zato je nekega dne izdal kralj pod vpilvom mladih svetovalcev naredbo, naj se vsi stari ljudje pomorijo, češ, da deveti deželi nič ne koristijo, ker samo jedo. Brez odlašanja se je ukaz izvršil. Le redki stari ljudje so se lahko skrili ali pa so pobegnili v druge dežele. Tako so se tudi v neki vasi trije sinovi usmilili svojega očeta, s katerim so lepo vzajemno živeli. Skrili so ga pod hišni pod. Ker pa mladi ljudje niso kaj prida delali, saj delati niso posebno znali, je začela groziti lakota. Cez jesen in zimo je pcšlo vse. Ko je prišla po- da so zašumela na odpadlem listju na tleh. »Glej, tu ... najina klopica!« je pokazala ona in sedla sta na mokro klop. »Tu sva se pred letom dni spoznala ...« Nagnila je glavo in vse telo ji je vzdrhtelo v joku. »Takrat sva še verovala v življenje ...« je gladil on z dlanjo njene lase. »Še pomniš, kako lepo sva si slikala tedaj bodočnost, kako sva sanjala?« »Da se poročiva ...« »Da si dava zgraditi navsezadnje tam v predmestju še hišico, kjer bi živela na stara leta ob svojih prihrankih ... A zdaj ...« »Ne spominjaj me več!« je jokaje klonila glavo na njegove prsi. Pridržal je njeno glavo v svojih rokah in ji pogledal naravnost v oči. »Ali si pripravljena?« »Pripravljena...« »Nikogar ni več v parku ... « je prisluhnil on. Naglo je segel v žep, izvlekel iz njega drobno stekleničico z motno tekočino In jo nesel k ustom. »Ne,« je zaklicala ona. »Ne! Počakaj še malo!« Omahnila sta drug drugemu v naročje. V tistem trenutku je prikorakal po parku mlad par, ves razigran in smejoč se v črno meglo. Obupani par jima je prisluhnil. Mlada razigranca sta govorila o težavah prav tako razigrano kakor o sončnih straneh življenja. »Samo strahopetnež in slabič si ne zna pomagati iz težav ... « je menila neznana mladenka. Objela obupanca sta se razklenila in skoro istočasno komaj slišno zašepetala »Strahopetnost, ne junaštvo ... « Tiho je vstal Albert in za njim ona. Mračna sta se obrnila proti mestu. Iz daljave se je kakor iz dežele sanj slišal vesel smeh onih zaljubljencev, poln vedrine in sonca kljub hladnemu, neprijetnemu večeru. Nič več nista govorila o samomoru. Počasi je Alberta minilo mračno razpoloženje in ko sta prišla do goreče obcestne svetilke, ji je pogledal v oči in ona je videla v njem spet tiste sanje, ki sta jih sanjala nekoč. »Živela bova,« je rekla tiho in ga objela. Objeta trdno, kakor da naj bi ta objem trajal za večno, sta prispela v mesto. I. E. K mlad in z njo setev, ni nihče Imel kaj sejati, f Tudi trem usmiljenim sinovom je vsega zmanjij kalo. Vprašali so očeta, kaj naj vsejejo, ker ni semena. Oče jim je dejal, naj razkrijejo s slamo pokriti skedenj ter naj to slamo v kateri so ŠQ redka zrna mlatijo. Kar da bodo namlatili, tisto: naj vsejejo. Res so tako storili in zraslo je takq lepo žito, da že dolgo niso imeli takega. Vsi so se čudili lepemu žitu in hkratu godr« njali, češ: »Ti pa niso dali žita za prehrano ljudA stvu.« Razjarjeni ljudje bi bili najrajši pobili de^ lovne brate. Kralj jih je dal poklicati predse itf jih je vprašal, zakaj niso oddali žita. Povedali s«? mu, da so očeta skrili in kaj je oče naročil. Sa<| očetovega svfeta da je zdajšnje lepo žito. Silno se je razveselil kralj ln dejal: »Ce bi bit jaz imel take svetovalce, kakor je vaš oče, b| ne bila moja dežela danes tako obubožana. Odslej bo vaš oče moj prvi svetovalec.« Bratje so morali svojega očeta takoj privesti na dvor, kjer je prevzel posle prvega svetovalca. Kmalu so se pokazale blagodejne posledice tega^ imenovanja. Lakota je kmalu ponehala. Od tistega časa pravijo, uživajo stari ljudje povsod po svetit spoštovanje. ) Kaka dandanes živijo Indijanci j V Ameriki živita dve vrsti Indijancev: zanikari ni siromaki iz rezervacij (krajev v Severni Amei riki, določenih za Indijance), ki se ne zanimajij za kulturo belokožcev, in taki, ki so pred vseni Američani in šele potem rdečekožci. Najprej s. Ako bo izredno lepa jesen trajala še dalje, bo mogoče gobariti še ves november. Pred kakimi desetimi leti, ko je bila jesen podobno ugodna, je pisec teh vrstic našel še 5. decembra v gozdu nad Podutikom dva jedra in zdrava žlahtna gobana. Vseh kolobarnic je okrog 80 vrst. Najbolj znana pri nas je črnosiva kolobarnica ali mrazniea (tricholoma portentosum), ki ji v Ljubljani splošno pravijo sivka. Ta dobra goba ima več podobnih vrstnic, ki še nimajo imena, a so nekatere neužitne ali celo strupene. Torej pozor, začetniki! V tem pogledu si tuji goboslovci niso edini. Tako je v nemškem glasilu za goboznanstvo pred leti pisal znanstvenik, da je pri nas dokaj znani če-bular (tricholoma colossus) strupen. Res je le, da je ta največja in najtrdnejša kolobarnica bolj težko prebavljiva, zato za večerjo v večji množini ni priporočljiva, sicer pa je okusna in pripravna za vlaganje v kis. Sivki je podobna miška (tricholoma terreum), ki je bledosiva in ni tako okusna.. Precej znane so pri nas še klopčif asta kolol,ar-nica (tricholoma conglobatum), zelenkasta kolobarnica (tricholoma equestre), medena kolobarnica (tricholoma russula) in pomladna jurjevka (tricholoma gambosum) in njena manjša sovrst-nica mala jurjevka (tricholoma graveolens). Vse te vrste kolobarnic so dobre. Zelenkasti je nekoliko podobna žveplena kolobarnica (tricholoma sulphureum )■,' ki ni užitna. Pri nas rrialo zhana' je vijolična kolobarnica (tricholomr irinum), ki je v zunanjem svetu že nad sto let znana dobra goba. ki rase v polkrogih in tudi v krogih po po-kcšenih travnikih kraj gozdov, navadno množin-sko. Sicer pa naj vsakdo pobira le tiste kolobar-nice, ki jih zanesljivo pozna. Izmed štorovk je pri nas najbolj znana sivoru-inena štorovka (armillaria mellea) in neužitna žvepienjača ali žveploglavka (hypholoma fascicu-lare). Razen teh pa sta še dobri navadna štorovka (pholiota mutabilis) in zimska štorovka (eollybia velutipes). Ježevki poznajo pri nas dve: ruuirno ježevko (hydnum repandum) in rjavo ježevko ali si no (hydnum imbricatum). Zadnji je nekoliko podoben žolčasti ježek (phaeodon amarescens). ki nI užiten. Ta je bolj rdečkaste barve in ima drobne luskine. Užitne gobe so tudi p«.!ževke (limacium) in polžarji (gomphidius) Med polževkami so posebno znane bela in rumenolisasta, med polžarji pa veliki polžar (gomphidius glutinosus), bakrenorde-čl polžar (gomphidius viscidus) in rožnati polžar (gomphidius roseus). Vsi trije so dobri, le temeljito jih je treba osnažiti. Za Rožnikom se dobi okusni cesarski tijakar (clitocybe imperialis), ki je v mladosti precej podoben čebularju, ima debel kocen in drobno glavico.« K temu Begovemu članku bi pripomnili, da so ljubljanski gobarji nabiral, leto* v večji meri tu-di sivo mušnico ali bisernico (amanita pustulata, tudi amanita rubescens), katere so se gobarji včasih že oddaleč bali zaradi podobnosti z rdečo mušnico (amanita muscaria). Večje pozornosti je bila letos deležna tudi slivarica ali mokarica (rastlino-slovci imajo zanjo tri latinska imena: paxillus prunulus, clitopilus prunulus in rhodosporus pru-nulus). Na prvi mah nekoliko lisički podobna bela goba diši po sveži moki. Pod Rožnikom se posamezne mokarice še zmerom dobe. Prav tako bisernice. Ce bo vreme nadalje tako ugodno, bodo gooar-ji še dalje lahko nabirali razne gobe, posebno sivke, ki rasejo do decembra. Cas je tak, da se je treba posluževati teh gozdnih plodov, ki sicer se-gnijejo brez koristi. Kdor zase več ne potrebuje gob, ker ima že zadostno zalogo, naj jih nabira za prodajo. Proda jih lahko presne ali suhe. Cene so ugodne. DomaČe novice * Visoki komisar za najubožnejše Ljubljančane. Na praznik 20-letnice pohoda na Rim je Visoki komisar Ekseelenca Emilio Grazioli obiskal mestno zastavljalnico na Poljanski cesti v Ljubljani in si z velikim zanimanjem ogledal poslovanje mestne zastavljalnice. S priznalnimi besedami je pohvalil vodjo zastavljalnice in vse uslužbenstvo, hkratu pa dal smernice za nadaljnji napredek tega važnega socialnega zavoda. Naposled je Ekscelenca Grazioli v poveličanje praznika 20-letnice pohoda na Rim velikodušno dal na razpolago 50.000 lir za rešitev predmetov, ki so jih morali zastaviti najubožnejši in jih zdaj potrebujejo za zimo. Predvsem naj bodo te dobrote deležne družine z velikim številom otrok. Ljubljanski občinski odbor Pokrajinske podporne ustanove bo sporazumno z mestno upravo izvedel to človekoljubno delo. Zupan in podžupan sta Visokemu komisarju Ekscelenci Grazioliju za plemenito darilo izrekla najtopljšo zahvalo mesta Ljubljane ter zagotovila vneto sodelovanje pri prizadevanjih za manj premožne sloje mesta Ljubljane. * Nove članske izkaznice Dopolavora. Pokrajinski Dopolavoro sporoča: Z dnevom 28. oktobra XX je zapadla z vsemi učinki veljavnost članske izkaznice Dopolavora, ki je bila zdana med letom slovenskim državljanom Ljubljanske pokrajine. Zaradi tega se od 29. oktobra XXI. dalje nobeden izmed vpisanih leta XX. ne e-rnatra za člana organizacije Dopolavora. Kdor želi obdržati članstvo za leto XXI. mora predložiti novo prošnjo. Potrebni obrazci se lahko dobe pri pokrajinskem Dopolavoru ali pri podrejenih Dopolavorih kakor tudi pri tajnikih javnih uradov in ravnateljstvih podjetij. * Preimenovanje dveh ulic v Ljubljani. Ob priliki dvajsetletnice pohoda na Rim je bila Gospo-svetska cesta preimenovana v Ulico Arielle Rea, v spomin žene, ki so jo komunisti zahrbtno umorili s tem, da so vrgli bombo v italijansko restavracijo. V spomin bivšega bana dravske banovine dr. Marka. Natlačena, žrtve partizanskega zločina, je bilo sklenjeno preimenovati po njem Cesto sv. Cirila in Metoda. * Vseučiiiški profesor inž. Igo Pehani je preminil. V soboto popoldne je v svoji najlepši življenjski dobi umrl vseučiiiški profesor inž. Igo Pehani. Pokojnik se je rodil 1. 1886. v Topuskem na Hrvatskem kot sin slovenskih staršev. V o'roških letih je prišel v . Žužemberk, nato v Novo mesto in Celje. Gimnazijo je študiral v Celju in v Kranju. V letih 1905. do 1909. je končal pravo na Dunaju, nato pa je študiral rudni-štvo v Leobnu. Med vojno je bil uslužben v treh nemških rudnikih. Ze od leta 1921. dalje je bil na tehnični fakulteti ljubljanskega vseučilišča honorarni predavatelj za rudarsko pravo. Od 1. 1924. do 1929. je bil predstojnik okrožnih rudarskih uradov v Ljubljani in Celju. Leta 1929. pa se je pričela njegova prav vseučiliška kariera, ko je bil imenovan za izrednega profesorja in 1. 1935. za rednega profesorja na tehniški fakulteti, kjer je predaval o globokem vrtanju, tehničnem rudarstvu in rudarskem pravu (tudi na pravni fakulteti). 2e sami ti suhi podatki nam pričujejo, da je bil vseučiiiški profesor inž. Pehani odličen strokovnjak. Posebna njegova zasluga je bila, da je 1. 1933. ustanovil institut za tehnično rudarstvo. Objavil je vrsto odličnih strokovnih razprav: »Naše rudarsko pravo«, »Kontrola zračenja v rudnikih«, »Pripombe k načrtu rudarskega zakona«, »Rudarsko pravo in naša zakonodaja«. Bil je plemenit mož globokega znanja. Poročen je bil s sestro pokojne gospe Mileve Zerjavove iz uglednega rodu Lavrenčičev. Zapustil je hčerko edinko Bredo, ki ji izrekamo odkritosrčno sožalje. Uglednemu pokojniku bo ohranjen časten spomin! * Smrt velezaslužnega zdravnika. Smrt Je nepričakovano ugrabila uglednega zdravnika docenta g. dr. Josipa Cholewo, ravnatelja zavoda za novotvorbe v Ljubljani. Zgodovina slovenske zdravniške vede bo ohranila njegovo ime med prvimi bojevniki proti raku in podobnim boleznim. Pokojnik je bil po rodu Poljak. Po svetovni vojni, ki ga je privedla v naše kraje, je postal dr. Cholevva ravnatelj bolnišnice v Brežic* h. Kmalu je zaslovel kot odličen zdravnik. V svoji zdravniški praksi je rajnki posvetil vse svoje moči preučevanju zdravljenja raka. Po njegovi zaslugi je bil v zadnjem delu šentpeterska vojašnice v Ljubljani urejen zavod za -nziskovanje in zdravljenje novotvorb. Od leta 1937. dalje je ta zavod pribežališče trpečim ženam in možem. Zavod v Lipičevl ulici je pod njegovim vodstvom že v kratkih letih svojega obstoja izvršil uvaževanje vredno delo v borbi proti raku. Zaslužnemu možu bomo ohranili časten spomin! * Smrt zaslužnega šolnika. Te dni je umrl v Ljubljani g. Anton Vidmar, šolski upravitelj v pokoju, fitel je 70 let. Po rodu je bil iz Idrije, od koder je prišel na gimnazijo v Ljubljani in se je po petih razredih vpisal na učiteljišče. Po triletni vojaški službi je bil imenovan za učitelja na Ledini pri Idriji, od tod pa je bil 1. 1898. premeščen v Ambrus na Dolenjskem. Nato je služboval v Čatežu pod Zaplazom nad 30 let. Po upokojitvi se je preselil v Ljubljano. Rajnki je bil odličen šolnik in marljiv javni delavec. Bodi mu blag spomin! * Pridelovanje turščice v Italiji se bo razširilo. Po zdaj razpoložljivih podatkih je letošnja letina turščice v Italiji v splošnem nadpovprečno dobra, ne samo glede količine, temveč še bolj glede kakovosti. Ker pridelek pšenice pri zdajšnjem obsegu posejane površine v splošnem zadošča za prehrano, bodo v posameznih pokrajinah kraljevine po glavnem obdelovalnem načrtu za prihodnje leto razširili predvsem površino za pridelovanje turščice in le v manjšem obsegu tudi površino za pšenico. Znatno povečanje obdelovalne površine je za prihodnje leto določeno za krompir in za fižol. Pri teh dveh pridelkih dopušča glavni obdelovalni načrt vsako razširjenje, medtem ko je povečanje pridelovalne površine za nekatere druge kmetijske pridelke omejeno. * Nov čas zatemnitve. Z novo odredbo se začenja od 3. novembra zatemnitev ob 18.30 in konča ob 5.30. * Uvedba zimskega časa. Izšel je odlok, ki je določil, da se je ob 3. zjutraj 2. novembra uvedel spet solnčni čas. Po izdanih določbah so morala vsa oblastva in vsi načelniki javnih in zasebnih ustanov poskrbeti, da so se ure ob navedenem času pomaknile za eno uro nazaj. * Otroci bodo prejemali pol litra mleka dnevno. Prehranjevalni zavod za Ljubljansko pokrajino, odsek za mleko, obvešča one družine, ki imajo otroke v starosti od enega do dveh let, odnosno rojene od 1. oktobra 1. 1V10. do 30. septembra leta 1941., da od 1. novembra dalje do nadaljnje odredbe prejemajo za te otroke celo predpisano količino, to je pol litra dnevno. Seznam teh otrok za vsak okoliš je razobešen v mlekarni, ki je pooblaščena razdeljevati mleko. * 50-Ietnic.o je praznoval pred dnevi g. Peter Antičevič, gostilničar in posestnik v Gorenjem Logatcu, po rodu iz Jelše v Dalmaciji. V rodnem kraju si je bil poiskal tudi življenjsko družico Nikico in se z njo preselil v Gorenji Logatec, kjer že dolga leta izvršuje gostilniško obrt in ima veletrgovino z vinom. V srečnem zakonu so se zakoncema rodili štirje otroci. Priljubljenemu možu bodi naklonjena še dolga vrsta let! * 80 letnica železnice Zagreb-Zidani mast. Dne 3. oktobra je poteklo 80 let, odkar je prispel z Zidanega mosta v Zagreb prvi vlak po novozgrajeni progi. Naslednji dan, to je 1. novembra leta 1832. pa je bila slovesna otvoritev proge Zidam most-Zagreb-Sisak. To je bila prva železniška proga na tem ozemlju, ki je bila zgrajena šele 27 let potem, ko je v Nemčiji stekla prva železnica od Nuraberga da Fiirtna. * Tako toplega oktobra že dolgo nismo imeli. Po nedavnem jutrnjem hladu, ko se je živo srebro že približalo ničli, se je začelo ozračje spet po malem ogrevati kljub pogosto oblačnemu nebu in kljub temu, da je zdaj pa zdaj malo deževalo. Zadnje dni je toplina enkrat popoldne dosegla celo okoli 20 stopinj Celzija. Ze lanska jesen, ko je bila prva slana 13. oktobra, prvi sneg pa 24. oktobra, je bila razmerno ugodna, a letošnja jesen jo daleč nakriljuje. * 171etnik je rešil iz vode osem deklet. Osem kmečkih deklet, ki so se vračala z dela, je sedlo na bregu reke Pada v majhen čoln in se hotelo prepeljati na drugo stran. Dekleta so bila razposajena in so s skakanjem zazibala čoln, da se je prevr nil Vse so padle v vodo in začele vpiti na pomoč. Slišal jih je 171etni mladenič Giovanni Crepaldi, ki je bil dober plavač. Naglo se je vrgel v reko in rešil vseh osem deklet. * Obsodba zaradi neosnovane ovadbe. Ze pred meseci je bilo objavljeno uradno opozorilo, da bodo vse osebe, ki vojaškim in političnim oblast-vom podajajo neosnovane ovadbe in izjave, izročene sodišču v strogo kaznovanje. Prejšnji teden se Je na ljubljanskem okrožnem sodršču prvič obravnaval tak primer. Državno tožilstvo, ki ga Je zastopal tožilec dr. Hinko Lučovnik, Je obtožilo poročeno šiviljo, 1. 1920. v Stični na Dolenjskem rojeno Pavlo Berlotovo, stanujočo v LJubljani da je 16. septembra letos v Ljubljani po krivem prijavila pri vojaškem oblastvu svojega moža Josipa, da Ima na svojem stanovanju v Povšetovi ulici 82 pod podom pri peči skrito puško. Poročilo vojaškega oblastva pa je navajalo, da je bila na podlagi obtoženkine ovadbe izvedena na stanovanju Josipa Berlota zelo natančna hišna preiskava, ki je ostala brez uspeha. Priči Ana Golobova in Julka Zerovčeva sta kratko povedali, da je obtoženka s svojim možem že dolgo v sporu ln da njima ni bilo nič znano o kakem skritem orožju, toda obtoženka je izjavila, da za moža ne mara in da bo že poskrbela, da pride v zapor. Priča Josip Berlot je omenil, da je bil zaradi nje večkrat zaprt. Sodnik je po končanem dokaznem postopanju objavil obsodbo, s katero je bila obtoženka Pavla Berlotova zaradi lažne prijave obsojena na pet mesecev strogega zapora. Iz Spodnje štajerske Spodnja Štajerska ima izredno sadno letino. Letošnja sadna letina na Spodnjem štajerskem je bila izredno obilna in vnovčenje pridelka je bilo zagotovljeno na zadružni podlagi. Ustanovljena je bila Južnoštajerska zadruga za vnovčenje sadja in sočivja »Siidobst«. Ko sta dozoreli sadje in grozdje, je imela Spodnja štajerska pripravljeno že pet tvornic za predelavo. Tvornice delajo zdaj s polno paro. V treh stiskajo mošt iz sadja in grozdja, v dveh pa predelujejo črvivo sadje in buče v mezgo, ki jo pošiljajo naprej v tvornice za izdelavo marmelade. Savinjska stiskalnica mošta v Celju je bila urejena v bivši tvornici mila »Hubertus«. Tu lahko predelajo dnevno do šest vagonov jabolk. Mariborska stiskalnica je v pivovarni Unionu. Tretja stiskalnica je nameščena v opuščeni tvornici na Ptujskem trgu. Velika opuščena usnjarna Freundl v Mariboru in neka tka-ninska tvornica v Ptuju sta bili preurejeni za predelavo sadja in buč v mezgo. V celjski tvornici pridobe dnevno do 48.000 litrov mošta. Mnogo sadja ne bo seveda tudi porabilo v presnem stanju brez predelave. 70-letnica zgledne matere. Na Muti pri Šmo-horju je praznovala 70-letnico gospa Ivana Pu-cova, ugledna trgovka in posestnica. Odlikovana je bila že svoj čas z zlatim materinskim križcem. Rodila je 15 otrok, izmed katerih živi še 10. Eden izmed njenih sinov je padel v prvi svetovni vojni. Smrt uglednega braslovškega posestnika. V visoki starosti 84 let je umrl v Braslovčah ugledni posestnik g. Lovro Plaskan, ki je bil v mlajših letih dolga leta braslovški župan. Rajnki je bil znan kot dober gospodar. Blag mu spomin! Smrt starega upokojenca. V Mariboru je umrl v visoki starosti 82 let Jakob Lepej, ki je bil dolga leta sluga v mariborski sadjarski in vinarski šoli. Smrt pod avtom. V Ljutomeru se je pripetila te dni huda nesreča. Iz Radgone je privozil neki avto. Domov vračajoči se 57-letni uslužbenec deželnega urada v Ljutomeru Maks Pogrujc je hotel čez cesto, pa ga je zadel avto in ga podrl. Nesrečnik je dobil tako hude poškodbe, da je na mestu izdihnil. Pokojni Pogrujc je bil v Ljutomeru splošno priljubljen. Iz Hrvatske Imenovanje prvih članov Državnega sveta na Hrvatskem. V okviru preosnove hrvatske vlade je bil ustanovljen državni svet. Ustanova je neo^ visna od vlade in neposredno podrejena PoglavnP-ku. Njena glavna naloga bo skrbeti za zakonodajo. Vsak državni izdatek nad pol milijona kun bo moral odobriti državni svet. Člane imenuje Po-glavnik in jih tudi razrešuje njihovih dolžnosti. S posebno odredbo so bili pred dnevi imenovani prvi člani državnega sveta, in sicer: dr. Lovro Sušič, dr. Jožo Dumandžič, inž. Ivica Frkovič, dr. Dra-gutin Toth, prof. Stjepan Ratkovič, Asim Ugljen, dr. Krunislav Lokmer in dr. Vinko Kriškovič. Protonotar državnega sveta je dr. Mirko Puk. Dinarski kovanci na Hrvatskem se vzamejo iz prometa. Po naredbi državnega zakladnega ministrstva z dne 15. oktobra se kovani novci bivlfc kraljevine Jugoslavije po 2, 1, 0.50 in 0.25 dinarja vzamejo iz prometa 31. decembra letos, ko izgube značaj zakonitega plačilnega sredstva. Ista nared-ba vsebuje predpise glede izdaje novčanic po dve kuni, 1 kuno in 0.50 kune. Te novčanice Neodvisne Države Hrvatske z datumom od 25. septembra bo dala v promet Hrvatska državna banka. Novčanice po 2 kuni bodo rumenkastorjave, novčanice po 1 kuno modre, novčanice po 0.50 kune pa rdečkaste. Proslava 700 letnice Zagreba bo 6. novembra. Dne 6. novembra 1. 1242. je izdal madžarski kralj Bela zlato bulo in z njo povišal Zagreb v kraljev-: sko in svobodno mesto. rouoven sneg v Bosni Pred dnevi je deževno vreme tako shladilo ozračje, da se je začel med dež mešati sneg. V planinskih krajih so bila tla hitro pokrita s snegom. Gorovje okoli Travnika je bilo čisto pobeljeno. Iz Srbije Smrt bivšega beograjskega evangeličanskega župnika. Na Dunaju je umrl g. Teo Turek, ki Je bil od leta 1923. v Beogradu župnik evangeličanske cerkvene občine. Beograd je rajnki zapustil lani v novembru zaradi bolezni. Ujet in ustreljen komunistični voditelj. »Novo Vreme« poroča iz Zaječarja, da je srbska državna straža izsledila in ustrelila v bližini mesteca An-drijevice bivšega sodnika Milana Miniča, enega izmed voditeljev komunističnih tolp, ki so lani v jeseni in pozimi strahovall Timoško pokrajino. Tamkajšnje prebivalstvo je novico o smrti Milana Miniča, enega Izmed zadnjih komunističnih voditeljev, ki si je umazal roke s krvjo številnih žrtev, sprejelo a velikim zadoščenjem. % po svetu X 21 letnica rumunskega kralja. Iz Bukarešte poročajo: Kralj Mihael je 25. oktobra dopolnil 21 let. Tisk je s toplimi besedami poudaril, da je mladi kralj tolmač vseh stremljenj naroda, ki se zbira okrog njegovega prestola. Maršal Antonescu je poslal kralju voščilno brzojavko v imenu vsega naroda. X Od zasedbe Liberije Amerika ne more imeti vojaške koristi. Zamorsko republiko Liberijo v zapadni Afriki so nedavno zasedle ameriške čete. Ime Liberije pomeni svobodna dežela. Leta 1822. je bila ustanovljena ta neodvisna deželica kot zavetišče za osvobojene zamorske sužnje v Ameriki. Liberija meri blizu 100.000 kvadratnih kilometrov in ima zelo mnogo naravnih bogastev. Vse to se pa v svobodni zamorski republiki v 120 letih njenega obstoja ni izkoriščalo. Poldrug milijon osvobojenih zamorcev pojmuje namreč svojo svobodo v glavnem tako, da ni treba več delati. Za politične koristi iz tujine so liberijski zamorci počasi prodali svojo svobodo. Tako je prišla Liberija že med prvo svetovno vojno pod angleški vpliv ln leta 1917. se je morala pridružiti sovražnikom Nemčije, čeprav je imela z njo sklenjeno koristno trgovinsko pogodbo. Značilno je, da zdaj niso zasedli Liberije Angleži, temveč Američani, kakor so zasedli tudi sosedno angleško kolonijo Sierro Leone. Sicer se pa ne bodo Američani nič dobro počutili v Liberiji, kajti podnebje je za belokožce zelo neznosno. Američani pa tudi vojaških koristi ne morejo imeti od tega. ker leži med Liberijo in Sierro Leone na eni in francosko severno Afriko z osnim blokom Sredozemskega morja na drugi strani široka ovira Sahare, ki je tudi najmodernejša letala ne morejo z uspehom preleteti. X Cangkajšek je moral uvesti smrtno kazen za verižnike. Iz Sanghaja poročajo, da je morala vlada maršala Cangkajška uvesti smrtno kazen za verižnike in za nakopičevalce živil, ki so zakrivili silno težavno stanje v prehrani na vsem ozemlju, ki spada pod vlado iz čungkinga. X Delo v ameriških zlatih rudnikih ukinjeno. »La Stampa« prinaša poročilo o napetosti, ki je prevzela ameriške denarnike zaradi čedalje manjšega pridobivanja zlata. K temu nerazpoloženju je precej prispeval odlok, po katerem je odslej ukinjeno delo po vseh ameriških rudnikih. Odlok velja, kakor piše »La Stampa«, do konca vojne, češ da je treba stroje in ljudi zaposliti pri koristnejših delih, predvsem v vojni industriji. Zedinje-ne države, Južna Afrika, Sovjetska zveza in Kanada so države, v katerih nakopljejo vsako leto mnogo zlata. Tudi Kanada je zdaj to delo opustila. Nič pa se ni spremenilo v Južni Afriki, kjer se je po kratki dobi negotovosti delo po zlatih rudnikih redno nadaljevalo. Gospodarski časopisi Amerike se sprašujejo, ali ameriška vlada morda namerava spremeniti svojo politiko zlata. Vlada pa zatrjuje, da ne bo nobenih sprememb v odnosu med dolarjem ln zlatom. Odločitev Amerike je tudi v Londonu zbudila val nezaupanja. X Američani so prišli v Belgijski Kongo po baker. Italijanski dnevni »La Stampa« piše, da je pred kratkim prispelo v Belgijski Kongo v Afriki angleškoameriško gospodarsko odposlanstvo hkratu z ameriškimi vojaki. Pa niso prišli zato, izvaja list, ker bi bili v skrbeh za zdravje tamkajšnjih črncev, temveč zato, ker je tam obilo bakra in pa tudi dragih kovin: radija in kobalta. Te reči hočejo zdaj, ko so Malajski polotok, Filipini in mnogo otočja v japonskih rokah, dobivati poleg drugih sirovin v Belgijskem Kongu. X Brez naprave s kisikom bi letalec ne mogel Visoko v zrak. Letanje v višini nad 4000 m bi bilo zelo nevarno ali pa sploh izključeno, če bi ne imeli letalci posebnih dihalnih naprav, že planinci poznajo tako zvano višinsko bolezen, še bolj pa letalci. Višinska bolezen izvira od pomanjkanja kisika. Pomanjkanje kisika v zraku pa povzroča splošno oslabitev človeškega telesa, človeku delno odpovedo čuti, pojavi se zaspanost, srce mu začne močneje utripati, vid mu peša in lahko se tudi onezavesti. Nastane lahko tudi tako zvana višinska smrt. Letalcem se vsega tega ni treba bati, ker imajo z seboj umetna pljuča — posebno napravo za dihanje v višjih zračnih plasteh. Kako deluje taka naprava? Letalec ima posebno dihalno krinko zvezano s steklenicami s kisikom. Cim višje se dviga letalo, tem večji je dotok kisika v l»talčeva pljuča. X Dekleta v Bretaniji si znajo pomagati. V nekaterih krajih v Bretaniji je navada, da izroči ženin nevesti kot jamstvo za to, da jo bo res vzel, BO—500 frankov, kakršne so pač njegove razmere. )Ce se zaroka po ženinov! krivdi razdere, obdrži nevesta denar za odškodnino. Ce pa je kriva nevesta, ga mora vrniti. Neredki so primeri, da dekleta to navado zlorabljajo. Tako je neka mladenka dobila to jamstvo že neštetokrat. Vsakemu ženinu je znala življenje tako zagreniti, da se je odrekel svojemu denarju in prostovoljno odstopil. Tako si je nabrala lepo premoženje in se omožila s tistim, ki ji je bil res všeč. X Pri 115 letih še zmerom brije. Izredno žilavega brivca imajo v nekem kraju na severnem Portugalskem. Pravijo, da šteje mož danes 115 let in da še zmerom odlično opravlja svojo obrt. Brije še vedno brez naočnikov, le pri striženju las si jih natakne. X Indijski kačji lovci vohajo kače. Med svojevrstne poklice v Indiji spada gotovo poklic ljudi, ki vohajo kače. Vonj mora biti seveda izredno razvit, če hoče človek zavohati kačo v njenem skrivališču. S košarami, vrečami in močnimi vrvicami opremljen se napoti tak človek v kraje, kjer je mnogo strupenih kač. Po vonju takoj spozna, ali so pod to ali ono skalo kače. Kakor hitro jih zavoha, začne razkopavati kamenje in zemljo, da pride do njih. Za lov na kače so najprikladnejše jutrnje ure, ker leže kače ob tem času nepremično v svojih ležiščih in tudi niso tako nevarne kakor čez dan, ko se grejejo na soncu. Ker pa gre pogosto za zelo nevarne strupene kače, mora biti človek zelo previden, pogumen in spreten, da jim pride do živega. X Psi lajajo pri godbi, da pomagajo. Večina psov začne tuliti in lajati, kakor hitro zaigra godba. Prej so naravoslovci mislili, da začutijo psi ob godbi v svojih ušesih bolečine, zdaj so pa drugačnega mnenja. Ta pojav naj bi bil ostanek iz onih časov, ko so živeli psi še v krdelih in so začeli lajati v zboru, kakor hitro je zalajal prvi. Se zdaj lahko slišimo po vaseh lajati v zboru več psov. Vedno pa zalaja eden prvi in drugi mu slede. Prav tako naj bi psi »pritegnili« tudi ob godbi. Da pa njihovo sprem-ljevanje godbe ni posebno lepo, niso krivi sami. * 2500 let staro truplo. Blizu pruskega zdravilišča Osterodeja je našel neki delavec v močvirju čuden predmet. O tem je obvestil delovodjo in kmalu se je izkazalo, da gre za truplo neke 14-letne deklice, ki je ležala v zemlji 2500 let. Truplo je še dobro ohranjeno, še celo temnim lasem je zob časa prizanesel. Pretirano vljudnost smatrajo Kitajci za neumnast Kitajska in Japonska sta vzor vljudnosti, vendar pa je ta vljudnost svojevrstna. Neki evropski potovalec je napravil v nekem mestu Kitajske izlet s svojim prijateljem v rikši, to je v vozilu z dvema kolesoma. Ko se je začela cesta strmo dvigati, je izstopil iz rikše, da bi olajšal kuliju napor. Njegov prijatelj pa je ostal v vozilu in se smehljal. Kmalu se je prikazala neka druga rikša na vrhu hriba. Ko je stekla mimo, je kuli zaklical nekaj nerazločnega svojemu tovarišu. Potovalčev prijatelj je kasneje pojasnil, da je dejal naslednje: »Neumni beli vrag je stopil dol. Gotovo bo tudi toliko neumen, da bo plačal trojno prevozno ceno ...« Na Kitajskem mora biti človek zmerom samo toliko vljuden, da ga ne smatrajo za neiimnega Kitajec dela često velike ovinke vljudnosti, če ga vodijo bolje do smotra. Tako nikoli ne vpraša svojega soseda naravnost za nasvet, temveč združi vprašanje s številnimi drugimi. Sosed tako ne opazi, za kaj je prišel k njemu. Velika čast je, če o kom menijo, da je starejši od rojstva. To pomeni, da smatrajo takega človeka za zelo pametnega. Ce v notranjosti Kitajske ne odgovorite na kitajsko vprašanje, ker ga pač ne razumete, vam s čopičem narišejo nekaj na papirnat trak. Tedaj nikakor ne smete pokazati, da ne znate čitati, ker bi s tem izgubili ves svoj ugled. Citajte pazljivo in napišite odgovor v latinici, če hočete, tudi v starogrškem jeziku. Vpraševalec bo nato iz istih vzrokov pazljivo »čital« vaš odgovor in najmanj ljubeznivo prikimal. Na ta način je omenjeni potovalec vedno uspešno prišel mimo raznih straž, če so ga privedli k njim, ker ni imel posebnih potnih dovoljenj za posamezne pokrajine. Dragocene besede so tudi: »Vo pu kuan« (To se me ne tiče). To ni nevljudno, temveč samo dejstvo, ki ga Kitajec vedno upošteva. Nikar ne jejte kokoši z rokami in nikar ne sedite pri jedi nasproti gnjati. To bi bo nevljudno in bi pomenilo, da ne morete krotiti svojo požreš-nost. Nikar si ne brišite nosa, če vam to ni neogibno potrebno. Za Kitajca je nemogoče vsekniti se v robec in ta robec spet vtakniti v žep. Z vljudnostjo, ki ste se je naučili na Kitajskem, pa ne boste vedeli kaj početi na Japonskem. Med vsemi narodi je japonski najvljudnejši na zemlji. Največja žaljivka za Japonca je beseda bedak. To učinkuje tako močno, kakor naši najkrepkejšl izrazi. | smešnice Kdor drugim lamo kopije.., Pertotov kuža laja vse noči in Joahimu spati ne pusti. Pa Joahim pomagati si zna, skrivaj potlači v žakelj laježa. K obali brez oklevanja hiti, da v morju vrečo s cuckom potopi. Ob morju se široko razkorači, da lajavca čim dalje zakrtačl. Kdor drugim smrtno jamo zaželi, kaj često vanjo sam potem zleti. Možak zamah predivji je storil. In sam se v slano vodo je zvalil. Ušel pri tem mu kužek je iz vreče ... Se veseleč sovragove nesreče zdaj para pasja na pomolu laja, izreku staremu veljavo daja. PREVIDNOST Dve priletni ženski prideta na svojem izletu do železniškega postajališča in vprašata železničarja: »Ali se je jutrnji vlak že odpeljal?« »že,« odgovori železničar. »Kdaj pa prispe prihodnji?« »Ob desetih.« »To se pravi, da dve uri ne bo nobenega vlaka.« »Da.« »Tudi tovornega ne? Ali pa bo morda vozila mimo sama lokomotiva?« »Ne, pred deseto ne bo vozila tod niti lokomotiva.« »Hvala za prijaznost, torej lahko greva če« progo.« ^ Izdaja za konzorcij »Domovine«: Josip Reisner Urejuje: Filip Omladič Za Narodno tiskarno odgovoren: Fran Jeran I i|-» r-.t-t *ltilii