klijentelo, res, da. je deželni poslanec in odbornik, pa da mu bo tudi po državnozborskem mandatu treba pač samo poseči, kadar se mu bo zahotelo .. ., toda vse to je po mojem čutu uspeh le njegove inteligence in njegove, rekla bi, tehnične sposobnosti, srce pa nima v tem nič opraviti.
In to me zelo moti. . . Jaz bi hotela rajša človeka, kateri bi res imel vso to pozicijo ali pa še bolje: šele vse te sposobnosti, o katerem pa bi mi ljudje povedali, da je siromak, ker vse potroši za plemenite svrhe.   In tu bi mu jaz ponu-
Večer za večerom. Hotel bi se pogrezniti, zadušiti, poginiti. Vsa teža ravno na meni, da mi kaplja znoj od čela, da mi curlja pot od telesa in nato me razgalijo, da me trese mraz. Ni mi za tisto težo, ki me stiska v glavi, v vratu in v nogah, tudi ne za bolečino v prsih. Le tiste deklice, ki letajo bose mimo postelje; kadar jim zakličem, naj prinesejo vode za moja izsušena usta, pa se hudobno poskrijejo .. . Čez en čas letajo zopet! — Bojim se noči in postelje . . . Pst!«
Nekdo je plaho potrkal.
dila svoje imetje in bi ga dvignila tja, kjer je njegovo mesto . . .
Zakaj je na primer Zima še vedno le skromen profesor, ko po mojem mnenju nikakor ne zaostaja za Zamarjem, vsaj ne, kar se tiče inteligence in vseobče izobrazbe? ... Pa se bo nespametnež seveda vedno držal v ozadju in puščal pred sebe druge, ki se rinejo naprej! ... Iz same opozicije bi ga vzela in ga sunila s silo naprej in podrla ž njim ljudi kakor je Zamar! . . .
(Dalje.)
»Naprej! Kdo je? Naprej!«
Senca gospodinje se je prikazala v odprtini vrat. »Sem prišla vprašat, če bi . . . Ali niste klicali?«  '
»Kaj? Kdo je klical?«
»Glasno ste govorili, morda . . . Ali ne bi šli v posteljo? In v temi ste? Bi česa potrebovali?«
»Nič, nič! Kaj naj potrebujem? Kaj hočete? Pustite me! Nič, nič!«
»Kave, čaja?   Saj Johana lahko skuha.«
»Čaja?   Nič!   Saj se vležem...   Ne skrbite!«
Bolest.
Na najinih dneh leži              Iz teme vprašanje kot dih:
prt globoke žalosti.                Trpiš? — In jaz sem tih,
Noč in sence vseokrog.         ker so še zvezde ubegle očem,
Mrtev vtrip bledih rok.          in v strunah vej je veter nem.
France Bevk.
Smrt.
Sredi mrtvaških sten                     Skoz zaveso je žarek
umira človekov glas,                      v temo pohitel,
sklonil sem se v temo                  v kotu mrtvaških sten
na smrtnobledi obraz.                    stisnjen izkrvavel . . .
»Kaj te, bratec, teži?                    V lis krvavih trepet
Ali je grenka smrt,                       prijatelj strmi.
ali je vsa grenkost                        Kdo bi razbral ta odtis?
v misli na smrt?«                          Bratec molči, molči.
Jože Plot
Oporoka.
France Bevk.
16