SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XVIII, 1
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
Januar 1971
Umetnost se je v državni režiji še vsehdar izneverila sama sebi. Nekje imajo cele generacije jrrofesorjev in ne vedo, kam bi z njimi. Brada pri bradi. Ustanavljajo jim šole. Zanje, za profesorje, jih ustanavljajo. Študenti se že dobe.
Ko dorastejo, ko prejmejo di-pkrmo, držam ne more drugače, kakor da preskrbi službe tudi študentom. Obtok je nagel, in preden se zaveš, si med njimi, ki ali šele gredo varnemu kruhu naproti ali pa ga že jedo. Z diplomo pa jim izroči država tudi monopol na edino in pravo umetnost. Profesor ni le profesor na akademiji: avtoriteta je v svetu in država mu zaupa presojo, priporočanje, izbor in cenitev.
Živi vrelec domišljije pa žubori le daleč od bregov, ki na njih stoje stražarji tradicije in biriči utrjenega reda. In kjer priznane vrednote praznujejo, roka, ki za novimi svetovi tiplje, omahne. Usahne napoj krvi in omleden sok napolni žile. V celo več ne stopa noga in duha več ne oplaja kaos. Toda vse je v lepem redu, in red je lepši od dne do dne.
Država je red. Država je zakon. Država je volja. In njen umetnik ji je državljan, ki naj uveljavi, ta red, ta zakon, to voljo, kakor mu jnh je pač dano uveljaviti. Skladaj se z nazori države, upoštevaj razmere, ne hujskaj ljudstva in ne izkušaj ga! Resnica je le ena. Svojo podredi tej, ki je že najdena. Ne ruši dognanj! Če si sam Im j dognal ali si se kaj dognati namenil, pokaži, da vidimo, ali je primemo. To so protiusluge, ki jih država zahteva od svojih varovancev.
\
Stanko Majcen,
Podržavljena umetnost, Dom in svet 1923
presojanje in obsojanje
moremo v skupnosti doseči zdravo sožitje in izpolniti svoje naloge kot •—^posamezniki in kot skupnost, je potrebno, da znamo pravilno presojati dogodke, dejstva, dejanja, nazore in nauke, s katerimi se srečujemo. A pravilno, kar pomeni tudi,, da ne smemo prestopiti meje dovoljenega in preiti v nedopustno. To zadnje se more zgoditi v dveh smereh: od presojanja v obsojanje in od presojanja v zatiranje. Z obojim zagrešimo prestopek, ki je lahko hujši, kot je presojano dejstvo.
Kakor tedaj smemo presojati misli in dejanja, pa je potrebno, da smo nadvse previdni in zadržani v sojenju in obsojanju ljudi, ki da so kaj storili, povedali ali napisali. Če ne pazimo na razliko med obojim, delamo zlo, s katerim se omadežujemo sami in slabimo skupnost.
Presojamo, kot smo rekli, dogodke, dejstva, dejanja,, nazore in nauke. Presojamo to je, skušamo ugotoviti njihovo pravilnost, resničnost, vrednost, ali pa nepravilnost, zmotnost, nevrednost. Prav presojamo tudi, kadar tehtamo samo dejstva in jih ocenjujemo ne glede na to, kdo naj bi jih bil povzročil. Lahko smo jih našli v dejanskem življenju, a za presojanje jih iztrgamo iz njega in presojamo kot taka, kot so sama na sebi.
Tako dejstvo, da ponazorimo s primerom, bi bila prilastitev hrušk s tujega vrta. To dejstvo, splošno in abstraktno, bomo presodili kot tatvino, kot greh proti sedmi božji zapovedi, kot prestopek kazniv po zakonu in tako dalje. Naša presoja in iz nje vzišla sodba bo lahko pravilna ali tudi ne. Kdo drugi bi utegnil soditi drugače, ker je drugačna njegova osnovna nravna naravnanost, ker jemlje v poštev splošno moralo kraja ali iz kakih drugih razlogov. V takem primeru je na mestu razgovor ali dialog, v katerem se srečajo in med seboj razčiščujejo razna mnenja, se dejanje čim bolj razčleni in se tako dospe do čim pravilnejše sodbe, naj bo soglasna ali ne.
Kadar obsojamo pa končno vedno obsojamo človeka,, tistega, ki je neko dejanje storil, neko mnenje povedal ali karžekoli napravil. Z obsodbo napravimo od presoje velik in zelo odgovoren korak naprej, pa cesto prelahkomiselno in brez zavesti odgovornosti,, ki si jo nalagamo. Kajti tudi če naj je nekdo storil dejanje, ki smo ga presodili kot nevredno, moramo, preden moremo tudi njega obsoditi, ugotoviti dvoje: ali je tisto napačno dejanje res storil in ali je pri tem v resnici grešil.
Ponazorimo tudi to s primero. Če naj nekoga obsodimo kot tatu, ker da je sosedu potrgal hruške, moramo najprej zanesljivo vedeti, da je to res storil. Saj sedaj ne sodimo dejanja kot takega, na splošno in v teoriji. Tukaj gre za določeno dejanje, ki da ga je ta določeni človek storil. Da ga moremo imeti za resnično,, za to moramo imeti dokaz; zlasti če se o tej resničnosti lahko dvomi ali če ga obtoženi zanika, moramo dokaz tudi predložiti. Tukaj niti ni mesta za razgovor ali dialog, saj ne gre za take ali drugačne poglede na dejanja; gre za dejanje, ki je bilo storjeno ali pa ni bilo. Tudi ne smemo terjati, da sojenec dokaže, da dejanja ni storil, kar najčešče sploh ni mogoče. Kdor obtožuje, mora dokazati, da je obtožba upravičena. In toliko bolj je dolžan dokazati, kolikor hujša je cbdolžitev. Prečesto obtožujemo prelahkomiselno, le po površnem videzu. V našem primeru je nekdo lahko obtožen le, ker ga je kdo videl iti proti sadovnjaku ali je vsaj mislil, da je v nekom prepoznal njega; morda je obtožen le, ker imajo ljudje o njem slabo mnenje in ker ne poznajo krivca, dejanje nalagajo njemu. Možnih je še mnogo drugih razlogov za ^btožbo, a niso dokazi. Za obsodbo je treba dokazati, da je obtoženi dejanje storil.

— obrni —
PRESOJANJE IN OBSOJANJE
Ko smo to mogli dokazati, bi šele mogli prestopiti k sojenju o krivdi. Sodba o tej ne sledi kar sama iz doka-zanosti dejanja. Dejstvo je lahko gotovo in vendar krivda ni. Zakaj četudi je nekdo res storil dejanje, o katerem smo prepričani, da je kot tako napačno, četudi smo storitev dokazali, še vedno ne moremo in ne smemo samo zato obsoditi storilca kot krivega. Okoliščine morejo spremeniti težo ali celo naravo dejanja. Kaj če je obtoženi bil v tako hudi stiski, da je umiral od gladu on ali njegova družina, pa ni mogel drugače priti do hrane ? Kaj če je bolan, kleptoman, ki se ne more upreti skušnjavi, da vzame in si osvoji, kar vidi ? Kaj če mu je bilo dejanje narekovano v hipnozi ali izsiljeno po zlikovcih, ki ga imajo kako v oblasti?
Tukaj segamo po zadnji skrivnosti. Zaresno krivdo bo najčešče težko dokazati; tudi razgovor z drugimi ne pripelje nujno h gotovosti. Zadnji človeški sodnik je obtožen-čeva vest, nad njo pa Sodnik, katerega pravice si ljudje ne smemo prilaščati.
A čeprav bi kdaj mogli krivdo zares ugotoviti in dokazati, mar bi bila obsodba najboljše, kar bi tedaj mogli storitf? Kaj je naša prva dolžnost do ljudi, s katerimi živimo: zametavati njihove zmote in obsojati njih same ali pomagati jim k boljšemu spoznanju, do (čistejše) resnice? „Vsak človek je moj brat" uči Pavel VI. Mar se bratska ljubezen najbolje izpričuje v sodbah in obsodbah? Mar so te najprikladnejše sredstvo, ki bo „brata“ nagnilo, da se bo skušal popraviti ? Mar ga bomo tako mogli prepričati, da smo boljši kot on in da imamo bolj prav v svojih nazorih in ravnanju ?
Pa še nekaj: mar se kdaj vprašamo, ali so razlike, morda le nedognanosti v nazorih soljudi, sploh potrebne take kritike, kot jim jo posvečamo? In ali morda ne vidimo napak le, ker v nas samih ni vse dognano in čisto? Da smo, kot pravi Ivan Cankar, „ljudje, ki imajo nezdravo kri, (ki zato) opazijo pege celo na soncu, opazijo trnje na roži" (Zbr. delo 8, 71), ne vidijo pa ne sonca in ne rože ?
Kadar je potrebno presojanje dogodkov, dejstev, dejanj, nazorov in naukov kot takih, saj ni mogoče vsega imeti za pravo, pa je zelo tvegano obsojanje ljudi, ki jim taka dejanja ali mnenja pripisujemo. Zelo tvegano celo tedaj, ko smo mogli dokazati, da so jih storili. Kakšno odgovornost si šele nalaga, kdor lahkomiselno obsoja ljudi, ne da bi prej ugotovil, ali so zares storili ali izrekli, česar jih dolži! Kaj pa naj rečemo o praksi, ne tako nenavadni med nami, ko se nekomu podtakne dejanje, ki ga sploh ni storil, ali mnenje, ki ga nikoli ni izrekel, ali pa se izrečeno tako izkrivi, da ni več njegovo mnenje, pa se zaradi njega izreče že kar tudi obsodba?
Ljudje smo kot taki nepopolna in padljiva bitja. Tudi kadar hočemo in iščemo dobro, marsikdaj delamo zlo. Zato je življenje posameznikov in družbe obteženo z vseh vrst nepopolnostmi in težavami. Te nastopajo v družinah, med znanci in prijatelji, v večjih in manjših združbah. Ni treba, da jih še iščemo. Tudi med nami ne. Marsikako težavo bi si lahko prihranili, če bi se vedno trudili, da bi mnenja in dejanja presojali zares stvarno in trezno, zlasti tudi v dialogu, in če bi bili mnogo previdnejši in mnogo bolj zadržani v obsojanju ljudi.
vinko brumerr
slovenska prisotnost v svetu
V decembrski številki Glasa smo poročali o uspeli likovni razstavi, ki jo je v Celovcu priredil akad. kipar FRANCE GORŠE, redni član Slovenske kulturne akcije. V časopisu Volkszeitung je bila objavljena 25. novembra lani topla in zanimiva kritika o tej razstavi. Iz pisanja povzemamo: „Gorše je ostal preprost in tih mož, ki z velikim občutenjem in z oblikujočo roko spremlja življenje, ga podoživlja in mu daje izraz v glini ali v lesu. Je globoko veren človek. Brez poudarjanja, brez velikih kretenj izžarevajo njegova dela resnično pobožnost. Nobena razstavljena umetnina nima posebnega razmerja z današnjo stehnizirano dobo. Gledamo religiozne motive, žene, može, otroke, pri delu in pri igri, pa tudi motive, ki so vzeti iz slovenskega ljudskega življenja. Povsem zavestno je izločeno danes vladajoče tehniško-znanstveno območje iz njegovih opazovanj. Gorše se osredotoči na notranji svet človeka, na temeljne, večno-veljavne vrednote, ki tako bistveno vplivajo na ravnotežje in red sveta. Goršetova zasluga je, da nas iztrga iz vzdušja naše vsakdanjosti in nas postavi pred preprosto, premnogo-krat na videz banalno”, pa vendar tako mogočno pranaturno in polnomočno življenje..." Kritik dostavlja še: „Da je bila razstava dobrodošla, so pokazali številni posamezni in skupinski obiski iz raznih krajev Slovenije in Koroške same."
Kipar Gorše je trenutno spet v New Yorku. Marca pa se povrne v Evropo, kjer si je v Rimu že najel delavnico. Povedali so nam tudi, da bo v rimskih mescih portretiral Pavla VI. za spominsko vsakoletno medaljo, ki jih izda apostolski sedež. Po vsej verjetnosti bo v času evropskih dni priredil celovški podobno tudi v slovenskem Primorju, kjer si naši rojaki kiparjev obisk iskreno žele, kot smo brali v goriških in tržaških slovenskih listih.
Poljska akademija znanosti (PAN) je v Varšavi izdala zbornik „Polsko-luzickie stosunki literackie", ki ga je uredil prof. Jerzy Slizinski. V tem obsežnem zborniku je izšla v slovenščini natisnjena razprava „Slovenci - Poljaki - Lu-žiški Srbi" s podnaslovom „Pregled literarnih in kulturnih stikov od začetkov druge svetovne vojne" (str. 229-253). Razpravo je napisal naš sotrudnik v Rimu zgodovinar dr. VEKOSLAV BUČAR, ki nam je poslal poseben odtis tega dela. (Dr. Bučar je našim bralcem dobi-o znan po tehtni in zanimivi razpravi o slovenskih zagoriških Trubarjevih
protestantih na Koroškem, ki je izšla v zadnjem zvezku zbornika Vrednote.) V razpravi v omenjenem poljskem zborniku je Bučar na 24 straneh podal pregled slovenskih stikov med obema severnima slovanskima narodoma, od Herbersteina do 1941. Spis sloni na obdelavi slovenskih bibliografskih virov. Razprava je lep donesek k temi, ki med nami še ni dovolj obdelana. Povzetek razprave je izšel tudi v francoščini.
Naš sodelavec, sotrudnik Meddobja in Glasa, pisatelj in publicist LEV DETELA nam je poslal švicarski časopis Die Tat, ki izhaja v Ziirichu z dne 28. novembra 1970, kjer je na strani 35 natisnjen njegov odličen nemški prevod Franceta Balantiča pesmi „Nekoč bo lepo"; ob prevodu je Detela napisal tudi krajši članek o pesniku Balantiču. Na isti strani je pod naslovom „Lyrik aus Jugoslawien — in deutscher Sprache" objavil daljše kritično poročilo o treh pesniških zbirkah, ki so izšle v nemških prevodih: „Anthologie neuerer kroatischer Lyrik“ (Zagreb 1969); „Kajetan Kovič: Goldene Schiffe" (izdano v Plochingen am Neckar, 1969). To knjigo je prevedel v nemščino dr. Franjo Smerdu s pomočjo Uršule Gottschalk (zbirka je izšla kot drugi zvezek v „Bibliothek slowenischer Lyrik“; prvi zvezek je Mateja Bora pesniška zbirka „Popotnik“, 1968). In skoraj iste pesmi Kajetana Koviča, ki so izšle v knjigi „Kovič - Morandini - Lombard: Gedichte", v Gradcu 1966. Za to zbirko je Kovičeve pesmi prevedel Alois Her-gouth. Ocenjevatelj Detela pripominja, da so prevodi nezadovoljivi ter da je Kovič sicer znan slovenski pesnik mlade generacije, ni pa eden najvažnejših slovenskih lirikov.
V tržaško-goriškem Novem listu (17. decembra 1970) smo brali, da je isti švicarski časopis Die Tat 14. novembra lani objavil v nemščini Detelovo prozo „Severna kartografija", medtem ko mu je dunajska Die Presse 21. novembra tiskala pesem iz zbirke „Sladkor in bič" v prevodu Ine Jun Broda. Že prej (17. oktobra 1970) je Die Presse objavila deset tekstov iz Detelove knjige „Izkušnje z nevihtami", ki jim je avstrijski slikar Geihard Gutruf dodal tri ilustracije. To Detelovo prozo je prevedla Hilde Bergner iz Miinchna. Švicarski Die Tat je 17. oktobra objavil tudi pesem Milene Merlak-Detela „Igubljeni otrok" in Leva Detela razpravo o Njegošu in njegovem gr-obu na Lovčenu.
MEDDOBJE JE REVIJA SLOVENSKEGA USTVARJALCA V SVOBODI - NAROČITE JO !
KNJIGE SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE NAJ SO LAST IN VREDNOTA VSAKE SLOVENSKE DRUŽINE !
podobe
g a v č
\/ TEM nizkem delu „Zahodne Indije", ki se vleče od V atlantskih obal verjetno prav do vrat pol resničnih mest konkistadorjev, se počutim kot doma. Grem iz mesta — poletje se nagiblje v še bolj žarečo jesen — in kmalu se izgubim med travami in visokim, rožnato cvetočim, bujnim osatom. Je nekaj prvobitnega, domačega v tej rjavo zeleni ravnini, ki je v resnici neskončno, plitvo morje. In noči v izgubljenem pampskem vesolju — nedojemljivo skrivnostno, v dalj potegnjeno nebo v svojimi Tremi Marijami in Južnim križem... Slišati je mogočne, daljne kozmične glasove in v medlem obzorju se komaj opazno bliska...
Sedim pod evkaliptom s knjigo v roki, ki je od sonca Rot suh zvitek rumenih listov. Martin Fierro v domačem, slovenskem jeziku. Z gavčem se srečujem pravzaprav že od prvega dne, ko sem stopil na te zemlje in bil povabljen - truden in zmeden - na kozarec vina in kos opaljenega asada. Gavča, tovariša in prijatelja najdem v starem kreolu, v človeku iz podeželja, v črnem potomcu afriškega sužnja, v meščanu čiste španske krvi in ponosa - ni pa sledu o njem v izpraznjenem, brezobzirno sebičnem novem naseljencu. Ne samo problematičnega zgodovinskega predstavnika iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ampak sploh tisto gavčevsko — bratsko, široko odprto, človeško -dojemam danes kot tvorno življenjsko prvino na tem kontinentu. Dejal bi: nekaj prvobitnega, pristno ljudskega, čustveno svobodnjaškega.
Martina Fierra, gavča iz teh neskončnih planjav, ki se raztezajo od Atlantika in od Srebrne reke prav do zlhtih mest starih častilcev Sonca, dojemam danes drugače -nenadoma se mi človeško približa, ko ga vzporejam z drugimi gavči, posebno pa z našim slovenskim Martinom Krpanom. Hernandezovega Martina Fierra postavljam ob Levstikovega Martina Krpana,- kajti čeprav sta paraboli obeh povesti — Fierro ima močne novelistične prvine in je poln liričnih primesi - popolnoma različni, imata vendar skupno človeško perspektivo in enake moralne dimenzije, Martin Fierro je lahko tudi drama — drama o nomadu, izvedencu o ravnanju s konjem, prebeglem svobodnjaku, stepskem bohemu, ki ga je zgodovinska nujnost izločila iz družbene sfere in mu določila iztrebljenje — se pravi zgodovinsko, človeško tvorno iztrebljenje. Martin Krpan je iz stare zgodbe spopada človeka z velikanom nastala povest o silaku, ki v dramatskem boju premaga krvoločnega velikana, a dobi v plačilo za svoje gavčevsko dejanje samo nehvaležnost in pregnanstvo. Tudi on prihaja iz družbene obrobnosti, iz nezakonitega položaja tihotapca in morda celo razbojnika.
Gavč je v bistvu sam, njegovo premoženje in edina družba je konj. S konjem preblodi puščo iz dalje v dalj, svoboden kot misel in kot oblak. Martin Fierro poje: „... podim se noč in. dan, / kot skrivač čez širno plan, / nimam gnezda ne pajdaša." Gavčeva usoda je brez ljubezni — nekoč je imel ženo in otroke, živel je z družino v bajti, vendar: „kaj mi ostalo je ? Da v joku tožim samcat sam na svetu." Prava gavčeva usoda je biti sam, od tu raste njegova člov-večnost in njegov zanos.
Ne morem dojeti v dno, kaj je — biti gavč. Sonce pripeka v to vesolje trav in osata in prašnih poti; po plitvem morju se belijo sem in tja raztresene kosti živali. V trdi resničnosti ali v vročični domišljiji, ne vem, se mi približa na posušenem kljusetu nekdo, kj je v vseh časih postavljen v podobno družbeno izobčenje, kot gavč — slavni vitez don Kihot iz Manče. Ni gavč v pravem pomenu besede, vendar ga pri določevanju gavčevskih prvin srečujem na vsakem koraku. Nasproti nepravičnosti in brezobzirnosti družbe in nasproti trdi usodi postavljata Hernandez in Levstik celega moža - Cervantes celega viteza. Plemeni-duše n C °Vecnost J'e vrednota, ki je skrita na dnu gavčeve
Martin Fierro in Martin Krpan tvorita svojško literarni zvrst; obe deli imata močne dramatske in novelistične prvi ne Martin Fierro tudi lirične, ki pa zvenijo sem in tj: nekoliko nelogično. Jose Hernandez in Fran Levstik st: l1,. varila vsak svojega gavča v nazornem, romantično re alisticnem prijemu z močnimi primesmi humorja in gro teske; ta zadnja je posebno pri Martinu Fierru prepričljiva nikdar dovolj izrabljena. Značilnost ene in druge zvrsti -
obe sta blizu narodni pripovedki - je v tem, da sta polni ljudske duhovitosti. Martin Fierro ima nad petsto znanih španskih pregovorov in rekov, npr. zlo je kot drevo rastoče... mož, kar mora, ima storiti. Tudi Martin Krpan je poln domislic in pregovorov: kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj... vsaki človek je tak, kakoršnega je Bog dal, itd.
Če bednega junaka pampske neskončnosti v Hernandezovih nostalgičnih monotono didaktičnih verzih do danes nisem mogel pravilno dojeti in dovolj oceniti, mi Martin Krpan v svojem folklorno realističnem in stvarnem načinu pripovedi pomaga do prave, višje podobe gavča. Srečujem se tudi s problemom domačijstva - morda bi dejal s Prešernom: literarno rovtarstvo in morda se mi Martin Fierro odtujuje včasih s svojo dostikrat naturalistično prakso. Ampak tu se srečujem, bolj kot z rovtarstvom, s primitivno spontano in tvorno človeškostjo. In bolj kot simbolično naturalistična, poetična obdelava Martina Fierra je zanimiva „človeška snov" gavča, tisto tvorno, ki je po svojem bistvu zdrava in prvinska snov spodnjjh plasti naroda. Antonio Fage Larraya piše: „Martin Fierro je človeško izkustvo zlito v pesem; je obramba in alegorija pozabljenega človeka, sporočilo poslano v prihodnost." (“Prosas del Martin Fierro”, 1952). To ni epska pesnitev velikega kova, kot sta mislila in hotela Leopoldo Lugones in Ricardo Rojas — Hernandez ni dvignil Martina Fierra na mitično raven, kot so to storili s svojimi junaki Grki in tudi Srbi - Martin Fierro je zapis preprostega, a prav tako herojskega človeka, usmerjenega v življenjsko stvarnost, kakor ga najdemo v mehikanskem leperu, v llaneni iz Venezuele, v cayi iz Bolivije ali v kavboju severnoameriške prerije — tudi v saharskm beduinu in stepskem kozaku.
Martin Fierro — gavč — je elementarni tvorec človeka na tem delu kontinenta. V razpravi Martin Fierro in Moby Dick, ki jo je objavil John B. Hughges v buenosaireškem dnevniku La Nacion 17. julija 1960, je postavljen pampski gavč nasproti pomorskemu „gavču“ serevnoameriške družbe. Donkihotski, zanesenjaški in pol blazni kapitan Ahab, ki s svojo čudaško posadko izvedenih mornarjev kitolov-cev zasleduje po vseh morjih sveta belega kita ter nazadnje podleže z vso posadko v boju z leviatanom je podoba človeka v dramatičnem boju s silami narave in s samim seboj. Herman Melville je v slovitem romanu Moby Dick (Beli kit) v baladno tragičnem razpoloženju podal pretresljivo podobo „gavča“, ki se v silovitosti svojih življenjskih moči bori na življenje in smrt z belo, namišljeno pošastjo narave. Beli kit je zgodba o usodi silaka, ki se odigrava na pampi morja.
Gavčev svet je namreč širok in veličasten, obenem pa neizprosno trd. Gavč ne govori v prazno, ne teoretizira in ne politizira, ampak je mož dejanja in kar stori, stori kot zrel človek. Je v boju z naravo in s sovražnikom - z belim ali rdečim — zato je kljub svoji notranji človeški pretresenosti in občutljivosti stvaren, trd in neizprosen. Utrgam citat iz ožganih strani Martina Fierra: „Yse te bede, muke moje, / vse, kar moral sem trpeti / in nezgod vseh doživeti, / mi vse čustvo je ubilo, / trdo mi srce storilo.. .“ Gavč je prototip svobodnega človeka — je individualist, ki živi na robu organizirane družbe in čeprav je upornik, človek brez vezi, sam svoj — „b,iti prost je moja radost, / prost kot ptič v vseprostornini!“ — je vendar prvinski ustvarjalec in oblikovalec družbe.
Vrnem se k slovenskemu „gavču“ - v tej besedi razumem bolj njegovo usodo in njegovo poslanstvo. Večer se na-gloma zgrinja nad prastaro pampsko ravnino, posejano z oazami evkaliptov, borovcev, vrb. Ne vem, kdaj se mi je približal star kreol, prijatelj — počasi zavijeva v najbližji boliče - ampak jaz še blodim po daljnih hribovitih in gozdnatih krajih, čeprav ne vem dosti o gavčevstvu Martina Krpana — njegovo življenje pred in po dunajskem dejanju je mislim podobno gavčevstvu Martina Fierra -sta mi vendar ta silak in oni podoba tvorca nove družbe — take, ki se uveljavlja in ki stopa na zgodovinsko površje v vsej svoji humani moči.
france papež
ob debeljakovi slovenski prepesnitvi jose hemandeza poema „martm fierro"
Stanko majcen
je umrl
dnevnik
18. decembra 1970, sredi lanskega adventa tedaj, so ga pokopali v Slovenskih goricah pri Mariji Snežni *a Velki. V 82. letu starosti. Odpočiti se je hotel... Zdaj počiva v svojih lepih Slovenskih goricah, na deželi, kot je naslov njegovi pesniški zbirki, ki jo je pred leti založila in izdala Slovenska kulturna akcija. Tam je pel:
Čakajo me moji mlini, čakajo konec vasi, kaj pripeljem jim pod kamne, kaj nasujem na osi?
Zdaj jim je pripeljal pod kamne svoje življenje in svoje delo.
Bil je eden najčistejših naših umetnikov peresa. In najtišjih. Bil je naš prijatelj, prijatelj Slovenske kulturne akcije, naš FRANC ZORE — pod tem psevdonimom nam je edini od slovenskih pisateljev in pesnikov v domovini poslal svojo pesniško zbirko v objavo...
O njem bomo pisali, še. In še več. Njegov odhod k počitku boli. V domovini je njegova smrt zaslužila tretjino stolpca v osrednjem slovenskem časopisu Delo... Po vojni v socialistični slovenski kulturi zanj ni bilo mesta: ne v knjigarnah, ne v revijah, ne na odru. Bil je pač - velik Slovenec in velik kristjan.
V njegov spomin in z vero v lepše dni, ki je Majcnu vse življenje, tudi v najtežjih preskuš-njah ni majkalo, tele njegove verze:
In kadar spet njive vzcveto in kadar spet škrjančki zapojo, bodo iz mene peli.
In kadar spet bukve zagore in kadar spet gabri zažare, bodo iz mene žareli.
Žar*, šum, hlad - vse iz mene, pesem, cvetje livad — vse iz mene, vse iz mene mrtvega.
A LI MORAM umreti, ker sem lepa? Ali nimam bratov vo-■* ^jakov, da me ščitijo? Pa sem, oškropljena z blatom - kje si, Dragomir na konjiču, da zavihtiš sabljo nad blatilci? Tvoja sestra umira od gnusa.. . Mesto je ogromna gomila ran, smradu iti gnilobe. Najsi ga sonce prepeka, najsi noč razmaje zrak in dviga nebes do zvezd - mesto smrdi, mesto se enostavno kadi kakor odprto žrelo nepopisnih, nepristopnih grdobij. . .
Mesto, to so velika,, brezzoba usta! To je mesto! Usta do ušes in kazalec črnozanohten! Čujte in strmite! Tista tenka lutka iz Mišarske ulice. . . no, tista tenka, okrogla,, z bradico ko mesec, z obrvmi ko dva metulja, tista, ki ji noben čevelj ni bil ozek dovolj, nobena rokavica premajhna, tista, da, prav tista - e! štrbunknila je - da je brizgnilo do kapi. . .
To je mesto. In jaz? Ali moram umreti, ker sem lepa, Dragomir? Konje smo imeli, ko je brat stopil v generalni štab. Tri konje.
Na vrancu je jezdil bratov dečko. Zmerom mi je brat pomagal v sedlo. Trata je bila mehka in prožna kakor mramorna plošča, s suknom prepeta kakor biljar. In jaz: slonokoščena krogla na njem!
Nikomur me ni pokazal brat,, skop ali ljubosumen ali izkušen, kakor je bil. Zdaj je mrtev. Vojskovodja božjih trum.
In jaz sem vedela, kaj mu je. Da sem namreč lepa, in da je ostal pri meni...
Prejezdila sva vse škrjančkovo jutro od roba pa do roba, od teme pa do svita in do svetle stene - tam, kjer je bilo sonce na zid narisano. Zemlja je bila oprežena s preprogami, da bi si konji ne oškropili kopit. Podkovani so bili z živim, pojočim jeklom. Dlaka se je svetila, sedlo je škripalo, konj je prhal od slasti. In to vse pred čudečim se obličjem jutra. Tam daleč za hrbtom se je dramilo mesto. Lezlo je iz neblagodišečih ovojev, krmežljavo, pospano, zlobno - zlovoljno, ne vem,, zakaj. Malo mesto, samo sebe sito do grla!
„Po mestu, po mestu, med ljudmi, saj jih nočem poznati...! Tam je sonce, tam je radovednost in priznanje... ej!“
Brat molči ko sam bodoči vojskovodja božjih trum. Kakor Napoleon vali velike misli po glavi, skalam podobne, ki jih je sama senca, sama senca in prostornost.
Nepremično drvita Šarca vštric, iz mesta, iz mesta. ..
Na povratku je brat milejši, prijaznejši in malodane do prvega zidu me pusti na konju.
„Odskočiva!“ - in oba se vgrezneva v globoko travo, ki je rosna.
Za vojaka me ima, in vendar sem njegova sestra, ,,tista okrogla,, tenka iz Mišarske ulice, saj jo poznate.. .“
In peš se napotiva po stranicah v vojašnico.
„Kdo te bo brzdal, kadar odjezdimo na jug? Kdo te bo učil jezditi - (brat se 'nasmehne) - kdo te bo za roke vodil ob jutrih po rosi, sestra?"
In poljubi roko in stopi mimo straže. To je bilo tik vojašnice.
Na fotografiji ga ne prepoznam. Slikati se je dal - za koga? Daljen in nem stoji med drevesi, odmaknjen za dvajset let. Eno usodo daleč...
Mene je pogazil prvi tujec, ki sem ga srečala na ulici. ..
Iz Stanka Majcna zbirke novel ^Povestice44, ki je 1962. izšla pri SKA.
PODPRITE SVOBODNO SLOVENSKO USTVARJALNOST -
BODITE PODPORNI ČLAN SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE !
rebula o majcnu
V lanski decembrski številki je tržaška slovenska revija Mladika (1970, leto XIV., štev. 12) namesto nekrologa ob smrti pisatelja Stanka Majcna objavila razgovor, ki ga je urednik revije imel s pisateljem prof. Alojzom Rebulo; le-ta je bil zadnje čase v stikih s pokojnim pisateljem. Razgovor ponatisku-jemo v celoti.
Pravi Alojz Rebula:
Osebno mislim, da smo s Stankom Majcnom izgubili velikega pisatelja. Pred leti sem istočasno bral Camusovo Kugo in Majcnove črtice iz prve svetovne vojne. Občudovani Francoz me je pustil neprizadetega, Majcen me je pa prav pretresel. V nekaterih prizorih sem zaznal silo, ki bi jo imenoval kar tolstojevsko. Stanko Majcen je v sebi družil dvoje, kar se v slovenskem pisatelju redko sklada; ustvarjalno silo in ob njej izreden intelekt. V pogovoru z njim si se lahko sprehajal od politike do mistike.
Se vam zdi doumljivo, da je povojna doba mogla človeka takih kvalitet ignorirati, kakor ga je?
V	naši šentflorjanski dolini je to povsem doumljivo. Slovenec ni svojega nikdar cenil. Tretjevrstni tuji literat bo pri nas zmeraj več štet kakor, denimo, domač genij. V tem pogledu si preteklost daje roko s sodobnostjo, onkraj vsake politične nadstavbe: dolina šentflorjanska ostaja dolina šentflorjanska.
Se vam ne zdi, da je povojno uveljavitev Majcnovega imena oviralo tudi dejstvo, da je bil Stanko Majcen visok predstavnik predvojnih političnih struktur? Naposled je bil podban Dravske banovine!
V	isti strukturi je bil Ivo Andric kraljevi ambasador in je kot tak celo podpisal v Berlinu trojni pakt z nacistično Nemčijo. In vendar so mu Srbi po vojni izgladili pot do Nobelove nagrade. Pred leti pa je morala šola - v Mariboru! — umakniti s programa celo skromno interno Majcnovo proslavo. Kaj šele, da bi prišla na oder kakšna njegova drama. Na ljubljanski slavistiki najdete študente, ki za Stanka Majcna sploh ne vedo...
Se vam zdi, da je mogoče označiti to dejstvo drugače kot škandal?
Ne smete pozabiti, da je Ivo Andric stopil v partijo, Stanko Majcen pa je ostal kristjan.
Pa se vam zdi to dovoljšen razlog, da majhen narod, ki se tako težko prebija s svojo kulturo na evropsko sonce, tako ozkosrčno odrine kulturnika takšnih kvalitet. Posebno ko Majcen za sabo ni imel aktivne politične preteklosti? Zmeraj bomo odrivali, kar je preveliko za nas.
Kako ste prišli v tisk z njim?
Predlanskim sem se mu oglasil pismeno. Zanimal sem se
za njegove še neobjavljene spomine na dr. Korošca. Ljubeznivo mi je odgovoril.
Zvedeli smo, da ste ga pred kratkim obiskali. Bilo je letošnjo jesen. Bila sva z ženo v Mariboru. Po kosilu naju je hotela znanka popeljati z avtomobilom na Pohorje. „Pohorje bo ostalo..." sem rekel. Opogumili smo se in zapeljali na Poljančevo 7. Uličica z razgledom na vinograd na griču, v globini vrt, med vrtnicami slok sivolas gospod v delavnem predpasniku, v elegantnih mladostnih gumijevkah, ob njem še mladostna gospa v črnem. Na mizico na vrtu je prišla steklenka, pisatelj Majcen je s prepričanjem strastnega kadilca potegnil ibarico, posedli smo, v hipu ujeti v prisrčno razpoloženje. Nekaj ur smo tako sedeli in govorili. Bilo je prvo in zadnje srečanje c tem izrednim Slovencem. Komaj sem bil doma, sem si zapisal pogovor, točko za točko.. .
Zanimalo me je, kako Majcen gleda na vrsto pojav iz naše kulturne in politične preteklosti...
Na primer?
Na Župančiča, na Finžgarja, na Gosarja, na Natlačena, na Jegliča, na Rožmana, na Izidorja Cankaija, na Ehrlicha, na Novačana.
Imate vse te njegove sodbe napisane?
Vse po vrsti. Podane z izredno intelektualno in psihološko ostrino.
In o čem ste še govorili?
O vsem mogočem: ali smo Slovenci narod, o zadnjem avstrijskem cesarju Karlu, o Majcnovem prevajanju Terezije Avilske v prvih povojnih letih, o mistikah...
Nam lahko poveste vsaj eno njegovo misel?
Ko smo se poslavljali, nas je pospremil po Poljančevi do avta. Hodila sva odmaknjena, zapredena v teološki razgo-vor. Na kraju ceste je citiral Guardinija: „Ob smrti bom vprašal Gospoda, čemu vse to trpljenje nedolžnih..."
Kdaj je to bilo?
' V sredo drugega septembra. Ob odhodu mi je rekel, naj še pridem. In tako sem že v mislih pregustiral vrsto novih razgovorov s tem izrednim intelektualcem, s katerim bi lahko govoril o vsem, od škodljivosti ali neškodljivosti kajenja tja do Teilharda de Chardina. Zdaj vidim, da je bilo to moje prvo in zadnje srečanje z njim. Pred kakšnim mesecem se mi je oglasil s pismom, ko sem mu poklonil svojo Krščansko avanturo. No, veliki Slovenec Majcen ima zdaj tudi to avanturo za sabo.
• vi	•
izšlo | e
povabilo k sotrudništvu	meddobje XI. 3
revija meddobje skuša biti odraz slovenske ustvarjalnosti in zmogljivosti slovenskega kulturnega dela in delovanja v svobodnem svetu.
uredništvo vabi zato vse slovenske ustvarjalce in kulturnike, ki jim je pri srcu svobodnost človekovega in slovenskega duha, da v reviji sodelujejo s svojimi spisi, poezijo, dognanji, mnenji, vprašanji sodobne svetovne in slovenske stvarnosti, s svojimi umetniškimi dosežki.
prosimo, da vse svoje prispevke pošljete na naslov glavnega urednika:
france papež,
manuel garda 561 1, carapachay feb, prav. buenos aires, argentina

razgledi
slovenik -
spomenik slovenske kulturne zavednosti
22. novembra lani je poteklo deset let, kar je bil v Rimu ustanovljen slovenski zavod za višjo bogoslovno izobrazbo slovenskim bogoslovcem v tujini - Slovenik. Za vso slovensko kulturno dejavnost v velikem svetu je to pomemben in srečen jubilej. Slovenik predstavlja danes za vse Slovence najvišji kulturnotvorni izraz našega prizadevanja, ubrati v duhovni ustvarjalnosti in dosežkih korak z velikimi narodi. Za svoj jubilej je zavod izdal prikupno brošuro, iz katere povzemamo naslednje misli in navedke.
ANI je poteklo deseto leto življenja in dela sloven-L. skega zavoda v Rimu — SLOVENIKA. Z njim smo se tudi Slovenci pred desetimi leti uvrstili v družbo narodov, ki imajo v Rimu zavode za poglabljanje teološkega študija.
Z začetki Slovenika je neločljivo povezano ime p. Antona Prešerna. Dolga leta je bil asistent za slovanske ^dežele pri vrhovnem predstojništvu jezuitskega reda. V težavnih povojnih letih so vsi, ki so skrbeli za duhovno in strokovno formacijo slovenskih duhovnikov, čutili potrebo po obnovi profesorskega kadra, ki bi mogel obdržati slovensko duhovščino na visoki intelektualni ravni. P. Prešeern je hotel omogočiti nadaljevanje teološkega študija vsaj tistim mladim duhovnikom, ki so študirali v tujini. Uspeh dolgotrajnega in potrpežljivega dela je bila ustanovna lista Slovenika, ki jo je izdala Kongregacija za semenišča in univerze 22. novembra 1960.
Slovenik je zaživel; a bil je nebogljen. Razen ustanovne listine ni imel ničesar. Ni bilo hiše, ni bilo denarja... Pater Prešeren ni dvomil, da mora slovenskim duhovnikom dati streho hiša na via dei Golli. V tem delu Rima je dolgotrajna predstojnica slovenskih šolskih sester m. Terezija Hanželič, ki je pred kratkim končala svojo zemsko pot, ustanovila generalno predstojništvo svojega reda, ko se je po nemški okupaciji Maribora zatekla v Rim. Zdaj je ta stara hiša dala tudi streho prvim trem slovenskim duhovnikom, ki so takrat v Rimu nadaljevali teološki študij. Slovenik je postal stvarnost.
Velik dogodek za slovensko Cerkev je bil prvi prihod ljubljanskega škofa Vovka v Rim. Kot gorenjska rojaka sta s p. Prešernom hitro našla skupen jezik. Slovenik je postal dom tudi za mlade slovenske študente-duhovnike iz domovine. Hiša na via dei Golli je bila premajhna. Začasna rešitev je bila streha pri Kongregaciji za misijone na via della Consolata. P. Prešerna je težila visoka starost. V pomoč pri vodstvu Slovenika mu je Kongregacija za semenišča 4. januarja 1965 imenovala mons. Maksimilijana Jezernika kot prorektorja slovenskega zavoda. Kmalu po tistem,
7. aprila 1965, je zaslužni p. Prešeren umrl.
Vse breme in odgovornost so padli na ramena novega vodje. Od italijanske vlade je dosegel priznanje zavoda. Od apostolskega sedeža pa odobritev statuta in pravilnik Slovenika. Trd oreh pa je bila gradnja lastne hiše. Vse je bilo mogoče premostiti, le denarja ni bilo. Takrat pa so se zganili Slovenci po svetu. Prvi so poslali svoj dar Slovenci iz Anglije. Vodstvo Slovenika je kupilo zemljišče v bližini rimske obkrožne ceste. Začela se je težka pot pri italijanskih uradih za gradbena dovoljenja.
Vsi trije slovenski škofje so poznali važnost višjega teološkega študija v Rimu. Zato so začeli pošiljati v Slovenik
blagoslovitev slovenske kapele v
Avgusta letos bo v Narodnem svetišču v Washingtonu, v Združenih državah, slovesna blagoslovitev Slovenske kapele. Pripravljalni odbor za slavje nam je poslal spored prireditev, ki se bodo odvijale v severnoameriški prestolnici za to priložnost. Iz poslanega posnemamo:
Po štirih letih načrtov, trdega dela in žrtev bo 15. avgusta 1971 v Narodnem svetišču Brezmadežnega spočetja v Wash-ingtonu, D. C. blagoslovitev Slovenske kapele. Program se bo začel v petek 13. avgusta in bo dosegel svoj višek v nedeljo 15. avgusta z blagoslovitvijo. Slovesnosti bodo nudile priložnost za romanje in srečanje Slovencev iz vseh delov Severne Amerike, Slovenije .in ostalega sveta.
svoje duhovnike. 11. oktobra 1965, v času zasedanja 2. vati-kanuma, je bila ob navzočnosti vseh treh slovenskih ordinarijev in rimskih Slovencev slovesna otvoritev akademske-ka leta. Slovenik je rasteh Njegovi študentje so si po rimskih univerzah pridobili ime in ugled.
Po nakupu zemljišča je prišla na vrsto gradnja. Ker sme biti po rimskem zakonu samo Italijan arhitekt, smo izbrali domačina Ksaverija Busti-Vicija, ki je ravnokar končal filozofski zavod Propagande. Rimska občina je načrte načelno že odobrila.
Januarja letos pa se je Slovenik že selil pod lastno streho. Vodstvo je namreč kupilo prostorno hišo južno od lateranske bazilike, na via Appia Nuova 844. Zidava lastnega novega poslopja precej daleč iz Rima bo šla zdaj bolj počasi.
Kongregacija za semenišča je z zanimanjem spremljala Slovenikovo rast in razvoj. Že večkrat je bilo vodstvo zavoda^ deležno pohvale in priznanj s strani apostolskega sedeža.
Da bi Sloveniku pomagali na noge in še posebej pomagali pri gradnji lastne hiše, ki ni več daleč do nje, so se med Slovenci po svetu osnovali posebni odbori za gmotno pomoč tej prevažni slovenski ustanovi v velikem svetu. Med Slovenci v ZD je prevzel pobudo mons. Louis Baznik, v Kanadi ga posnemata dr. Alojzij Ambrožič in Franc Turk, medtem ko je Avstralijo razgibal neumorni p. Bernard Ambrožič ofm. Gradnjo in morda celo otvoritev Slovenika naj bi povezali z gradnjo in blagoslovom slovenske kapele v narodnem svetišču v Washingtonu.
Prvi zunanji uspeh vztrajnega dela se je pokazal 9. maja 1969, ko je papež Pavel VI. ob navzočnosti številnih slovenskih romarjev, duhovnikov in vseh slovenskih škofov blagoslovil temeljni kamen Slovenika. Slovesnost je sovpadla z vseslovenskim romanjem v zahvalo za dar vere.
Temeljni kamen za Slovenik so vzeli iz bližine Petrovega groba. Vgrajen je bil v prvo baziliko, ki jo je gradil cesar Konstantin. Temu kamnu so se pridružili tudi drobci zidovja vseh svetišč, ki so važna za versko zgodovino Slovencev. Tako s kamenčki iz Ogleja, Salzburga, od Gospe Svete; pa delci zidovja vseh treh slovenskih stolnic, slovenskih romarskih svetišč, slovenskih cerkva po ZD, v Kanadi, v Argentini in Avstraliji, pa tudi z grobov obeh naših svetniških kandidatov Friderika Barage in Antona Martina Slomška.
Da je Slovenik postal to, kar je, so s svojimi prispevki skoro izključno omogočili Slovenci v zdomstvu in zamejstvu.
Slovenik je navkljub vsem težavam obstal in prinaša prve sadove. V rimskem mednarodnem življenju živi in dela enakopravno z drugimi narodi. Do sedaj je pod njegovo streho živelo 28 študentov. Uspešno so končali študij in danes zavzemajo odgovorna mesta v slovenski Cerkvi doma in po svetu. Čeprav Slovenik še nima lastne strehe, je postal trdna skupnost, družina, počasi pa bo postal tudi središče slovenskega življa v Rimu.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Sloveniku, njegovemu vodstvu in vsem slovenskim štšudentom bogoslovcem v njem ob desetletnem jubileju čestita. Iz srca in z zadoščenjem. Želi zavodu, da si skoraj postavi nov moderen dom in da v prihodnjih desetih letih doseže nove uspehe v dobro slovenstvu, slovenski Cerkvi in slovenski krščanski kulturi.
washingtonu
Spored prireditev je tale: Svečana blagoslovitev kapele; Slovenska kulturna razstava; Ogled mesta Washington; Slavnostni banket.
Za Slovence, ki bodo prišli v Washington od drugod, je bil izbran Sheraton Park Hotel, kjer bodo tudi vse družabne prireditve. Udeleženci teh svečanosti, ki obetajo privabiti veliko število slovenskih rojakov, bodo prejeli posebno spomjnsko značko. Pripravljalni odbor pa bo izdal za to priložnost posebno spominsko brošuro.
(Naslov pripravljalnega -odbora je: Slovenian Chapel Fund, Dedication Committee for Slovenian Chapel, P.O. Box 6295, Washington, D.C. 20015, U.S.A.)
da ne pozabimo
Kaš tednik v Celovcu je zapisal 3. decembra 1970:
ŽE PRED letošnjim 10. oktobrom je Karntner Heimatdienst zapisal v svojem glasilu, da se mora obrambni boj nadaljevati vse dotlej, dokler ne izgine eden od obeh koroških narodov.
Koroški Slovenci s tp izjavo nismo šli v javnost pred 10. oktobrom, ker nismo želeli vnašati nemira v priprave za deželni praznik. Ker pa poziv Narodnega sveta koroških Slovencev na veliki proslavi 8. novembra v celovitem glasbenem domu na oblast in notranjega ministra do danes ni našel odmeva s strani oblasti, smo primorani opozoriti z vso odločnostjo na to vprašanje.
27. oktobra sta naslovili obe osrednji organizaciji koroških Slovencev (Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev) na predsednika avstrijske republike in na notranjega ministra pismi, v katerih opozarjata na omenjeno zločinsko ravnanje Karntner Heimat-diensta.
3.	novembra 1970 nam je odgovoril predsednikov kabinetni direktor, da je zvezni predsednik pismo prejel, da pa v okviru ustavno določenega področja nima možnosti, da bi ukrepal v vprašanjih slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem.
Zdi se nam, da je in mora biti državni predsednik vrhovni varuh ustave, predvsem pa varuh človečanskih pravic vseh državljanov. Zato se ne moremo pridružiti mnenju da predsednik ne bi imel nobenih možnosti. Prav gotovo nima možnosti neposrednega ukrepanja, lahko pa naredi potrebne korake.
Kljub temu da je pismo zveznemu notranjemu ministru staro več kot mesec dni, in kljub javnemu pozivu 1000 koroških Slovencev, naj oblasti končno ukrenejo kaj proti Heimatdienstovi dejavnosti, notranji minister do danes ni odgovoril.
Ne moremo si misliti, da se avstrijske oblasti strinjajo z zločinsko zahtevo po likvidaciji slovenskega naroda, kajti podobne zahteve so prinesle v preteklih desetletjih nad človeštvo niezmerno gorja.
12. decembra je Naš tednik spet poročal o nemškem šovinizmu na slovenskem Koroškem. Zapišemo glavna dognanja:
Zaskrbljenost v Sloveniji so izzvali izgredi ob proslavah 10. oktobra, postavitev nekega spomenika v Gradcu, posvečenega žrtvam južnoštajerskega nemštva, zlasti pa zločinsko pisanje glasila časopisa Ruf der Heimat, glasila koroškega Heimatdiensta, ki zahteva konec koroških Slovencev, torej iztrebljenje naroda, ki je doma na Koroškem že nad 1400 let.
V tem nemškem nacionalističnem glasilu stoji tudi tole: „... Torej zgodovina na Koroškem še ni potegnila dokončne črte. Potegnila jo bo med obema narodoma le, če ne bo eden od njiju več obstajal. Tako je obrambni boj
PODPORNA ČLANARINA v Slovenski kulturni akciji za leto 1971 je: v Argentini 30 pesov (3000 starih), v drugih deželah pa 10 dolarjev. Članarina se poslej plačuje vzporedno s koledarskim letom, se pravi: od januarja do decembra. Prosimo vse dosedanje podporne člane, da nam skoraj nakažejo svoj letošnji prispevek, če tega še niso storili. Vabimo pa tudi vse druge Slovence, ki jim je mar kulturna tvornost solvenskega zdomstva, da se naši ustanovi pridružijo kot novi podporni člani!
iz leta 1920 v letu 1970 še vedno obrambni boj z orožjem srca in duha in bo to ostal, dokler je tu nemški in tam slovenski narod... “ — „... Slovenski nacionalizem — za njim jugoslovanski imperializem — se še ni .avstrijskemu delu Slovenije' odpovedal. To prepušča le pričakovani .prihajajoči uri‘, da bo tretjič tvegal osvojitev. Če le mogoče po mirni poti.. . Na to se pripravlja in se poslužuje svoje ,pete kolone' na Južnem Koroškem..."
Močno je sovplivalo dvojno merjenje in nastopanje proti inozemskim podjetjem: pri švicarski tovarni v Velikovcu zastave in muzika, pri slovenskem velenjskem Gorenju pa senco nove slovenske iredente in premik državnih mejnikov na mejah južne Avstrije...
Vse to je pri koroških Slovencih in tudi pri Slovencih po svetu in v matični domovini vzbudilo odpor. Presenetila so pisma ljubljanskih študentov, slovenskih sindikatov in Slovenskega državniškega društva: vsa izražajo zaskrbljenost matičnega naroda ob očitnem zapostavljanju koroških Slovencev.
Žgoča in izredno aktualna je ob nemških izpadih do slovenstva na Koroškem izjava predstavnikov primorskih revij ki jo povzemamo iz tržaške Mladike (december 1970):
..Predstavniki slovenskih revij, ki izhajajo v Primorju tako v republiki Sloveniji kakor v Trstu, zbrani na posvetovanju v Idriji 5. decembra 1970, so proučili dokumentacijo p proslavi koroškega plebiscita v Celovcu 10. oktobra letos.
Predstavniki sedmih primorskih revij ugotavljajo, da se je omenjeno slavje razvijalo v šovinističnem duhu, izzivanje pa zadobiva vse drugačen pomen, ker so celovškemu praznovanju predsedovali predsednik avstrijske republike, predsednik vlade in predsednik koroške dežele.
Tako početje je žaljivo za slovensko narodno skupnost, ki živi v Avstriji, in hkrati nasprotuje duhu novega evropskega sporazumevanja, da pri tem sploh ne omenimo ozračja dobrega sosedstva, ki naj bi ustvarilo nove oblike sožitja na italijansko-slovenski in slovensko-avstrijski meji.
Predstavniki primorskih revij protestirajo proti takemu obnavljanju nacističnega duha in zahtevajo, da se odnosi med matično republiko in avstrijskimi oblastmi razvijajo na podlagi pravnih norm, mednarodnih dogovorov in v duhu tistega protifašističnega boja, ki je leta 1945 premagal nacizem.
Predstavniki primorskih revij opozarjajo evropsko javnost na ravnanje avstrijske republike, ki se je s 7. členom državne pogodbe 1955. leta obvezala, da bo spoštovala pravice slovenske narodne skupnosti, zdaj pa ne samo, da njihovih pravic ne spoštuje, temveč celo uprizarja šovinistična slavja na obmejnem etnično mešanem ozemlju tako rekoč pred vrati republike Slovenije in Jugoslavije."
Gornjo izjavo so podpisali predstavniki naslednjih revij: Most, Obala, Srečanja, Zaliv, Idrijski razgledi, Kaplje in Mladika.
iz uprave
Opozarjamo rojake, da so se z januarjem letos vse knjige prejšnjih letnikov naše založbe podražile za 30 odstotkov, kakor smo najavili novembra lani v Glasu.
Vsem, ki smo jim poslali 1. knjigo XI. letnika naših publikacij Karla Mauserja zbirko črtic ,,Na ozarah", smo priložili tudi izpisek naročnine oziroma dolžnih zneskov. Lepo se zahvalimo za blagohotno razumevanje in za poravnavo.
ROJAKI! VAŠA GMOTNA OPORA SLOVENSKI
KULTURNI AKCIJI BO DOKAZ VAŠE LJUBEZNI
DO SLOVENSKE KULTURE V SVOBODI!
v objavo smo prejeli
Društvo Slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini
Buenos Aires, 12. decembra 1970.
Spoštovani!
Po sklepu borcev na Občnem zboru, 12. t.m., Vam dostavljamo s prošnjo za objavo — sledeče:
V letošnjem letu, ko poteka petindvapset let najstrašnejše tragedije v zgodovini slovenstva, preživeli protikomunistični borci slovesno izjavljamo:
1.	Naših protikomunističnih soborcev - padlih med vojno 1941-45. leta in vrnjenih iz Vetrinja ter pobitih — ne bomo pozabili nikdar!
2.	V vseh sodobnih'oblikah bomo nadaljevali boj proti komunizmu, ki kruto tepta najvišje vrednote človeštva, ki so svoboda, krščanska omika in dostojanstvo človeka. To je
bil najvišji ideal mrtvih soborcev, to je ideal, kateremu je vetrinjska tragedija prižgala večno plamenico.
3.	Naša emigracija je posledica našega protikomunističnega boja doma, zato mora to ohranjati in z bujenjem narodne zavesti braniti ideale krščanske omike. Tako bomo ustvarjali protiutež komunističnemu nasilstvu v naši domovini, vsedotlej, ko bo ves naš narod dočakal dan prave svobode.
4.	V svobodi bomo sami poiskali grobove vseh mrtvih Slovencev v času apokalipse od leta 1941, do danes in jim izkazali čast, kot se mtrvim spodobi.
5.	Naš protikomunistični boj, ki je zgrajen na demokratskih vrednotah, nam je v čast in ponos ter je edino zagotovilo za pravo svobodo vsemu našemu narodu.
V imenu starešinstva lepo pozdravljam!
tajnik: E. Bras (podpis)
OPOMBA UREDNIŠTVA GLASA: Gornji dopis smo prejeli šele januarja letos; zato ga objavljamo v tej številki našega lista. Objave pod gornjim zaglavjem „v objavo smo prejeli" niso nujno tudi mnenje uredništva Glasa ali vodstva Slovenske kulturne akcije ali njenih članov. Po načelu svobodnega informiranja, ki je v veljavi v demokratični družbi, objavljamo te dopise, kolikor so v zvezi s slovensko narodno in duhovno usodo, kadar niso osebnega značaja in nikogar ne žalijo.
SLOVENSKI DUHOVNIKI V IZSELJENSTVU BOTRUJEJO MAUSERJEVI KNJIGI „NA OZARAH"
21 slovenskih duhovnikov v zdomstvu in izseljenstvu je do zdaj že poslalo svoj botrski dar za izdajo Karla Mauserja zbirko črtic NA OZARAH, ki je kot 1. knjiga XI. letnika knjižnih edicij za konec lanskega leta izšla v založbi Slovenske kulturne akcije. Objavljamo imena novih darovalcev in darovane zneske.
Iz Argentine
Neimenovani iz Buenos Airesa, 50 pesov Janez Jeretina CM, Lujdn, 30 pesov
(vsi navedki v novi argentinski valuti) Iz Združenih držav
dr. Alfonz Čuk, 10 dolarjev A. Urbič, 12 dolarjev
Iz Nemčije
Ciril Turk, 100 nemških mark
Tako je do zdaj že 21 slovenskih dohovnikov v izseljenstvu in zdomstvu poslalo svoj ,,botrski" dar za „Na ozare".
VSEM DAROVALCEM-BOTROM SLOVENSKIM DUHOVNIKOM
SE SRČNO ZAHVALI IN SE LEPO PRIPOROČA ŠE VSEM DRUGIM
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
PROSIMO, POPRAVITE!
V zadnji 12. številki lanskega letnika Glasa (XVII, dec. 1970) v zaglavju Slovenska prisotnost v svetu, kjer poročamo, da je v španščini izšla disertacija p. Silvina Eiletza ,,Marx in dialektični humanizem11, le-^a navedek ni točen. Omenjena razprava ni disertacija, marveč novo, v španščini napisano delo.
2 «	TARIFA REDUCIDA
o -	CONCESION 6228
s z y	
8 s i	
	*. P. 1. 953701
darovi
Lojze Ambrožič, st., Kanada, 10 dolarjev
Jernej Tomazin, Kanada, 10 novih pesov
Ana Gaber, ZD, 2 dolarja
N. N., ZD, 6 dolarjev
Neimenovani slovenski duhovnik iz Argentine, 210 pesov
Lojzka Čeč, Argentina, 15 ps.
Silvo Lipušček, Argentina, 20 pesov
Ivan Ašič, Argentina, 20 pes.
Antonija Račič, Argentina, 20 pesov
Neimenovani iz Argentine, 20 pesov
arh. Jure Vombergar, Argentina, 20 pesov
Mirko Smon, Argentina, 5 pes.
inž. Jože -Košane, Argentina, 10 pesov
podporna članarina
Marko Martelanc, Argentina, 30 pesov
Slavko Tršinar, Argentina, 15 pesov (prvi obrok)
Beno Tičar, Argentina, 10 pesov (prvi obrok)
inž. Ivo Kertelj, Italija, 10 dl.
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije in izhaja mesečno. Ureja ga Nikolaj Jeločnik v imenu odbora. Tiska ga Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. — Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires Argentina. Editor responsable: Slovenska kulturna akcija (Accion Cultural Eslovena)— Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.