*   39   *
Ludovičkov konj
Spisal L. Černej.
, obena igrača ga ni tako dolgo zdržala in nobena toliko kratko-časila kakor — njegov konj. Dobil ga je od strica iz mesta. Stričev sin je igračam že odrastel.
V začetku se je Ludoviček bal lesene živali: ko se je konj zazibal, je zamižal ter se prijel za glavo. Končno se mu je vendar privadil; začel ga je gladiti in poljubljati in tako si je pridobil žival, da ji lahko zaupa. — Zajahati je pa se še dolgo ni upal. Za obe roki so ga morali držati, kadar so ga posadili na sedlo, in konjiček še ni smel biti preživ. A prišel je tudi čas, da je zlezel Ludoviček sam na konja. Tedaj je klical na vse grlo, a ^ trepetajočim glasom očeta in mater, da bi videla njegovo junaštvo. Starše je veselilo, da je sinček že toliko junaški, in rada bi bila videla, kako je prišel na konja. Ludoviček je bil takoj pri-pravljen, da pokaže svojo umetnost. A saj veste, kako je, ako človeka kdo opazuje! Fantič se je nekoliko preveč zavihtel; izgubil je ravnotežje ter se postavil na drugi strani konja — na glavo. Začel je jokati, a oče ga je kmalu potolažil, rekoč, da bo še večkrat padel s konja, kadar bo velik, a s pravega, živega konja. Pomagalo je!
Od tistega dne pa si Ludoviček zopet dlje časa ni upal na konja, a potem ga je vendarle spet zajahal. Sčasoma se je privadil jahanju tako, da se ne boji jn tudi ne pade, najsi žival še tako divja ter se vzpenja zdaj na prednji, zdaj na zadnji nogi.
Dasi Ludoviček rad jaha, se še vendar mnogo rajši vozi. Konjiča po-stavi pred otroško mizico, ga priveže z vrvco k naslonjalu, napne vojke in pripravi bič.
»Micika in Anica, hajd, da se peljemo!" — In sestrici sedeta zadi na klop, on sam pa na mizo, da je više.
»Katn se peljemo?"
„„!< stari mami.""
»Dobro, pa k stari mami! — Hi!"
In peljejo se! Časih hoče konj preveč poskočiti, treba ga je prijeti z vso silo. Zdaj spet se kaj utrga ali pa je treba kaj popraviti. Tedaj da Ludoviček sestrici vojke v roke. BPa dobro drži!" Skoči z voza, popravi, kar je treba, pa spet naprej. Časih švigne malo z bičem, a le po zraku; zakaj oče in mati pravita, da tudi žival boli.
»Dobro jutro, stara mama! Pripeljali smo se malo k vam! — Tako, vedve lahko gresta s stato mamo v sobo, a jat morara apraviti kon\a'."
Izpreže žival, jo priveže k vozu, natrga trave in položi h gobcu.
nNo, zdaj pa le jej!"
-*   40   «¦                                                       1
Ako je konjiček prevroč, ga pokrije z robcem, da^se ne prehladi.   In            1
preden zopet odrinejo domov, ga ne pozabi napojiti.                                             
Ker je mnogo sorodnikov,  ki  jih  je treba obiskovati in ker je tudi           
druge vožnje dosti, ima konjiček dela dovolj. In dasi je — kakor ste videli         — dobro preskrbljen, se mu vendar pozna, da se slara.  Na desno oko je bil že prej slep, to se reče, desnega očesa že ni več imel. Zdaj pa se mu tudi na barvi vidi, da ni več mlad. In grive in repa je vedno manj! Seveda ntii pešajo tudi moči.
Ker pa prihaja tudi Ludoviček z njim vred starejši in mu kmalu mi-nejo zlati dnevi prve mladosti, bo dobra žival menda vendar zdržala do konca.