UDK 323.1:316.323.72(497.1)
Dimitrij Rupel
NARODNO VPRAŠANJE
V POSTMODERNEM ČASU
(Teze za razpravo)
Politična kriza v Jugoslaviji in njena notranja nestabilnost je posledica soob-
stoja treh različnih tipov narodov in nacionalizmov : 1) predmodernih (Albanci
na Kosovem); 2)modernih (Srbi); postmodernih (Slovenci, Hrvati) . Za moderni
tip nacionalizma je značilen ekspanzionalizem, postmoderni nacionalizem je de-
fenziven in obramben, predmoderen tip pa je šele na poti nacionalnega prebuja-
nja in emancipacije . Glavni konflikt v Jugoslaviji tako obstaja med modernim na-
cionalizmom (Srbi) na eni strani, ter predmodernim in postmodernim naciona-
lizmom na drugi strani Zahodna Evropa postaja postnacionalistična - nekdanji
moderni nacionalni ekspanzionizem se je transformiral v zvezo enakopravnih
postmodernih in postindustrijskih nacij . Rešitev za Jugoslavijo je da dokončno
postane država narodov oz.držav, Jugoslavija ni ZDA in ne more postati narod
držav.
Political crisis in Yugoslavia and its internal instability is the consequence of
coexsistence of three different types of nations and nationalism three : 1) The pre-
modern (Albanians in Kosovo); 2) The modern (Serbs), 3) The postmodern (Slove-
nes, Croats) . The main characteristic of modern nationalism is expansionism .
Postmodern nationalism is de fensive and sel f-protective, thereas premodern na-
tionalism is only in the process of national revival and emancipation. The main
conflict in Yugoslavia is therefore between modern nationalism on the one side,
and premodern and postmodern on the other. Western Evrope is becoming
postnatinalist - the former modern expansionism has been transformed into an
union of equal postmodern and postindustrial nations. The only solution for
Yugoslavia is to become finaly a state of nations or states . Yugoslavia is not USA
and cannot be a nation ofstates.
multikulturalizem, postnacionalizem, internacionalizem, intelektualci .
l . Kot vedno v preteklosti se tudi danes nacionalno vprašanje pojavlja v
različnih oblikah: nekateri narodi (etnične skupnosti) se bojujejo za neodvis-
nost od drugo- ali nadnarodnih »imperijev« ; drugi se uveljavljajo kot vodilni
narodi in skušajo razširiti svoje območje na račun manjših in šibkejših naro-
dov; tretji - recimo na etnično mešanih in zapletenih območjih - ustvarjajo
ozračje mednarodnega sožitja oz . »multikulturalnosti« . V Jugoslaviji lahko te
procese opazujemo v eni in isti državi in istočasno . Postavlja se vprašanje, ali
lahko Jugoslavija zdrži vse te različne procese, še posebej, če pomislimo, da
gre za različne epohalne paradigme : za vsakega od jugoslovanskih nacionaliz-
mov bi lahko našli zgled v drugem zgodovinskem času.
2. Jugoslavija je republika, ki vsebuje republike, torej je država držav, pri
čemer sedanja ureditev podreja posamezne republike (Slovenija, Hrvatska,
76
Srbija . . .) zvezni republiki. Ob najnovejših ustavnih spremembah se je zvezna
republika še okrepila, hkrati pa se v »notranjih« republikah, predvsem v Slo-
veniji, krepi miselnost, da so »primarne« one same in da je zvezna republika
izvedena entiteta . Uveljavljata se dva koncepta jugoslovanske državne uredi-
tve: prvi zagovarja Jugoslavijo predvsem kot zvezo držav, drugi zagovarja Ju-
goslavijo kot bistveno enotno državo z več administrativnimi podenotami, ki
jim bodi dopuščena relativna avtonomija .
3 . V Jugoslaviji je trenutno močnejši koncept, ki podreja narod državi .
Po svetu so razmerja med narodom in državo različna . O teh razmerjih mora-
mo govoriti ,idealno-tipično«, saj nam podrobnejše analize kažejo mnoge
ostanke in »nepravilnosti« . Osnovni (idealni) tip je nacionalna država, v ka-
teri se državna struktura pokriva z etnično (Francija, Španija, Italija, Nemčija,
Madžarska . . .) . Nacionalne države so nastale s prevladovanjem vodilnih na-
rodov nad šibkejšimi (Baski, Katalonci, Bretonci, Sardi, Korzičani . . .) ; te do-
minantni narodi štejejo za manjšine. Velika Britanija je dejansko mnogo-
narodna država, vendar imajo neangleški narodi (Irci, Škoti, Valižani . . .) po-
drejen položaj, ki je blizu položaju manjšin . Načelno je problem mnogonarod-
ne države ustrezno razrešila Sovjetska zveza, ki se sama ne imenuje državo,
ampak zvezo (socialističnih) republik, torej držav .
4. V nasprotju z (I .) narodno državo in (II .) mnogonarodno državo so
Združene države Amerike (III .) mnogodržavni narod, saj je ameriška »naci-
ja« (nation) sestavljena iz mnogih držav (states), ki so relativno samostojne
upravne enote . Ameriške države se ne pokrivajo z etničnimi strukturami, kot
je to (vsaj načeloma) v Sovjetski zvezi oz . v Jugoslaviji, nekoč pa je bilo v Av-
striji. To pa še ne pomeni, da ZDA ne poznajo narodr_eaa/etničnega problema!
SZ in ZDA sta si podobni po tem, da sta obe nekakšni združenji oz . zvezi dr-
žav. Razlika je v tem, da se sovjetske »države« (načeloma) pokrivajo z narodi,
ki na narodno-državnem ozemlju prebivajo že mnoga stoletja, medtem ko so
ZDA nastale na »praznem« kolonialnem ozemlju, kamor se niso priseljevali
narodi, ampak posamezniki, kvečjemu deli kolonialnih narodov . Ameriške
države niso omejene z etničnimi, tj . narodnimi mejami, kar seveda velja za vse
kolonialne države, celo tam, kjer je bila kolonialna razmejitev položena na iz-
virno etnično (npr. v Afriki, v Indiji itn .) .
5 . Do neke mere je jugoslovanska (nadnarodna) država sestavljena iz na-
rodnih držav (kot so Srbija, Hrvatska, Slovenija . . .), kar jo postavlja v približ-
no enak položaj, kot gaje nekoč imela Avstrija (o podobnostih govori npr. A. J.
P. Taylor, ki imenuje Tita »poslednjega Habsburga«) . Tudi Avstrija oz . Avstro-
Ogrska je bila sestavljena iz različnih narodov, vendar ni dopuščala njihovega
razvoja v državno obliko oz. je ta razvoj dopušlala šele proti koncu in seveda
prepozno. To, da ni dopuščala takšnega razvoja, jo je pripeljalo v katastrofo,
tako kot je ista težava pripeljala v katastrofo tudi staro Jugoslavijo . V Avstriji
so druge narode zatirali Nemci, v Jugoslaviji Srbi . Razlike so seveda še druge
(recimo ta, da so avstrijski narodi za odcepitev izkoristili šele konec vojne,
medtem ko so nekateri jugoslovanski narodi (npr . Hrvati) za odcepitev izkori-
stili že začetek /druge/ vojne) ; vendar niso bistvene .
6. Nadnacionalne državne tvorbe se v evropski zgodovini kažejo kot ne-
stabilne! V tem času v Jugoslaviji poteka boj za nacionalni princip in proti nje-
mu. Evidentni protagonisti tega boja so Hrvati, Srbi, Slovenci in Albanci s Ko-
sova. Moja teza je, da so nacionalni koncepti, na podlagi katerih danes nasta-
jajo spori in seveda tragedije, med seboj različni, v glavnem pa gre za razliko
med ekspanzionističnim in »samoupravnim« konceptom naroda . Kot je mo-
goče razumeti sedanja (1988, 1989) prizadevanja srbskega vodstva, prihaja v
77
Srbiji v ospredje ekspanzionistični koncept : podobno kot Nemci v Avstriji in
navsezadnje Nemci pred drugo svetovno vojno si hočejo Srbi podrediti nesrb-
sko prebivalstvo na svojih »zgodovinskih« oz . fevdalnih ozemljih: na Kosovu,
v Vojvodini . . . nekateri kazalci pa kažejo, da gre tudi za Makedonijo, Črno
goro in nemara za celo Jugoslavijo . Kot sem povedal, je tak ekspanzionističen
koncept deloval v Evropi do prve oz. druge svetovne vojne - čeprav je v istem
času doživljal tudi svojo krizo . Čeprav se na prvi pogled kaže, da se ta ekspan-
zionistični koncept ni do konca izživel niti v najbolj razvitih evropskih drža-
vah (Anglija-Irska, Francija-Španija-Baskija, Anglija-Francija-Kelti /Valeža-
ni, Bretonci/, Rusija-Ukrajina-Estonija-Latvija-litva . . .), je danes najbolj ra-
dikalen ravno v socialističnih deželah . V mnogih razvitih deželah je agresiv-
nost »vodilnih« narodov popustila, o čemer govorijo ustanovitve držav od
Madžarske do Češke, Norveške in celo Irske ; probleme nesamostojnosti ne-
katerih modernih narodov - manjšin pa blažijo nekateri politični in gospo-
darski mehanizmi demokratičnih držav. S tem nočem zmanjševati problema-
tičnosti obstoja narodov, kot so severni Irci, Škoti, Valežani, Katalonci, Baski
itn., reči hočem le to, da so nacionalni problemi v komunističnih deželah bolj
zapleteni ravno zaradi ideologije, ki omalovažuje nacionalno vprašanje .
7. V Jugoslaviji je bilo nacionalno vprašanje (po drugi svetovni vojni) do
neke mere prepovedano ; prekrila naj bi ga ideologija »bratstva in enotnosti«,
jugoslovanska različica nacionalnega indiferentizma in proletarskega inter-
nacionalizma . Problem sta v znani polemiki leta 1961 odprla Dobrica Cosič in
Dušan Pirjevec, ki se je k nacionalni problematiki vračal vse do svoje smrti ;
odprl se je v t . i. »maskopu« na Hrvaškem v koncu šestdesetih oz. v začetku
sedemdesetih let in zdaj (v osemdesetih letih) v odnosih med Srbi, Slovenci in
Albanci .
8. »Internacionalizem« ne predstavlja problema le v sodobni Jugoslaviji
in v Sovjetski zvezi, ampak tudi v teoriji . Z njegovimi načeli se ni ujemala niti
sovjetska niti jugoslovanska politika ; z njih - kot je znano - se niso strinjali
niti sami klasiki marksizma niti njegovi najbolj vroči zagovorniki . Prav od za-
četka imamo pravzaprav opraviti z »nacionalnim komunizmom«, ki je inter-
nacionalizem uporabljal za fasado; vsekakor pa to velja za večino novodobnih
socialističnih, revolucionarnih in na novo osvobojenih narodov . Roman
Szpolruk (Communism and Nationalism, Karl Marx versus Friedrich List,
New York 1988) po eni strani ugotavlja kombinirano učinkovanje marksizma
in nacionalizma v socialističnih deželah, po drugi pa tudi revizijo temeljnega
internacionalizma (»delavci nimajo domovine«), ki je razvidna pri starejših
Marxu in Engelsu .
Szporluk navaja tri važna opozorila v zvezi s pavšalno obravnavo (inter)-
nacionalizma:
l . klasiki marksizma sami poudarjajo razlike med naprednimi in reak-
cionarnimi narodi : odobravajo osvajalska dejanja civiliziranih narodov nad
»barbarskimi«, s čimer locirajo »revolucionarno« delovanje v neko določeno
nacijo; obsojajo »nezgodovinske« narode (npr . vzhodnoevropske Slovane) in
povzdigujejo »zgodovinske« ;
2. Marx je imel irski separatizem za nekaj neizbežnega; zagovarjal je sa-
moupravo in »zaščitne carine« ;
3. danes revolucionarna (leva, komunistična) gibanja enačijo nacionali-
zem s protikapitalizmom : »nacionalizem navdihuje in mobilizira svetovne na-
rode pri uporu zoper univerzalno, vseobsežno prevladovanje globalnega ka-
pitalizma« .
Glede na povedano je mogoče označiti kot povsem neutemeljene tiste
78
očitke srbskemu (Miloševičevemu) nacionalizmu, ki mu pripisujejo nekomu-
nistično oz. nemarksistično naravo. Dejstvo, da srbsko nacionalno ekspanzijo
vodi partija, ni niti najmanj slučajno niti ni v neskladu z zgodovino oz . teorijo
socialističnega gibanja . Nepravilne so tudi ocene, ki srkbsko gibanje označu-
jejo kot protimoderno : z vso resnostjo je treba vzeti trditev (zapisanov beo-
grajskem NIN-u), da hočejo Srb : pripeljati Kosovo v Evropo . Povrhu vsega je
očitek, da srbska partija izdaja internacionalistične ideale, zgolj doktrinarne
narave in torej nima nobene pojasnjevalne teoretične oz . praktične veljave.
Problem ni v tem, ali je neko nacionalistično gibanje v skladu z nekateri-
mi ideološkimi postavkami; z ideološko kritiko si tu ni mogoče pomagati niti
ne gre za to, da bi se prepričevali, ali je gibanje dobrodošlo ali ni .
9. Seveda je čudno, če nekateri (npr. srbski) teoretiki ob afirmaciji srb-
ske politike zagovarjajo oz . razlagajo internacionalizem . Sodim, da gre za mi-
mikrijo. Enako čudno - in nesprejemljivo - je ob srbski politiki in internacio-
nalizmu zagovarjati majorizacijo in (rasistično) teorijo o razliki med narodom
in narodnostjo . To je pač ekspanzionistična nacionalistična politika, ki s teori-
jo nima nobene zveze : »enakopravnost«, »bratstvo in enotnost«, ipd . so pač
ideološke floskule in jih je treba jemati kot takšne .
Vendar namen tega članka ni kritika srbske politike . Rekel sem že, da
bom skušal pojasniti razliko med ekspanzionističninn in samoupravnim
konceptom naroda. Gre za razliko med»zgodovinskimi« n »nezgodovinski-
mi« narodi; za razliko med agresivnim in obrambnim nacionalizmom - in tu
nima smisla navajati ideoloških konstruktov, ki opravičujejo takšno ali dru-
gačno usmeritev : dejstvo je, da imamo opraviti z različnimi izhodišči oz . us-
meritvami .
Medtem ko imamo pri Srbih (Nemcih, Italijanih v tridesetih letih . . .)
opraviti z značilnim ekspanzionističnim nacionalizmom, gre pri Slovencih,
Hrvatih in Albancih za defenzivnega oz. »samoupravnega« . Tu pa se podobno-
sti med temi tremi narodi (Hrvati, kosovski Albanci in Slovenci) tudi nehajo .
Razlika med Hrvati oz. Slovenci (na eni strani) in Albanci (na drugi) je ta, da je
albanski nacionalizem nižje razvit in da ga čakajo še marsikatere preizkušnje,
ki so jih prvi že preživeli . Vendar je razlika tudi med Hrvati in Slovenci: Hrva-
ti imajo daljšo tradicijo državotvornosti! V odnosu do Srbov pa imajo trije na-
rodi celo vrsto skupnih značilnosti. V sedanjem jugoslovanskem položaju
imata celo vrsto skupnih značilnosti tudi slovenski in hrvatski narod .
Bistvena značilnost sodobne nacionalne problematike je v notranji sesta-
vi narodov. Danes vsekakor ni res, da bi bil najbolj internacionalističen druž-
beni sloj - delavski razred, ampak so najbolj internacionalistični intelektual-
ci . Danes so - če rečemo marksistično - »svetovno zgodovinski« ljudje npr .
znanstveniki. Zares svetovni so danes znanstveni in kulturni problemi . Iz tega
izvajam glavno hipotezo tega članka: da so narodi, ki vsebujejo večje število
izobražencev, večjo znanstveno in kulturno proizvodnjo, v drugačnem položa-
ju kot narodi s številnim proletariatom ali kmečkim prebivalstvom . Bolj -
izo-braženi« narodi so torej bolj internacionalistični od manj izobraženih .
S tem smo povedali nekaj bistvenega o kvaliteti naših nacionalizmov .
10. Za rabo tega članka bom določil tri tipe nacionalizmov :
l . predmoderni nacionalizem (zunajevropski narodi, Albanci . . .) ;
2 . moderni nacionalizem (Srbi . . .) ;
3 . post(moderni) nacionalizem (Hrvati, Slovenci? . . .) .
Predmoderni nacionalisti danes zbirajo notranje moči, da bi se osvobodi-
li izpod tuje oblasti, njihov cilj je nacionalna država, kot je bila nacionalna dr-
žava nekoč (v 19 . stoletju) cilj Italijanov, Madžarov, Ircev . . . ne nazadnje pa
79
(tudi v našem stoletju) vseh koloniziranih narodov . Moderni nacionalisti so
nacionalno državo že uresničili, vendar so po eni strani v strahu za njen ob-
stoj, po drugi strani z uresničitvijo nacionalne države niso rešili nekaterih te-
meljnih družbenih oz. ekonomskih problemov. Moderni nacionalizmi (kot
npr. Nemci in Italijani med obema vojnama) so obsedeni z mesijanstvom, po-
stati želijo središča večjih držav . To so zapozneli kolonialisti .
Današnji predmoderni in moderni nacionalisti ne hodijo vzporedno z da-
našnjim razvojem, ki ga lahko označimo kot postindustrijskega in postmo-
dernega . Postmodernisti so nacionalne probleme bolj ali manj rešili, druži jih
»sporazum«, po katerem se v nacionalnem pogledu ne ogrožajo . Primer tak-
šnega razvoja je danes viden v Evropski skupnosti, ki načrtuje mednacionalne
in nadnacionalne povezave in organe za koordinacijo : vendar te povezave oz .
organi v ničemer ne prizadevajo temeljnih nacionalnih pravic. V evropskih
državah je sektor intelektualnih dejavnosti, ki so v načelu internacionalistič-
ne, izredno močan, kar bistveno olajšuje mednarodne povezave in pogodbe .
Vsi ti pojavi - kot rečeno - ne ogrožajo temeljne suverenosti držav, kultur,
gospodarstev . . . To seveda ne pomeni, da je nastopilo obdobje narodnostne
indiferentnosti; o tem pričajo nekatera nacionalistična gibanja v Nemčiji in
Franciji, ki so uperjena zoper imigrante, azilante itn . To ne pomeni, da so na-
cionalni boji končani : danes smo priče velikim nacionalnim (ne razrednim!)
bojem med Severom in Jugom . Postnacionalisti danes urejajo svoje vrste za
pogajanja z modernimi in predmodernimi nacionalisti: vendar ta pogajanja in
ti boji ne potekajo znotraj ene države, ampak potekajo med skupnostjo
razvitih /postnacionalističnih/ in drugimi nacionalizmi . Ti nacionalizmi
se vedejo približno tako, kot so se vedli nacionalizmi v Evropi v devetnajstem
in v začetku našega stoletja .
11 . Predmoderni nacionalizmi so brezbrižni glede ekonomske in politič-
ne racionalnosti: njihov svet je svet sovraštva in maščevanja, krvavenja za
ideale in ideologije . Moderni nacionalizmi seveda niso imuni za ideologije in
tudi žrtvovanje jim ni tuje, toda njihov cilj je vendar nacionalna prosperiteta
in uspešna nacionalna ekonomija . Kot je pokazal Szporluk ob pomoči analize
Friedricha Lista, se moderni nacionalizem zapira pred vplivom višje razvitih z
zaščitnimi carinami in vsemi mogočimi sredstvi. Takšni nacionalizmi so ob-
čutljivi za vojaške in diktatorske prevrate, so notranje nedemokratični, pri-
pravljeni za izkoriščanje svojega lastnega ljudstva - in manj razvitih (predmo-
dernih) narodov . Navsezadnje je danes del evropskega Vzhoda (s Sovjetsko
zvezo na čelu) nagnjen ravno k temu modelu nacionalnega razvoja .
Sovjetska zveza je odličen primer in odlična primerjava, če hočemo študi-
rati nacionalizme v Jugoslaviji . Po eni strani so Rusi kot moderni nacionalisti
tako v sporu s predmodernimi nacijami (Azerbejdžanci, Tatari . . .), po drugi
strani so se zapletli v spore z baltskimi republikami, ki vstopajo v postmoder-
ni ciklus . Problem postmodernih narodov, kamor spadajo po vsej verjetnosti
tudi Poljaki, Madžari, Čehi, Vzhodni Nemci . . . je, da živijo v nerazdružljivi
skupnosti z modernimi in predmodernimi narodi in da jim poveljujejo mo-
dernisti, torej ekspanzionistični model . Tragedija Rusov in Srbov je v tem, da
ne zdržijo tekme s postmodernisti, zaradi česar se ),maščujejo- oz. kompenzi-
rajo svoje izgube pri predmodernih ; kjer sicer vojaško in politično zmagujejo,
vendar od njih ne morejo pričakovati rešitve za svoje probleme . Kot kažejo
nekatera znamenja iz Sovjetske zveze, se utegnejo modernisti transformirati v
postmoderniste : Gorbačov, kot je videti, stavi na Madžare in se pogaja z Za-
hodnimi Nemci, Američani itn .
12. Prej sem zapisal, da ni mogoče spregledati etničnega problema v
80
ZDA. Nanj sta že leta 1963 opozorila Glazer in Moynihan (Beyond the Mel-
ting Pot), ponovno pa sta se ga lotila leta 1975 v zborniku Ethnicity, kjer sta
opozorila na »nov element v sedanji situaciji«- da danes poleg interesno defi-
niranih skupin interese učinkovito zastopajo in izražajo tudi etnične skupi-
ne . »Nasproti razredno utemeljenim oblikam socialne identitfikacije in kon-
flikta - ki seveda še vedno obstajajo - sta nas presenetila vztrajnost in krepi-
tev etnično utemeljenih oblik socialne identifikacije in konflikta .«
Enega odmevov na zbornik iz leta 1975 najdemo tudi v knjigi Wernerja
Sollorsa Beyond Ethnicity - Consent and Descent in American Culture
(New York 1986) . Zanj je pojem »etničnosti« primeren za označevanje konflik-
ta med izvorom in soglasjem, medtem ko današnjo Ameriko označuje kot
»polietnično nacijo« (polyethnic nation) . Nasploh lahko rečemo, daje danes
v ZDA doktrino »topilnega lonca« zamenjal multikulturalaizem, ki je značil-
ni postmoderni in s tem postnacionalistični koncept . Ureditev ameriške drža-
ve, predvsem pa njene demokratične prvine, »mehčajo«etni ne konflikte.
Kaže, da je v ZDA tradicija »spajanja« v anglosaško kulturo, ki je bila lažja za-
radi prej omenjene atomiziranosti prisiljencev, do neke mere končana. To
spajanje je bilo seveda mogoče, ker sta bila sprejemanje ameriškega »univer-
zalizma« in omalovaževanje »izvora« povezana z osvobajanjem izpod starih
hierarhij in predsodkov, z zatočiščem pred versko in razredno strogostjo sta-
rega sveta . »Etniki« danes prevzemajo najvišje državne položaje ; pri tem niti
ne zatirajo niti ne ogrožajo drugih skupin . Ta izjemni razvoj je bil mogoč zara-
di že omenjenega tipa naselitve, zaradi prislovične fizične mobilnosti drža-
vljanov in velikega ameriškega ozemlja; predvsem pa zaradi patriotizma, ki je
povezan z vodilno vlogo ZDA na svetu .
13 . Pojav suverenega, svobodnega, neagresivnega, nedefenzivnega in ne-
ekspanzionističnega nacionalizma/etnicizma je nov pojav . Trenutno se zdi
lociran na ZDA in druge anglosaške dežele, predvsem pa na Zahodno Evropo .
Zanj je značilna notranja zadoščenost . Postnacionalizem komunicira z drugi-
mi narodi in kulturami brez več- ali manjvrednostnih občutkov, ker je notra-
nje uskajen in ker ima na voljo množico interpretativnih mehanizmov, ki jih
dobavljajo predvsem intelektualci, akademske in kulturne ustanove, računal-
niška in informacijska infrastruktura itn . Slovenci so - če damo v oklepaj ne-
katere nejasne pojave, o katerih bom še govoril - na dobri poti, da sprejmejo
multikulturalizem, da se vključijo v svetovno informacijsko družbo brez ob-
čutka podrejenosti . Ne le da se dobro prilagajajo modernemu življenju, kadar
se izselijo iz Jugoslavije, ampak uspešno sodelujejo tudi v mednarodnih zve-
zah, kot je npr . Alpe-Jadran, torej kot narod . Mislim, da bi se Slovenija danes
brez večjih težav vključila v Evropsko skupnost . To najbrž velja tudi za Hrvat-
sko .
Zdaj pa pride oklepaj . V tem oklepaju so predvsem slovenske zveze z Ju-
goslavijo in z Vzhodno Evropo, ki danes tako preokupirajo slovenski narod in
zasedajo oz. trošijo dragocene fizične in kulturne potenciale . Vrsta slovenskih
valenc je danes priključenih na moderni in predmoderni svet, namesto v
postmodernega . To nas izredno obremenjuje, škodi kvaliteti našega življenja,
ekološkemu ravnotežju, deformira našo gospodarsko in kulturno strukturo
itn. Slovenci danes proizvajajo celo vrsto reči (npr, jeklo, atomsko energijo,
avtomobile . . .), ki služijo moderni oz. celo predmoderni ekonomiji in ki nam
niso nujno potrebne oz. ki bi jih lahko dobil z manjšim naporom ob proizvod-
nji blaga, za katerega je Slovenija bistveno bolje usposobljena : turizem, elek-
trika . . . da ne govorim o trgovini in bančništvu .
Drugo bistveno vprašanje je vprašanje slovenske državne samostojnosti,
81
namreč vprašanje, ali imajo Slovenci resnično občutek nacionalne zadošče-
nosti, torej občutek, da so prenehali razlogi za nacionalistično zbiranje moči,
ekspanzijo, »zaokrožitev« ozemlja.  Gre za občutek suverenega nacionalne-
ga obstoja. Ob vseh pojavih najnovejšega časa, ki podpirajo tezo o slovenski
nacionalni zadoščenosti, je vendar treba upoštevati tudi nekatere ranljivosti
in ogroženosti, ki so prišle na dan ob sprejemanju ustavnih amandmajev in ob
najnovejši jugoslovanski krizi . O teh stvareh bi morali izvesti temeljito razi-
skavo .
14. Glavni problem je vsekakor sožitje Slovencev (in Hrvatov) z nekateri-
mi modernimi in predmodernimi skupnostmi v Jugoslaviji . Če bi bilo to soži-
tje mogoče urediti tako, da bi se Slovenci lahko samostojno odločali o svojih
izbirah in valencah, bi lahko govorili o njihovem postnacionalizmu . Kolikor je
ta postnacionalizem permanentno ogrožen od modernizma srbskega in pred-
modernizma albanskega ali kakšnega drugega tipa, lahko govorimo zgolj o
potencialnem postnacionalizmu, ki seveda ni pravi postnacionalizem . Soži-
tje predmodernizma, modernizma in postmodernizma (predmodernega, mo-
dernega in postmodernega nacionalizma) v eni državi predstavlja permanen-
tno žarišče nestabilnosti, v našem primeru za celotno Evropo . Jugoslavija lah-
ko v nekem trenutku postane monolitna država modernega nacionalizma, to-
rej nekakšna fašistična država tistega tipa, ki je ogrozil Evropo v drugi svetov-
ni vojni. Lahko postane celo predmoderna država Tretjega svet . Seveda bi
lahko postala tudi postnacionalistična država, vendar bi morali biti za to iz-
polnjeni nekateri važni pogoji . Predvsem je tu problem nerazvitega Kosova ;
to bi se moralo samo konstituirati v nacionalno državo, da bi se nehal izvoz
srbskih travm zunaj meja Srbije . Morali bi se okrepiti Slovenija in Hrvatska
kot zametka postindustrijskega gospodarstva . Čeprav se sliši paradoksalno, je
bila Jugoslavija v začetku sedemdesetih let bližje postnacionalistični različici,
kot je danes: vzroke za to recesijo bi morali še natančno raziskati, med njimi
pa gotovo ne bi manjkal »modernizirajoči«(nacio alni) socializem, ki je
ustrezal znanju, sposobnostim in oblastiželjnosti jugoslovanske vladajoče eli-
te .
15. Danes je »v zraku« tudi »opcija« razdelitve Jugoslavije na postmoder-
ni in moderni del, ki je nemara najlažja, je pa tudi nemoralna, saj prepušča ko-
sovske Albance na milost in nemilost srbskemu ekspanzionizmu . Dileme so
težavne, vendar so rešljive v znamenju vprašanj, ki sem jih nakazal v začetku
tega članka. Jugoslavija je danes država narodov oz. država držav . Takšna
država bi bila nemara mogoča, ko bi bile vse njene »notranje« države enako-
merno razvite in približno enako usmerjene . Primer: Evropska skupnost! Ju-
goslavija - po nekaterih kazalcih - hoče danes postati država (srbskega) naro-
da, kar je koncept modernega nacionalizma, ki je nezdružljiv z razmerami v
sodobni Evropi. Jugoslavija ni ZDA in ne more postati narod držav .
82
UPORABLJENA LITERATURA
1 . Glazer Nathan (1983) : Ethnic Dilemmas 1964-1982, Harvad University Press, Cambridge,
Mass., London, England.
2. Glazer Nathan and Moynihan Daniel P. (1975) : Ethnicity: Theory and Experience, edited
with and Introduction by Glazer, Moynihan, Harvard University Press, Cambridge, Mass ., Lon-
don, England.
3 . Smith Antony D . (1971): Theories of Nationalism, Duckworth, London .
4. Sollors Werner (1986): Beyond Ethnicity : Consent and Descent in American Culture, New
York, Oxford (Univ . Press) .
5 . Szporluk Roman (1988) : Communism and Nationalism : Karl Marx Versus Friedrich List,
New York, Oxford (Univ. Press) .
83