T>0/lL|<V. IVA« UtCNIKOV - KAIRO - RUt MAN/HACT EV MAHRAHI VT. 5 -B N/T. LfcVO —
SRED. VZHOD ST. 23)24 27. MARCA 1942.
ŽIVIO
KRALJ PETER II.- GRADITELJ
VELIKE JUGOSLA VIJE!
3BBI. HRVATJE IH SLOVENCI!
V TEM TEŽKEM TRENOTKU ZA NAŠ
nahod,sem se odločil,da vzamem KRALJEVSKO OBLAST V SVOJE ROKE.NAMESTNIKI.KI SO RAZUMELI UTEMELJENOST MOJIH POBUD, SO TAKOJ PREDLOŽILI OSTAVKO. MOJA ZVESTA VOJSKA IN MORNARICA STA SE MI STAVILI TAKOJ NA RAZPOLAGO IN ŽE IZVRŠUJETA MOJE ZAPOVEDI. VABIM VSE SRBE, HRVATE IN SLOVENCE, DA SE ZBEREJO OKROG PRESTOLA. TO JE NAJVERNEJŠI NAČIN,DA V TEH TEŽKIH PRILIKAH VZDRŽUJEMO RED V NOTRANJOSTI IN MIR NA ZUNAJ- MANDAT ZA SESTAVO VLADE SEM DAL ARM.GEN.DUŠANU T.SIMOVICU.-Z VERO V BOGA IN V BODOČNOST JUGOSLAVIJE, POZIVAM VSE DRŽAVLJANE IN VSE OBLASTI, DA VRŠIJO SVOJE DOLŽNOSTI NAPHAM KRALJU IN DOMOVINI. BEOGRAD,27.3.1941. PETER II.
SEDEMINDVAJSETI MAREC JE PODOBA NAŠE PRETEKLOSTI,
inženjer M. Paštrovid
NASE USODNOSTI IN NAŠE BODOČNOSTI
bivši ured. "Jug.Glasnika"
Ki še dolgo tega - komaj leto dni. Kaj je to v človeškem življenju? In vendar je že eno polno leto preteklo. Eno leto, odkar so se našli zaradi čudno raztrganih razmer, v mali celici trije politični aretiranci: Paveličev ustaš, jugoslovanski nacijonalist in komunist,- Trije različni politični nazori, tri stremljenja. V dolgih urah negotovosti so se vsi trije medsebojno šalili, prepirali, največkrat pa politizirali do neskončnosti.Vsakdo je branil svoje nazore, svoje misli, zaradi katerih ga je zagrebška policija prisilno povabila med svoje goste. Sko~zi zamrežena okna ostalih celic so prihajale novice. Prinašali so jih najnovejši gostje. Kovic ni zmanjkalo, ker je bilo gostov vsak dan več.
...Kemške čete prihajajo na Bolgarsko... Beograjski nemški poslanik je obiskal Zagreb... Nekaj političnih osebnosti je zbežalo iz Jugoslavije... Cvetkovič in Cincar Markovič potujeta na Dunaj...
Vsaka novica se je na dolgo premlevala med trojico zaprtih.
Zadnja dva politična preganjenca bi se po kratkih prerekanjih vsaj v načelu še nekako sporazumela. - Dokaz, da je med obema nazoroma mogoč kompromis.
Prva dva pa se nikoli nista mogla pobotati - niti v načelih. - Dokaz, da med njima ni kompromisnih rešitev. Edini izhod: boj do iztrebljenja!
Nekega dne je prišla vest: Jugoslavija je podpisala trojni pakt. Tega dne so se trije stanovalci male celice vendarle zedinili v ugotovitvi: Jugoslavija je propadla!
Komunist je izpovedal to sodbo popolnoma ravnodušno; Paveličev ustaš je bil zadovoljen, jugoslovanskega nacijonalista pa je potlačila težka mora in bojazen. "Evo, gospodine...Ne hudujte se", se je porogljivo obrnil paveličevec k jugoslovanskemu naci— jonalistu: "Vaša Jugoslavija, za katero ste pripravljeni dati vse in zaradi katere se mi tu prepiramo, je sama sebi podpisala smrtno obsodbo!Jugoslavija je končana! Pri zeleni mizi se je rodila in propadla je pri zeleni mizi. In to — kakor sami vidite — celo brez krvi, kakor sem to točno pričakoval".
Ta Paveličev ustaš je bil mladič 20 let. Torej človek, ki je bil rojen v kraljevini Jugoslaviji.
To malo dogodivščino nam je pripovedoval eden izmed trojice v ilustracijo tistih težkih in turobnih marčnih dni.
V resnici so to bili težki in turobni dnevi za vse Jugoslovane, za vse poštene Srbe, Hrvate in Slovence. Vsakdo, ki je občutil vsaj malo ljubezni do svoje domovine, vsakdo,ki je nekaj dal na svojo čast in na čast naroda, kateremu pripada, je bil strahotno razočaran nad podpisom trojnega pakta. Niti največ ji pesimisti niso mogli v teh dneh slutiti,da bodo uradni zastopniki kraljevine Jugoslavije, v imenu naroda in Kralja, podpisali akt, ki je pomenil zadnji udarec na našo državno narodno samostojnost.
Ali je mogoče, da so vsi, od skrajne desnice do skrajne levice, pravilno občutili dalekosežnost pod pisovanja pakta in da tega niso razumeli tedanji vladajoči krogi v Jugoslaviji? Ta akt bi bil razumljiv samo tedaj,če bi v kraljevini Jugoslaviji vladal l-dajalec in kraljev morilec Pavelič.
Kako naj si drugače tolmačimo ta usodepoini ko— rak-7 Komu v Jugoslaviji še ni bilo jasno, da je pomenil prihod nemških čet na Madjarsko in v Bolgarijo, odkrit napad na našo državno neodvisnost? Na kakšen način bi se mogla dokazati in zagovarjati misel, da je podpis pakta - rašitev za Jugoslavijo, četudi za ceno omadeževanja njene nacijonalne časti?
Ta mladenič, paveličevec iz zagrebških zaporov, ki še ni izpolnil 20 let, ta fanatik, otrok fatalnih grehov srbsko—hrvaških zablod, je sam po sebi očitno
zanikanje takih trditev.	.	. .
"Jugoslavija je končana! Pri zeleni mizi se je rodila in pri zeleni mizi je propadla. In to - kakor sami vidite - brez krvi, kakor sem to točno pričakoval ..."
Ali ta mladenič, ki so mu že z maternim mlekom vcepili mržnjo proti svojim lastnim bratom, je slabo poznal zgodovino svojega naroda.Slabo je poznal zgodovino in nacijonalne boje tistih, za katere se je hotel žrtvovati, še manj pa onih, ki jih je brez vzroka sovražil.
Na žalost je ta mladenič zastopnik tistega naraščaja, na katerega so zaskrbljeni očetje domovine, pozabili. To je zastopnik tiste mladine, ki je bila rojena in vzgojena v kraljevini Jugoslaviji in ki bi morala biti steber nacijonalnega vspona. Ali za narodno vzgojo novega pokolenja nismo imeli časa oziroma - pozabili smo, da to pokolenje sploh obstoji. Zatelebani v strankarske in osebne boje smo temu novemu pokolenju stregli s starimi grehi in zablodami ter zahtevali od njega samo slepo pokorščino.
Vtonili smo v pozabijenjaiMislili smo,da bo Jugoslavija živela samo toliko časa, dokler smo mi pri življenju!
Ta mladenič je živel v popolnem neznanju in zablodi. Če bi se samo malo poglobil v našo zgodovino, če bi si samo nekoliko ogledal napore, ki so 1.1918. ustvarili Jugoslavijo, bi spoznal resnico: DA JE JUGOSLAVIJA STREMLJENJE VSEH NJENIH DEDOV IN OČETOV -DA SO ZA TO JUGOSLAVIJO ŽIVELI IN UMIRALI NAJBOLJŠI SINOVI TRIIMENSKEGA NARODA IN DA JE JUGOSLAVIJA USTVARJENA V KRVI IN TRPLJENJU SRBOV,HRVATOV IN SLOVENCEV. IN SPOZNAL BI TUDI TO, DA JE BILA RAVNO PRI ZELENI MIZI JUGOSLAVIJA KRIVIČNO PRIKRAJŠANA IN DA SOJI BAŠ PRI ZELENI MIZI ODREZALI ŽIVLJENSKE DELE NJENEGA NARODNEGA ORGANIZMA.
Vsakdo, ki je to resnico spoznal in povrh tega poznal tudi narodno dušo, posebno po podpisu pakta, je pričakoval nekaj,kar je moralo priti. Živa narodna bit je bila z vedno krepkejšimi udarci.Sporadični nastopi narodnega nezadovoljstva so bili na dnevnem redu.
In približal se je 27.marec!
Vojska kot nerazdružljiv del naroda in kot tolmač junaške tradicije našega naroda je prisluhnila in se pokorila jasnemu in bistremu pozivu naroda ter napravila svoje. To ,1e narod tudi pričakoval, a iz— vršilec narodne volje - v takih slučajih - ne more biti nihče drugi ko vojak.
Jugoslovanski narod se je 27»marca ponovno pov— spel na svojo narodno Golgoto. Na Golgoto krvi in. trpljenja, ali tudi na Golgoto časti!
V Jugoslaviji ni bilo človeka, ki se ne bi zavedal kaj pomeni udar z Nemci.
Narod je vedel, kaj ga čaka.
Ampak narod časti in ponosa se je odločil za "nebeško carstvo" kakor je to dejal Nj.Sv. patrijarh Gavrilo, dne 27.marca.
JUGOSLAVIJA NI BILA USTVARJENA PRI ZELENI MIZI IN ONA NE MORE PROPASTI PRI ZELENI MIZI!
To resnico so pozabili vsi sovražniki Jugoslavije; to so pozabili vsi tisti, ki so mislili in ki še danes mislijo ustvarjati na njenih razvalinah -afriške kolonije, ki so jih poimenovali z našimi častnimi imeni: Hrvatska, Srbija, Črna gora itd.
Na nacistično-fašistovskih zemljevidih trenotno ni Jugoslavije. V kratki ali krvavi borbi se je posrečilo razkosanje, ali duh 27. marca ni ugasnil. Ta je danes bolj živ ko kdajkoli.	.
Po naših gorah in gozdovih presketajo četniske bombe kot odmevi tega duha.
27.marec še danes zadaje težke in občutne udarce vsem tistim,ki so mislili brez £rYi*n nekaznovani, razbiti narodno državo in zasužnjiti j »	~
romašen narod. Ali ta narod je poln ponosa in časti.
27.marec je podoba vse naše preteklosti, naše usodnosti in tudi naše bodočnosti; našeSa legendarnega umiranja za čast in ponos, našega krvavega narodne^ Kosovega in našega novega narodnega vstaje-
Z1'*a* NAROD 27.MARCA 1941 NE MORE PROPASTI! _
Zaman so vei poskusi,da bi se z lažnjivim samo-,	namohrvaštvom mogla uničiti krepka naci-
srbstvom n sam hrv^ka oelot£U BREZ SRBOV.HRVATOV IN
SLOVENCEV NI JUGOSLAVIJE; RAVNO TAKO PA TUDI NE MORE BITI^ŽIVLJENSKEGA OBSTANKA NITI ZA SRBE, NITI ZA HRVATE IN NITI ZA SLOVENCE BREZ JUGOSLAVIJE.	.
Tudi čc ne bi bili Srbi, Hrvati in Slovenci eh narod, bi Jugoslavija morala obstojati,ker je to te-na ’	(Nadaljevanje na 8.strani)
SEDEMINDVAJSETI MAREC
O pomenu 27.marca se neprenehoma piče in govori.Kakor hitro se je * po svetu razširila vest o izvršenem državnem udaru v Beogradu, je ta datum zavzel vidno mesto v zgodovini,in čim bolj se od njega časovno oddaljujemo, toliko večja bo njegova važnost in veličina. Preobrat v notranji in zunanji politiki Jugoslavije, ki je bil izvršen tega dne, ni bil samo usodepoln za njo, pač pa je izzval vojaške in politične re-perkusije v celotnem poteku vojnih dogodkov, državniki in kritiki vojnih operacij so v svojih govorih večkrat povezali 27.marec z neuspehom Hitlerjevega podviga na Srednjem vzhodu kakor tudi za neuspeh njegovega pohoda na Sovjetsko Rusijo v teku lanskega leta. Prav posebno pa so podčrtali neuspeh, ki je Hitlerja prehitel,da ni vkorakal v Moskvo in Lenjingrad pred zimo. Jugoslavija je bila tista pregraja, ob kateri se je nemški vojni stroj nenadoma spodtaknil, in Jugoslavija je Hitlerja zadržala vsaj toliko, da je zakasnil z izvršitvijo drugih preračunanih načrtov.
Nič manj ne bo zanimala zgodovinarje moralna stran jugoslovanskega slučaja. Nemci so ponudili Jugoslaviji jamstvo njenih meja in njene teritorijalne integralnosti. Sprejeti nemške ponudbe je bilo zelo mamljivo in povsem prirodno, čeravno je vprašanje, kakšno politično vrednost bi ta jamstva predstavljala v trenotku, ko bi se spremenila situacija. Jugoslaviji so ponujali tudi teritorijalne kompenzacije na račun njenega soseda, s katerim je bila v najtesnejšem prijateljstvu in zavezništvu. Ponujali so ji nagrado za izdajo. To je bilo privlačno ali nemoralno. Vlada je podlegla izkušnjavi, narod pa je ponudbe odbil in to v zelo teških.in dramatičnih okolšči-nah.
Hitler je imel na razpolago 300 divizij, ki niso bile zaposlene na nobenem bojišču. Medtem ko je ves svet občudoval smelost in požrtvovalnost malega
naroda, je bila Hitlerjeva jeza proti "izzivajočemu" Beogradu brezmejna.Nemškega novega reda v Evropi gotovo ni nihče odobraval. Ali niti eden izmed malih narodov si ni upal izpovedati tega kar misli. Tolikšen je bil pritisk in teror Nemčije.
Pisci državnih udarov bodo občudovali odločnost, s katero so mladi Kralj Peter II.in izvršilci narodne volje 27.marca usmerili državo nasproti najbolj usodepolnim dogodkom. Brez dvoma jih je v tem zgodovinskem podvigu vodilo prepričanje v enodušnost in kot dan jasno željo naroda, da se odpravi lažnjiva situacija in nevzdržljivo stanje. "Kdor je dvomil nad tem pred letom dni, so ga danes prepričale borbe, ki jih vodi naš narod, kljub ogromnim žrtvam. Ta narod tudi danes poganja isti duh odpora, ki ga je rodil 27.marec.
Danes na prvo obletnico tega slavnega križišča naše zgodovine mislim, da je najboljše ostati blizu svojega naroda, zato se bom gotovo oddolžil svoji vesti s spominom na majhen doživljaj iz teh nemirnih časov.
Bilo je to takoj po bombardiranju Beograda.Skupina zavezniških diplomatov se je umikala v notranjost države. Zadržali smo se v hiši male šumadijske vasice. Starejša gospodinja, strumna žena, ki je tri sinove poslala v vojsko, nas je zelo gostoljubno sprejela. Posebno ji je bilo drago, da je mogla pod streho svoje skromne kmečke hiše sprejeti angleškega, poslanika. Po pozdravih se je razgovor razpletel o dogodkih zadnjih dni in evo kaj smo dobesedno čuli iz njenih ust: "Nadejali smo se do zadnjega,da bo ta vojna šla mimo nas. Ali prišla je nesreča.(v tem je mislila na pristop k trojnemu paktu).Narod je ni hotel . Pa nam je sedaj tudi ta vojna slajša.
Bili so to štirje kratki stavki kot štirje modri narodni pregovori. Vsi smo bili začudeni nad to jasno in korenito oceno naše politike in našega obnašanja, ki smo jo slišali iz ust preproste, mogoče celo nepismene kmetice. Iz njenih ust je donel glas vsega naroda - glas svobode in pripravljenosti,da se za njo umira. Ta glas tudi danes odmeva po naših gorah. Zato - klobuk doli pred narodom.
MILOJE SMILJANIČ, poslanik kr.Jugoslavije
r~

The Slovenes and the Unity of Vugoslavia
lt has been the eternal misfortune of the Slovenes that the portion of the earth which they inhabit is one vvhich for geo-graphical reasons they could never hope to enjoy in peace. Their beautiful little country alike lies athvvart the direct road from Constantinople to Vienna and the heart of Europe, and bars the access from the German lands to the desjred of-nations, the rich, sunny plains of Italy, and the Mediterranean Sea, the great commercial highway of the Middle Ages and of today.
Ethnographically too, their country lies at the meeting plače of the nations, and indeed the different portions of it symbolise the four great races vvhich meet there — Slav, Latin, Teuton and in the person of the Magyars, Turanian. The Slovenes Prekmurje is the extreme end of the Great Hungarian plain; the Slovenes people the farthest corner of the Latin Mediterranean; they occupy the last ranges of the Alps vvhich stretch away to Bavaria ani Savoy; and they hold the extremity of the Karstic ranges vvhich vrnite them to their Slav brethren to the South.
Lying thus at the crossroads where ali the chief civilisations of Europe meet they had no hope of being left in peace — and indeed this sturdy little people of a milijon or two have been fighting for their existence for a thousand years—subjugated by their mighty neighbours, svvamped, partitioned, but never losing their courage or their will to struggle for their national identity.
In 1918, for the first time since the defeat of Ljudevit Posavski a thousand years ago, the Slovenes attained their independence, if not their unity. Hundreds of thousands of Slovenes remained under Italian and German rule, but Camiola and' South Styria became part of Vugoslavia, and for the first time the majority of the Slovene people were United in an independent State.
Under Vugoslavia the Slovenes, partly, it is trne, owing to linguistic differences and partly ovving to their political škili, maintained a " very large degree of dr facto autonomy, with their own Slove ve speaking officials. Indeed they realised only too vvell that their country was too small to exist alone in the midst of so many greedy and povverful neighbours, and that their position in the Vugoslav State not only gratified their desire for unity with their brother Slavs but also afforded them almost as high a degree of freedom and security as was possible in their difficult circumstances.
This realisation brought it about that the Slovenes were perhaps as good Vugoslav as any in the Kingdom' and their political experience and sagacity left them in no doubt as to the course to pivrsue vvhen Vugoslavia had to make her tragic and heroic decision last March. They vvelcomed the rtm/j tl'Hat, although they knew full well what its immediate consequences would be to themselves. How could they do otherwise with the political tradition that was theirs? They could not hope to escape partition even if Vugoslavia signed the pact with Germany. Enslavement was certain, and they chose the course vvhich not only preserved their honour but vvould ensure their ultimate Victory and put a term to their servitude.
Now the Slovenes fight side by side vvith the Serbs and the loyal elements among the Croats for the liberation and restoration of Vugoslavia, for they know vvell enough that it is only by some form of union vvith their brother Slavs that their national future can be secured from the rapacious hands of the Germans and the Italians, or their children be free to speak their mother tongue.
That is why thousands of Slovenes fell fighting for their country last April ; why many more are now roaming their native mountains vvith guns in their hands and a heap of brushvvood for their pillovv; and why hundreds more have flocked to join the re-organised Vugoslav forces in the Near East and to shed their blood to liberate their, native land from the darkness that has descended upon it.
ARCHIBALD LVALL

i
g


PRED LETOM DNI...
DIKTATORSKA IGRAČKANJA, PREZIRANJA ŽIVLJENSKIH PROBLEMOV, KRATKOVIDNOST GLEDANJA OKROG NAŠIH MEJA IN ABSOLUTISTIČNA OBLAST TRIUMVIRATA SO BILI GLAVNI KUČARJI 27. MARCA
Po zločinskem umora Kralja Aleksandra I. Zedini— telja je državni aparat Jugoslavije zdrknil iz čvrstih rok v kolesnice strankarskih diktatorjev, ki niso imeli vedno pred, očmi blaginje naroda in interesov skupnosti. Nameatniški režim je bil v rokah kneza Pavla in samo njegova volja je prihajala do izraza, ostala dva namestnika sta bila več ali manj samo za dekoracijo.
Dr. Milan Stojadinovid je zbral v svoji vladi sicer nekaj zelo pomembnih državnikov, ki bi s svojo veliko državniško reputacijo, mogli dati državnim poslom najboljše rešitve, ali je njihova beseda le redko prihajala.do polne veljave. Stojadinovid,ki bi lahko zastopal patrijarhalno srbsko radikalno stranko v njenih'najboljših potezah,se je kaj kmalu izneveril tako stranki sami kakor tudi duhu njenih intenci j . Njegovi pogosti obiski pri obeh osovinskih diktatorjih so mu vcepili v glavo usodno domišljijo, da je tudi njega poklicala božja Previdnost, da v Jugoslaviji ustanovi nekak jugofašizem.Zato pa je potreboval pomoči tako iz Berlina kakor Rima. V zunanji politiki je postavil tezo, da je Jugoslavija z vsemi državami na svetu’v večnem prijateljstvu, zato so ji prava zavezništva kar nepotrebna. Ta njegova fiksna ideja je šla tako daleč, da je popolnoma prezrl vse delo in naklepe sovražnikov, ki so se zbirali in čakali trenotka, da Jugoslavijo zadavijo. S tako svojo brezglavo in bedasto politiko je Milan Stojadinovid razbil Malo antanto,ugonobil Balkanski pakt in oddaljil Jugoslavijo od Francije in Velike Britanije. Molče je postala Jugoslavija z "Anschlussom" mejaš Tretjega rajha.Usoda češkoslovaške republike je bila s strani uradnih jugoslovanskih krogov skoroda igno-
T? X 2? 3X1Q. •
V"notranjepolitičnih prilikah je prihajalo čimdalje bolj do izraza hrvaško vprašanje,ki mu je diktatorski osebni režim Milana Stojadinovida dajal o— bilo hrane. Milan Stojadinovid je to vprašanje zavestno preziral in to vse dotlej, dokler ga končno niso pognali iz vlade baš zaradi tega vprašanja.
Vlada Dra-giše Cvetkoviča,ki je nasledila Sto-jadinovi-devo vlado, se je lotila hrvaškega -vprašanja - mogoče še s pre--reliko vnemo . Danes je š e prezgodaj o
emu soditi. V zunanji politiki, je Dragiša Cvetkovič polne):: obsegu,'prevzel dedščino Milana Stojadmovi-a in verno sledil njegovi uglajeni poti. Verjetno e,da ni mogel kreniti nazaj,ali tudi o tem bo spre-ovorila zgodovina ob svojem času.Za. časa Stojaciino idevega ladanja e jeDra-iša na-zel fa-istovs-,ega"no-ega
a"inpo-a g o m a ostalsan iktator. ib koncu
..	1940 Jin Cincar-Markovid na
n v za- |zagonetnih potovanjih ietku 1. |pp Nemčiji.
;?S Jugo 31 a vi "j a"~ tako daleč,da jo je vladala trojica
ljudi popolnoma absolutistično. Jugoslavija ni. imela dejansko niti parlamenta, niti senata in niti - ministrskega sveta. Dragiša Cvetkovič in Cincar Markovič sta se po nalogu kneza Pavla vozarila v Nemčijo in nazaj, sklepala obveznosit, dajala obljube ne da bi o vsem tem bil poučen katerikoli član kr.vlade.Ko sta se v sredi meseca februarja 1941 oba odgovorna činitelja za usodo Jugoslavije, vrnila iz Nemčije ni nihče razen njih vedel v Jugoslaviji, kaj se je v Nemčiji skuhalo.
VRATOLOMNI SKOK V TROJNI PAKT 25. MARCA
Nemško-laški pritisk je v tem času naraščal z vso silovitostjo. Germanski razbojniki, ki so do tedaj že pomendrali vso zahodno, severno in deloma tudi vzhod- Sporazum Dr.Maček - Dragiša Cvetkovič noEvropo, so potrebovali za svoj lanski spom-1 a danski udar na e vropski jug - novega pomagač a.Pri tem niso izbi rali
sredstev.	— ■■ .......
Vse to bo mogoče bodoči politični zgodovinar upošteval, ali neodpustljiva pogreška takratnega jugoslovanskega triumvirata, knez Pavle - Dragiša Cvetkovič - Cincar, je da je trojica pozabila na 15 milijonov prebivalcev Jugoslavije in briskirala svoje lastne sodelavce v takratni jugoslovanski vladi.
Tako je Jugoslavija drčala v znamenju 1 bliskovitosti" v žrelo trojnega pakta. Ves jugoslovanski narod, ki je po svojem zdravem instinktu ze takoj ob pričetku sedanje svetovne vojne z vso točnostjo vedel, na kateri strani je njegovo mesto, je sprejel pogajanja svoje vlade z Germani z ogromnim nezadovoljstvom. 0 poteku teh pogajanj ni bil nihče obves čen^ Le po kanalih so prihajale vesti, ki so vzbujale v posamezniku gnjus in odpor. Narodne množice so kljub temu prav do zadnjega upale, da so vse te vesti samo plod spretne nacistične propagande,ki je do-bila^Cdpatronanco obeh zadnjih diktatorjev skoroda Žopolno svobodo Ko pa sta se Dragiša Cvetkovič in Cincar Markovič odpravljala na Dunaj, da podp.seta sr^otni pristop Jugoslavije k trojnemu paktu, je završalo povsej državi.Ha beograjskem kolodvoru se je 40 strojevodij uprlo, da vozijo vlak, s katerim sta imela oba odgovorna ministra odpotovati. Ko je bila 25.marca uradno objavljena vest, da je Jugoslavija s podpisom svojih zastopnikov pristopila m stran na silja in zločinov, je izbruhnil po vsej državi vihar ogorčenja, ki ga nobena sila ni mogla več ustaviti. Ta strašni in sramotni podpis je izzval narodno revolucijo pred letom dni.	.	x. ..
Že v času ko so se vršila pogajanja v Nemcij, so se ustvarjale skupine meščanov,pa ’fcad;LJ(aa.ni ’ ki so spontano in povsem neodvisno dfgfMlu jaffo-pripravljale organizirani odpor proti	in
slavi je na os. Narod sam se je .^Lstvih^ in to ie
osramočenega v svojih najsvetejših čustvih i oj
Slo tako d,1.6, da	L ta£-
javljali na ulica -	^ boa0 državo ponižali in
brižno gledajo na dogodke,mi
jo vrgli	*etlivaistvom so se uporniki zbi-
Med civilnimJ neizrazitejšimi pripadniki čet-
V	ciie in Narodne odbrane.Tej skupini je
niške or|a^^zLtrJ1®ški vojvoda Dule Dimitrijevih.
Tudi v častniškem zboru je bilo na delu več sa-ckunin. Skupina generalov Mirkoviča in Samostojnih Zavedala, da je potrebno podvzeti naj-
SSgflSjfo SSSSni.«. je .reto, tudi truditi vla-
6	(Nadaljevanje na 5-strani J
General B. Mirkovič
glavni organizator vojaške izvršitve drž. udara 27. marca
(Nadaljevanje s 4.strani)
do in odstraniti najvišje vladajoče osebnosti. V tem pogledu so se med seboj dogovarjali na eni strani gen.Mirkovič in Simovič, na drugi strani pa major Kneževič in podpolkovnik Matič. Enotna organizacija Pa ni bila izvršena vse do zadnjih dni.
DRŽAVNI UDAR 27. MARCA
Ko je bil podpisan trojni pakt, je takoj pričela živa in načrtna akcija za "izbris" tega sramotnega podpisa. V organizaciji je bil glavni organizator general Mirkovič, ki se je naslanjal na letalstvo.Pomagal mu j e major Kneževič, ki je akcijo pripravljal v kr. gardi in med beograjskimi posadkami. V pripravah za razvoj dogodkov 27. marca je bil udeležen samo ■Uajožji krog častnikov,medtem ko je bila večina obveščena šele v zadnjem tre-notku, nekateri celo pičle pol ure pred izvršitvijo. 0 sami akciji je vedelo le zelo majhno število meščanov civilistov.Do zadnjega se ni vedelo niti za dan niti za uro državnega udara. Odločitev je padla 26. marca okrog poldne s strani gen. Mirkoviča, ki je c iem obvestil svoje najožje sodelavce. V teku 26.marca popoldne je priletela v Beograd eskadrila prvega letalskega polka. Letalske edinice v Beogradu so bile v najstrožji pripravljenosti. Major Kneževič je s svojimi privrženci pripravljal gardijski pešpolk in °stale edinice beograjske posadke, ki so imele sodelovati v akciji 27.marca. 26.marca zvečer se je zvedelo, da namerava knez Pavle odpotovati iz Beograda in obstojala je nevarnost, da ne vzame s seboj tudi mladega Kralja. Zaradi tega je nastalo kolebanje ali haj se udar izvrši v teku noči, ali naj se izvršitev odloži. Pozneje se je zvedelo, da je knez Pavle odpotoval sam, zato je ostala v veljavi prvotna odločitev. Izvršitev državnega udara je bila določena za drugo polnočno uro. Čete beograjske posadke so imele Sasesti Ministerstvo vojske, glavni generalštab,dvor in vojašnice na Dedinju. Letalske edinice so imele nalogo, da zavzamejo Upravo grada z vsemi pripadajočimi okrožji, radijsko postajo v Beogradu, kratkovalovno postajo, radijske postaje na Batajnici, Rakovici in Makišu,železniški postaji v Zemunu in Beogradu, poštna urada v Zemunu in Beogradu, kakor tudi Direkcijo telegrafa in telefona. Pešadijski bataljon v Zemunu je imel zasesti zemunski most. Nekateri deli tega bataljona so pomagali letalskim edinicam, ki so zavzele Upravo grada in posamezna okrožja.Ko naj Di bilo vse to izvršeno je bilo določeno, da bodo Pripeljali generala Simoviča iz njegovega stanovanja v poslopje Glavnega generalštaba, kjer naj bi se se-stavila nova vlada.
V teku noči, med 2.30 in 3- uro, je častnik, ki zavzel s svojim moštvom Upravo grada, dobil povelje, da aretira vse ministre. To je bilo izvršeno v Peku 2 ur. Istočasno je prispel v poslopje Glavnega generalštaba general Simovič in tja so bili poklicali tudi voditelji vseh glavnih strank v državi, od katerih so nekateri takoj pristali, da sestavijo na-r°dno vlado na ta način, da se Kralj proglasi kot Polnoleten in da prevzame kraljevsko oblast.
MLADI KRALJ PREVZEMA KRALJEVSKO OBLAST
27.marca zjutraj je bil na radiju prečitan proglas Kralja, ki ga priobčujemo na prvi strani. Ta Pr°glas je beograjska radijska postaja ponavljala »sako uro.Na ulicah je nastalo nepopisno navdušenje, je zajelo množice, ki so burno manifestirale novo ®mer jugoslovanskega državnega življenja. Tudi iz hotranjosti so prihajale vesti o velikih manifestacijah.Zlasti veliko navdušenje je vladalo v Ljublja-r1 in Mariboru. Med dvorsko okolico pa se je našlo znatno število ljudi, ki so prepričevali Kralja,da s strani 27.marčevcev preti nevarnost. Ta skupina ”? hotela tudi preprečiti,da bi revolucijonarji sto-fiii v zvezo s Kraljem. Sele potem, ko je bil pred tfr°ino gardijsko brigado aretiran general Kostič, uh .ntni šef generalštaba in so pozaprli tudi ostalo k ^ijniurno število reakcijonarjev,je bil Kralj svo-aen in je mogel stopiti pred svoj narod. r , Istočasno je prejel poveljnik IV. armade v Zag-eDu povelje,da se mora knez Pavle vrniti v Beograd.
Zvečer je tudi knez Pavle dospel na zemunsko postajo, kjer so mu letalski častniki sporočili, da je Kralj prevzel kraljevsko oblast.Pozneje mu je v Beogradu naznanil general Simovič, da mora s svojo družino odpotovati iz Jugoslavije,kar se je zgodilo 28. marca.Pred svojim odhodom je knez Pavle podpisal izjavo, v kateri se odpoveduje funkciji prvega kraljevskega namestnika.
Spontane narodne manifestacije sc trajale Vas dan 27.marca. Te manifestacije so se polegle 28.marca, ko je nova vlada zaprosila narod, naj se v interesu notranjega in zunanjega miru pomiri in nadaljuje s svojim rednim delom.
Naslednjega dne 28.marca je Nj.Vel.Kralj prisegel na ustavo kraljevine Jugoslavije.Obred se je izvršil v kraljevski palači na Dedinju, prisostvovali so mu vsi člani kr.vlade.
V sredi dvorane je bila postavljena miza z evangelijem, razpelo in sveča. Pri mizi je stal Nj. Svetost patrijarh Gavrilo Dožič ob veliki asistenci visoke duhovščine.Nj.Vel.Kralj je nosil kroj armijske-ga generala letalstva. Na njegovi desnici je stal predsednik vlade general Simovič.
Potem, ko je Nj. Vel. Kralj prižgal svečo in so vladike odpeli prigodni ceremonij el, je N j.Vel.Kralj izrekel prisego z naslednjimi besedami:
"JAZ PETER H STOPAJOČ NA PRESTOL KRALJEVINE JUGOSLAVIJE IN PREVZEMAJOČ KRALJEVSKO OBLAST, PRISEGAM PRI BOGU VSEMOGOČNEMU,DA BOM ČUVAL PRED VSEM EDIHST-VO NARODA, NEODVISNOST IN CELOTO DRŽAVNEGA OZEMLJA; DA BOM VLADAL PO USTAVI IN ZAKONIH IN DA BOM IMEL V SVOJEM DELOVANJU VEDNO PRED OČMI BLAGINJO NARODA.NAJ MI V TEM POMAGA BOG VSEMOGOČNI! AMEN."
Zadnje besede so prisotni pozdravili z vzkliki "Živio Kralj Peter II!" Nato je Nj.Svetost patrijarh o-govoril Kralja takole: "Po tem svetem in svečanem aktu Vašega Veličanstva, Vi prevzemate danes kraljevske in vladarske posle naše velike domovine.Naj Vas milost in vsemogočnost božja spremljata v vseh Vaših važnih poslih in naj bo Vaše vladanj e dolga in srečno za slavo Vaše vzvišene dinastije in za napredek vsega našega naroda. Naj Bog vsemogočni dodeli Vašemu vladanju srečno in dolgo življenje!"- Tako se je izvršil najvažnejši čin jugoslovanske narodne revolucije, ki bo po težkem in velikem trpljenju, pokazala svoje prave sadove že v bližnji bodočnosti.^
'kadihi&ia JtauetUfa fto-d olvtilifito 'V-dtice fag&d/mip
č^ebinandke laii in čadka fub&atnodt dta babk/bdali dlaw- abendie na ttUbovnid kan{ebencaA - ^ebtnanike idede in ladke foneme. da di babdelile tudi de kadnfi Odtanek nade dua&ade - <SatnO- Ocediniena rfčavenifa faxd akbd(em 'Velike Jkgodlaai^e m4ie d-iav-encetn bagataoiti n\i&ava badt it (LadoČnOdti !
Lojze Serajnik je napisal 1.1939 malo brošurico "Slovensko ozemlje in nemška publicistika".V tem zelo pomembnem delu,ki tvori osnovo temu članku,je Lojze Serajnik, ki se je skril pod psevdonim,z vso točnostjo -na podlagi nemških publikacij - s prstom pokazal na prusjaške pohlepe po naši zemlji. Mladi koroški Slovenec je v tej zbirki nemških laži in iz njih izvirajočih konstrukcij s polno objektivnostjo in s stvarnimi znanstvenimi utemeljitvami ovrgel vsa nemška prizadevanja,da bi svojemu pohlepu po tuji zemlji dali pečat neke, tfetudi samo prividne upravičenosti.
Mirovne konference so po prvi svetovni vojni -o tem smo že večkrat spregovorili v našem listu — z izredno blagohotnostjo in naravnost neinteligentno lahkomiselnostjo obravnavale poraženega sovražnika, avstro—madjarsko Monarhijo in z nezaslišanimi krivicami plačevale moralno pokvarjenega zaveznika — Italijo. Nemcem, ki so stoletja gradili svojo narodno bit na tatvinah, ropih in nasilju,so zavezniki gladko nasedli, ko so jim dunajski priliznjenci,včerajšnji zavezniki rajhovskega Viljema in prvi povzročitelji svetovnega požara 1.1914., dokazovali, da je slovensko ozemlje po svoji zemljepisni legi tako, da ga ni mogoče povezati v zaključno celoto.Tako so Nemci z diplomatsko igro in uspešnim prišepetavanjem laških pokvarjencev,ki jim je bila strnjena Jugoslavija trn v peti, mesto pravične kazni za strahotna trpljenja in uničevanja v prvi svetovni vojni,prejeli od zaveznikov še lepo nagrado.
Po končanem ljudskem glasovanju na Koroškem, ki je bilo rezultat nemško-laških goljufij, so Nemci o-šabno dvigali butice in zahtevali v najraznovrstnej-ših publikacijah,da se jim^na isti osnovi naveže tudi še trikotnik slovenske Štajerske. Bolj ko kdajkoli je danes potrebno, da z vsem povdarkom in odločnostjo odgovorimo na vprašanje, ali je mogoče organizirati celotno slovensko ozemlje v organsko, homogeno enoto kot sestavni del Velike Jugoslavije. Pred to vprašanje bomo postavljeni mogoče že v najbližji bodočnosti in če nanj ne bomo znali postaviti pravega in prepričevalnega odgovora, potem najbrže ne bo več tako kmalu za" nas popravnega izpita. Z vsako uro se bližamo dnevu, ko bo slovensko vprašanje zopet predmet mirovnih pogajanj. Za to priliko moramo biti temeljito pripravljeni, zlasti tisti,ki so izven domovine v stikih z odločujočimi činitelji na strani svobode in enakopravnosti.
jlabnalikadt dloaendke lendifi
Slovenska zemlja je raznolika. Le poglejmo si jo! Vsega nam je narava stavila na razpolago: visoke alpske predele, kraške planote,predele gričevnatega sveta, majhen del jadranske obale in košček panonske nižine. Poleg tega "I imamo obširne gozdnate predele s pomembnimi gorskimi venci.Kljub vsemu je Slovenija prehodna zemlja in v nji je - , . .ah/ 1 r malo predelov,kjer se prometu stav-1 jajo Infatnejše ovire.
Slovensko ozemlje je raznoliko tudi, če ga opazujemo s stališča velikih evropskih geografskih enot. Tu se stikajo velike evropske prirodne enote: Alpe, Panonska kotlina,Dinarski sestav in Sredozemlje.Rekli smo že enkrat, da se na našem ozemlju stikajo vse štiri evropske narodnostne skupine.
Bo razkosanja in delitve Slovenije so sovražniki trmasto povdarjali različne zemljepisne usmerjenosti posameznih slovenskih pokrajin. V sredini smo se naslanjali na južne bratske narode,v Primorju smo gravitirali bolj proti jugozahodu, zlasti še po izvršeni laški tatvini slovenskega Primorja. Na Koroškem so se naši rojaki,po ponemčenju obsežnega sever-
nega dela, usmerili proti severu. Ravno ta raznolika usmerjenost, je glavni krivec raztrganosti slovenskega naroda in glavno orožje njegovih sovražnikov.
Razkosanost in raznolikost slovenskega, ozemlja je bila v zgodovini v resnici usodna za ves slovenski rod, zlasti pa za severni koroški del.
Slovenci pa si moramo trdno ohraniti v spominu, da je najvažnejša poteza slovenske zemlje dejstvo,da vodi preko nje na vsej dolgi poti od doline Rhona do Bospora najprikladnejša,najkrajša in najlažja pot iz Sredozemskega predela."Jadranska vrata" pri Postojni so osnovna prometna žila vse slovenske zemlje.Tu leži srčni utrip obtoka Dunaj—Ljubijana-Trst.
'Thednabadna [doga. diavendkega abe*nlgi
a	mmm	1
	$ E	
s		
Maribor Podrobnejša raziskovanja mednarodne vloge slovenskega ozemlja so dognala, da vodijo preko njega predvsem tri smeri gospodarskega in političnega pritiska: pritisk iz nemške Srednje Evrope k Sredozemlju (Dunaj-Trst), zveza Budimpešta - Jadran in smer Pariz-Simplon-Ita-lija-Ljubljana-Beograd-Carigrad.Vse te geopolitične silnice se križajo nana-šem ozemlju na črti od Trsta dozidanega mostu in tvorijo gospodarsko prometno križišče, ki v Evropi skoraj nima primere.	■
To preprosto dejstvo pomeni ODLOČILNO BESEDO V VSEH SPORIH 0 TEM, ALI SE DA SLOVENSKO OZEMLJE ORGANIZIRATI KOT HARMONIČNA ENOTA V SKLADU Z NARODNOST-*.. NIMI OSNOVAMI, IN SICER ODLOČILNO BESEDO, KI POPOLNOMA POTRDI SLOVENSKA STREMLJENJA PO "ZEDINJENI SLOVENIJI" IN ZAVRNE VSE, KI SO JO RAZKOSALI L. 1918 IS ZAČASNO RAZDELILI L. 1941.
Edina naravna ureditev slovenskega prometnega vozla, ki bi upoštevala vse geopolitične silnice in mednarodne težnje, ki se križajo na našem ozemlju,je organiziranje vsega slovenskega narodnostnega ozemlja v eno samo enoto. V njo spada prav vse slovensko ozemlje. NJEN KLJUČ JE V TRŽAŠKEM ZALIVU IN V GOSPO-DARSKO-PROMETNI VLOGI NAŠE ZEMLJE. Glede meja na zahodu je izredno poučen pogled Napoleona,ki je pride— lil slovenski Iliriji vse ozemlje do Soče in potemtakem računal s slovenskim prehodom na Jadran kot 2 gospodarsko nujnostjo in resničnostjo. Sam Moroccut-ti pravi: "TRST,ZA ITALIJO LUKSUSNO PRISTANIŠČE, POMENI ZA JUGOSLAVIJO ŽIVLJENSKO POTREBO.Tu ni oškodovana samo Jugoslavija, marveč VSE EVROPSKO, ZLAST SREDNJEEVROPSKO GOSPODARSTVO...Velika m TRAJNO NEVZDRŽNA GOSPODARSKOPOLITIČNA IN NARODNA KRIVICA JE ODSTOPITEV GORIŠKE IN ISTRE ITALIJI." Tako piše ponemčeni Lah,ki mu Slovenija in Jugoslavija nista bila nikdar pri srcu.Vprašanje Trsta kot pomorsko-gos-podarskega činitelja Srednje Evrope je treba rešiti samo na način, ki ga označuje gornji Moroccuttije< stavek. Velika krivica, ki bi imela lahko usodne posledice bi bila, če bi merodajni činitelji na bodoči mirovni konferenci zopet podlegli bodisi laški ali pa germanski sugestiji. Ena in druga sta utemeljeni na laži,katere temelj je zanikanje obstoja slovenskega strnjenega narodnostnega in prometno-gospodarske-ga ozemlja.
'had tbikal Ohabi&ab-'Beljak- Lbdt
Toda ne le Primorje, v to prometnogeo-grafsko enoto spada tudi slovenska ko-:roška z Beljakom in Celovcem, ki imat^ oba za temeljno gospodarsko podlag« prometne ugodnosti proti Jadranu. Vs najvažnejša železniška križišča, ki so v zvezi s prometom na velike razdalje' in s prometno-geografsko vlogo sloveti' skega ozemlja (Beljak, Podrožčica, Celovec) leže v južnem, slovenskem delv Koroškifali pa vsaj tik ob njem, in so vsa od teg* dela dežele gospodarsko odvisna.
Oe-rodie slovenskega prometnega vozla tvori to rej prometni trikotnik Maribor-Beljak-Trst, utrjen * več prečnimi prometnimi zvezami, deloma železniški®' in deloma cestnimi,in zvezan z vsemi evropskimi gos podarskimi in zemljepisnimi enotami,ki so zbrane o* F	(Nadaljevanje na 7. strani'
(Nadaljevanje s 6. strani)
rog Slovenije.Natančno opredelitev meja morai določiti narodnostna in kulturna pripadnost in podrobna zemljepisna struktura pokrajine v konkretnih slučajih. Meja slovenske prometnozemljepisne enote teče v Primorju pač po jasni zemljepisni in narodnostni meji, na Koroškem pa od Šmohor j a preko Ziljskih Alp, Dobrača, severno od Beljaka na Osojake Ture, od tod preko Šenturške in Šentlenske gore na Djekše in od tod mimo Pustriške doline pod Sv.Pavlom na Dravo.
faiMiMka "faedftia žvtofia”
Težišče slovenskega prometnega trikota Trst-Beljak-Maribor je v Trstu, t.j. v prehodni vlogi slovenskega ozemlja za promet iz Srednje Evrope k Sredozemskemu morju. To vlogo in važnost slovenskega ozemlja so dobro doumeli Nemci, in sicer že mnogo pred Slovenci. Temeljna misel in zasluga narodnega soci-jalizma je "misel edinosti in celot-......... .nosti vsega nemškega naroda kot podlage njegovega" družabnega in državnega preporoda"(Volk und Reich 1935).Pri določevanju nemškega prostora so bili Nemci - dokler so še rožljali samo s peresom in jezikom - sila širokogrudni. Najprej so na podlagi potvorjenih statističnih podatkov in znanstveno zelo dvomljivih konstrukcij čim bolj širili "sklenjeno nemško narodnostno ozemlje". Kjer to ni zadostovalo so iznašli "nemški kulturni prostor", tam pa, kjer germanski požrešnosti tudi to ni bilo dovolj, so postavljali "nemški živijenski prostor". Pod tega so potem spravili vse, kar je dražilo njihovo nenasitno pohlepnost•
Germanske apetite v Srednji Evropi so utemeljevali z Nau-mannovo in Jack-hovo teorijo o Srednji Evropi, ki je nastala v letih 1915/16 in ki ima za podlago izrazito velikonemško misel. Na medvojno doživetje, ki je popolnoma enako sedanjemu, so navezali Germani svoj po litični načrt;
"Nemški vojak je doživel ,večjo’
Nemčijo. Nemški vojak,ki je doslej stal samo v ožini svoje | države, je spo- $ znal sedaj v boju od fronte do
Nemčija veliko večja, kakor nemška država... V poteku front, kakor se nam kažejo v svojem največjem obsegu, je več kakor le slika strateškega premikanja. Fronte na zapadU, jugu, vzhodu so sklenile vso zemljo, v kateri so živeli Nemci, v dotlej še ne doživ-Ijeno višjo enoto. Na zapadu je zajela nemška fronta tako sporni flamski živijenski prostor,je ostro omejila močno po Germanih vplivani francoski sever in je tekla dalje v lotaringiji in Alzaciji skoraj natančno po meji med germanskim in romanskim narodom, južni fronti so ležali nemški jezikovni otoki juž-od Alp še v območju avstrijske fronte,enako nemške vasi onstran karnskega grebena in stara furlanska ®urka (to so bonboni za laškega zaveznika!!)Na vzho-^u je potekala fronta po zmagi nad ruskimi armadami 111 polomu carske države v širokem loku od Finskega zaliva do Črnega morja in je dosegala s skrajnimi podaji v Baltskih državah, v Voliniji, v Ukrajini in v Besarabiji vprav še najoddaljenejše nemške raztresene naselbine... Nemški vojak pa, bodisi da je bil J rajhovski ali avstro-ogrski vojski, je doživel v tem boju prostor te večje Nemčije... Vse ozko,državno mišljenje je postalo nebistveno pred tem novim mo-Sočnim doživetjem nemškega prostora, za katerega se “e boril v smrtni nevarnosti v strelskem jarku. Da— Ues odraža le še rob nemških vojaških pokopališč me-je tega prostora. Njegova slika pa živi dalje v nem— »kem narodu." (Die Schule im Volk 1937/38).
Tako so germanski požeruhi sanjarili vso povojno dobo in danes obnovili te sanje z resnico samo zaradi naivnosti in nesolidarnosti evropskih narodov, čeravno so jih Nemci jasno opozarjali na roparske pohlepe svojih banditskih stremljenj. Ali glede grobov jih že danes lahko potolažimo.Teh pruskih grobov bo toliko kolikor je Brusjakov prestopilo germanske imeje,pa tudi doma jih bo za vsako potrebo več ko dovolj.
"Od redovne hiše v Narwi do nemških naselbin na Krimu, do meja evropske Turčije, v vsem območju avs-tro-ogrske monarhije,je izdelana ona jasno vidna vzhodna kulturna meja Evrope, ki sovpada z vzhodno mejo nemškega kulturnega vpliva". (Um Volksboden und Grenze).
Zanimivo je, da so vsi nemški "znanstveniki" šteli vse slovensko ozemlje med"ozemlja z najmočnejšim nemškim kulturnim vplivom", deloma pa celo med "sklenjeno nemško narodno ozemlje".
Jiiud^aki Vihali ^avenifO. fui- načrtu.
mEu4U%
> <f


'V-m; : 'kah
. ... __I?V
Nemci so pobrali ves štajerski del naše domovine in celo znaten del Dolenjske. Tu so svoje pohlepe uveljavili čisto po načrtu prusjaških "znanstvenikov - roparjev".Zaradi lepšega so si meje samo še nekoliko "zaokrožili". Druga zahteva,ki jo navaja Serajnik je radovljiški okraj, ki so ga Prusjaki razširili vse do Ljubljane. "Adriati-cus" piše:"Danes samo lahko ugotovimo, da 78 milijonov ljudi na osrednjem nemškem ozemlju loči od Jadrana samo slovenski narodič, ki šteje z Nemcem orijaznimi "vindišarji" v spodnji Štajerski
in Koroški vsega ( samo tretjino glav, kakor Berlin prebival— cev"..."Naravne ,meje (nemške) v * Alpah so po P Backovem dokazovanju v sotes-tik nad juž-:.no ravnino: ... jadranskih vra-. ,... ..........tih pri Trstu
f T'
boljša naravna 'meja morje, ki omejuje pdcraji-no... Nasilnega slov eniziranja ne smemo precenjevati. . .. Le-nekoliko dotoka iz osrednje Nemčije,bi položaj temeljito spremenilo.... (Ta-dotok je sedaj precej močan, odtoka pa verjetno ne bo, ker bo "dotok" pognojil ob svojem času slovensko zemljo!!!)... Na ta način torej dobimo črto Brežice na Savi, Zidani most, Trbovlje, Grintovec, Radovljica, Bohinjski predor".
Glede Kanalske doline, ki so jo Nemci tudi postavili v svoj načrt so za enkrat ropanje ustavili, čeravno smatrajo Apenine kot skrajno južno mejo velikega rajha. Bog zna, ali si je rimski pobratim vse te načrte ogledal, predno se je na življenje in smrt zvezal s krvnikom lastnega naroda.
Tu smo bežno navedli nekaj glavnih dokaznih u-gotovitev, s katerimi je Serajnik ovrgel germanske pohlepe po naši zemlji tudi iz čisto prometno-gospo-darskih vidikov. Energična zavrnitev v pogledu narodnostnih načel ne bo težka, saj pobijajo germanski apetit sami nemški Statistiki.Tudi zgodovinsko pravno dokazovanje nam ne bo delalo težkoč.Sami prusjaški zgodovinarji so morali priznati, da so nam njihovi rojaki pokradli v teku stoletij sedem desetin slovenske zemlje.
Iz Serajnikovih dokazov samih se nam izlušči tale sklep:
1. Rešitev slovenskega problema je mogoča tako s slovenskega kakor tudi srednjeevropskega stališča.
(Nadaljevanje na 8.strani)
(Nadaljevanje s 7.strani)
Nujna pa je tudi s stališča mednarodne pravičnosti in morale in to samo na ta način,da se VSE SLOVENSKO OZEMLJE ZDRUŽI V ENO SAMO ENOTO POD OKRILJEM VELIKE JUGOSLAVIJE.
2. Germani so vdrli na slovensko ozemlje, našli so tu kompaktno zavedno slovensko ljudstvo, ki so ga z najogabnejširni barbarskimi metodami iztrebljenja deloma pomorili, deloma pozaprli,deloma razpršili na vse vetrove Evrope samo zato,da bi tej sveti slovenski zemlji dali potvorjeno germansko lice.
Preroško pravi Serajnik dalje:	Re-
šitev, ki si jo Slovenci želimo, seveda ne bo prišla sama od sebe. Morda bo treba pretrpeti nov "veliki petek",kot smo ga ^morali med svetovno vojno za svoje osvobojenje. - La, veliki petek preživlja ves slovenski narod. Mučijo in trpinčijo ga, tržejo njegove žive dele,razmetali so ga po vsej Evropi in vendar je tu,združen z vero v svojo boljšo bodočnost.To boljšo bodočnost mu zagotoviti, je dolžnost vseh Jugoslovanov in zaveznikov.Slovenski narod, danes do popolnosti združen v odporu proti skupnim sovražnikom, ima vso pravico biti jutri ves združen tudi v svobodi in prispevanju pri rasti in graditvi novega in boljšega reda v prerojeni Evropi. Naš narod je že doslej doprinesel maksimum žrtev za skupno zavezniško stvar, zato bodo morale biti jutri vse njegove pravične zahtevke izpolnjene.
SEDEMINDVAJSETI MAREC JE PODOBA NAŠE PRETEKLOSTI inž. Manfred Paštrovič (Nadaljevanje z 2. strani)
niso besedičenja, to so živijenske činjenice, ki s svojimi eruptivnimi silami pobijajo vse mediokrite in slabiče, ki bi hoteli v naših težkih časih izrabljati našo nacijonalno katastrofo za borbo proti Jugoslaviji. ,
Tega ne smemo pozabiti! Posebno tega ne bi sme— li pozabiti mi,ki smo zaradi usodnih okolščin daleč od svoje izmr cvar j ene domovine.
Stoletni sovražniki našega naroda so udarili s strašno silo na nas, da nas uničijo• Iz istega naroda in iz istokrvnih bratov bi hoteli ustvariti ogorčene medsebojne protivnike. Ustvarili so Paveliča in Nediča, da pod krinko reševanja srbstva in hrvaštva izkopljejo še večji prepad in še večje sovraštvo.
Ali se jim bo to posrečilo?
Trenotno bodo mogoče dosegli nekaj uspehov. Mogoče se bodo dvignili nekateri posamezni slabiči, ki
, /Motiv iz Južne Srbije
niso dorasli niti svoji zgodovini niti današnjim težkim časom, in bodo, ob zanikanju Jugoslavije in postavljanju neke Hrvatske oziroma Srbije ali Slovenije, mogoče tudi Črne gore, videli nasičenje nekih svojih prividnih idealov.
Ali gorje nam,če bi ti omejenci in če bi te duhovne mizerije prišle ob končni bitki do odločujoče besede!
Vse te razne prekonočne veličine, ti razni Nediči in Paveliči lahko v naši razkosani Jugoslaviji in v tujini, marsikaj blebetajo, kajti narodna volja je danes zadušena s pomočjo vešal in svinčenk nemške in laške soldateske.
Ali 27.marca je narod izpovedal svojo besedo! Vspel se je na Kalvarijo zaradi silnejše, večje in svobodne Jugoslavije. Ta bo prišla in ta dan ni več
daleč.
GOVOR PREDSEDNIKA JUGOSLOVANSKEGA ODBORA IZ ITALIJE SRBSKIM BRATOM Predsednik Jug. Odbora iz Italije dr. Ivan M. Čok je v zadnjih dneh govoril srbskim bratom v zasužnjeni domovini. Med drugim je dr. Sok dejal: Kot Slovenec sem se večkrat preko londonskega radija obračal bratom Slovencem, danes pa govorim bratom Srbom, prijateljem in znancem, s katerimi sem živel in sodeloval. Prihodnjič bom govoril bratom Hrvatom. - Zadnjih osem mesecev pred vojno sem živel v notranjosti Srbije prisilno v Mataruški Banji v senci Žiškega samostana. Prosil sem boga za-osvobojenje svojih bratov iz Julijske Krajine, ki sem jih zastopal v svobodni Jugoslaviji. Ko sem bil v Arandjelovcu sem se večkrat napotil v božji hram na Oplencu in takrat sem spoznal ponos in veličino srbske duše kakor tudi bistrost šu-madijskega kmeta. - Tudi sedaj, dragi bratje Srbi, ste vi poleg stotisočev srbskih beguncev sprejeli tudi nekoliko desetin tisočev slovenskih izgnancev.
S to svojo plemenito potezo ste pokazali svojo veličino,ki bo zapisana z zlatimi črkami v zgodovini Jugoslavije in kakršne nimajo drugi,starejši narodi. -Dragi bratje SrbilMi Slovenci ne bomo nikdar pozabili te vaše' plemenitosti in jaz vam kot eden izmed prvih izrekam svojo globoko zahvalo. - Dejal bi vam, rad tudi kot popolnoma svoboden in neodvisen človek, kako gledam na našo skupno bodočnost. SKUPNOST JUŽNIH SLOVANOV JE NAŠ KATEGORIČNI IMPERATIV! JUGOSLAVIJA BO OBNOVLJENA! JUGOSLAVIJO NJENI SOVRAŽNIKI NE BODO UNIČILI, PAČ PA BO ONA UNIČILA NJIH! NE SMEMO POZABITI NA GLOBOKE SOCIJALNE IN GOSPODARSKE REFORME, KI JIH BO TREBA IZVAJATI V DUHU NOVEGA ČASA. -Pri vsem tem obstojati dve zapreki, ki sta zelo težki. Pri tem ne mislim na "neodvisno Hrvaško",njo sta ustvarila Hitler in Mussolini in z uničenjem njiju, bo propadla tudi sama. Globlje rane je zapustil pokol j Srbov, izvršen s premislekom in načrtno, duhovno pripravljen v Rimu in Berlinu preko Paveliča ih njegovih banditov kot izvršilnih organov. Vsi ti zločini morajo biti kaznovani po zaslugi. Ali bi ne bilo v tradiciji viteškega srbskega naroda, da kaznuje poleg krivcev tudi tiste, ki niso ničesar zakrivili. - Draža Mihailovič in njegovi borci pišejo krvavi račun, ki bo vnovčen. Srečen sem in ponosen, da je mnogo Slovencev, ki se borijo z Dražem Mihailovičem in zato imam eno željo in naročilo za Dražo in njegove junake: Štedite svoje sile za glavno borbo osvobojenja celotne Jugoslavije, ko boste odigrali odločujočo vlogo. - Živeli junaki! Zdravo!(Priobčujemo sliko našega^,predsednika v družbi g.soproge.) RAVNATELJ G. GABROVŠEK NA LONDONSKEM RADIJU Na londonskem radiju je govoril bivši poslanec in ravnatelj Zadružne Zveze g.Gabrovšek o močnem valu narodne za-" vednosti, ki je zajela vse Slovence tako v domovini kakor tudi izven njenih meja.Zverinska germanska nasilja, ki jih naš narod preživlja v domovini so V svoji strašni tragiki strnila Slovence v močno voljo po zopetni skorajšnji osvoboditvi.G.Gabrovšek je med drugim omenil tudi našo "Bazovico", o kateri je dejal,da zbira na Srednjem in Bližnjem vzhodu Slovenc® in'jih utrjuje v veri za boljšo in sijajnejšo bodočnost.Nadalje je povedal,da so ameriški Slovenci pra^ posebno delavni in da so odpadle vsaj začasno med njimi vse strankarske in svetovnonazorne razlike. A-meriški Slovenci so sklicali za prvo polovico mesec® februarja kongres, na katerem naj bi utrdili progra® bodočega dela. Ta kongres se zaradi dogodkov v Tihe® oceanu ni mogel pravočasno vršiti,pač pa se bodo naši Slovenci sestali v teku tega meseca.Nadalje je g* Gabrovšek povedal,da je bil ameriški slovenski pisatelj Louis Adamič pred kratkim na kosilu pri ameriškemu predsedniku in njegovi soprogi in da ga je o* tej priliki informiral o vseh nadlogah in težnja® slovenskega naroda.	.
DIVIZIJA DUCA PROSTA, KI JE ODŠLA NA RUSKO FRONjLS KOT OKLOPNA EDIN1GA. JE DOŽIVELA STRAHOVIT PORAZ KO* mandant eksp.zbora gen.Messe je v nekem poročilu, K* so ga Rusi zaplenili javil, da so Rusi pobili in de' loma ujeli več ko polovico moštva. 63. legija črni® srajc je bila skoro popolnoma uničena*
OIM ©IIilMI©l¥D„ BCI1 S© ySWA^MILI jy@©SILM0J)©
IMAJ)lP>©IMiMllMiJliO DOGODKU W MAŠI g@@D©ffl]NID S ^©SilMDM ©ITOM MA SE,©WIM©i
ŠCS@IF J, iy@AJ) STČ$@SSMM@IS - MULIM KMČ&® iy@©@IL. M0@U
Jugoslovanska misel je z usodno zapovedjo našla pri vsakem izmed treh jugoslovanskih skupin svoje velike oblikovalce in duhovne apostole.Kakor pri vsaki ideji,ki je samo prikrita gmota v podzavesti določene skupnosti, in samo čaka na svojega klicarja, tako je tudi jugoslovanska misel našla med Hrvati svojega apostola škofa Josipa Jurija Strossmayerja,ki je obenem njen glavni utemeljitelj. Njen mojster v Srbiji je bil Sima Markovič,na Slovenskem pa dr.Janez Evangelist Krek.
Rodil se je Josip Juraj Strossmayer 4.febr.l815 v Osjeku.Po materi,zavedni narodni ženi je podedoval izredno zanimanje za knjigo in narodno pesem.V Budimpešti,kjer je napravil doktorat iz filozofije, se je seznanil s češkim pesnikom Koblarjem in navzel njegovih idej o slovanski skupnosti.
1.1847 je bil imenovan za' dvornega kaplana na Dunaju in tam preživel viharno leto 1848. Dunajsko življenje ga ni v ničemer odtujilo od svoje domovine kakor se je to pogostokrat dogajalo drugim Jugoslovanom.
Februarska revolucija v Parizu 1.1848 je imela svoj odmev predvsem v Avstriji. Marčna revolucija je pometla z Metternichom in tudi Hrvatje so zahtevali svoje« Za bana je bil postavljen Jelačič in Stross-mayer ga je z Dunaja sproti obveščal o poteku dunajskih dogodkov."Narodnim Novinam" v Zagrebu je takrat poslal članek, kjer pravi:Slavna naloga Jugoslovanov je združiti,složiti in zediniti se.V slogi in edinst-vu v troedini kraljevini vidi vsak pravi rodoljub nado boljše bodočnosti. Vsak, ki količkaj natančneje presoja naše odnošaje, ve, da nam vsa naša samostojnost malo ali nič ne more pomagati.ako se nam ne posreči, da postanemo eno politično telo.
Ob koncu 1.1851 je pričela v Avstriji doba najhujšega absolutizma, vsako svobodno dihanje je zamrlo. Šele avstrijski poraz pri Solferinu je prisilil cesarja,da je 1.1860 sklical na Dunaj "pomnoženi državni svet", v katerem sta bila od Jugoslovanov zastopana dva Hrvata, Vranicani in Strossmayer.Uspeh je bil delitev države v dve polovici Avstro-Ogrsko.
Škof Strossmayer je svojo jugoslovansko misijo nadaljeval.Od 1.1860 do hrvaško-ogrske nagodbe 1.1868 je bil Strossmayer na višku svoje politične delavnosti.Da so uvedli na Hrvaškem v šole in urade narodni jezik, da se je istega leta osnovala na Dunaju za Hrvaško in Slavonijo posebna pisarna "dvorski dikas-
terij", vse to je'njegovo delo.Skozi polnih 8 let je bil pravi politični voditelj Hrvatov.
Med svojim narodom ni našel vedno dovolj razume vanja; ozkosrčnost, zagrizenost in dedščina avstro-madjarskega duha so načeli v dnu srca zakrito jugoslovansko potezo. Zato je ustanovil v Zagrebu politični dnevnik "Pozor",ki je zbral okoli sebe vse odličnejše narodne može (Kukuljeviča,dr.Fr.Račkega, I-vana Perkovca i.dr.)in bil dolgo časa glasnik narodnih želja in potreb. "Pozor" je bil glasilo "narodne stranke", ki so jo tvorili v glavnem pristaši nekdanje ilirske stranke.Poleg Račkega je bil Strossmayer vodja in glavna duša narodne stranke,v kateri se je organizirala vsa hrvaška inteligenca.Smer stranke je bila popolnoma jugoslovanska. Slovenci,Hrvatje, Srbi in Bolgari naj stopnjema po prosvetnem zbliženjuu stvarjajo pogoje za jugoslovansko narodno in politič no zedinjenje.Bila je to doba ko je cele Hrvaško sabor za narodni jezik uzakonil naziv "jugoslovanski-jezik", ko je Strossmayer ustanovil v Zagrebu "JUGOSLOVANSKO AKADEMIJO", v kateri se zbirajo danes odpadniki hrvaškega naroda in izdajalci jugoslovanske misli.
Zavist in naravnost bolestno samoljubje nekaterih pregorečih hrvaških izobražencev, v glavnem pa strahotno omejen lokalni patriotizem, je "narodno-stranko" in njene jugoslovanske propovednike izrinil od hrvaškega političnega življenja.
Tudi ustanovitev zagrebške univerze je v poglavitnem škofovo delo. Z darom 50000 goldinarjev je postavil njen prvi vogel. "Slov. Matici"je ob ustano vitvi darovaj 1000 goldinarjev, znaten znesek pa celo goriški "Čitalnici".
Na vatikanskem cerkvenem zboru 8.dec.1869 je bil voditelj opozicije,ki je kritizirala zlasti okolšči-no, da so kardinali po večini Lahi.
Josip Juraj Strossmayer je umrl 8.apr.1905. Naš goriški slavček mu je ob 50 letnici škofovanja zapel
"A ...saj zvezde ne ^asno A saj zvezde ne mrjo Vekovit Njih je svit.
Tudi Ti pred nami hodil,
Svetil bodeš nam neugasno Slave rod boš varno vodil
V bodočnost jasno!"
SE11JA = POJIM®« J)y@@@ILAWB
Dogodki,ki so se odigrali v noči med 10. in 11.junijem 1. 1903 in ki so v nekaterih potezah podobni dogodkom pred letom dni, so postavili za srbski del bodoče jugoslovanske skupnosti temeljni kamen.- V tej noči je srbski narod s silo odstranil svojega takratnega razuzdanega kralja A-leksandra Obrenovida in Drago Maši-novo, na prestol pa je postavil naslednika velikega Karadžordža kralja Petra I.Karadžordževida.- Peter, sin kneza Aleksandra Karadžordževida je oil rojen 1. 1844. v Beogradu. Šolal se je v Ženevi, pozneje je odšel v Pariz in postal francoski oficir. ze v zgodnji mladosti ,ie bil poln ognja za svobodo saj je o njej napisal tudi tole: "Svoboda odpira narodu oči, da spozna svoje napake in jih odpravi,svoboda mu nudi priliko,da spozna svoje vrline,jih razvija in uporabi v to, da si okrepi svojo moč, dvigne duševno in telesno blagostanje in da v zvezi z drugimi narodi približa vse človeštvo k cilju, ki mu ga Je namenil Bog..."
Ko je pričenjal 1.1875. boj za osvobojenje Bal-je vnuk Karadžordža kot Peter Mrkonid posegel . V začetku 1. 1883. je prišel na Cetinje in se “u Poročil z najstarejšo hčerko kneza Nikole. L.1890 u je umrla soproga,odšel je v Ženevo in se predvsem vz6oji svojih otrok Jelene, Jurija in poznejšega kralja Aleksandra I. Zedinitelia.Tu ie živel
kana
v ho
-	— kraljč
dokler ga ni - skoro 60
Aleksandra I. Zedinitelja.Tu je živel , . -	skoro 60 letnega poklical narod na
Po zasedbi prestola s kraljem Petrom I. je Srbija hitro napredovala na vseh poljih. Pri tem jo je ovirala samo Avstro-Ogrska, ki je 1. 1906 prepovedala vsak uvoz iz Srbije. Z Obrenovidi je izginil iz Srbije tudi avstrijski vpliv in Srbija je grozila postati močan jez avstrijskemu in nemškemu prodiranju na vzhod.
AMlCSlOJiKA MIA
Avstrija je v novem srbskem vladarju gledala svojega velikega nasprotnika, zato pa so avstrijski Jugoslovani zaslutili v njan bodočega svojega vladarja.V tej dobi so pognale prve močnejše korenine jugoslovanske misli, ki je dobivala polagoma še določene konture. 7.okt. 1908, je Avs-tro-Ogrska proglasila a-neksijo Bosne in Hercegovine. Aneksija je močno razburila Srbijo in ljudstvo je Od vlade zahtevalo odločnega nastopa.Govorilo se je tudi o vojni. Srbija je zahtevala za odškodnino Novi Bazar, ki bi ji omogočil zvezo s črno goro in morjem. Srbijo in Črno goro so podpirale Rusija,Francija in Anglija. 26.februarja 1909.leta so Turki prodali Bosno in Hercegovino-Avstriji za 60 milijonov kron. Sedaj se je Avstrija čutila varno in bila pripravljena za vselej streti Srbijo, kar so vedno odločnejše zahtevali avstrijski generali.V Srbiji so ustanovili "Narodno odbrano" in zbirali prostovoljce. Srbija je bila strašno ponižana ali stisnila je pesti in zobe.
®!@ SAMAKlSm W©J)MB
Carinska vojna in aneksi j ska kriza sta tudi zadnjemu srbskemu kmetu dokazali,da mora Srbija na morje, če si hoče zagotoviti državno neodvisnost.V vsej Srbiji so se pričeli z vso naglico oborozevati. 13. marca 1912 je bila med Bolgarijo in Srbijo podpisana zvezna pogodba, v kateri so imenovali Ruse kot razsodnike v morebitnem medsebojnem sporu«
Dogodki v Turčiji, zlasti upori Arnautov,ki jih je podpirala Avstrija, so grozili Srbijo odrezati z južne strani. Napetosti so se večale in vojna je postala neizogibna. 29.maja je bila podpisana bolgar-sko-grška zvezna pogodba,zaveznikom pa so se pridružili tudi še Črnogorci.Strnjeni zavezniki so od Turkov zahtevali,da zboljšajo položaj svojih krščanskih podložnikov,Turki pa so odgovorili 29.septembra 1912 s splošno mobilizacijo. 8.okt. je črna gora napovedala Turčiji vojno in 10 dni nato so tudi ostali zavezniki stopili v boj.
Srbija je spravila pod orožje 400.000 mož, ki jih je razdelila v tri armade. Prva srbska armada je pri Kumanovem 23. in 24.oktobra turško silo popolnoma uničila. 26.oktobra je prestolonaslednik Aleksander vkorakal v Skoplje. Tudi na vseh drugih bojiščih so Srbi bliskovito napredovali. 22.oktobra so zasedli Prištino, 3.nov« Prilep, 19.nov. pa Bitolj. S tem je bila vojna za Srbe v glavnem končana. 21.nov. je srbski oddelek zasedel 1ješ in Sv.Ivan Medovski, 28. nov. pa so Srbi zavzeli Tirano.Dne 29.nov. je srbska konjenica zavzela Drač. Turki so bili tepeni tudi na drugih bojiščih. Premirje s Turčijo je bilo sklenjeno 3.dec., vendar pa se je vojna z nova pričela februarja meseca 1. 1913. Z odločilno pomočjo srbske težke artiljerije je 26. marca padel Odrin. 30. maja 1913 je bil v Londonu podpisan mir.
Medtem pa so nastali spori med Srbi in Bolgari. Bolgari se pogodbe niso držali. Mesto, da bi poslali na Vardarsko bojišče 100.000 mož. so jih še 50.000 vzeli od Srbov za obleganje Soluna.V Srbiji so za rešitev spora poklicali za razsodnika ruskega carja. Še pred njegovo razsodbo pa so Bolgari v noči med 29. in 30. junijem nenadoma napadli Srbe in Grke.Že 7.julija so Srbi Bolgare premagali.
Srbija je zmagovita prišla iz obeh vojen. Povečala se je za 39.000 kv.km.Končno je bilo po 500 letih maščevano Kosovo in zadnji Srb rešen turškega-jarma.Srbija si je pridobila častno mesto med evropskimi državami, zlasti pa je zrastel njen ugled pri avstro-ogrskih Jugoslovanih. Z ogromnim navdušenjem so spremljali njene boje, sluteč,da se na balkanskih bojiščih odločuje jugoslovanska bodočnost.Tega so se zavedali tudi naši sovražniki Nemci in Madjari, in Avstrija je nameravala prav resno z napadom na Srbijo. Velike naloge in veliki časi pa so v Srbiji našli majhne ljudi.Strankarski boji so vzplamteli z vso silo. V tem času se je ustanovila v Srbiji takozvana
"Črna roka" s krilatico "zedinjenje ali smrt". Namen društva je bil zedinjenje vseh Srbov.
Strankarske strasti so ponovno zaživele in Srbija je preživljala v najbolj kritičnih trenotkih najhujše notranje politične pretresijaje.
. OKI WSTAJEK!Ji
Na višku volilnega boja so 28. junija počili u-sodni streli v Sarajevu, katerim so bliskovito sledili dogodki,ki so nam še v svežem spominu. 23.julija 1914 je Avstro-Ogrska obdolžila Srbijo kot povzročiteljico atentata z ultimatumom, čigar zahteve sc ogražale njeno državno neodvisnost. Srbija je pomirljivo odgovorila ali Avstrija je 28.julija napovedala vojno. Rusi so prihiteli na pomoč in 31. julija razglasili mobilizacijo, za kar jim je Nemčija naslednjega dne napovedala vojno. S tem se je pričela prva svetovna vojna.
Ves narod v Srbiji je zagrabil za orožje,da kljub izčrpanosti in pomanjkanju tehničnih sredstev brani svojo zemljo. V bitki na Ceru 17. do 20. avgusta je bil prvi avstrijski napad zmagovito odbit.V novembru je sledil drugi mnogo hujši,ki je prisilil Srbe k um ku zaradi ogromne sovražnikove premoči in pomanjkanja streliva. Velik del severozahodne Srbije z Beogradom je bil v rokah sovražnika. Vojaki so obupavali. V tem težkem trenotku je prišel v strelske jarke sam stari kralj Peter in dejal vojakom tole:"JAZ ODVEZUJEM OD PRISEGE VSAKOGAR, KI HOČE DOMOV - BOG MU ODPUSTI! POJDITE DOMOV! DAM VAM BESEDO, DA SE NIKOMER ZARADI TEGA NE BO SKRIVIL LAS. ALI JAZ, VAŠ STARI KRALJ,OSTANEM S SVOJIMA SINOVOMA TU,DA UMRJEM..."
Nihče ni odšel.Vojska je dobila zopet zaupanje, uvrstili so 1400 mladih dijakov, dobili so strelivo in 3.dec. je začel splošen napad. Tu se je odigrala znamenita bitka na Suvoboru, ki se je končala 6.dec. 15.dec. ni bilo več sovražnika na srbskih tleh razen 42.000 avstrijskih ujetnikov.
Za tem je na bojišču zavladal mir ..Pojavil pa se je nov sovražnik - pegasti legar, ki je pomoril sko-ro četrt milijona ljudi. Jedva se je dežela nekoliko opomogla pa je 6.okt. začela nova avstrijska ofenziva z ogromno pomočjo Nemcev in z zahrbtnim napadom Bolgarov istočasno.Zgodilo se je nekaj podobnega kakor v nesrečnem mesecu aprilu lanskega leta. Srbska vojska se je morala pred tremi mnogo močnejšimi sovražniki umikati k jugozahodu. Nastopila je svoi križev Dot skozi zasnežene albanske gore k Skadru in Draču, l.dec. je prispela v Skader srbska vlada in z njo bolehni starček kralj Peter. Čakala pa jih je še nova šiba božja. Najnovejši zaveznik - laški špekulant je izmozganim in izstradanim srbskim četam prepovedal pot k Valoni in ko je prišel tja kralj Peter, je moral mesto zapustiti v 24 urah. Že tokrat so Lahi dokazali,da so brezmejni ciniki in smrtni sovražniki vsega jugoslovanskega rodu. Iznemcgle srbske množice so umirale v nezdravih albanskih nižinah vse do 17.dec., ko je prispel prvi transport živeža iz Francije.Francoska vlada se je zavzela za srbske begunce in francoske ladje so prepeljale v teku februarja 1916 iz Valone okrog 150.000 mož na otok Krf. Vzrok ^albanskega trpljenja je bila nenadna kapitulacija črne gore. 10. jan. 1916 so Avstrijci sumljivo hitro zavzeli nedostopni Lovčen. na kar jim je kralj Nikola prepustil svojo deželo, sam pa odšel na Francosko.
Voditelji srbskega naroda pa kljub strašnemu trpljenju niso obupali. Dosegli so od zaveznikov, da so srbsko vojsko, čim si je opomogla, nanovo opremili in jo poslali na solunsko fronto.Koncem maja 1916 so srbske čete ponovno stopile v boj za osvoboditev domovine.18.sept o1916 so zavzele Kajmakčalan in vnovič stopile na lastno zemljo, 19.nov. je bil osvobojen Bitolj.
Polagoma se je bližalo 1. 1918, prva sveto ima vojna je polzela h koncu. Prestolonaslednik regent Aleksander je pri zaveznikih izposloval,da so solunsko fronto pojačili in na tem bojišču pričeli z o-fenzivo. Na drugem mestu bomo spregovorili tudi c prihodu na to bojišče prve jugoslovanske divizije.Tu je jugoslovanska ideja dobila svoj ognjeni krst«
V jutranjih urah 14.sept.1918. je začel splošen napad. V nekaj dneh je bila solunska fronta prebita in Srbi so s svojimi zavezniki prodirali naprej v domovino. Bolgari so se podali.Avstrijci in Nemci pa so bežali proti severu ter rušili za seboj vse prometne naprave.Ali zmagovalcev niso zadržali. 12.okt. so srbske čete zavzele Niš, l.nov. pa so vkorakale v Beograd.
pb@st®v©vu® mm swet@wi w®jmi
Ko je 1. 1914. izbruhnila prva svetovna morija in je zmagovita srbska armada dosegla prve uspehe nad avstrijskim sovražnikom so se pričele kazati prve konture ostvarjenja jugoslovanske misli. Prvo njeno delo- je bilo v takratni dobi zbiranje borcev pod enotno vojno zastavo.Bilo je potrebno mnogo borbe proti nezaupanju, ki ga je bilo med odločilnimi činitelji na tej in oni strani Dg-nave več ko dovolj.Že takoj v začetku so številni jugoslovanski vojni prostovoljci kot posamezniki v-stopali v četniške e-dinice. Od Slovencev sta prva padla na polju slave Viktor Deisinger in Avgust Jenko.V Nišu se je ustanovil odbor jugoslovanska omladine in Slovenca N.Zupanič in VI.Fabjančič sta dosegla, da je srbska narodna skupščina proglasila za vojni cilj: zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Še močnejše pa se je za to misel zavzel jugoslovanski odbor, ki se je medtem ustanovil»v Ženevi in Londonu.Njegova zasluga je, da so bila vsa središča vojne politike antante poučena o jugoslovanski ideji in pridobljena za prostovoljsko akcijo na bojiščih. Klic Jugoslovanskega odbora je našel prav poseben odmev v taboriščih jugoslovanskih ujetnikov v Rusiji. Srbsko poslaništvo v Petrogradu je prejemalo na tisoče prošenj za sprejem v prostovoljske vojaške enote,vendar pravega razumevanja v Srbiji ni bilo vse dotlej, dokler ni sam car Nikolaj stvar pospešil. Šele v mesecu juniju 1. 1915. je dospel v Srbijo prvi transport prostovoljcev. Med njimi je bilo ducat Slovencev.
Avstro-nemško-bolgarskim silam je končno uspelo v jeseni 1.1915 zavzeti Srbijo-Srbska diplomacija in vrhovno poveljstvo sta pravočasno trkala za pomoč pri velesilah. Na žalost tudi takrat ni imela antanta velikih rezerv, zato je misel Jugoslovanskega odbora glede formiranja prostovoljcev iz vrst vojnih ujetnikov slovanskih narodnosti, ki jih je bilo samo v Srbiji takrat okrog 60.000, prodrla tudi v vrste srbske vlade, ki je bila dotlej nasprotna vsaki taki misli. Nabiranje prostovoljcev v Srbiji pa je bilo zaradi dogodkov,ki so se razvijali z mrzlično naglico ustavljeno in so vsega zbrali komaj nekaj sto mož.
DEL ČETE SLOVENCEV - PROSTOVOLJCEV NA BOJIŠČU
Po končanem tragičnem umiku preko Albanije se je Pričela v Odesi formirati I.srbska dobrovoljačka dl-vizija, Zaradi nerazumevanja tudi to delo ni poteka-lo brez neprijetnosti.Po ruski revoluciji so prostovoljske enote prišle na solunsko fronto in šele leta 1918. Je srbska vlada uradno priznala "jugoslovansko Prostovoljsko divizijo."
Po vstopu Italije v vojno in po rimskem kongre-su zatiranih narodnost j. Je Jugoslovanski odbor odprl svojo pisarno v Rimu. Ze takoj v začetku so pričele Prihajati prošnje iz italijanskih ujetniških taborišč za vstop med prostovoljce.Samo v Italiji je bi-
lo priglašencev preko 50.000.Italijanska vlada se je z vso trmoglavostjo upirala prostovoljskemu gibanju in je le izjemoma dovoljevala odhodna solunsko fronto prostovoljcem pravoslavne vere.Zaradi tega je veliko število Slovencev navedlo v prošnjah napačne podatke in so se na ta način vtihotapili v Solun.
Po kobariškem porazu pa se je laška trma precej zmehčala. Da dvignejo duha v lastni vojski so pričeli nabirati prostovoljce,toda Jugoslovanski odbor je zahteval, da je potrebno poprej zagotoviti politične zahtevke Jugoslovanov. Kategorično je tudi zahteval, da se prostovoljci zaprisežejo srbskemu kralju in da bo poveljstvo prostovoljskih edinic popolnoma samostojno. Rimska vlada je vprašanje strahovito zavlačevala. Lahi so se upravičeno bali, da bodo jugoslovanske prostovoljske divizije lahko resno ogrožale njihovo pohotnost po slovenskem in hrvaškem ozemlju. Dr.Pivko, mariborski profesor, ki je kot avstrijski častnik prešel preko strelske črte v Italijo,je pričel z organizacijo prostovoljcev in nabral en bataljon. Jugoslovanski odbor je s predsednikom Trumbidem na čelu nabral veliko število nrostovolj cev, ker je končno uspelo, da se je rimska vlada udhla upravičeni zahtevi Jugoslovanskega odbora. V jeseni 1. 1918 so vsi prostovoljci bili prepeljani v Solun.
Če bi se pravočasno izpeljala prostovoljska organizacija, če bi ne bilo nezaupanja in naravnost neverjetne ozkosrčnosti in če ne bi nesrečni prestiž in še bolj nesrečne kompetence vsega dela ne ovirale, bi nabrali po objektivnih sodbah okrog 200.000 mož.To število prostovoljcev bi verjetno popravilo londonski pakt in državna meja med Jugoslavijo in Ita-V.DEISINGER	lijo bi najbrže potekala ob Soči.Ju-
0KT.1914 goslovanski prostovoljci iz prve svetovne vojne so se proslavili zlasti v bojih v Dobru-dži in na Kajmakčalanu. Številni grobovi pričajo o njihovem junaštvu in požrtvovalnosti. Jugoslovanski prostovoljci so s svojimi žrtvami in s svojo veliko domovinsko ljubeznijo podprli diplomatske napore Jugoslovanskega odbora in srbske vlade.
Italijanska vlada je s svoje strani nabirala prostovoljce v ujetniških taboriščih laške narodnosti. Pri tem sicer ni imela posebne sreče, ali je zato onemu malemu številu laških prostovoljcev zlasti iz Istre in Dalmacije podarila po vojni najvišja mesta v državni službi in jih proglasila za največje narodne junake. To dejstvo se pač zelo slabo ujema z DR. J.RAVNIK današnjim umevanjem fašistovskih mo-prostovoljec gočnikov v pogledu prostovoljcev iz v Solunu ozemlja, ki si ga je laška lakomnost nemoralno prisvojila 1.1918. Ali Lahi ne bi bili Lahi če ne bi ob vsaki priložnosti kazali svetu svoje dvolične morale,ki je vidna odlika njihove rase.
M@®§IL©WA(fa§KI! ®B>§®@ M KBIFSKA ©IKLAOACDM
Ob začetku vojne je zbežalo iz Avstrije več jugoslovanskih politikov, ki so se v začetku maja 1915 konstituirali v Londonu kot JUGOSLOVANSKI ODBOR. Na čelu Jugoslovanskega odbora je stal dr.A.Trumbic, ki je zbral nekaj zelo odličnih hrvaških politikov zlasti iz območja Dalmacije, kjer je jugoslovanska misel dobila največji razmah v vseh Južnih pokraji® nah, V odboru je bilo tudi več ^Slovencev,izrazitih Jugoslovanov, Odbor ni našel v Ženevi in Londonu ob začetku pravega razumevanja pri zaveznikih.in se je boril z največjimi težkočami. Premagal pa jih je vse
SKUPINA SLOV. ČASTNIKOV
NA KAJMAKČALANU
Glavna njegova naloga Je bila pobijati zloglasni londonski pakt in prepričati antanto, da je potrebno razbiti Avstrijo in na njenih ruševinah zgraditi novo jugoslovansko državo. Srbska vlada je jugoslovansko vprašanje obravnavala pod lupo Velike Srbij e,zato je po strani gledala na delo Jugoslovanskega odbora. Polagoma pa so se najhujše ostrine ublažile, posebno potem,ko je hrvaški član Jugoslovanskega odbora predlagal vodilnemu srbskemu državniku Pašiou, naj bi se usfanovila posebna hrvaška država, ako Srbija še ni zrela za zgodovinsko nalogo in se noče preurediti v jugoslovanskem smislu.
Zaradi poloma Rusije je Pašič končno sprevidel, da bi bili nujno potrebni razgovori glede bodočega jugoslovanskega državnega sožitja, zato je povabil zastopnike Jugoslovanskega odbora na Krf.Slovence je zastopal Dr.Bog.Vošnjak. Hrvatje in Slovenci so bili mnenja, da bi se ustava nove države morala formuli -rati tako. da bi tudi najmanjši del v novi državi (Slovenci) ne mogel biti nikoli preglasovan.
2o.julija 1917 je bila sprejeta in objavljena "Krfska deklaracija",ki je pomenila kompromisno rešitev med zahtevkami srbske vlade in Jugoslovanskega odbora.
(Naša slika na prejšnji strani kaže zastopnike Kralj.Srbije in Jug.odbora, ki so podpisali Krfski pakt. V sprednji vrsti od leve na desno sede: dr.Vasiljevič, dr.Hinkovlč, dr.Trumbič, Pašič, A.Stanojevič, Protič, Lj.Davidovič, Stoje pa: dr.Vošnjak, dr. Trinajstič, dr.Potočnjak, Ninčič, Marinkovič, Gjuri-šič in M.Raškovič).
"Majska deklaracija", o kateri bomo spregovorili v naslednjem delu,j e vsebovala politični program, ki je budil tlačene k samozavesti in je po zaslugi dr.Janeza Kreka in njegovih sodelavcev iz obeh političnih taborov Slovenije, razgibala ves ostali jug v soglasno zahtevo po lastni državnosti."Krfska deklaracija pa je že čisto določen sporazum o temeljnih vprašanjih notranje in zunanje politike ustvarjajoče se skupne države.
Delo-Jugoslovanskega odbora in junaški napori naših prostovoljcev izven ožje domovine so izzvali tudi v njej sami čedalje silnejši razmah jugoslovanske misli, ki se je rodila v Strossmayer-jevi dobi na Hrvaškem in se je že davno pred izbruhom sovražnosti vkoreninila na vsem področju jugoslovanskih dežel. Ta ideja je v sami domovini krepko zaživela, kljub strahotnemu terorju avstro-madjarskih političnih oblasti. Posebno Slovenija je bila središče germanske nasilnosti.Ze takrat so Germani sanjarili o načrtih samonemške Srednje Evrope, saj so razglasili prvo svetovno vojno za odločilni boj med slovanstvom in germanstvom. Slovenci so se zavedali, kaj jih čaka.
V polzavesti so občutili vse gorje in v temni viziji so gledali dogodke,ki so se v lanskem aprilu tudi o-digrali na slovenski zemlji.
Slovensko aijaštvo,ki se je oplajalo z jugoslovansko mislijo, se je zbiralo v Preporodovskih organizacijah in apostolsko širilo novo idejo med narod. Sadovi tega dela so se pokazali že ob samem izbruhu vojne. - Slovenska domovina se je po prvih mesecih vojne spremenila v eno samo sodno dvorano. Konfinacijska taborišča so
se množila in polnila s slovenskimi ljudmi.. Čim večje so bile nemške zmage, tem hujša je bila strahovlada doma.V prvih 14 mesecih vojne so zaradi veleizdaje in drugih političnih pre -stopkov obesili ali ustrelili v Sloveniji 469, v Bosni in Hercegovini 9oo,na Hrvaškem 513 o-seb. Med temi ni bilo niti enega Nemca ali Madjara. Na tisoče in tisoče prepričanih Jugoslovanov so požrle avstrijske ječe. Z razvojem vojnih dogodkov, ki so čedalje bolj očitno dokazovali, da bo končna zmaga na strani antante, je jugoslovanska i-deja zajela že ves slovenski svet. L. 1917 so postajale zadrege osrednjih sil čedalje večje. Avstrijski državni zbor je bil po triletnem "odmoru" sklican na zasedanje. Vsi poslanci so se združili v enoten Jugoslovanski klub. Na predlog dr. Janeza Evangelista Kreka so vzajemno s Čehi in Rusini sklenili ponoviti v zbornici svoje držav-nopravne zahteve. Klubov predsednik dr.Anton Korošec je zato na prvi seji, dne 3o. maja 1917
dovaia in m VISLICAMI,-'OAIOČ
LMiUAfSSIKA ©HCSiAlMaM
podal izjavo, ki povdarja zahtevo, da se na temelju narodnostnega načela in hrvaškega državnega prava, združijo vsa ozemlja monarhije, koder bivajo Slovenci, Hrvatje in Srbi,v samostojno državno telo,ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in osnovano na demokratični podlagi.V obeh političnih taborih Slovenije so stali na čelu občega narodnega gibanja najodličnejši voditelji obeh strank. Poleg dr. J.Kreka in dr.Korošca so se ramo ob rami borili napredni voditelji dr.Gregor Žerjav,Ivan Hribar in drugi v kolikor niso sedeli v internacijskih taboriščih in avstrijskih zaporih.
Majska deklaracija se sklicuje na narodno in (po želji dalmatinskih pravašev) na zgodovinsko hrvaško državno pravo.
Po sklicanju parlamenta sta cesar in njegov mi— nisterski predsednik Seidler vabila Jugoslovane, da-bi vstopili v vlado. To se ni posrečilo, pač pa je bil poklican v vlado dr.Ivan Zolger, prvi in zadnji slovenski minister v pokojni Avstriji.
Majska deklaracija pa ni bila prva javna izjava Slovencev po zedinjenju z ostalimi bratskimi narodi na jugu Evrope. Že 1. 1909., ob času takozvane anek-sijske krize se je tudi jugoslovanska socijalno-de-mokratska stranka na svojem jesenskem zborovanju v Ljubljani 1. 1909 bavila z narodnostnim vprašanjem. V takoimenovani tivolski resoluciji je v smislu načel avstrijskih socijalistov zahtevala, naj bi se Avstro—Ogrska spremenila tako,da se "na enotnem gospodarskem ozemlju zajamči vsakemu narodu ne glede na zgodovinske meje enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narod-no-kulturnih vprašanjih". Glede Jugoslovanov v monarhiji "smatrajo za končni smoter svojega narodno-političnega stremljenja popolno narodno združitev vseh južnih Jovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dijalektov ali jezikov. Sedanji štirje jugoslovanski narodi so le osnova, ki se bo iz nje- ustvaril enoten narod." V svojem zadnjem delu je šla ta resolucija gotovo predaleč in so jo zato mnogo obsojali. Že Ivan Cankar je menil, da se brez 'vzroka spravljajo v zvezo jezikovna vprašanja s političnimi.
Pomena in važnosti majske
EGA MAC ODA PttlklFELO DO ROBA ŽrVLIENlA IN SMRTr.KOSE IE .SLEHERNA SVOBODI ZAKL'
VOllMt BRATI PO KRVI
V lUCOSLOVANSKENN KLUBU . DNE ~	......*
mA
VAV5TRI|SKEM DRŽAVNEM ZBORU Samozavestno izpovedaldazahteva NA TEMELJU NARODNEGA NAČELA
V SPOUMN [EGA DNEVA IN V OPOMIN, NAŠI BRATJE,)E 08 DESETI OBLETNICI
'zdamt^®ovcnskaavat,ca.

deklaracije se Nemci niso takoj zavedeli.Sele ko je gibanje zajelo ves narod,je začela zlasti na Koroškem posvetna in višja duhovska oblast z vso silo dušiti deklaracijski pokret.Splošno narodno gibanje je bilo živahno zlasti na Primorskem ko so se begunci vračali na svoje domove in imeli dovolj prilike seznaniti se v nemški tujini kakšno je prusjaško pleme. Dr. Janez Ev.Krek pa je posebno vnemal hrvaški jug, si pri tem pokvaril zdravje in za posledicami umrl 8.oktobra 1917.- V prvi polovici 1. 1918 se je deklaracijsko gibanje še bolj razmah-
nilo. Številni so bili shodi v vseh večjih krajih Slovenije, 25. marca pa je slovensko narodno ženstvo
dr. Anton Korošec dr.Otokar Kybar Ivan Hribar
predsednik slov. tržaški eden najzaslužnejših "Jugoslov. kluba" politik	slov. politikov
Zagrebu za zakonito vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov. Obenem so se vršila pogajanja za združitev Srbije in Črne gore.Osrednji odbor Narodnega veda v Zagrebu je 24. novembra izvolil odbor 28 članov (3 Slovenci) , ki je imel urediti državne posle.
1.dec.1918 ob 8 zvečer je takratni prestolonaslednik in regent Aleksander sprejel delegate in podpredsednik je prebral sklep, da se država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Srbijo in Črno goro v e-notno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vlado dinastije Karadžordževidev. Dne 20.dec. je bila imenovana nova državna koncentracijska vlada s predsednikom Stojanom Protičem in podpredsednikom dr. Antonom Korošcem. Regent Aleksander je 6. jan. 1919 izdal manifest, v katerem Je sporočil zedinjenje narodne države,S tem državnim aktom je bila pravno utemeljena nova država. Slovenci smo postali prvič v zgodovini državni narod.
MiJJll = lASK® MiMSGCi llIPAMi
Izročilo dr.Korošcu v Ljubljani nad 200.000 podpisov žena in deklet za majsko deklaracijo.Tem množenstve-nim podpisom slovenskih žena pravimo tudi "Ljubljanska deklaracija".
m wans©iM©wiiini t@€ik ziMyiojJE jy@©SL®MWii
Ameriški predsednik Wilson je 8..januarja 1918 objavil v 14 točkah svoj mirovni načrt, kjer pravi v deveti točki, naj bi se italijanske meje prilagodile narodnostnim mejam, v deseti pa zahteva samo-upravni položaj avstro-ogrskih narodov.Wilson je 12. februarja ponovno povdaril pravice malih narodov do samoodločbe. Vse to je opogumilo slovenske in hrvaške politike, da so se meseca marca 1918 sestali v Zagrebu, da bi EPoodrorr wiiaon z enotnim nastopom zahtevali- po načelih samoodločbe - neodvisno državo Slovencev,Hrvatov in Srbov neglede na habsburško dinastijo. Na žalost se hrvaško—srbska koalicija ni prebudila, pač pa je šele meseca oktobra 1918, ko je t>il polom že pred vrati, pričela s pogajanji glede svojega vstopa v Narodno vede.
0 veliki noči 1. 1918 je avstrijski zunanji minister Czernin klical Nemce in Madjare v boj zoper "slovanske izdajalce". Izjavil je, da bo morebiti u~ stanovijena - jugoslovanska država, da pa ne bo na noti en način obsegala slovenskega ozemlja, ki leži na $otu do Adri.ie in ki je V tesni zvezi z nemškim jezikovnim ozemljem. Zaradi tega neumnega blebetanja je v	protesta odstopil dr.Žolger kot minister.
Po vzgledu Čehov so si tudi Slovenci in Hrvatje hstanovili v Ljubljani 16. avgusta 1918 Narodni svet iot najvišjo politično organizacijo Slovencev in istrskih Hrvatov. Zaradi nerazumljivega stališča hr-'Vaško-srbske koalicije ni bilo mogoče misliti na u-atanovitev Narodnega sveta za vse Jugoslovane. £>ele koncem septembra 1918 je bilo v Zagrebu ustanovljeno ttarodno vede kot vrhovno politično predstavništvo trseh avstro-ogrskih Jugoslovanov.
STO®@®A IM Mg©®WnSM®STT W@iG=a J)y@®ilL©WAM©W
Po polomu Bolgarije, ki je 26.septembra moledovala za mir, je tudi Avstrija 4. oktobra zaprosila ^ilsona za mirovno posredovanje.Dr.Anton Korošec kot Predsednik Narodnega veda je 1.oktobra v avstrijskem Parlamentu izjavil,da avstrijska vlada ni pooblaščena, da bi govorila v imenu . zatiranih narodov. Avstrijski cesar je 16. oktobra z manifestom priznal zvezno državo, kar pa je Narodno vede 19.oktobra odločno odklonilo in povdarilo svojo voljo za zedinjenje vsega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno samo edinstveno in suvereno državo. En dan pred tem Razglasom je Wilson odgovoril Avstriji, da glede Ju-fioslovanov ne priznava avtonomije, na kar je Avstrija sprejela Silsonovo naziranje glede Cehov in Jugoslovanov 28.oktobra.	,	^
Že naslednjega dne 29- oktobra so se tudi Slovenci odrekli stari Avstriji ter razglasili svojo svobodo in neodvisnost. 31« oktobra je bila ustanov— ^jena Narodna vlada za Slovenijo, ki ji je predsedo— val Josip Pogačnik.	.,	...
Narodno vede je 31»oktobra obvestilo zavezniške vlade, da se je ustanovila država Slovencev, Hrvatov ih Srbov,ki hoče stopiti v skupno državo s Srbijo in leno goro. Takrat je tudi sporočila, da je bivša avs-tro-ogrska vojna mornarica v oblasti Narodnega veda. 8.novembra je srbska vlada priznala Narodno vede v
že v prvi svetovni vojni se je Italija izkazala kot prostaški, nemoralen in pokvarjen špekulant. V vojno je stopila šele potem, ko je od zaveznikov izsilila 26.aprila 1915 tajni londonski pakt, ki v 4. členu, priznava Italiji meje po grebenu Alp z južno Tirolsko, Goriško, Istro,Trstom in tistim delom notranjske Kranjske, ki ga deli razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.Podlo nemoralnost londonskega pakta ,1e sprevidel sam Wilson, kateremu so določbe tega pakta skrbno prikrivali in jih zato tudi pozneje ni hotel priznati. Ko se je Lahom, po kobariškem porazu ponižal greben in so zavezniki uvideli, da jim je laška pomoč bolj v nadlego kakor pa v korist, so se pričeli Lahi hliniti Jugoslovanom, da bi na ta način pridobili na svojo stran avstrijske Jugoslovane in tako oslabili udarno moč avstrijskih armad. Na kongresu v Rimu meseca aprila 1918. je bil med Lahi in Jugoslovani sklenjen nekak sporazum, po katerem naj bi se medsebojni spori glede ozemlja, reševali na podlagi narodnosti in samoodločbe.Rečeno je bilo tudi, da bodo narodnim manjšinam zajamčene vse narodne pravice. Zopet se je enkrat pokazala podpisana laška laž v vsej svoji veličini. Sklepe kongresa so Lahi temeljito izrabili. Med avstrijske čete.jugoslovanske narodnosti na Piavi in po slovenskem in hrvaškem zaledju so zr letali trosili letake s protiavstrijsko vsebino. Ti letaki so v zvezi z jugoslovanskim gibanjem za fronto kmalu načeli avstrijsko obrambno črto.
KOŠČEK SLOVENSKEGA JADRANA - DEVINSKI GRAD
-14-
27.3.1942
največji pohotnež tujega ozemlja v takratnih časih. To je tisti grofovski grof,o katerem smo v našem listu že večkrat spregovorili in ki danes z vso nesramnostjo laže in goljufa anglo-saksanski svet in to samo zato, da bi opravičil svoje grde in podle tatvine jugoslovanskega ozemlja pred 22 leti.V svoji predrznosti gre celo tako daleč, da si upa na zavezniškem ozemlju žaliti enakovrednega, častnega in korajžnega zaveznika Jugoslavijo, ki so jo njegovi laški capini na najbolj perfiden način zahrbtno in verolomsko napadli. Mi bi priporočali zavezniški ameriški vladi, da tega grofovskega grofiča skrije v mišjo luknjo, ker samo tam je njegovo mesto. Ropi in tatvine bodo poravnani in to korenito, pa naj se grof srači kolikor hoče.
Za našo stvar je bila nesreča tudi koroški plebiscit, za katerega so nas ogoljufali Lahi in Germani-
V neposrednih pogajanjih v Rapallu 12.nov. 192o so dobili Lahi od slovenskega ozemlja še več,kot jim je šlo po londonski pogodbi. Dobili so celo Postonj-sko kotlino, čeravno se njene vode iztekajo v Črno morje.Jugoslavija se je morala odreči Goriški,Trstu, Istri in notranjskemu delu Kranjske, dalje Zadru in otokom Cresu, Lošinju, Lastovu in Pelagružu. Reka je imela postati neodvisna,ali so jo Lahi z dogovorjeno igro kmalu vključili v svojo malho.
Borbe za naše zahodne meje so se morale bojevati zoper namišljenega "zaveznika". Drugačno je bilo naše stališče z mejami na severu in'severo-vzhodu.U-pravičeno so Slovenci pričakovali, da bo antanta tu odmerila Slovencem pravico. Slovensko Koroško je bilo potrebno organizirati in jo priklopiti Jugoslaviji. To nalogo je dobil major Alfred Lavrič,ki je 19. novembra zasedel Borovlje. Predsednik Wilson je bil

•LOGATEC
TRST
.RIJEKA
MOTOVUN
a^Ovtova
($) PA Z IN
^ p/s/n O
PROV. ISTRI A
(Prtov. D' POLA)
ADRIATIC
SEA
Meja, ki Jo Je zahteval&
Italija od Avstrije pred	•
______ Popravek Wils.črt9
JULIJSKA KRAJINA VENEZ1A G1ULIA

slabo informiran o narodnostnih in gospodarskih prilikah slovenskih Korošcev. Usodno za nas je bilo, da je privolil v ljudsko glasovanje za Celovško kotlino kot celoto.Medtem je poveljnik Dravske divizije gen. Smiljanič koncem maja 1919 pričel prodirati na Koroško in naše čete so bile že 6.junija na Gosposvetskem polju. 6.junija je padel tudi Celovec in so Avstrijci podpisali premirje,ta podpis pa takoj preklicali. Pod varstvom 18 laških bataljonov s pripadajočim topništvom so Lahi ščitili koroški plebiscit. Z očitnimi in dokazanimi množenstvenimi goljufijami, ki so jih.Avstrijci Lahom plačali z razkošno vilo laškemu navijalcu princu Borghese in z odstopom Trbiža in o-kolice (zopet seveda slovenske zemlje!) smo plebiscit izgubili-, ker le bilo za Jugoslavijo oddanih 15.278 glasov (4W, za Avstrijo pa 22.5oo glasov (59$).
Člani mednarodno plebiscitne komisije v Celovcu
S Korotanom smo izgubili tis-co zemljo, kjer je naš narod najprej začel živeti svoje lastno življenje v svobodi ,k.i er je pod svojimi lastnimi knezi položil temelje za svojo lastno politično organizirano enoto. Slovenska Koroška se zaradi tega po pravici imenuje zibelka našega rodu. To dejstvo živi še danes neporušljivo v srcih slovenskega liudstva v Korotanu kljub germanizaciji, ki tam skoro tisoč let včasih tiho,največkrat pa z najbolj nasilnimi sredstvi, ki jih pozna samo germanski barbarizem,gloda neslovenskem telesu. Še danes je koroška vas naša,sleherno bitje tamkaj je v svoji globini i po govorici i po navadah ter po načinu mišljenja tako pristno naše, da je nemškutarstvo tudi v najbolj ogroženih krajih samo zunanja patina strahu pred prusjaško nasilnostjo.
Koroška je slovenska in jugoslovanska in tisoč letne krivice prusjaških divjakov morajo biti po tej vojni korenito popravljene.
Na Štajerskem je šlo bolj« gladko,ker so se Slovenci z močno vojaško silo pod poveljstvom gen.Maistra laže upirali germanskim nasiljem.Tu se je posebno izkazal tržaški pešpolk, ki so ga v veliki večini sestavljali prostovoljci iz Primorja, l.avg. 1919 j® mirovna konferenca pooblastila jugoslovansko vlado, da vojaško zasede Prekmurje v obsegu kakor ga je pozneje določila trianonska mirovna pogodba. 12.avgusta 1919 do naše čete vkorakale v Prekmurje in razpršil® 5® zadnje madjarske privandrance.	1,
®@ @@w@vwo	v vsej stoji« viuŽdm«
V	najkrajših odlomkih smo izluščili iz bogat® zgodovine Jugoslavije vse tiste najvažnejše dogodk® in osebnosti, ki so ustvarjali Jugoslavijo.Naj bo to za naše mlade slovenske fante na bojišču požirek duhovnega okrepčila,za našo tukajšnjo kolonijo pa spomin in opozorilo na veličino dela in naporov za našo boljšo bodočnost. Naša zgodovina še ni zaključena, najpomembnejši živijenski dogodki nas še čakajo. Mi vsi, ki nas je usoda postavila med "Sodobnike,smo odgovorni, da bodo bodoči dogodki dobili pravo smer in nam prinesli zajamčeno bodočnost.
V	nesreči in trpljenju se značaji ojeklenijo, volja postane kremen. To so pokazale in dokazujejo naše številne žrtve v Sloveniji, Dalmaciji in naši četniki v srbskih gorah. Odlične in samozavestne poteze Jugoslovanov so dobile po 27.marcu izklesane oblike junaštva, požrtvovanja, pa tudi odločnosti. 12 teh izklesanih potez se nam rišejo določene kontni® prave,resnične Jugoslavije.
Res je, da so sedanji veliki dogodki, ki so s® odigrali po 27.marcu,vrgli na površino tudi mrčes ih smeti,ki jih je bilo v naši skupnosti več ko dovolj* Paveliči in Nediči bodo zavrženi na gnojišče in * njimi tudi vsi tisti dezerterji, ki so jugoslovanski
misli pokazali hrbet v trenotku,ko je najbolj potrebovala njihove podpore. Takih dezerterjev je nekaj doma,nekaj pa jih je tudi izven domovine .To ao vsi tisti, ki jih je Jugoslavija bogato nagradila in ki bi brez nje pasli ovce po balkanskih planinah.
S temi, ki se v ničemer ne razlikujejo od Ne-didevcev in Pavelič e vcev, bo domovina obračunala po zaslugah.-Tudi tisti,ki so ae zakrknjeno zabarikadirali v samosrbotvo, sa-mchrvaštvo in sa-moslovenstvo bodo na dan sodbe stali na levici, ker so s svojim egoističnim defetizmom kopali grobove svoji lastni domovini. Zato naj nas ne motijo glasovi slabičev in bojazljivcev,
Ihhmmii in tu. >n > iiimmiii i iti t	nmtttnirnnM*
Glede s -.ih priprav, ki datirajo daleč nazaj, pa je bila slovenska soudeležba kar številna.M.Trifunovič, vojvoda Birčanin, predsednik Narodne Odbrane je imel med Slovenci lepo število prijateljev in sodelavcev. Sicer pa se nam zdijo taki dokazi sedaj čisto odveč. Glas 27.marca je bil glas jugoslovanske misli, pa če je to samosrbom,samohrvatom in samoslovencem prav a-li ne. Velika Jugoslavija se krepi in oblikuje v mukah in trpljenju, njeni temelji pa so zabetonirani s krvjo in solzami1
Nihče ne more zanikati žive in svete resnice,da
egoistov in možganskih revežev, pa tudi ne glasovi rušilcev in kvislingov! Naš glas je samo eden in to
je glas Velike Jugoslavije,ki je tako mogočno zadonel 27. marca 1941 in ki se tudi danes krepko razlega od Nadiže pa vse do Egejskega morja. Nekateri zaplotniki,ki so se že večkrat skregali z resnico v svojem duhovno zelo bornem življenju, bi sicer hoteli prepričati nepoučene, da Slovenci in Hrvatje niso imeli nič o-pravka pri 27. marcu.Pri izvedbi same akcije -v kolikor se tiče Slovencev -lahko rečemo, da so bili tudi slovenski oficir.ii in vojaki prisotni.
(Nadaljevanje pod črto)
so junaška dela streljanih slovenskih in dalmatinskih fantov ter herojski podvigi Draže Mihailoviče-vih junakov plodovi jugoslovanske ideje! Mi, ki smo tesno sodelovali z Dražo Mihailovičem za časa njegovega službovanja v Sloveniji, vemo,da je on 100% Jugoslovan in vemo tudi, da je zbral v svoje vrste samo prepričane Jugoslovane.
Jugoslavija živi in bo živela,četudi se tupatam oglaša godrnjajoči lajež...
(Viri: M.Munda: Strossmayer,Silvio Kranjec:Zgo~ dovina Srbov,dr.Josip Mal: Zgodovina slov. naroda.)
Bi
^ jzno
hANAŠNJA ŠTEVILKA obsega 16 strani.Izšla je kot dvoj-ha številka, ker je zaradi obilice dela morala izostati številka za 20.t.m. - Prihodnja številka izide 4.aprila.
Baške krvoločnosti po Sloveniji se napadjujejo. odpor slovenskega naroda proti smrtnemu laškemu sovragu in ogabnemu potuhnjencu narašča med Slovenci z dneva v dan.Uradna agencija Svobodnih Francozov spe-foča: "Pred kratkim je bil ubit slovenski industri-jalec Avgust Praprotnik, ki ga je slovenska javnost smatrala za sodelavca laških usiljivcev. Zaradi tega hboja so zaprli 69 slušateljev univerze Kralja Aleksandra v Ljubljani in jih postavili pred vojno sodiš Se, ki je 58 mladih izobražencev obsodilo na smrt.Od teh je bilo 12 ustreljenih.Za ostale je bila izvršitev odložena, ker da so baje predložili prošnje za Pomiloščenje." Gornjo vest je objavil tudi londonski ^adijo in vsi tukajšnji dnevniki, tako angleški in trancoski, kakor tudi arabski. Dosedaj se nam žal še posrečilo ugotoviti točnosti te vesti, verjetno pa "e» da ne bo daleč od resnice.- Eno je gotovo,mašče-Vanje nad laško golaznijo bo enako onemu nad germanskimi kanibali!
gSSLANIK KUHAR NA nONDONSKEM RADIJU. V svoji vsako-^edeljski oddaji ob tri četrt na šest po naši uri,je govoril poslanik dr.Kuhar, ki smo ga zopet zelo sla-?° slišali zaradi naravnost histeričnega ropotanja -£acelmoherjev v Libiji,ki jih resnica" tako grozovito x°Bje po želodcu. Dr.Kuhar je govoril o novih nesre-slovenskega naroda,ki je tupatam podlegel sovražnemu podpihovanju in se razcepil v skupine, namesto, S Bi stal strnjen in jeklen,pripravijen za čase, ki lso več daleč.Vsi narodi,ki so danes pod barbarskim kornjem prusjaškega nasilja in v oblasti flgarskih v?|kih potepinov, stoje trdno kot granitni blok, da ob uri poplaha sovraga s svoje domače grude. ghdi mi Slovenci, ki smo v teh časih doslej odločno sm311 na ravni poti pravičnosti in značajnosti, ne memo kloniti glave v trenotku, ko je naša strnjena lla najbolj potrebna.
pžBRAV AMERIŠKIH JUGOSLOVANOV DRAŽI MIHAILOVIČU. A-.eriški Jugoslovani so poslali predsedniku jugoslo-anske vlade v Londonu naslednjo brzojavko: "Prosi-j°t da sporočite vojvodi Draži resolucijo ameriških dgoslovanov, zbranih na vseobčem narodnem zboru dne
el doiaac<zqa lalnln
1.marca 1942: POŠILJAMO SRČNE POZDRAVE DRAŽI MIHAILOVIČU IN NJEGOVIM ČETNIKOM,KI SO S SVOJO HRABROSTJO IN ODLOČNOSTJO IZZVALI OBČUDOVANJE VSEGA SVETA IN DVIGNILI MORALO VSEH ZASUŽNJENIH NARODOV. - DRAŽA MIHAILOVIČ IN NJEGOVI ČETNIKI SO RAZVILI ZASTAVO SVOBODE - ZASTAVO JUGOSLAVIJE. - NAJ PRELITA KRI SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV USTVARI NOVO,VEČJO IN SILNE JSO JUGOSLAVIJO."
ITALIJA NA POTI POPOLNEGA IZSTRADANJA Splošno pomanjkanje prehrane v Italiji povzroča fašistovskim diktatorjem prav resne skrbi. Zaloge žitaric so skoro v celoti izčrpane.Do nove žetve je še štiri mesece časa in za to dobo manjka prehrsine.Lahi so z vso gotovostjo računali, da bodo dobili nekaj žitaric v Bolgariji, Romuniji in zlasti na Madjarskem. Bolgarijo in Romunijo pa so medtem Nemci že popolnoma .izropali. Velike količine zalog v obeh državah je porabilo nemško vojaštvo,ki ga je več ko dovolj. Znatne količine žitaric pa so izvozili na južni del ruskega bojišča. Kar je še ostalo so Nemci spravili v rajh, za Lahe ni ostalo ničesar. Ves up so Lahi po vsem tem usmerili v Madjarsko. Ali tudi tu je pruska požrešnost temeljito počistila z živežnimi zalogami.Trgovska pogodba, ki sta jo sklenili Madjarska in Italija pred kratkim v Rimu in ki je vsebovala nekaj deset-tisoč ton madjarske pšenice za Italijo,je ostala neizpolnjena. Medtem ko niso mogli Avstrijci med prvo svetovno vojno ničesar iztisniti iz Madjarske, je Hitler pobral vse. Madjarska - žitnica srednje Evrope - bo preživljala sama zelo teške čase spomladi, tako trdijo vsi madjarski listi.
GENERAL STRAH VLADA TUDI V ČRNI GORI. Rusi so v pre-tekli jeseni poverili generalu ZIMI prav pomembno-vlogo,ki jo je kar dobro odigral.Tudi Lahi imajo svojega posebnega generala. Piše se STRAH in je že poldrugo leto laški "generalissimo". Ruski general ZIMA bo verjetno sedaj nekoliko počival, zato pa bo laški STRAH prišel v spomladi spet do novih lavorik.- Pred mesecem dni je Mussolini poklical v Rim generala ELr-zi-ja, ki je vojaški guverner na Cetinju.Laški listi sicer niso ničesar povedali, kaj je duce pripovedoval Pirzi-ju, ali pravoverni mussolinijevci trdijo, da je položaj za Lahe v Črni gori spet skrajno neugoden. Poseben strah jim delajo četniške obljube, ki ',iso preveč laskave.
<fym
I:...
‘2fr6T •i'LZXLJ%^r' >	1
ir'-9T-