Da nas ne __loml obup! V novejšem času vidijo mnogi prav uporaben recept za ozdravljenje gospodarske stiske v tein, da bi se zenačile cene kmetskih pridelkov in industrijskih proizvodov. Na prvi pogled izgleda to res vabljivo. Kako lepo bi bilo, če bi dobili v trgovinah blago za obleke, železnino, sladkor in podobne reči vsaj za pet odstotkov ceneje; živino, mleko, les in podobno bi pa prodajali za nekaj dinarjev ali par dražje. Toda v dejanstvu ne vidimo nikjer uporabe tega recepta, marveč z žalostjo opažamo, kako se bolezen vedno dalje razvija, bolnik pa vedno bolj hujša. Gospodarska stiska vedno bolj davi kmeta in s propadajočim kmetskim stanom propada tudi delavski in obrtniški stan. Kupčija z lesom propada, kar je pred našo javnostjo jasno in glasno ugotovilo gospodarsko zborovanje v Ljubljani v nedeljo, 26. januarja. Še hujše zadeva naše ljudstvo in vso državo kriza v prodaji živine. Saj je število ljudi, ki se peča z živinorejo, tako ogromno, da presega vsako drugo panogo. Kdorkoli ima vsaj nekaj njivic, mora ime-, ti tudi nekaj živine, zakaj brez živine je poljedelstvo nemogoče. Če cenimo število živinorejcev v Jugoslaviji na 80 odstotkov prebivalstva, menda ne bo pretirano. In zato vidimo našo največjo škodo v tem, da so cene naši živini ne samo padle na sramotno nižino, ampak, da so sploh izginile. Za živino nam v mnogih krajih nikdo ničesar več ne ponuja, nikdo za njo ne vpraša. To je taktika naših izborno organiziranih mesarjev, ki založeni z vsem čakajo na toplem, da pridejo živinorejci sami ponujat živino, da potem lahko diktirajo cene, ki vpijejo do neba. Da je še kmet podoben človeku, je primoran prodati živino za vsako ceno, zakaj od drugod ni denarja. In industrijski proizvodi! ? Kakor kruto roganje slišimo od vseh strani, da se stalno podražuje sladkor, da so n. pr. ključavnice, ki so pred kratkim veljale petnajst Din, seda.i poskočile na dvajset Din, da je blago dražje, da je moka dražja. .. In denar!? Poznamo denarni zavod, ki je šel pod zaščito in pred kratkim po naredbi v šestih mesecih zbrano svoto izplačeval vlagateljem. Dal je razglasiti, da .ie svota, ki razmerno odpada na tisoč Din vloge, malenkostna — tri Din ¦—, da se za vlagatelje pod desettisoč skoraj ne izplača pot, da bi hodili po to — beračijo. Kaj se je zgodilo? Sila je ljudi primorala, da so tvegali tudi dolgo pot za tri ali šest Din samo, da so videli v svojih rokah zopet enkrat denar... To deistvo pove več nego debele knjige premičljevanj o naši rev- ščini. Naj nam očitajo, da smo tako ali drugače oblečeni, naj nam zavidajo naše snažne hišice, resnica je, da smo obubožali do zadnje skrajnosti. Če kdo ne verjame, naj pride pogledat teh obupanih obrazov ljudi, ki s tresočimi se prsti pobirajo bore dinarje, imajo pa morebiti tisoče zapisane v svojih knjižicah, a ne morejo priti do svojega težko pridobljenega in z žrtvami prihranjenega denarja. Tako globoko smo danes v jami. JNS gospoda, katera je — milo rečeno — to globoko jamo pomagala. kopati, ki je v njo onemogel padel naš kmetski stan, pa sedaj hinavsko zavija svoje oči ter se zgraža nad drugimi, zakaj ne napravijo gospo^ darski krizi takoj konec. Tem ljudem je na ljubljanskem zborovanju krepko odgovoril gradbeni minister dr. Kožulj s temi besedami: »Sedaj pridejo ti ljudje in zahtevajo, naj bo v šestih mesecih popravljeno to, kar je bilo pokvarjenega v šestih letih. Leta 1931 sem dne 10. marca govoril v skupščini, toda zastopniki gospodarstva me niso pustili niti ziniti ter so me proglašali, da sem rušilec družabnega reda. Iz političnega kapitala se ne da kovati rešitev. Vi ste hkrati za podržavljenje in za svobodo gospodarstva, a proti regulaciji. Tukaj morate razlikovati ^ojme! Lfe spomnitc rc na usodno leto 1932, ko so pri- čele banke ustavljati izplačila in se vloge niso vračale. Tedaj niste imeli besede za to. Sedaj pa ste začeli po vsej državi Iskati krivce in metati krivdo na vse strani, toda niti dela krivde nočete pripisati sebi.« Sedanja vlada obrača perečim gospodarskim vprašanjem vestno in trajno pažnjo ter se z vso resnobo trudi, da jih reši s primernimi sredstvi. V načrtu iraa, kakor je izjavil na Ijubljanskem zborovanju minister za šume in rudnike g. Djuro Jankovič, velika javna dela (gradnjo železniških prog in cest), ki se začenjajo izvajati na področju dravske banovine in ki bodo mnogo pripomogla k ublažitvi nezaposlenosti in k temu, da se z omogočitvijo zaslužka gospodarsko povzdigne naš delovni narod. Z izvedbo javnih del na eni strani, 'z zboljšanjem cen poljskih pridelkov na drugi strani se bo začelo ozdravljenje našega gospodarstva. Da se naše gospodarstvo poživi, bo kr. vlada, tako je minister Jankovič izrecno poudaril, izdala potrebne ukrepe, da se denarnim ustanovam, kakor n. pr. našim hranilnicam in posojilnicam vrne likvidnost in omogoči pravilno funkcioniranje in vračilo vlog tistim vrlim varčevalcem, ki so s trudom služili in z zaupanjem v denarne zavode nalagali denarje, ki so jih prihranili za tiste dni, ko ne bodo več zmožni dela. K tsmu izražamo kot pripombo nujno željo: Naj se to čimprej zgodi, da trpočega ljudstva ne zlomi gospodarski obup!