Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNiSTVO: Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo	.....	L	3.500
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
{
Wk
Leto XIX. - Štev. 2 (932)
Gorica - četrtek, 12. januarja 1967 - Trst
Posamezna številka L 50
Osnova srečne družbe Papež proži roko kitajskim voditeljem
Smo v dobi silovitega napredka, posebej napredka v tehničnih vedah. Blagodejne posledice novih dognanj, boljše organizacije modernega proizvajanja in druge se poznajo tako v svobodni, odprti družbi kot v zaprtem, komunističnem sistemu. Blaginja se je dvignila v neki meri tu in tam.
Vendar je očitna razlika. Razlika je temeljna, osnovna, sega v vse panoge življenja, v vse umovanje in čustvovanje, v vse razpoloženje človeka. Zato tudi vpadljivo očitna razlika med življenjem narodov tu in tam.
Tu, v svobodnem, hotenem, načrtnem prizadevanju človek v miru in vztrajnosti dosega višine tvarne blaginje, ki presegajo vsa pričakovanja. Tam je oseba delec kolektivnega, od »zgoraj« določenega in poe-dincu odrejenega načrta, kakor ga ukaže interes diktature. Tam vsaka stopnja napredka ni le zalita z znojem, kot povsod, ampak z nepotrebno prelito krvjo in nepopisno bolečino duha in telesa, ki jo povzroča nasilno utesnjevanje in poniževanje osebnosti zaradi kolektivne sebičnosti vladajočih klik.
Tu svoboden človek posega v vedno nove višine in širine spoznanja in znanja, da bi bil bolj koristnik dobrin, tam vne-bovpijoča zločinstva najprej povsod, kamor komunizem seže, nasilno pobero dotlej v stoletjih nabrane in pridobljene zaklade, jih nasilno jemljejo namenu in lastniku in jih podrede ciljem »nove oblasti«, ki zasužnji vse družbene moči in vrelce napredka.
OSNOVNA RAZLIKA OBEH SISTEMOV
Odkod tolika spačenost pojmovanja, odkod tolika vztrajnost v zlu, da modemi suženjski sistem komunistične totalitarne države ostaja pol stoletja, ki je obenem pol stoletja najhitrejšega vzpona kulture in civilizacije?
Odgovor je v osnovni razliki obeh sistemov. V krščanskem redu je človek krona in gospodar stvarstva, bitje po božji podobi, prvi in osrednji interes v božje-naravnem redu življenja. Po mate-rialistično-marksističnem pojmovanju je človek del materije, ki jo premikajo in razvijajo spet le materialne sile kot viharji premikajo vodovje morij.
V krščanskem redu je Bog-Stvamik vir vsega časnega. On človeka ustvarja za svoje poveličanje in našo srečo. V materialističnem redu ni Boga. Vse je iz materije in materija je nastala in se razvija po sebi.
V krščanskem redu je Bog naš Oče, mi pa Njegovi enakopravni otroci v družini, ki ji je ljubezen osnovna postava, ljubezen do Boga in do bližnjega osnovni ukaz in sonce vse blaginje na tej zemlji.
V	materialističnem redu je človek človeku volk, vs£> družba pa sužnja tistemu, ki je pobil tekmece in se pregrizel do vrha oblasti. V materialističnem redu ni Boga in prav zato družbena ljubezen nima smisla, saj je človek le materija. Oblast v družbi In nad njo je cilj življenja in zadnji mogoč uspeh.
VAŽNOST KRŠČANSKEGA DRUŽBENEGA REDA
Boj za vero v Boga, za svobodo enakopravnih otrok božjih, boj za krščanski red, ki ves poganja iz zapovedi ljubezni, se danes bije v družbeno-gospodarskem Področju bolj kot kje drugje. Komunizem hoče vzgojiti družbo, ki se bo izživljala v redu, ki sam po sebi izključi vsako versko misel, vsako pojmovanje nadnaravnega. Tega sicer nikdar ne bo dosegel, ali vsa pot njegovega sistema je Posuta s trpljenjem ljudi, ki so predmet te nasilne prevzgoje in jini je v najvišji dosegljivi meri zaprt vsak vir tolažilne resnice.
Če hočemo torej oznanjati dandanes slovensko pravdo v demokratičnem svetu, ■Moramo predvsem braniti krščanski družbeni red. V ta namen je treba, da ga ysak naš človek vsaj tako dobro pozna, k°t komunisti poznajo svoj nauk, da je vsak vsaj toliko goreč apostol, kot so
goreči komunistični oznanjevalci svojih zmot.
če je kaj, je treba trpljenje slovenske Cerkve poznati in ga toplo ljubiti. Res je tam Cerkev. Veličastna in v trpljenju prečiščena je. Toda ne po volji komunistov, ampak po zasluženju vernikov, ki so vse prenesli in vse pretrpeli, a so Bogu in Cerkvi zvesti ostali.
Dr. MIHA KREK, USA
liti vtisi iz findimpeti
Lani v poletju je skupina hrvaških vernikov napravila romanje v čenstohovo na Poljsjkem. Eden izmed njih je nato svoje vtise obelodanil v verskem listu Glas koncila, ki vsakih 14 dni izhaja v Zagrebu. Naslov članka je bil: »Od Hrvatske do Poljske«.
Spotoma so se romarji ustavili tudi v Budimpešti, glavnem mestu Madžarske. Pisec članka ugotavlja: »Mesto Budimpešta je razdeljeno med tri škofije, ki pa jih vodijo le škofijski upravitelji. Vsi pa vedo, da je kardinal Mindszenty v mestu navzoč. Čudna je 'ta navzočnost. Nihče ga sicer ne vidi, a vsi čutijo, da je tu. Nasprotno pa se na Češkem in na Slovaškem opazi, da kardinala Berana ni več tam...«
V Budimpešti izhaja edini madžarski verski tednik Uj Ember (Novi človek). List urejajo katoliški laiki pod nadzorstvom državnih cenzorjev. Naklada je omejena, a le za notranjost .države; število izvodov, ki gredo v inozemstvo, je pa neomejeno. Tiskajo ga v 60.000 izvodih in na štirih straneh, vse brez sdik. Vzrok: pomanjkanje papirja. Uredništvo in uprava štejeta trideset ljudi, ki so skoro vsi že šestdesetletniki. Ljudje okoli lista gledajo s precejšnjim optimizmom v bodočnost. Pravijo, da ljudje vedno bolj iščejo katoliški tisk. Zlasti segajo po reviji Vi-gilia, ki izhaja pri istem založništvu.
V soseščini uredništva Uj Ember bije v oči na neki visoki stavbi črna deska z zlatim napisom.: Narodni odbor Katoliške akcije. Gre za ustanovo, ki ima samo odbor, pa nič članov. Edina njena naloga je vzdrževati zveze z inozemstvom in prirejati različne svečanosti.
Proti zlorabam v bogoslužju
Uvedba živih jezikov v cerkvenem bogoslužju je ponekod zavedla tako posamezne duhovnike kakor vernike v nenavadna pretiravanja: začeli so obhajati službo božjo po zaselbnih hišah in jo združevali s pojedinami; verniki so prejemali sveto obhajilo na dlan in se potem sami obhajali; duhovnik je vino posvetil že ne več v kelihu, temveč v navadnem kozarcu; pri službi božji so uporabljali hrupna glasbila, ki so v navzočih povzročala neprimerne kretnje in vse prej kot umirjeno petje; skratka, sveta daritev je dobila docela posveten izraz ter bila bolj podobna nastopu v kakem razvpitem nočnem lokalu kakor pa dejanju bogočastja.
Zato je Kongregacija svetih obredov 4. januarja objavila izjavo, v kateri obsoja gori omenjena pretiravanja, ker jemljejo bogoslužnim obredom njihov sveti značaj. Pri tem se sklicuje na sv. očeta Pavla VI., ki je nedavno v enem svojih nagovorov dejal, da se ne sme v liturgijo vnašatti ničesair, kar je neprimerno, nenavadno, izredno ter posvetno in česar niso odobrili škofje po posvetovanju s Sv. sedežem.
Glede glasbe, ki se sme rabiti pri bogoslužnih obredih, veljajo sledeča načela: mora biti prilagojena duhu obredov in liturgičnega besedila; odgovarjati mora resnobi svetišča in pospeševati mora zbranost vernikov.
V letu 1966 sta bili dve važni obletnici za Cerkev na Kitajskem. Dne 11. aprila je preteklo dvajset let, odkar je bila vzpostavljena cerkvena hierarhija na Kitajskem, 28. oktobra pa je minilo 40 let, odkar je papež Pij XI. posvetil v škofe prve Kitajce. Sv. oče Pavel VI. je hotel spomin na oba pomembna dogodka proslaviti tako, da je opravil ob udeležbi močne kitajske skupine in ob navzočnosti kitajskega poslanika z otoka Tai-wana (Formoze) Čang Huan Šena na dan sv. Treh kraljev v baziliki sv. Petra v Rimu slovesno sv. mašo, med katero je tudi spregovoril besede prijateljstva in miru, naslovljene na kitajsko ljudstvo in njega voditelje.
Prav nekaj svojevrstnega je bila »molitev vernikov« pred darovanjem : mlad duhovnik iz Koreje je v svojem jeziku molil za sv. očeta in za vesoljni zbor škofov, še posebej pa še za kitajske škofe, ki so zvesti Kristusu in Cerkvi; duhovnik iz Vietnama je molil za spoznavalce na Kitajskem in drugod po svetu, da bi ostali zvesti svoji veri; nato se je molilo za kitajsko mladino in mladino med drugimi narodi, da bi znala izbrati resnične vrednote in jim posvetiti svojo velikodušnost in gorečnost; v hindu jeziku je bila izrečena posebna molitev za kitajske delavce in tiste iz ostalih dežel, da bi s svojimi napori prispevali k miru in bratski ljubezni po svetu; duhovnik iz Tanzanije v Vzhodni Afriki je v samiri jeziku molil za kitajski narod, tako željan znanja,
da mu evangelij uteši njegovo željo po resnici. Nato je bila zapeta »Ave Maria« v kitajščini in japonščini. Berilo in evangelij sta bila brana v latinščini in kitajščini.
Sv. oče Pavel VI. je označil praznik Razglašen j a Gospodovega kot praznik vseli narodov, brez razlik, ki so vsi poklicani k zveličanju. Katoliška vera je namenjena vsem ljudem, tudi zemljepisno oddaljeni Kitajski; prav praznik Gospodovega razodetja naj bi vse narode razsvetlil ter jih povedel na pota resnice, pravice, bratstva in miru.
SV. OCE SI ŽELI STIKA S KITAJSKIM NARODOM
Ko se je papež spomnil obeh obletnic, ki jih je lani obhajala Cerkev na Kitajskem, je nato opozoril na sedanji žalostni položaj, v katerem se kitajska Cerkev nahaja. Verska svoboda na kopenski Kitajski doživlja silne ovire; vezi s Sv. sedežem so popolnoma prekinjene; na zadnjem cerkvenem zboru ni bilo enega samega predstavnika kitajske cerkvene hierarhije; vsi misijonarji so bili izgnani ; Cerkev je bila kitajskemu ljudstvu prikazana kot njegova sovražnica.
Toda — je vzkliknil sv. oče — ni treba, da je tako. Katoliška Cerkev je vedno gledala kitajski narod s simpatijo, ne da bi pri tem iskala kakršen koli časni interes; visoko je cenila njegove moralne zmožnosti in bila pripravljena razvijati jih; občudovala je napore, s katerimi je Kitajska želela preiti iz svoje stare kulture in tra-
VEDNO VEČJA ZMEDA NA KITAJSKEM
Spominske znamke na romanje sv. očeta
Pred tremi leti je sv. oče obiskal Palestino. Za to obletnico je jordanska vlada izdala serijo štirinajstih znamk. Na vsaki znamki je po ena postaja križevega pota.
Pred nekaj leti je obiskal Maocetunga neki prijatelj iz Francije. Njemu je Mao potožil, da pozna kitajska mladina vse premalo zgodovino kitajske komunistične revolucije, da ima premalo zanimanja za komunistične ideale in da vse preveč podlega kapitalističnim vplivom, ki še zmeraj najdejo pot v njegovo domovino. O tem da veliko premišljuje, pa ne ve, kaj naj napravi, da bodoči rod ne bo zaprarvil pridobitev komunistične revolucije.
Za to Maovo vzdihovanje se je 'svet takrat le malo zmenil. Tudi vodilni krogi kitajske komunistične stranke niso imeli do nedavnega kaj več smisla za Maocetun-gov strah, kaj bo z mladino. Zanje je Mao postal mož, ki ga je treba postaviti na stranski tir. Iz lepakov, ki jih je pretekle dni objavila »rdeča garda« v Pekingu, se je sedaj razvedelo, da je bil Mao brez prave oblasti že od leta 1958. Tedaj je bilo 30, novembra objavljeno sporočilo, da se je Maocetiing odpovedal predsedstvu republike z namenom, da vse svoje sile posveti le partiji. Dejansko pa sta ga tedaj odstranila z vodilnega položaja sedanji predsednik kitajske republike Liu šao Či ter sedanji glavni tajnik komunistične stranke Tenig Hsiao Ping in to zaradi neuspelega »velikega koraka naprej«, ko je hotel Mao v nekaj letih vso državo spremeniti v eno samo tovarno železa in jekla. Seveda jima Mao tega ravnanja ni odpustil. Na partijskem sestanku pred nekaj meseci ju je ves razjarjen obtožil, da sta ravnala z njim kakor »z mrličem na pogrebu«, da sta ga skušala osem let držati proč od oblasti in da se zlasti glavni tajnik partije Tenig Hsiao Ping že od leta 1957 ni nikoli posvetoval z njim1.
Maocetunga sta njegove politične smrti rešila njegova žena in njegov osebni tajnik Čen Po-ta. Svetovala sta mu, naj zapusti Peking in za nekaj časa odide v šangaj. Mao je ubogal in novembra meseca 1965 zapustil kitajsko prestolnico. V šangaju je ostal do junija leta 1966, kjer
mu je vzniknila misel, da je treba kitajsko mladino vzbuditi iz »vsakdanjega življenja« in jo navdušiti za Maove nauke. Tu tiči zarodek »kulturne revolucije«, ki naj bi jo izvedla mladina s pomočjo organizacije »rdečih gard«.
Obrambni maršal Lin Piao je hitro opazil, da bi mu to gibanje prišlo zelo prav pri utrditvi osebnega položaja, pa se je odločno povezal z njim.
Od tedaj divja na Kitajskem brezobzirna borba za oblast med vodilnimi komunisti. Rdeča garda je postala že tako nasilna, da je v nadlego samemu vojnemu ministru. Skuša jo kratiti, a nima pri tem kaj prida uspehov. Njena brezobzirnost je pognala kmete in delavce na stran nasprotnikov maršala Lin Piaoa; med njimi so tudi vsi vidni voditelji podeželskih komunističnih organizacij. To dobro ve sedanji predsednik Kitajske Liu Šao Či, zato se ne umakne, čeprav je iz zvočnikov v Pekingu slišati kot: »Liu Šao je drugi Hruščev«, ali da je kača, pes, kapitalist, poln denarja, in to ne samo kitajskega, temveč tudi sovjetskega in ameriškega.
Te dni so preko Moskve prišle iz Tokia vesti, da je v mestih Nankingu in Šangaju prišlo do množičnih manifestacij proti nasilju »rdeče garde«. V Nankingu razjarjene množice oblegajo na sedežu rdečegardistov dva tisoč pripadnikov »kulturne revolucije«. Nankinški župan se je postavil na stran »revizionistov«, t. j. Mao-vih nasprotnikov. Pristaši Liu-Šao-čija obvladajo ulice, vdirajo v hiše in preiskujejo stanovanja. Stotisočglava množica si je dala duška zoper osovražene rdečegar-diste. Prekinjene so železniške zveze med Nankingom in Šangajem. Radio Peking je poročal, da so v Šangaju »protirevolucionarni elementi« skušali prekiniti dobavo električnega toka in vode ter ustvariti zmedo v prometu. Po izjavah radia gre za ljudi, ki so nasprotni Maovi zamisli komunistične družbe in hočejo uničiti diktaturo proletariata.
dicij v novo dobo, ki jo označujeta industrializacija in socialna preureditev družbe.
Zakaj poudarjamo vse to? — je nadaljeval sv. oče. — Ker želimo obnoviti stik, kakor ga že imamo z delom kitajskega ljudstva (sv. oče je mislil na Kitajsko z otoka Formoze, ki ima pri Vatikanu svojega poslanika, op. ur.). Hoteli bi navezati stik tudi z onimi Kitajci, ki živijo na celini, stike, ki jih mi nismo hoteli prekiniti; radi bi povedali vsem kitajskim vernikom, ki so ostali zvesti rimsko-katoliški Cerkvi, da jih nismo pozabili niti za hip in da gojimo neomajno upanje v ponovni vznik katoliške Cerkve na Kitajskem.
Predvsem pa bi želeli — tu je glas sv. očeta postal še posebej slovesen — razgovarjati se o miru z njim, ki danes usmerja življenje kitajskega naroda, saj je težnja po miru že od nekdaj vrojena kitajski duši. In če trenutno ne moremo storiti drugega za stvar miru, hočemo storiti vsaj dvoje: spominjati se Kitajske in zanjo moliti.
CERKEV ODKLANJA NASILNO REVOLUCIJO
Papeževe besede so pustile v svetovni javnosti, posebej pa še v diplomatskih krogih, zelo globok vtis. Za nekatere je bil njegov poziv kitajskim voditeljem nekaj »naravnega«, za druge pa izredno »revolucionaren«. Zato so zlasti politični krogi z zanimanjem čakali, kaj bo papež Pavel VI. dejal diplomatskemu zboru, ki ga je prišel pozdravit 7. januarja z namenom, da mu izreče novoletna voščila.
Sv. oče je v svojem govoru želel pojasniti stališče Cerkve do sveta, ki se nahaja v neprestani preobrazbi. Omenil je dve nasprotni stališči: eni hočejo, da se Cerkev odtrga od vsega, kar je časno in se posveti čisti duhovnosti brez ozira na to, kako se razvija moderna družba; drugi pa bi si želeli, da je Cerkev prisotna povsod, na socialnem, političnem in gospodarskem področju ter da podpre napore tistih, ki hočejo pripomoči, če treba tudi s silo, zmagi pravice v družbi. Kristjani našega časa naj bi bili revolucionarji v službi človeka.
Papež je odklonil obe ti skrajni stališči. Cerkev se mora zanimati za sedanji svet; Cerkev, ki bi se odtrgala od sveta in zaprla vase, ne bi bila več Cerkev učlovečenega Boga. Ne more pa Cerkev pri iskanju pravice, miru, blagostanja in sreče na zemlji podpirati tistih, ki hočejo to doseči na nasilen način z rušenjem obstoječega družabnega reda.
Navadno — je dejal sv. oče — prinaša revolucionarna dejavnost s seboj niz krivic, kajti nasilje, ko izbruhne, se da le s težavo nadzirati. Zato revolucija v očeh Cerkve nima pogojev ozdraviti zla, ki tarejo družbo.
Za Cerkev je pravilna le tista pot, ki jo je nakazal zadnji koncil z besedami: služiti v ljubezni. To ljubezen oznanja Kristusov evangelij in se kaže v delih vzgoje, zdravniške pomoči, v izkazovanju ljubezni vsem, zlasti pa slabotnim in manj zaščitenim kot so starčki in otroci, reveži in bolniki, begunci in razlaščeni. Ta dejanja prinašajo s seboj revolucijo duha, spremembo v mišljenju ljudi in vplivajo, da se bo družba brez nasilnega in silovitega pretresa postopno preuredila na temeljih pravice in svobode.
JV%esec za lialeliSlit faslt
POTREBA KATOLIŠKEGA TEDNIKA
Na zborovanju odgovornih urednikov škofijskih tednikov iz celotne Italije	v Veroni 7.	in 8. maja 1966 je	msgr. Andrej Pan-
grazio, goriški	nadškof in	tajnik konference	italijanskih	škofov
spregovoril o »katoliškem tedniku	sredi današnje resničnosti«.
Danes in v naslednjih številkah do	5. februarja — ko se	konča
med nami mesec za katoliški tisk — bomo objavili nekatere odlomke iz njegovega govora, kateri veljajo tudi za našo slovensko skupnost v Italiji, ki je kakor neke vrste škofija, in za naš slovenski katoliški tednik »Katoliški glas«.
Ce me vprašate, ali ima krajevno omejen katoliški tednik, predvsem škofijski, smisel izhajanja,	naj odgovorim	z besedami	papeža Pavla VI.,	ki jih je	izrekel
urednikom	tednika »II popolo di	Brescia« 25.	septembra 1965.
»Zagotavljamo Vas, da smo globoko prepričani o velikem poslanstvu naših tednikov,	kajti	če	se morajo katoliški dnevniki baviti	z dnevnimi novicami,	so pa
tedniki v	neki	meri te dolžnosti prosti in se zato laže	posvetijo oblikovanju	svojih
bralcev; bolj kot vir obveščanja so zanje nosilci vzgoje. Dovolj da povemo, da narod kot so Severoamerikanci, nimajo svojega katoliškega dnevnika. Da, imeli so ga svoj čas v Dubuque, pa ne za dolgo. Tam se danes katoliški tisk opira na tednike, enako v Vel. Britaniji.Vse to priča, da katoliški tednik ni nekaj drugorazrednega v družbi katoliških časopisov, temveč odgovarja povsem potrebam vernikov, saj jih poučuje, jih sili k razmišljanju in vzpodbuja k apostolatu. Zato želimo vsem katoliškim tednikom, da bi bili dobro urejevani, in da bi nadaljevali s svojim pomembnim poslanstvom.«
Katoliški tednik je torej po besedah sv. očeta nujno potreben. Mora biti glasnik učeče Cerkve, zlasti krajevnih cerkvenih pastirjev; mora biti živ glas skupnosti, kateri pripada, sredstvo za pobude, pojasnilo dnevnih problemov ter izraz žive dejavnosti, ki določeno skupnost preveva in jo oplaja.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Božič med našimi rojaki v Kanadi
Moč božične skrivnosti vzvalovi človeška srca po širnem svetu. Našim izseljencem pa vzbudijo božični prazniki še tisoč toplih spominov na dom in rodni krov.
Ena izmed krščanskih tradicij, ki jo ohranjajo naši rojaki v Kanadi, je mi-klavževanje. Prvo nedeljo v decembru so imeli slovesen Miklavžev obisk v dvoranah obeh slovenskih župnij v Torontu. Za Miklavža je bilo izredno zanimanje in tudi darovi so bili obilni in bogati. Miklavž se je z otroki pogovarjal seveda slovensko. Miklavževe prireditve so imeli še v Hamiltonu, Kitchenerju, Montrealu in drugod.
50 slovenskih mož in fantov iz Toronta in okolice se je 9., 10. in 11. decembra udeležilo zaprtih duhovnih vaj v domu duhovnih vaj v Port Creditu, Ontario. Duhovne vaje je vodil frančiškan p. Fortunat Zorman iz Lemonta, USA.
V	decembru pritisne mraz in zapade sneg tudi v Kanadi. Zima prinese svoje veselje in zabavo; staro in mlado goji zimski šport. Slovenci, zlasti mladina, se radi drsajo in smučajo.
Zimski čas pa poživi tudi kulturne prireditve. Dne 18. decembra so naši rojaki v Hamiltonu uprizorili v župnijski dvorani sv. Gregorja božično spevoigro »Slovanski božič« (M. Tomc). Igro je režiral g. Stane Brunšek, petje pa je vodil g. Ignacij Križman.
Dne 20. decembra zvečer je Slovenska folklorna skupina »■Nagelj« pod vodstvom g. Cirila Soršaka nastopila z narodnimi
plesi v Casa Loma, kjer torontska mestna občina organizira raznovrstne prireditve. Letos bodo imele te prireditve še poseben značaj in poudarek, ker Kanada slavi 100-letnico svojega državnega obstoja.
V	četrtek, 22. decembra zvečer je Mladinski pevski zbor Slovenske šole Marije Pomagaj pod vodstvom g. Toneta Zrneca, C. M., nastopil na festivalu božičnih pesmi v mestni hiši (City Hall) v Torontu. Festival je trajal tri dni, odnosno tri večere, in so se ga polog kanadskih pevskih zborov udeležili tudi pevski zbori etničnih skupin. Pevski zbori naseljencev so vzbujali posebno pozornost, kar je razumljivo, saj so bili na festivalu zastopani skoraj vsi evropski narodi in so posamezni pevski zbori izvajali izbrane pesmi svojega naroda. Slovenci smo bili zastopani po mladini, rojeni že v Kanadi.
Slovenski mladinski pevski zbor je pel tri- in štiriglasno v treh jezikih; Pueri, concinite (Jakob Gallus.), Les anges dans nos campagnes (13. stol., francosko), V stajici pri Betlehemu (Tone Zrnec).
Po zatišju Svetega dne je razgibalo naše rojake silvestrovanje in čakanje novega leta. Torontski Slovenci so si priredili silvestrovanje najmanj v petih dvoranah. Udeležba je bila povsod številna, saj prihitijo za novo leto k svojcem v Toronto Slovenci iz raznih krajev Kanade. Mnoge družine so s svojimi znanci silvestrovale po domovih, drugi zopet so se na Silvestrov večer udeležili novoletne parade, ki jo je organizirala ontarijska vlada in s posebno ceremonijo odprla stoletno leto Kanadčanov, leto 1967.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Spet se bo molilo za edinost med kristjani
Za edinost med kristjani je anglikanec Wattson že pred desetletji začel pospeše vati teden molitve od 18. do 25. januarja. Katoličani so se te zamisli oprijeli in tako je vsako leto v januarju molitvena osmina za edinost krščanskega sveta. Od Janeza XXIII. dalje so bili narejeni mnogi, precej nepričakovani koraki, da bi se uresničila želja Gospodova: »Da bi bili vsi eno.«
Opozarjamo že danes naše bralce na to osmino, katero naj opravijo z veseljem. Edinost kristjanov je tudi naš ideal, a zanj je treba veliko žrtvovati.
Pomen liturgične obnove
Kardinal Feltin je govoril v Parizu o pomenu liturgične obnove. Dejal je, da se Cerkev neprestano sama obnavlja. Včasih utegnejo sprenxenn.be naleteti na odpor pri že uvedeni tradiciji, toda vsaka sprememba ima razlog svojega obstanka v neprestanem spreminjanju časa. Uporaba domačega jezika namesto latinščine pri sv maši ima naimen, da bi verniki razumeli sveti obred in se ga bolj zavestno in aktivno udeleževali.
Problem škofovskega imenovanja v Strasbourgu
Škof v francoskem mestu Strasbourg je napovedal svoj odstop. Ta odstop, ki bi ga lahko smatrali za navaden korak po
koncilskih odredbah, bo imel za Francijo velik pomen. Gre namreč za to, kakšno stališče bo francoska vlada ali sam De Gaulle zavzel do naslednika. Imenovanje novega škofa v Strasbourgu bi se moralo izvršiti po načelih konkordata iz leta 1905, ko je bil Strasbourg še pod Nemčijo. Imenovanje novega škofa je vezano na privoljenje državnega predsednika. Vprar šujejo se, ali bo Francija, kakor že Argentina, za imenovanje tega novega škofa pustila Sv. stolici popolno svobodo.
Sto škofij manj v Italiji
Znano je, da bodo v Italiji zmanjšali število škofij. Gotovo je, da bodo odpravili škofije, ki ne dosežejo 50.000 prebivalcev. In takih je sedaj 66. Ostale bodo škofije z več kot 200.000 prebivalci. Kar se pa tiče škofij, ki imajo od 50 do 200.000, pravijo, da bodo ostale le v primeru, da imajo možnost za plodovito apostolsko delovanje. Na podlagi tega načrta bodo odpravili vsaj sito škofij.
Uporaba glasbil pri bogoslužju
Tajništvo za liturgijo v Braziliji je izdalo navodilo, v katerem pravi, da je na splošno pri službi božji dovoljena uporaba kitare, harmonike in bobnov. Uporabo teh novih muzikaličnih sredstev, ki imajo za tamkajšnjo razmere velik pomen, mora potrditi škof. Gre za važen poizkus, ki bo dal možnost za plodovit razvoj domače cerkveno glasbe.
Hud udarec za jugoslovansko reformo
Vsa Jugoslavija, posebej pa še Slovenija, so še vedno pod globokim vtisom tragične smrti podpredsednika izvršnega sveta zvezne skupščine v Beogradu Borisa Kraigherja. Smatrali so ga za trenutno najbolj razgledanega strokovnjaka v vprašanjih sedanje gospodarske reforme, ki da je njeno bistvo najbolj dojel in bil tudi najbolj prepričan o njeni nujnosti.
Smrt ga je doletela na cesti 15 km pred Sremsko Mitrovico, ko se je vračal s svojima sinovoma Markom in Janezom v Beograd. Ob enih ponoči v jutru 4. januarja je njegovo vozilo iz nepojasnjenih vzrokov zletelo s ceste in udarilo ob topol ob cestnem robu. Boris Kraigher in 21-Ietni Janez sta bila na mestu mrtva, drugi sin, 16-letni Marko pa je dobil pretres možganov in več poškodb, pa je že izven nevarnosti.
Pokojni Kraigher bi bil letos, 14. februarja izpolnil 53 let življenja. Njegov oče je bil zdravnik in znan slovenski pisatelj. Že mlad se je pridružil komunistični partiji. Kmalu se je seznanil z zapori v Sremski Mitroviči, ki jih je te dni zapustil Djilas, leta 1939 pa je postal član centralnega komiteja komunistične partije Slovenije. Maja leta 1942 so ga Italijani aretirali in poslali v znano taborišče Gonars, pa je čez nekaj mesecev ušel po podzemskem rovu, se pridružil partizanom v Brdih, nato pa dosegel v komunistični hierarhiji izredno pomembno funkcijo: postal je komisar (ideološki usmerjevalec) glavnega štaba partizanskih odredov Slovenije. Nato se je septembra 1944 preselil v Slovensko Primorje in ostal še po koncu vojne do leta 1946 kot tajnik osrednjega odbora komunistične partije Julijske krajine v Trstu. Potem je postal minister za notranje zadeve (šef UDBE) za Slovenijo. Ljubljansko Delo pravi, da je ostal »na tem posebno v prvi povojni dobi izredno važnem mestu« do januarja 1953. Brez dvoma: ta doba se odlikuje po brezobzirnem nastopanju zoper osebe, ki so bile v očeh UDBE dejansko aii inožnostno nevarne za obstoj režima. Od UDBE je Kraigher prešel v ljudsko skup ščino Slovenije ter bil predsednik njenega izvršnega sveta (slovenske vlade) do leta 1962, ko se je preselil v Beograd, kjer je bil imenovan za člana zvezne vlade.
Pokojnega Kraigherja so s sinom vred upepelili kar v Beogradu, njuno ostanke pa je Titov osebni »modri« vlak pripeljal na dan sv. Treh kraljev v Ljubljano, kjer so žaro s pepelom popoldne z izrednimi slovesnostmi položili v hram padlih borcev in ubitih talcev.
Duh protokola v Sloveniji še ni prodrl
Preveč stavk v Italiji
Italija je trenutno tista država na svetu, kjer se delavci in nameščenci največkrat zatečejo k stavkam z namenom, da si izboljšajo svoj položaj, ki pa daleč ni tako slab, da bi upravičeval toliko in tako lahkomiselnih stavk, ki smo jim priča skoro vsak dan. Res je, da italijanska usitava stavko dovoljuje, toda s lem še ni rečeno, da je vsaka stavka pametna in upravičena.
Pretekli torek so npr. spet stavkali železničarji. Lahko rečemo, da je bila ta stavka neresna, egoistična in v javnosti slabo sprejeta. Revija »Civilta cattolica« je s tem v zvezi objavila članek, ki je vreden premisleka.
»Sindikati — pravi omenjena revija — zahtevajo "resno” reformo javne uprave, toda niso pripravljeni sprejeti nobenega od pogojev, da bi ta reforma res postala "resna”. Danes bi "resna" reforma javne uprave zahtevala tri stvari: 1. zmanjšanje ali pa vsaj bolj smotrna porazdelitev števila osebja, kajti za premnoge Italijane je največja ambicija državna ali pOldržavna zaposlitev, ki daje gotov kruh in ne zahteva prehudega truda, nasprotno celo, omogoča opravljati kako drugo delo;
2.	nerazumljivo je, zakaj mora večina državnih uslužbencev delati le šest ur na dan (dejansko pa jih ni niti šest, saj prihajajo ljudje v urade po osmi uri in odhajajo pred 14,30, vmes je še prekinitev dela zaradi kave), medtem ko delajo drugod po sedem ali osem ur; 3. končno mora biti tudi določano razmerje med proizvajalno močjo podjetja in prejemki osebja: tako je s stališča zdravega upravljanja nerazumljivo, da italijanske železnice no samo porabijo za osebje vse tisto, kar zaslužijo, temveč imajo še primanjkljaj 220 milijard; pa kljub temu zahtevajo želez-čarji povišanje plač in skrajšanje delovnega časa, kar bi pomenilo nastavitev novih pot tisoč uslužbencev z vsemi posledicami za finance italijanskih železnic. Kadar prihajajo sindikati s takimi in podobnimi zahtevami, ki jih nato še s stavkami podpirajo, dokazujejo popolno pomanjkanje zdravega čuta za realnost in smisla za obstoj ustanove, kateri pripa-dajo.«
Milutin Morača, vodja jugoslovanske delegacije pri pogajanjih z Vatikanom za beograjski protokol, je po podpisu tega dokumenta izjavil: »Jasno, jaz sem ostal ateist. A mi nočemo več krvavo preganjati religije, marveč jo bomo prepustili njeni blagi smrti...« (citirano iz Bildpost, št. 12,
11.	septembra 1966).
V	Sloveniji, kjer uživa Cerkev po izjavah poznavalcev verskih razmer v Jugoslaviji manj svobode kot v ostalih republikah, je opazna prav po podpisu protokola težnja, Cerkev prikazati v čim bolj nazadnjaški in neprijazni luči.
Prvi je zlomil kopje nad njo Josip Vidmar, med revolucijo predsednik Osvobodilne fronte, sedaj pa po milosti komunistične partije predsednik Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Dne 23. junija 1966 je objavil v ljubljanskem Delu eno najbolj nizkih, surovih in umazanih packarij, kar jih premore literatura slovenskega borbenega brezboštva zoper Cerkev. Zlasti si je privoščil pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana. Ta priskutna Vidmarjeva umazanija je znova pokazala, da so vsaj v Sloveniji še vedno aktivni ljudje, ki smatrajo za nekaj samo po sebi umevnega, če izlivajo gnojnico na cerkvene ustanove in verske osebnosti. Vedo pač dobro, da je vsa državna oblast dejansko proti Cerkvi, da državna šola, režimska društva in ves tisk ter druga splošna občila lahko neovirano širijo brezboštvo, Cerkev pa mora k temu le — molčati. Cerkev ne more niti božjih niti svojih cerkvenih zapovedi prenašati v življenje kadarkoli in kjerkoli bi to bilo v navzkrižju z državnimi in političnimi odredbami. Cerkev ne more braniti svojega družbenega nauka, ne sme govoriti o gospodarskem, upravnem, policijskem in drugem tlačenju, niti se pred najpodlejšimi zasramovanji in obrekovanji ne more braniti.
Kmalu po podpisu protokola je Mestno gledališče v Ljubljani, ki igra v bivši
frančiškanski dvorani, ob bučni propagandi uprizorilo v Evropi in Ameriki več kot kompromitirano dramo nekdanjega nemškega nacista Rolfa Hochhuta »Namestnik božji«. Kot je znano, je v drami avtor obdolžil papeža Pija XII., da ni hotel protestirati proti zločinom nacizma, posebej še nad Judi. Delo je vsepovsod izzvalo mnogo polemik, resni gledališki kritiki pa so obsodili in odklonili avtorjevo neresnično in pristransko podano podobo Pija XII. Toda v Ljubljani so dramo uprizorili tedaj, ko drugje že zdaleč ni bila več privlačna.
Zelo zanimivo je tudi, kako so v Ljubljani v času, ko se je pozdravljal protokol kot uvod v lepšo dobo sožitja med Cerkvijo in državo, nenavadno naglo izdali prevod dela, ki ga je proti Piju XII. napisal ženevski univ. profesor Friedlander z naslovom »Pij XII. in tretji raj h«. Avtor se je naslonil zgolj na nemške vire; to veliko pomanjkljivost skuša opravičiti s tem, da do vatikanskih ni imel dostopa. Kljub enostranskemu gledanju avtorja, ki jemlje pisanju pečat objektivnosti (ali pa prav zato!) so v Ljubljani s prevodom na moč pohiteli. Izšel je celo pred angleškim. Napovedali so ga kot veliko senzacijo, seveda z ostjo proti Cerkvi. Pa so pregoreči založniki kmalu prejeli leskcijo iz Anglije. A. P. Taylor, eden močnih avtoritet med sodobnimi angleškimi zgodo-vinarji, je Friedlanderjevo delo ostro kritiziral v listu New Statesman. Friedlan-derju očita, da je nepošteno ravnal, ker ni upošteval vatikanskih virov, ko je moral vedeti, da je Vatikan že napovedal objavo vseh diplomatskih dokumentov iz časa Pija XII., nekaj knjig teh dokumentov pa je že bilo celo objavljanih. Ce bi bil Friedlander počakal s knjigo samo malo, ne bi bil izrekel sodb, ki so že na prvi pogled neresnične, po tendencioznosti pa naravnost nevredne peresa Slehernega resnega zgodovinarja, ki želi uživati sloves verodostojnosti.
Boj za oblast v Indoneziji
Sojenje letalskega generala Danija, ki je 30. oktobra 1966 podprl ponesrečeni komunistični upor v Indoneziji ter bil zato nedavno od vojaškega sodišča obsojen na smrt, zahteva zunanjega ministra Adama Malika, naj predsednik Sukamo predloži obračun kongresu o svojem zadržanju med omenjeno revolucijo, nenehne študentovske demonstracijo v indonezijskem glavnem mestu Džakarti z zahtevo po Su-karnovem odstopu, nasprotujoče si vesti o Sukarnovem potovanju v tujino (obiskal naj bi Nasserja in Tita), vse to pomeni novo fazo v boju za oblast v Indoneziji in v poskusih za odstranitev njenega predsednika. Ne ve se še, kdo bo iz tega 'boja izšel kot zmagovalec, kandidatov pa je gotovo več, generala Suharto in Nasution, Malik ter morda še kdo drugi.
Na čelu političnega obračuna s Sukar-nom sta trenutno predvsem general Nasution in zunanji minister Malik. Podpirajo ju zlasti desničarske politične sile. Nasution predsedniku ne more odpustiti, da je pristal na njegovo likvidacijo in da ga je le srečen slučaj rešil smrti, zgubil je pa pri tem svojo hčerkico; Malik pa je prišel do zaključka, da Indonezija ne bo prišla do umiritve, dokler bo Sukamo še iskal le svojo osebno uveljavitev.
Drugačnega mnenja je skupina okrog generala Suharta, ki sedaj načeluje vladi. Ta meni, da država še vedno potrebuje Sukama, ker je simbol narodno enotnosti in edini človek, ki more preprečiti novo prelivanje krvi ter izbruh državljanske vojne. Zato bi pomenil za vojake vsak poskus nasilne odstranitve Sukarna tveganje, pri katerem se še daleč ne da predvideti vseh posledic.
Toda tudi ti generali niso mogli iti mimo javnega mnenja, ki je že dolgo prepričano, da je bil oče preprečenega udara prav Sukarno. Zato so ponovno in ponovno pritisnili nanj, da pred novo posvetovalno skupščino, ki ji načeluje general Nasution, pojasni svoje zadržanje med neuspelim uporom. Sedaj se je, kot se zdi, Sukarno lo vdal, in obljubil, da bo do
12.	januarja, ko se prične indonezijsko novo leto, podal poročilo o svoji dejavnosti med državnim udarom leta 1965. Po dvournem sestanku s člani vojaškega predsedstva je Sukarno dejal časnikarjem: »Sestavil bom pismeno izjavo in jo izročil tisku v objavo; želim, da jo objavijo v celoti in ne izpustijo ene same besede.«
S tem, da je Sukarno pristal na to izjavo, je avtomatično pred javnostjo postal
obtoženec, ki se brani. Brez dvoma bo ta njegova izjava dobro služila njegovim političnim nasprotnikom, ki bodo še bolj skušali omajati že itak dovolj načeti ugled indonezijskega predsednika.
Država, ki ne pozna revolucij
Južna Amerika ima enajst držav, ki so vse bolj ali manj gospodarsko bolne ter zato podvržene številnim revolucijam, ki jih uprizarjajo razni polkovniki in generali. Le dve državi tvorita izjemo: Cile in Urugvaj. V njih se je civilna oblast že tako utrdila, da so prav vojaški krogi čuvarji reda in zakonitosti.
Lansko leto je Urugvaj doživljal kritične čase. Država je zašla v hudo gospodarsko stisko. Inflacija jo rodila draginjo, draginja jo rodila štrajke, štrajki so rodili brezposelnost, splošno nezadovoljstvo in skoro izpraznjene državne blagajne. Urad-ništva je vse preveč, javna uprava je pa neučinkovita, pri delu lagodna in površna. Socialna zakonodaja je za urugvajske razmere celo preveč napredna, ker nudi več, kakor more država dati. V kaki drugi južnoameriški državi bi skušali takemu stanju odpomoči z vojaškim udarom. Urugvajci pa so pokazali, da so kljub godrnjanju resnični demokrati. Potrpežljivo so počakali volitev, ki so bile lani v novembru in si poskusili z njimi pomagati iz gospodarske zadrege.
Pred 14 leti je Urugvaj po švicarskem zgledu uvedel kolektivno vodstvo države, ki je 'bilo v tem, da je v njem sedelo devet članov, kateri so bili po proporčneffl sistemu izvoljeni od poslanskih zbornic. Toda to vodstvo se je izkazalo za okorno in bolj za zavoro kot pa za pospeševalca javne blaginje. Zato so morali volivci povedati, če so še za ta sistem, ali pa si želijo prejšnjega, predsedniškega. Volivci so se v ogromni večini izjavili za predsedniškega, ki je v veljavi v ZDA tar izvolili za poglavarja države bivšega letalskega generala Gostido. Tudi so obrnil' hrbet dosedanji vladni stranki, ki je vladala ošom lat ter bila zelo konservativna ter glasovali za »rdeče«, ki so precej naprednejši ob »balih«. Zelo so napredovali komunisti, kar za 50%. Tega nihče ni pričakoval in zato je uspeh komunistov resen opomin obema vodilnima strankama, rdetim in belim, da ne bosta smeli zanemarjati socialnega področja. Novi izvoljeni kongres bo s predsednikom vred prevzel oblast 1. marca letos.
Koncert božičnih pesmi v Trstu
Zveza cerkvenih pevskih zborov je tudi za letošnji koncert božičnih pesmi izbrala cerkev Novega sv. Antona, ki se je izkazala za take prireditve za najbolj primerno. Čeprav je cerkev zelo prostorna, je bila skoraj polna. Mnogi so prišli v cerkev že pred napovedano uro, da so si zagotovili prostor v klopeh, večina je seveda morala stati.
Po skupni pesmi »Sveta noč« je govoril g. Mirko Mazora. Naslikal je, kakšno oporo nam daje vera za življenje. Tudi božična pesem prinaša vernemu srcu čudovito doživetje.
Mešani Zbor pod vodstvom dr. Zorka Hareja je nato zapel štiri pesmi: Blažena noč (Vodopivec), Angelsko petje (Hladnik), Božična (Tomc) in Ta noč je sveta noč (Harej). Organist Arduino Macri je zaigral Pastoralo (Franck).
Nato so nastopili otroci. Menda jih je bilo okoli 150. Lep je bil pogled na drobne glavice, ko so bili razvrščeni po oltarnih stopnicah. Pod vodstvom g. Dušana Jakomina so zapeli: Hej pastirčki (Ačko), Angelci stopajo (Ačko) in Pastirci pred nebeškimi v-rati (Dolinar).
Sledil je Božični spev na orglah in nato tretji del koncerta. Mešani zbor je zapel
Z GORIŠKEGA
še Podati hočem ti srce (Sicherl), Raduj, človek moj (Cvek) in Razglašanje Gospodovo (Rihar-Premrl).
Pesmi je povezoval dr. Stanko Janežič, ki nas je z izbranimi besedami vodil skozi vse skrivnosti božiča — od angelovega oznanjenja do bega sv. Družine v Egipt.
Po koncertu je 'bi] še blagoslov z Najsvetejšim, ki ga je podelil škofov vikar misgr. Lojze Škerl.
Letošnji koncert je imel nekatere novosti. Za skupno petje je 'bilo odločenih več pesmi. Posrečeno je sodelovanje otrok na koncertu, da vzljubijo božično pesem in petje sploh. Program je bil pester. Več pesmi smo prvič slišali.
Hvaležni smo vodstvu Zveze cerkvenih pevskih zborov, da nam je pripravilo koncert božičnih pesmi, čeprav je slabo vreme zadnjih dni oviralo skupne vaje. Naša zahvala tudi vsem zborom, ki so sodelovali.
Zahvala
Odbor Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu se toplo zahvaljuje vsem pevkam
in pevcem, ki so sodelovali pri letošnjega božičnega koncerta.
izvedbi
S. Z.
Pisatelj Pahor zoper Kardelja
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
Malo pred božičem je bil v Trstu občni zbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki ji stoji na čelu g. Boris Race. Med drugimi govorniki, ki so tam nastopili, je bil tudi inž. Stanislav Renko, glavni urednik Primorskega dnevnika. Ko je govoril o kulturi, je med drugim rekel tudi to, da bi po njegovem mnenju »lahko pisali v revijo Zaliv tudi člani Slovenske kulturno-gospodarske zveze«.
Med drugimi zanimivimi prispevki zadnje, to je tretje številke Zaliva pa bralec naleti tudi na »Glose 65’« pisatelja Borisa Pahorja. Stržen tega prispevka je polemika, ki jo pisatelj Boris Pahor vodi z Edvardom Kardeljem glede slovenskega narodnega vprašanja. Pisatelju Pahorju gotovo ni mogoče očitati simpatij do krščanstva, kaj šele do kakšne politične desnice, zato je tem bolj zanimiva vrsta trditev, ki jih v svojem članku postavlja. Med drugim pisatelj Pahor očita Edvardu Kardelju :
1. da si slovenski kmetje, »brez katerih ne bi bilo ne partizanstva ne revolucije«, niso mogli pričakovati od novega režima tako obupne agrarne politike;
2. da je povojni režim načrtno vlekel ljudi s kmetov v mesto, zdaj pa, sredi gospodarske zmede, jih pušča, da gredo kot strokovnjaki služit prav tistim Nemcem, ki so med vojno pobijali njihove starše;
3. da je povojni režim pahnil slovenskega človeka v globoko depresijo, zaradi katere ima samo en izgovor — »Premalo nas je« —, medtem ko med partizansko borbo tega občutja majhnosti pri slovenskem človeku ni bilo;
4. da je povojni režim onemogočil vsak duhovni pluralizem in »opljuval« Edvarda Kocbeka, človeka, »ki prekaša vse politike okrog njega«;
5. da si slovenski komunizem ni znal izoblikovati iz svojih vrst predstavnika, ki "i lahko z jasnim konceptom in samozavestno branil slovenske narodne koristi;
6. da je slovenska narodna politika po vojni zašla v slepo ulico in da pelje v »ilirizem«;
7. da je šla vzgoja režima za tem, da
čim bolj obsede ljudi z idejo »standarda«, kar je danes pripeljalo v brezglavo hlastanje za materialnimi dobrinami;
8.	da je sicer on, Boris Pahor, pristaš »laične države«, da pa, če bi imel izbirati, bi rekel: pa naj rešuje slovenski narod krščanstvo raje kot da ga ne rešuje nihče.
Za človeka, ki je znal kritično gledati na položaj v domovini, ni v tem nič novega. Novo je to, da je to povedal Boris Pahor. Predvsem to, da je jasno priznal polom, v katerega je zašel slovenski komunizem v nacionalnem vprašanju. In da je — kot nekristjan — videl, da je edina sila, ki nam preostane, da nas tudi nacionalno povede v bodočnost, krščanstvo.
Zdaj se sprašujem: mar inž. Stanislav Renko podpiše ta dokument iz revije, ki jo je sam priporočal? Toda zakaj Primorski dnevnik Zaliva doslej niti omenil ni?
Ljubo Sancin
Ni dobro povedati resnice
Beograjski pesnik in publicist Miša Da-nojlovič je v dnevniku Borba objavil članek »Flori sa Srbijom«. V njem je opisal tudi primere srbske gospodovalnosti v Sloveniji. Tako piše:
»Sam sem slišal v Ljubljani, ko sem stal v vrsti pred trafiko, nekega "našega” človeka, kako je na ves 'glas žalil Slovence in njih "nerazumljivi” jezik. Toda njegove žalitve nobenemu Ljubljančanu niso bile za mar in nihče ni nanje odgovarjal. Najznačilnejša v vedenju tega neotesanca pa je bila njegova naravna samo-prepričanost. Ta surovina, ki sredi glavne ljubljanske ulice kriči, pa se mimoidoči nanj niti ne ozrejo, je tipičen primerek naše žalostno slavne in zloglasne sorte.«
Čez nekaj dni po objavi svojega članka pa se je isti Danojlovič v listu Svet že pritožil, kako ga zaradi njegovih utemeljenih pripomb na račun srbske prepotentnosti Beograjčani na ulici zmerjajo kot »izdajalca srbstva«, »političnega lakaja«, »plačanega agenta režima« in »prodano dušo«.
Štandrež
V nedeljo, na praznik sv. Družine, so šolarji naše osnovne šole priredili božičnico, na katero so povabili vse svoje sorodnike in prijatelje. Ti so se vabilu radi odzvali in napolnili našo dvorano.. Za uvod je prof. Bratina iz 'Gorice prikazal lepe skioptične slike pod naslovom: Božični motivi v naših krajih. Slike in podajanje je bilo zelo posrečeno.
Nato so otroci, skupno in posamično, z deklamacijami in petjem odkrivali svoja čustva pred jaslicami. Zvrstili so se razred za razredom; starši so jim navdušeno ploskali.
Za sklep so šolarji četrtega razreda prikazali moderno božično igrico: Astronavti in Jezušček. Nastopali so brez strahu in se kar dobro postavili. Starši in vaščani so hvaležni gg. učiteljicam in profesorjem za prijetni večer in pričakujejo, da jih bodo mladi igralci razveselili z novo prireditvijo še ob koncu šolskega leta.
Števerjan
Kakor že vrsto let je tudi letos poskrbela občinska uprava s sodelovanjem katoliškega prosvetnega društva za primemo in okusno razsvetljavo trga na vrhu šte-verjanskega griča. Vse večere se je prijetno razlivala svetloba preko naših vzpetin daleč v Furlanijo in v Brda. Posebej se moramo zahvaliti električarju Hlede Edvardu in drznemu Romanu Vogriču, ki sta napeljavo izdelala.
* * *
Tudi na prosvetnem polju se opaža gibanje. Po občnem zboru SKPD števerjan se je sestal novi odbor. Začrtal je v glavnih smernicah bodoče delo. Poskrbeti bo najprej treba, da pride Finžgarjeva igra »Naša kri«, ki jo že vadijo, dobro pripravljena na oder. Pobrali bomo članarino (200 lir) ter v kratkem organizirali nekaj kulturnih večerov.
* * *
V zadnjem poročilu o občnem zboru SKPD Števerjan je med člani novega odbora izpadlo ime novega blagajnika Hlede Edvarda; prosimo, da se napaki oprosti.
Dva milijona voščil preko goriške pošte
V obdobju med 15. deoembrom 1966 in
4.	januarjem 1967 je bilo razdeljenih preko glavne pošte v Gorici 621.025 pisem in 504.160 voščil. Goričani so pa v istem razdobju odposlali 367.519 pisem in 417.740 voščil, kar znači, da pri pisanju niso bili preveč pridni, ker so jih prejeli še enkrat toliko, kolikor so jih odposlali. Iz Gorice ja bilo nadalje odposlanih 773 paketov, prišlo pa jih je 5382.
Izreden mednarodni in krajevni promet v Gorici
V mesecu decembru so na goriškem mejnem področju, to se pravi na prehodih vseh kategorij, zabeležili 918.704 prehode bodisi s prepustnicami bodisi s potnimi listi. V primerjavi z novembrom, ko so našteli nekaj nad 600.000 prehodov, se je promet povečal za 50 %, S potnimi listi je šlo preko meje v Jugoslavijo 239.042 italijanskih državljanov, vstopilo pa v Italijo 38306 tujcev, med njimi največ Jugoslovanov.
Precejšen napredek je bil opažen tudi na mednarodnem prehodu Stupica v Beneški Sloveniji. Italijanski državljani so v obeh smereh prestopili mejo 48.657-krat, inozemski državljani pa 1185-krat.
RZASKE
NOVICE
Imenovanje srednje šole v Dolini po Simonu Gregorčiču
Zadnje dni decembra je prispela iz Rima vesela vest, da bo dobila srednja šola v Dolini ime po primorskem pesniku Simonu Gregorčiču. Prosvetno ministrstvo je namreč sprejelo predlog profesorskega zbora, ki je predlagal, naj se šola imenuje po tem priljubljenem »goriškem slavčku«. Zadevni ministrski dekret bo v najkrajšem času objavljen v Uradnem vestniku prosvetnega ministrstva.
Srednja šola v Dolini je po openski srednji šoli že druga slovenska šola, ki je prejela uradno imenovanje po naših pesnikih in pisateljih. Predloge so pa seveda poslale še druge srednje šole, ki še čakajo na uradno imenovanje.
Javnost je sprejela to vest s precejšnjim odobravanjem in zadovoljstvom, ker vidi v tem dobro voljo odgovornih oblasti, da dokončno uredijo položaj manjšinskih šol.
Kot smo zvedeli, sta vodstvo in profesorski zbor omenjene srednje šole sklenila, da bo spomladi na šoli priložnostna slovesnost, na kateri bodo učenci ob prisotnosti staršev, oblasti in ostale javnosti dostojno proslavili odkritje napisa na pročelju šolskega poslopja.
Želeti bi bilo, da bi se tej veseli novici pridružile še druge, predvsem da bi oblasti poskrbele za zadostne in primerne šolske prostore in da bi uredile še druge šolske probleme, predvsem da bi dokončno uredile notranjost šolskega poslopja.
Gradnja avtoceste Trst-Benetke napreduje le počasi
Zadnji ponedeljek je poročal v Trstu o gradnji avtoceste Trst-Videm-Bcnetke zastopnik podjetja Autovie Venete Tonutti, ki ima na skrbi to važno komunikacijsko žilo. Povedal je, da je za promet odprtih 42 km, kar pomeni 27,98 % izvršenega dela; zgrajenih je novih 29,8 km (19,47%), vse ostalo pa bo še treba napraviti. Potrebnih je še 21 milijard lir, da bo dosežena vsota 41,5 milijarde, kolikor bo skupno stala nova avtocesta. Cesta je dospela do reke Tilment (Tagliamento). V tem mesecu bodo oddali dela za gradnjo mostov čez reke Piave, Livenza in Mallgher. Podjetja čaka še težak tehnični problem v Mestrah. Tam bo šel 40-metrski pas ceste skozi mesto in preko železnice.
Sv. Ivan
Dne 10. oktobra lanskega leta je bila z odlokom predsednika republike priznana naši slovenski Marijini družbi juridična osebnost. Tako priznava državna oblast družbi pravico posedovati nepremičnine.
Z istim odlokom so potrjena tudi družbena pravila. Družbo vodi sedem oseb, ki morajo pripadati slovenski etnični skupnosti. Med njimi je duhovnik kot predsednik, voditelj in legalni zastopnik. Ta duhovnik mora tudi pripadati slovenski etnični skupnosti.
Družba je lastnica zemljišča, ki meri 560 m2 in ki leži v bližini cerkve zadaj za slovensko šolo na desni strani od hišnih številk 25 in 27 v ulici Brandeziji. Na tem zemljišču stoji stavba, ki bo družbeni sedež; zidarsko delo je končano, zgradba je pokrita, ima vrata in okna razen v pritličju, je od zunaj pobeljena. Dolga je 23,75 m, široka 11,45 m, iz tal gleda 7,25
m, v zemljo sega 2,25 m in ima 2.865 m3 prostornine. Izdelati bo treba še vso notranjo opremo in odtočni kanal. Vrednost do zdaj dovršenega dela znaša po zapriseženi uradni cenitvi 24.700.000 lir.
Dobrotniki so darovali v preteklem letu za ta novi dom 3.706.280 lir. Spominjali so se te pobude ob različnih prilikah, tako tudi ob pogrebih namesto cvetja na grob pokojnih: Emilij Cok za pok. Vladi-mirom Suban lir 5.000, za pok. Ivano Škrbec Valerija Božič lir 1.000, Škamperle Anton lir 500, Marija Miot lir 500, Marija Bizjak lir 1.000.
Prisrčna hvala vsem darovalcem. Stavbni odbor se priporoča blagim srcem za nadaljnjo pomoč z željo, da bi letos delo dovršili.
Na učitelja so streljali
To se ni zgodilo nekje v Texasu, kot bi se morda dalo soditi po naslovu, tudi ne v kakem večjem mestu, kjer imajo težave s huligani, temveč v Mojstrani, 10 kilometrov proč od Jesenic v smeri proti Kranjski gori.
Sedmerica mladoletnikov, ki je že dalj časa po vasi počela vse mogoče in nemogoče stvari, ki lahko pridejo na misel samo takim, ki imajo preveč prostega časa, se je nekega večera spravila na učitelja matematike in fizike Slavka Gregorija in nanj streljala z zračno puško iz štirime-trske razdalje. Na srečo se je napad končal za učitelja brez posledic.
Ogorčeni učitelj je naslednji dan prijel za palico in svojim trem učencem (štirje od napadalcev so bili šolske klopi pred kratkim zapustili) naložil nekaj gorkih čez zadnjo plat. Učenci so bili tudi kaznovani z ukorom učiteljskega zbora. Pa nikar misliti, da je bila s tem zadeva zaključena! Kaj še!
V	soglasju s starši sta dva od prizadetih učencev odšla k zdravniku in zahtevala potrdilo o telesnih poškodbah. Zdravnik je ugotovil tri lahne modrice na levi strani zadnjice in hočeš nočeš napisal spričevalo. Namesto da bi starši -poskrbeli za simetrijo in jima naredili nekaj modric tudi na desno stran ozadja, so vložili tožbo zoper učitelja pri občini Jesenice in pismeno postavili te pogoje: 1. učitelj naj povrne materam stroške za prevoz k zdravniku, za izstavo zdravniškega spričevala in za bolečine vsakemu prizadetemu po 5.000 dinarjev; 2. učitelj naj se pred vsem razredom opraviči otrokom, ker da jih je telesno napadel; 3. šola naj prekliče ukor učiteljskega zbora.
Tedenska tribuna, ki o tem poroča, jedko dodaja: »Tako torej! Učitelj naj se opraviči in to zato, ker je bil od učencev napaden. Šola naj pa te učence pohvali ali pa celo nagradi. Tako bodo morda drugič bolje merili ali pa našli kako močnejše orožje. Tako zgleda, da bodo morali pri nas v bodoče hoditi učitelji v šolo z revolverji za pasom ali pa se voziti s tanki po vaških ulicah. Morda bo treba prvi poskus narediti kar v Mojstrani, tej idilični vasici pod Triglavom z lepo novo šolo in neodgovornimi starši.«
  im  ....................................................................................................................................................................................................
jimi mladiči...
»Res je lepa,« prekine Jon njene sanje, »res bo lepa, Greeta, vrsta Gerritsov. Naj se potem razmahnejo na lastnih tleh, ne pa pod tramovi najete mansarde!« Pri tem pa si misli: Jutri moram začeti v skladišču ob šestih, zaboji za Rio de Ja-nei-ro še niso v redu...
Domače življenje gre svojo pot. Lientja žoka v prvo samostojno spleteno nogavico — »Mama, koliko pentelj je spet tukaj?« — im. v njen značaj je prešlo nekaj nunske ponižnosti ; Peer prinaša vedno nevarnejše novice domov: včeraj je nabil Jana, danes je odnesel Man modro liso pod očesom, kaj bo jutri? Z Janom Brey-delom drži in brani slabotne, najrajši še kakega pocestnega cucka, ki nosi znake neznanih plemen. Pocestni cucek je pošten in odkrit, si misli Peer in sovraži pohlevnost svilenih pentelj; to naj bo za deklice. Lientjina pentlja ga teživa; Peer je materin in sestrin obup; Peer čaka, kdaj bosta skupaj potegnila s Chrisjem, toda Chrisje je spričo Peerovega junaštva še navaden črviček.
(se nadaljuje)
*NTON VAN DE VELDE
Srce zma
^=-:..................^ 57
»Možiček,« vzklikne Greeta, »bodi vendar Pameten, počivati bi moral, pravi Hesse-°ians«
»Kaj praviš, Greeta, počivati? Hesse-fttans je znorel! Bojaželjen sem, da se kar kadi iz mene! Daj mi škatlo z mo-bmi papirji.« Brska po njej, zmeče vse na tta, poišče te kupa dva, tri zvitke. »Tako, kospod Jon Gerrits odhaja s svojimi diplomami na osvojcvalni pohod! Zdaj bo loPše kakor pri "Zlati zvezdi". Naposled splezal na svoj podstavek, srce mo-le, in jutrj ;1Q	SV0(. prod mojimi
bogami. S svojim urokom sem prepodil tod merkarvco te Haaga, zdaj bom te-r°riziral žirijo z uradnimi papirji.«
na svetu ga ne obdrži. Greeta mora P°sPromiti svojega Jona po stopnicah, ne-oliko je še omotičen, pa bo že šlo. Pol Ure Pozneje sedi nasproti nekim naočni-
kom, kf teza njih govori nek zastaven možakar.
»Prihajate, da bi se predstavili, gospod...?«
»Gerrits je moje ime. Nekaj let sem že brezposeln in več kot želeti je, da bi vendar že..*
»Pačpač,« ga prekine oni, »toda to je težko delo in vi niste videti preveč... hm..«
»Oprostite, gospod, jaz že storim svojo dolžnost,« pravi Jon junaško, »kar se pa moje izobrazbe tiče — tukaj so moja spričevala« Razgrne jih skoraj pod naočniki z ljubeznijo, na široko.
»Hm,« pokašljuje spet oni, »tega ne potrebujem, te reči me ne zanimajo.«
Jon ne razume prav; saj gre za »zaupno mesto«?
»Da, vidite, gospod Gerrits, naš prejšnji skladiščnik nas je okradel in zdaj bi radi....«
»Skla-dišč-nik?« Pisarna zapleše pred Jonovimi očmi in krčevito se oprime svojega stola.
»Ste bolni, gospod Gerrits?« '
»Ne, ne, hvala za vašo pozornost, samo
premišljeval sem*
»In?«
»Da,« vzdihne Jon, »prišlo je tako nenadoma, da jaz... da mi... da moja žena...«
»Poslušajte,« pravijo naočniki prav suhoparno, »jaz imam še enaintrideset re-flektantov. Zdaj je ali — ali. Kaiko bo, Gerrits, da ali ne?«
Jon požre slino, pomisli na Greeta in na malčke in reče:
»Da.«
Na Kanadski trg se je vrnilo zmedeno človeče.
»Mož, Jonnie, saj sem se bala, spet si se razburil!«
»Ne, srce moje, ne,« — Jonove besede izzvenijo skoraj neslišno — »štiri sto frankov mesečno zaslužim in zaslužim...« (ne, preteto nazaj, nikar se cmeriti, Jon!) »zaslužim, da me poljubiš, Greeta, zaradi moje korajže.«
Jon dobi poljub. To učinkuje nalezljivo na drobiž in že se obesi na Jana vsa gruča cvetoče ljubezni. Chrisje leži na očetovih kolenih in tolče z mehkimi ročicami prav po utrujenem očetovem srcu.
Jon Gerrits ima službo.
JODO PREKLINJA S PREPROSTIMI,
A POSTANE GANLJIVO ČLOVEŠKI.
SONCE NAD GNEZDOM
Spat je minilo leto, leto z ošpicami, oslovskim kašljem, z vsemi litanijami otroških bolezni. Jon je vzdržal. Vse zmore za svojo Greeto in za malo, ljubeznivo trojko. Njegova plača je majhna, njegovo delo je težko, in vendar sta Greeta in Jon preštela vilice v miznici:	če hoče priti
še številka štiri, naj bo blagoslovljena. Greeta razločno čuti, kako njen Jon trpi zaradi svoje duševne vezanosti. Niti besedice ne reče o tem, toda ona ve, da ga je to upognilo, in najsi je njegova borna plača še tako dobrodošla, mož, kakršen je njen fant, nj ustvarjen za jarem suženjskega vola. Tedaj mu seže s prsti v lase in stisne tesno k sebi njegovo oglar to glavo, pritisne si jo tja, kjer utriplje srce v paj globljem razumevanju. Saj bo prišel čas, ko bo njen mož lahko krenil po svoji lastni poti, ko se mu bo duh lahko široko razmahnil v siju vendar doseženega spoznanja! Potem bo stopila ona v njegovo bleščečo sled z otroki, s svo
□ RIŠKE
NOVICE
»NA SVETI DAN...«
Goriški nadškof še vedno v Rimu
Malo pred praizniki je goriški nadškof msgr. Pangrazio, ki kot tajnik konference italijanskih škofov preživi vsak teden nekaj dni v Rimu, obolel in je moral zato opustiti namero, da bi božične praznike preživel na sedežu svoje škofije ter za božič in za praznik razglašen j a Gospodovega opravil slovesno sv. mašo v stolnici.
Kot se je zvedelo, so zdravniki visokemu bolniku nasvetovali, naj se še nekaj dni vzdrži vsake večje delavnosti. Kot je sporočila nadškofijska kurija, je povratek g. nadškofa v Gorico predviden za sredino tega meseca.
Orgelski koncert na Travniku v Gorici
Ta petek, 13. januarja ob 8.30 zvečer bo prof. Hubert Bergant iz Nove Gorice spet igral na orgle v cerkvi sv. Ignacija. Znan nam je že iz Bachovega koncerta, ki ga je imel v isti cerkvi novembra 1965.
Petkov koncert bo pa še posebej pomemben, saj sa je g. profesor pravkar vrnil z Dunaja, kjer je obiskoval spopol-njevalni tečaj za orgle pri Antonu Hei-lerju, ki uživa svetoven sloves kot izreden poznavalec Sebastijana Bacha. Prav od tega mojstra je prof. Bergant prejel zelo lepo oceno in pohvalo.
Zato nas vse skupaj navdaja ponosno veselje, da bomo imeli še ta teden priliko poslušati našega že mednarodno priznanega glasbenika.
Goriška občina za slovenske kulturne potrebe
Goriški občinski odbor je na eni zadnjih sej v decembru na predlog G. Agatija odobril Zvezi slovenske katoliške prosvete v Gorici podporo v znesku 100.000 lir. Sklep mora odobriti še občinski svet.
Seja Zveze slovenske katoliške. prosvete na Goriškem
V	ponedeljek, 9. januarja je bila v prostorih Katoliškega doma v Gorici seja gori omenjene Zveze, ki jo je vodil njen predsednik dr. Kazimir Humar.
Med drugim je bilo sklenjeno, da priredi Zveza v letošnjem postu tečaj za večjo usposobljenost naših pevovodij. Vodil ga bo prof. Zorko Harej iz Trsta. Tečaj bo vsak ponedeljek v postu, pričenši s
13.	februarjem. Tečaja se lahko poleg pevovodij udeležijo vsi, ki se zanimajo za glasbo in petje.
Zveza bo pripravila v postu tudi dva vzgojna tedna, in sicer za mladino od 19. do 26. februarja ter za starše od 5. do 12. marca.
Prav taiko bo v okviru Zveze priredba letošnjega pustovanja. Vršilo se bo na pustno nedeljo ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici. Gledalci bodo imeli možnost, nastopajoče z glasovanjem oceniti. Prvi trije zmagovalci bodo prejeli nagrade.
Na povabilo Zveze bo nastopil 19. februarja v Katoliškem domu tudi zbor
Tudi letos je bil v goriški stolnici že tradicionalni koncert božičnih slovenskih pesmi. Pripravila ga je Zveza slovenske katoliške prosvete na Goriškem in se je vršil na praznik sv. Treh kraljev popoldne. Udeležba je bila nekoliko manjša kot prejšnja leta. Nekaj je vplival brez dvoma hudi mraz, ki te dni mrtviči naše kraje, nekaj pa tudi istočasna misijonska prireditev v Doberdobu.
Pesem »Angelsko petja« je uvedla vse navzoče v razpoloženje svete noči, nato pa je povzel besedo škofijski kancler dr. Rudi Klinec. Zbiramo se — je dejal — da ob božični pesmi skupno podoživlja-no skrivnost Gospodovega rojstva, ki je dokaz velike božje ljubezni do nas in da se kot skupnost Bogu zahvaljujemo za prejete dobrote v preteklem letu ter ga prosimo za blagoslov v novem. Omenil je nekatere važne obletnice, ki jih prinaša teto 1967 s seboj. 1900-letnica mučeniške smrti sv. Petra in Pavla v Rimu nas opozarja na dolžnost, da smo pogumni pričet valci za Kristusa in nenehno gradimo božje kraljestvo med nami; 1100-letnica prihoda slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda v Rim nas spominja na dar prejete vere in z njo združene krščanske kulture. Sveta brata sta postala z uved bo slovanskega bogoslužja prva pobudnika ekumenizma; naj bi ta ekumenizem tudi
»Jacob Gallus« iz Trsta, ki ga vodi prof. Ubald Vrabec. Gotovo bo ta nastop gori-škemu občinstvu prinesel obilje čistega duhovnega užitka.
Doberdob
Ogled jaslic v Cervignanu z avtobusom, polnim mladine iz Doberdoba, Vrha in Gaberij, je potekel v velikem zanimanju, petju in veselem razpoloženju. Jaslice so v dvorani Misijonskega zavoda P.IjM.E. in obsegajo kar polovico prostora. Namen jaslic je prikazati s posamezno razsvetljenimi slikami zgodovino odrešenja in pa misijonsko poslanstvo Cerkve. Kot razprostrte roke Dobrega Pastirja, se je nad jaslicami raztezalo lepo Berninijevo stebrišče, ki je ob svojem času zažarelo v čudoviti luči s sliko papeža Pavla VI. v pogovoru s patriarhom Atenagorom. Očarljiv je bil zadnji prizor jaslic v fosforescentnih obrisih glavnih stvari. Vse prizore je spremljala zvočna razlaga z glasbo. Ogledali smo si tudi novo cerkev, zgrajeno v modernem slogu, zapeli naše božične pesmi ter se ob povratku ustavili še pri »Marcelliani« v Tržiču, kjer so tudi izredno lepe jaslice.
Srečolov za misijone na praznik sv. Treh kraljev je bil v zelo mrzlem vremenu, kar se je poznalo pri udeležbi. A film »Don Camillo«, bogati darovi in. udeležba mladine so naredili prav prijazen večer. Tudi otroci so imeli v popoldanskih urah svoj srečolov z misijonsko filmino »Lotosov cvet« in o »Jezusovem rojstvu«.
Umrla je po dolgi bolezni Marija Ger-golet v 77. letu starosti, po domače »Šuštarjeva«. Bila je čvrsta in delavna gospodinja in prava kraška žena. V nedeljo je kot običajno še pila kavo in se pogovarjala s svojim možem Jožefom, bivšim ključarjem, ki je šel potem k maši, do-čim je ona molila iz svoje mašne knjige. Ko se je mož vrnil domov, je bila žena že mrtva. V ponedeljek smo jo po pogrebni maši pospremili k večnemu počitku. Bog ji bodi bogat plačnik. Možu, sinovoma in sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje.
Ga. Ljubka Šorli je v nedeljo, na praznik sv. Družine govorila našim materam. Njene tople in jasne besede so vzbudile veliko zanimanje za sodobne družinske probleme in žele ob koncu veliko odobravanje. Splošna želja je, da bi se še vrnila med nas in nam še veliko poučnega povedala.
Gorica oropana meteorološke postaje
Mnogi bralci so opazili, da dnevniki od
1.	januarja ne prinašajo več podatkov o najvišji in najnižji dnevni temperaturi v Gorici. Do tega je prišlo, ker so jo prenesli- z goriškega letališča na letališče v Ronkah. Torej še eno obubožanje več za Gorico! Sedaj misli občinska uprava na to, da bi nabaivila potrebne aparate in namestila vremensko postajo na strehi poslopja »Palazzo di citta«.
mi na Goriškem podpirali s tem, da se vpišemo v Apostolstvo sv. Cirila in Meto da. 250-letnica kronanja podobe svetogor-ske Matere božje na Travniku nas pa vabi, da spet poživimo ljubezen do Matere božje, ki je zlasti med mladino kar ne kam uplahnila. Pa so organizacije, ki po Mariji svet rešujejo (Marijine kongregacije, Marijina legija) sodobne danes prav tako kot nekdaj.
Po govoru misrg. dr. Klinca je sledii koncert, ki je poslušalstvo zalo zadovoljil. Posamezne pesmi je povezoval s kratko razlago akademik Damijan Pavlin. Najprej je moški zbor — zelo številen in lepo ubran — doživeto zapel tri pesmi: vedno čudovito »Sveta noč« v Bratuževi priredbi, Vodopivčevo »Blažena noč« in starodavno »Nad Betlehem«. V drugem delu koncerta so združeni mešani zbori z Goriškega podali štiri pesmi: »Prišla je lepa sveta noč« v priredbi Ubalda Vrabca, Tom-čevo »Presveta noč« z besedilom Filipa Terčelja, »Polnočni zvon« ter že tradicionalno Riharjevo »Zveličar nam je rojen zdaj«.
Pete litanije Matere božje z božičnimi odpevi, slovesen »Tebe Boga hvalimo« ter blagoslov in pesem »Glej zvezdice božje« so dali mogočen zaključek lepo uspelemu božičnemu koncertu.
Slovensko gledališče v Trstu je za letošnje božične praznike naštudiralo staro božično igro, ki jo je pred več kot 150 leti napisal koroški ljudski pesnik Dra-bosnjak, za sedanji nastop pa jo je priredil Mariborčan Bruno Hartman. Ta je Drabosnjakovo izvirno besedilo nekoliko prikrojil in predelal ter mu dal ustrezen okvir s tem, da je božične prizore prikazal kot igro, ki jo slovenska koroška družina igra po končanih obredih svete noči v domači hiši. Zato se igra začne s tem, kako se družina pripravlja na sveti večer, kako blagoslavljajo kruh, kmečko orodje, hišo, kako kadijo. Vse, kakor se je nekoč godilo in se ponekod še vedno dogaja. Zatem sledijo razni prizori vzeti iz evangeljske pripovedi in tudi iz legende. To so božični prizori, kot so jih nekoč igrali ljudski igralci za božične praznike. Besedilo je zato narečno pobarvano, z raznimi tujkami. Nastopajoče osebe so tiste, ki jih poznamo iz evangeljske pripovedi: sv. Jožef in Marija, angeli, pastirji, sv. Trije kralji, Herod. Poleg teh nastopa še vrsta kolednikov, kakor so bili nekoč v navadi na Slovenskem. Tako se evangeljsko poročilo in slovenski koledni običaji križajo in prepletajo okrog božične skrivnosti, ki je rojstvo božjega Deteta. O celotni predstavi dobiš vtis, da je mozaik, ki ga sestavljajo številni kamenčki, katere je režiser Gombač z raznimi režijskimi prijemi in domislicami povezal v celoto, da teče dejanje brez večjih razponov.
K uspehu igre je poleg prireditelja Hartmana in režiserja Gombača pomagal tudi Marijan Vodopivec, ki je oskrbel glasbene vložke v igri. Po našem mnenju so raiv-no ti vložki najlepše pri vsej predstavi. Koledniki in angeli, ki pojejo božične pesmi, zložene v ljudskem tonu, so tako pristno domači, da ob njih najbolj začutiš slovenski božič. Gledalec bi rajši dalj
■vi.v; RADIO
i T H S T A
Spored od 15. do 21. januarja 1967
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavmkifiT, 20.15' in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja : 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Od nedelje do nedelje na našem valu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »V puščavi in goščavi«. Dramatiziran roman poljskega pisatelja H. Sienkievvi-cza. Drugi del. — 12.00 Nabožna glasba. —
12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Odmevi tedna v naši deželi. — 15.30 »Dialogi«. Drama v enem dejanju. — 18.30 Kino, včeraj in danes. — 20.30 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za drugo polovico januarja«. Ponovitev v torek ob 12.00.
Ponedeljek: 11.40 Oddaja za srednjo šolo, ponovitev ob 17,25. — 12,10 Liki iz naše preteklosti: »Valentin Stanič«. — 1330 Priljubljene melodije. — 18.00 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica. — 19.10 Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov: (3) Dr. Stanko Kahnč: »Zgodo vinsko-kulturni okvir in pomen cirilmeto-dijske misli«. — 21.00 Kulturni odmevi -dejstva in ljudje v deželi. — 2230 Slovenske skladbe za violino in klavir. Vladimir Lovec: Tri pisma.
Torek: 11.50 Popevke treh rodov. —
17.20	Italijanščina po radiu: Spopolnje-vailni tečaj: 19. lekcija. — 19.10 Plošče za vas, quiz oddaja. — 20.35 Frank Martin: »Le vin harbe«, iz treh poglavij »Romana de Tristan et Iseut« Josepha Bediera, za 12 glasov, 7 godal in klavir.
Sreda: 11.40 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol). Ponovitev ob 17.25. — 12.10 Pomenek s poslušavkami. —
18.00 Ne vse, toda o vsem. — 19.10 Higiena in zdravje. — 19.25 Slovenski zbori naše dežele. — 20.35 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi v Trstu. Koncert smo registrirali v občinskem gledališču »Giuseppe Verdi« dne 26. aprila 1966. V odmoru (približno ob 21.00) Knjižne novosti: Mario Soldati: »La busta arancio-ne«, ocena prof. Josipa Tavčarja.
Četrtek: 11.50 Trije glasovi, trije slogi.
—	12.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danila Lovrečiča. — 17.20 Italijanščina po radiu: Spopolnjevalni tečaj: 20. lekcija. —
19.00 Pisani balončki. Radijski tednik za najmlajše. —■ 2035 »Izvrševavec«. Radijska drama. — 22.40 Slovenski solisti.
Petek: 11.40 Radio za šole - oddaja za drugo stopnjo osnovnih šol. Ponovitev ob 1725. — 12.00 Med tržnimi stojnicami. — J3.30 Glasbeno potovanje okoli sveta. —
poslušal te angele in manj pastirje, ki so mestoma preveč grobi za občutenje današnjega gledalca.
Naj omenimo še arh. Molko, ki je oskrbel izvirno pozorišče, koroško cerkev z zvonikom, ki služi s stopnicami angelom za njih razporeditev, ter s trojnimi vrati za trojno pozorišče: jaslice v sredi, za Herodežev dvorec na desni in za krčmarjevo hišo na levi. Tudi Alenka Bartolova je s svojimi kostumi pomaigala, da je igra bolj pristno domača.
Ali pri vsem tem človeka nekatere stvari motijo. Zakaj glavni angel (Miranda Ca-harija) zaigra angela Gabriela tako nepre-pričevalno? In pastirji v nekaterih prizorih, zakaj se skoro spakujejo pri petju? Morda so tako res nekdaj igrali, toda danes takšen nastop vpliva precej nega-tivno v celotni sceni. Tudi kaki drugi osebi bi se dalo oporekati, da ni v skladu z vzdušjem, ki ga mora dihati božična igra, četudi ljudska. Režiser Gombač se je potrudil v tej igri morda še 'bolj kot običajno, saj je moral rešiti vrsto raznih težav, imel je tudi dobre sodelavce, vendar njegova režija pusti religiozno čutečega gledalca brez pravega navdušenja. Za vsestranski uspeh takih verskih iger bi morda ne bilo napak, ko bi si režiser vzel v pomoč še kakega kompetentnega duhovnika, ki bi znal dati kak dober nasvet.
Vsekakor je treba Slovenskemu gledališču v Trstu šteti v dobro, da se loteva tudi takih iger kot so bile prejšnja leta škofjeloški Pasijon in Mahničeve enodejanke in letošnji »Slovenski božič«. Z njimi priča o kulturnem ustvarjanju slovenskega človeka v preteklih stoletjih in o njegovem religioznem čustvovanju. Prav bi bilo, da si naši ljudje take igre v čim večjem številu ogledajo. Zato želimo, da bi »Ta sveti dan« tudi v Gorici doživel topel sprejem.	(r+r)
SLOVENSKO GLEDALIŠČE IZ TRSTA priredi v Katoliškem domu v Gorici v soboto 14. februarja ob 20.30 v nedeljo 15. februarja ob 16h A. šušter Drabosnjak - B. Hartman
TA SVETI DAN, VESELI DAN
Igra o slovenskem božiču Režija: Branko Gombač; Scena: Viktor Molka; Kostumi:	Alenka	Bartlova;
Glasba: Marijan Vodopivec; Obredni plesi: dr. Henrik Neubaver
18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 Iz slovenskega glasbenega življenja v preteklih stoletjih. — 19.10 Slovenski znanstveni delavci z univerze: Dario Frando-lič: »Javne služnosti gozdnih posesti v Furlaniji«. — 20.35 Gospodarstvo in delo.
— 21.00 Koncert operne glasbe simfoničnega orkestra RAI-TV iz Turina.
Sobota : 12.00 Dejstva in ljudje v deželi.
— 15.00 Glasbena oddaja za mladino. —
16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. —
16.20	Pregled italijanske dramatike. Komedija v 18. stoletju. Druga oddaja. Prizori iz del: »Krčmarica«, »Robavsi« in »Zdrahe na vasi«, ki jih je napisal Carlo Goldoni. — 17.20 Komentar o dogodkih po koncilu in v jubilejnem letu. — 17.30 »Otrokov pravljični svet«: »Jelka«. — 19.10 Družinski obzornik: »Družbena zavest«. — 20.35 Teden v Italiji. — 20.45 Zenski vokalni kvartet iz Ljubljane. — 21.00 Za smeh in dobro voljo. Besedilo D. Lovrečiča.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
TV od 15. do 21. januarja Vsakdanje oddaje: Prvi program: 17.30 novice; 20,30 novice; 23.00 novice; 17,45 oddaja za otroke. — Drugi program: 18.30 Nikoli ni prepozno.
Nedelja : Prvi: 10.15 za kmetovalce; 11.00 sv. maša; 11.45 verske novice; 17.00 za otroke; 18.00 Settevoci; 21.00 Zaročenca (Manzoni) .nadaljevanje. — Drugi: 18.00 Brahms: Requiem; 21.15 Glasbeni spored;
22.15 film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 TV 7; 22.00 Film Čudovita čarovnica; 22.30 Čudeži v naravi. — Drugi: 21.15 Kim (Saville film).
Torek: Prvi: 18.45 P. Marijan; 21.00 Alberto Sordi, film. — Drugi: 21.15 Sprint;
22.00 LApprodo.
Sreda: Prvi: 21.00 Almanah; 22.00 Šport.
—	Drugi: 21.15 Izgubljene iluzije, nadaljevanje; 22.15 Iz znanosti in tehnike. Četrtek: Prvi: 21.00 Teatro inchiesta;
22.00 Potovanje v prazgodovino. — Drugi:
21.15 Mladi; 22.00 Obtoženec, vstanite! iPetek: Prvi: 21.00 Knock (Romains). —
Drugi: 21.00 Obrazi mest: Brindisi; 22.00 Igre v družini.
Sobota: Prvi. 21.00 Nastop Fracci; 22.00 S prve strani. — Drugi: 21.15 Lohengrin.
ZA KMETOVALCE Državni prispevek pridelovalcem oljčnega olja
Skladno z določili skupnega evropskega tržišča imajo pridelovalci oljčneiga olja pravico na prispevek 218,75 lir za vsak kg letošnjega pridelka.
Prošnje v dvojniku in na posebni tiskovini je treba vložiti pri pokrajinskem nadzorništvu za prehrano (Ispettoraito pro-vinciaile deiralimentazione) v Trstu, ulica degli Stella 1 in priložiti potrdilo oljarne, ki je stiskala oljke, če so bile oljke stiskane v drugi pokrajini, je treba vložiti prošnjo za prispevek na nadzomištvo za prehrano v dotični pokrajini. Po rešitvi prošnje bodo pridelovalci prejeli na svoj dom denarno nakazilo banke Italia. Tiskovine za prošnje ima omenjeno nadzomištvo za prehrano ali sindikalne organizacije.
Na zakon se je treba pripraviti
V	neki škofiji v Argentini je novi škofijski duhovniški svet med drugim določil, da morajo vsi zaročenci pred poroko obiskovati poseben tečaj kot pripravo na zakon.
OBVESTILA
Opozarjamo na serijo radijskih predavanj o svetih bratih Cirilu in Metodu. Predavanja so na sporedu vsak ponedeljek ob 19.10. Urednik teh predavanj je prof. Janez Vodopivec iz Rima.
Shod slovenskega III. reda v Gorici bo redno v nedeljo, 15. januarja ob 3h popoldne v cerkvi sv. Ivana in ne v stolnici, kot je bilo svoj čas javljeno.
Vodstvo
šolsko skrbništvo v Gorici sporoča, da se prične učiteljski natečaj s pismeno nalogo 30. januarja 1967 ob 8. uri. Natečaj razpisan z ministrsko odredbo z dne 10. septembra 1966 pa prične 14. marca 1967.
V	Katoliškem domu v Gorici bodo gostovali v nedeljo, 22. januarja ob 16. uri »VESELI PLANŠARJI« iz Ljubljane z zabavnim sporedom in poskočno glasbo. Isti dan zvečer bodo nastopili tudi v župnijski dvorani v Štandrežu.
Pri Marijinih sestrah čudodelne svetinje
v Gorici, Corso Italia 120, se lahko zopet dobijo premišljevanja »Duhovne vaje« Fr. Sodja CM. Cena knjigi 1.200 lir, ter »Meditacije«, pesmi istega avtorja, ki jih je izdal v novembru leta 1966 v Buenos Airesu. Cena istotako 1.200 lir.
Izšel je »Pastirček« št. 4
S pesmijo »Z Bogom v novo leto« uvede bralca v leto 1967, nato pa ga seznani z bogoslužnim koledarjem v januarju. Mladi duši blizu je potek zgodbe »Malemu Frančku se odpira svet«, ki se nadaljuje. Ne manjka drugih kratkih povesti; tudi božič pride do izraza. Poznanje Slovenije se razširi s potopisom »Iz Kranja v Ve-lesovo«. Govora je o letalih, šport pa je zastopan z igro »Perjanica«. Druga prijetna zgodba, ki se nadaljuje, je povest Darine Konc »Otroci v Krpanovi ulici«. Marko in Boris spet zanimivo kramljata o raznih filmih, ki se trenutno v Trstu predvajajo, zlasti o »Doktor Živago«. Niz otroških dopisov zaključi pestro številko, na zadnji strani platnic so pa običajne »Uganke in zanke«.
DAROVI:
Za Katoliški dom: Cej Jožef 1.000; Leban Marinka 1.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 3.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 5.000; N. N. družbenica v spomin pok. očeta g. voditelja 2.700; . N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; Bremec Štefanija 2.000; N. N. 1.000; N. N. družina 5.000; N. N. družbenica v spomin pok. očeta g. voditelja 5.000; N. N. 10.000; U. Z. 3.000; družina Cencič, Videm, 1.000; F. H. 5.000; N. N. 2.000; M. R. v spomin pok. očeta g. voditelja 5.000; N. N. družbenica 6.000; N. N. 2.000 N. N. 10.000; Sardoč Marija 18.000; Marijina družba 10.000; N. N., Devin, 1.500; I. H. 3.000.
Za Zavod sv. Družine: Kogoj-Lukežič 4.000; družina Vetrih 5.000; N. L. 20.000.
Vsem dobrotnikom Bog povrni, pokojnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 30, osmrtnice L. 50. več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Koncert božičnih melodij v Gorici