USPEŠNO ČEBELARJENJE V KRAJU, KJER JE ENA SAMA GLAVNA PAŠA!
FRANC KUHELNIK
Vemo, da klasičen način čebelarjenja v krajih, kjer je ena sama glavna paša, posebno še z majhnimi panji, mnogokrat ne pokriva osnovnih stroškov. Zato posebno mladim čebelarjem, ki imajo še veliko volje
za novosti, priporočamo, da preidejo na intenzivno čebelarjenje.
Intenzivno čebelarjenje pomeni imeti ob pravem času nadpovprečno močne družine, dovolj velike panje, ter v času glavne
Rojilni nagon je ob glavni paši nezaželen.
paše tudi omejiti zaleganje matice.
S takšnim intenzivnim čebelarjenjem je mogoče uspešno čebelariti ob normalnih pašah, ob močnejših pa doseči vsaj dvakratno količino medu na panj ali še več.
To ni nobena coprnija ali potegavščina, le prilagoditi se je treba določenim okoliščinam. Naj jih nekaj navedem:
Vsak čebelar na svojem področju pozna čebelarski kataster in koledar. Ko ugotovi čas začetka glavne paše, temu primerno uredi moč družin, ki so določene za bero, (Za Pohorje je to Dravska dolina 5. junija.)
Za boljšo preglednost bom vzel čebelarstvo s 35 panji. Okoli 15. maja razdelim družine v tri kategorije. V prvi so slabiči, v drugi redniki, v tretji pa medarji. Vse slabiče uničim, material pa porazdelim v me-dišča medarjev. Med redniki in medarji je razmerje ena proti dve v korist medarjev, to pomeni, da je približno pet slabičev, deset rednikov in dvajset medarjev. Iz rednikov poberem vse zalezene satnike in jih s čebelami vred porazdelim med medarje po njihovi moči. V rednikih pustim samo zaležen satnik, na katerem je matica. Rednika oskrbim s hrano in ostalim, da se razvija kot polovičar.
Vso skrb posvečamo medarjem. Te kontroliramo in jim strežemo, da ne pride do rojilnega razpoloženja. Okoli 1. junija odstranim iz medarjev vse matice. Uporabim jih za zamenjavo v rednikih in za rezervo. V medarjih vzgojim mlade matice po pravilih kakovostne vzreje matic iz zasilnih matičnikov.
Ker je v teh »super družinah« ob glavni paši mnogo pašnih čebel in mladic in ker mladicam ni potrebno vzgajati zaroda in
ga dojiti, le-te žive dlje, tako da je donos vsaj dvakraten. Donos pa je povečan tudi zato, ker ob prvem točenju v plodišču ni več zalege, tako da točimo iz medišča in plodišča. Poleg tega pa mlada matica zori v največjem obilju, kar je pogoj za kakovost.
Pri tem načinu čebelarjenja v glavnem ni opravka z rojenjem. Če pa v kateri od družin kljub temu pred glavno pašo pride do rojilnega razpoloženja, ga brez škode odpravimo. Koje pokrit prvi matičnik, odstranimo matico in vse ostale matičnike. V tem primeru nam ni potrebno skrbeti za kakovost matice, ker so vsi rojilni matičniki kakovostni.
Seveda so za ta način čebelarjenja priporočljivi panji večjih dimenzij. To so nakladni panji ali panji z velikimi satniki, po možnosti na toplo stavbo, ali pa AŽ 10-sa-tarji na tri etaže.
Znano je namreč, da mladice sprejemajo nektar od prinašalk, ki vsebuje veliko vode. Nektar predelujejo, ga sušijo in shranjujejo. Če mladice nimajo na voljo dovolj praznih celic za razpršitev nektarja in za sušenje, ga od nabiralk kratkomalo ne sprejemajo. Tu je ključ o tem, kako je možno, da ob močnih pašah po številu in moči enake družine prinašajo tako različne količine nektarja. V panjih velikih mer pa je tudi preprečevanje rojenja enostavno.
Vzporedno s tem pa ne da bi vedeli delamo pozitivno in negativno izbiro v prid boljšim rodovom. Pozitivno v tem, ker vzgajamo le povprečne in nadpovprečne družine, negativno pa v tem, ker odstranjujemo slabiče.
Pri pravilni oskrbi čebel je tudi medu več. Čebelar Markočič iz Kopra pri ometanju medenega satja.
Povprečje družin ocenjujemo po zapiskih donosa medu iz preteklih let. Poleg vseh kategorij povprečnosti družin imamo še tako imenovane rekorderje. Ti se v čebelnjaku ne pojavljajo vsako leto, vendar brez posebne nege ali pomoči prinašajo večkratna povprečja. To so križanci, ki so po izkušnjah že v naslednjem letu - podpovprečni ali pa kratkomalo izginejo. Zato rekorderjev ne kaže uvrščati med medarje, ker so bili to v preteklem letu, od njih pa
tudi ne smemo jemati materiala za razvoj, ker je potomstvo nekakovostno.
Pri takem načinu vzreje močnih družin, preprečevanja rojenja, omejevanja zalega-nja, selekcije in vzreje mladih matic omejujemo tudi varozo, ker v določenem času v panju ni zalege in ker so družine nadpovprečno močne.
Uspeh čebelarjenja s »super družinami« pa je zagotovljen le, če čebelar dosledno izvaja program, ki si ga v okvirih navedenega sicer zada sam.
Pa še nekaj o dražilnem krmljenju
Dražilno krmljenje je za naše razmere, v katerih je samo ena glavna paša, dvorezen nož.
Če čebel ne prevažamo in nimamo druge zgodnje paše, je najbolje, da družine že jeseni zadostno oskrbimo. Hrane morajo imeti do glavne paše, ob vsakem letnem času pa še nekaj kilogramov zaloge.
Dražilno lahko krmimo le povprečne in nadpovprečne družine, podpovprečnih pa ne, ker bi še bolj oslabele. Povprečne in nadpovprečne družine se do glavne paše same razvijejo in so dovolj močne za bero. Če jih dražilno krmimo, je nevarno, da preidejo v rojilno razpoloženje pred glavno pašo ali izrojijo in tako z donosom ne bo nič. S tem imamo trojno škodo: nepotrebno delo veliko porabo hrane in manjši povprečni donos v čebelnjaku.
Za ta način čebelarjenja je torej najpomembnejša zadostna zaloga hrane v družinah, medtem ko dražilno krmljenje odsvetujem.