SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
Anton Vratuša, O jeziku, jezikoslovju in literarni vedi................1
France Bernik, Pripovedovalec in negativni junak v slovenski prozi z vojno
tematiko..................................................9
Jakob Rigler, Nekaj pripomb o glasovnih značilnostih gornjesavinjskih
govorov.........................21
Drago Sega, Murnovo pričevanje o pesniškem poklicu in ustvarjanju ...	35
Anton Grad, Prispevek k etimologiji toponimov Ljubljana, Lubiana, Laibach	49
Juraj Martinooič, Murn izmedu Jenka i ekspresionizma........65
Alojz Jembrih, Izvori i pretpostavke o Antunu Vramcu........79
Eric Р. Натр, Slovenski koteri, kateri in saus-, briž. slov. o uzmazi in smag-	97
OCENE - ZAPISKI — POROČILA
Tone Pretnar, Poljski verz med jezikovnim stilom in uresničevanjem verz-
nega vzorca........................103
Anton Janko, Dušan Ludvik, Srednjeveške in staronemške verzne oblike	108
Matej liode, Študije, pregledi in kritike o makedonski književnosti ...	110
Boris Paternu, Revija Primerjalna književnost...........112
Jakob Rigler, O izgovoru črke l v SSKJ.............114
TABLE OF CONTENTS
STUDIES
Anton Vratuša, About the Language and About the Study of Language and
Literature........................ 1
France Bernik, The Narrator and the Negative Hero in the Slovene Prose
Dealing with War Themes.................. 9
Jakob Rigler, Some Notes About the Phonetic Characteristics of the Language Spoken in the Valley of the Upper Savinja.........21
Drago Šega, Murn's Account of the Poet's Creative Work.......35
Anton Grad, A Contribution Towards the Etymology of the Toponyms
Ljubljana, Lubiana, Laibach'................49
Juraj Martinooič, Murn Between Jenko and Expressionism......65
Alojz Jembrih, Towards a Fuller Understanding of Antun Vramec ... 79 Eric P. Натр, The Slovene koteri, kateri and saus-; Freising Slovene v uzmazi and smag-......................97
REVIEW - NOTES - REPORTS
Tone Pretnar, The Polish Verse Between the Language Style and the Realization of the Verse Pattern..................103
Anton Janko, The Mediaeval and Old German Verse Patterns, By Dušan
Ludvik......._..................108
Matej Rode, Studies, Surveys, Critical Appreciation in Macedonian Literature 110 < Boris Paternu, The Journal 'Primerjalna književnost' (Comparative Literature) .........................112
Jakob Rigler, On the Pronunciation of the Letter I in 'SSKJ' (A Dictionary of the Slovene Literary Language)............114
Uredniški odbor: France Bernilt, Franc Jukopiu, Vatroslav Kalenič, Junko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Jakob Rigler, Joie Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec
Časopisni svet: Martin Ahlin, Bibijana Amon, Emil Cesar, Drago Druškovič, Janez Dular, France Forstnerič, Peter Gregore, Boris Paternu, Jože Sifrer (predsednik), Alenka Sivic-Dulur, ože Toporišič, Franc Zadravec
)dgovorni urednik: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, Ы000 Ljubljana
Naročilu sprejema in časopis razpošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska V Zu založbo Drago Siinončič
Natisnilu: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
Editorial Board: France Bernik, Franc Jakopin Vatroslav Kaleuič, Janko Kos, Boris Paternu, (Editor in Chief for Literary Sciences), Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadruvec
Counsel of the Journal: Martin Ahlin, Bibijana Amon, Emil Cesar, Drago Druškovič, Janez Dular, France Forstnerič, Peter Gregore, Boris Paternu, Jože Sifrer (President), Alenku Sivic-Dulur, Jože Toporišič, Franc Zadruvec Editor: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljauu
Subscription ana distribution: Založba Obzorju, 62000 Muribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by: Tiskarna Ljudske pruvice, Ljubljana
UDK 80 : 808.61/.66 + 82.0 + 886.3/.6 Anton Vratuša
Predsednik Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije
O JEZIKU, JEZIKOSLOVJU IN LITERARNI VEDI*
1 Drago mi je, da lahko v imenu Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije pozdravim udeležence IX. kongresa Zveze slavističnih društev Jugoslavije. Želim, da bi vaše delo bilo uspešno in da bi se prijetno počutili med nami.
Razlogov za moje zadovoljstvo je več. Predvsem je prijetno, srečati se s pedagogi, znanstveniki in drugimi družbenimi delavci, ki so s svojimi prispevki za ta kongres pripravili številna pričevanja o napredku naše slavistike in o problemih, s katerimi se delovni ljudje na tem področju ukvarjajo v današnjem času.
Široka tematika, ki je predmet obravnave na tem zborovanju, kaže, kako razvejan je interes na področju slavističnih raziskav in kako neizčrpna je problematika na področju inaternega jezika, leposlovja in sploh ljudske kulture.
Vprašanja, ki jili vaš kongres ima na dnevnem redu, predstavljajo sestavni del družbene problematike naše samoupravne socialistične družbe. Pomen tega srečanja presega torej okvire strokovnega posvetovanja slavistov, zato mu bodo z zanimanjem prisluhnili vsi družbeni dejavniki pri nas. Upravičeno smo zainteresirani za njegove prispevke k našim skupnim naporom na področju izobraževanja, vzgoje in raziskovanja. V tem oziru bo še posebno pomemben tudi program in bodoče naloge, ki jih boste izoblikovali na tem kongresu.
Za mene pa ima to srečanje še poseben čar, ker me po svoji tematiki spominja na velikane naše slavistike in slovenistike — 1( ranceta Kidriča, Rajka Nahtigala, Ivana Prijatelja in Frana Ramovša, ki so tudi meni bili nepozabni učitelji. Tematika o književnosti in jeziku v narodnoosvobodilnem boju pa mi oživlja junaške like študentov slavistike v letu 1941 in 1942 v Ljubljani, ki so prostore slavističnega seminarja na ljubljanski univerzi spremenili v bojni štab v Ljubljani in ostalih krajih Jugoslavije. Tu je bilo zasnovano marsikatero pogumno dejanje v mestu heroju, ki nikoli ni priznalo oblasti okupatorja.
Prav je, da ima problematika iz narodnoosvobodilnega boja tako poudarjeno mesto v tematiki tega kongresa. Ta boj je namreč dal nekaj neprekosljivih biserov umetnosti, ki jih je boj na življenje in smrt iztisnil
* Uvodna razprava nu 9. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije, oktobra 1979 na Bledu.
iz trpljenja in hrepenenja, borci za svobodo in neodvisnost pa so na vsakem koraku izpričevali izredno ljubezen in skrb do svojega jezika kot največjega narodnega bogastva. Vse to je odražalo celovitost hotenja naroda, torej tudi odločnost za osvoboditev maternega jezika in za njegov svoboden razvoj. Zato je naš narodnoosvobodilni boj dobival tudi razsežnosti človeške celovitosti in spodbujal vsestransko ustvarjalnost, kakršna je možna samo ob največjih vzponih osvobodilnega duha kakega ljudstva ali naroda.
Na vseh nas je, da to nenadomestljivo kulturno dediščino naprej bogatimo in plemenitimo. To nam omogoča naša, v narodnoosvobodilnem boju začeta izvirna pot graditve socializma v večnacionalni skupnosti na temelju samoupravljanja. Svoboden in enakopraven razvoj kultur narodov in narodnosti je predpogoj za njihovo povezovanje ter aktivno ustvarjalno medsebojno kulturno bogatenje vsakega izmed njih in vseli skupaj. Svobodno izražanje, vsestranski razvoj in resnična enakopravnost jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije pa je hkrati tudi temelj stabilnosti in napredka naše socialistične večnacionalne skupnosti.
2 Dovolite mi, da se ob tej priložnosti ob začetku dela kongresa tudi sam vključim v vašo razpravo. Znano je, da preučevanje zgodovine in zakonitosti v razvoju maternih jezikov naših narodov ter preučevanje njihove književnosti uvrščamo v tisto posebno področje družboslovnih, humanističnih ved, ki ga označujemo kot »nacionalne vede«. Osnovno družbeno poslanstvo nacionalnih ved in s tem tudi slavističnega jezikoslovja je, da preko rezultatov svojega delovanja omogočajo procese narodovega samospoznavanja, stalno poglabljanje spoznanj o bistvenih okoliščinah, ki so v bojih za ekonomsko in družbeno osamosvojitev oblikovale vsakega od naših narodov kot samostojne zgodovinske subjekte z lastno identiteto.	<
Raziskave zgodovinskega razvoja jezika ne omogočajo le preučevanje za vsako obdobje značilne strukture sistema živega jezika. Skupaj z zgodovinskimi, gospodarskimi in antropološkimi raziskavami odkriva tako raziskovanje značilne procese razvoja proizvajalnih sil in proizvajalnih odnosov. Ti pa so, skupaj z vsemi materialnimi, socialnimi, duhovnimi in političnimi dosežki in pojavi predstavljali vsebino človeške komunikacije v posameznih zgodovinskih obdobjih. Preučevanje teh vidikov in z njimi povezanih jezikoslovno definiranih problemov je torej smiselno in ncophodno tudi za razumevanje današnje strukture naših jezikov in njihovih izraznih možnosti.
Pomen in odgovornost preučevanj ter pedagoškega, publicističnega in drugega delovanja jugoslovanskih slavistov izhaja torej iz samega
zgodovinskega, družbenega, socialnega in kulturnega pomena ter vloge jezika in besedne umetnosti nasploh, še posebej pa v naši samoupravni socialistični skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti.
Jezik v svojih pojavnih oblikah ne kaže samo možnosti z besedo oblikovati misel in z njo izraziti razmerje do sveta. Jezik je zmeraj tudi dejavnik vzpostavljanja družbenih odnosov in institucij. Jezik zmeraj kaže pot, ki jo je družba prehodila, hkrati pa tudi odraža in sooblikuje vsakokratna družbena razmerja. Torej je globoko upravičena misel profesorja Ramovša v njegovi Dialektološki karti slovenskega jezika (1930), ko ugotavlja glede slovenskega jezika, »da grupacija slovenskih dialektov posredno prikazuje, kako se je vršilo prodiranje in naseljevanje Slovencev in v kakšnih odnošajih so bile posamezne slovenske pokrajine med seboj. Slovenski dialekti postanejo tako nekak kažipot v ono davnino, o kateri nam zgodovinski viri malo ali prav nič ne povedo.«
3 V procesu nastajanja modernih narodov je materni jezik pomemben dejavnik tudi v oblikovanju ozemeljskih meja. Znotraj teh meja so se kristalizirali in dozorevali v zgodovini procesi gospodarskega zedinjevanja. Pri tem so tudi jezikovne komunikacije izredno važen dejavnik integracije, pa tudi obrambe. Jezik namreč varuje ozemeljsko opredeljene okvire gospodarskih procesov, v katerih se je porajal narod kot nova družbena struktura s svojim značilnim manifesta-tivnim znakom, vsenarodnim, maternim jezikom.
Posebej poučen je v teh procesih družbenogospodarski položaj in razvoj zatiranih narodov. Za razliko od velikih in običajno tudi gospodarsko močnejših narodov, pri zatiranih narodih — pretežno agrarnih — poteka boj za nacionalno neodvisnost vzporedno z bojem za socialno in politično emancipacijo. Dejstva pričajo, da tudi pri malih narodih Evrope socialna in politična emancipacija ni bila mogoča brez nacionalne samostojnosti. Tako je v naših pogojih boj za rešitev narodnega vprašanja nujno postal sestavni del boja delavskega razreda za lastno osvoboditev in osvoboditev celega naroda. In obratno, boj za jezikovno emancipacijo, za svoboden razvoj maternega jezika ter kulturno ustvarjanje je ves čas nosil tudi pečat osvobodilnega boja v političnem jeziku.
Preko zavesti materinščine in njenih izraznih možnosti kot pomembni prvini zavesti vsakega člana narodne skupnosti in najširše razumljenih človeških kulturnih razmerij, se kaže tudi stopnja kulture in zrelosti vsake družbe.
Sooblikovanje te kulturne zavesti je tudi pomembna naloga slavi-stike. Danes namreč ni dovolj, če imamo samo kulturne navade, če smo sprejeli ustno izročilo kulturnega odzivanja, saj je velika nevarnost po-
žabe in prekritja. Vedno so potrebni in bodo potrebni pri vsej moderni tehniki ljudje, ki »učijo brati in pisati«, ki jim je naloga spoznavati sami sebe in osveščati v lastnem jeziku, literaturi, v stikih z drugimi jeziki, sosednjimi in daljnimi.
Zato je prav, da se tudi ob tej priložnosti spomnimo še misli iz »Pisma« Izvršnega odbora Republiške konference SZDL o slovenščini v javni rabi iz 1965. leta, ki pravi, »da smo v preteklosti ob drugih nalogah izgubljali in da tudi še dandanes marsikdaj izgubljamo občutek za takšne vrednote, ki niso neposredno odvisne od danih materialnih sredstev, pomenijo pa dragoceno prvino nacionalne kulture«. Kar zadeva slovenščino, je na to celovito in poglobljeno opozorilo še posebej opozorilo »portoroško posvetovanje« o slovenščini v javni rabi. letos spomladi, ki je s svojimi rezultati spodbudilo tudi široko družbeno akcijo vseh družbenih dejavnikov Slovenije.
i Skrb za materni jezik, za njegov razvoj, za oblikovanje višje jezikovne kulture in s tem za sooblikovanje kulturne zavesti delovnega človeka in občana ima v sedanjem času še posebne razsežnosti. Na teh temeljih se vzpostavljajo tudi družbena razmerja, ki bodo vse širše omogočala in spodbujala oblikovanje pogojev, da bo, kot je dejal Edvard Kardelj. človek sam svoje sreče kovač.
Skupaj z našimi dejavnostmi na mednarodnem političnem, gospodarskem, znanstvenem in kulturnem področju ob splošnem zbliževanju narodov si krči pot v svet tudi naš jezik. Čim bolj človeške so vrednote, ki so vsebina našega delovanja, tem širša bo tudi pot v svet, ki se odpira jezikom naših narodov in narodnosti. Pa tudi naša obogatitev z vrednotami drugih narodov se bo uresničevala ob taki praksi.
Zgodovinska odgovornost vseh nas je potemtakem, da zagotovimo, da globoka humanistična vsebina družbenega samoupravljanja najde« svoj izraz tudi v ustreznem izrazju. To pa ne more biti samo stvar jezikoslovcev. To je poslanstvo vsega naroda. Novi družbeni odnosi na temeljili samoupravljanja se uresničujejo na vseh področjih človekovega delovanja, od najmanjše celice samoupravne družbe, od KS, do federacije. Zato naj bodo vsi delovni ljudje kovači ne samo svoje sreče, ampak tudi svojega jezika. Nuloga slavistične znanosti in jezikoslovja sploh pa je, da kot organizirana subjektivna sila v naši družbi vrši svojo usmerjevalno vlogo.
Slovenija je v treh in pol desetletjih socialistične graditve, obenem s celotno Jugoslavijo, dosegla izreden gospodarski, družbeni in kulturni razvoj. Rezultati tega razvoja so vidni na vsakem koraku, lniunio na stotine novih proizvodov, usvaja se nova tehnologija; uveljavljajo se
nove gospodarske panoge in nove znanstvene discipline itd. Prostor mednarodnega sodelovanja na političnem, gospodarskem, znanstvenem, tehničnem in kulturnem področju se vedno bolj širi. To pa postavlja nove naloge tudi na področju jezika. Lahko rečemo, da so tudi v tem oziru doseženi pomembni rezultati. Vendar pa je treba priznati, vsaj kar zadeva Slovenijo, da jezik prepočasi dohaja razvoj, ki ga doživljamo na področju materialne in družbene proizvodnje ter našega vse širšega odpiranja v svet. Pomanjkanje izvirnih domačih pojmov in besednjaka jezikovna praksa dopolnjuje z uvoženimi tujkami, tudi in celo takrat, kadar bi za to ne bilo nobenih resničnih razlogov. Lahko brez pretiravanja rečemo, da se je slovenski jezik v svojem tisočletnem razvoju usposobil, da izrazi tudi najgloblje človeške kulturne in družbene vrednote. Zakaj torej ne bi bil v stanju, da objame in odrazi tudi vso vsakdanjost in poslovnost. Kljub temu pa nas imena mnogih naših delovnih organizacij ali skupnosti širom naše dežele in tudi mnogih doma proizvedenih izdelkov skušajo prepričati o nasprotnem. Saj se tudi sredi Ljubljane bohoti črna gospa Holiday Inn.
5 Pomemben vidik našega širšega povezovanja s svetom je tudi učenje tujih jezikov in poznavanje ter obvladovanje svetovne pojmotvorne in besedotvorne prakse. To je pot k lažjemu obvladovanju pridobitev izrednega razvoja moderne znanosti in tehnologije ter uspešnejšega in širšega spoznavanja in povezovanja z drugimi. Seveda na zdravili temeljili lastnega samostojnega napredka in na nenehnem razvoju lastnili socialističnih pridobitev.
Pravi začetek mednarodnega spoznavanja, razumevanja in povezovanja pa mora biti doma, v samoupravni socialistični skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Širše vsestransko povezovanje in sodelovanje v naši socialistični večnacionalni skupnosti seveda pospešuje negovanje avtentičnega izraza ne samo v umetnostni in kulturni ustvarjalnosti, ampak tudi v gospodarski in splošni družbeni praksi. To so obenem temelji za širjenje oblik in možnosti medsebojnega spoznavanja, razumevanja tudi na mednarodnem področju, ob harmoničnem razvijanju in razcvetanju vsakega naroda ter njegovega jezika in kulturne dediščine sploh.
V tem pogledu je izredno pomembna naslednja misel, ki jo je zapisal Edvard Kardelj v uvodu к II. izdaji Razvoja slovenskega narodnega vprašanja: »Ljudje, ne pa jeziki se bodo stapljali v višjo občečlove-ško skupnost, pri čemer te skupnosti različnost jezikov ne bo prav nič motila, tembolj, ker bodo ljudje z višjo splošno kulturo na splošno govorili več jezikov. Da bodo jeziki velikili narodov obenem postali tudi
internacionalni jeziki, to je očitno. In prav tako je jasno, da se bodo medsebojni vplivi jezikov, ki že danes obstoje, povečali. Toda ali bodo ti vplivi privedli do spajanja jezikov ali ne, to je vprašanje, ki ga lahko mirne duše prepustimo prihodnjim generacijam.«
6. Medsebojna soodvisnost razvoja naroda, rasti socialističnih proizvajalnih sil in na njih zasnovanih samoupravnih socialističnih proizvodnih, družbenih in človeško-kulturnih odnosov in razvoja jezika predpostavlja usklajeno in široko družbeno angažiranje v podporo zbliževanja in vsestranskega sodelovanja, kakor tudi organizirano akcijo za premagovanje slabosti raznih vrst v uporabi jezika. Odgovornost za nadaljnji razvoj jezika je na vseh dejavnikih družbenega življenja, od slehernega posameznika, družine, šole, časopisov, radia in televizije do znanstvenih in strokovnih organizacij in društev, gospodarskih in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih organizacij in organov družbenopolitičnih skupnosti.
Posebno veliko odgovornost imajo naše šole, vse vzgojnoizobraževalne ustanove, da bo ljubezen do materinščine, skrb za njen razvoj in dvig ter bogatenje jezikovne kulture, zasidrane v naši kulturni dediščini tudi neločljivi del socialistične stvarnosti kot resnično bistvena sestavina vzgojnih in izobraževalnih smotrov od osnovne šole, srednje šole do univerze v samoupravni socialistični družbi.
Sodobna pojmotvorna in besedotvorna praksa v svetu in pri nas pa je tako bogata, da je doslej veljavne jezikovno normativne metode ne morejo več obvladati v celoti. Prav tako pa ji ne bi bil kos jezikoslovec, če bi opravljal svoje delo ločen od družbene proizvodne prakse. Kajti jezik vse bolj nastopa kot sodejavnik zavestne in znanstveno zasnovane družbene akcije. Zato tudi slavistično jezikoslovje kot nacionalno pomembna veda lahko ustvarjalno prispeva k uresničevanju celovito in ' dolgoročno opredeljenih ciljev naroda in njegovega uveljavljanja v vlogi enakopravnega udeleženca v mednarodnih odnosih le, če je integralni del teh naporov.
Iskanje rešitev za probleme, ki jih že poznamo ali pa se bodo šele pojavili, prav gotovo ne bo lalika naloga. Marsikatera doslej veljavna metoda na področju raziskovanja in normiranja jezika se bo verjetno izkazala kot neustrezna. Za marsikatero normo in merilo, ki sta veljala v preteklosti v pogojih manj diferenciranih jezikovnih struktur, bomo ugotovili, da zavirata razvoj izraznih možnosti jezika, ki teži k pospešeni diferenciaciji pa tudi k medsebojnemu vplivanju.
Nosilci vključevanja naših narodov v svetovna dogajanja so danes vsi deli združenega dela od različnih strok na področju materialne pro-
izvodnje do vrste znanstvenih disciplin in kulturnih aktivnosti. Vsa ta področja razvijajo svoje posebno izrazje ter s tem širijo in bogatijo izrazne možnosti naših jezikov. Pogosto pa ga tudi vodené in razgrajujejo. Slavistično jezikoslovje, posebej še slovensko, bo v novih pogojih kos novim nalogam le, če bo uspelo razviti tako metodologijo in merila za nadaljnji razvoj jezika, ki bodo zagotavljali, da se bo slovenski jezik razvijal v sebi, iz lastnili osnov, hkrati pa uspešno obvladoval tudi nova področja jezikovne prakse, ki jih do včeraj še ni bilo. Pri tej odgovorni nalogi je pot samoupravna socialistična praksa množične, demokratične iniciativnosti v Jugoslaviji, dialektična znanstvena metoda ter vse bolj odločilen vpliv politike neuvrščanja v sodobnih mednarodnih odnosih, v boju za mir, napredek, varnost za vse.
? Ni dvoma, da bo IX. kongres Zveze slavističnih društev Jugoslavije predstavljal pomemben korak naprej v reševanju problemov, ki se danes postavljajo pred slaviste in pred celo družbo. Dovolite, da v tem duhu še enkrat zaželim vsem udeležencem kongresa polno uspeha pri razpravah in ravno tako pri uresničevanju priporočil, ki jih boste sprejeli.
Hvala!






















UDK 886.3.085-3 : 355.48 France Bernik SAZU, Ljubljana
PRIPOVEDOVALEC IN NEGATIVNI JUNAK V SLOVENSKI PROZI Z VOJNO TEMATIKO*
Kakšen je lik negativnega junaka v slovenski prozi z vojno tematiko? Naravnana je k strukturi pripovednih del. ne k njihovim zunajbesedilnim zvezam, zato jo zanima razmerje fiktivnega pripovedovalca do negativnega junaka. Predvsem pa se skuša odgovoriti na vprašanje, kako se v besedilu kaže pripo-vedovalčevo vrednotenje negativnega junaka, kateri njegovi pripovedni postopki imajo vrednovalno vlogo.
What is the figure of the negative hero like in the Slovene prose dealing with war themes. The author is interested in the structure of the narrative works rather than in their external textual connections, and especially in the attitude of the fictitious narrator towards the negative hero. The article seeks to answer the question of how the text reveals the narrator's evaluation of the negative hero and which narrative means have the axiological function.
Tako zastavljena razprava zahteva nekaj uvodnih pojasnil. Najprej je treba podčrtati, da gre za narativni problem proze z vojno tematiko, to pomeni, da v središču zanimanja niso zunajtekstovne zveze proznih del, temveč njihova struktura. Za pripovedništvo na to temo je sicer značilno, da črpa snov iz zgodovine in da pri tem zajema bodisi iz neposrednih izkušenj in literarne fiktivnosti pripovedovalca, bodisi iz dokumentov in historiografskih raziskav, ali iz enega in drugega. Vendar je očitno, da pripovedovalec navadno uporabi snov kot gradivo in to gradivo v procesu ustvarjanja preoblikuje. Umetniška proza z vojno tematiko se tako izmika faktografski verodostojnosti, ne izključuje pa se in ne more se izključiti iz socialnozgodovinske in duhovne resničnosti časa in prostora. V tem smislu kaže presojati tudi pričujočo razpravo, čeprav ni usmerjena k preverjanju umetniške in realne resničnosti, temveč je osredotočena na raziskavo nekega določenega, vrednostno zaznamovanega lika v proznih besedilih.
Osrednja oseba slovenskega in jugoslovanskega pripovedništva na temo NOB je pozitivni junak, heroj, ki v najrazličnejših položajih izpričuje svojo privrženost vrednotam narodnoosvobodilnega boja in socialne revolucije. Ta junak je mnogoobličen, navzoč v vseh generacijah, izhajajoč iz vseh socialnih plasti ljudstva; tisto, kar ima kljub manj bistvenim razločkom skupnega, je okoliščina, da čutno nazorno izraža pripo-
* Z IX. kongresa Zveze slavističnih društev Jugoslavije, oktobra 1979 na Bledu.
vedovalčev svet pozitivnih vrednot. Njegov in pripovedovalcev oziroma pisateljev svet vrednot sta istovetna. Razumljivo je tedaj, če pripovedovalec v povojni slovenski prozi navadno postavlja pozitivnega junaka v fabulativno, idejno ali drugačno središče dogajanja in da v oblikovanje njegovega lika vloži največ ustvarjalnega napora. Razumljivo pa je tudi, da se pozitivni junak ne more v celoti ali v zadostni meri izraziti, če se ne sooči s svojim nasprotjem, z negativnim junakom. Prav ta okoliščina je v največji meri spodbudila razmišljanje in usmerila našo pozornost k negativnemu junaku.
Da bi se izognili morebitnim nesporazumom v zvezi z zastavljenim problemom, je treba povedati, da kot negativnega junaka pojmujemo tistega junaka v prozi, ki stoji zunaj pripovedovalčevega sveta pozitivnih vrednot, zunaj njegove aksiologije. Tak položaj negativnega junaka — položaj zunaj pozitivnih vrednot pripovedovalca — nedvomno v temeljih pogojuje razmerje med ustvarjalcem in takim likom. Če odnos med pripovedovalcem in pozitivnim junakom lahko označimo kot odnos na isti ravni, na ravni etično idejnega strinjanja in čustvene afinitete, če je pozitivni junak pripovedovalcu blizu in do njega ne skriva simpatij, potem bi moralo biti z negativnim junakom nasprotno. Naša razprava bo poskušala na dveh slovenskih pripovednih delih z vojno tematiko preveriti oziroma dokazati logiko takega razmerja. Pri tem bo posebej pozorna na izrazitost negativnega junaka, na stopnjo razvitosti njegovega lika, ne nazadnje na morfologijo zgodbe in položaj, ki ga ima v njej negativni junak.1 Po tej poti bo skušala odgovoriti na osrednje vprašanje, kakšno je v resnici razmerje pripovedovalca do negativnega junaka v proznih delih, katerih tematika že vnaprej določa ali vsaj bistveno pogojuje tako razmerje.
V Kosmačevi noveli Balada o trobenti in oblaku (1956/57) je osrednja oseba pripovedi pozitiven junak, ob njem pa je še več pozitivnih likov, med drugimi pisatelj Peter Majcen, ki povezuje obe zgodbi v noveli: zgodbo o junaškem primorskem kmetu Temnikurju in neposredno dogajanje v dolenjski vasi. Pisatelj Majcen — literarni lik in fiktivni na-rator pripovedi — piše namreč po koncu vojne in pred očmi bralcev tragično zgodbo o Temnikarju, ki se je zgodila med vojno, hkrati pa razkriva povojno življenje na Dolenjskem. Iz dolenjskega okolja izhaja tudi kmet Črnilogar, tista negativna oseba novele, ki ji pripovedovalec in po njem tudi naša razprava odmerja središčno pozornost.
' Prim, knjigo Nikole Miloševiča: Negativun junak, Beograd 1965.
Čeprav je lik negativnega junaka do konca pripovedi zavit v temo, takoj na začetku čutimo med pisateljem Majcnom kot vsevednim fiktivnim pripovedovalcem in Črnilogarjem prikrito nenaklonjenost. Ta nenaklonjenost se ne nanaša samo na kmetovo počasno, okorno obnašanje, na njegovo vsiljivo radobesednost, temveč ima globlje vzroke. Ko npr. Črnilogar v nekem prizoru nekoliko odstre svojo preteklost, rekoč, da on pravzaprav ni gospodar na svoji kmetiji, temveč žena, ko pristavi in pri tem misli nase, da takšen ženski podložen moški, kot je on, navadno »uganja stvari, ki jih ne bi smel uganjati .. .«, pripovedovalec takoj podvomi o njegovi moralni vrednosti. Predenj takoj postavi negativni predznak, saj zapiše: »Kdo ve, kakšne grdobije se skrivajo za vsem tem!«2 Očitno postane, da je pripovedovalec hkrati razsojevalec dogajanja, njegovo gledanje je vrednotenje, etično in ideološko ocenjevanje oseb in njihovih dejanj. Da je tako, potrjuje dogodek, ki nam poskuša približati Črnilogarjevo preteklost, čeprav o njej tudi poslej ne vemo še nič določenega. Ko Majcen pove zgodbo o Temnikarju, zgodbo o primorskem kmetu, ki napade pet belogardistov, jih uniči in pri tem tudi sam izgubi življenje, da reši dvanajst ranjenih partizanov, je Črnilogar nepričakovano močno prizadet. Obstane kakor vkopan pred pisateljem. Tu nastopi časovna inverzija, ko avktorialni pripovedovalec prekine neposredno pripoved in na dogajanje pogleda z njegovega konca, s stališča razpleta zgodbe, saj mu je fabula vnaprej znana v nadrobnostih in v celoti. Pisatelj Majcen se moti — kakor ugotavlja kasneje — ko v tem trenutku misli, da je s Temnikarjevo zgodbo samo užalil dolenjskega kmeta. »Kasneje, veliko kasneje, si je /Majcen/ očital, kako je mogel biti kot pisatelj tako slep; in hudoval se je nase, ker ni videl, da je s svojimi besedami zadel kmeta Črnilogarja naravnost v njegovo živo in večno žgočo rano, da mu je izgorevalo srce in telo; hudoval se je in premišljal, če tega res ni opazil samo zato, ker ga kmet ni zanimal in ker mu osebno ni bil všeč.«3 Prav tako preseneti primorska zgodba Črni-logurjevo ženo, ki v zgodbi odkrije neke podobnosti, a jih ne pove do kraja, pusti jih nejasne, nedorečene. Vse, kar zdaj sledi, je za Črnilogarja kaj malo ugodno. Pisatelj Majcen se začne pospešeno zanimati zanj, postaja njegov kljubovalec, če ne kar protiigralec. Ustvarja se neka zveza med literarno zgodbo, zgodbo o Temnikarju, ki nastaja pred bral-čevimi očmi, in Črnilogarjevo preteklostjo. Pisatelja Majcna spominja vse, kar odkriva na Dolenjskem, na primorsko tragedijo. Med neposrednim dogajanjem v noveli in pisateljevo domišljijo, tj. njegovo primorsko
* Naša sodobnost 1956, 20.
3 Prav tam, 23.
zgodbo, nastajajo presenetljive vzporednosti. Ni čudno, če Majcna nič manj kot Temnikarjeva zgodba zdaj ne vznemirja medvojna skrivnost dolenjske vasi, toda bolj kot načrtno prizadevanje za razrešitev uganke mu pri tem pomaga naključje. Tako zve za grozljiv dogodek med vojno v dolenjski vasi, ko so italijanski fašisti na božični večer zažgali v obkoljeni hiši mater in tri sinove. Odkrije tudi grozodejstvo, ki so ga zagrešili nad mladim, zdaj mutastim dekletom: odrezali so ji jezik in v prsi vžgali peterokrako zvezdo. Crnilogarja ob vsem tem zaboli spomin na medvojni čas, zapeče ga podoba gorečih ljudi. Poglavitni motiv za razkritje kmetove skrivnosti na koncu pa je pogovor s pisateljem Majcnom, Majcnova trditev, da bi bil Temnikar, če ne bi poskusil rešiti ranjenih partizanov, kar jc, kot vemo, storil za ceno lastnega življenja — izdajalec. Po tem pogovoru kmet Črnilogar gre in se obesi. Prav na kraju zgodbe se razkrije, da je bila za tragedijo matere in sinov bolj kot on kriva njegova žena, Črnilogar je bil sokriv toliko, kolikor jo je poslušal in ni pomagal obkoljenim v hiši. čeprav jim je prvotno nameraval pomagati.
Črnilogar po vsem tem ni negativni junak v pravem pomenu, kvečjemu je negativna oseba zaradi svoje neodločnosti, pasivnosti, nemoči. Kot vodljiv, hitro uklonljiv človek nikoli ne zmore uresničiti lastne volje. Tudi v času narodnoosvobodilnega boja ne najde središča v sebi, ne dokoplje se do svoje identitete. Celo samomor, zadnje dejanje nemočnega kmeta, ni toliko izraz njegove avtentičnosti ali težnje po etični odrešitvi, kolikor je posledica obupa, ki ga zaneti pogovor o izdajstvu, s katerim se Črnilogar v trenutku globoke notranje negotovosti poistoveti in pod njegovim vplivom odloči za samouničenje. Da je tak lik pripovedovalcu tuj ne samo zato, ker stoji zunaj njegovega sveta pozitivnih vrednot, temveč tudi zaradi individualnih človeških lastnosti, dokazuje sleherni ' prizor v noveli. Se najbolj nas v tem pojmovanju potrjuje tisto mesto v pripovedi, kjer se pisatelj Majcen oziroma pripovedovalec zave takega svojega odnosa do Crnilogarja in začuti krivega, ker s poveličanjem Temnikarjevega junaštva dolenjskega kmeta požene v samomor. »In jaz sem ga obesil!.... Jaz sem kriv!...-!:,4 prizadeto ponavlja Majcen po Črni loga rjevem samouničenju, kot da bi se mu samokaznovanje dolenjskega kmeta ne zdelo v sorazmerju s storjeno krivdo ali kot da bi obžaloval tako predstavitev negativnega junaka. Pri Črnilogarju namreč ne moremo govoriti o nikakršni pozitivnosti njegovega lika, o tem svojevrstnem paradoksu v bistvu negativne osebe, ki ga pripovedovalec z ra/.lič-
4 Naša sodobnost 1957, 219.
nimi sredstvi besedne umetnosti lahko ustvari tako, da razkrije tudi drugačne aksiološke prvine junakove individualnosti. Tak človeški lik Črnilogar ni in ne more biti že zaradi pripovedne strukture novele. Pripovedovalec namreč skozi optiko Petra Majcna popisuje neposredno dogajanje v noveli. Majcen je tista točka gledanja, skozi katero se nam odkrivajo dogodki, in z njegovo točko gledanja je poistoveteno vrednotenje sveta. Majcen oziroma pripovedovalec trdno drži zgodbo v svojih rokah in ne pusti, da bi osebe zaživele samosvoje življenje, da bi se v mejah možnosti osvobodile njegove perspektive gledanja in vrednotenja. Razumljivo je, da znotraj monološke zgradbe pripovednega dela, v kateri prevladuje pripovedovalčevo vrednotenjsko stališče, negativni lik ne pride do besede, do razmisleka o samem sebi. do subjektivne izpovedi. O njegovi krivdi, ki ga zaznamuje za vse življenje, objektivno poročajo druge osebe v noveli, in to s stališča pripovedovalca. 1 ako Črnilogar ne ostaja samo zunaj pripovedovalčeve aksiologije, kar je še nekako razumljivo, temveč tudi zunaj takega načina pripovedovanja, ki bi lahko globlje osvetlil notranje plasti negativne osebe in jih utemeljil.
Drugačno predstavitev negativnega junaka na temo NOB srečamo v romanu Vladimira Kavčiča Ne vračaj se sam (1959). Pisatelja zanimajo v tem proznem delu sploh samo taki liki izključno s kmečkega podeželja, ki so bili med vojno na strani okupatorja ali so se celo z orožjem borili proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Pripovedovalec predstavlja nasprotnike narodnoosvobodilnega boja v nekaj prizorih iz medvojnega časa — pri tem uporablja retrospektivno narativno tehniko — v največji meri pa po njihovem porazu, po koncu vojne, od maja do konca leta 1943. Osrednji lik med njimi je domobranec in sodelavec ge-stapa Tomo, ki ob koncu vojne zbeži iz domovine, potem iz partizanskega ujetništva, se skriva pred ljudsko oblastjo, dokler ga varnostni organi nazadnje ne primejo in zapro, po nekaj mesecih pa izpustijo na svobodo. Taka je v grobem fabula romana, ki negativnega junaka postavlja v precej drugačno luč kot že obravnavana Kosmačeva novela.
V nasprotju s Kosinačevo avktorialno pripovedjo je Kavčičev roman napisan v personalnem pripovednem položaju. Za ttiko pripovedno delo je značilno, da osebe v njem niso zgolj objekt pisateljeve ali pripovedovalčeve zavesti, temveč so bolj ali manj samostojni subjekti zavesti. Vsaka oseba ima svojo sodbo o stvareh in njeno stališče je v dialoškem razmerju z nazorom drugih oseb, včasih tudi z nazorom pripovedovalca. Za primer si oglejmo večglasna stališča o eni manj pomembnih oseb v Kavčičevem romanu, o Tomovem bratu Viliju. Sestrsko ljubezen mu brez
pridržkov izkazuje vseskozi Helena, isto velja za očeta, za njegova starševska čustva do sina, medtem ko je že glavni junak romana do brata največkrat ravnodušen, celo brezčuten. Več etične kulture ima v tem pogledu Maks, ki ga z mladim fantom sicer ne družijo sorodstvene vezi, a je iz istega političnega tabora. Nasprotno, skrajno negativno ali vsaj kritično sodbo ima o Viliju partizanski poročnik. O njem misli isto kot o Tomu, da je »prava svinja«,5 na glas pa tega ne pove, temveč pravi, da je fant odrasel človek, ki je vedel, kaj dela, to pomeni, da je odgovoren za svoja dejanja med vojno. Omenjenih stališč o eni izmed obrobnih oseb v romanu seveda ne navajamo le zato. da ponazorimo notranji ustroj romana in večstališčnost oseb v dogajanju pripovedi, temveč nam taka struktura romanesknega besedila kaže tudi pot k osrednjemu vprašanju razprave: Kakšen je v tem kontekstu glavni lik romana, negativni junak Tomo, in kakšno je pripovedovalčevo razmerje do njega, kakor se nam kaže na različnih ravneh proznega besedila.
Fabula zahteva v luči zastavljenega problema še najmanj pozornosti, kljub temu da je bila snov romana ob njegovem izidu izvirno, dovolj pogumno pisateljsko dejanje. Razen tega fabula romana, čeprav različna od fabule v Kosmačevi noveli, ni tista plast pripovedi, znotraj katere bi se drugačno obravnavanje negativnega junaka izrazilo v najbolj avtentični obliki. Raziskava osrednjega vprašanja nas vodi k strukturi pripovedi.
V romanu močno prevladuje scenični način pripovedovanja. Prevladuje soočanje različnih stališč v dialogih in kot nadaljnja subjektivi-zacija pogledov se javlja notranji monolog, ki odslikava tok zavesti oseb kar najbolj verodostojno in vsaj na videz neodvisno od pripovedovalca. Poročevalsko pripovedovanje v tretji osebi je omejeno in ni značilno za strukturo romana.
Prelomni pomen v notranji drami negativnega junaka ima tisti trenutek, ko začne Tomo spričo vse bolj tveganega skrivanja pred oblastjo razmišljati o svojem položaju in svoji preteklosti.® S prijateljem, prav tako pobeglim domobrancem, načne dialog o teh vprašanjih in ko premišljata o vzrokih poraza, postane očitno dvoje. Prvič, da pripovedovalec na tem mestu ne uporabi sicer pogoste oblike notranjega monologa, nedvomno tudi zato, ker že dialog na vseh ravneh — leksikalni, sintaktični in semantični — presega intelektualno zmogljivost neukih kmečkih fantov, notranji monolog kot najbolj verodostojen izraz subjektivne zavesti pa bi bil še bolj v nasprotju s skromno izobrazbeno stop-
5 Vladimir Kavčič, Ne vračaj se sani, Državna založba Slovenije, 1959, 21.
0 Prav tam, 148—150.
njo sobesednikov. Pripovedovalec si zato ustvari tako situacijo, da v dialogu prevladuje njegova refleksija nad subjektivno zavestjo junaka. Kolikšno je pripovedovalčevo sodelovanje v ključnem dialogu romana, priča navsezadnje odstavek, v katerem pripovedovalec povzema spoznanja glavnega junaka v pogovoru zato, da jih radikalizira. Ta druga značilnost dialoga oziroma tisto, kar pripovedovalec označi veliko bolj določno, kot se zaveda junak sam, je njegov položaj, njegova odtujenost svetu. Junak je izgubil vse. Ne more se integrirati ne s preteklostjo, na katero ga ne vežejo »nikaka viharna čustva več«, ne s sedanjim stanjem v domovini, o katerem je prepričan, da je »s trmasto doslednostjo naperjeno proti njemu«.7 Tomo doživlja usodo premaganca brez iluzije, brez upanja v spremembo stanja stvari. Kljub temu pripovedovalec spet opazno poseže v njegov položaj. Po prihodu iz zapora, kjer Tomo zamolči sovražna dejanja proti narodnoosvobodilnemu gibanju med vojno in potem ko se nekajkrat poskuša vključiti v normalno življenje, pripovedovalec pokaže, koliko mu je do tega, da negativnega junaka obdrži v ubijajoči osamljenosti, saj mu je tak junakov položaj potreben za uresničenje končne zamisli romana. Na več mestih zasledimo, kako pripovedovalec s posebno pozornostjo prikazuje bivanjsko stisko junaka, ne v dialogu ali celo notranjem monologu, kajti tu bi bil junak vsaj dozdevno neodvisen od pripovedovalca, temveč v tretjeosebni pripovedi. Гако Tomo celo med domačimi ljudmi, kakor pripoveduje fiktivni pripovedovalec, »čuti, da so vsi strahotno oddaljeni od njega, tuji in neobčutljivi, da jim na noben način ne more posredovati niti drobca tistih notranjih muk, ki so mesece in mesece maličile njegovo dušo...«8 Zatem pripovedovalec pripiše junaku občutja skrajne odtujenosti, saj lomo »čuti okoli sebe neskončen prazen prostor, v katerem zvenijo samo njegove skrbi in bolečine, a vse naokrog ni žive duše. Sam je, popolnoma sam. Raztrgan in razdrobljen na tisoče delov...«9 Vzporedno s tem si pripovedovalec prizadeva, da v Tomu ne zbledijo spomini na dejanja, ki jili je storil med vojno. Ti spomini so pogosto navzoči v junakovi zavesti in ga nenehno mučijo. V tekstu imajo obliko notranjega monologa10 in spremlja jih strah, du bo moral junak za storjenu dejanju odgovarjati.11 Vendar se pripovedovalcu zdi junakovo samohotno ob-
7	Prav tam, 151.
8	Prav tam, 214.
" Prav tam, 222. Prim, še opis ulienacijskega stanja negativnega junaka na 218. strani romana, kjer beremo: з1)е1 notranjosti se je spet ločil od njega in se razblinil, povečal pa se je občutek strtosti, nebogljenosti.«
10	Prav tam, 189—190, 203.
11	Prav tam, 222, 230—231.
navijanje spominov nezadostno, zato na več mestih poseže v besedilo. Kot tretjeosebni pripovedovalec dodatno obtežuje negativnega junaka z retrospektivnim doživljanjem krivde in pričakovanjem kazni. Naj od več takih posegov pripovedovalca v samostojen, razmeroma neodvisen notranji svet junaka12 navedemo samo obnovitev tistega prizora, ki kaže, kako je Tomo sodeloval pri prevozu ujetih partizanov ali njihovih aktivistov v taborišče in tukaj izživljal svoje sovraštvo do nasprotnikov: »Redke luči na mračnem kolodvoru. Odprti živinski vagoni, v katere tlačijo jetnike, da bi jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Pred njim na tleli človek, zvit v klobko, ki se z rokami drži za trebuh. Po obrazu je krvav, lasje na čelu se mu sprijemajo. Le oči živijo in spremljajo njegove kretnje. Ko ga brcne, se za hip zapro, nato pa mu spet sledijo. Ta obraz mu je od nekje znan, nekoč ga je že moral videti. Tudi oni na tleh se je nečesa spominjal. . . Odpeljali so ga, a ni umrl. Vrnil se je in zdaj išče ... Išče šoferja, ki ga je suval s škornji... Spomnil se bo, od kod ga pozna . . . Nekega jutra bo iznenada stal pred hišo. Ne bo se mu mogoče skriti.. ,«13
Spominska obnavljanja medvojnih dogodkov kažejo, kako pripovedovalec tudi zunaj dialoga in monologov, zunaj scenične pripovedi uresničuje svojo zamisel negativnega junaka, kako junaka vodi h koncu zgodbe. Tako njegovo prizadevanje se v glavnem sklada s podobo negativnega junaka, kakor se nam predstavlja v dialogih in v tistih odstavkih, ki izražajo tok njegove zavesti, na nekaj mestih pa pripovedovalec ra-dikalizira junakova duševna stanja ali jih obnavlja z namenom, da mu scenična pripoved ne bi ušla iz rok in se oddaljila od prvotne zasnove. Kljub temu je temeljno oblikovalno hotenje pripovedovalca naravnano k polifonični strukturi teksta, kar potrjuje tudi konec zgodbe, kjer se pripovedovalec ponovno skrije za literarne osebe in se ne izjasni doT ločno o usodi junaka. Nedorečena, močno odprta scena sicer dopušča kot najbolj verjetno domnevo misel, da je osamljeni, etično obremenjeni m notranje zlomljeni človek nazadnje zblaznel, toda pripovedovalec vztraja pri večpomenskem prikazovanju zaključka romana, ko kratko poroča, kako ta zaključek doživlja kmet v samotnem gozdu, kako drvarji sredi noči, kako drugi ljudje v bližnji in daljni okolici, ki se jim negativni junak polagoma spreminja v grozljivo, nedoumljivo legendo.
Negativni junak v Kavčičevem romanu se pogosto vključuje v social-nozgodovinsko dogajanje, v največji meri pa je prikazan s tiste pripovedne perspektive, ki razčlenjuje njegovo duševno resničnost, odkriva
12	Prav tam, 203—204, 223.
13	Prav tam, 226.
njegovo psihološko in etično protislovnost oziroma dinamiko. Ta se proti koncu zgodbe stopnjuje v stanje duševnih motenj, če ne kar v duševno bolezen. Perspektiva vrednotenja, tako izpostavljena v Kosmačevi noveli, je pomaknjena v ozadje. Ne izraža se neposredno, zlasti ne deklarativno skozi zavest pripovedovalca, temveč v samem dejanju. Kljub stvarno analitičnemu slogu pisanja pa pripovedovalčevo intimno razmerje do osrednje osebe romana ni povsem neopredeljeno. Ni sicer znamenj, da bi pripovedovalec kjerkoli kazal sočutno razumevanje glavnega junaka, vendar njegova strastna težnja po spoznanju negativnega lika, intenzivno raziskovanje njegove zapletene notranjosti in nadvse domiselno vživljanje vanjo dovolj prepričljivo razkriva pisateljevo afiniteto do motiva zgrešene in nesrečne človeške eksistence.
Sklepi, ki se ponujajo iz razpravljanja o pripovedovalcu in negativnem junaku v prozi z vojno tematiko, so naslednji:
Razpravljanje nam odkriva problematiko dveh tipov negativnega junaka, ki sta značilna za večji del vrednostno zaznamovanih oseb v slovenski pripovedni literaturi na to temo. V prvem primeru, v Kosmačevi noveli Balada o trobenti in oblaku, je posebej izpostavljena vrednotenj-ska točka pripovedovanja. Ta pripovedna perspektiva določa notranjo konfiguracijo junaka in njegovo mesto v odvijanju zgodbe, njegov položaj v morfologiji besedila. У skladu s tem odmerja pripovedovalec kmetu Crnilogarju manj vidno, čeprav ne obrobno vlogo v sinhrono multilokalnem proznem delu. Individualnost kmetovega lika ostaja malo razvita in v vsakem prizoru je čutiti, da stoji Črnilogar zunaj pripovedo-valčevega sveta pozitivnih vrednot. Pripovedovalcu negativni kmet ni blizu, kar je razumljivo, zato ga predstavlja kot človeka brez identitete, brez središča v sebi, kot neodločnega, pasivnega, nemočnega izgubljenca. Vrednotenjsko načelo pripovedovanja, ki se pri Kosmaču uresničuje v estetsko umetniških likih, pa se je v neumetniški praksi povojnega časa na Slovenskem neredko razvilo v shematično poenostavljanje, v ideološko redukcijo človeških značajev in usod, tema, ki je vredna raziskave, a ne sodi v okvir našega razpravljanja. V Kavčičevem romanu Ne vračaj ne sam pripovedovalec nasprotno ne izpostavlja vrednostne točke gledanja. Prevladuje tak način pripovedovanja, ki razčlenjuje duševnost negativnega junaka in njegovo etično vrednost oziroma nevrednost, in to v personalni prozni strukturi, kjer so posamezne osebe kot subjekt zavesti do neke mere samostojni, celo od zavesti pripovedovalca razmeroma neodvisni liki. Personalni pripovedovalec v zadnji doslednosti sicer uveljavi svojo zamisel junaka, čeprav so take njegove možnosti v polifonič-ni prozi manjše od tistih, ki jih ima na voljo samovoljni, vsevedni epik.
Razumljivo je tudi, da intimno razmerje pripovedovalca do negativnega junaka pri Kavčiču ni tako eksplicitno kot v Kosmačevi noveli, čeprav pri njem seveda ne zasledimo tistih tendenc, ki so v nekaterih sicer redkih proznih delih pri nas sprožile prekvalifikacijo vrednostno zaznamovanih oseb ali pripeljale celo do zanikanja vrednostne perspektive pripovedovanja, do vrednostnega izenačevanja oseb in junakov. Očitno je pripovedovalčeva točka gledanja tisti dejavnik, ki pogojuje negativnega junaka in njegov položaj v strukturi pripovedi tako, da ga postavi ali v središče ali na rob ali v kako drugo lego znotraj dogajanja. Pri tem se ne spreminja toliko aksiologija pripovedovalca kot njene oblike razkrivanja. V nasprotju z vrednostno izpostavljeno pripovedjo pri Kosmaču je pri globinsko psihološkem prikazu negativnega junaka, postavljenega v središče besedila, vrednostno merilo v Kavčičevem romanu vra-ščeno v samo jedro zgodbe, formulirano je kot sporočilo zamolčanega, kot estetska implikacija. V tem je bistven razloček med prvim in drugim tipom zaznamovanega lika v slovenskem pripovedništvu z vojno tematiko.
РЕЗЮМЕ
Исследование раскрывает нам проблематику двух типов негативного героя, характеризующих большую часть качественно маркированных образов в словенской прозе на эту тему. В первом примере, новелле Космача «Баллада о трубе и облаке» особо выделяется качественный аспект повествования. Эта повествовательная перспектива определяет внутреннее содержание героя и его место в событийной канве произведения, его положение во внутренней структуре произведения. В соответствии с этим автор отводит крестьянину Чрнилогару менее заметную, хотя и неэпизодическую роль в синхронно многопространственном повествовании. Индивидуальность образа крестьянина остаётся мало развитой, и в каждой сцене чувствуется, что Чрнилогар находится вне мира, качественных (этических) ценностей автора. Негативный образ крестьянина далёк от автора, что само собой разумеется, поэтому он изображает Чрнилогара как человека, не имеющего своего собственного «я», без стержня, как человека нерешительного, пассивного, обессиленного и потерянного. Принцип качественной оценки повествования, реализуемый Космачем в художественных образах, впослевоенной словенской действительности нередко развивался в схематическое упрощение, в идеологическую редукцию человеческих характеров и судеб — это тема, достойная исследования, но выходящая за рамки нашей работы. В романе Кавчича «Не возвращайся один» автор-рассказчик, напротив, не выделяет аксиологической точки зрения. Преобладает такой способ повествования, который анализирует психику отрицательного героя и его этическую ценность или бесценность. Такой способ преобладает в прозаической структуре персонажей, где отдельные образы в качестве субъектов сознания до известной меры самостоятельны, вплоть до относительной независимости
от сознания автора. Персонажу-рассказчику в конце концев все-таки удается воплотить свою концепцию героя, хотя его возможности в полифонической прозе невелики по сравнению с возможностями всезнающего эпика. Понятно также и то, что интимные взаимоотношения персонажа-рассказчика и отрицательного героя в романе Кавчича ни настолько очевидно, как в новелле Космача, хотя у него мы не находим таких тенденций, которые в некоторых, правда, редких прозаических произведениях нашей литературы обусловили переквалификацию качественно маркированных образов или привели к отрицанию качественного аспекта повествования, до качественной нивелировки образов. Очевидно, что точка зрения рассказчика — тот фактор, который детерминирует отрицательного героя и его положение в структуре повествования таким образом, что помещает его или в центр повествования, или на периферию или какую-либо другую точку событийной канвы. При этом не столько важна аксиология рассказчика, сколько формы её раскрытия. В противоположность качественно экспонированной нарации у Космача при глубинном психологическом изображении отрицательного героя, помещённого в центр текста, аксиологический критерий в романе Кавчича органически врастает в ядро фабулы и сформулировано как сообщение несказанного, как эстетическая импликация. В этом существенное различие мужду первым и вторым типом маркированного образа в словенской военной прозе.













UDK 808.63-087 (497.12—116) Jakob Rigler SAZU, Ljubljana
NEKAJ PRIPOMB O GLASOVNIH ZNAČILNOSTIH GORNJESAVINJSKIH GOVOROV
V članku so opisane glasovne značilnosti gornjesavinjskih govorov na podlagi gradiva iz kraja Luče. Razložen je zgodovinski razvoj glasovja, podana pa je tudi zgodovina raziskav tega narečnega območja in zavzeta stališča do njih.
The article describes the phonetic characteristics of the language spoken in the upper part of the valley Savinjska dolina, specifically at Luče, where the material has been collected. The author gives an interpretation of the historical development of the sounds as well as critically examines the history of the investigations of this dialect area carried out so far.
Pri Ramovšu о gornjesavinjskih govorih skoraj ni podatkov. Kolikor pa jih je, so enostransko podani, tako da ne prikazujejo bistvenih značilnosti tamkajšnje govorice. Govore ob srednji in gornji Savinji je Ramovš združil pod oznako savinjski dialekt, za njegovo oznako pa je uporabil predvsem značilnosti govorice ob srednji Savinji.1
Pozneje je T. Logar pri zapisovanju narečnega gradiva za SLA ugotovil,2 da Ramovševa karakteristika savinjskega dialekta ne drži, da veljajo Ramovševi podatki samo za srednjesavinjske govore ter da je treba v savinjskem dialektu razlikovati tri narečne in razvojne enote (govore ob srednji Savinji, govore ob gornji Savinji in solčavski govor). Te enote je teritorialno omejil, jim določil osnovne samoglasniške reflekse (za stalno dolgi in staroakutirani e, cirkumflektirani in novo-akutirani e in o ter nosnike). V gornjesavinjskem govoru je ugotovil različne reflekse za stalno dolgi in za staroakutirani č, palatalizacijo soglasnikov pred prednjimi samoglasniki; opozoril pa je tudi na ohranitev palatalnih Г in ri, premik naglasa v tipu uho itd., vendar te zadnje stvari navaja tudi že Ramovš. Poskusil je tudi razložiti široko kvaliteto refleksov za stalno dolgi ë in cirkumflektirani o v gornjesavinjskem govoru kot najarlmičnejšo stopnjo v slovenskem vokalizmu, vendar je v kasnejših delih to razlago opustil in širino razlagal z monoftongiza-cijo iz starejših diftongov e{ in оџ, tako da je bilo podrobno zavračanje prve razlage po L Mahnken3 nepotrebno.4
1	Glej F.Ramovš, Historična gramatika VII, Dialekti, str. 156—159.
2	Glej T. Logar, Dialektološke študije III, Karakteristika in klasifikacija gornjesavinjskih govorov, SR 5-7, 1954, str. 155—162.
» Glej I. Mahnken, Zur mundartlichen Differenzierung des Vokalsystems im Slowenischen. Die Welt der Slaven X, 1965, str. 359—360.
4 Prim. Rigler, Slovenski vokalizem v tuji obdelavi, SR 15, 1967, str. 300.
Vendar smo imeli že pred Ramovšem opis gornjesavinjskih govorov, in sicer v Tominškovi razpravi Narečje v Bočni in njega sklanjatev.5 Tu imamo že podatke o vokalnih kvalitetah za stalno dolgi ë in cirkumflektirani o, prav tako se iz gradiva jasno vidi, da imajo v tem govoru različne reflekse za stalno dolgi in za staroakutirani ë — da se je torej kratki akut pozno podaljšal. Skratka v tem delu dobimo med drugim tudi skoraj vse podatke, ki jih navaja Logar (seveda brez teritorialne omejitve), ter vse, ki bi bili potrebni Ramovšu, da bi bil lahko pravilno ocenil značilnosti gornjesavinjskih govorov.
Ramovš je Tominškov članek pri pisanju Dialektov uporabljal. Sam ga navaja v bibliografiji in vse primere, ki jih navaja za Bočno, najdemo pri Tominšku. Presenetljivo pa je, da je Ramovš uporabil iz Tominška samo primere, v katerih je staroakutirani ë (Tominškovo oznako je spremenil v ia), ni pa upošteval številnejših primerov s stalno dolgim ë, ki ima drugačen refleks — po Tominškovem opisovanju diakritičnih znakov® bi sklepali, da gre tu za e srednje kvalitete.
Neka stvar pa se v Tominškovem in Logarjevem opisu le razlikuje. Iz Logarjevega opisa bi sklepali, da je v gornji savinjščini palatalizacija v ponaglasnih zlogih splošno in dosledno razvita, Tominšek pa je sploh ne omenja.
Vzrok je v tem, da palataliziranost soglasnikov tudi v savinjščini — kot tudi drugod v slovenščini, kjer jo poznajo7 — večinoma ni posebno izrazita, včasih jo najdemo samo pri nekaterih informatorjih, pogostokrat le fakultativno. Tominšek je ni opazil predvsem tudi zaradi tega. ker v govoru Bočne (sklepam po Tominškovem gradivu) nima oz. vsaj v Tominškovem času ni imela fonološke vrednosti, ampak je oz. je bila le fonetičen pojav, vezan na določen položaj. Pri Tominšku se samoglasniki namreč ne reducirajo do popolne onemitve in tudi i se ne reduciral do nevtralnega polglasnika, ampak ima še i-jevsko barvo, prav tako se skupina -i\i ne asimilira v -u, ampak ostane kot -l'y. Za fonologizacijo palataliziranih soglasnikov torej ni možnosti. Medtem pa Logar navaja za gornjesavinjsko palatalizacijo primere, kot npr. nasmêt'u 'nasmetil', tàrp'o 'trpel', po katerih vidimo, da gre tam za fonološko palataliziranost, ker palatalizirani soglasni ki nastopajo tudi pred zadnjimi samoglasniki, ki so nastali po asimilaciji prednjega samoglasnika in ц (primer riies'u,
5 Ponatis iz Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiuins in Krainburg, 1902/1903, str. 1—27.
» I,. с. str. 7.
7 Prim. Rigler, Južnonotranjski govori, Ljubljana 1963, str. 136. in Fonolo-ška problematika slovenskega črnovrškega dialekta, ZFL 9, Novi Sad 1966, str. 99—102.
kjer bi sicer ne pričakovali palataliziranega soglasnika, je lahko razlož-ljiv z analogijo, kot podobni primeri z -y v notranjščini).8 Pri Tominšku torej ni šlo za tako fonološko palataliziranost, kot je opisana pri Logarju, a nefonološka palataliziranost je, kadar ni kolikor toliko izrazita, težje opazna in lažje zanemarljiva. Govor Luč, ki sem ga podrobneje zapisoval, je, kar se redukcij tiče, nekje sredi med Tominškovim in Logarjevim tipom, palataliziranost je zelo nestabilna in v nefonoloških položajih težko opazna (vsaj pri večini informatorjev), strukturalno pa je seveda to tak tip kot Logarjev. Po drugi strani pa sem v neposredni bližini Gornjega Grada pri enem informatorju (starejšem) slišal zelo izrazit tip govora, kakršnega opisuje Logar (Logar pri navajanju gradiva ne pove točno, na kateri kraj se posamezno gradivo nanaša, čeprav lokalne razlike vsekakor obstajajo).
Na splošno so gornjesavinjski govori precej neenotni. Variantnosti sem tod zasledil toliko, kot le še malo kje. V istem kraju, celo pri istih informatorjih slišimo enkrat tako, drugič drugače. Razpon v realizaciji posameznih fonemov je zelo velik. Že Tominšek je imel z zapisovanjem težave. Opisal je v glavnem le sklanjatev. Sam pravi:6 »Redno bi bilo, da bi začel z glasovjem, ali podal bi snov nedostatno. ker še v nekaterih točkah nisem prav na jasnem. Vsled tega se razteza nekaj nesigurnosti tudi nad skladnjo /.../ ali tiče se le kake nedoslednosti v pisavi debel /.../.«
Ker imamo doslej podatke samo za posamezne reflekse v gornji savinjščini in ne za celoten glasovni sestav, bi tu navedel nekaj več podatkov za Luče (v narečnem izgovoru 1'fiče, kar bi bilo poknjiženo pravzaprav Ljuče).
Govor pozna naslednji samoglasniški sistem Dolgi samoglasniki
i	u
ie	119
e	o
ÏÇ U9 a
Pri dolgih samoglasnikih i in и nista nikoli izrazito dolga, izgovarjata pa se lahko tudi skrajšano, večinoma fakultativno, čeprav v nekaterih položajih (zlasti pred zaporniki) pogosteje kot v drugih. Vendar bi ju bilo težko vključiti kar med kratke samoglasnike.
R Glej Rigler, Notranjski nepoudarjeni у in razvoj u-ja v slovenščini, SR It, 1958, str. 212—213.
Kratki samoglasniki u
i Ig о]	Э o
e	a
Pri kratkih samoglasnikih se i zlasti v naglašenih zlogih lahko izgovarja bolj široko (kot e), povsod pa lahko tudi čisto polglasniško. tako da fakultativno lahko sovpada z a.
Značilna gornjesavinjska refleksa sta ê in б, ki sta nekako srednje kvalitete, vendar se bolj nagibata proti širini kot ožini.
ê je refleks za stalno dolgi è in za cirkumflektirani e. Nekaj primerov: besêda, cêpc, grêx, xlêbac, krês, mleka, rêka, sênca, strela, zvezda, žlep, lêp, cêpi, reže, sêka, drêvi, lêtas-, bačela, jesen, let, peč, ререџ, pe-rêsce, vesêu, načesar, šest, lenên 'lanen', lesên, lančen, usêna 'ovsena'.9
б pa je refleks za cirkumflektirani in zgodaj podaljšani novoakuti-rani o: bok, dôm, drop, got, most, nos, nôxt, plot, pot 'znoj', гбк, srota, vos, zvon, bos, sto, snoč, gdo. Enak refleks je tudi iz nosnika o, in sicer ne glede na to ali je stalno dolgi ali staroakutirani v predzadnjem zlogu: gôbac, klôp, kose 'kosec, košček', kot, moš, sôt, želoc 'želodec', gôst, kopat se, manola 'minolo, minilo', goba, toča.
ê in ô pa nastopata tudi za nekdanji skupini e + i (iz dolgega ali kratkega e + { in kratkega a + j) ter o + y (iz dolgega ali kratkega o + y in kratkega a + y). Prim.: je 'jej (velelnik od jesti)*, štete 'štejte', de 'daj', krê 'kraj', ukrê 'v kraj. proč', zdê 'zdaj', cet 'cajt, čas', mêxan 'majhen' (zaradi skrajšanja diftonga); бса 'ovca', garmoje, klasoje, ja-göna 'jugovno', on 'oven' (po stranskih sklonih), os 'oves', udôc 'vdovec', fôck 'folček, žepni nož', stô 'stol', vo 'vol', so 'sol', mano 'minol, minil', po 'pol', zdrô 'zdrav', rona 'ravno', mrôle 'mravlja* in seveda tudi iz oy za zlogotvorni 1: Ьбха, сбп, poš, vok, vona, žoč, dôk, pön, tost, копе, môze, t бее.
Ti primeri monofiongizacije skupin e + j in o + у nam dokazujejo, da so tudi refleksi za e in dolgi o ter o lahko nastali iz diftongov. Seveda nam dokazujejo le to, da v dialektu obstaja težnja k monoftongizaciji, « ni pa zaradi tega še mogoče popolnoma zanesljivo sklepati, da so diftongi za <? in o nekoč zares obstajali. Določene pomisleke v tej smeri nam lahko vzbudi Tominškov opis. Tominšek ima namreč za cirkumflektirani o, za o in za stalno dolgi c' monoftonge, medtem ko ima za zlogotvorni / diftong: doîjg, яиц za (str. 10); prav tako ima primere kot бцп 'oven' (12). To bi lahko kazalo, da so omenjene monoftongizacije mlade, iz zadnjih desetletij, in da so morali ob prehodu / v у okrog konca 16. stol. — torej dobra tri stoletja prej — eksistirati za e in б monoftongi. S tem seveda odpade vsaka dokazilna moč monoftongičnega refleksa za / za sekun-darnost monoftongičnih refleksov za ê in б.
' O snovni priponi -en glej Rigler, Glasovna podoba sufiksa -ëno, ZFL 7, 1964, str. 49—51.
V	zvezi s tem bi opozoril na naslednje: Monoftongizacija je res mlada, vendar mislim, da je mlada tudi pri refleksih za <?, б in o. Semintja se pri nekaterih ljudeh še vedno sliši kak diftong. Res da se diftong največkrat sliši za o + џ, kjer ga lahko podpira knjižni vpliv, in razmeroma zelo redko za б in o, kjer monoftong spet podpira še knjižni monoftong (vzporedno je pri e), vendar sem slišal tudi take primere kot gôuc 'godec' (beseda se od knjižne oblike toliko razlikuje, da je verjetno že izgubila povezavo z njo in s tem vpliv knjižnega jezika, posebno ker se v sedanjem knjižnem jeziku skoraj več ne rabi, saj označuje le nekdanjega muzikanta v kmečkem okolju), gnêizde 'gnezda' ipd. Tudi v drugih krajih sem slišal včasih kak primer z diftongom, npr. v Gornjem Gradu od neke ženske kôut ipd.
Pri Tominšku moramo računati z dejstvom, da je lahko včasih še slišal kak diftongičen izgovor, a da je bil na to bolj pozoren v primerih, ko je diftong tudi v knjižnem jeziku, zanemaril pa je primere, ko je v knjižnem jeziku monoftong. Sam opisuje diftong takole: »V zvezi z o se je pred soglasnikom v nekaterih besedah џ tako stopil ž njim, da ga skoraj ni slišati; v besedi sonce3 (= solnce) je sploh izginil, več odseva je še ostalo v: poun (= poln), doug, še jasnejši je v bouha.«
Po vsem tem mislim, da razlik v Tominškovili zapisih ni treba jemati kot dokaz proti nekdanjim diftongičnim refleksom za vse sedanje ê in б.
V	nekaterih primerih pa ne dobimo za zgodaj dolgi o in o refleksa б, ampak по. To je v primerih kot: mfioj, stüoi (velelnik od stati), naxcûçi 'nocoj', sabûoi, zmanûoi, stabûoi. To je nastalo zato, ker je namesto nekdanjega diftonga оџ nastopala pred istozložnim i položajna varianta ö (zaradi neizgovorljivosti oyj),10 ki je ob podaljšanju akuta v tem govoru sovpadla z novoakutiranim o, ki se je tu podaljšal kot ozek, in dala z njim enak refleks. Primere kot gnôi, 1б{, ki v enakem položaju izkazujejo regularni refleks, je treba verjetno razlagati kot analogične po vzorcih, ki se končujejo na drug soglasnik {bog, doz ipd.). Pri primerih z uo možnosti za take analogije ni. У nekaterih drugih krajih pa taka analogija lahko tudi ni prodrla (npr. gnûo{ v Rečici).
Staroakutirani è v predzadnjem zlogu je dal îe: brleza, cîesla, mîesta, plege, plena, plieve, sîeme, smrieka, strtexa, žeHeza, dlelat, slekoy. Ker sta povsod na tistem štajerskem področju, kjer se je kratki akut pozno podaljšal, sovpadla è in etimološki e v vseh položajih,11 je tudi za novo-
10	Prim, še Rigler, Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu I, SR 15, 1967, str. 137 — naše oblike, ki jih tedaj še nisem poznal, potrjujejo tam domnevani razvoj.
11	Glej Rigler, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, SR 14, 1963, str. 38—39.
akutirani e enak refleks: ziele, žlenin, nlesu, pieku, sledam. Tak refleks dobimo tudi po premiku kratkega akuta na sledeči zlog, če je bil akut sprva bolj proti začetku besede od predzadnjega zloga: kaslela, kslela 'kiselo, kislo'.
Enak refleks le je dal tudi nosnik q (ki kvalitetno ne gre vzporedno z o): plest, pletak, žrebleti, griem, pîet, dietele. Z refleksom nosnika sovpada na širšem področju refleks podaljšanega polglasnika (cirkum-flektiranega in novoakutiranega), zato imamo tudi tukaj zanj pričakovani le: dien, lien, miex, plen', oies, ballen 'bolan', mlenš, yziemem, žlene, tlečas 'ta čas, tedaj'. Nekaj primerov je tudi z a: čast, maša, laže, liiš 'laž' (z neregularno kračino). To je (razen deloma maše) značilnost tudi večine drugih vzhodnih govorov in ne kaže na kako tesnejšo povezanost savinjščine z gorenjščino. Primer pais'ji 'pasji' je morda nastal po pozicijskem razvoju pred j (prehodnem) podobno kot žalna 'žejna'. Nejasnega izvora je puisa 'pesa'. Nejasno je tudi, kako je prišlo obratno do т1ецхa 'malha' iz srdvn. malhe, ali gre za hiperkorekturo v medna-rečni izposojenki ali kaj drugega.
Zadnji ustreznik tem refleksom je по, ki pa je refleks le etimološkega o, in sicer novoakutiranega v predzadnjih (oz. tu navadno sploh nezadnjih) zlogih: xiïodi, lû ornim, nûosj, fiosam, mûotka 'motika', uçtava, razen tega pa tudi tistega o, ki je prišel pod naglas ob premiku kratkega akuta na sledeči zlog, če je bil akut sprva bolj proti začetku besede od predzadnjega zloga: jaguçda, bakiiojfia 'bukovica. bukev', kukûoica 'kukovica, kukavica'. Kakšen refleks bi dal o v takem tipu (po premiku akuta naprej), ni mogoče reči; v gradivu za to nimam primerov (prav tako nimam primerov s tako pozicijo za ç, a in it, vendar tam lahko zanesljivo pričakujemo reflekse le, a, u).
Refleksa le in uo se včasih že zelo približata k ê in o.
Refleksi sekundarno naglašenih samoglasnikov so široki diftongi [e, itd: čiela, čjesan, djPbla, miedoet, mieja, petelin, tieta, žjena, nif;se, tiêbe; kyçsc, kyozu, nuçga, ruçsa, цогах, ятцоЫ, škfjorc, tuçrk, ouôda, ZDџone, gpôniu, myodras, buçgat, rnogat.
7m e-jevske in o-jevske vokale, ki so prišli pod naglas ob premiku iz-glasnega cirkumfleksa za zlog proti začetku besede, refleksi niso popolnoma enotni. У glavnem so enaki kot za sekundarno naglašene vokale: щеЬа 'nebo', srtfbra, črjeoa, drieoa, stfna, tiela, tiesta, piçci (G. sg. od peč), rieči, briega, m je sa: кцо1а, цока, sly od a, uçci, kuost,j (N. pl.), sifoli (G. sg.), byogu, muqsta, nuQxta, nuosa, ryogu (vse G. sg.), tako tudi še doâ тцо/.а (menda v pomenu 'priča pri poroki', v knjižnem pomenu se beseda ne rabi ali pa je nova). V posameznih primerih pa ni tak
refleks kot za sekundarno naglašene samoglasnike, ampak a: lapa 'lepo', zaba. Tako je še v nekaterih takih primerih, kjer bi pričakovali že prejšnje naglasne premike: dabe\i 'debel', makek 'mehek', tažek, rasje, raka 'roka'. Zanesljive razlage za te primere z a (ki jih je sploh malo) ni mogoče dati. Gre pač za pozen naglasni premik, zakaj pa je prišlo do redukcije, je težko reči. Pretežno gre za nosnike in bi v tem morda lahko videli mešanje s koroškimi govori, toda v dabeu in lapa sta e in č. Morda bo mogoče kaj reči, ko bo podrobneje poznano širše področje. Kaže, da je v različnih gornjesavinjskih govorih polglasniški refleks za q, o v pozno naglašenih zlogih pri različnih besedah različno razširjen (prim, pri Tominšku: mZž6, zZb6 (15), toda гоакб (18); v Lučah pripovedujejo, da govorijo v Solčavi masa). Prepletanje jezikovnih pojavov med gornjo savinjščino in sosednjimi koroškimi govori je toliko močno (prim, samo razvoj naglasa), da koroški vpliv tudi v obravnavanem pojavu ne bi bil izključen. Na tem področju so morali biti močnejši vplivi, kot bi jih glede na geografsko razčlenjenost pričakovali. Tudi solčavsko kvaliteto vokalov12 bi jaz skoraj raje povezoval s kvalitetami na področju ob zgornjem toku Meže (morda tudi naprej z obirskimi), kot pa mislil na naselitev Gorenjcev.12
Enake reflekse kot sekundarno naglašeni vokali dajo še e-jevski in razen v izglasju tudi o-jevski glasovi, če so bili kratki naglašeni v zadnjem zlogu (vendar za izglasni e nimam zapisanih takih primerov, ki bi ne mogli biti analogično vplivani po drugih oblikah): cvjek, skljep, xrjên, štiei, Щей, ulječt, trj,est, uz jet, užg{e\ Ьцур, кџдз, puôt, strnôp, кги op ■
Nobenih posebnosti ni pri refleksih I, п in a. Nastopajo tako kot ustrezni knjižni glasovi, razen tega pa še iedaj, če so prišli pod naglas po premiku akuta naprej (glej pri le in по), vendar imam v gradivu le primere za i (za u in a lahko pričakujemo vzporeden razvoj): jažlna, Iatolea.
Od raznih položajnih razvojev pri dolgih samoglasnikih so bili že omenjeni razvoji e-jev in o-jev v zvezi z j ali y; omeniti bi bilo še treba, da stalno dolgi č pred r ne da regularnega refleksa, ampak le: zvler, da dasta i in и pred istozložnim r včasih (vendar razmeroma redko) refleksa le in ûo-, kramplr in kramplçr, pastir, pazdîrje, tüorska rêpa 'turška repa, krompir', da se ie in uo v vzglasju menjujeta z ja in цэ: leza in jaza, uorayga in uaraijga, da se ie pred j zelo približa i-ju: vlçja, olja 'veja' (toda veja 'listje').
12 Glej pri Logarju, 1. c. 162.
Medtem ko so se e-jevski in o-jevski glasovi pod kratkim naglasom podaljšali, pa so i, u, a in a ostali kratki. Y skladu s tem so tudi njihovi refleksi: и se je reduciral in sovpadel z a, i je dal prednji reducirani glas, ki je lahko še blizu i-ju, lahko pa se tudi že približuje nevtralnemu polglasniku ali fakultativno včasih tudi sovpade z a. Prim.: n'êc, meš, nat, net, dam, tač (niso pa redke tudi že oblike miš, tlč, ki so ana-logične po stranskih sklonih), kap, na clnâ, šta 'tu, tukaj', brat, mràs, daš, pas. Y izglasju dasta a še -o in -o: dna in gna 'dno', sa. Enaki so tudi refleksi za tiste i, u, a in a, ki so prišli pod naglas ob času premika naglasa v tipu megla ali zaradi premika izglasnega cirkumfleksa: vêsak, žgvot, n'êxce, saxэ 'suho', glava (s poznim premikom naglasa, prim, raka) poleg glava, sramaška 'siromaško, siromašno', zhčne, lase (A. pl.), magla, staža, tama, taman, lagek 'lahek', l~ago\i 'lagal'.
Polglasnik, ki je nastopil ob r-u za nekdanji zlogotvorni r (ne glede na naglas), se je v naglašenih zlogih pri nekaterih informatorjih razvil v a, pri nekaterih pa ostal (možni pa so tudi prehodni glasovi med a in a): kart, kart, mar de 'statve', start 'med', màrtu, tllrji in tarjl 'trije', pürvi, parvi, arš, arš.
Razni asimilacijski pojavi so obravnavani še pri ê in б.
V nenaglašenih zlogih (kadar ni prišlo do asimilacij) sta se i in и reducirala podobno kot v kratkih naglašenih (v nenaglašenih zlogih refleks za i navadno ni toliko e-jevske barve, kot je lahko v naglašenih), e (iz e, ê, q) in a sta praviloma ostala (le v izjemnih primerih lahko pride do redukcije), prav tako ostane a, o (iz o, o) pa se je različno razvijal: v izglasju je dal a, enako večinoma poleg redkejše variante o v pred-naglasnih zlogih, v ponaglasnih zlogih (razen izglasja) je po akanju dal a ali pa ostal.
Za i in и j) rim.: xitl, živi, živim, žavfm, zidar, zaddr, št al'S k 'štiljak, ročaj pri grabljah', bijožič, giionnn, zlêtvit 'izdletviti, izdolbsti', sjestri (D. sg.), drêvi-, lapina, bačl 'buči', jažina, кџтах, trêbax, sina (D. sg.).
Za izglasni o prim.: Viet a, kallena, rjebra. mêxna 'majhno' (toda jCitar, lêp jCitar, mn. lepi jCitri); za ponaglasnega prim.: uotrak, präprat, кбкаГ, Smpas 'Amboss, nakovalo', vêsak. V ponaglasnih zlogih je o v nekaterih primerih tudi ohranjen: klàvos, raspot, tyopor, žjelot, zçvot; razen tega nastopa kot redkejša fakultativna varianta poleg a pred raznozložnim v: jSlova poleg jalava, xrSstova poleg xrästaoa. V večini primerov bi bil lahko analogičen, in sicer po drugih sklonih, kjer je naglašen, ali po oblikah s položajem pred istozložnim v. Do teh analogij bi lahko prišlo, ker je o nastal v takem položaju tudi po asimilacijah z џ (glej dalje). V pri-
merili kot frltof 'Friedhof, pokopališče' bi šlo lahko za mlajše izposojenke. Vendar primeri kot lakota kažejo, da gre vsaj v nekaterih primerih tudi za izostanek akanja, podobno kot tudi v nekaterih drugih dialektih s ponaglasnim akanjem. V adverbu letaš imajo a za ponaglasni o. Tu bi šlo lahko za vpliv samostalnika üeta in morda še bolj prislova duçns 'danes' (v času, ko se je še izgovarjal s polglasnikom pred s).
Pojavlja pa se o za o tudi v prednaglasnih zlogih, in sicer kot redkejša fakultativna varianta poleg a (oz. v vzglasju u) zlasti še v predlogih in predponah: baUen, draptlne, galop, golop, gosjäk, kabilca, kapîta, kaprlva, karak, karenlne, кэзщ, pokôsiy, kastü 'košta, stane', kazar, kožar, lančar, lončen, moütu, pačasa, počasa, podvolôl'ek 'Podvolovljek (k. i.)', pokapa 'pokoplje', palavlca, potlegn'u, pazäp' 'pozabi', sasîet 'sosed', tomažln (h. i.) itd. Tu je težko reči, ali gre za dve razvojni fazi v dialektu ali pa morda že za knjižni vpliv. Vendar bi oblika poplr, kjer je v knjižni obliki a, ne kazala v to smer.
V nekaterih primerih dobimo v prednaglasnih zlogih za o tudi refleks a. Tu gre za razvoj akanja pred razvojem o v a. Primeri se precej ujemajo s primeri izjemnega akanja v drugih dialektih. Prim.: damô 'domov', karûza, parêsla 'povreslo', glabCičan 'golobučen, plešast', katüra se 'kotura se, toči se', glabudk poleg glab\iqk in globyok, klabäsa poleg običajnejšega klabäsa. Tak a je lahko prišel ob poznem naglasnem premiku tudi pod naglas: klâoos poleg kluoDos in kliiooas 'kolovoz', klhnčič 'klobčič'.13
Razni asimilacijski pojavi v nenaglašenih zlogih so dali še naslednje rezultate:
Istozložni ai je dal e; v izglasju (in kjer lahko izglasje analogično vpliva tudi v internih zlogih) le fakultativno poleg ei: učlere, šive poleg šioei■
Za istozložni оџ in аџ dobimo o; v izglasju (in kjer lahko izglasje analogično vpliva tudi v internih zlogih) le fakultativno poleg оџ (o") in za аџ redkeje tudi аџ: bronlca 'borovnica', posôt 'povsod', lastoka, fuogloš 'foglovž, ptičja klcika', brâto poleg bratou, mrollše 'mravljišče', dlelo poleg dleloy, šipo 'ščipal', llzoy, llzay, Шаџ 'žilav'.
Istozložni ац je dal и: clerku, màrlu 'mrtev', tûopu, cûodu 'cvetel', jêdu, nlesu, pleku, trlçsu. Tako tudi џ za r: čaru, ubaru. Fakultativno in razmeroma redko da и tudi skupina Щ, ki je pogosteje ohranjena kot 1U : mlât'u, mlâtiu, uzdign'u, bêliu, potiegn;oy, potlegn'u, nyôs^i, zgûbiu. Razen tega je dala и tudi končnica -od v rodilniku množine moških sa-
13 Prim, pri Pleteršniku pod klonč.
mostalnikov: sinu, sasledu, zreblçtu (nevtri imajo v mn. navadno ženske končnice, le soglasniške osnove navadno moške), zabu 'zob'.
Skupina еџ je pretežno ohranjena: zlЬец, zâbeu, nâsteu, гю'ец 'živel', vendar imam zapisano tudi dabu poleg dabeu 'debel', kasou 'kisel' fem. kaslela; glagol videti pa ima navadno oblike po IV. vrsti vldiu, prav redko oldeu (tudi v nedoločniku vidat proti živ'et in v fem. obliki deležnika vldla).
Vzglasni o je verjetno zaradi asimilacije s protezo dal u, ki ostane tudi v prefigirani obliki, a variantno kot pri э tudi tu nastopa o: uba, ubroč, ukrôgla, uikllene, uzdravl, utspuçt uran, гигйц, ud uciçta, od očleta, obleče, odreže. Isti razvoj je tudi pri vzglasnem u: ušese, učim, umret. Pri vzglasnem i ni enotnosti: jagrâm, imlena.
Značilen pojav v Lučali je še preglas za palatalnimi soglasniki (č, ž, s, j, Г, n'). Y položaju za njimi ima a varianto à, ki pri posameznih ljudeh lahko prehaja v e ali a. Prim.: sveča, srleča, puža 'punčka, lutka', кцойа (G. sg.), poslitša, upraša, večlerja, skrln'à, mriçže, göse 'gošča', xlše, obüje 'obuja, obutev', ântoel'e, grüoble, štiiorkle, üole, üol'e, pazâbl'e, lajeu, liikn'e, svln'e, kuôn'e (G. sg.), žuža 'pikapolonica', go.ša 'gošča', brleja, kôdel'a, strêl'a (3. sg.), küxn'a. Za palatalnimi soglasniki se pre-glaša tudi a različnega izvora v i: lukn'i 'luknjo', obüji 'obujo, obutev', pondêlik, nfiosji 'nosijo', пџогj 'nožu', kl'uci, na pôl'a in pol'\.
Enako kot a za palatalnimi soglasniki se obnaša e v položaju za r, le da se tu à bolj redko sliši, navaden je a, kadar je občuten kot morfem, je dokaj pogosten tudi e: krasnlca, radôje 'redovje pri košnji', raplše (iz repišče) 'krompirišče', uratjena, uramlena (G. sg.), pradân 'predan, prodan', uÇrax, sjêstra (G. sg., N. A. pl.) poleg sjçstre, rezâunca 'priprava s katero so najprej posebej narezali bi-azde, ko so orali z (lesenim) ralom; zdaj opravi to pri železnem plugu črtalo', predica, žreblt>ti.
Od drobnosti bi bilo dobro omeniti naslednje: v pridevniški priponi -ak je navadno e namesto a: tSriek, tanak, slâdek, sladak, тэкек, тэк'ек, ïùgek (redko lahko prodre ta pripona celo k vçsek poleg navadnega vçsak ali tudi Dgsok; fem. je vlsifoka); -j v orodniku ednine ženske sklanjatve je verjetno iz o + j:14 skraoi (ker je nato izenačen or. z mest. pri a-jevski sklanjatvi, se to zgodi še pri i-jevski in fakultativno celo pri o-jevski: skuôsti, zbrâta); vokalizem v sklonskih končnicah samostalnikov daj. in mest. mn. (pa tudi or. ed. o-jevske sklanjatve, kolikor ni izenačen z mest.) je precej nestabilen, in sicer je v daj. mn. navadno
14 Fakultativno se j pojavlja tudi v daj. in or. dvojine: doêmuj slêsiramaj, sînamaj (pri samostalniku so v daj. in or. dvojine pogoste tudi že množinske končnice).
-am: râkam, golôbam, kravam (v nadaljnjem razvoju z izpadom a in vokalizacijo o-ja lahko tudi krâum), svîriam (tako tudi or. ed. zrnje sam), v mest. mn. je navaden -ел-: rak'ex, rakex, nuogex, Sinex, redko pa se lahko dobijo tudi končnice -ax ter -ат, -ах. Namesto nenaglašene pripone -ar je običajnejši -er: тппег, sôster, buobner 'Wagner, kolar', düoxter, trâxier, šolar, iiextar. V izjemnih primerih pride do močnejših redukcij, zlasti ob zvočnikih: mračnlk in marčrilk 'netopir', plâman (morda še naslonitev na primere kot kaman), rašieta.
V	lahko izgovorljivih soglasniških sklopih polglasnik lahko izpade, včasih redno, npr.: srôta, miiotka 'motika', krayca, coparnca, mlatma 'mlatimo', nüosla nosila", dyons 'danes' itd., pogosto pa le fakultativno: kslela in kasiela 'kiselo, kislo', pastlm in pstîm, рбрак in pôpk, pêsak in pêsk ipd. Opozoriti je treba predvsem na to, da v našem govoru izpada tudi tisti a, ki je nastal iz o: karlta in krita, gvarl in redkeje gavarl. Ob zvočnikih pa se pojavlja namesto reduciranega glasu za zvočnikom navadno a pred zvočnikom (izvzeto je skoraj redno izglasje in vzglasje): darilna družina', darbêna klabäsa 'drobena klobasa, krvavica', kalbasa, parnlesu, pod naglasom pa paršu in prašu 'prišel' (toda g'ùrla, duqbra, paršla 'prišlo', vendar xltar 'hitro', lasjak, lapina, ramen).15
V	konzonantizmu so posebnost palatalizirani soglasniki. Ti so lahko zelo različno izgovorjeni: njihova palataliziranost je lahko dobro slišna,
15 Glede na izvajanja pri obravnavi samoglasnikov vidimo, da gornjesavinj-ski vokalizem lahko izvajamo iz osnovnega severnoštajerskega sistema, kot sem ga nastavil v Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (SR 14, 1963, str. 45). Pri tam navedenem osnovnem sistemu je pri navajanju izvora treba (glede na nova odkritja v zvezi z razvojem kratkega akuta — gl. delo iz opombe 16) dodati, da so dolgi i, u, e, o, a (za с in o ne poznam primerov) nastali tudi v primerih (ki so sicer razmeroma redki), ko je bil kratki akut premaknjen na naslednji zlog, če ta ni bil zadnji — seveda le na tistem področju, ki ta premik pozna. V tem osnovnem severnoštajerskem sistemu je nato prišlo pri dolgih samoglasnikih do sovpada e in e, o se je diftongiral v оџ in sovpadel s prejšnjim оџ, ii (dolgi in kratki) se ni razvijal proti ii, ampak proti u, pri kratkih pa so sovpadli e in e ter o in o. Tako je nastal prvotni gornjesavinjski sistem, ki je imel naslednje
V tem sistemu sta se pri dolgih samoglasnikih e in o diftongirala v ie in uo, e[ in ou pa monoftongizirala; pri kratkih pa sta e in o. ki sta prišla pod naglas ob sekundarnem naglasnem premiku in ob premiku izglasnega cirkumfleksa za zlog proti začetku, prešla v dolgi vokalizem in se diftongirala v iç, џр; nato so kratke samoglasnike zajele še redukcije u > э, i > j /ç a], o > э/о (in v posameznih primerih popolna redukcija) ter pozicijski razvoji kot preglas, izglasni -o > -Э, razne asimilacije (щ, оџ > и. a/, еј > е, аџ,оџ > o) ipd. S tem pa že pridemo do na začetku navedenega sedanjega fonološkega sistema.
dolge samoglasnike i u Ç 9 ei оц
kratke samoglasnike i u э
e o a
a
pri k', g' x' včasih skoraj kot k j, gj, xj, drugič pa se lahko tako rekoč popolnoma izgubi. Zlasti pred prednjimi samoglasniki, kjer je položajno pogojena in torej redundantna, je le včasih opazna, zato v gradivu večkrat ni označena. Večkrat pa se jo opazi v položajih, kjer je fono-logizirana, to je v izglasju pri redkih primerih popolne redukcije končnega samoglasnika, npr. mat' 'mati' proti tat, in še najbolj pred u, ki je nastal po asimilaciji iz iu, npr. mlät'u 'mlatil' proti bratu 'bratov'. Zaradi teh fonologizacij ima govor naslednji soglasniški sistem:
Zvočniki	Nezvočniki
v v'	j P p' t t'	k k'
11'	b b' d d' g g'
r	C (c') č
m m n n
f (f) s s' Š X x' z z' ž
с in /' sta v oklepaju zato, ker v gradivu zanju nimam primerov.
Distribucija navedenih soglasnikov je deloma omejena. Palatalizirani soglasniki — razen Г in n', ki sta tudi naslednika nekdanjih palatalnih Г in n — nastopajo samo v ponaglasnih zlogili in v naglašenih pred refleksom za kratki i. V tem položaju so namreč nastali pred prednjimi samoglasniki, ki so pozneje lahko reducirani ali asimilirani z џ. Dalje zveneči nezvočniki ne nastopajo v izglasju (izjema so pravi predlogi), ampak imajo tam svoje nezveneče pare: mrasje 'mraz je'. Nezvočniki se po zvenečnosti tudi asimilirajo na sledeče nezvočnike in pavzo, prav tako nimam zapisanih primerov, da bi palatalizirani nezvočnik stal pred nepalataliziranini nezvočnikom.
Navedeni soglasniški f onemi imajo v določenih položajih svoje variante. o, ki že sam ni izrazit labiodental, ampak je neizrazito izgovorjen in se močno približuje ro-ju zlasti pred zadnjimi (posebno še pred э), deloma pa tudi pred prednjimi samoglasniki, ima ne pred samoglasnikom varianto џ, ki se lahko, kadar ni za samoglasnikom, premenjuje z u: olna, zdrauje, usâk. Ker d' nastopa v gradivu le pred samoglasniki, ni mogoče reči, kako bi se obnašal v primeru popolne redukcije samoglasnika za njim (ko bi prišel v položaj, kjer ima /v/ varianto |ц]). Druge variante so običajne: ц pred velari za n in j ne pred samoglasnikom za j, ki pa že sam ni izrazito spirantičen.
Glede izvora soglasnikov ni razen že obravnavanih palataliziranih soglasnikov nobenih posebnosti. Govor spada v večinsko skupino slovenskih dialektov, kjer so l razvili v џ, če ni bil pred sunioglasnikom ali j in
kjer so t' razvili v č. Raznih posebnih soglasniških razvojev ni veliko. Omeniti je treba le še nekaj stvari: Govor pozna prehod šč v š: iêt 'ščet, krtača', kušer, kaslše, lešje 'leščje, leska' (toda priešč prašič' z novejšo skupino nastalo po redukciji). — Skupina vi je v ponaglasnih zlogih, če je ni vzdrževala analogija, dala j: kukûoica 'kukovica, kukavica', bazüoine 'bezgovinje, bezeg', bakûojca 'bukovica, bukev', (toda paroi, кгацса). — Skupina tj je v primerih, ko ni bila analogično vzdrževana, dala k: kêdan, trieki tretji'. — k in g preideta pred t in k v pripornik x, ki pa analogično v položaj pred samoglasnik tu še ne prodira: noxt, laxt, тэхка toda makek, laxka toda lî>gek. — Skupina dn rada prehaja v gn: gnâr, gna poleg redkejšega dna, vendar dnevi, pôdne; vzporedno prim. gllesni, toda dlan, dlaka ipd. ter lëioa 'dletvo, dleto'. — Skupina ti, dl v opisnem deležniku je ohranjena, le t je analogično zamenjan z d\ padu, padla, pomledu, pomjedla, pljedu, jêdu, jedla, jedli, cûçdu 'cvetel'. Za prodiranje d v druge oblike prim.: pomjêdem, snêk mjede, vendar xiša je zametjena; dalje prim, še mledanca 'hlebček za kvašenje, ki so ga napravili na binkoštno soboto zjutraj z vodo, ki je morala biti zajeta iz treh studencev pred sončnim vzhodom'. — Tudi skupina čre, žre je ohranjena: črešn'e, črjeva, žrjebe, žrjebal.
Naj omenim še glavne naglasne posebnosti tega govora, ki zdaj ne pozna več tonemskega naglaševanja.
Poleg običajnih slovenskih naglasnih premikov starega cirkumfleksa za zlog proti koncu, kratkega končnega naglasa na prednaglasno dolžino, kratkega končnega naglasa na e in o v predzadnjem zlogu, je tu izveden kot v večini štajerskih in primorskih govorov tudi premik kratkega končnega naglasa na a v predzadnjem zlogu (in tudi na i, u, a, če v posameznih primerih prvi premik ni bil izvršen). Govor spada v tisto področje slovenskih dialektov, ki so stari skrajšani akut pozno podaljšali, in sicer samo v predzadnjih zlogih.10 Govor pa je izvedel tudi dva bolj specialna naglasna premika, ki ga vežeta na koroške in deloma pohorske govore. Prvi je premik kratkega akuta na sledeči zlog (ki se je podaljšal), če ta ni bil zadnji (jagûoda, bakÛQjca).le Drugi tak premik pa je premik izglasnega (samo z izglasnega samoglasnika) cirkum-I leksa za zlog proti začetku besede oz. praktično je to vedno na prvi zlog (кцр1а). Omeniti je treba še podaljšanje kratkih naglašenih e-jevskih in o-jevskih (neizglasnih) vokalov. Gradivo za vse te premike je mogoče najti pri obravnavi vokalizma.
111 Glej Rigler, K problematiki daljšanja starega akuta, SR 25, 1977, kongresna številka, str. 83—99.
Za prikaz naglasnih podrobnosti, kot so razširjanje slovenskega novega cirkumfleksa, kar je seveda sedaj izkazano le v vokalnih refleksih (npr. v opisnih deležnikih tipa delala in nato še v množini delali oz. obratno oietar, ciegal, plçsam, kjer je zmagala v nasprotju z osrednjimi dialekti nemetatonirana oblika iz stranskih sklonov, ipd.) ali premik novega cirkumfleksa proti začetku (tip müotka, Qçtaoa, nûçsla 'nosila' ipd.) bi pa bila potrebna monografska obdelava.
РЕЗЮМЕ
Уже у Томиншека (1903) мы находим все основные данные, дающие возможность правильно классифицировать верхнесавиньские говоры. Рамовш в «Диалектах» (1935) эти говоры охарактеризовал ошибочно, так как он использовал только часть данных Томиншека, не учитывая в первую очередъ тех, которые указывали на возможность различной интерпретации староакутированного и постоянно долгого «cî». Позднее Логар (1954) вновь обратил внимание на особенности верхнесавиньских говоров, определил их территориальные границы, а также обнаружил палатализированные консонанты, не упоминавшиеся То-миншеком. Ввиду того, что до сих пор ещё не было предпринято попытки полного описания фонетической системы этих говоров, в нашей статье мы пытаемся описать особенности верхнесавиньских говоров более подробно на материале говоров из области Луче: продемонстрирован фонетический состав, выяснено происхождение отдельных рефлексов (частично в хронологическом аспекте), их дистрибуция и позиционные варианты.
i
UDK 886.5 Mum 7 Knjigotržec .06 Drago Šega SAZU, Ljubljana
MURNOVO PRIČEVANJE O PESNIŠKEM POKLICU IN USTVARJANJU
Murnova zgodnja pesnitev Knjigotržec in poet (1898) je izraz pesnikovega poudarjenega, programatičnega subjektivizma, ki je, oprt na romantično idejno izročilo, pred koncem stoletja napovedal nov premik v razvoju slovenske poezije; hkrati je pesnikova samoizpoved o psihološkem procesu, ki spremlja nastanek pesmi, in avtentično pričevanje, relevantno tako za psihologijo pesniškega ustvarjanja kot za teorijo pesniškega dela.
Mum's early poem Knjigotržec in poet (The Bookseller and the Poet) (1898) is an expression of the poet's strong, pragmatic subjectivism, which — relying on the traditional romantic ideas — announced towards the end of the century a new quality in the development of the Slovene poetry; at the same time, as the poet's own account of the psychological process involved in the creation of the poem it is relevant both for the psychology of the poet's creativity and for the theory of poetic production.
Svoj literarni nazor je Josip Murn, tako kol pritiče pesniku, izrazil predvsem na posreden način, s tem da ga je, prevedenega v jezik ustvarjalne prakse, uresničil v svojem pesniškem delu. Z njim se je — če izvzamemo nekatere prav redke pesmi z literarno tematiko — neizrecno, pa vendar dovolj določno opredelil tako do občili dilem literarnega, še posebej pesniškega ustvarjanja kakor tudi do konkretnih, časovnih silnic, ki so se križale v njem in ga tuko ali drugače usmerjale. Toda, kakor si je sleherno in tako tudi Murnovo pesniško delo samo najbolj poklicani in v zadnji instanci edini pristojni tolmač, tako si po drugi strani skoraj ni mogoče misliti umetniškega dela, ki bi bilo zares umetniško, se pravi bogato na notranjih pomenih, pa hkrati tako zelo prosojno, razvidno in enoumno, da bi mu bila odveč dodatna svetloba, ki pada nanj iz drugotnih virov. Zlasti še, če so ti viri dovolj avtentični in merodajni. Med take pa nedvomno sodi pesnikova izrecna beseda o lastnem delu in ustvarjanju nasploh. Ta beseda kajpa nima neomejene moči in ne more preklicati, kar je ustvarjalec ustvaril, lahko pa je upoštevanja vreden kažipot in dragocena opora za boljše razumevanje njegovega dela. pa naj že to, kar smo bili iz dela samega razbrali, bodisi potrjuje bodisi ovrača, ali pa naj bo — kar je najpogosteje — le potreben korektiv ali popravek, ki kroti razlagalčevo prerazgreto domišljijo in jo ohranja v preudarnih mejah še verjetnega in objektivno možnega.
Kot je znano, ni Murn posegal v javno življenje ne z literarnimi kritikami ne s teoretičnimi razmišljanji o literaturi in nam zatorej ni
zapustil nobenega kolikor toliko sistematičnega in zaokroženega tovrstnega pričevanja o svojih pogledih na literaturo. Pač pa so se ohranile v njegovi korespondenci in deloma tudi v njegovih beležnicah razmeroma številne izjave ali zapiski, zadevajoči literaturo in probleme — največkrat lastnega — pesniškega ustvarjanja. Nastajali so kajpa docela priložnostno in nepovezano, v sprotnem dopisovanju z literarnimi vrstniki ali na robu prebranega čtiva, kot spontani, mimobežni prebliski, vendar prebliski, za katerimi je razločiti obrise samosvojega, močno intuitivnega, a obstojnega in v sebi dovolj sklenjenega nazorskega sveta.
Kar zadeva Murnov pesniški opus, smo že omenili, da so pesmi, ki obravnavajo literarno problematiko, v njem zelo redke. In še to so večinoma krajše pesmi epigramatično satiričnega značaja, ki so očitno nastale bolj mimogrede in zato nimajo kake večje problemske teže. Edina izjema v tem pogledu je tako po obsegu kot po razponu literarne problematike, ki jo obravnava, pesnitev Knjigotržec in poet. In prav na to pesnitev in njene literarnonazorske in -teoretske vidike se bo omejil ta prispevek.*
1.
Pesnitev Knjigotržec in poet je Murn objavil v almanahu Na raz-stanku (1898); po obsegu je to ena izmed najdaljših Murnovih pesmi, saj šteje nad 260 verzov, posvečena pa je v prvi vrsti problemu pesniškega poklica in razmerju med pesnikom in družbo. Aškerc je o tej razmeroma zgodnji Murnovi pesmi zapisal, da se ji pozna vpliv Ler-montova, medtem ko je Murn sam v pismu Zupančiču (13. 3. 1898) navedel, da se je zgledoval v nji po Puškinu, le da je pri tem šel »popolnoma v nasprotno stran«. In res l>i se bil Murn lahko zgledoval tal«) po Lerniontova pesnitvi Zurnalist, čitatet i pisutef kakor po Puškinovi Razgovor knigoproduvcu s poetom: vse tri pesnitve imajo namreč podobno osnovno tematiko, vse so pisane v obliki dialoga in uporabljajo celo isti verz, štiristopni akatalektični ali hiperkatalektični jamb, le s tem razločkom, da je pri Murnu ta verz nekoliko bolj prosto pojmovali; res pa je tudi, da sta si Murnovu in Puškinova pesnitev, zlasti kar zadeva število nastopajočih oseb, njuno temeljno situacijsko razmerje in zunanjo karakteristiko, v veliko ožjem sorodstvu, tako da lahko govorimo že o odvisnosti v sami zamisli, kar Murnovi pesmi ni ruvno
* Pričujoče besedilo temelji na referatu, ki je bil 5. oktobra 1979 prebran na simpoziju o Josipu Murnu na SAZU, in je tu objavljeno v širši, izpopolnjeni obliki.
v prid. Če pa je tako, potem seveda drugi del Murnove navedbe, ki govori o zavestnem in bistvenem odmiku od Puškinovega zgleda, ne more meriti niti na drugačno zunanjo obliko niti na drugačno temeljno zasnovo, ki naj bi se bil zanjo odločil Murn, ampak kvečjemu na drugačno, od Puškinove različno idejno osvetlitev in razrešitev tematike, ki je obema pesnitvama v osnovi skupna. Prav ta razlika pa je tista, ki nas tu zanima.
Vendar, preden spregovorimo kaj dokončnega o nji, navedimo najprej tiste idejne poudarke v pojmovanju pesniškega poklica, ki so kljub nekaterim opaznim medsebojnim razločkom enako navzoči v obeli pesnitvah. Oba, Puškin in Murn. pripisujeta v soglasju z romantičnimi pojmovanji pesniški navdih neznani oblasti, ki pesnika obvladuje in vodi. Pri Puškinu je to »nekakšen demon«, ki ga sredi samotne, deviške narave tesnobno obletava s čudežnim šepetom ter mu kot v snu narekuje gladko bežeče stihe. Pri Murnu pa je to »višja moč«, ki vlada nad pesnikom, svojim »izvoljencem«, ter ga v času navdiha obdarja s »titan-sko« silo. Oba pesnika, oziroma njuna fiktivna pesniška dvojnika, kar je v našem primeru bolj ali manj isto, z globoko skepso zavračata pesniško slavo in naklonjenost občinstva kot puhlo in prazno: Poet iz Puškinove pesnitve zato, ker ne verjame v dojemljivega bralca in ker priznava samo enemu bitju — ljubeči ženski, ki mu jo je bila usoda prezgodaj iztrgala — tisto tenkočutnost in sočutnost, ki bi bila potrebna za ume-vanje njegovih stihov, medtem ko Murnov Poet zavrača slavo zato, ker je »naklonjenost ljudstva« prelahka in prenestalna in tudi prenevredna, da bi se človek potegoval zanjo. Na podoben način se oba pesniška protagonista — v nasprotju s svojima knjigotrškima sobesednikoma — ograjujeta tudi od sleherne pomisli na denar, ki naj bi ga kovala iz poezije ali na račun poezije. Toda, če ostaja tu Puškin zgolj pri lako-nični izjavi, da pesnik, ko proda' že izgotovljeni rokopis založniku, ne prodaja s tem tudi svojega pesniškega navdiha, gre Murn veliko dlje in je tudi veliko bolj zgovoren in programatično bojevit. Ne samo da skozi usta svojega Poeta brezkompromisno odkloni tisto literaturo, ki si pridobiva slavo in denar, s tem da streže nizkemu »okusu mase«, temveč z najostrejšimi besedami obsodi tudi ta okus sam ter se s superiornim prezirom ogradi od njega:
Kaj meni tolpa, vrišč nje mar! Jaz črtim nizko nje naslado, sovražim temno nje propast, nje orgij glupih maškarado in nje patentovano čast...«
Zaradi boljšega umevanja teli stihov bodi povedano, da Murnovega izraza »tolpa« ne gre jemati v pomenu, ki ga je ta beseda zadobila v slovenščini šele kasneje; kot mlajši ruski izposojenki ji je namreč treba v našem primeru vrniti prvotni, ruski pomen »truma, množica«. Iz konteksta je tudi razvidno, da Murn s tem ni imel v mislih kake določene socialne plasti, ampak množico kot nediferencirano, anonimno celoto. Aluzija na »nje patentovano čast« v zadnjem citiranem stilni bi kazala, da je Murn v to anonimno, vsemu duhovnemu sovražno množico vključeval tudi institucionalizirano družbo in njo morda še najpoprej.
Vendar Murnov Poet ne stoji zunaj množice samo zato, ker zaničuje njeno puhlo slavo in njen plehki okus, marveč predvsem zato, ker hoče ohraniti svojo osebno, individualno integriteto in biti zvest samemu sebi in svojemu višjemu poklicu. Od poti, ki mu je s tem določena, odstopiti »noče in ne sme«, kajti njegova identiteta je v pesmi in pesem je identična z njim. Zato je prej pripravljen sprejeti revščino in »venec trnjev okrog glave«, kot pa se izneveriti svojemu notranjemu glasu. V zavesti, da je nesporazum med pesnikom in množico večen in nespremenljiv, končuje svoj razgovor o pesniškem poklicu s tole programatično in samozavestno izjavo:
>Ne prašam, kaj komu je všeč. jaz pojem radi sé —
Nikdar me tolpa ne umè in moj nikdar ne mine glas!«
Vse to so seveda toni in idejni poudarki, ki bi jih v tej obliki in v tej deklarativni ostrini pri Puškinu zaman iskali. Zaman pa bi jih, kolikor lahko vem, iskali tudi v vsej slovenski poeziji, bodi v starejši, ki je nastajala pred Murnom, in prejkone tudi v novejši, ki je nastajala po njem.
Toda, če se vprašamo, od kod Murnu ti nenavadni toni, iz kakšnih« idejnih osnov in iz kakšnega prepričanja izhajajo, potem nam odgovora, kot kaže, ne bo treba iskati daleč. Idejno izhodišče, ki Murnovemu Poetu v pesnitvi omogoča in narekuje superiorno, nad množico, to je nad družbo in njene naglavne hibe privzdignjeno držo ter mu veleva odmik od nje, je slej ko prej utemeljeno v prav tistem romantičnem subjektivizmu, ki ga nahajamo tudi pri Puškinu in ki smo za enega od njegovih primarnih razpoznavnih znakov že ugotovili, da je skupen obema pesnikoma: namreč vera v posebno poslanstvo pesnika kot izvoljenca neznane višje, da ne rečemo kar božanske moči. Razlika je samo v tem, da je Murn ta subjektivizem posebej izpostavil ter mu dal poudarjeno ostre in povečane konture; iztrgal ga je iz njegovega naravnega konteksta, polnega vzvalovane čustvenosti, ki je tako značilna za Puškinovo pesnitev in ki
se v nji melodično pretapljata človek in prvobitna narava, sedanjost in spomin, ljubezen in resignacija, ter ga iz polzastrtih prostorov pesnikovega notranjega doživljanja, kjer ima ta romantični subjektivizem svoje pravo domovanje, prestavil na odprto, deziluzionistično prizorišče širših literarnih in družbeno moralnih protislovij, ki so bila tedaj za Murna očitno posebej aktualna; ni se po Puškinovem zgledu predajal intimni čustveni samoizpovedi, kar Puškinova pesnitev kljub objektivnemu zunanjemu okviru dejansko je, tudi ni — kot njegov veliki romantični vzornik — melanholično zdvajal nad smislom in objektivnim pomenom pesniškega ustvarjanja, marveč je, kot je razvidno iz njegovega zatrdila Župančiču, čisto namerno krenil v »popolnoma nasprotno« smer, v smer bojevite, polemično in satirično podbarvane programske afirmacije pesniškega subjektivizma. S tem da je ta subjektivizem tako izrecno poudaril in izpostavil in mu dal tako izostrene, da ne rečem hi-pertrofirane dimenzije, pa ni menjal samo njegove zunanje oblike, ampak tudi njegovo substanco. Res, da ta njegov — lahko bi mu rekli — manifestni subjektivizem ne more utajiti svojega romantičnega idejnega porekla, vendar je hkrati s tem, ko se je odtrgal od že izčrpane romantične čustvene podlage, izgubil tudi prvotni romantični značaj ter se kot idejni postulat osamosvojil. Tako spremenjen in osamljen je bil kot nalašč ustvarjen, da odigra svojo vlogo v prelomnem času, ki je tak posebej izpostavljeni in poudarjeni subjektivizem potreboval, se pravi, da ob koncu stoletja stopi v boj tako s pesniškim formalizmom kot z naturalizmom in da inavgurira nastop dekadence in simbolizma.
Murnova pesnitev Knjigotržec in poet je potemtakem predvsem pričevanje, ki se je v njem avtentično ohranil tisti mejni trenutek v razvoju slovenske poezije, ko se je stara življenjska vsebina v nji že izčrpala, nova pa se je že napovedovala, a si še ni ustvarila lastne podobe in izraza. Kajti idejni postulat, pa naj bo še tako prodoren in za umetniški razvoj plodovit, sam po sebi še ne more pomeniti umetniške storitve: umetnost lahko postane šele takrat, ko se utelesi in zaživi kot sebi ustrez-na forma. To velja v polni meri tudi za Murnovo pesnitev, ki njene oblikovno izrazne nezadostnosti ni mogoče docela pojasniti niti s sklicevanjem na njen razmeroma zgodnji nastanek niti z znanim dejstvom, da je svojo zunanjo obliko povzela po ruskih romantičnih zgledih. To oblikovno izrazno nezadostnost in umetniško šibkost, ki jo je nedvomno čutil tudi Murn, ko je po prvi objavi v almanahu Na razstanku ni več upošteval v nobenem od kasnejših načrtov za ureditev svojih Pesmi in romanc, je moč po našem mnenju zadovoljivo in do kraja obrazložiti edinole z literarnozgodovinsko in stilnorazvojno pogojenim razkorakom
med vsebino in formo, med idejo in izrazom, ki smo ga poskušali nakazati malopoprej. Ce ta razkorak občutno zmanjšuje umetniško, pa s tem nikakor ne zmanjšuje pričevalne vrednosti Murnove pesnitve, vsaj ne, kar zadeva zgodovinsko in teoretsko problematiko, ki se nam ob nji odpira.
2.
Z vsem tem, kar smo doslej povedali o Murnovi pesnitvi in o idejah, ki jih izpoveduje, pa ta problematika še ni do kraja izčrpana. Dejansko smo doslej govorili le o tistem, resda najobširnejšem delu pesnitve, ki je zaradi svojega diskusijskega tona, pa tudi zaradi svoje skorajda realistično opisne obarvanosti še najbolj podoben pravemu dialogu. Y njem si oba sobesednika bolj ali manj spretno podajata iztočnice, križata meče svojih razhajajočih se stališč in preskušata moč svojih argumentov, kar vse omogoča Poetu, da se povzpne do tistih načelnih izjav o pesniškem poklicu, ki smo o njih že govorili. V tem pravzaprav zelo nemurnovskem dialogu, ki se mu ne manjka celo nekaj čisto cankarjanskih satiričnih ostric, pa naletimo nenadoma na odlomek, ki se zavoljo svoje stišane, intimno uglašene lirske dikcije opazno loči od vse ostale pesnitve. Da ne gre pri tem za kak bolj ali manj naključen lirski vložek, temveč za zavestno kompozicijsko potezo, ki je Murn nedvomno ni storil brez posebnega namena, govori več okoliščin. Najprej ta, da je omenjeno besedilo samostojna celota; v njem namreč Poet — na Knjigotržčevo željo — na kratko povzema, o čem bo pela njegova nova pesnitev; gre tedaj za nekakšno pesnitev v pesnitvi, samo da v zgoščeni obliki, ki ne presega dolžine običajne lirske pesmi (38 verzov). Besedilo je postavljeno skoraj točno v matematično središče pesnitve, kar zbuja vtis, da mu ( je avtor izbral to mesto vede in s simboličnim poudarkom. Didaskalija na čelu besedila pove, da se Poet odzove knjigotržčevi želji »po daljšem premisleku«, kar si lahko tolmačimo kot avtorjevo opozorilo, da gre za posebno pomenljiv in domišljen tekst. In slednjič: popoln enačaj, ki ga potegne Poet med seboj in med svojo novo pesnitvijo z verzom »kar jaz sem — to je moj poem«, lahko razumemo kot pesnikov namig, da gre pri tem besedilu za samoizpoved, ki temelji na neposredni in izvirni osebni izkušnji, pri čemer uporabljam besedo »izkušnja« v njenem obojnem pomenu: kot sinonim za pesnikovo spoznanje in kot sinonim za njegovo ustvarjalno prakso.
lies je namreč, da ni mogoče odlomka, ki o njem teče beseda, brati in razumeti drugače kot izrazito Murnovo samoizpoved o lastnem pes-
niškem ustvarjanju in o vseli tistih psiholoških in moralnopsiholoških dispozicijah, iz katerih to ustvarjanje raste. Ta izpoved sicer ni vselej enako razvidna in jasna v vseh potankostih, saj vsebuje nekaj temnejših in zgolj nakazanih mest, ki jih ni mogoče zmerom do kraja razbrati in ki se o njih zdi. kakor da je pesnik namenoma hotel, naj govore s svojo nedoločnostjo, vendar je njena osnovna ideja kljub temu dovolj močno izpostavljena, da ji je mogoče zanesljivo slediti. Pesnik nam z njo odpira vpogled ne s svojo delavnico, ki je bolj dostopna očem, temveč globlje, v tisti skriti prostor svoje duševnosti, ki se v nji pesem šele spoče-nja in snuje in ki v njem še nenadzorovano in neobvladano delujejo vsi vzgibi in vse psihološke vzmeti, ki so vzrok in ki silijo, da pesem lahko sploh nastane. Pri tem nam pesnik v skopo nakazanih, a živih slikah popiše ves psihološki proces, ki ga pri tem doživlja. Nemogoče je seveda s suhim, racionalnim jezikom ta proces zadovoljivo in v popolnosti obnoviti, zato se bomo omejili samo na to. da bomo po vrsti in kar se da na kratko našteli njegove posamezne pojavne stopnje, kolikor jih je moč razbrati iz Murnovega pričevanja. Prva stopnja ali pravzaprav pred-stopnja tega procesa je stanje utrujenosti in letargičnosti. zvezane z občutkom o nesmiselnosti življenja. — Y to odtujeno stanje vdro kdaj pa kdaj trenutki izjemnega notranjega vzburjenja: znova se prehude stara, že zdavnaj izumrla čustva, oživijo dvomi in obupi in oglasijo se stare bolečine; za njihov realni izvor ne vemo, vemo le. da prihajajo iz davne preteklosti, omemba »nekdanjih malikov« v zvezi z njimi pa bi kazala, da gre za stara in izjalovljena, a očitno še vedno nepremagana upanja in hrepenenja. — Na naslednji stopnji nastopa pesnik kot toženec in kot tožnik, ki v mukali in drhte terja od neznanih sodnikov, naj mu vrnejo prejšnje nade, ter jim očita, da so mu zastrupili življenje s svojimi vabljivimi, zmotnimi obeti, ki so se v resnici sprevrgli v svoje nasprotje; z nostalgijo se spominja svojih nekdanjih občutij in »kot glorija čistega obraza«, za katerega je gorel. — Za ugotovitvijo, da je ta čas za vselej prešel, sledi pomiritev in pesnik se spremeni v strogega pisca kronista, ki v njeni »sebe sodi svet«; kot jamstvo za njegovo pravičnost sta mu pri tem za pričo bog in »neizprosna« vest; zdaj mu srce gori v višjem plamenu in v svetlejši strasti, vse se 11111 razkrije pred očmi, zdaj je sodnik in prerok obenem.
Že iz tega dovolj grobega in skopega povzetka je razvidno, da se Murn v svoji samoizpovedi prav tako ukvarja z vprašanji pesniškega ustvarjanja, kot se je ukvarjal z njimi že doslej, le da se jim tokrat bliža z druge strani in da jih osvetljuje iz drugega zornega kota. Vse, kar se zdaj dogaja, se ne dogaja več na odprtem, javnem prizorišču, ampak v
njem samem, v njegovi notranjosti in je tesno privezano na njegovo lastno, osebno izkušnjo. Spremenila se je tudi dikcija: ne le da se je sti-šala in ubrala bolj intimne tone, postala je tudi bolj murnovska in manj ohlapna, čeprav je verz ostal isti. Docela je izginil in se izgubil tudi tisti estradno privzdignjeni, deklarativni ton. ki je tako značilen za vso ostalo pesnitev. Še celo tisti zadnji verz. ki se v njem pesnik oklieuje za sodnika in preroka in bi sam zase lahko zvenel še kako deklarativno, izgubi v kontekstu pesnikovega intimnega doživljanja, katerega sestavni del je, vso svojo deklarativno barvo in postane samo še zunanji izraz pesnikovega suverenega ustvarjalnega zadoščenja in samozavesti.
Toda to še ni vse: opazni so tudi nekateri globlji, substancialni premiki. Zdi se namreč, kakor da se je hkrati s spremenjenim zornim kotom spremenil tudi pesnikov pogled vsaj na nekatera vprašanja pesniškega ustvarjanja. Ne bomo se v tej zvezi podrobneje zaustavljali pri psihologiji Murnovega ustvarjanja, za katerega daje, kot smo lahko videli že iz našega povzetka, obravnavana samoizpoved veliko avtentičnega gradiva, za zdaj naj omenimo le, da je v tej samoizpovedi izgubil moment pesniškega navdiha ves božanski obstret, s katerim ga je bil pesnik v prej obravnavanem delu pesnitve tako poudarjeno obdal, nenadoma je zadobil docela naravne človeške in psihološke razsežnosti, ne da bi se zaradi tega kaj zmanjšal njegov pomen.
Še bolj zanimiva pa je za nas neka druga razlika, ki zadeva razmerje med osebnim in družbenim, med subjektivnim in objektivnim v pesniškem ustvarjanju in poklicu. Če je pesnik v svojih prejšnjih izjavah v imenu poudarjenega subjektivizma potegnil strogo ločnico med seboj in družbo ter se postavil nad njo in zunaj nje, je zdaj, ko govori o psihološkem procesu pesniškega ustvarjanja, ta popolni razkol me in osebnim dejansko premostil. Premostil ga je s pomočjo etičnega principa. ki z enako močjo zavezuje oba pola. S tem napetosti med njima ni ukinil, le da je družba zdaj navzoča v pesnikovem jazu kol del njegove zavesti in je kot ta jaz podrejena etičnemu principu, ki mu je zato v samem procesu umetniškega ustvarjanja odmerjeno posebno visoko mesto. S tem pa je zabrisal tudi razliko med subjektivnim in objektivnim kriterijem, med subjektivno in objektivno vrednostjo in priče-valnostjo pesniškega dela. O tem nam razločno govori njegova lakonična, a nadvse pomenljiva izjava: »... v meni (to je v pesniku) sebe sodi svet«. S lo izjavo je pesnik predstavljen ne kot medij, kajli njegova vloga v procesu nastajanja pesniškega dela je vseskozi dejavna, ampak kot tista kristalizacijska točka, skozi katero se filtrirajo objektivni družbeni in še
06128325
posebej družbeno moralni problemi na subjektiven način in v pesnikovi sodbi, pokorni etičnemu načelu, doživljajo svojo subjektivno oceno z objektivno vrednostjo.
3.
Vsi ti razmisleki nam nedvoumno govore o tem, da je pesnik v obravnavanem odlomku globlje in veliko kompleksneje osvetlil razmerje med osebnim in splošnim, med subjektivnim in objektivnim, kot pa mu je to dopuščala prejšnja preprosta opozicija med pesnikom in družbo kot dvema ne zgolj nepomirljivima, ampak tudi med seboj strogo ločenima antipodoma. Vendar bi bilo napak, če bi nas to navedlo k preuranje-neniu sklepu, da je pesnik s tem odlomkom že vseskozi prerasel in zavrgel tisti manifestni subjektivizem, h kateremu se priznava in za katerega se tako ostentativno izreka v vsej ostali pesnitvi. Ne smemo namreč pozabiti, kar smo bili mimogrede že zapazili, da imamo v naši pesnitvi dejansko opraviti z dvema dogajanjema, od katerih poteka eno na širši, družbeni, to je historično akcijski in ideološki, drugo pa na intimni, psihološko doživljajski, torej osebno izkustveni ravnini, in da zato ni nujno, da se obe dogajanji med seboj izključujeta. Ce je prvo za nas zanimivo predvsem z relativnega, zgodovinskega vidika kot avtentično pričevanje o določenem prelomnem, a zdaj že odmaknjenem trenutku v razvoju slovenske literature, potem je drugo za nas vsekakor bolj pomenljivo in tudi veliko obveznejše, saj gre za pesnikov samospoznavni akt. ki je z literarno analitičnega in teoretičnega vidika še dandanašnji ohranil vso svojo prvotno pričevalno in doka-zilno vrednost.
Ohranil zato, ker nas s samim tem, ko nam odpira verodostojen vpogled v psihološki proces in v naravo pesnikovega ustvarjanja, odpira hkrati tudi vpogled v naravo njegovega pesniškega dela, saj le-to pri vsej avtonomnosti in samoobstojnosti, ki mu jo priznavamo in ki jo za-dobi, brž ko se objektivira v končni formi, navsezadnje le ni nič drugega kot nasledek in tako rekoč organski končni plod prav tega procesa. To pa pomeni v našem konkretnem primeru, da so vsa tista dinamična sorazmerja med osebnim in družbenim, med subjektivnim in objektivnim pa med etičnim kot njunim korektivom, ki so po Murnovem pričevanju dejavno navzoča v psihološkem procesu pesniškega ustvarjanja, na določen način navzoča tudi v pesniškem delu kot njegovem rezultatu, prav tako kot so v njem na enak način navzoči vsi tisti vzgibi in psihološke vzmeti, ki so povzročili in izsilili njegov nastanek. Navzoči pa so ti vzgi-
bi in ta sorazmerja v pesniškem delu največkrat tako. da se ne razodevajo v njem neposredno in naravnost, ampak da so z vso svojo medsebojno konfliktnostjo in notranjo napetostjo vred ujeti v njegovo končno formo ter kot njena latentna, pridušena energija nakopičeni zlasti v njenih globljih, pomensko manj razvidnih plasteh in da, skriti za njeno večidel metaforično zastrto in emblcmatično površino, ponavadi skoznjo bolj izdajajo kot pa govore resnico o sebi in o svoji prvobitni navzočnosti.
Njihova zasidranost v nekem temeljnem, ne sicer do kraja imenovanem, a čisto realnem in za pesnika odločilnem življenjskem doživetju je v Murnovi samoizpovedi dovolj jasno in nedvoumno izkazana, zato je samo po sebi umevno, da o kakem zgolj artističnem pojmovanju pesniškega dela pri Murnu ni moč govoriti. Vendar je to še najmanj, kar lahko rečemo v tej zvezi. Dejansko moramo iti dlje, in ne da bi hoteli s tem posegati v območje psihologije kaj globlje, kot to terja naš predmet. opozoriti na očitno travmatično naravo tega doživetja. Zanjo govori namreč več že na prvi pogled razpoznavnih znamenj: najprej okoliščina, da se to doživetje z neko sebi lastno vztrajnostjo spet in spet obuja v pesnikovi zavesti ter v nji vsakokrat znova zaživi z vso svojo prvotno intenziteto in močjo; nadalje dejstvo, da se hkrati obujajo ter znova zažive vsi (isti občutki in zunanji izrazi psihične pa tudi telesne muke in bolečine, ki so že od vsega začetka speti s tem doživetjem; in naposled dejstvo, da situira pesnik sam izvor tega doživetja v »davno« preteklost, se pravi nekam v svoja otroška leta, vendar očitno že v dobo svojega samozavedanja, kajti v nasprotju z neidentificiranimi. v podzavest odrinjenimi travmami, kakršne odkriva psihoanaliza, je za to doživetje značilno, da nastopa in se uveljavlja na pregledni površini pesnikove resda vzbur-kane. a vseskozi prisebne, jasne zavesti. 1/. vsega tega pa sledi, da nam Mtirnova samoizpovcd govori o doživetju posebne vrste ali posebne kva- , litativne stopnje, ki bi ga lahko imenovali temeljno, saj je kot boleč spomin in boleče spoznanje globoko in trajno vrezano v pesnikovo duševnost in se o njem, sodeč po njegovi travmatični naravi, po pravici zdi. da raste prav iz temeljnih determinant pesnikovega eksistencialnega položaja. Temeljno pa se lahko imenuje to doživetje tudi zategadelj, ker je njegov vpliv na pesnikovo snovanje trajnejši in širši, saj se ne omejuje le na eno pesem, marveč tvori psihološko podlago in daje čustveno moralno intonacijo če že ne glavnini, pa vsaj večjemu, časih bolj časih manj znatnemu delu celotnega pesnikovega opusa. Murnova samoizpovcd nam opisuje eno samo tako doživetje, s čimer pa še ni rečeno, da bi ne moglo biti v poezij i enega pesnika takih doživetij tudi več. Že pri Murnu lahko brez predhodnih analiz z gotovostjo govorimo vsaj še o enem
temeljnem doživetju, to je doživetje smrti, pa čeprav ga je, kot kaže, Murn dojemal na drugačen, manj travmatičen in bolj obvladan način. Vendar je narava temeljnih doživetij taka, da je njihovo število slej ko prej močno omejeno in da ni nujno večje niti pri pesnikih z obsežnejšimi opusi od Murnovega.
S tem ko smo na osnovi Murnovega pričevanja posebej izpostavili vlogo temeljnega doživetja kot primarne psihološke in moralno čustvene podlage pri nastajanju pesniških del, nismo seveda imeli namena za-nikavati ali zmanjševati pomen drugih doživetij, ki so prav tako tvorno soudeležena pri njihovem nastanku, največkrat tako. da odločilno vplivajo na izbiro posameznega pesniškega motiva in marsikdaj tudi na njegovo konkretno idejno izpeljavo, in ki bi jih lahko imenovali drugotna, kadar so v določeni, pa čeprav prikriti notranji soigri s temeljnim doživetjem, in akcidentalna, kadar te zveze ni moč vzpostaviti; drugotna ali akcidentalna tudi takrat, kadar so biografsko izpričana, saj je ta okoliščina za njihovo tvorno funkcijo pri nastajanju pesmi brez odločilnega pomena. Namesto tega je bil naš namen le, ob Murnovem primeru opozoriti, kako doživetij ne velja preprosto enačiti med seboj, saj gre pri tem za individualna psihološka dejstva, ki se lahko zelo razlikujejo tako po globini, trajnosti in moči kakor tudi po mestu in funkciji svojega vpliva na nastanek pesniških del in so si zato vse prej kot enakovredna. In čeprav vemo, da doživetje samo na sebi še ni integralni del ustvarjalnega procesa, temveč le njegova psihološka podlaga ali predigra, je vendarle nujno, da ta pojem, ki se je bil z duhovnozgodovinsko smerjo precej široko uveljavil tudi v literarni vedi, kar se le da diferenciramo in ga opredelimo po njegovi vsakokratni dejanski funkciji, če nočemo, da bi zaradi preobilice pomenov, ki jih prekriva, ne izgubil vsakršnega pomena sploh. Osebne izkušnje, ki nam jo s sebi lastno neposrednostjo razkriva Murn v svoji samoizpovedi, seveda ni mogoče imeti za obče veljaven model, ki bi se dal brez premisleka prenašati na vse pesnike; zelo verjetno je, da se pesniki z manj emocionalno naravo, kot je bila Murnova, odzivajo na enaka doživetja na drugačen način; eno pa je gotovo: pri vsakem pesniku se doživetja ločujejo ined seboj po teži in veljavi, ki jo imajo zanj, in temu ustrezna so tudi mesta, ki si jih prisvojc v njegovi duševnosti; vrednostno nevtralnih ali indiferentnih doživetij ni. ker bi bilo to zoper njihovo naravo; najpomembnejša in hkrati najbolj vztrajna in trdoživa so tista — zlasti zgodnja — doživetja, ki temelje na najbolj usodnih determinantah pesnikove eksistence in ki se skoznje razodeva pesnikovo razhajanje in razkol s svetom. Prav takšno pa je tudi doživetje, ki nam ga opisuje Murn v svoji samoizpovedi.
Morda bi se ob naši analizi, ki se zvesto drži Murnovega pričevanja in se odmika od njega le toliko, kolikor je to potrebno za njegovo boljše umevanje in osvetlitev, utegnil vzbuditi pomislek, češ da smo temu pričevanju pripisali preobvezen pomen glede na to, da ga je pesnik napisal, ko je bil šele na začetku svojega razvoja in ko se še ni niti dokopal do samosvojega pesniškega izraza. Takemu morebitnemu pomisleku ugovarja okoliščina, da pesnik ni bil dosti starejši, ko je že sklenil svoj lirski opus in da ta opus ni zaradi tega nič manj dragocen. Umira mlad, kogar ljubijo bogovi... Zato pri pesnikih Murnovega kova težko govorimo o razvoju, prej o zorenju; to pa je bilo pri Murnu izredno naglo. Res je, da je obravnavano pričevanje kljub mnogim značilnim murnovskim barvam napisano še pretežno v romantični dikciji, se pravi kot pesnikova direktna, nezastrta izpoved, vendar je to ravno s pričevalnega vidika njegova očitna prednost. Ugotovili smo že, da je Murn v svoji samoizpovedi z veliko določnostjo popisal celotni psihološki proces, ki vodi do nastanka pesmi, in to v vsem njegovem časovnem in vzročnem zaporedju — od prvotnega stanja odtujenosti, »ko se življenje glnpost zdi«, do travmatičnega vdora »davnega« doživetja, ko je, še otrok, vržen iz idilično lažnega zavetja prvič zadel s čelom ob nepremično, surovo resnico zunanjega sveta, pa od psihičnih muk in moralnih dvomov, tožb in saino-obtožb do končnega samoobvladanja in nekakšnega višjega videnja, v katerem nastaja pesem in ko se pesnik — po Murnovili besedah — iz tožnika in toženca nenadoma spremeni v »sodnika« in »preroka«, se pravi, da zruste v suvereno moralno avtoriteto. Murn nam je potemtakem popisal strnjeno verigo psiholoških stanj, ki nastanek pesmi ne le uvajajo, spremljajo in omogočajo, marveč ga po nuji svoje notranje gradacije in rastoče napetosti tako rekoč terjajo in malo manj kot izsiljujejo. Popisal pa nam je ta psihološki proces tudi v nasprotni smeri, s tem da je pokazal < na vzvratni učinek in na pomen, ki ga ima pesem kot suvereni ustvarjalni in moralni akt in kot pesnikova samoizpolnitev zu izmiritev njegovih travmatičnih stanj in s tem tudi za premagovanje njegove odtujenosti svetu. Težko si je predstavljati, da bi lahko kdorkoli tako zanesljivo in točno popisal ves ta psihološki proces z njegovimi vzroki in učinki vred, če ga ne bi dodobra poznal iz svoje najbolj intimne osebne izkušnje.
Prav v tem pa, se nam zdi, je tudi pravi pomen odlomka, ki smo se tu z njim ukvarjali; ta pomen je namreč v njegovi pričevalni vrednosti. Res je sicer, da nam Murnova izpoved prav malo ali skoraj nič ne govori o ustvarjalnem aktu samem, prav nič ali skoraj nič nam ne pove o tem, kako se neka določena čustvena nupetost ali psihološka vsebina prelije
v pesem, kako postane ritem, intonacija, jezik in izraz in kako se zasnuje in prevede v govorico podob. Videti je, kakor da bi mladega pesnika ob nastanku pesnitve, ko je z romantičnim subjekt i vizmom vred prevzemal kot samoumevno tudi njegovo ustaljeno formo, iskanje individualnega, samosvojega pesniškega izraza notranje še ne zaposlovalo in kakor da bi se mu vprašanje pesniškega ustvarjanja v pravem, ožjem pomenu besede sploh še ne zastavljalo kot problem. Zato pa je toliko bolj neposredno in zanesljivo popisal vse tisto psihološko dogajanje in notranje doživljanje, ki pripravlja in obdaja genezo pesmi ter jo spremlja vse tja do njenega zmagovitega rojstva. In četudi nam ta introspekeija popisuje pesnikov dramatično vzburkani notranji svet v jeziku neposredno izpo-vedujočega se čustva, kar oboje kaže na njen v bistvu romantični značaj, se imamo najbrž prav tej romantični fakturi zahvaliti, da smo dobili z njo pričevanje, ki je toliko izrecno in nedvoumno, da ga ne gre spregledati, pa naj ga že pojmujemo kot izraz Murnove zgolj osebne izkušnje ali kot model z neko dosti širšo, nadosebno veljavnostjo.
РЕЗЮМЕ
Из тех редких произведений, в которых Йосип Мурн (1879—1901) очевидно выражает свои эстетические идеалы, несомненно наиболее интересна, а также объёмна его ранняя поэма «Книготорговец и поэт» (1898), посвященная главным образом проблеме поэтического ремесла и отношениям между поэтом и обществом. В качестве образца Мурн использовал стихотворение Пушкина с похожим названием, двинувшись, однако, по его словам «целиком в противоположную сторону». И действительно, более подробный сравнительный анализ демонстрирует нам известную зависимость Мурна от пушкинского образца, и не только в том, что касается формы и содержания его поэмы, но и в том, что касается её романтическо-субъективных идейных истоков. Существенное различие в том, что Мурн почти полностью отказался от духа романтической чувственности, пронизывающего произведение Пушкина, последовательно проводя программную идею субъективизма поэта, и принципиально отгораживаясь как от царившего в поэзии эпигонского формализма, так и от наступающих натуралистических тенденций. Таким образом, поэму Мурна «Книготорговец и поэт» следует понимать как свидетельство, которое зафиксировало переходное состояние в развитии словенской поэзии в конце прошлого столетия, когда её прежнее жизненное содержание было уже изчерпано, а новое, в форме субъективизма, уже давало о себе знать, не найдя ещё к тому времени собственных выразительных средств.
Если сегодня поэма Мурна в целом имеет для нас только историческое значение, то этого никак нельзя сказать о лирическом отрывке (строки 117—154), которому Мурн отвел особое место в поэме, и, который в сущности является исповедью поэта о психологии творчества. В этой глубоко личной исповеди
Мурн с большой решительностью описывает причинно-следственную цепь психологических состояний, которые подготавливают и сопрвождают рождение стиха: от первоначального состояния отчуждённости до отрывочного оживления болезненного переживания детских лет, которое явилось источником его екзи-стенциалистического несогласия с миром, от психологических мук и моральных сомнений до окончательной победы над собой и какого-то высшего видения, из которых возникает стихотворение. Мурн описывает этот процесс и в обратном порядке, вскрывая эффект стихотворения как суверенного творческого и морального акта, оказываемого на самого поэта, измеряя степень его травми-рованности и помогая преодолевать отчуждённость от мира. Одновременно поэт глубоко и комплексно рассматривает живое переплетение личного и общего, субъективного и объективного в процессе возникновения поэтического произведения, что вытекает из прежнего утверждения Мурна об антагонистических отношениях поэта и общества. И хотя исповедь Мурна говорит нам гораздо больше о психологии творческого акта, чем о творческом акте самом, мы всё-таки имеем свидетельство, которым не следует пренебрегать, говоря о психологии поэтического творчества или о генезисе и теории поэтического произведения.
UD К 808.6—311 Ljubljana + 805.0—311 Lubiana + 803.0—311 Laibach Anton Grad
Filozofska fakulteta, Ljubljana
PRISPEVEK K ETIMOLOGIJI TOPONIMOV LJUBLJANA, LUBIANA, LA IBACH
Avtor predlaga novo hipotezo o nastanku imen LJUBLJANA. LUBIANA in LAIBACH: 1. lat.-rom. alliwio + lat. pridevniška pripona -ana > (aqua) alluviana > 1'alluviana > la luviana > la lubiana > LUBIANA; 2. Lubiana > Lubliana > LJUBLJANA; 3. Lubiana > 'Lubiach > Liibach > Loibach > LAIBACH ali Ljubljana > 'Liublach > Liubach > Liibach > Loibach > LA1BACH.
A new hypothesis for the origin of the toponvms (Slov.) LJUBLJANA, (It.) LUBIANA, and (Germ.) LAIBACH is presented by the author: 1. Lat. alluoio + Lat. adjectival suffix -ana > (aqua) alluviana > l'alluviana > la luviana > la lubiana > LUBIANA; 2. Lubiana > Lubljana > LJUBLJANA; 3. Lubiana > 'Lubiach > Liibach > Loibach > LAIBACH, or Ljubljana > 'Liublach > Liubach > Liibach > Loibach > LAIBACH.
Opirajoč se na prepričljivo domnevo, da je Ljubljana bil prvotno hidronim, ime za današnjo reko Ljubljanico, ki se je nato preneslo tudi na naselbino ob njej1, smo v članku K etimologiji toponima Ljubljana2 v nasprotju z dosedanjimi raziskovalci — naj omenimo le Miklošiča, Pintarja, Oštirja, Ramovša, Skoka in Kelemino — skušali najti in utemeljili njegov izvor v romanski osnovi alluvium ali alluvia, klas. lat. alluoio, alluvies (poplava, preplavljen je), podaljšano z zelo razširjeno latinsko pridevniško pripono -ana {-anus, -ana, -апитп), izražajočo provenienco, izvor, pripadnost, torej (!') alluviana; le-ta bi bila predstavljala skrajšano, eliptično obliko za polni izraz alluviana aqua (poplavna voda, poplav-nica);3 to ime je semantično bilo (in je še danes) zelo ustrezno za reko Ljubljanico, znano po svojem preplavljanju Ljubljanskega barja (= antični Lacus lugeus, Strabonov Lugeon) že od davne dobe, ter bi bilo v jeziku romanskih prebivalcev,4 ki so imeli opravka s to reko5 — saj so jo, kot znano, prvi regulirali za boljšo plovbo —, izpodrinilo njeno pol
1	Glej str. 56. opomba (28) !
2	V reviji Onomastica Jugoslavica, Zagreb 1978, VII 27—35.
3	Prim. npr. lat. fons, -nt(is) vir, studenec + -ana > prid. fontana; fontana aqua 'studenčna voda, studenčnica' beremo že pri Ovidu, po elipsi fontana f; prim. P. Tekavčič, Grammatica storica dell'italiano, Bologna 1972, IIIS 1530.
4	Rimska oblast nad tu bivajočimi Iliri in Kelti, kmalu romani/.iranimi, se je uveljavila približno z začetkom našega letoštetja 1er se tu obdržala nad pol tisočletja, skoraj vse do prihoda Slovanov na to ozemlje.
5	To so bili verjetno najprej in predvsem »agrimensores« zemljcinerci, a iz njihove govorice bi bil izraz »alluviana« prešel v obči jezik romanskih prebivalcev; podoben razvoj imamo pri lut. via strata 's kamenjem posuta, s kamnitimi ploščami tlakovana pot', prvotno »terminus technicus« graditeljev cest, po elipsi strata > it. strada, šp. с strada, starofranc. estree, moderno dial, étrée, angl. street, nem. Strasse.
učeno, knjižno ime Nauportus fluvius (po tedaj važnem in znanem rečnem pristanišču Nauportus < Naoiportus blizu njenega izvira).
Iz naše suponirane romanske eliptične oblike 1'alluDiana bi bila po naši domnevi po deglutinaciji začetnega a- : l'alluviana > la (l)luviana (napačno razzlogovanje!)6 ter po prehodu, lastnem temu delu rimskega teritorija, glasovne zveze oi > b\ : luviana > lubiana7 najprej nastala romanska oblika LUBIANA, ki je še danes italijansko ime za Ljubljano.
Y slovenskem izgovoru pa je romanska oblika Lubiana doživela spremembo neksusa bi v bij z vrinjenim t. i. »epentetičnega« 1: Lubiana~> Lubljana,8 a po prekzložni asimilaciji l — bij v Ij — bij ter zelo verjetno zlasti z naslonitvijo na slovansko paronimno in zelo pogostno osnovo ljub (ljudska etimologija!) v končno slovensko obliko LJUBLJANA,0 ki pa jo beremo šele v 19. stoletju; zapis — iz italijanske ali furlanske roke — Lubiglunu iz leta 1560 še nima označbe za palatalni začetni /, pač pa ga ima za palatalni l v neksusu -bij-, namreč -igl-. (Je pa začetni palatalni / predstavljen npr. v zapisu za kraj ljubili pri Tolminu v obliki oziroma pisavi Glubin iz leta 1577!). Tudi Trubar piše za Ljubljano še Lubiana
0 Pogostne primere za ta pojav srečamo v italijanščini: la lodolii poleg 1'alodolu (franc, alouette, šp. aloiidra) škrjanec. hi remi poleg larena arena, pesek', la rugnu poleg 1'aragna 'pajek' la guglia poleg 1'aguglia 'igla, obelisk', la lésina poleg l'alesina 'šilo', itd.
7 Prim, na beneškem teritoriju krajevna imena Lib(b)iano < lat. Lioianu, Fibbiano, Fibbiano < Flaoiunu, Nebbiano < Naevianu. itd., gl. P. Tekavčič. o. c., I § 360.
B Primerjaj slov. grabiti — grabi je. ljubiti — ljubljen, pozabiti — pozabi je-nje, Dob — Dobljan, itd.; le v mlajših zvezah ustničnik + j ni »epentetičnega« I: samoljubje, domoljubje, Porabje, itd.: prim, še Lipljan > lat. lllpiana (na Kos-metu), Tekavčič, o.e.. 1 S 1538. — Vrinjenje soglasnika I je po Nahtigalu in Ramovšu že praslovansko, a je nastopalo tudi še v poznejši dobi.
Številne toponime romanskega izvora na -un, -ana srečamo tudi na zahodnem slovenskem ozemlju: Sežana < (Villa) Sisciana. M cd и na, Biljana, Borjana, Ko-šana, Strun juri, Ankaran, Solkan. Piran itd. — Niso pa romanskega porekla , imena na -ana (v kolikor so sploh še v rabi. glej L. Pintar, LZ XXVIII (1908), str. 245), kot npr. Radomljana (< Radomlje), Škrjančana (< Skr junce), Dobljuna (< Dob), Klečana (< Kleče), omejena na bivši kamniški okraj in tvorjena s slovensko večalno pripono -an, -anti (gobu — goban, soba — sobana, dvorana); ta imena imajo kolektiven pomen (Radomljana = vsi prebivalci Radomelj) in niso krajevna imena.
Da so Slovani ob svojem prihodu na današnje slovensko ozemlje naleteli tudi še na romanske prebivalce — imenovali so jih Vlahe —, dokazujejo še danes krajevna imenu Luško. Laška vus, Laliooče itd., kot tudi krajevna imena Ptuj. Celje, Arunj, Logatec, Trojane, ki so jih Slovani privzeli od Romanov; med temi imeni pa ni antične Emone, ki je bila tedaj zelo verjetno popolnoma porušena, mrtva, ter je zlasti pod grajskim hribom na bregu reke Ljubljanice (romanska Lubiana!) že nastu(ju)lu po reki imenovana naselbina Lubiana. Ostanki, zidovje, lut. muri, Emone pa imajo svoj odsev v slovenskem imenu Mirje.
• Podobno palatalizacijo začetnega / pod vplivom osnove ljub je po našem mnenju doživel tudi toponim Ljubno v Savinjski dolini, ki temelji — po Miklošiču — nu osnovi lub (cortex), ne no 1'itb — kar dokazuje tudi nemško ime Laufen za tu kraj —, glej tudi op. 34.
in Vodnik je izdajal Lublanske Novice; šele Kopitar je predpisal pisavo Ij za palatalni l in Prešernove poezije leta 1847 so že izšle v »Ljubljani«.
(Podrobneje o vseli zgoraj navedenih glasovnih spremembah glej naš članek v reviji Onomastica Jugoslavica.y0
Nismo pa doslej še obravnavali prav tako spornega nastanka nemškega imena za Ljubljano, tj. LAIBACH, ki je seveda tudi zanimalo številne jezikoslovce in zgodovinarje;11 nekateri nemški ali nemško orientirani avtorji so ga smatrali celo za prvotnejše kot — po njihovem mnenju — pozneje nastalo slovensko ime LJUBLJANA.12 medtem ko je Miklošič13 — ki so se mu pridružili tudi Skok,14 (prvotno tudi) Ramovš ter nekateri nemški germanisti — ime Laibach izvajal iz domnevanega slovanskega stanovniškega imena 1'ubjane (iz osnove V üb)-, in sicer iz pluralnega lokativa lubjaneh, ki bi po zlogovni redukciji lubjaneh. > l'ubjahls dobil obliko Lubach. pozneje Laubach — oblika, ki pa se pojavi šele v 15. stoletju (< slov. Lubiana?) — a kmalu že tudi Laibach; v tej zadnji obliki pa je nastanek dvoglasnika ai težko razložljiv za tako
10	Beseda alluvia, alluvium (oz. njeni refleksi lubia. libbia, ubia. ki jih srečamo na beneškem teritoriju) je po Skokovi razlagi (Slavenstvo in romanstvo na jadranskim otocima, str. 79) bila ne samo v toponomastiki, temveč tudi v občem beneškem in furlanskem govoru v rabi v raznih pomenih, ki pa vsi temeljijo na prepričanju, ugotovitvi, da zaradi delovanja vode lahko nastanejo na nekem zemljišču različne formacije, kot npr. močvirja, močviren, zablaten, na-plavljcn svet, jame. brezna, vzpetine in celo strmine; tako bi si torej s to romansko osnovo, podaljšano s pripono -ana — podobno kot za slovenski hidro-nim in toponim — zelo verjetno lahko razložili nastanek (ledinskih, krajevnih) imen Ljubljana, Lubiana, Ljubljanina (pri Uniagu) v hrvatski Istri, pa tudi ime rtiču in zaselka Ljubljana pri Ninu, za katerega vemo, da leži na naplavi jenem zemljišču (>alluviana ierra*.); isto bi morda veljalo tudi za toponim Villa (!) Lwblyuna (zapis iz 14. stoletja; še za leto 1244 pa se omenja Viens Latinorum, tj. ostankov panonskih Romanov, pri Zagrebu!). Tudi ime Lubija, eden izvirov Ljubljanice, kot tudi L'bija pri Igu (nekoč rimski naselbini) pod Krimom, bi utegnilo bazirati na osnovi alluvia, podaljšani s (po izvoru grško-latinsko) pripono -ia, ne ravno redko v toponimin v Istri.
Prav za našo domnevo o nastanku hidronima in toponinm Lubiana oz. Ljubljana pa najdemo oporo, morda celo potrdilo, v razlagi teh imen pri humanistih A. S. Piccolominiju in Hartmann Schedelu, ki — konec 15. stoletju — pišeta : hoc oppidu sclaui & Hali lubiana ooeant ex luge a palude sumpto oocabulo (to mesto Slovani in Italijani imenujejo Lubiana po besedi za blatno močvirje, gl. naš članek v Onomastica Jugoslavica, str. 54); hidronim Lubiana. Lubljana bi torej imel ustrezno slovansko ime Blalnica. Močvirnica, Močilnica ali podobno.
11	Valvazor, na primer, je razlagal (saniô) nemško ime Laibach, in sicer iz Lauerbach 'mlačni potok oz. reka'.
12	Glej Fr. Bezlaj, Slovenska vodna imena, Ljubljana 1956, I 550.
13	Fr. Miklošič, v Zborniku Vodnikov spomenik, 1859. 182(1.
14	P. Skok, I z slovenačke toponomastike. Etnolog, 1954. VII 52.
10 Miklošič torej domneva slovansko obliko s še nevrinjenim »epentetičnim l, ki je po njegovem mnenju nastopil šele po izposoditvi besede v nemščino (glej Miklošič, Vergl. Gramm., I 178), medtem ko imata Nuhtigal (Slovanski jeziki, I 36) in Ramovš (Ilist. gram. slovenskega jezika, II 37) ta pojav za praslovanski, а je nastopal tudi še pozneje.
zgodnjo dobo. kot jo izpričujejo nemški zapisi. Verjetno pozneje Miklošič ni več vztrajal pri svoji razlagi, kajti v svojem delu o slovanskih krajevnih imenih16 ne omenja več imen Ljubljana in Laibach.
Ker — v skladu z našo (romansko) domnevo — nismo mogli pristati na Miklošičevo razlago slovenskega imena Ljubljana iz množinskega sta-novniškega imena Ljubljane, seveda tudi ne moremo privzeti ne njegove, kot tudi ne drugih, podobnih razlag za nastanek nemškega imena Laibacli iz slovanske oblike Ljubljaneh.
Nemški zapisi — starobavarskega izvora — kot tudi latinski, ki temelje na nemških — našega toponima oziroma hidronima so dejansko med najzgodnejšimi: Udalbricus de Laibach leta 1144. Leibach 1165, Petrus de Leibach 1165. Ulrich von Luibuch 1164 (nepristna listina), Ul-ricus de Laibach 1244, in Laijbaco 1265. a Leybaco 1265, i их t и fluoium Leybach 1254, fluni и s Laibacus 1260. iuxtu fluoium Laybach 1314, ze Laybach an dem oasser 1514. auf der Laybach gelegen 1564. itd.; ne zdi se nam namreč popolnoma zanesljivo, da bi mogli ime Leopali. ki ga beremo (»ultra Castrum Leopali«) v nepristni kroniki Simona de Kéza, Gesta hung. с. 5517 za leto 901. smatrati za še starejši zapis našega imena; kronika, zajeta iz drugih, starejših zapisov, sicer opisuje ogrski napad na Carinthijo leta 901 — Fr. Kos, I.e., ima to poročilo za »od konca do kraja izmišljeno« —, a je nastala šele v 13. stoletju (1282—1285) ter seveda zato ni nemogoče, da oblika Leopali ne predstavlja dejanske oblike oziroma izgovora našega imena na prehodu 9. v H), stoletje — za to dobo bi tudi prej pričakovali pisavo Liupah"> —, temveč kako poznejšo obliko, ki je bila avtorju kronike (2. polovica 13. stoletja!) bolj znana; tudi Melik. o.e., omenja, da se podobna oblika z -eo- (Leobacum) pojavlja le v 2. polovici 13. stoletja, in sicer v listinah furlanskega izvora; tudi Me-likov podatek, da dežele, navedene v poročilu o bitki (tj. Carinthia. Car- ' niola, Styria, Merania), kažejo na upravno razdelitev, kot je obstajala šele mnogo po času madžarskih napadov, govori za to. da oblika Leopali najbrž pripada 13. stoletju.1" Po mnenju germanista Kelemine20 pa bi ta l.eopah bilo starofrankovsko ime, a izvaja ga iz slovanskega substanti-
10 Fr.Miklošič v Die slavisehen Ortsnamen aus Appellativen, Wien 1872. str. 57. navaja le lubno, nem. Laufen.
17	Gl. F. Kos. Gradivo II 545 ad a. 907. ter V. Melik. Vprašanje bitke pri Ljubljani v dobi madžarskih napadov, Zgodovinski časopis VI—VIII. 1952—1953 (Kosov Zbornik).
18	Glej Hruune-Mitzka, Althochdeutsche Grammatik,« Tübingen 1953. $17, ter Schatz, Altbuirische Grammatik. Göttingen 1907. § 10.
Verjetno stoji pisava eo za eu. ею (izg. oii ali že oi).
20 J.Keleiniiiu, Ljubljana (Imenoslovnu študija), v Ruzpravah SAZU, razred zu filološke in literarne vede, Ljubljana 1950, str. 105.
viranega adjektiva Ijiiboclia, tj. s slovansko pripono -och, -ach (gl. Von-drâk, Slao. Grammatik, § 639) razširjenega pridevnika ljub, ki bi bil sovpadel s sorazmerno nemško besedo liob, liop, a pripona -ocha bi se bila smatrala kot stvn. aha, alie »voda, potok. reka«. Diftong eo v domnevani starofrankovski obliki Leopah < slov. Ijubocli-a izvaja Kele-mina iz germanskega diftonga eu, iu, ki bi bil po avtorjevem mnenju — če ga prav razumemo in kar ne bi bilo nemogoče — nastopil tudi v nemškem izgovoru slovanske besede Ijubocli-a, a z nadaljnjim razvojem v io, ie in končno v i (v pisavi ie); zato Kelemina smatra zapisa Lodooico ple-bano de Lijbaco iz leta 1261 ter Rodelinux de Leobaco 1265 — po našem mnenju latinizma — za frankovski obliki našega imena. Tudi za bavarske oblike je Kelemina mnenja, da so istega izvora kot starofrankovski Leopah, le da bi imeli za diftong eu. iu v bavarskem narečnem razvoju drugačne reflekse, tj. diftonge z i v drugem sestavnem delu: eu, iu bi bil preko oii prešel v oi, pa tudi preko öü v ai, ki ga imamo v obliki Laibach.21
Ramovš22 se s Keleminovo razlago nastanka imena Laibach ni zadovoljil. a tudi ne z Miklošičevo, ki — kot že omenjeno — temelji na slovanski reducirani obliki L'ubjali < L'ubjaneh; po njegovem pravilnem mnenju bi v bavarski izposojenki iz omenjene slovanske osnove bilo treba računati zaradi sledeče palatalne konzonance bj (oziroma že bij) s preglasom slovanskega и v ii, ki bi bil prešel v bavarščini v eu (izg. oi), a za ta oi bi po razokrožitvi šele od 15. stoletja dalje pričakovali obliko ei, ai, s čimer pa se ne ujemajo zapisi v listinah, ki dokazujejo obliko z ai, tj. Laibach, realizirano že v 12. stoletju.
Nu podlagi teh dejstev je Ramovš opustil svojo prvotno sodbo o izvoru imena Laibach iz množinskega lokativa L'ub(l)janeli oziroma njegovo sorodnost s slovenskim imenom Ljubljana — s katerim, kot pravi. Laibach nima nobene zveze —, pravilno navajajoč tudi dejstvo, da je Laibach prvotno rečno ime, medtem ko bi L'ub(l)ja(ne)h bilo stanovniško ime (iz katerega ne bi bilo moglo nastati rečno ime!), ter se pridružil Kranzmayerjevemu in Lessiakovemu mnenju,23 ki razlagata Laibach ■/. nemško glagolsko osnovo laib (s pomenom »übriglassen, hinterlassen«)
21 Poleg Laibach omenja Kelemina še obliko Laibl (za Loibl, slov. Ljubelj). vendar take oblike med stari ni i zapisi, ki jih navaja M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije, Ljubljana 1475. ne najdemo, temveč le Loibl 1169. Leuoel 1259, Leooel 1251, Leofel 1322. Leubel 1542. Leumbel 1351: pač pa Kelc-mnia za kočevsko obliko Loaibax misli, da se je triftong oni razvil i/ diftonga ai.
12	Fr. Ramovš, Zgodovinski časopis V—VI. 157 s.
13	E. Kranzmayer, Curinthia, 1933, str. 33, ter Lessiak-Krunzmayer, Die deutsche Mundart von Zarz, 1944. str. 28 in 108; Kranzmayer razlaga Laibach iz stvn. I.nibachii »bleibendes Flussgcwüsser«.
+ substantiv ali(h)a »potok, reka, voda« (isti koren kot lat. aqua), tako da Laibach pomeni reko. ki ohranja ostanke vode (= Laibo »Uberbleisel, Rest«); to bi po Kranzmayerjevem, Lessiakovem in Ramovševem mnenju popolnoma ustrezalo reki Ljubljanici, globoki in mirno tekoči vodi;24 ime Laibach, prvotni hidronim, bi se bilo nato preneslo na krajevno ime. Imena Leopah pa Kranzmayer ne omenja, a Ramovš ga — po Kelemini — le registrira kot starofrankovsko obliko.23
Nekoliko težko sprejemljivo se nam zdi etimološko ločiti nemško ime Laibach od slovenskega imena Ljubljana, kot to mislita Ramovš in Kranzmayer, pa tudi ne — naj takoj dostavimo — od romanskega imena Lubiana. Ker je po našem mnenju prvo ime našega hidronima, pozneje tudi toponima, bilo Lubiana, torej romansko, iz katerega je nastala slovenska oblika Ljubljana, se seveda — kot že omenjeno — ne moremo strinjati z Miklošičevo razlago o nastanku nemškega imena lAiibacli iz domnevanega slovenskega stanovniškega imena, in sicer iz pluralnega lokativa l'ubjaneh ~> L'ubjah > L'ubach > Laiibach > Laibach. pač pa bi prej domnevali njegov možni nastanek i/, romanskega imena Lubiana ali morda, z manjšo verjetnostjo, iz slovenskega imena Ljubljana; seveda pa bi to bilo, kot bomo videli v naslednjih vrsticah, pogojeno s precejšnjimi. čeprav se nam zdi. da ne nemogočimi glasovnimi spremembami romanske oblike Lubiana (oziroma slovenske oblike Ljubljana); te spremembe moremo seveda ie domnevati in bi bile naslednje:
1. prenos poudarka — skladno z germanskim naglaševanjem — na prvi, začetni zlog: Lubiana > Lubiana-, primeri za tak prenos v romanskih izposojenkah v nemščini so številni, naj jih omenimo le nekaj: lat.-rom. fe nestra > nem. 'Fenster okno. lat. co'quina, vulg. lat. со'kina
51 Še bolj značilno in ustrezno za Ljubljanico se nam zdi njeno preplavljanje, ' kot že omenjeno v našem članku K etimologiji toponima Ljubljana.
25 Za slovensko ime Ljubljana pa sedaj Ramovš. I.e., misli, opirajoč se na krajevno ime Ljuba, vas v Slavoniji — njeni stanovniki se imenujejo Ljubljani v Akad. Rj. VI 296 —, da bi i/, takega imena bilo lahko nastalo ali pokrajinsko ime Ljubaua ali na stunovniško (pluralno) ime (s pripono -jun) Ljubljane, ki bi se bilo nato, vendar že zgodaj, spremenilo v singularno krajevno ime Ljubljana; torej zelo dvomljiv — ker izredno izjemen — primer singularizacije, ki ga Ramovš utemeljuje kot rezultat prekzložnc asimilacije, ki je končni ponaglasni -e spremenila v -a po prehodnem dolgem in nuglašenem -а-. V bistvu torej Ramovš privzema Miklošičevo razlago: iz pluralnega stanovniškega imenu naj bi bilo nastalo krajevno ime v singular»: toda primerjaj kur številna pluralna krajevna imenu kot Trojane, lioroolje (< borov-iane »prebivalci kraja borovo), Zublje, Savlje, Draolje, Trbovlje, Strahoolje, Orelioolje, Vrhovlje — citiramo po Ramovšu, llist. /(rani. §37 — ki niso prešla v singularno obliko. No. dunes vemo, da tudi za ime Ljubljana velja isto, kar omenja Ramovš za ime Laibach, namreč, du je Ljubljunu prvotno hidronim — česar pu Kumovš še ni vedel in je smatral iine Ljubljanica tudi zu prvotno ime —, ki pa ni mogel nustuti i/ etnikonu Ljubljane.
> nem. 'Küche kuhinja, lat. ca'tena > nem. 'Kette veriga, lat.-rom. ce'1-lariu > stvn. kelari, nvn. 'Keller klet. lat.-rom. mercatu > nem. 'Markt trg, lat.-rom. ce'resia > nein. Kirsche češnja, lat. pe'llicia > nem. Pelz kožuh, krzno, itd.; tudi krajevna imena kot npr. lat. Colonia > nem. Köln, it. Mi lano > nem. 'Mailand ter tudi iz slovenščine v nemščino prevzeta krajevna imena kot npr. Görz (leta 1210) za slov. Gorica, it. Gori-zia, 'Volan (za leto 1160). z 'Poelan 1343. 'Pölan 1388 za Poljane nad Škof jo Loko, 'Wertschach 1455. 'Fertschach 1490. 'Verczam 1322 za Beričevo ob Savi, itd.
2. Lat.-rom. pripona -ana, tuja nemščini, bi se bila substituirala — saj je šlo tudi in najprej za reko Lubiana (= Ljubljanica, glej spodaj!) — z že omenjeno nemško besedo, ki je postala neke vrste pripona, namreč stvn. ah(li)a »tekoča voda, potok, reka«, got. alioa, lat. aqua; Kluge. Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, 1910. razlaga sub v. -a, -ach ta sufiks takole: »ein häufiges Suffix zur Bildung von Bacli-und Flussnamen (resp. darnach benannten Ortsnamen); im ganzen ist -ach (Urach. Steinach, Salzach. Schwarzach, Rotach) mehr oberd., -a nul. und ndd. (Fulda, Werra, Schwarza)«.
Točno ugotavlja že Miklošič20 za številna slovenska, v nemščino prevzeta krajevna imena, da se v nemščini končujejo na -acli ter da ta -ach temelji na slovenskem pluralnem lokativu z obrazilom -(j)ah: (v) Sel-cah > nem. Selzach, (v) Zireh > nem. Sairacli, (na) Osojali > nem. Ossiacli, (v) Cerkljah > nem. Zirklach, (v) Lušah > nem. Lausach, itd.; pristavlja pa Miklošič, ibid., naslednje: »in einigen Fällen scheint die Endung -acli in der Vorliebe des Deutschen für diesen Ausgang bei Ortsnamen ihren Grund zu haben, welche Liebe im Norden sich dem -a zuwendet; daher in Kärnten und Krain Beričeno > nem. Förtschach, Brezje (collectivuin, singular!) > nem. Bresiacli, Olšje > nein. Olsach, Visoko > nem. Waisach«; ibid., str. 26. omenja Miklošič zapis velah iz leta 990 kot »vielleicht eine Verbindung des slaw, bêla und des deutschen ach, ahd. a/ia«;27 na str. 58 navaja Miklošič nemško ime Leutschach za slov. L(jjučana {-ana : -acli!) na Štajerskem. M. Kos. o.e., str. 323, pa
20 Fr, Miklošič, Die slavisehen Ortsnamen aus Appellativen, str. 72.
27 M. Kos., o.e.. str. 7, navaja za slovensko Belo naslednje stare nemške za-
pise: Bela, pritok Kokre: an der Velacli leta 1587; Bela. pritok in naselje pri
Motniku: Uehich 1229. Vellach 1255, Vehili 1540. Vehich 1450, 1488: Bela pri Preddvoru: I 'Illach 1216, TJelach 1217: IMa. Bohinjska: Velach 1253, Vocheiner Vehich
1550; Bela, Koroška: in Chemischen Velach. — Podoben primer zamene pripone
imamo v krajevnih imenih, v katerih se je slov. -it'(e), -ica preko -ik v nemščini
zamenjalo z domačo pripono -ing: slov. Modrič(e) > nem. Mödring. slov. Ryb niča > nem. Raming. Großraming (leta 1110—1180), slov. Jesenice (na Gorenj-
skem) > nem. Assling, itd., gl. Ramovš, lIGr., §§ 155 ss.
omenja za slov. Lipnik (v. od Trebnjega na Dolenjskem) nemški zapis Laupach (iz leta 1555), in Laypacho 1591. Laypach (ozir. Lippach) 1456 ter Laipacli 1444. (Nemški Wippach za Vipavo pa bolj verjetno temelji na rom.-it. imenu Vippaco.)
Ne zdi se nam torej nemogoče, da je tudi v imenu Laibach stopil nemški sufiks -ach na mesto romanske pripone -ana v imenu Lubiana -s pomenom, ki smo ga pojasnili zgoraj — zlasti ker je. kot že omenjeno, šlo tudi za rečno ime. tj. ime reke Ljubljanice.28
Spremembama, navedenima pod točko L in 2., ki bi bili romansko obliko Lubiana privedli do oblike 'Lubiacli, pa bi se bila morala kar kmalu, če ne skoraj istočasno, pridružiti še zelo važna tretja, ki bi bila povzročila spremembo poudarjenega vokala il ter izpad konzonantič-nega i.
3. Y našem domnevanem prehodu Lubiana > Laibach bi bil namreč nedvomno pomembno vlogo odigral prav konzonantični i romanskega imena; kot znano, je ta glas. pisan tudi j, kot tudi vokal i, povzročil v nemščini v starejši dobi tako imenovani preglas (Umlaut), tj. palatali-zacijo prednjega poudarjenega vokala: palatalni element i, sestavni del npr. neksusa bi, je bil anticipiran v izgovoru in je prešel na predidoči poudarjeni vokal, povzročil njegovo palatalno artikulacijo in se pri tem procesu sam izgubil.28 To se je zgodilo najprej s poudarjenim a: a > ii, ki se javlja v pisavi že od 8. stoletja naprej, pozneje pa tudi pri drugih vokalih. npr. pri и: и > ii od 10.—1 L stoletja naprej; je pa moral preglas nastopiti že prej, ker z 9. stoletjem izgine v pisavi (in seveda tudi v go-
'-8 l)a je Ljubljana, ozir. Lubiana — in to prvotno — bila tudi hidronim. ime za današnjo Ljubljanico, dokazuje: t. nemško ime Laibach tudi za reko; 2. morda nemško ime za (kraj) Vrhniko, namreč Oberlaibacli, tj. kraj vrh reke Ljublja- ' nice, ne pa vrh (mesta) Ljubljane; tako je mislil Kelemina (tudi slovensko ime Vrhnika izvaja Skok iz orli + reka!), vendar zapisi: de superiori l.aybaco 1300, Oberlaybach 1308. 1309. itd. ter zlasti in superiori Laibaco penes flumine Laibach 1433 (= v Gornji Ljubljani ob reki Ljubljana) dajo misliti na pomen 'naselbina Gornja Ljubljana'; 3. dejstvo, da Valvazor za rečico Gradaščico navaja starejše ime »die kleine Laib ach i (Mala Ljubljana), kar kaže, du je morala obstajati tudi *die grosse Laibach« (Velika Ljubljana), tj. današnja Ljubljanica; 4. dokončno pa to dokazuje M. Kos, o.e., str. 172, ki navaja zu Gradaščico zapise iz starih listin: circa decursum minoris fluminis dieti Laybach 1271. 1277; bei der chlein Laibach 1397. 1482 in 1496, ter dostavlja: »Staro ime zu Gradaščico je Mala Ljubljana uli Ljubljanica, kakor glasi še danes ime kraja v bližini izviru enega njenih glavnih dotokov (v bližini Sentjošta jv. od Polhovega Gradca). Za današnjo Ljubljanico je starejša oznaka Ljubljana«. Dodajmo še, du za naselje Podneč ob Ljubljanskem barju ter ob današnji Ljubljanici beremo za leto 1260 a stein fliioii Laibaci, za leto 1322 Stein iuxta fluoium qui dicitur Laybacli, gl. M. Kos. о. е., str. 446.
а" Wilmunns, Deutsche Grammatik, Strassburg, 1911, S 192, ter Bruune-Mitzke. Althochdeutsche Grammatik, Tübingen, 1953, § 118.
vorn) konzonantični ; ozir. j, ki je povzročil preglas poudarjenega vokala. a na drugi strani je moral i ozir. j tudi v poznejši dobi še aktivno učinkovati, ker nastopajo nove tvorbe in sestavljenke, ki jih v 8. stoletju še ni bilo, v preglašeni obliki.30
Za naš problem je važna ugotovitev, da so tudi številne izposojenke iz latinščine ozir. romanščine doživele preglas v nemščini, kot npr. Käfig kletka < svn. keoje, stvn. cheoia. vulg. lat. cavia, klas. lat. cavea; Pfütze mlaka, mlakuža, luža < svn. pfiitze, stvn. pfuzzi, pfuzza < vulg. lat. putiu. klas. lat. puteu(s); Pfühl pernata blazina < svn. pfüloe, stvn. pfulivin < lat. pulvinu(s) (nemški refleks kaže tudi prenos poudarka na prvi zlog): Biichse škatlica < svn. bühse, stvn. buhsja < vulg. lat. buxis; Schüssel skleda < svn. schüzzel, stvn. scuzzila < lat. scutella, itd.
Za preglašeni и — ta nas seveda edini tu zanima, ko skušamo ugotoviti spremembe poudarjenega и v romanskem imenu Lubiana, ki bi zelo verjetno bilo prešlo v nemščino pred 10.—11. stoletjem (za to bi govorila tudi že zgoraj omenjena problematična oblika Leopah, ki pa morda vendarle potrjuje obstoj kraja, naselbine in nemško ime zanjo v začetku 10. stol.) —, so v stari in precej še tudi v srednji visoki nemščini obdržali kar staro pisavo, tj. u, vendar se že v 10. stoletju pojavljajo tudi pisave iu (okrog leta 1000) in, v manjši meri, tudi ui31 za novi glas, pozneje predstavljen z znakom Ü.
Med zgoraj navedenimi prvimi zapisi našega nemškega imena imamo le en zapisek — Luibach iz leta 1164 —. ki bi eventualno mogel predstavljati (normalno) preglašeno obliko vokala u, tj. ii: po našem mnenju pa moremo za čas zapisa (leta 1164) upravičeno sklepati, da pisava ui v Luibach ne predstavlja (več) glasu u, temveč kaj drugega.32 Ker imamo namreč že pred letom 1164 kar tri zapise Laibach ozir. Leibacli, gre morda pri zapisu Luibach za pomoto pri pisanju (ui namesto ai); možno pa je tudi, da stoji ui za oi, torej Loibach, oblika, ki predstavlja — kot bomo videli — predhodno stopnjo imena Laibach.
V bavarskem narečju namreč preglašeni ü ni obstal, temveč je konec starobavarske dobe preko oü prešel v oi33 (v pisavi predstavljen zlasti
30	Schatz, o. c., S 19.
31	Wilmanns, o. c., § 20, ter Braune-Mitzke, o. c., § 42.
32	Kelemina, o.e., str. 105. misli, da pisava ui v Luibach < slov. Ijubocli-a stoji za diftong iu, toda po Bratincju se je diftong iu — ki prihaja iz germanskega eu — že okrog leta 1000 kontrahiral v u. tj. v dolgi ii (večinoma s pisavo iu še v svn. rokopisih), ker je sovpadel na velikem jezikovnem področju s pre-glašcnim u. V našem primeru torej težko za zapis Luibach iz leta 1164 računamo z diftongom iu v izgovoru.
33	Glej H.Paul, Mittelhochdeutsche Grammatik, SIK), ter Ramovš, I.e.
z eu. em), stopnja, ki je zabeležena že v 15. stoletju, a je zelo verjetno — kot kažejo refleksi našega imena — nastala že prej. vsaj v prvi polovici 12. stoletja, ko bi že mogli računati z izgovorom Loibach za naše ime. Ne nepomemben dokaz za to našo trditev bi posredno nudile tudi zgodnje slovenske izposojenke — toponimi in hidronimi — v bavarski nemščini.
Diftong oi je namreč v bavarščini nastal tudi iz svn. diftonga iu< < germ, eu, ki se je v določenih pogojih (v zlogu pred i, j ali pred labia-lom ali guturalom) tudi preglasil preko iii v ii ter tako sovpadel z ii iz preglašenega u; za ta novi glas, nastal že v 10. stoletju iz iu, se tudi — kot za ii < u — rabijo znaki iu. ui, a tudi še celo v 12. stoletju tradicionalni pisani znak u. Konec starobavarskc dobe se je glas ii, nastal bodisi iz preglašenega ii bodisi iz diftonga iu, diftongiral v oii, ki je pozneje preko öü in sledeče razokrožitve (> ei) sovpadel z ai<.ei iz prvotnega dolgega i; diftongiranje v oii, öü, oi se je vršilo po Schatzu. I.e., sredi 12. stoletja, po Wilmannsu, Deutsche Grammatiks, I 215, v 12. stoletju, a po H. Paulu, Althd. Grammatik6. §110. je bilo zaključeno v začetku 15. stoletja.
No. že Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, str. 57. pa je prikazal, da je bavarski nemški diftong iu najbolj pogostna substitucija za (p)sl. y; z iu je nemška roka napisala slov. ij tudi v brižinskih spomenikih. Tako srečamo npr. slovensko ime Bijstrica — citiramo po Ramovšu, I.e., — tudi zabeleženo v nemških zapisih II. in 12. stoletja s pisavo: Viustrize leta 1075, Vustrice 1120. Fustrize 11-19 (pisano še s tradicionalno pisavo, tj. z u, ki se v zapisih dolgo drži), ki kažejo na izgovor z ii: že v prvi polovici 12. stoletja pa srečamo zapise: Foestritz 1143. Fustriza 1146. Feustrice 1147. Foustrize 1171. Vaestriz ( föiistritz) 1174, ki kažejo že na izgovor z oi (< oii, oii).
Na podlagi teh zapisov in njihovega izgovora smemo — po zgoraj opisanem sovpadu diftonga iu z ii — analogno sklepati, da je tudi v našem imenu Lühach < Lubiach < Lubiana razvoj ii > oii. öii > oi nastopil že v začetku 12. stoletja. (Za diftong ai < ei < oi pa navaja Ramovš zapis Feistritz iz leta 1587. Faistritz 1410. torej že konec 14. stoletja. Kelcmina, o.e., str. 105. pa sklepa na zgodnji razvoj oi > ei > ai iz pomotne pisave Steune namesto Steine leta 1188—1204. glej Fr. Kos. Gradivo IV 755.)
Diftong oi pa srečamo v bavarskih refleksih še nekaterih slovenskih imen, v katerih je oi drugačnega izvora, a vendar njegov nastanek spominja na tistega iz svn. diftonga iu; tu mislimo na nemška imena, prevzeta iz slovenščine, kot npr.: slov. Ljubelj > nem. Loibl leta 1164 (glej opombo 21!), slov. Ljubno (pri Radovljici) > nein. Leufel I35N. Lêufel
1389,34 slov. Ljuben (pri Vršnih selili, južno od Novega mesta) > nem. Lembel 1456, slov. Liub 890, ad Liupinam 860 > nem. Levbes 1225. Leobs 1243, sedaj Loiben (Spodnja Avstrija, gl. S. Pirchegger. Die slavischen Ortsnamen itn Miirzgebiet, Leipzig, 1927, str. 50); slov. Liubina 890, in oaUe quae dicitur Liupinatal 904, in Liupinatal 925, in comiiatu Liubane c. 1070 > nem. Leioben 1227, ze Liuben, 1мЬпа 1513, Lemben 1514, Leubm 1486. danes Leoben, gl. Pirchegger, l. c.; isti avtor navaja še Loiben (Libna pri Brežicah): am Lemben 1472. Leubenperg c. 1500. ter ga izvaja iz slov. L'ubin, sklicujoč se na Miklošiča PN št. 207 in 181 ; Kelemina, o. c., str. 105, omenja nemško krajevno ime Loibach (Leupach v 15. stoletju), slov. Ljibuče, na Koroškem in ga izvaja iz Liupach. ki pa hi bilo prišlo iz slovenskega substantiviranega adjektiva ljubok, medtem ko Bezlaj. Sloo. vodna imena, I 346. misli rajši na slovensko osnovo l ubočZ-je. Bezlaj, ibid. 352, omenja rečno ime Loisach na Bavarskem, ki morda prihaja iz Liubisa, ter Leutschach iz Liub-it-asca, a za obe imeni dopušča tudi pred-slovansko ali predgerniansko osnovo; naj pa omenimo, da imamo tudi na Zgornjem Štajerskem krajevno ime Leutschach za slov. Lučana, kot ga navaja Miklošič, a je morda osnova prej Ljučana. Lessiak, Die Mundart von Pernegg, tudi navaja Loibl < slov. Ljubelj, loibm (Leoben) ter dostavlja: »Ortsnamen mit oi sind nicht gerade selten, doch steht mir keine sichere erklärung derselben zu geböte«. Končno omenjamo še ime naselja Leisbacli < slov. Ljužbe na Koroškem (gl. Spezialortsreperto-rium von Kärnten, Wien 1918), v katerem se je ei (= ai) mogel razviti iz oi < slov. (I)'u, lju-.
Videti je torej, da je v slovenskem neksusu lu (Iju-) 'и zvenel Bavarcem podobno njihovemu diftongu iu ter je doživel isti razvoj kot iu iz slov. y, tj. v ü ter dalje v oi. (Prim, tudi slov. Pivka > nem. Poik!)
V skladu s temi primeri prehoda slov. Iju- v nemški loi- bi se nam vsilila nekoliko tvegana in manj verjetna domneva, da bi se bilo ime Laibach lahko razvilo tudi iz slovenskega imena Ljubljana, kar pa bi pogojevale naslednje glasovne spremembe, ki smo jih deloma že srečali pri obravnavanju domnevanega prehoda Lubiana > Loibach, Laibach: prenos poudarka na začetni zlog, substitucija pripone -ana z nemško pripono -ach, zgodnja asimilacija začetnega I na Ij v neksusu -bij- ozir. zgodnja naslonitev na slov. osnovo Vub — ker slovensko ime izvajamo iz romanskega imena Lubiana — in prav tako zgoden disimilacijski izpad
34 Toda nem. Laufen za današnji Ljubno v Savinjski dolini, ki pa temelji na I.ubno, gl. Miklošič, o.e.. str. 57, št. 321, pod lub (cortex): Lomen 1247, Lomuen 1308, Lauoen 1310, Laufen 1424.
palatalnega / (= Ij) v neksusu -bij- (!): Ljubljana > Ljub(lj)a(c)li > Lju-bach ter končno prehod lju- v loi-: Ljubach > Loibacli > Laibach.3'0
Kot vidimo, precej sprememb, zlasti pa žal nimamo za zgodnji začetni palatalni 1 oziroma za zgodnjo palatalizacijo začetnega / nobenega zapisa — kot ga imamo npr. za Liubina 8%. Liub 890. acl Liupina 860, Liupinaial 904, Liubane c. 1070 (glej zgoraj!) in za že omenjeni Glubin 1377 za Ljubin (pri Tolminu), medtem ko zapis Lubiglana 1360 — ki da slutiti slovensko ime — ne prikazuje palatalne izreke začetnega /: zato se nam zdi verjetneje privzeti nastanek nemškega imena Laibach iz romanske oblike Lubiana, ki bi bila po naših zgoraj opisanih domnevanih spremembah prispela do dokončne oblike LAIBACH.
Presenetljivo zgodnje spremembe Loibacli v Laibach, ki jo kažejo nemški zapisi že sredi 12. stoletja — a prehod oi v ai, kjer se je pač izvršil, se stavlja. kot smo videli šele v drugo polovico 14. stoletja — si skoraj ne moremo razlagati drugače kot z asimilacijskim pojavom, tj. z delno prilagoditvijo (z razokroženjem vokala o) diftonga oi vokalu a v sledečem zlogu: oi a > ai a, Loibacli > Laibach. Pridružila bi se morda našemu imenu že navedena oblika Leisbacli > Loisbach < slov. Lju/.be, ki pa je seveda prehod oi > ai lahko doživela tudi pozneje kot naše ime. Mlajša oblika bo tudi Laibl za Loibl, ki jo po Kranzmaverju (Zarz, 103) za nemški govor na Sorici navaja Keleinina, I.e.
Za asimilacijski razvoj oi — a > ai — a — razlaga, s katero se bolj težko zadovoljimo — bi morda govorilo dejstvo, da v zgoraj navedenih, razmeroma številnih starih primerih nimamo prehoda loi- (< slov. lju-) v lai-, ker pač v teh imenih ni vokala a v sledečem zlogu, kot je to primer z Loibacli > Laibach; naši domnevi pa bi ugovarjal Keleininov Loipach (13. stoletje) iz nekoliko nezanesljive slovenske osnove ljubok ozir. l uboč -je in Leutschach < L(j)učana, ime, ki je verjetno mlajšega izvora.
Naj pa ob koncu pripomnimo, tla je treba računati z zelo pisano paleto refleksov — oi, ai, ui8e — za glas ii v raznih predelih bavarske
™ Palatalni slovenski l (i), nemščini tuj, je bil prevzet — razen v izjemnem razvoju zgoraj obravnavane skupine lju > loi — kot navadni, srednji I, prim.: slov. Zabije (scv. od Kranja pri Bašlju) > nem. Sablacli letu 1379 < slov. (v) Zabijali ; slov. Cerklje > nem. Cirklacli 1293, Zirclilach 1271. Cirklacli 1288; slov. Groblje (pri Polhovem Gradcu) > nem. Grublach; slov. Lipljc > nem. Lai plach (citirano po L. Pintarju, o.e., str. 312). Lahko bi torej sklepali, da bi tudi oblika Ljubljali mordu bila prej prešla v Loiblach, kot pu doživela disimilu-cijski izpad pulatalnegu Ij v neksusu -bij-. (Op.: Dejansko srečamo za rečico na uvstrijsko-nemški meji ime l.aiblacli!)
Glej Brenner, Beiträge zur Geschichte der deutschen Sprache und Literatur, XXI, str. 590.
govorice in morda se je oi < ü, iu spontano razvil v ai bolj zgodaj na Kranjskem kot drugod, kakor to domneva že Kelemina, o.e., ko navaja obliko Laibach kot posebnost ljubljanskega mestnega nemškega govora.
Vsekakor pa, žal, res zadovoljive razlage za zgodnji diftong ai v imenu LAIBACH, kot tudi za nastanek samega imena, še vedno nimamo in ostajamo le pri hipotezah.37
RÉSUMÉ
Contribution à l'étymologie des toponymes LUBIANA — LJUBLJANA - LAIBACH
L'auteur a déjà — dans un article publié dans la revue Onomastica Jugoslavia VII, Zagreb 1978, pp.27—35 — présenté l'hypothèse de l'origine du topo-nyme roman (italien) LUBIANA en le faisant dériver du mot latin *alluoiana (expression elliptique de 'aqua alluviana' (eau qui déborde, inonde, crée des marais), désignant d'abord la rivière de la Ljubljanica actuelle, connue pour ses inondations dès l'époque romaine, et qui désignera aussi par lu suite, après l'évolution phonétique: l'alluoiana > la luoiana > la lubiana. la colonie établie sur ses deux rives: Lubiana.
Le nom roman Lubiana aurait été, selon l'auteur, transformé par les Slaves (Slovènes) d'abord en Lubljana, puis en Ljubljana, forme duc à l'mtercalation de la consonne l — à tort dite épenthétique — entre I et j: bj > blj (comp, en Slovène trobiti 'sonner de trompette' et troblja 'trompe, trompette', grabiti 'râteler' et grablje 'râteau', ljubiti 'aimer' et ljubljen 'aimé', etc.), ainsi qu'à l'assimilation / — blj > Ij — blj. peut-être influencée aussi par le mot slave paronymique ljub.
Dans le présent article, l'auteur traite le problème — souvent discuté de l'origine du nom allemand de la ville de Ljubljana, Laibach. L'explication de Miklošič, adoptée aussi par quelques autres linguistes, fuit dériver Laibach de Ljubljana, locatif pluriel du nom éthnique slovène Ljubljane: après une réduction de Ljubljaneh à Ljubljah, ainsi qu'après la chute — duc à la dissimilation — de la consonne l palatale du groupe blj, la nouvelle forme Luba(c)h aurait abouti — par l'évolution de u > au — à Laubach et enfin à Laibach, forme uttestée déjà en 1144 et duns laquelle la diphtongue ui < au semble, pour cette époque-là, assez surprenante.
37 V zvezi z našim imenom Laibach je zanimiva informacija (za katero se zahvaljujem germanistu J.Orešniku), da obstaja jugovzhodno od Bayreutha v Nemčiji tudi krai z imenom Laibach, oziroma točno povedano, dva kraja: Kirchenlaibach in IV indischen laibach ; slednji se javlja prvič v zapisu Wyndu-schenlembein leta 1389, a prvi v zapisu Kirchenieibach (šele) leta 1692; i/, leta 1692 imamo tudi zapis Windischleibach. Oba kraja ležita ob rečici Laibach, Leibuch, za katero pu, vsaj trenutno, ni podatkov v starih zapisih. Po razlagi germanistu E.Schwarza bi se bili obe imeni razvili iz rečnega imenu, v katerem po njegovem mnenju tiči slovanska osnova L'ubina »lieber Bach« (= ljubi, dragi, dobri potok ozir. rečica); če ta domneva drži, imamo posla z nam znanim razvojem slovanske osnove V üb > nem. loib, laib (+ sufiks -ach), kur pa bi za naše ime Laibach — kot smo videli — težko sprejeli.
Comme Laibach avait été d'abord un hydronyme, désignant la rivière de la Ljubljanica — comme Lubiana et Ljubljana respectivement —, le linguiste Slovène Ramovš constate qu'il est impossible de faire dériver un hydronyme (Laibach) du nom éthnique Ljubljaneli et préfère une autre solution à ce problème, solution déjà proposée par le linguiste allemand Kranzmayer et selon laquelle Laibach — qui n'aurait aucun rapport avec le nom slovène Ljubljana — serait un composé de la base verbale germanique laib-(jan) (= laisser, faire rester) + le substantif germanique ah(h)a, ach (= eau, rivière, lat. aqua), désignant d'abord la rivière de la Ljubljanica et bientôt aussi la colonie établie sur ses deux rives. Quant au nom slovène de la ville, Ljubljana, Ramovš le fait dériver d'une base slave ljub, Ljuba, enrichie par le suffixe (au pluriel) -jane: Ljubljane (nom éthnique!), bientôt changé en singulier: Ljubljana, évolution difficilement acceptable et qui néglige le fait que Ljubljana désignait d'abord la rivière et qu'on ne fait pas dériver un hydronyme d'un nom éthnique.
L'auteur de cet article qui — comme nous l'avons déjà signalé — a essayé de faire dériver le nom slave (Ljubljana) du nom roman (Lubiana) ne pouvait accepter l'explication de l'origine du nom allemand Laibach présentée par Miklošič ni approuver celle de Kranzmayer-RamovS qui fuit une distinction étymologique totale entre le nom allemand et les noms roman et slave, distinction qui paraît quelque peu douteuse. C'est la raison pour laquelle on propose ici une autre explication — qui, bien sûr, ne constitue encore qu'une hypothèse — concernant l'origine, commune cette fois, des trois toponymes.
D'nprès l'auteur, la forme allemunde Laibach se serait développée à partir de la forme romane Lubiana qui aurait subi, en passant en allemand — et plus précisément dans le dialecte bavarois — les changements suivants:
1° le déplacement de l'accent — en accord avec l'accentuation germanique
—	sur la première syllabe: Lubiana > 'Lubiana, comp, par ex.: lat. Co Ioni a>
>	allem. Köln, lat. fe'nestra > allem. 'Fenster fenêtre, lat. со'q(u)ina > ullcm. 'Kiiclie cuisine, lat. ce'resia > allem. 'Kirsche cerise, etc.;
2° lu substitution du suffixe latin -ana — étranger à l'allemand — pur lu désinence (suffixe) -ach, provenant du substantif vieux haut allemand -ah(h)a >
>	-ach »eau, rivière« (Int. aqua), mais devenu une sorte de suffixe servant à < former des hydronymes, comp, les noms de rivières allemands Schmarzach. Salzacli, Steinach, Rotach, etc. (v. Kluge, Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, sub v. -a. -ach). C'est ainsi que, par exemple, le nom de lu rivière slovène »/Je/a« avait pris la forme de Vellach en allemand; comme, dans notre eus, il s'ugissait aussi (et primitivement) d'une rivière, la Lubiana. lu substitution en question n'a rien d'étonnant. Lubiana uurait donc abouti à *'Lubiacli.
3° Ces deux changements auraient été bientôt — ou peut-être en même temps
—	suivis d'une autre transformation importante de *Lubiach: lu présence de lu semi consonne i de lu syllube posttonique aurait entraîné lu trunsformation de lu voyelle и tonique en ü (Umluut, métaphonie: il s'ugit d'une palatalisation de lu voyelle и au cours de laquelle lu semi-consonne i — qui finit par disparaître
u été en quelque sorte ubsorbée par la voyelle tonique); ce phénomène était connu déjà uupuruvunt et en particulier à l'époque du moyen haut ullemund, donc déjà à lu dute de l'emprunt du mot roman pur l'ullemund. *Lubiacli uurait, par conséquent, pris la forme de *Liibach.
Or, le nouveau phonème ü, qui persiste en allemand littéraire, s'est diphton-gué en dialecte bavarois en oi (généralement écrit eu) dès la première moitié du 12e siècle. La preuve en serait fournie également par un mot slovène, emprunté par l'allemand, à savoir l'hydronyme Bystrica (passé en allemand avant le lie siècle), attesté en 1144 sous la forme bavaroise Feustritz; il faut savoir (pie la voyelle y slave y a été, à cette époque-là, remplacée par la diphtongue allemande iu; celle-ci, dès le 10e siècle, coïncide avec tï (provenant de и par méta-phonie) qui. comme nous l'avons déjà dit. ne tardera pas à devenir oi (écrit eu) en dialecte bavarois. On peut donc, par analogie, en tirer la conclusion que, dès le 12e siècle, la voyelle ii, provenant soit de la voyelle tonique u, transformée en ü par métaphonie, soit de la diphtongue iu, est devenue oi en bavarois; ainsi *Liibach aurait abouti à la forme Loibach dans laquelle la diphtongue oi sera délabialisée, vers la fin du 14e siècle, en ai (écrit ai, ei); on lit, par exemple. Feist rit z en 1587.
Mais, les premiers exemples de notre toponyme allemand remontent déjà au 12e siècle: Laibach en 1144. Leibach en 1165, Laibach en 1244. etc. et l'auteur en est réduit à supposer que ces formes sont dues à l'assimilation partielle de la diphtongue oi à la voyelle a de la syllabe suivante: oi —a > ai — a. Loibach > Laibach.
A la fin de son article, l'auteur envisage la possibilité de faire dériver le nom allemand du nom slovène LJUBLJANA; cette hypothèse repose sur le fait qu'un certain nombre de noms slovènes (toponymes, hydronymes) ayant à l'initiale la syllabe lju- (Ljubelj. Ljubno, Ljuben, Ljubina) font apparaître la transformation de cette syllabe, en allemand, en loi- {Loibl en 1164. Leufel en 1558, Lembel en 1436, Lemben en 1227). c.-à-d. que ju- semble avoir subi le même changement que la diphtongue iu allemande, mentionnée ci-dessus: ju-> ii> oi. Toutefois, cette origine (LJUBLANA > LAIBACH) aurait été conditionnée par les changements suivants, déjà en partie mentionnés dans le passage supposé de LUBIANA à LAIBACH: le déplacement de l'accent sur la syllabe initiale et le remplacement du suffixe -ana par -ach; la palatalisation de la consonne I initiale —
par assimilation à -Ij- du groupe -blj--au moins avant le lie siècle [Ljubljana
(< Lubiana) > Ljubljana] et, presque immédiatement après, la chute de la I palatale du groupe -blj- (!): Ljubljacli> Ljubach, suivie du passage de -ju- à -oi- (> Loibach) et, enfin, l'évolution de oi à ai. due à l'assimilation à la voyelle a de la syllabe finale. Donc, toute une série de changements dont celui de la palatalisation assez ancienne de la / initiale, ainsi que lu chute de -Ij- du groupe -blj- semblent très problématiques, ce qui nous fait préférer l'hypothèse de l'origine romane du toponyme allemand Laibacli.
UD К 886.3.09 : 929 Murn : 929 Jenko : 82.015.19
J ura j Martinovič
Filozofska fakulteta v Sarajevu
MURN IZMEDU JENKA I EKSPRESIONIZMA*
Na podlagi nekaterih idejnih in stilnih posebnosti dela Murnove ustvarjalnosti se kaže njegova povezanost s poezijo Simona ]enka in spontano približevanje postopkom implicitne ekspresionistične poetike.
The characteristics of certain ideas and of the style found in a part of Murn's work reveal the poet's close relation to the poetry of Simon Jenko and his spontaneous anticipation of the procedures of the implicit expressionist poetics.
Iako su generaciju slovenačkih novoromantičara više od ijedne pret-hodne sačinjavale izrazite stvaralačke individualnosti, čiji se nastup na zajednički nazivnik mogao svoditi prvenstveno s obzirom na odreclene eksplicitne ili implicitne programske intencije, a mnogo manje imamo li u vidu sveukupnost idejnih i estetskih značajki njihovog stvaralaštva, pjesničko djelo svakog ponaosob. ma koliko izvorno i osebujno, nalazilo se u funkciji širili razvojnih tokova slovenačke poezije s kraja prošlog i početkom našeg stoljeca. Pošto je u romantizmu začeta dominantna pjesnička struja tokom druge polovine 19. vijeka bila več u znatnoj mjeri iscrpila svoje kreativne mogučnosti, pokret moderne u svim jugo-slavenskim literaturama značio je, prije svega, uspostavljanje komunikacije s manje ili više aktuelnim zbivanjima u evropskoj književnosti motivirano potrebom zasnivanja nove, duhu vlastitog vremena primjcrenije i razvojno produktivnije poetske strukture. Za razliku od srpske, a djeli-mično i hrvatske moderne, koje su u otporu prema vukovskoj orijentuciji na narodno stvaranje kao osnovnom obilježju pjesništva svojih neposrednih prethodnika najinspirativnije podsticajc nalazile u tuda več pomalo prevazidenorn francuskom parnasu, pokušavajuči i u najboljim trenucima uspijevajuči prilagoditi ga duhu simbolizma, slovenačka, koja je u svom nasledil kao vrhunac sopstvene tradicije imala več ostvaren, u odnosu na parnasovski ncosporno superioran formalno harmonični model Prešernove poezije, u težnji za preovladavanjem aktuelne stvaralačke krize u vlastitoj sredini vezala se za one simbolističko-impresio-nističke tokove modernog evropskog pjesništva što su, suprotstavljajuči se i sumi parnasovskim tendencijama, bili u znaku naglašenog subjekti-vizma i nastojanja za formalnim oslobadanjem poctskog izraza. Buduči
* Proširena i dopunjenu verzija referata na simpoziju o Murnu, 5. okt. pri SAZU v Ljubljani.
рак da se ova struja evropske poezije u evolutivnom razvoju več u to vrijeme, osobito na njemačkom jezičkom području, sve više približavala nešto kasnije konstituiranom ekspresionizmu, i slovenački je novi roman-tizam gotovo od samog početka bio otvoren za duhovne i izražajne potencijale ovog tada tek pripremanog i jedva nagovještavanog literar-nog pravca, na što je nedavno upozorio Radovan Vučkovič dovodeči neka razmišljanja Kettea, Cankara i Župančiča u neposredne vezusa shvatanjima Arna Holza, u kojima vidi genetske zametke ekspresioni-stičke poetike.1
Komplementarno ovom novoromantičarskom usmjerenju prema Evropi i inspirirano sličnim težnjama, bilo je, istovremeno, oživljeno stvaralačko interesovanje za još uvijek kao uzor plodotvorno narodno pjesništvo, te time u sklopu imanentne razvojne logike slovenačke poezije, kako je tumači Boris Paternu,2 uspostavljen kontinuitet s onim njenim tipološkim modelom kojemu se izvorište nalazilo u strukturi Jenkove lirike, a produžetak, mada na nešto nižoj umjetničkoj razini, u stvaranju Simona Gregorčiča.
Učestvujuči, svaki na svoj način, u formiranju nove literature, opi-sanu su liniju svojim djelom u cjelini ili fragmentarno, u večem ili manjem rnsponu, s težištem na jednom ili drugom njenom polu, ostva-rivala sva četvorica predstavnika novog roinantizma. Cankareva poezija, najmanje organski vezana za domaču tradiciju, ali izrazito negativno opredijeljena prema slovenačkoj savremenosti, kao dokument o periodu piščevog formiranja najsnažnije je bila odredena evropskim simbolizmom i dekadansom, da bi se u Cankarevoj prozi ekspresionističke ten-dencije u nagovještajima ispoljavale bar još od Iliše Marije Pomočnice, a prilično cjelovito i raspoznatljivo na zaključku njegovog stvaralačkog puta u pojedinim crticama Podob iz sanj. Na drugoj strani, Dragotin Kette, najdublje ukorijenjen u nacionalnom poetskom nasljedu i veoina dugo gotovo bez. ikakvih izravnih informaeija o aktuelnim dogadajima u književnoj Evropi, u ambivalentnosti sopstvene poetske strukture svojim se sonetinia nastavljao na Prešernov harmonični model, dok je drugim i ne manje značajnim dijelom svog stvaralaštva, neposredno i programski vežuči se za narodno pjesništvo, proizilazio iz Jenkovog, ali, blokiran odveč čvrstim vjerovanjem u mogučnost čovjekovog har-moničnog položaja u svijetu, nije, osim možda u grotesknom Pijancu,
1 Up.: Radovan Vučkovič, Poetika hrvutskog i srpskog ekspresionizma. »Svjetlost«, Sarajevo 1979, str. 77 i 337.
* Up.: Boris Paternu, Slovenska poezija-, u knjiži Pogledi na sloDensko književnost 1. »Partizanska knjiga«, Ljubljana 1974, str. 47—75.
dopirao do onih pozicija u kojima bi se mogli naslutiti simptomi spon-tanog pomjeranja prema prirodi ekspresionističkog izraza. Konačno, snažni vitalistički naboji Zupančičevog stvaralaštva, formiranog takoder u dodiru s narodnim pjesništvom i u formalnom pogledu vjerovatno više s Gregorčičevom nego Jenkovom poezijom, od samog su početka razbijali okvire simbolističko-impresionističke poetike, tako da se o svo-jevrsnoj ekspresionističkoj dimenziji može govoriti i kada se misli na sinhroniju, a ne samo na dijahroniju njegove poetske strukture.
Književna historija je poeziju slovenačkog novog romantizma več posmatrala kroz ovu optiku, da bi u naznačenim relacijama uspostav-ljala prirodni kontekst u kojem su sagledavani i neki bitni vidovi jednog značajnog dijela Murnove lirike. Pored Borisa Paternua, koji je istakao kako su unutar srazinjerno jedinstvenog novoromantično-ekspresioni-stičkog razdoblja Oton Zupančič i Josip Murn bili ti koji su oživjeli i umjetnički dogradili poetski model što ga je utemeljio Simon Jenko,3 na mogučnost ovukvog videnja upozorili su Joža Malinič uzgrednom, ali vrlo indikativnom napomenom, da je »narava zanj (za Murna) — sorodno kakor nekdaj za poeta Sorškega polja — zaživela v svojih koziničnili razsežnostih, pesnik pa se je znašel sredi nje sam s svojo ubogo človeško usodo«,4 i Franc Zadravec ukazujuči na anticipativni karakter Murnove poezije konstatacijoin da je pjesnik uobličavanjem nekih mitova, gradenjem metafora i izborom pojedinih stilema u pjes-mama kao što su Pa ne pojdem prek poljan, Vigilije, Jesen, Jesenska pesem, Gozd ili O mraku »ravnal že v duhu kasnejšega ekspresionizma«.5
lako se Murnova vezanost za Jenka može na prvi pogled učiniti izvjesnom, književna historija nije dosad na njoj više insistirala niti ju je dublje problematizirala. Ističuči još od Ivana Prijatelja 'kmečko li-riko' kao Murnov stvaralački vrhunuc, književnohistorijska interpretacija se u tražcnju uzora najčešče kretala oko Koljcova, eksplicitno ili implicitno potvrdujuči time Prijateljev sud da su Kette i Murn »preko slovanstva (...) našla slovenstvo«, odnosno da su obojica »začela s slovenstvom pri zemlji in ljudstvu, ki je z njo v zvezi...«' No time se Murn nnšuo u neposrednoj bližini Jenka, koji je bio, kako primječuje France Bcrnik, »v vseh obdobjih svoje umetniške tvornosti približno enako
3	Ibid., str. 65—66.
4	Zgodovina slooenskegu slovstva V (Obdobje moderne). »Slovenska matica«,
Ljubljana 1964, str. 54.
6 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva V (Nova romantika in mejni obliki realizma). »Založba Obzorja«, Maribor 1970, str. 192.
" Ivan Prijatelj, Aleksandrov (Josip Murn); u knjiži Izbrani eseji I. »Slovenska muticu«, Ljubljana 1952, str. 543.
dovzeten za pobude folklorne vezane besede in (...) je znal te pobude tudi vselej uspešno prilagoditi individualno tvornim oblikovalnim prizadevanjem«.7 Neovisno o putu kojim se Murn kretao i o ulozi što je pri tome pripadala Koljcovu, a koju je vrlo argumentirano i konkretno u poslednjoj i dosad najcjelovitijoj študiji o ovom slovenačkom pjesniku predstavio Jože Snoj,8 narodnim pjesništvom kao snažnim i neposrednim izvorom inspiracije dvojice stvaralaca, Jenka i Murna, odredena je srod-nost koju bi podrobnija analiza vjerovatno ustanovila na više strukturnih planova: od duha što iz mnogih njihovih pjesama provijava i motiva koji ga posreduju preko načina simbolizacije i metaforike, te njima primjerene leksike i sintakse, do oblika strofe i versifikacije.
Drugu, podjednako značajnu komponentu saobraznosti mogli bismo prepoznati u odnosu prema prirodi, koja i kod Jenka i kod Murna nije samo najčešča inspiracija i najprisutnija tema, nego i medij u kojem su se kristalizirale najrazličitije njihove duhovne i emocionalne preoku-pacije. Premda je i slika prirode u njihovom djelu veoina često iinala isto izvorište u narodnom stvaralaštvu, a kod Murna neposredno bila vezana za motiviku kmečke lirike', razlika medu njima nije se bitnije produb-Ijivala niti onda kada ili je osobena i samosvoja artikulacija doživljaja udaljavala od neposrednosti izražavanja i jednostavnosti simbolike narodne lirike i približavalu prirodi složenijih struktura evropske poezije; Jenko je još za Franceta Koblara bio »naš prvi romantični impresionist«,9 dok je Murnovoj lirici, ili bar jednom značajnom njenom dijelu, i kada se polazi od nekih pjesnikovih zabilježenih izjava, najčešce od one u pismu Cankaru marta 1898: »Trenutki, samo trenutki!«, i kada se do zaključaka dolazi analizom njenih iinanentnih osobenosti, medu svini teorijskim terminima kojima se nastoji definirati doininantan stilski postupak nesumnjivo najprimjereniji atribut 'impresionistička'.
U naznačenim relacijama i književnu baštinu vlastitog naroda, iz koje su obojica ponikla, i evropski impresionizem, iz kojegu je Murn dobijao značajne podsticaje, a Jenko ga u najboljem slučaju mogao tek slutiti, valja shvatiti samo kao tertium comparationis koji omogučava da se izluče neke odrednice kao polazne pretpostavke tumačenju srod-nosti, a nikako ne kao objašnjenje tili srodnosti ukazivanjem na izravne uticaje jednog na drugog ili puk na isto tako neposredno ugledunje obojice na zajedničke uzore. Cjelokupna njihova djela, pa, prema toine,
7	France Bernik, Lirika Simona Jenka. »Slovenska matica«, Ljubljana 1962, str. 248.
8	Jože Snoj, Josip Murn. »Partizanska knjiga«, Ljubljana 1978, str. 230—244.
• France Koblar, Uood u knjiži Dragotin Kette, Zbrano delo. »Nova založba«,
Ljubljana 1940, str. XLIV.
i konkretna ostvarenja 11 kojima su više ili manje uočljive izvjesna uzajamna srodnost ili komponente saobraznosti sa širim strukturama slovenačke i evropske književnosti, autentičan su izraz duboko individualnih vizija i njihove unutarnje logike. Kada je riječ o Murnu, funkcionalna plodotvornost prirode u njegovoj poeziji, bez obzira hočemo li je posmatrati u odnosu prema slovenačkom narodnom pjesništvu ili ev-ropskom impresionizmu, najncdvosmislenije je utvrcîena u Mahničevoj interpretaciji, a naročito u rečenici: »Zavest brezdomstva in razočaranja nad mestom in ljudmi sta pesnika gnala v zavetje velike in žive narave«.10 Kao i mnoga druga naša seznanja o Murnu što ih je književna historija potom razvila i problematizirala. i ovakvo je tumačenje funkcije prirode djelimično izvedeno iz Prijateljevog eseja, tačnije iz Prijateljeve tvrdnjc da ta poezija »ni čista, jasna slika prirode in življenja, kakršna sta, pa tudi ne mirno in določno zastavljen odgovor na vprašanje. kaj sta, od kod in čemu, ampak samo dih trepetajoče življenjske špekulacije, mučna, nejasna težnja po svetlikajočih se ciljih«,11 odnosno iz preciznije, no donekle uproščenije formulacije istog autora da »bivajoč v mestu goji Aleksandrov v srcu veliko ljubezen do vsega, ki ima kako zvezo z deželo, (...) kajti v mestu je otožen«, dok »v prirodi je srečen«.12
Razumije se, individualna vizija, i u najpotpunijoj dovršenosti i umjetničkoj neponovljivosti vlastitog uobličenja. uvijck u sebi sad rži reflekse širili idejnih i socijalnih odredenja. Tako je i u ovom slučaju u pitanju, zapravo. tradicionalna i bar još od Rousseaua prisutna, ali u poeziji i umjetnosti sve do danas aktuclna opozicija društvo — priroda, začeta u subjektivnoj drami čovjeka evropskog gradanskog društva i u iluziji da se njeno razrješenje i putevi prema 'svetlikajočih se ciljih' više harmonije milazc izvan svili oblika socijalnosti, u prirodi i sopstvenoj elementarnosti. Ideološki u tom smislu neeksponiran, čitav niz Murnovih pjesama što posrediiju osječanje otudenosti lirskog subjekta, pa i dio 'kmečke lirike' u kojem je lirski subjekt blokiran u težnji za integracijom s 'prirodnim' i svojim životom s prirodom uskladenim kolektivom, pruža čvrst oslonac ovakvom videnju, kao što, istodobno, širi kontekst nave-denog Mahničevog poredenja upučuje na misao da prvenstveno u toni sklopu treba tražiti suštinu duhovne srodnosti dvojice stvaralaca. Mada u Jenkovoj poeziji osječanje otudenosti uslovljeno egzistencijalno-soci-jalnim činiocima nije imalo tako sveobulivatne razmjere kao u Murnovoj, dok je u Jenkovoj prozi radikalno bila razobličena ideološka predstava
10	loža Mahnič, op. cit., str. 54.
11	Ivan Prijatelj, op. cit., str. 547.
12	Ibid., str. 543—544.
o beskonfliktnosti u prirodi ukorijenjenog idealiziranog seljaštva, pjesma Troje gorje, uz neke druge, nedvosmisleno svjedoči da je i u tog pjesnika ista svijest veoma intenzivno živjela i umjetnički bila djelotvorna, što če reči da je i njegova vizija počivala na istovjetnoj opoziciji društvo — priroda, na opoziciji iz koje se razvijala nešto pritajenija, ali u biti Mur-novoj saobrazna ideja transcendencije.
Ma koliko, medutim, ideja o razrješenju socijalnog i egzistencijalnog konflikta povratkom prirodi sama po sebi bila romantična, ona ni u Jenkovoj ni u Murnovoj poeziji nije izvedena niinalo romantičarski naivno i pravolinijski, niti je, po pravilu, prelazila iz podsvjesnog i implicitnog u svjesno i eksplicitno. Harmonizacija je, naime, moguča samo trcnutačno, u momentu prepuštanja neposrednom, prevashodno senzualnom utisku i blokiranja svijesti o samom sebi. Medu poetskim iskazima misao o trenutačnosti takvog 'oslobadajučeg' doživljaja najjas-nije, čak programski naglašeno, posreduju Jenkova pjesma Pod milim nebom i Murnova Trenutek, a paradigmatska je u tom smislu, moglo bi se reči, sva njihova poezija koja se zbog reducirane 'aktivnosti* lirskog subjekta na percepciju u sebi harmonične i subjekt i vizacijom neproble-matizirane prirode obično naziva impresionističkom. Relativizacija, a time i deroinantizacija predodžbe o harmonizacijskoj moči prirode svo-denjem na trenutačnost i senzualnost komunikacije potiču iz dubljih slojeva Jenkove i Murnove vizije, u kojima izmedu čovjeka i prirode ne postoji aprioran ontološki sklad. U najboljem slučaju može se govoriti
0	paralelizmu, ali se u njemu, kada se u pojedinim poetskim strukturama izravnije uspostavlja, sve jasnije ispoljavaju ncpodudarnost i ne-nsaglašenost. Takve su, recimo, Jenkove 'obujenke' Slabo soeča je brlela
1	Glej jih zvezde, как bleščijo, kojima istorodna ostvarenja nalazimo i u Murnovom opusu; prvoj u pjesmi Tam zunaj, strukturiranoj, mada u vrijednosnoj inverziji, na istom principu 'paralelizma suprotnosti', a drugoj u Akordih, u kojima je podudarnost osnovnog osječanja još izrazitija, ali je, istovrcmeno, ono toliko zaoštreno i potencirano da su upravo ti stihovi poslužili Dušanu Pirjevcu kao argumentacija za zaključek kako »narava v Murnovi poeziji nima takšne zavezujoče in odrešujoče moči. da bi se v njenem imenu lahko dovršilo zares dosledno in dokončno preseženje človekove družbeno zgodovinske 'narave'«, od-nosno kao simptom 'neke temeljne protislovnosti', prema kojoj čovjek i kada se »utemeljuje kot narava, naravno, svobodno bitje moči, ostaja hkrati do kraja neutemeljen«.18
" Dušan Pirjevec, llood v umevanjc Murnove poezije; u knjiži Josip Murn, Topol samujoč. »Mladinska knjiga«, Ljubljana 1967, str. 134.
Buduci, dakle, da se čovjek. sučeljavajuci se s prirodom, ili čak proji-eirajuci se u nju, samo iznova potvrduje u svojoj neutemeljenosti i problematičnosti, i slika same prirode mijenja se od trenutačno harmonične i prijateljske preko ravnodušne i hladne do prema čovjeku zatvorene, neprijateljske i prijeteče. Kod Jenka je ta problematičnost lirskog subjekta posljedica, prije svega, svijesti o prolaznosti, što se u svojoj punoj dramatičnosti razotkriva tek u ncposrednom suočavanju s vječnim trajanjem i stalnim obnavljanjem prirode ili, kako je to formulirao Bernik: »Vesoljna priroda kot celota je najvišja in edina trajna realnost, človek je njen minljivi del, v njej zaobsežen in podrejen njenim zakonom. Spričo večnega krogotoka, v katerega je ujeta zemlja z vesoljem vred, je človekovo bivanje kratkotrajno in — nično.«14 Ova misaona i emocionalna potka čitavog niza Jenkovih ostvarenja, pa i središnjeg ciklusa Obrazi, vjerovatno je najsugestivnije i najpotresnije uobličena u pjesmi Mlade hčere truplo, a najšire dimenzije, kojima je obuhvačena ne samo jednokratnost pojedinačne egzistencije, nego i problematični smisao čitave ljudske historije, dobila je takoder u jednom od 'obrazov', u pjesmi Zelen mah obraxca.
I u Murnovoj poeziji, doduše, smrt je jedna od opsesivnih tema, i to ne kao metafizičko ili filozofsko pitanje, več kao lična slutnja i doživljaj. Ali, ma koliko baš usljed toga ponekad bila izravno uobličena i emocionalno eksponirana, ideja smrti, a time i prolaznosti, neče u toj poeziji predstavljati osnovno izvorište antagonizma izmedu čovjeka i prirode; u pjesmamu inspiriranim prirodnim pojavama ona če se najčešče vrlo posredno reflektirati u motivima prividnog, no kao konačno doživljenog umiranja prirode ujesen i njenog mrtvila zimi ili рак gašenja svjetlosti u sutonu i mraka noči, što znači da se na toj razini Murnovih preokupa-cija temeljni odnos izmedu čovjeka i prirode zasniva prije na saobraz-nosti nego na suprotnosti. Čovjekova ne utemeljenost u prirodi i suprot-nosti medu njima u njegovoj lirici prevashodno su projekcija osjecanja otudenosti u svijetu, tako da bi se možda malo pojednostavljeno, ali vjerovatno ne sasvim netačno moglo reči kako je ishodišna opozicija konflikta čovjek — društvo u Jenka supstituirana, a u Murna transpo-nirana u opoziciji! čovjek — priroda. Drugačije rečeno: umjesto da socijalnim činiocima uvjetovana egzistencijalna drama bude transcen-dencijom u prirodu razriješena ili, kao kod Jenka, relativizirana u ime jedne druge, dublje i presudnije, ona je ovdje dovedena do svojevrsne
14 France Bernik, op. cit., str. 215.
apsolutizacije, u čemu se po svoj prilici kriju najbitnije odrednice one 'temeljne protislovnosti' o kojoj govori Pirjevec.
'Najnižu tačku' svijesti o totalnoj otudenosti u Murnovoj poeziji stoga posreduju metafore u kojima se lirski subjekt s prirodom identificira: Jaz sem topol samujoč, / ki ne seje in ne zanje!-, odnosno: glas vpijočega v puščavi, / trs samotni to sem jaz!. Iz ove če se pozicije pjesnikov egzistencijalni konflikt sublimiran u mediju prirode u sinhroniji njegove lirike 'razvijati* u dva suprotna pravca, naznačena širim kontekstima poetskih struktura u kojima su navedeni stihovi bili formulirani. Dok se u pjesmi Prišla je jesenska noč, u kojoj metafora 'topol samujoč' ima značenje zaključne poente, stanje otudenosti i nemoči fiksira kao defini-tivno. u pjesmi Ko dobrave se mrače identično osječanje usamljenosti i otudenosti izaziva oslobadanje potencijalne unutarnje energije i vita-lističke snage izražene župančičevski intoniranim stihovima, na čemu kao na bitnoj duhovnoj komponenti Murnovog stvaralaštva posebno in-sistira Dušan Pirjevec.
Istorodna dijalektika budenja intenzivne 'volje za moči' u trenutku krajnje nemoči čini okosnicu idejno-psihološkog plana Jenkove pjesme V brezupnosti, što je nesumnjivo još jedan znak srodnosti duhovnih struktura dvojice stvaralaca. I pored toga, medutim, bilo bi prilično dvojbeno na ovom paralelizmu graditi neke dalekosežnije zaključke. Na jednoj strani, naime, u ovom kontekstu neminovno uključivanje Prešer-novog Pevca pokazalo bi da je riječ o 'volji do življenjskega vztrajanja' koja, kako ističe Boris Paternu, »prehaja v tipološko lastnost slovenske poezije«,15 prisutnu ne samo u opozicijskim strukturama Prešernove i Jenkove poezije, nego, isto tako, i u stvaralaštvu Murnovih savremenika Kettea i Zupančiča. Na drugoj рак strani, imamo li u vidu umjetničku , artikulaciju ideje, a ne ideju samu, Murnova je u toni pogledu izrazita samosvojnost to što se refleksija kako u pjesmi Ko dobrave se mrače tako i u mnogim drugim razvija iz naizgled neposrednog impresioni-stičkog doživljaja prirode, koji se, istovremeno, pod pritiskom meta-forički ili izravno izražene subjektivne problematike počinje i sam iz-nutra transformirati. Reklo bi se čak da Murnova poezija koja se konstituira s obzirom na u prirodu projicirano osječanje otudenosti predstavlja u svojoj osebujnosti najizrazitiji znak pjesnikove diferencijacije ne samo u odnosu prema prethodnicima, uključujuči i Jenka, nego i prema savremenicima upravo zbog svojevrsnog rastakanja na mime-tičkom načelu zasnovane impresionističke logike oblikovanja, pri čemu
15 Boris Paternu, op. cit., str. 60.
če zametnuii proces simbolizacije, javljajuci se manje i rjecîe u funkciji simbolističke komunikacije s transcendentnim, više i češče djelovati u smislu ekspresionističkog preobražavanja pojavnosti u skladu s pjes-nikovom subjektivnom vizijom.
Mada jedno od onih Murnovih ostvarenja u kojima se, promatramo li ih kao u sebi zaključene cjeline izvan konteksta cjelokupne njegove lirike, ideja neomedene komunikacije s prirodom i svijetom ne razvija iz suprotnog osječanja otudenosti i nemoči, kao moguče polazište raz-matranju navedenog procesa naročito nam se indikativnom čini pjesma Nebo, nebo, pjesma u kojoj Jože Snoj vidi »prvo z eksistencialno problematiko podloženo impresijo v slovenski poeziji«:16
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan! Pijano oko žari in iskri
in vpija ta svet prostran. Horizont molči. Od neba sem mrak hiti... le še tam iz daljave v te proste širjave brezmejno prost nekdo beži.
Snoj je neosporno u pravu; Nebo, nebo je po svim svojim bitnim strukturnim elementima 'impresija' 11 onoj mjeri u kojoj jedno umjetničko djelo uopce može u cijelosti biti podvedeno pod neku takvu ili sličnu definiciju, dok pijano oko koje vpija ta svet prostran označava rječitu i nedvosmislenu poetsku eksplikaciju fundamentalnog postulate impre-sionističke poetike. Ali, dodali bismo, pjesma kao 'impresija' bcspogo-vorno funkcionira samo do posljednjeg stiha, kada se iznenada javlja brezmejno prost nekdo kao plod pjesnikove imaginacije u sasvim dru-gom smislu no što je to svijet prirode 'uhvačen' pjesmom u trenutku osobitog raspoloženja. Iako po svojim atributivnim oznakama izraz istog ruspoloženja, 'nepoznati neko' toni svijetu prirodno 11e pripada; kao projekcija osječanja transformiranog u nedorečenu ideju, kao sublima-cija neuobličene refleksije, ali u istoj funkciji 11 kojoj se refleksija nala-zila u, recimo, pjesmi Ko dobrave se mrače, 011 u taj svijet unosi zna-čenjsku neizvjesnost, a time, problematizirajuči cjelovitost impresioni-stičkog doživljaja, strukturnu nepostojanost čitavog djela. »Meja med pesniškim subjektom in poetično objektivizacijo sveta v pesmi 'Nebo,
18 Jože Snoj, op. cit., str. 104.
nebo' je zabrisana. Umetniško izpovedna motivacija zanjo ni površinska, naturalistično-impresionistična, temveč poglobljeno eksistencialna«, isti-če i Jože Snoj, da bi iz ovog zapažanja izveo i dalekosežniji zaključak o prirodi Murnove poezije tog perioda i njenom značenju za potonji razvoj slovenačkog pjesništva: ».. .impresivno-ekspresivna eksistencialistična smer v slovenski poeziji, variirana do sedanjih dni, se je z Josipom Murnom in v okviru impresionizma in simbolizma kot historičnih slogov rojevala in rodila na Dunaju v zimskih mesecih tisoč osem sto osemindevetdesetega in devetindevetdesetega leta.«17
Konkretizirajuči ovu tvrdnju, primijetili bismo da je riječ o tipu impresionizma unutarnje nestabilnog usljed dejstva izrazito subjektivnih egzistencijalnih preokupacija kakav če biti karakterističen za znatan dio Kosovelovog stvaralaštva, te da na liniji u književnoj historiji več zapažene komunikacije medu dvojicom pjesnika Nebo, nebo predstavlja po svoj prilici jednu od najčvrščih karika.
Prikriveni ekspresionistički potencijali Murnovog impresionizma još če se jasnije ocrtati u strukturnoj saobraznosti posljednje strofe ove i či-tave kompoziciono na strofe neraščlanjene pjesme Pojenec, koja, premda nastala ranije, u sinhroniji Murnove lirike znači radikalniji pomak na pravcu unutarnjeg rastvaranja impresionističkili principa i spontanog približevanja ekspresionističkim pozicijama. Na ovu saobraznost nc-dvosmislcno ukazuje več uvodni stih Pojenca Cel spet molči, koji na-suprot gotovo istovjetnom stihu Horizont molči u pjesmi Nebo, nebo vodi izvjesnoj, ekspresionizmu i inače svojstvenoj subjektivističkoj hi-perbolizaciji i apsolutizaciji doživljavanja. da bi u istorodnom motivu noči u narednom stihu iste pjesme mrak d potoku črni epitet črni na-govijesti bitno različit odnos pjesnika prema svijetu, a time i suštinski , drugačiji karakter čitave poetske strukture. Korespondirajuéi sa zaključ-nom poentom pjesme Nebo, nebo stihovi in čez nebes leti / zadnji tič pred nočjo dosljcdnije su, doduše, ostvareni u okvirima imanentno im-I)resionističke poetike, pri čemu, reklo bi se, slika ptice u letu iz perspektive čovjekove vezanosti za zemlju posreduje istu ideju slobode kao brezmejno prost nekdo. Medutim, višim stepenom postignutog 'realizma', koji tek u tome otkriva svoju značenjsku funkcionalnost, blokirana je mogučnost identifikacije lirskog subjekta s uobličenim simbolom, dok atribut zadnji i priloška oznaka pred nočjo radikalno ograničavaju 'brezmejnost' simbolično izražene ideje, le tako priprcinaju i motiviraju neposredno istupanje lirskog subjekta iskazom Tak mračno... tak
17 Ibid., str. 194.
hladno ...!, kojim je izmedu njega i neprijateljskog svijeta otvoren de-finitivno nepremostivi raskol. U toni kontekstu ponovo se, ali u dijame-tralno suprotnoj situaciji od one u ranije razmatranom djelu, pojavljuje 'nepoznati neko":
Le še temkaj nekdo
kot pojenec ječi,
proč izmučen od pekla beži —
U dijalektičkoj interakciji naglašenog subjektiviteta i 'poetične objekti-vizacije sveta', uporedo s produbljavanjem rascjepa, 'nepoznati neko kao izraz pjesnikovih najdubljih subjektivnih osječanja i kao nosilac osnovnog značenja u potpunosti je integriran u svijet uobličen pjesmom upravo zato što su i on sam i taj svijet projekcija jedne jedinstvene, disonantne i po svojim temeljnim idejnim i izražajnim značajkama u suštini ekspresionističke vizije.
Strukturnom saobraznošču istaknuta smisaona i emocionalna polarizacija pjesama Nebo, nebo i Pojenec upečatljiv je izraz pjesnikove duhovne ambivalentnosti koja je kao uobličenje suprotnih mogučnosti suprotstavl j an j a ili prihvatanja identičnog egzistencijalnog stanja pri-miječena u lirskim tvorevinama Ko dobrave se mrače i Prišla je jesenska noč. No i pored toga što je katarzičko oslobadanje vitalističkih potenci-jala, ispoljavajuči u težnji subjekta da ovlada sebi neprimjerenim svi-jetom istinsku ili prividnu samosvijest antropocentrizma, samo po sebi bilo blisko prirodi ekspresionističkog vizionarstva, sa stanovišta ovdje razmatranog procesa mnogo su indikativnija ona Murnova ostvarenja u kojima unutarnje i vanjske blokade onemogučavaju razrješenje egzistencijalnog konflikta i potvrduju čovjekovu nemoč. Tim više što djela suprotnog idejnovrijednosnog predznaka svoju 'poruku' obično posre-duju u vidu refleksivno formulirane voljne geste i etičkog stava ili рак cjelokupnom svojom strukturom, u kojoj je, medutim, transformacija i m p res i on i s t i čkog doživljaja nerijetko opterečena tendencijom alegori-zacije. Rjcčit je primjer pjesma Orel, u kojoj se unutar alegorije kao dominantnog strukturnog načela odredeni ekspresionistički nagovještaji mogu jedva nazrijeti u poinalo oniričkom karakteru pejsaža mračne i tajanstvenc rijeke što med bregovi skalnimi teče brez šumenja, brez glasu.
Inspirirana osječajem neke sveobuhvatne nietafizičke ugroženosti i slut il jom smrti, krajnju tačku imaginarne putanje od impresionizma ka ekspresionizmu označava, naročito svojim prvim dvjema strofanui, poetska minijatura Pa ne pojdem prek poljan, koja je dosljednom re-
dukcijom izražajnih sredstava s obzirom na funkciju ekspresije potpuno pomjerena izvan i najšire shvačenih okvira impresionističkosimbolističke poetike:
Pa ne pojdem prek poljan, je v poljani črni vran, je v poljani noč in dan. Jaz bojim se ga močno, črno vranje je oko, črna slutnja gre z meno.
Mada utemeljena na konvencionalnom simboličnom značenju, koje je, dakako, moglo djelovati iz dubina pjesnikove svijesti i podsvijesti, ali, isto tako, biti preuzeto bilo od Edgara Allana Poea bilo iz narodnog stvaralaštva, pjesma je vjerovatno najcjelovitije i najpročiščenije 'eks-presionističko' ostvarenje u čitavom Murnovom opusu, te je za nju u književnoj historiji več rečeno tla »odpira nova pesniška obzorja, ki vodijo naravnost v mračno pokrajinsko vizionarnost ekspresionizma« (Franc Zadravec).18 I nijc stoga ninialo čudno što če, posredno potvrdu-juči valjanost navedene konstatacije, očigledno pod snažnim Murnoviin uticajem isti motiv u vrijeme kada se ekspresionizam bude več jasno osječao u slovenačkoj duhovnoj i literarnoj atmosferi u Pesmi o molu uobličiti Joža Lovrenčič.
Razumije se da se povodom Murna može govoriti jedino o izvjesnim impulsima, a ne o nekoj zaokruženijoj, makar samo implicitno ekspresio-nističkoj poetici. Pa ipak, vjerovatno je iz ovdje tek ovlaš naznačene problematike, koja bi svakako zasluživala podrobnije i produbljenije raščlanjivanje, vidljivo kako ti impulsi nisu bili nimalo slučajni i kako su ponekad bili dovoljno snažni da rezultiraju i koherentni j im potenci-jalno ekspresionističkim strukturama, iako ne u nekom kontinuiteti! koji bi imao dijahrono-razvojni karakter i premda pjesnikovo spontano prihvatanje pojedinih ekspresionističkih rješenja nije uvijek nužno podrazumijevalo radikalnije odvajanje od tradicije na drugim strukturnim razinama istih ostvarenja.
Kao što se nekada, da zaključimo, na razmedi romantizma i realizmu Simon Jenko spontano približavao impresionizmu, tuko je Josip Murn iz svoje novoromantičarske, simbolističke i impresionističke, situacije tražeči primjeren izraz vlastitom osječanju života i viziju svijeta, ali i u dosluhu s duhom sopstvenog vremena, zakoračio prema novom i još
18 Franc Zadravec, Osamljeni človek Miranu J ar ca: u kniizi Liriku, eviku, drumaliku (Študije iz novejše slovenske književnosti). »Pomurska zuložbu«, Murska Sobota 1965, str. 102.
nepoznatom. Time nam se, a ne samo karakterom svog impresionizma, cesto usamljen i sa skepsom gledan u vlastitoj generaciji, predstavlja kao pravi prethodnik Srečka Kosovela, u čijem če se djelu raspon izmedu impresionizma i ekspresionizma ostvariti 11 punim dimenzijama, a slo-venački ekspresionizam doseči svoje najviše estetske domete.
RÉSUMÉ
Dans sa tendance au renouvellement et à la réorientation de la création littéraire, le néo-romantisme slovène s'est attaché aux mouvements symbolistes et impressionnistes de la poésie européenne qui étaient sous l'influence d'un snbjectivisme intense et saisis d'un profond désir de libération de l'expression poétique. Il signifiait ainsi d'une part la continuité avec la structure du lyrisme de Jenko et d'autre part l'ouverture vers les potentiels spirituels d l'expressionnisme qui s'annonçait déjà à la fin du siècle dernier et au début du XXe siècle.
11 semble que ce soit le contexte naturel dans lequel on puisse envisager les aspects principaux d'une partie importante du lyrisme de Murn qui est la suite logique et la réalisation des intentions poétiques de Jenko, non seulement dans l'impressionnisme évident qui n'a été chez Jenko qu'amorcé, mais aussi dans l'approfondissement de la position subjective et problématique de l'homme dans la nature. L'aggravation de cette condition — surtout dans les poèmes où se reflète plus vivement la problématique existentielle du poète — provoque une certaine mutation de l'aventure impressionniste vers une poétique implicitement expressionniste dont Murn s'approche spontanément dans certaines de ses œuvres.


UDK 886.2.09 : 929 Vramec A. (093)
Alojz Jernbrih
Zagreb
IZVORI I PRETPOSTAVKE O ANTUNU VRAMCU*
Antun Vramec je v slavistični znanosti prisoten več kot sto let. Kljub izčrpnim prispevkom pa vendarle nimamo takih podatkov, da bi iz njih dobili zaokroženo podobo tega zaslužnega kajkavskega pisca 16. stoletja. — Najnovejše raziskave odkazujejo prvotnim podatkom čisto nov kontekst Vramčevega lika pomemben tako za proučevanje jezika njegovih del (Kronika, Postilla) kot tudi za zgodovinsko dialektologijo hrvatskega ali srbskega jezika.
The presence of Antun Vramec in Slavonic studies extends well over a century. Whereas there exist several exhaustive accounts, no sufficient information is available on the basis of which it would be possible to outline a comprehensive picture of this important writer in the kaj-dialect from the 16tli century. — Recent research has given to the original data a wholly new context of Vramec's figure, a context important both for the study of the language of his works (The Chronicle, Postilla) as well as for the historical dialectology of Croatian or Serbian.
1 O kajkavskom piscu Antunu (Antolu) Vramcu (1538—1587) kanoniku »zagrebečkom, doktoru filozofije i župniku brežičkom (Brežice), doktoru svetoga Pisma i cirkve vražadinske plebanušu« pisalo se više nego što o njemu imamo izvornih podataka.1 Kao pisac na hrvatskom kajkavskom narječju prezentirao se javnosti 15 godina (Kronika, 1578, Ljubljana) odnosno 23 godine (Postilla 1586, Varaždin) po završetku Tridentinskog koncila (1545—1563) a 18 godina nakon posljednje tiskane knjige u Uracliu (Postila 1568) po Antonu Dalmatinu i Stipanu Istrianinu istuniačene, namijenjene Hrvatima u zapadnoj Ugarskoj (danas Gradišče Burgenland — Austria). Njegovo dakle književno djelovanje slijedi tijck druge polovice 16. stolječa, tj. vrijeme pune interferencije kajkuv-skog, čakavskog i štokavskog narječja.
Prisutnost Antuna Vranica u slavistici počela se postupno otkrivati tek u drugoj polovici 19. stolječa i traje još danas.la Stoga je njegovo prisustvo u sluvenskoj filologiji staro više od sto deset godina.
* Predavanje održano 30. listopada 1979. na Filozofskoin fakultetu u Ljubljani (PZE za slovanske jezike in književnosti).
1 Više od devedeset bibliografskih jedinica o Antunu Vramcu govori nam, kuko se je u kojem razdoblju pisalo o njemu. Usp. Alojz J embrih. Antun Vramec u dosadušnjoj bibliografiji, u: Croutica Christiana Periodica 3, Zugreb 1979, 167—174.
'a Unuloč nedostatku biografskih izvora Vramec je u posljednjih dvanaest godina bio predmetom dviju disertacija i jedne habilitacione radnje. Usp. Zvo-niinir J u и k o v i č, lezik Antuna Vranica i podrijetlo kujkavskog dijalekta, Rud JAZU, kuj. 363, Zagreb 1972. (Disertacija napisana g. 1967); Afojz Jernbrih, Antun V ruinée in seiner Zeit, Wien 1977. (Disertucija u rukopisu pohra-njena u Wiener Universitätsbibliothek, sign. D 21.121); Josip Turčinovič, Teologija Antunu Vruincu (1538—1587), Zugreb 1970. (rukopis, hubilituciona radnja pri Kutedri zu ekumenizum Teološkog fukultetu u Zagrebu, pohrunjena nu istom fukultetu).
Tako je več Vatroslav Jagič godine 1866. svratio pažnju na jezik Vramčeve Postile,2 Antun Raič je g. 1879. radio na sinkronijskom prikazu jezika Vramčeve Kronike.3
Prvo značajno djelo o A. Vramcu, poimence njegove zrele dobi (1565—1587), pojavilo se g. 1908. iz pera Vjekoslava Klaiča, kada je transliteriravši Vramčevu Kroniku i ponovno je izdavši, priložio uvodnu raspravu, koja bez pretjerivanja zaslužuje da bude nazvana inaloni biograf i jom A. Vranica.4
Unatoč svini podacima kojima je Vj. Klaič raspolagao, koristeči iscrpno arhivski materijal koji se odnosi na A. Vranica, ipak najzanim-Ijiviji dio njegova života ostao je sve do naših dana neosvijetljen i ne-istražen. Dvadeset i šest godina — djetinjstvo i mladost A. Vranica u povijesti naše književnosti snivalo je pod koprenom nepoznanice. Dakle, u Klaičevoj študiji nema podataka o ranim Vramčevim godinama života, a problematične su i godine njegova školovanja prije dolaska u Rim (?). Uostalom, Klaič izričito govori da o podrijetlu Antuna Vranica, o njegovoj porodici i roditeljima nije mogao »baš ništa pro-nači«. On takoder pripominje kako je prezime Vramec »p os ve neobično u Hrvatskoj, i kod Slovenaca u Štajerskoj i Kranjskoj«, te navodi kako je pretražio sve prisotne mu izvore za povijest Hrvata i Slovenaca, ali da prezimena Vramec nije >nigdje našao«. Isto tako Klaič napominje da ne zna »gdje je Antun Vrainec mladost svoju proveo i koje je škole izučio«.5 No bio je ipak uvjeren da je negdje dobio solidne temelje iz filozofskih i teoloških nauka, jer je poslije za vrijeme boravka u Rimu (1565—1567) iz tili predmeta doktorirao. Vijest o tome ostavio je i u svojoj
! Usp. Vatroslav Jagič, Stampanu hrvatska knjiga XVI vieka, kojoj se' je iznova u trag ušlo, u: Književnik III, Zagreb 1866, 306—309.
3	Usp. Antun Raič, Jezik Vramčeve Kronike (rukopis, pohranjen u ruko-pisnom odjeljeniu NUK, Ljubljana). Raič je namjeravao taj svoj rad objaviti u Letopisu Matice slovenske zu godinu 1880. Medutim do toga nije došlo, jer »Matica solle nicht rein wissenschaftliche Aufsätze veröffentlichen (...)«, kako je to sani pisao F.Miklošiču u Вес 29. veljače 1880. Na pismo, iz kojcg je ovaj citat, upozorila me gospoda dr Katja Sturm-Schnabl, te joj se i ovom prilikom srdačno zahvaljujem.
4	Antun Vramec i njegova djela, Monuincntu spectantia historiam Slavorum ineridionalium, vol. XXXI. Scriptores, vol. V, Antonii Vramecz: Kronika. Pro-emio de vita operibusque scriptoris praemisso digessit Vjekoslav Klaič, '/.a-grabiac 1908, I—LII.
1 Isto, str. VII. Klaič je na temelju jedne istrage u franjevačkom samostanu nu Kuptolu zaključi«) du je Vramec roden 1538. godine. Naime, 9. lipnju 15T9. prilikom saslušanja svjedoka — a bilo ili je 138 — u zapisniku je petnuesti po redu Antun Vramec tadunji zagrebački kanonik i arhidakon bekšinski: tlJecimus quintus testis reverendus dominus Antonius Wramecz canonicus ecctesie Zagra-biensis ас urchidiaconus Bexin annorurn 41 ud puritatem cunscientie sue re-quisitus et exuminatus .. л Usp. Klaič, n. dj. str. IV.
Kronici, upisavši je pod g. 1567. riječima: »Ovo vreme ja jesem v Rime Doktorem postal«.
Buduči da se osim Vj. Klaiča nitko nije dao na proučavanje života A. Vranica (ne u sličnom opsegu), Klaičeva riječ ostala je posljednja kao središnje vrelo informacija o piscu A. Vramcu, relevantna za povijest hrvatske književnosti i kajkavskog dijalekta. Oslonivši se na mjesto Vramčeva rodenja, Vrbovec u samoborskoj župi, nekadašnje selo na jugu Save zapadno od Podsuseda, kako je to Klaič pokušao ustvrditi, svakom je dijalektologu bilo jasno, da se mora — ukoliko želi proučiti jezik Vramčevih djela — približiti tom Vrbovcu i njegovoj bližoj okolici, na osnovi čega bi se u njegovim djelima mogle objasniti karakteristične jezične osobine.
Bit čc korisno i uputno ako pogledamo što je Klaiča navelo da odredi Antunu Vramcu Vrbovec kao mjesto njegova rodenja.
Teže je pronači mjesto, gdje je Vramec roden, kaže Klaič, te pripo-minje kako u arhivu Jugoslavenske akademije »ima jedna isprava od 16. rujna 1584, u kojoj se spominje kako su protonator kraljevstva Emerik Petlièw i čazmanski prepošt Cašpar Stankovački onoga dana na licu mjcsta odredivali niedaše gospoštije susjedgradske. lom su pri-godoin bili nazočni svi susjcdi i medašnici gospoštije (vieillis et conime-taneis eorundem universis), pa se ti susjedi i poimence nabrajaju: 'Et signanter cgregiis et nobilibus, ac venerabili domino Anthonio Wrumecz de Ryglnoiocz, Doctore___'«°
Klaiča je zanimao taj pridjevak »de Ryglnotvczt, koji se nalazi na štajersko-hrvatskoj meeti. Mogli bismo lako pretpostaviti — a i Klaič lako misli — da je Vramec 1584. godine bio vlasnik dvorca Rieglshofa slovenski zvan Rigonce.7
»Stvar postaje još dvojbenija«, napominje Klaič, ako uzmeino u obzir, »da u spisima svetojeronimskog zavoda u Rimu od godine 1565. do 1567. imade Vramec vazda pridjevak 'di Vrbouaz' ili 'da Vrhooaz'. Sudcči po tome, sin joli bismo pri je nagadati da je roden u nekom mjestu koje se je zvulo Vrbovuc ili Vrbovec.«8
« Klaič, n. dj. str. V.
7	Isto, str. V; Lisi). Carl Schmutz, Historisch-topographisches Lexicon von Steiermark, Bd. Ill, Graz 1822, 366.
8	Klaič, n. dj., VI; Vrumec je za vrijenie boravka na študiju u Rimu g. 1565. bio izabran zu kupeluna u zavodu sv. Jeronimu. Usp. Ivan Kukulje-V id, Izvjestje o putovanju kroz Dulmuciju u Nupulj i Rim, u: Arkiv zu jugo-sluvensku povjestnicu IV, Zagreb 1857, 306—309.
Klaič se ne zadovljava time, nego polazi za sigurnim i kaže: >... ima-de jedno selo Vrbovec na jugu Save zapadno od Podsusjeda; taj Vrbovec sa nekih 164 žitelja pripada pod kotar i župu Samobor. Vjerojatno je da je Vramec baš u torn Vrbovcu roden. Sudim to рак po torn, što je taj samoborski Vrbovec najbliži štajerskim Rigoncama, a i po tom, što si je Vramec kao zagrebački kanonik baš kod toga Vrbovca kupio vinograd u selu Orešju, koje leži nekako izmedu Podsusjeda i Vrbovca.«9
Iz svega ovoga vidimo Klaicevu odvažnost i uvjerenost u liipotezu, koja je — po svemu sudeci — za današnje vrijeme ipak nesigurna. Zašto bi Vramec morao biti roden u tom Vrbovcu? Posjedovanje vinograda i bližina Rigonca nisu nikakva garancija za Vrbovec kao mjesta Vramčeva rodenja.10
2 Barle11 je bio nešto drukčijeg mišljenja kad je svojevremeno pisao: »Usudio bih se ustvrditi, da Vramcevo rodeno mjesto nije taj Vrbovec (Klaičev, A. J.), več onaj u Zagorju blizu štajerske mede, gdje je stajao u srednjem vijeku grad ili Castrum Vrbouck', po kojem je dobio i vrbo-večki arcidakonat svoje ime. Tu svoju tvrdnju potkrepljujem time što se godine 1581. u kaptolskim zapisnicima kanonik Vramec izrijekom nazivlje 'de Zagorya' (quod reverendus dominus Anthonius Wra-tnecz de Zagorya et Ladislaus Kerken de Plüsch...)«.12
Ni u ovoin slučaju pridjevak »de Zagorya« ne daje sigurnost u pravo Vramčevo mjesto rodenja. Zanimljivo je da se Barle, kao i Klaič, drži štajerske mede; obojica uzimaju »Vrbovec« za mjesto Vramčeva rodenja.
No pogledajmo kako izgleda isprava koja je Barlèu poslužila kod donošenja gornje pretpostavke. Ako pažlivo čitamo gornju latinsku reče-nicu iz Protocolluma str. 181b, vidimo da se zapravo radi o nepotpunoj , rečenici, kojoj nedostuje glavna rečenica. Time pouzdanost (Barlèovog. Л. J.) dokumenta postaje sumnjiva.
U protocollumu Nr. 6.,13 str. 181b, vidljivo je da se zapravo radi o jednoin umetku veličine 12,6 X 21 cm koji je kod uvezivanju bez ikakva sadržajnog reda upao medu ostale spise, te numeriran sa 181, na čijoj verzo strani stoji gornja latinska rečenica u ovakvu obliku:
• K 1 a i č, n. dj., VI.
10	Vjerojatno se radi o nekoj nudarbini u Vrbovcu ili oko njega koju je mogao iinati prije nego je došao u llim.
11	Janko Barlè, Još nekoliko podutaka za životopis Anluna Vranica, u: Vjesnik kr. hrvatsko-slavonsko-dalmatinskoga zeinaljskog arkiva, XV, 1, Zagreb 1913., str. 81—91.
12	Barle, n. dj. 81—82.
" Tadašnji protokolant bio je »Cusparus lileratus Chasmensis juratus no-tarium capituli Zagrabiensis« kako se je u protokolu Nr. 6 sani potpisao.
>.. .Quod reoerendus dominus
Antlionius Wramecz
de Zagorya
et Ladislaus Kerken
de Plüsch
de pluschi.14
Ova se rečenica ne nalazi niti u naslovu niti u adresi konkretne isprave, pa je ne možemo smatrati za pouzdani dio važnog dokumenta. Prije bi se moglo vjerovati u isprobavanje pisareva pera, a i ponavljanje riječi »de plusch« navodi nato. Isto mišljenje izreče mi i arhivar kaptolskog arhiva u Zagrebu gospodin Metod Hrg.
Iz gornje latinske rečenice ne vidimo ništa što bi nas upučivalo na »Castrum Vrbouc/u15 kao rodno mjesto Antuna Vranica. Pridjevak »de Zagorya*. takoder ne govori o Vrbovcu, ne govori ni to da je Vramec bio arhidakon u Zagorju, jer kao takav Vramec nije nigdje izričito u zapis-nicima zabilježen. Moguče je naime da »de Zagorya« upučuje na neki posjed koji je Vramec mogao iniati u Zagorju, možda baš spomenuti Vrbovec ili posjed oko njega, a koji je opet mogao dobiti od močnih Sekelja čije je sjcdište bilo u Ormožu, a posjedovali su i cijelo Zagorje, o kojima Vramec u »Kronici« (1578.) govori s osobitini poštovanjem.10
Za Ladislava Kerhcna »de Plusch« pouzdano znamo da je bio Kaste-lan (castelan) Luke Sekelja, te je 1. svibnja 1547. zaposjco posjede koje je Sekelj oduzeo od Kegleviča u čitavom krapinskoin kotaru, dakle u Zagorju.17 Neke od posjeda uspio je Kerhen i dalje zadržati, te bi pridjevak »de Zagorya« — ukoliko se uzinia kao podatak — mogao ozna-čivati Kerhena kao posjednika u Zagorju, kojemu se je i Vramec mogao pridružiti. To što рак Vranica nalazimo u kaptolskim zapisnicima s pridjevkom >\V rboczinus«,s takoder nas upučuje na posjedovanje iuia-nja u Vrbovcu.
14	Rečenicu sam doslovno prepisao u torn obliku iz »Protocol!um Venerabiiis Capituli Zagrabiensis Nr. G«, str. lölb.
15	Vcé se 1267. spominje kuo tcomes de Vrbouclu, 1269. ïarchidiakonatus de Orbouclu, a 1397. tcustrum expactum«. Usp. Duro Szubo, Kroz Hroatsko zagorje, Zagreb 1938., str. 36; lvun Tkal či é, Monumenta Ilisloria Episco-patus Zagrabiensis. V о. H, Zugrabiue 1874., str. 96.
ie»Gosp(odin) Sekel Lukuč slobodni gosp(odin): v Ormožde, i tonučnik ces-(arov): s(veto) vinre, i pokopun be v grobe svojega oca Jakopa, ostavi po svojoj smerti dva sinova Jakopa, i gosp(odina): Mihalja, dobrogu gospodinu.« Prema Kluičevu izdanju, str. 63.
17 Usp. Klaič, V jekoslav, Krapinski gradovi i predaje o njima, u: Vjesnik hrvatskog urheološkog društva, X, Zugreb 1909, str. 18—20; Matija S 1 e k o v e с , Sekelji: nedostopna in iivotopisnu razprava, Ljubljana 1893.
1B Usp. Ljudevit 1 v a n č а n , Poduči o zagrebačkim kanonicima od god. 1193. do 1924. (strojopis), Zagreb (1912—1924), str. 387. Pohranjeno u kaptolskom arhivu u Zugrebu.
Vrbovec pod upitnik.29 Ni Zvonimir J u n k o v i с nije mimoišao Klai-cevih podataka, pa tako ni Vrbovca »na jugu Save zapadno od Podsusjeda«.30
Isto slaganje vidimo i kod Antuna Š o j a t a , koji, analizirajuči Vramčev jezik, polazi od istog Vrbovca: »I Antun Vramec (...) ipak ne piše dijalektom svojega rodnog kraja /Vrbovec kraj Samobora/.. .«.31 Ili kad piše recenzija Junkoviceve knjige: »(...) Mislim da je šteta što Junkovic u svojem usporedivanju osobina Vramčeva jezika s osobinama današnjih kajkavskih govora nije posvetio veču pažnju današnjem govoru u samoborskom kraju u kojem je Vramec roden (.. .)«.32
Mate Hraste pišuči o kajkavskom književnom jeziku, pristaje uz Vrbovec kraj Samobora: »(...) Tim književnim jezikom pisali su 11 XVI. st. Mihajlo Bučič, župnik u Belici u Medimurju, Ivan Pergošic, notar u Varaždinu i Antun Vramec, kanonik iz Vrbovca kraj Samobora«.33
I Rudolf Kolarič prihvača donekle Klaičevu hipotezu, ali izričito ne navodi Vrbovec, več kaže. da je Vramec »kako je to ustvrdio Vj. Klaič u uvodu svoje študije« (o A. Vramcu, A. J.) »roden negdje na Sutli«.34 Nije nam poznato zašto Kolarič osiaje neodreden, a ipak se poziva na Klaiča. Marin Franičevic u najnovijoj povijesti hrvatske književnosti piše: »Kajkavski pisac Antol (Antun) Vramec, roden u Vrbovcu 1538. (. ,.)35
Povjesničar Stjepan K r i v o š i č u sintezi »Vramec-Ratkaj-Krčelic« (v. Republika br. 5, Zagreb 1974. 475—484, pos. 479), objašnjavajuči društvene prilike susedgradskog vlastelinstva, zaključuje: »Več se iz dosadašnjeg izlaganja jasno vidi da je Antun Vramec, bio 'vezan' na susedgradsko vlastelinstvo«, te spomin je da se je »Vramec i rodio na području tog vlastelinstva uz Sutlu«. Nešto drukčije modificiran za
20 V. Jugoslavenski književni leksikon, Novi Sad 1971, 575.
80 Usp. J u n k o v i 6 , n. dj., 13.
Я1 Antun S o ja t, Težnje k zajednifkom hrvatskom književnom izrazu и jeziku stare kajkavske književnosti, u: Kajkavski zbornik, Dani kajkavske rijcči. Zlatar 1974.. str. 9.
■12 А. Я o j a t, K a jkavsko narječie и 16. si olj er и i problem njegova podriiefla. (u povodu Junkovicev knjige), u: Šuvremena lingvistika, br. 7—8, Zagreb 1975. sir. 73—76.
™ Mnfe Hraste, Kajkavski književni jezik, u: Enciklopedija Jugoslavije, svez. 4. Zagreb 1960.
»Vranec war. wie Vj. Klaič in der Einleitung seiner Ausgabe festgestellt Imite, irgendwo an der Sotla geboren.« Usp. Rudolf Kolarič. Die Schreibung der Fret ringer Denkmäler des vermutlichen Lautsy»tem des riooenischen in IX. Jahrhundert, u: Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slovcnen, knj. II. Trofen'k. München 1968., str. 56.
Usp. Povijest hrvatske književnosti od Renesanse do Prosvjetiteljstva. knj. 3., Zagreb 1974., str. 173.
ključak Krivošic navodi još jednom (v. Republika br. 7—8, Zagreb 1979, 761, bilješka 12), govoreči u članku »Porijeklo sutlanskih ikavaca« o franjevcima koji su došli u Mariju Goricu. Autor žali što njihov dolazak »ne spominje Antun Vramec« u svojoj Kronici, jer »Vramec je naime poznavao dogadaje iz neposredne bližine, jer se najvjerojatnije rodio medu doseljenicima u sutlanskoin kraju«.
Želimo li postaviti neku relaciju, tj. tko se je sve služio Klaičevim. a tko Barlèovim podacima. te koliko je bilo onih koji su ostali neopre-djeljeni, dobivamo slijedeču sliku: Za Klaiča su: Fancev, Drechsler ili Vodnik Branko, Lasovski, Hraste, Junkovic, Šojat A., Alenka Šivic-Du-lar.3e Za Barlèa: Vodnik В., Georgijevič.
Nesigurni su: Aleksič P., Šrepel M., Zivančevič M., Vodnik В.. Ko-larič R., Franičevič M. Neopredijeljeni su: Ježič SI., Koinbol M., dok Krivošic modificirano ostaje ipak uz Vj. Klaiča.
Iz ovog proizlazi, da je Klaičeva pretpostavka — kako u povijesti hrvatske književnosti, tako i u dijalektologiji — ostala najuvjerljivija u samoborski Vrbovec, koji je ušao u sve biografske leksikone kako u Jugoslaviji tako i u inozemstvu.37
3 Vratimo se na trenutak kronici Vraničeva života u Junkovičevu radu. Na trečem mjestu dolazi godina 1567., kada Vramec polažc doktorat u Rimu, o čem sam izvještava u svojoj »Kronici*.: »Ouo vreme ia iezem v Rime Doctorem poztal.«38 Taj je momenat za Vramčev život vrlo važan kao što je i za svakoga, tko svoj študij privede kraju i okruni ga doktoratom. Da рак Vramec ovom povijcsnoni dogadaju nije pridavao velike važnosti, ne bi toga ni zabilježio. Da je рак pridavao takovu važnost momcntinia koji su bili vrlo važni za izgradnju njegove ličnosti, pokazuje i druga Vramčeva zabilješka koju je osam godina prije svoje • promocije ostavio napisanu u jednoj inkunabuli u Beču 1559. godine a koja glasi:
»Stijria me genuit nutruit sacra Vienna Morlales docui sacra tenere iura.
Antonius Vramez 1. 5. 5. 9.««
3e Usp. recenziju Junkovičeve knjige, u: Jezik in Slovstvo, br. 7—8, Ljubljana 1972/3, 297.
S7 Usp. Otto Harrassowitz, Antun Vramec, u: Kleine Slavische Biographie. Wiesbaden 1938, str. 766.
ss Usp. zu 1567. godinii kod Klaiča, Antun Vrnmcc i njegova djela, u: Monu-mentn spectnncin ..., volumen XXXI. Zugrnbiue 1908.
" Nn inicijativu profesora dra Josipa II a m ni a , na slnvističkom institutu Bečkoj* svcučilištu, pošli su 1966. i 1967. nsistenti tog institutu il vizitneije po nustrijskim snmostanskim knjižnicama, ne bi li pronnšli slavenske rukopise pisune glagoljiconi i čirilicom. (Plod tog radu sakupljen je u knjiži: Gerhard
U prijevodu:
Štajerska me rodila, sveti Beč odgojio Smrtnike sam poučavao da se drže svetih zakona.
Antonius Vramec 1. 5. 5. 9.
Gore navedeni distih, koji je bez sumnje Vramčev autograf — što če potvrditi još neki podaci koje cemo kasnije iznijeti — ne treba velikog komentara.
Vramec nije imao razloga pisati suprotno onome što je zaista bio, a bio je, kako to sain kaže: >Stijria me genuit [...]« — Štajerska me rodila, dakle Štajerac; odgojio ga sveti Beč: tnutruit sacra Vienna [.. .]«,39a u kojem je i sam smrtnike poučavao da se savjesno drže svetih zakona: >M ort ales docui sacra tenere iura«.40
Iz svega ovog jasno se dadc naslutiti, da je Antonius Vramec bio bečki student. I zaista, prilikom prelistavanja sveučilišnih matrikula iz godine 1558. naišao sam g. 1973. na podatak koji rječito govori da je Antun Vramec bio upisan 19. travnja 1558. godine u ljetni semestar za rektoro-vanja Georga Edera, te je medu redovitim slušačima jedanaesti po redu u matrikulania! U matrikulama stoji zapisano: >Anthonius W zamet z Fridauien. (sic!) Stijrus 1 sol. dem.*1
Birkfellner, Glagolitische und ki/rillische Handschriften in Österreich, ÖAW, Wien 1975.) Prof. dr Neweklowsky tražeči 1967. spomenute ruko-pise. naišao je na inkunabulu s Vramčevim autografom. koji je na zelju orof. TTamma. pošto ga je obavijestio о tom senzacionalnom otkricu. i fotografirao. Na ovom se tnjestii posebno zahvaljujem prof, dru Josipu ïlammu. što me je upozorio na taj dokumenat. kao i prof, dru Neweklowskom koji mi je pomogao kod kasnijeg trnženja inkiinabule s Vramčevim autografom. Zahvaljujem se takoder o. Iznardu Franku koji mi je svojom susretljivošču omogučio da sam inkunabulu mogao pregledati i ponovo je fotografirati.
Navedeni Vramčev autograf prvi put objavio sain u članku: Cdje je roden Antun Vramec?. u: Bereiche der Slavistik, Festschrift zu Ehren von Univ. Prof. Dr. Josip Hamm. Wien 1975. 123—132. zatim u članku: Auf der Spuren von Antonius Vramec in Wien, u: Osterreichische Osthefte 4. Wien 1978, 459—471. Dr. Olga Sojat je prva unijela u povijest hrvatske književnosti Vramčev autograf na koji sam joj svratio pažnju u prvom članku. Tako je legitimno široj naučnoj javnosti pristupačan taj podatak koji ujedno korigira neke dosadašnje pretpostavke o Antunu Vramcu. Usp. Olga So ja t. Hrvatski kajkavski pisci I. druga polovina 16. stolječa. Pet stolječa hrvatske književnosti knj. 15/1, Zagreb 1977. 115.
s»a Glagolski oblik perfekta >nutruitf, očito pokazuje da je bio u žurbi kod pisanja. Pravilno bi trebalo mutrivite.
40	Vidi Alojz Jembrih, Antun Vramec in seiner Zeit / Antun Vramec и snom vremenu, disertacija, str. 48—55.
41	Usp. Die Matrikel der Universität Wien (1518/II-1579/I), Bd. IV. fol. 113b (original). Usp. takoder tiskane matrikule (bearbeitet von Franz Call), Graz-Köln, 1952. str. 118,—119. Iz upisa saznajemo da je Antun Vramec platio taksu upisnine jedan šiling (solidus). što bi značilo da nije bio siromašen. Normalna upianina tog vremena bila je dva Šilinga (solidusa). Usp. Karl Schra u f, Die Matrikel der ungarischen Nation an der Wiener Universität 1453.—1630, Wien 1902.
Ovdje Vramec, kako vidimo, ima pridjevak »FridauienfsisJ«, koji dolazi od riječi FRIDAU (Fridaw), dakle današnji ORMOŽ.42 Riječ »Styrus« govori da je Vramec podrijetlom iz Štajerske, te je pripadao austrijskoj akademskoj naciji.43 Kad bi bio iz Slavonije (današnje Hrvatske), uz njegovo bi prezime stajalo: »Slavus«, ili »Sclaous«, »Zagrabiensis*s ili »de Zagrabia« ili рак »Croatus«,44
Osim toga ni Ferdo šišič ne bi nikako Antuna Vramca izostavio iz popisa hrvatskih studenata na Bečkom sveučilištu od godine 1453. do 1630.45 Posluživši se djelom Karla Sehrauf-a: »Die Matrikel der ungari-
42 U iez'kos'ovlju se drži da ie naziv Ormož nastao od riječi HOLFR^TJUS nnfpm fnnološk'"h promjenn: Hn'prmus ili T-To'prmus-Olerîrius-O'riTins-Ormus -Ormuž-Ormož. Poznato je da je Ormož u srednjem vijeku bio pod feudalnom upravam Salzburgn. »Salzburg v tem okolišu nnmreč ni imel urbarialne posesti, nmoak те vse ozemlje spremenil v fevde in jih oddajal raznim vazalom v naivni. Največji fevd je nedvomno predstaviia'a ormoška gospoščinn. ki se letn 1273 poravi 7 imenom nekega viteza HOLERMUES, leta 1278 pa je cesar Rudolf dovolil Frideriku Ptujskem, da si blizu ogrske meje na lastnem ali fevdnem ozemlju postavi 'bivališče' — prvotni ormoški grad. imenovan po njem FRIF-DAU...C. Usp. Jože Curk, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju. u knjiži: »Ormož skozi stoletja«. Maribor 1973.. str. 146. liso. Anton K 1 a s i n с , Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov, u knjiži »Ormož skozi stoletja«. Maribor 1973. str. 50. — 133. Usp. Die Matrikel der Universität Wien. lid. III. (1518111—1579/1) mit Register der Personen und Ortsnamen. Wien-Kö'n-Oraz 1971. str. 449: Zahn, Joseph, Ortsnamenbuch der Steirmark im Mittelalter. Wien 1893. str. 194.
4Я Rečko sveučilište osnovano je 1365. od Rudolfa IV. nustrijsko? Her^n^n. II Vramčovoj ?Kronici€ čitnmo za godmu 1365 (požrešno 1356.. A. T.): »TWlta ог'яИ-я ško]n ono vreme se pore od П er reff on Austriiskih ali Bečkih. А hierin i Rohnita.t PoHjp'ii studenata po nacionalnosti sveučilište je preuzelo od dmo-ih sveuč'1'šta. Tako je nnr. Sveučilište u Oxfordu (osn. u 12. st.) imnlo isp-čefka dvije študentske nneije: u Parizu (osn. 1150.) isto dvije. knsnije četiri: u Or-leans-u (osn. 1305.) ispočetka deset a knsnije četiri; Prair (osn. 1346.) i Reč (osn. 1365.) imaju no četiri studentske nneije. Nacije su se dije'ile prema dijerezamn. tako »nntio Australis. Saxonie. Вист i с i llingnriet. Austrijskoj akademskoi na- ' ciji pripndnli «n študenti iz nustrijskih pokrajina, oknlnih provincija i študenti s one strnne Alpi. te je znu/imnln u mntriku'ama uvijek prvo mjesto. Pošto je i Ç'nierskn pripndnla austrijskoj akad naeiji. Vramec je i u nju upisnn. S njim ie bilo još četrnaest kolega, deset iz Kranjske i četiri iz Štajerske i on petnnesti. Usp. Oriirinnl-mntrikel. gore navedene. Fol. 113b—114". tnkoder v. fnksimil 2.
44 U Vrnmčevo su vrijeme bili upisnni na Rečko sveučilište i ovi študenti iz Slavonije, odnosno Hrvatske: U zimski semestnr: /559. Blasius Jembraz. Srla-mis: /555. Mnrtinus Drenkomitz. Sclauonius; /55?. Simon Brathan ex continibus Croatie-, /559. Petrus Wragobitz (Vrngovič, A. J.); Martmus Iaynitz Ozlinus Sclamis: Petrus Regains Dubouiensis Croata.
U Ijetni semestnr: /555. Casparus Prumanus. Croata: 1557. Dominicas Adamus Persius (Poreč) ex Islria: Jacobus Klauza. Croata: /559. Cliristophorus Mschanonouich, Slauus (Mihnnovič. A. J.): /562. Martinus Heressynzi. Zagrabiensis Sclauus. Usp. gore nnvedene Originnl-mntriku'e od 1518/11—1579/1.
48 Usp. Ferdo Šišič, Ilrvati па bečkom sveučilištu od god. 1451—/650. u: Vjesnik kr. hrvntsko-slavonsko-dnlmntinskogn zemnljskog nrkivn, V. 1. Zagreb 1903, str. 161—171. Imao snm prilike pregledati Schrauf-ovo djelo »Die Matrikel der Ungarischen Nation ...« i nišam nnišno na prezime Vrnmee, čnk Schrnuf ne navodi godine 1558., jer prema njemu nije bilo nikogn od Hrvata и toj godini na študiju. Iste godine 1558. zajedno s Vramcem bio je iipisun i Zagrepčanin
sehen Nation an der Wiener Universität 1453—1630«, Wien 1902, nije uveo Vramca kao pripadnika ugarskoj akademskoj naeiji, kojoj su medu ostalima pripadali študenti iz tadašnje Hrvatske. Pošto je Vramec upisan medu studentima »Natione Austriaca«, pripadao je kao Štajerac istoj akademskoj naciji. Zahvaljujuči Vramčevu autografu koji nam je ostavio i kojeg nam je vrijeme sačuvalo, sada pouzdano znamo za mjesto njegova rodenja i školovanja, pa nas njegov glavni životni put vodi krivu-ljom u pravcu: Ormož—Beč—Rim—Zagreb—Varaždin.
Možda bi netko posumnjao U Vramčevu prezime koje je u sveučiliš-nim matrikulama nešto drukčije zabilježeno, naime, »W z a m e t z«. Ovdje se očito vidi da je to pisareva pogreška. Onaj tko je A. Vramca upisivao -— a najčešče je to činio prokurator40 — bio je uvjeren da je
Faksimil autograf a Antunu Vramca iz g. 1559. u inkunabuli »S. Atlianasii Commentarii in Epistolas Pauli Apostoli« (Atanazija Aleksandrijskog), Roma M.CCCCLXXVII. (Danas u knjižnici Dominikanaca u Beču, sign. N III 16.)
>Georgius Thamschackh, Sagrabiensis, Slauus« koji nije platio ništa za upisninu. Usp. Original-matri kel, Bd. IV, fol. 113b. Nije poznalo iz kojih je razloga Thamschackh upisan zajedno s Vraincem odmah iza njega, dvanaesti po redu, u austrijsku akad. naeiju (v. faksimil). Spomcnimo i (о du su na Bečkom sveuči-listu u 15. st. bila tri študenta iz Vrbovca. U godini 1465. neki »Clemens de Vrbouczt 1472. Laurencius, filus Andree Punekoich de Vrbomcz«; 14?~>. Johannes de Urbolcz«. Usp. Die Matrikel der Universität Wien, Bd. II, (1451—1518/1), Wien-Graz-Köln 1967.
40 »Der Scholar erschien vor dem Procurator und nannte seine Namen; der Procurator oder ein Schreiber, sehr selten der Scholar selbst, trugen ihn in die betreffende Matrikel eiiu, Usp. Karl Schrauf, n. dj. str. XXIX—XXX.
(
ttrrd fem г/ mm.
■ ?
točno napisao iako je grafem -r- zamijenio grafemom -z-. Kod upisivanja moramo uzeti u obzir činjenicu, da je bio običaj svakog študenta izgovoriti svoje puno ime i prezime, a prokurator je često krivo zapisao. Stoga mislim da treba zapis »Wzametz« u sveučilišnim matrikulama citati ispravno Vramec a nikako drukčije, jer več se je iduce godine 1559. u inkunabuli sam Vramec točno potpisao.
Prema tome Klaiceva sumnja: »Nije li se zaista isprva zvao Vranic, pa se je tek kasnije iz nepoznatih nam razloga stao pisati V r a m e c«47 otpada.
4 Inkunabula veličine 35,1 X 23,3 cm sa Vramčevim autografom-distihom pronadena je 1967. godine u dominikanskoj knjižnici u Beču (vidi nap. 39).48 Signature N III 16 90 potječe iz prošlog stolječa. Inkunabula je več prije 1513. bila vlasništvo dominikanskog reda u Beču, a što se pouzdano vidi iz Codexa 26049 koji je pisao Michael Purl-wasser i koji je inkunabulu — koju je Vramec imao u rukama — uveo u Codex 260 na fol. 6r pod signaturom »D 29« uz slijedeču informa-ciju: -pAthanasius Alexandrinus super omnes epistolas Pauli, incipit: Cum mecum animo voluiarem, finit: non in itfratos hanc gratiammcon-tulisseIspod gornjeg ruba na fol. 2V piše crnom tintoin odredeniji naslov: »S. Athanasii Commentarii In Epistolas Pauli Aposto[li]t. Na fol. 3r ispod gornjeg ruba piše: »Ad Ribliothecam Conventus Viennensis FF. Predfikatorum/«. Na tri mjesta u inkunabuli stoji i ova zabilješka, na fol. Зг, fol. 152r i fol. 277r, sve pri donjem rubu: »Iste liber est conventus
47	Usp. Klaič, n. dj. VII, napomena 1.
48	Usp. Theodor Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs. Bd. I, Niederösterreich, Wien 1915, str. 292.
4' Codex 260 prvi je objavio Gottlieb u spomenutom djelu. str. 291 i dalje. Tu nalazimo slijedeču informaciju: »Dieser Katalog enthält nämlich außer einer allgemeinen Einleitung (fol. Iv Directorium registri): 1. das Verzeichnis nach dem Standort der Handschriften und einer Anzahl von Drucken mit ausführlicher Innhnltsangnbe der in den einzelnen Bänden enthaltenen Schriften, wie sie auf den pulpetn untergebracht waren, mit den Signaturen von Л 1 bis U48... 2. ein Verzeichnis der im Katalog enthaltenen Auslegungen biblischer Bücher Riblie librorum postillacio (fol. 29v—20v) ; 3. ein alfabetisches Verzeichnis der im Katalog enthaltenen Verfasser (fol. 30v—3(iv) ..4. ein alfabetisch angeordnetes Verzeichnis der Büchertitel zum Teil mit Hinzufügung der Verfassernamen (fol. 37r bis zum Schlüsse); ... Den Schluß bilden, durch das gemeinsame Stichwort Tractatus als Seitenüberschrift zusammengehalten, folgende Materien: Tractatus, sermones et exempla de benta virgine: Tractatus iuris canonici cum suis autorihus; I.eges; Medicinalia; Artes liberales; Grnmmnticalin: I.ogicalia; Rhetorica; Geometrie; Algorismus; Musica: Astronomie; Poetria. « Got t lieb, n. dj., str. 289—293. Iz ovoga vidimo knko se bogatom knjižnicom Antun Vramec mogao koristiti. Več se je u njoj mogla roditi ideja zo njegovu kusniju *Kronikut ( 1578.) i >Postilut (1586.). jer materijul mu bi na dolivat ruke. Usp. Alojz Jembrih, Beitrag zur Chronik und Postille, u nnvedcnoj disertaciji, str. 71 do 83.
ПъЯ i.
r./»/.. u £ o JV, G li jp J)£ Д ,
///
^___.4 C / <
T кл -Г v .<• 1 C V /4 JD^
ht fâi drnma *ttin- Aprtfù jf mi. , ^ %
S
\f jiic/irfr/ jiunCtefo !иг;Аус( . у, „mttf-if/c сонм/// tSertf 'VVÄ Jrfafvf ( f <T —
С - ' / -' / v
"V-P .Q^vo //r/>n<r*t с cj- /„глсеж S ft/J/a/a г// /г/yr/f er //tjn/ffi'
v»
ZEr^C. INT.* -X	^/L-VS T TW.//
t#ç JLj/ЈлжГ ЛкфмМм (jfx»f' i[rr"* —--- 3//3
Л Affûts Sifjfgf JLaIacch (ргмв lf ---
JinUutf Scf)trf*q ex. fa/'itot" (tf't"- Mjpft Juto/urJus иЧЈмгг/Ж /■<- jif(/f/rf/jt(£/) (irmtf/tf Qurft'b (fxefe»Atrfîni< 6<./r//nMtt(f//t£* $fjrr.
cyory. *waf/trr fxstff/t(m/»îs (ar//tf//fs XjetnttrJm Я *r//tr ^ J/srfjt>f/trjf/j'(farm , Lüh*t! Jf/trf Jr	(/rr/T/sf/ts.
_Jla(b>a<, <T//tM/>td'ff/(r Jr Јл/чаг/д/ч (ягтя*/. \ 1" ifm WH/fdr Voftyr/f Slrrxr •• - tr ^Lrxßomm	Spa*_____ ^ //,k
Суву. ~r/îani/r/)acfc/> Sy/af/e/i/iî fait us . . 0.
c.—L л fut ~ s~ /f t« >y
ß-y/t/f Zyf<]
Faksimile matrikule Bečkog sveučilišta, svezak IV, fol. U3v. (Danas u arhivu istog sveučilišta).
viennensis ordinis fratrum predicotorum in Austrian. To je zapravo umjesto današnjeg knjižničkog žiga. Felix C z e i k e naglašava kako je to oznaka vlasništva, koja je u Beču bila strogo provedena u svakoj knjiži, čim je ona prispjela dominikancima.50
Inkunabula s Atanazijevim komentarima Pavlovim poslanicama tiskana je u Rimu 1477. godine, kako to u impresumu stoji: »F. Cristoforus de persona Romanus Prior Sancte Balbinae de Vrbe: Traduxit Anno domini M.CCCC.LXIX. Pontifikatu Pauli pontificis maximi. Anno quinto. Et per ingeniosum uirum magistrum Vdalriciun Galium alias Han Alamanum ex Ingelstat ciuem vienensem: non calamo eruc stilo: Sed noue artis ac solerti industrie genere Rome impressum Anno incar-nationis dominice M.CCCC.LXXVII. die uero XXV. mensis Ianuarii. Sedente Sixto diuina prouidentia papa. IUI.«51
Postavlja se pitanje kako je Antun Vramec mogao doči do spome-nute inkunabule? U bečkih dominikanaca ne |>ostoji Ilistoria domus, gdje bi se možda našlo nešto i o Vramcu, ukoliko je možda kod njili stanovao ili bio njihov pitomac. No sve bi ovo ostala samo nagadanja. ako ne bismo posegli za sveučilišnim statutima koje je Ferdinand I u tri navrata reformirao. U povijesti Bečkog sveučilišta te su se reforme zvalc: »Erstes Reformationsgesetz am 2. August 1533«; »Zweites Reformationsgesetz am 15. September 153?*; i *Drittes Reformationsgesetz oder 'Reformatio Noon' am 1. Jänner /554«.52
Prvom reformom poboljšano je novčano stanje na sveučilištu, uglav-Ijen dnevni red za študente po domovima (Burzama), štipendije i broj predavanja. Druga reforma propisivala je točan broj profesora na poje-dinom fakultetu. Odreden je način kako se treba postupati pojedinom < naukom itd. Trcča reforma >Reformatio Nova« dala je sveučilištu novu upravu, dok je sve drugo ostalo prema reformi iz 1537.
Poslije 1554. godine, Ferdinand 1 nije više provodio nikakovih reformi.
Statuti su propisivali za pravni fakultet četiri profesora. Prvi je čitao crkvcno pravo četiri godine, drugi »Institutioncsc dvije godine, a treči i četvrti Codex i Pendekta isto četiri godine.
50	Usp. Felix Czeike, Handschriften-Katalog der Bibliothek des Domini-kanerkorioentes, Bd. 1—2, Wien 1952.
51	Usp. Alojz J e m h r i h , Disertacija, str. 50; Ludovici IIa in, Reperto-rium Bibliographicum, in quo libri omnes ab arte typograpliica inventa usque ad Annum MD., Volunis 1, Mihino 1948, str. 338, 1902. '
и Usp. Alojz J e m b r i h , Antun Vramec in seiner Zeit, (disertacija), Wien 1977., str. 58; Rudolf Kink, Geschichte der kaiserlichen Universität zu Wien, Bd.2 Wien 1854, str. 343 -346.
izobrazbi zapisuje 1559. godine u inkunabuli (v. gore) kao i u svojoj Kronici gdje kaže da je 1567. u Rimu »postal doktorem* bogoslovlja i inudroslovlja.
Na temelju rezultata do kojili smo došli, ispunjena je praznina Klai-čeve rasprave. Zato izmedu g. 1538. i 1565. dolaze još dvije vrlo važne godine u Vramčevu životu, a to su g. 1558. kada se Vramec upisuje na Веско sveučilište i g. 1559. kada u inkunabuli (v. gore) zapisuje svoje porijeklo, vijest o školovanju u Beču i poučavanju »smrtnika«.
Unatoč dalekosežnim zaključcima u Junkovičevu radu, ipak ovi po-daci, koje smo iznijeli, govore da ili se nikako ne može i ne bi smjelo mimoiči, več im dati važno mjesto u sinkronijskom i dijakronijskom prikazu jezika Vramčevih djela. Ako je P. R. Vitezovič čakavac po ro-denju (iz Senja) »veči dio svog života proveo izvan zavičaja, sačuvao je (...) govorne značajke senjske čakavštine do svojih posljednjih dana«,57 onda to isto vrijedi i za Antuna Vramca došljaka iz Štajerske u zagre-bačku sredinu koji je svoj materinji govor slovenske Prlekije bez napora prilagodio govorilna zagrebačke biskupije. Stoga su sloveniznii kojima je Vramec u svojim djelima dao mjesta, prirodna stvar i dio su jezične zbil je vremena u kojem Vramec djeluje.
Prema tome kod sinkronijskog i dijakronijskog prikaza Vramčeva jezika »vezda znovič« ne bi smjelo izostati područje istočne Štajerske, jer ta je činjenica itckako važna za poznavanje Vramčeva jezika, a time i kajkuvskog dijalekta 16. stolječa.
<
ZUSAMMENFASSUNG
Für viele war Vramec (1538—1587) eine interessante Persönlichkeit, ein von vielen Legenden umwohener Schriftssteller des 16. Jahrhunderts. Man wußte nicht gerade viel von seinem Lebensweg, und so blieb seine Person sowohl vom literarischen als auch vom kulturgeschichtlichen Standpunkt aus unerforscht.
Der kroatischer Historiker Vjekoslav Klaič war der erste, der Antonius Vramec »entlarvte«. Sein Forschungsresultat ist für die Kenntnis von Lebenslauf und Wirken des Schriftstellers Vrumec von großer Bedeutung. Doch trotz all dieser von Klaič gewonnenen Erkenntnisse blieb der interessanteste Teil des Lebens von A. Vramec im Dunkel. Bis jetzt ist es nicht gelungen, Vramec' Kindheit und Jugend — das sind fust 26 Jahre seines Lebens — zu erschließen.
Usp. Zvonimir Junkovič, O jeziku Vitezovičeve Kronike; u: Rudovi Sluvcnskog institutu, Zagreb 1958, 117—118.
Der Autor des Aufsatzes Pretpostavke i izvori o Antunu Vramcu bringt neue Belege für die Herkunft und die Studienzeit von Vramec. Die Auffindung von Vramec' Autographen und ferner das Auffinden der Universitätsmatrikel in Wien ermöglichen es, wenigstens einige Lücken bezüglich der Studienzeit des jungen Vramec zu schließen und die Frage seines Geburtsorts endgültig zu klären. Es eröffnet sich somit ein weiterer Lebensabschnitt des Schriftstellers.
Die Untersuchungen sollen ein Beitrag sein, sowohl zur alten kajkavisch-kroatischen Literatur, als auch zur historischen Dialektologie, die bei neuerlichen Analysen der Sprache von Vramec die hinzugewonnenen Erkenntnisse über seine Herkunft mit in Betracht ziehen sollte.




UDK 808.63—3—54 »koteri, kateri, v uzmazi« : 809.10 Eric Р. Натр Cikaška univerza
SLOVENSKI KOTERI, KATÉRI IN *SAUS-, BRIŽ. SLOV. V UZMAZI
IN SMAG-
Izvirna slovanska oblika je bila *koter; vse druge oblike lahko izpeljemo iz te. — Samo do slovanskega korena *smag 'vročina' oz. 'pripeka' je mogoče priti; ni jasno, da bi bil ta koren kdaj pomenil 'žgati'.
The original Slavic form was *koteri>: all others forms may be derived or deduced from this. — We reach only a Slavic base *smag- 'heat' or 'scorch': it is not clear, that this base ever meant 'burn'.
I
Fr. Ramovš razlaga v ČJKZ 2, 1920, 274-5. da so v slovenskih narečjih in dokumentih izpričane oblike koieri (= gr. JtovhQÔç, osk. pûtereipid 'in utroque', skt. katarâh), nëkoteri (> Trubarjev nekCiteru) in k(a)téri. Zadnji dve sta se križali in dali nek(a)teri, v drugih narečjih pa so zadnjo obliko na novo vložili v drugo in napravili nek(a)iéri.
To odkritje vsebuje pomemben podatek za slovanščino, ki ga pa Ramovš ni poudaril dovolj, da so namreč v obrobni slovenščini ohranjene tri prvotne praslovanske oblike *koleryj6, nêkoieri/јб, k$teryj6. Zadnja oblika, ki ustreza prav tako obrobnemu češkemu kiery, kaže, da zgodnja analogna oblika, narejena po vzoru kZio, ni bila *kZloryj6, ki je izpričana v poljskem klôry. Takšna oblika z -e- je pričakovana, če je bila najstarejša oblika *koter-; kajti -/o v kZto jc bil vsekakor pripona ali naslonka.
Torej sta poljski *kZtoryj6 in ruski *koioryj6 rezultat produktivnega priponskega novega prevoja, prav tako kot litovski kairùs, lotiški kairs (katris (Zietala) izhaja iz križanja s kuriš) in vilnijski kaiaràs, kot sem dokazoval v revijah Revue slavistique 32, 1971. str. 67 i.s. in Baltistica 6. 1970, str. 27 i.s. Stangovi enačbi (Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen 1966, 237) manjka to spoznanje, in zajo ne morem sprejeti njegove hipoteze o nemotivirani sinkopi nenaglašenega -a- v lit. katràs.
Iz povedanega je razvidno, da je bila prvotna slovanska oblika *koterZ in da vse druge izpričane oblike lahko iz te izpeljemo ali nanje sklepamo. Dokaz iz slovenščine pa je celo ključnega pomena pri tej določitvi. Oblika *koterZ se natanko ujema s pričakovano in podedovano indo-evropsko obliko *kwo-lero-.
II
Ko je Ramovš določal mesto oblik d uzmazi in smag- v indoev., je bral1 zanimivo vrsto oblik in pomenskih pojmov, vendar je treba to gradivo znova prctresti v luči znanstvenih dognanj zadnjega pol stoletja.
Družina suh- sušiti še ni docela pojasnjena. Lit. saùsas2 - gr. av g etc. kaže, da je bila ide. baza *saus- ali morda *sH„us- z vokalizacijo larin-gala v neposrednih predoblikah. Verjetno je, da je albanski tlia- (thanj 'sušim', i that с 'suh', Sofikô (Korinthîa) Oâan, aor. Qâajta med. u-0daša, i-Oaato), ki je najbrž izgubil *-s- v soglasniškili zvezah z -n-in -s- sredi besede, indirektni refleks stare cerebralnosti *s-a za *k/r/u/i kot v slovenščini, baltščini ter indo-iranščini. Ker alb. s ustreza romunskemu č v »avtohtonih« besedah (sorrë = cioarä 'vrana'), alb. s pa gotovo izvira iz neke afrikate, podobne *čw, in ker se alb. tli [0] ujema z rom. t v istem razredu oblik (thark = tare 'ograjen prostor za živali'), domnevam, da sta alb. s in th enako izpeljana iz zgodncjšili afrikat *cw in *te. Iz tega je naprej lahko domnevati, da je *t pravzaprav le malenkostna sprememba v artikulaciji prejšnjega *к'ч, ki bi bil afrikatna vmesna stopnja indoevropskega *k', ki ga predpostavlja baltski š kot tudi sans-krtski š = nuristanski c. Zato menim, da *sau? > (s cerebralizacijo) *saus > (z retrakcijo) *sauç > (z asimilacijo) *çauç-, ki pa so ga takoj interpretirali kot |*k'çauç-| = k'auç-, kajti *ç se tedaj v začetnem položaju ni pojavljal nepogojeno. Isti razvoj je v alb. tili 'prašič' < *k'ûç < < *sûç < *siis < *suH-8 (nom. sg.). Potem luhko, na primer, za sedanjik glagola vzpostavimo *k'a(u)ç-n-iô > *t°açniô > *l°änö ~> &â-n.s
Toda vokalizem v av. huška-, skt. šilska-, je še vedno problematičen. V nobenem primeru *saus- ne more biti v direktni zvezi s skt. sunôti, siioaijati.
Na straneh 64-5 navaja Ramovš kopico oblik, da bi ponazoril svoje sicer zelo verjetne poglede na semantični razvoj (64), vendar je mnogo teli oblik med seboj zelo oddaljenih in zveza ni gotova (arm. k'alç, gr. lot. halst, skt. grdhyati, arm. alkalk, stvn. ustar, lat. tuyere, biet. oaz). Vendar pa sodim, da so smeri semantičnih sprememb, ki jih nakazuje, pravilne.
1 Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino II, t920, 63—71.
* Čeprav Chr. S. Stunga, Vergleichende Grammatik der haitischen Sprachen 1966, 15—16, še vedno moti s za u-jem, je po mojem (glej Haltistica 3, 1967, 7—11, in Archivio glottologico italiano 59, 1974, 31-6) problem v bistvu rešil Karaliûnas, Bultistica 1 (2) 1966, 113-26.
3 Lat, sûdus ne more biti *susodos, ker bi to dalo fsurfijdus. Krnout-Meillet., (1967) 663 imata *suz-do-: indo-iran. *suš-ka-, s priponsko variacijo kot pri niidus (— forda etc.): nag-nà-.
Ramovš nato (65) pristavlja: »Etimologija si. smaga dosedaj ni znana.«4 Toda danes načelno ne moremo sprejeti razširitve korena (vrli tega še brez ozira na Benvenistovo korenoslovno teorijo, ki je bila medtem izdelana), na kakršne se naslanjajo dokazi na straneh 65-7. Prav tako je dvomljivo, če skt. sumädhüna- in samäväp- vsebujeta sama 'ogenj'.5
Meni se zdi docela možno, da je skt. sâmâ etc.6 prvotno pomenil 'poletje', in od tod 'pol-letje' ('pol leta'), in 'leto' (69); toda Ramovševa trditev (68). da je treba 'poletje' izpeljati iz *semi 'pol', 'polovica',7 se mi ne zdi niti malo prepričljiva, ne s pomenskega ne s fonetičnega stališča. Ni dvoma, da je bila osnovna ide. oblika za 'poletje' *smHa-;s to obliko dejansko priznava Ramovš v okvirih predlaringalne teorije, ko vzpostavlja (69) *smmr-. Po drugi strani pa gr. ôyôç etc. nima nobene zveze z nobeno od zgornjih oblik;0 y[i<iQ f/fiéon ima svojo razlago.10
Glede germanskega etimona. ki ga predstavlja got. dags, in njegove sorodnosti z lit. dàgas, stprus. dagis, skt. dahati, glej mojo razpravo Studies in honor of George Sherman Lane (Chapel Hill 1967) 146-53, in Linguistic Inquiry 4 (1973) 246-51; glede slovanskega *gVg- za *deg-glcj mojo razpravo Makedonski jazik (Naučila Diskusija, Ohrid 1977), v tisku.
Oblikam, povezanim z arm. amain (69), bi bilo treba posvetiti posebno razpravo, kajti preprost ide. nevtrumski heteroklit jih ne more razložiti.11
4	To v bistvu drži še danes. Vasmer (Russ.Etym.Wb. 2 11955] 669-70) sodi, da je nastal slovanski etimon po izkrivitvi ali zbitju (zaradi izpada glasov) indo-evropskega *smeug(li)-, medtem ko se Holub-Kopecny (Et. slov. jaz. česk, 1952, 340) nekritično zadovoljuje z nepojasnjenimi dvojnicami. Ruski prevod Vasmerja (III 1971, 683) dodaja samo, da skušu Maeliek, ZslPh 23, 1954. 119, spraviti v to zvezo nemški schmachten, kar pa je za napredek v tej smeri docela nepomembno, ker ničesar ne pojasnjuje.
5	Pomen teh besed je mogoče v sanskrtu dodobra razčleniti, ne da bi si bilo treba pomagati z glasovnim morfemom za 'ogenj', ki tudi sicer ne obstoji. Gre pač za kulturno naključje, da se naši sunskrtski teksti toliko ukvarjajo z (žrtve-nim) ognjem.
» Gl. M. Mayrhofer, Kurz. etym. Wb. des Altind, III (1972) 437-8, (1976) 800.
7 Moje stališče je torej ostrejše kot Mayrhoferjevo, v osnovi pa se strinjava.
» To nima nič zveze z možnostjo, da je obstajal ide. samostalnik s heteroklizo r/n. Laringul je nujen, če hočemo razložiti ozloženje m-а.
» Pregleden prikaz problematike, tudi novejše razprave, najdemo v Mayrhofer, op. laud., 436-7, 800.
10	Glej Chantraine Diet. ét. de la langue grecque II (1970) 412, ter Frisk Gricch. et. Wb. I (1960) 634-5. Pomemben razlog, zakaj je treba ločiti ta etimon od našega, je v tem, da refleksi soobstujujo v arm. arvr 'dan' : amarn 'poletje in am 'leto'.
11	Čeravno se zdi, da je Muyrhofer (loc. cit.) voljun sprejeti to rešitev.
Iz povedanega lahko uvidimo, da ne moremo pritrditi Ramovševi izpeljavi (69—70) začetnega *sm- iz nekakšnega *sm-, in da ga moramo izvajati, kot smo zgoraj pokazali, iz *smHa-. Meni se zdi zato še vedno dvomljivo (69), da bi bil germanski *sëma- soroden s katerim od zgornjih etimonov. Vrh tega sta stnord. simull12 in ir. seamar13 v tem pogledu dvoumna; ir. samaisc in bret. hanoesk ne moreta predstavljati *samaski-.u
Potemtakem se ne morem strinjati, da bi obstajal ide. koren *sem-'ogenj. goreti, žgati'; in tudi ne moreni podpreti navedenih podaljšav (70).
Iz tabelaričnega prikaza na str. 71 mi je jasno naslednje:
1.	*s(e)mHa- (na desni strani) se v slovenščini ne pojavlja;
2.	ukr. smahnuty, smaha, luž. smaga, smalia, sin. smag a, stcsl. smaglfi, sbli. smagnuti tvorijo skup s pomenom 'solnčno';
3.	sin. smagljiv, sbh. smagnuti, sin. smagati etc., ukr. smaha, sin. smaga, pol. smagly tvorijo skup s pomenom 'poželeti';
4.	in starorusko smaga, sin. smagati, belorus. smaga tvorijo skup s pomenom 'suh'.
Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da utegne biti nemški schmächtig po izvoru slovanski kalk, nemara iz pol. smagly.
Razvidno je torej, da luhko pridemo le do slovanske osnove *smag-'vročina' ali 'pripekati'; ni jasno, če je ta osnova kdaj pomenila 'goreti'. In prav nič ne osvetlimo problema, če dodamo zgrešeno fonološko enačbo z ide. *smcug(li)- 'dim', kot je to storil Vasnicr; sploh pa grško-armenski refleksi morda kažejo na *smeuk-ll-.
Prevedel Stane Klinur Filozofska fakulteta v Ljubljani
Prikaz v J. de Vries (Altnord. et. Wb. (1962) 476 a in 560-1) ni niti prepričljiv niti jasen niti v podrobnostih natančen.
13	Ob tej besedi se je razpletlo dokaj obsežno specializirano razpravljanje, ki pa bi nas na tem mestu zapeljalo predaleč stran.
14	Dejansko je to stara zloženka *samo-setki- '(krava) ki ima suho poletje, to je, ki eno leto ni telila'; glej H. Pedersen, Vgl. Cram, der kelt. Sprachen II (1913) 4 S 357. Keltskega *sk tukaj pravzaprav ne moremo speljati nazaj na pre-piosti ide. *sk, ker se je ta sredi besede zmeraj prestavil v *ks > ir. -(s)s-, bret. ch IX].
CONTENTS
Wee see therefore that the original Slavic form was *ко1егъ and that all other attested forms may be derived or deduced from this. Moreover the Slovene testimony is crucial in this determination. The stem *koterb precisely matches the expected and inherited Indo-European shape, *kwo-tero-. — In discussing the Indo-European place of the forms v uzmazi and smag- Fr. Ramovš has brought together an interesting wealth of forms and semantic notions, but much of this material requires revision in light of a half-century of scholarship. The family of suh- sušiti is still incompletely clear. — We cannot derive as Ramovš does, an initial sm- from a sm-. I cannot concur in finding an IE root *sem- 'ogenj, goreti, žgati': 1. *s(e)mHa- does not appear in Slavic; 2. Ukr. smahnuty, smaha, Lusat. smaga, smaha, Slov. smaga, Oes. smaglъ, Scr. smagnuti form a 'soinčno' set; 3. Slov. smagljiv, Scr. smagnuti, Slov. smagati etc., Ukr. smaha, Slov. smaga, Pol. smagly form a 'poželeti' set; 4. and ORuss. smaga, Slov. smagati, Belorus. smaga form a 'suli' set. It would appear from this that German schmächtig may be a cal.ue on Slavic origin. — We see then that we reach only a Slavic base smag- 'heat' or 'scorch'; it is not clear that this base ever meant 'burn'.






OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO
POLJSKI VERZ MED JEZIKOVNIM STILOM IN URESNIČEVANJEM VERZNEGA VZORCA
Maria Dtuska že več kot štirideset let — če razmejimo njeno delovanje s člankom o spevnosti poljskega verza iz leta 1935 in njenim predlanskim prispevkom na mednarodnem slavističnem kongresu v Zagrebu — aktivno posega s svojimi članki, razpravami in knjigami v samo jedro poljske vede o verzu in verznem besedilu, natančneje povedano: o poljskem verznem besedilu kot kompleksnem in kompliciranem jezikovnem stilu. Zgodovinsko problematiko, iz katere izhajajo njena teoretična dognanja, posplošitve in sklepi, preverja zdaj z natančnimi fonološkimi raziskavami (npr. njena predvojna študija o ritmu poljskih soglasniških sklopov), zdaj z opisom prozodičnih lastnosti poljskega jezika v sinhronem in razvojnem smislu (njena knjiga o poljski prozodiji je doživela dve izdaji: 1947, 1976), zdaj z refleksijo o mestu stihoslovja v sodobnem jezikoslovju (referat na moskovskem slavističnem kongresu). V luči teh dognanj zagovarja Dluska svoja stališča v trenutkih, ko ogrožajo njena pojmovanja po-zitivistične (Budzyk) in striktno strukturalistične polemike (Woroiiczak, Maye-nowa), čeprav slednjim njen raziskovalni duh ni tuj (npr. članek Svlabotonizm i kariera rytmiki iz leta 1956). Izhajajoč iz temeljitih fonetičnih, fonoloških in prozodičnih raziskav, ki jih spremlja ne le izostreno uho, temveč tudi pravilen občutek za izpovedno in umetniško moč verza, grudi Dtuska stavbo poljske verzologije trikrat: tipološko v knjigi Prôba teorii wiersza polskiego (1962), strukturalno-opisno v člankih in razpravah, ki so izšli v treh knjigah v letih 1970—72, opisno-razvojno pa v Studiach z historii i teorii wersyfikacji polskiej (I: 1974; II: 1950), ki so nedavno doživele novo in dopolnjeno izdajo, o kateri je naravnan tale zapis.
V uvodu v drugo izdajo seznanja avtorica bralca z namenom knjige in njeno obliko, ki iz tega namena neposredno izhaja: želi namreč seznaniti bralca z zakonitostmi in spremembami v poljskih vcrznih besedilih, ne da bi uporabljala znanstveno izrazje, čeprav ji je znano. Kljub zavesti o poznavanju znanstvenega izrazja in začetnim poskusom sodobnega pojasnjevanja nekaterih opisov vztraja pri prvotnih formulacijah in tudi organizacije knjige bistveno ne menja: prvemu zvezku dodaja recenzijo zadnje izdaje poljske srednjeveške cerkvene pesmi Bo-gurodzica in poglavje o soobstajanju asilabizma in doslednega silabizma ter njuni stilistični vrednosti, drugemu pa razdelek Krila poljske poezije in naš sodobni antiverz ter dopolnilno gradivo, ki na način opomb poglablja in utemeljuje nekatere osrednje in obrobne trditve.
Avtorica pojmuje ritem govora kot časovni ritem, ki je kot vsak ritem subjektivnega značaja in temelji na enakomernem in pričakovanem ponavljanju pomenljivih prvin. V verzu se zaradi ponavljanja v času ustvarja fiktivna isto-trajnost ponavljajočih se jezikovnih enot: zloga v zlogovnem, stopice v zlo-
* Maria Dluska, Studia z historii i teorii wersyfikacji polskiej, Wydanie drugič rozszerzone, Warszuwu, 1978, Pafistwowe Wydawnictwo Naukowc, tom 1: 322 str., tom II: 372 str.
govno-naglasnem in naglasne enote v naglasnem verzu. Ta istotrajnost ne ustreza fizični resničnosti, vendar zaradi pričakovanja postaja osnova verz-nega oblikovanja. Iz tega sledi sklep, da so v verzu kot jezikovnem stilu prisotne vse lastnosti jezika in da vsaka jezikovna lastnost lahko postane verzo-tvorna; odvisno od časa in književnega nazora so te lastnosti lahko nosilke osnovnega verznega sistema, lahko pa imajo le okrasno, čustveno, neverzotvorno, ampak verznemu ritmu dodano ritmično vrednost. V tej trditvi je vsebovana možnost soobstajanja dveh ali več verznih sistemov v isti književnosti. Njihovo produktivnost uravnava književni nazor in prevladujoči stil.
V definiciji jezikovnega ritma in verzotvornih jezikovnih prvin je zaobsežena premišljena organizacija knjige: niha med zgodovinskimi in tipološkimi merili. Knjiga obsega pet delov: 1. srednji vek. 2. dosledni silabizem, 3. sila-botonizem, 4. poljski naglasni verz, 5. krila poljske poezije in naš sodobni anti-verz. Deli uresničujejo raziskovalni postopek od analize k sintezi. Pojmovanja verza kot jezikovnega stila dovoljuje avtorici pritegniti v sklop verzotvornih prvin tudi enote višjega reda, kot so: stavčna sklenjenost verza in polstišja, intonacija skladenjskih enot, ki tako pojmoven verz sestavljajo, kar ji omogoča izluščiti pomembne cezure v zgodovinskem razvoju poljskega verza in opisati njegove mutacije.
Posebno pomembno v tem pogledu je poglavje o poljskem srednjeveškem zlogovnem verzu. Enodelni, krajši, predvsem skladenjsko in šele drugotno zlo-govno merjen in urejen verz se približuje doslednemu silabizmu pod bolj ali manj opaznim vplivom latinske in češke verzne prakse. Daljši, dvodelni verz pa je — kot kaže njegova prva uresničitev v obliki dvodelnega trinajsterca (7 + 6) v srednjeveškem prevodu pesmi Ilorae cunonieae Salvatoris (izvirnik navaja Dluska v prvem zvezku, str. 186, prevod prav tam, str. 26—27) — pod neposrednim vplivom tedanjega latinskega verznega oblikovanja. Pri opisu obeh stalnic dvodelnega zlogovnegu verza, cezure1 in klavzule, se avtorica, ker se zaveda, da je bil besedni naglas v tem času verzotvorno nepomemben, zateče k jezikovnim pojavom višjega reda: k opisu intonacije v obeh mestih, in trdi, da se v cezuri uresničuje antikadenca, v klavzuli pa kudenca, ki jo na kom- ' pozicijski ravni krepi rima, kar: 1° izrazito loči klavzulo od cezure in 2° onemogoča razpadanje dvodelnega verza na krajše verzne enote. Hkrati pa opozarja na dve ponaglasni cezuri: mydan jest (I, 4) in mymiodla jest (VII, 4), ki ji potrjujeta tezo o irelevantnosti besednega naglasa v verzu. Vendar podobnega pojava ne zasledimo v klavzuli, kar nam dovoljuje dopolniti avtoričino interpretacijo z uvedbo pojma: zahteva po minimalni zlogovni dolžini besede v cezuri in klavzuli. Tako v latinskem izvirniku kot v poljskem prevodu veljata zahtevku:
|1| с > 3: beseda v cenzurnem položaju mora biti vsaj trizložnu in |2| k > 2: beseda v kluvzulnem položaju mora biti vsuj dvozložnu.
Posledicu tegu zakonu je razpad cezure besedne enote:
131 3->2 +1,
1 Cezuro razumem v smislu silubičnegu verza kot mejo med polstišjemu (poljsko: éredniômka, srbohrvaško: cezura).
npr. v latinskem izvirniku: captus est (I, 2), ductus est (II, 1), passus es (VIII, 3), ki povsem ustreza navedenima primeroma ponaglasne eezure v poljskem prevodu. Takega razpada dvozložna klavzula ne dopušča, kar na ravni zahteve po minimalni zlogovni dolžini besede v omenjenih verznih položajih potrjuje razliko med klavzulo in cezuro. Pripomniti pa je treba, da ta zahteva zadeva le omenjeni prevod in da je poznejše uresničitve dvodelnih zlogovnih verzov ne upoštevajo, kar se ujema z avtoričino trditvijo o naglasni svobodi cezure ne le v srednjeveških, temveč tudi poznejših poljskih dvodelnih zlogovnih verzih. S to svobodo je povezana tudi slabitev intonacijskega signala v cezuri kot konstruktivno nasprotje paroksitonični klavzuli v zlogovnem verznem oblikovanju od Kochanowskega dalje.
V zvezi s skladenjsko-intonacijsko razvezanostjo polstišij bi se kazalo po-muditi pri silobotonizaciji dvodelnih zlogovnih verzov v drugi polovici devetnajstega, predvsem pa v dvajsetem stoletju. Te problematike se Dluska loteva dvakrat: v podpoglavju Metamorfoze poljskega trinajsterca, kjer obravnava jambsko varianto v pesmi Sowiöskega Do protoplasty (I, 236) in anapestno v pesmi Dno wieezoru Podhorskega-Okolowa, pri čemer velja pripomniti, da zlogov-noglasnih variant ne poimenujemo po prevladujočem toku, ki ga predstavlja naslednja preglednica:
Preglednica 1: jambizacija in anapestizacija trinajsterca (7 + 6) v pesmih So-winskega in Podhorskega-Okolowa ter daktilizacija enajsterca (5 + 6) v dveh odlomkih iz Pana Balcerja Konopnicke, temveč trdi, da je za razliko od verza
Naglas i>o zlogu	1 2	3	4	5	6	7	8	9	10	11 12	13	Število verzov
Sowiiiski	t 12	—	11		12	—	9	o	9	1 122	—	12
Podhorski-Okolôw	13 2	23	2	4	24	_	5	22	1	2 24		24
Konopnicka		6	8	1	15	—	2	15	1	2 16	—	16
Naglas po zlogu		1	2	3	4	5	6	7	8	9 10	11	
-----	cezurno	polstišje					kla	V Zlil	Ino	polstišje		
Sowinskega verz Podhorskega-Okolowa v celoti zlogovnonaglasen: stopnjo zlo-govnonaglasnosti določa po raznovrstnih stopicali, ki nastopajo v obeh polstišjih. Istovrstna analiza verza pesniških del Maric Konopnicke vodi k prepričanju, du je njen duktilski enajsterec delikatno zamaskirana oblika zlogovnonaglasnega verza. (V preglednicah sta upoštevani prvi dve kitici iz Pana Balcerja. ki ju Dluska citiru na strani 105 drugega zvezka).
Iz referiranega in avtoričinih podrobnejših analiz izhaja trditev, da v poljskem verzu obstajajo trije tipi cezur: zlogovna, ki se v dvodelnih zlogovnih verzih pojavlja po določenem zlogu, zlogovnonaglasna, ki v dvodelnem zlogovnona-glasneni verzu nastopa vedno po isti stopici, in naglasna, ki se mora ujemati z mejo med dvema naglasnima enotama. Tako definirana realizacija zlogovnona-glusnc cezure pa v jainbskih, unapestnih in daktilskih dvodelnih verznih oblikah zaradi paroksitoničnega besednega naglasa v sodobni poljščini ni mogoča:
Preglednica 2. Meje med NE2 v anapestnem in jambskem trinajstercu ter daktilskem enajstercu (gradivo kot v preglednici 1)
Meja med NE														Število
po zlogu	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	15	verzov
Sowiiiski	1	1	12	2	9	—	12	2	9	14	7	—	12	12
Podhorski-														
Okolôw	2	13	5 17		7	—	24	4	2	20	4	—	24	24
Konopnicka			3	2	9	—	16	1	—	15	3	—	16	16
Meja med NE														
po zlogu			1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	
	cezurno polstišje							kla	vzu	lno	polstišje			
Preglednica 3:	Meje med BE			v	jambskem in anapestnem trinajstercu									ter dak-
tilskem enajstercu	(Gradivo kot			v	preglednicah 1 in				2)					
Meje med BE														Število
po zlogih	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	13	verzov
Sovinski	2	1	12	4	11	—	12	5	11	5	8	—	12	12
1'odliorski-														
Okolôw	10	21	7 :	19	11	—	24	14	2	22	8	—	24	24
Konopnicka			9	9	16	—	16	7	1	16	9	—	16	16
Meje med BE														
po zlogu	1		1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	
	cezurno polstišje							klavzu		lno polstišje				
Iz preglednice 2 in 3 je razvidno, da se cezura ujema z mejo med besednimi in naglasnimi enotami, ne glede na to, ali gre za zlogovni ali zlogovnonaglasni verz. Topa pomeni, da se naglasnc enote, ki uresničujejo zlogovnonnglasne verzne vzorce, niti po dolžini niti po naglasni zgradbi ne ujemajo vedno s stopicami. Dluska ta pojav opaža in ga imenuje prestop preko stopice oziroma križanja medstopičnih in medbesednih mej. Uresničeni naglas v šibkem položaju in neuresničeni v krepkem, katerih pogostnost v izbranih besedilih prikazuje preglednica 1, v pojmovanju Dluske ni dinamična tonizacija šibkih in atonizacija krepkih metričnih položajev v verzu, temveč pesniška svoboščina zamenjave stopic, hipostaza. ki ji posveča podrobni opis. Njena trditev, ki iz tega opisa izhaja, namreč: da poljski bralec členi poljski zložnonaglasni verz v soglasju s členitvijo na naglušne enote in ne na stopice, je pojmovanju dinamične naglušne kompleksnosti pri jezikovnem uresničevanju zlogovnoglusnegu metričnegu vzorcu zelo blizu.
2 NE nuglusnu enotu, BE besednu enotu.
Približuje se mu tudi njena teorija o spajanju in razpadanju naglasnih enot v poljskem naglasnem verzu, ki temelji na skladenjski relativizaciji besednih naglasov iz upoštevanja priložnostnega, položajno nevezanega, vendar pretežno začetnega stranskega besednega naglasa v govorjeni poljščini. Uresničevanje naglašenih zlogov v metrično šibkih in nenaglašenih v metrično krepkih položajih verznega vzorca vodi avtorico k razpravljanju o metrični ambivalentnosti enozložnic in k interpretaciji stilistične in umetniške funkcije obeh pojavov.
Y tej točki se stikata avtoričini temeljni pojmovanji verza: jezikovni stil in uresničevanje verznega vzorca, ki nista prisotni le v sleherni interpretaciji verza in verznega besedila v obravnavani knjigi, temveč neposredno vplivata na izbor in sosledje gradiva in problematike: iz obdobja verznega oblikovanja do Kochanowskega upošteva avtorica vsa anonimna pesemska besedila in avtorje, po tem obdobju pa gradivo izbira: upošteva le umetniško najbolj dozorelo poezijo, »drugorazredna« pa ji včasih služi kot argument pri preverjanju lastnih in tujih trditev (npr. meščanska peta lirika 17. in 18. stoletja kot nižji stil poljskega zlogovnonaglasnega verza), včasih kot eno izmed mnogih izhodišč pri oblikovanju verznega sistema (naglasni verz pete ljudske poezije in cerkvenih govorjenih besedil, npr., stavi nasproti Mickiewiczevemu verzu Powiesci Wajdeloty iz Kronrada Walenroda in teorijam o merjenem verzu na prelomu 18. in 19. stoletja, ko želi najti genezo poljskega naglasnega verza). Jezikovne verzotvorne prvine v poljski poeziji do 18. stoletja ugotavlja avtorica na osnovi pesemskih besedil: verzotvorna neenopomenskost jezikovne prvine in njena prvinska ali spremna ritmična vrednost ji dopuščata, da govori o irelevantnosti besednega naglasa v zlogovnem in skladenjskem verzu do Kochanowskega, hkrati pa pojmuje naglas kot prvinsko jezikovno lastnost, ki oblikuje epizodno zlogovno-naglasnost istega časa. Iz tega pojmovanja izhajajo tudi zanimiva opažanja enakozlogovnega naglušnega verza proti koncu razdelka o doslednem silabizmu. Z zakonitostmi, ki izvirajo iz opisov verzotvornih jezikovnih prvin v poljskem pesniškem oblikovanju do 18. stoletja, revidira Dluska teorije poljskih metrikov iz obdobja razsvetljenstva in zgodnje romantike, kar ji omogoča polemiko s poljskimi verzologi 20. stol. (predvsem s Siedleckim in Zawodziiiskim, v manjši meri z Wöycickim), ki se nagibajo od formalnega opisa k strukturalnemu, in Hrabakom. ki v dveh razpravah o srednjeveškem poljskem verzu, izhajajoč iz tradicije češke verzologije, primerja naglasno strukturo češkega in poljskega kratkega, pretežno osemzložnega epskega verza. Nenazadnje pa ji prav soglasje obeh pojmovanj verza pomaga definirati prosti verz kot antiverz in njegovo izpovedno vrednost kot emotivni nemir sodobnega pesniškega iskanja.
Zaradi kompleksnosti izhodišč, bogastva gradiva, raznovrstnosti in natančnosti analiz, predvsem pa zaradi sklepov, ki iz njih izhajajo in doživljajo soočenje s sočasno vedo o poljskem verzu in dopolnitve z avtoričinimi lastnimi pogledi in dognanji v času med obema izdajama so Studiu z historii i teorii mersyfikacji polskiej vznemirljivo verzološko branje, zaradi pojmovanja verza kot jezikovnega stila in opisa zgodovinskega razvoja njegovih oblik in sistemov pa eno temeljnih del poljske vede o verzu.
Tone Pretnar
Jagelonska univerza v Krakovu
SREDNJEVEŠKE IN STARONEMŠKE VERZNE OBLIKE*
Po zaslugi slovenskih založb se povečuje število priročnikov in leksikonov, ki smo jih še pred nedavnim močno pogrešali. Lani spomladi se je drugim pridružila še SAZU in izdala prvih pet zvezkov svojega Literarnega leksikona. Po besedah urednika Antona Ocvirka se hočejo pri obdelavi posameznih gesel pisci dvigniti »nad vso normativno in poučno razlago literarnih pojmov«; želijo torej napisati delo, ki mu je strogo znanstveno načelo in izčrpna obdelava snovi glavna vodilna misel. Po svoji zasnovi hoče bili leksikon slovenski, kar pomeni, da noče posameznih gesel razlagati v nekakšnem brezbarvnem inter-nacionalizmu, temveč se sodelavcem leksikona zdi pomembno raziskati tuje literarne vzorce in poglede na ustvarjanje ter ugotoviti, kako so se pri nas udomačili in spremenili.
Tudi četrti zvezek Literarnega leksikona, Srednjeveške in staroneinške verzne oblike Dušana Ludvika, je rezultat takšne uredniške politike. V treh razpravah — Nibelunška kitica (str. 5—17), Ilildebrandska kitica (18—24) in Vagantsko pesništvo (25—70) je Ludvik na zunaj suhoparno snov — po zaslugi povezanosti teh na prvi pogled od nas tako odmaknjenih oblik s slovenskim, tudi najmodernejšim pesništvom — uspel napraviti zanimivo ne le za literarne teoretike ali šolane germaniste, temveč za vse, ki jih pesništvo in njegova arhitektura zanima. Pridevnika »srednjeveški« in »staronemški« seveda pomenita, da gre za lite-rarnozgodovinske stvari, za stare verzne oblike, ki pa so še žive in živijo tudi v sodobnem slovenskem pesništvu. Razprave tako pojasnjujejo strukturo, izvor in čas nastanka pesniških oblik, ki so se izkazale kot trajne in lepe posode, primerne tudi za shranjevanje najmodernejših liričnih občutij.
Ludvikova knjiga je prva sinteza razmišljanj in ugotovitev o omenjeni problematiki v našem jeziku, čeprav so o njej pisali tudi že drugi. Ker o omenjenih treh geslih (razen morda v neki meri pri zadnjem, uagnnfsko pesništvo) v ger-ganističnih krogih v glavnem vladu soglusje, vidimo avtorjevo zaslugo v prvem delu razpravljanj predvsem v tem, da je zgoščeno in strokovno neoporečno definiral pesniške oblike, ki jih razlaga. Takšna je seveda tudi prva in poglavitna ( naloga vsakega leksikona. Izvirncjši (in za mnoge bo verjetno tudi zanimivejši) je tisti del razprav, kjer zvemo, kateri slovenski pesniki so srednjeveške in sturo-nemške verzne oblike uporabljali, kuko so jih prilagajali potrebam in možnostim slovenskega jezika, o tem, kdo je o njih pri nas teoretično razpravljal. Ludvi-kovo delo je zategadelj pomembno tudi zarudi zbranih bibliografskih podutkov.
V razpravi o n i b e 1 u n š k i kitici je podana sintezu najnovejših dognanj o tej pesniški obliki; prikazan je njen rimovni in ritmični obrazec; razložene so razlike med srednjeveškimi iu modernimi tipi nibelunške kitice (izza romantike), analizirane so razvezane in polovične kitice. Zanimiva je ugotovitev, da sta Čop in Prešeren poznala izvirno nibelunško kitico, da pa je Prešeren v Poezijah sprejel moderni tip, tako imenovano Uhlandovo kitico, ki je potem postala standardna kitica našega baladnega pesništvu, vse od Prešerna prek F. Svetličiča, F. Zakrajška, E.Tomšiča idr. do Aškerca in Menartu. Analiza je pokuzalu veliko metrično pisanost naših »nibelung«, kukor je verz poimenovul Aškerc (kur bi
* Dušan Ludvik, Študije, Literarni leksikon, četrti zvezek, Ljubljana, DZS, 1978 (izšlo 1979), 82 str.
bilo dobro obdržati kot strokovni izraz). Prešeren je — po Ludviku — celo uporabil prevod prvega stiha iz pesnitve o Nibelungih za prvotni začetek svojih Sonetov nesreče: »Pov'do let starih čudne izročila«, po nemško: »Uns ist in alten maeren Avuuders vil geseit«.
Ludvik je za svojo razpravo analiziral številne variante nibelung v naši ljudski pesmi; pregledal in kritično ocenil je tudi vse pomembnejše (in skope) zapise o tej kitici v našem strokovnem slovstvu (Kidrič, Glazer, Grafenauer, S. Trdina, Vodušek).
Po enakem načelu je obdelana v naši strokovni literaturi skoraj neznana hildebrandska kitica, ki je v slovenskem pesništvu zastopana predvsem v svojem razvezanem tipu ter v kratki ali polovični hildebrandski kitici (večinoma iz nemških metričnih obrazcev). Kitica, ki je dobila ime po tako imenovanem Mlajšem spevu o Hildebrandu iz 13. stol., je v različnih inačicah posebno v prejšnjem stoletju bila v rabi tudi med slovenskimi pesniki. Zaradi metruma, ki je v našem jeziku tuj, pa se ji ni posrečilo uveljaviti se tako kot nibelunški kitici, s katero v naši ljudski pesmi često nastopa. V razpravi o hildebrandski kitici bo najbrž kak bralec pričakoval tudi razjasnitev problema o obliki, v kateri je napisana starovisokouemška Pesem o Hildebrandu (Hilde-brandslied) iz katere verz je aliteracijski starogennanski stabreim, a o tem bo govor v naslednjih zvezkih Literarnega leksikona.
V najobsežnejši razpravi, V a g a u t s k o pesništvo, se Ludvik naprej spoprijema s problemom poimenovanja ustvarjalcev tega pesništva. Njegovi avtorji so popotovci, ljudje, ki so užili inalo časti, a so zato poznali življenje z vseh strani, posebno še njegove temnejše kotičke: revni sholarji, pobegli menihi, propadli kleriki. Za te ljudi po svetu uporabljajo več terminov in tudi pri nas je do sedaj prevladovala precejšnja zmeda oz. nenatančnost. Zdaj bomo po zaslugi etimološke in pomenske razlage posameznih poimenovanj v svoji rabi lahko bolj znanstveni, kadar bomo uporabljali besede oagant, goliard, ribaldus, jokulator. Na podlagi številnih, predvsem srednjeveških primerov Ludvik namreč dokazuje, da je oagant anahronistično ime za srednjeveškega popotovca (lat. vagus). Avtor pa je z analizo socialnega statusa pevcev tudi ugotovil, da med pojmi oagant/Dugus in goliurd/goliurdus ni bistvenih razlik, da obstojijo le socialni odtenki (goliardus je npr. isto kot csl. glumbe, slov. glumec = popotovski igralec, torej ioculator). Tudi poznavanju vagovske poezije in pojmov vagaid, goliard na Slovenskem, ki sega v reformacijski čas (Vlačič), preko Сора do najmodernejših časov (Pregelj, Sovre idr.), je avtor posvetil potrebno pozornost.
Po predstavitvi glavnih predstavnikov evropskega vagantskega pesništva se avtor ustavlja ob najpomembnejšem srednjeveškem rokopisu te vrste, ob Codexu Buranumu (nastanek okr. 1230), ki je (tudi po zaslugi Carla Orffa) pravzaprav bolj znan pod imenom Carmina Burana, tj. pesmi iz samostana Benediktbeuern na Bavarskem. Zbirka pa neupravičeno nosi to ime, saj v resnici ni nastala v omenjenem samostanu, ampak po vsej verjetnosti v gomještajer-skem kraju Seckau, ki je 1218 postal sedež sekovske škofije (sosede naše lavan-tinske oz. mariborske), najbrž po naročilu tamkajšnjega škofa, ki je v zgodnjem času svoje vladavine s prijaznim očesom gledal na uboge vandrovce in je cenil njihove izdelke. Poleg umetniške vrednosti posameznih pesmi je zbirka zanimiv
in bogat sociološki vir podatkov, saj ni nič manj kot neuradni (za razliko od dvorskega pesništva, ki je v času svojega razcveta — kljub občasnim kritičnim tonom — bilo uradna umetniška literarna interpretacija visoko razvite viteške družbe) komentar družbenih razmer s strani popotnih študentov, kleri-kov in (potepuških) pevcev, ljudi torej, ki so poznali tiste strani življenja, o katerih viteški pesniki niso veliko vedeli ali pa jih niso bili voljni popisovati.
Našim krajem ta vesela, obešenjaška, satirično-ironična, pa tudi socialno-kritična in žalostna pesem seveda ni mogla ostati tuja in je v obliki in motiviki zapustila obilo sledov v slovenski ljudski in cerkveni pesmi. Vendar ta povezanost še ni postavljena na dovolj trdne znanstvene noge, da bi lahko govorili o neposrednih vplivih v času samega nastanka teh pesmi. Med slovenskimi umetnimi in ljudskimi pesmimi je avtor odkril obliko različnih vagantskih kitic in ugotovil njih metrični in rimani obrazec; tako imenovano razvezano vagantsko kitico najdemo že pri Trubarju (Stara velikonočna, 1584), druge različice pa še pri mnogih poznejših pesnikih (tudi pri Prešernu), ki pa so posnete po novo-nemških (carmina so napisane v glavnem v srednjeveški latinščini) predlogah ali pa slovenski cerkveni pesmi. Zanimiva je tudi (kritična) informacija o poznavanju sekovskega rokopisa na Slovenskem, o odmevih nanj v naši književnosti (Pregelj) in prevajanju vagantskih pesmi v slovenščino, ki se začenja pri Preglju, konča pa pri Simonitiju (Carmina llurana, DZS 1976). Nekaj rokopisov prevodov (Lah, Ludvik) občinstvu ni dosegljivih, kar je vredno obžalovanja.
S svojimi ugotovitvami je razprava lahko spodbuda nadaljnim raziskavam, saj predpostavlja, da je »mogoč tudi direkten vpliv na izbiro tematike, motivov ali celo odlomkov verzov in rim« (68) na slovensko ljudsko pesništvo. Nič tega še ni raziskanega. Ker je bila Slovenija že takrat »prstan Evrope«, so takšni (tudi medsebojni) vplivi povsem verjetni. S tem, da opozarja na še neraziskane predele naše kulturne preteklosti, dobiva razprava še poseben pomen in vrednost.
(Popraviti je nekaj tiskovnih napak: str. 43, 15 je prav »nune mendicorum«; na str. 66, 2 pa >... ki melodično ni germanska,... manjka vejica.)
Anton Janko
Filozofska fakulteta, Ljubljana
ŠTUDIJE, PREGLEDI IN KKITIKE O MAKEDONSKI KNJIŽEVNOSTI
Pospešenemu razvoju makedonske književnosti, ki smo ji priča zadnjih štirideset let, zvesto sledi tudi literarna kritika. S svojo aktivno in avtoritativno besedo je vztrajno usmerjala in spodbujalu vedno nova iskanja. Del kritike se je sicer ostro postavil v obrambo določenih ustaljenih vrednot, vendar v stalnem boju s tistimi, ki so z vso vnemo zagovarjali novo, še neuveljavljeno, a obetajoče. Bili pa so še tretji, in ti niso šli v skrajnosti. S treznimi merili in morda z rahlo zamudo, vendar s pravim čutom za vrednote makedonske književnosti, so vztrajno sledili njenemu razvoju. Med take kritike šteje tudi Aleksandar Spasov, profesor za novejšo makedonsko in slovensko književnost na Filološki fakulteti v Skopju. Kot pripadnik rodu, ki se je oblikoval skupaj z makedonsko državo, rojen je bil 1925. leta, je neposredno lahko sledil celot-
njec). Zato ni čudno, da že v prvem delu knjige, ko govori o pospešenem razvoju makedonske književnosti, navaja kot primer Zupančiča, ki da je »zelo zgodaj našel pot k uresničitvi nacionalnih značilnosti moderne«. Ali ko ob razmišljanju o Grigoru Prličevu, največjem makedonskem pesniku 19. stoletja, citira Vidmarja in njegovo misel o Prešernu, ki da ga še vedno nismo doumeli in da njegov pomen raste iz roda v rod. Tudi ko govori o makedonskih pisateljih 19. stoletja, avtorjev interes sega k Slovencem. Tako v Treh pripombah o bratih Miladinov med drugim poroča o odmevih znane zbirke narodnih pesmi, ki jo je izdal Konstantin Miladinov v Zagrebu 1861 in o kateri je slovenski tisk tistega časa obilno poročal. Prav posebej je zanimiva razprava Bivanje Konstantina Petko-viča na Hrvaškem in v Sloveniji leta 1852. V njej so podatki o zgodnjih stikih med Slovenci in Makedonci. Neposreden rezultat teh stikov je tudi prvi prevod iz slovenščine v makedonščino. Bila je to povest Josipine Turnograjske Boris, ki jo je prevedel in v posebni knjigi izdal Konstantin Petkovič v Carigradu 1853. V članku Neznana pesem Konstantina Petkoviča pa izvemo, da je bila pesem Blgarska devojka i nejzina kletva verjetno prva objava kakega makedonskegu besedila pri Slovencih. Natisnil jo je Rudoslav Razlag v svoji Zori 1853.
Knjiga je uspel prerez ustvarjalnosti Aleksandra Spasova, ki izpričuje njegov razvoj in rast od pozitivizma k nekaterim novejšim literarnozgodovinskim pogledom (Kayser, Lotman), obenem kaže stanje makedonske kritike in literarne zgodovine v določenem obdobju
Matej Rode Gimnazija Celje
REVIJA PRIMERJALNA KNJIŽEVNOST
Revija slovenskih komparativistov Primerjalna književnost je zaključila svoja prva dva letnika (1978, št. 1/2 in 1979 št. 1 ter 2) in na njej se dajo razbrati že nekatere izrazitejše lastnosti, usmeritve in izkušnje.
Nastanek pričujoče komparativistične revije je brez dvoma utemeljen. Gre za stroko, ki ima znotraj slovenske slavistike, germanistike, romanistike in klu-^ sične filologije razmeroma dolgotrajno in nepretrgano tradicijo, poleg tega pa že od sredine 30-ih let naprej z velikim naporom išče in najdeva tudi svojo posebno, specializirano in v marsičem osamosvojeno mesto, z institucijskiin jedrom na ljubljanski filozofski fakulteti oz. njenem oddelku zu svetovno književnost in literarno teorijo. Smotrno vodena in dobro komparativistična revija bo lahko v veliko pomoč vsem drugim literarnim vedam nu Slovenskem, poleg tega bi s pritegnitvijo sodelavcev s sosednjih področij lahko tvorno kompletirala svoje razglede in zmogljivosti. Hkrati pu bi stroku sama sebi omogočilu močnejši stik s svetovno komparativistiko, prodor vanjo iu sprotno preverjanje moči ob njej. Skratka, nastanek in izid revije je smotrn in tesno povezan z dozore-lostjo stroke in njene specializiranosti.
Tudi trenutek zu rojstvo take revije utegne biti dobro izbran. Seveda, če notranjo dinamiko danušnje slovenske koinpurutivistike, njeno veliko razpetost med nasprotujoče si temeljne poglede presojamo optimistično in v vsem tem njenem dogajanju odkrivamo možnosti spodbudne vrste.
Načelni zapisi in siceršnju praksa prvih treh zvezkov kaže liumreč vsuj tri bistveno različne tokove znotruj ožje stroke sume in mordu celo njen prelomni
trenutek. Na uvodno mesto je s samoumevno pieteto postavljena Ocvirkova pozitivistično impresionistična šola. ki je z obsežnim spisom Pesniška umetnina in literarna teorija (PK 1978, št. 1/2) predstavljena celo v svoji skrajni legi: namreč v apriornem, že kar lahkotnem in počeznein zametavanju takorekoč vseh novejših smeri svetovne literarne vede, od nemškega in ruskega formalizma pa do strukturalizma. Takoj ob to razpravljanje je postavljen Dušan Pirjevec z beograjskim predavanjem iz leta 1976 Filozofija in umetnost (PK 1978, št. 1/2), ki predstavlja eno njegovih najbolj strnjenih in skrajnih formulacij o razmerju filozofije in umetnosti. Gre za radikalen primer ukinjanja literarne vede kot znanosti in njenega spreminjanja v filozofsko abstrakcijo, ki pa je v bistvu pragmatična in izpoveduje predvsem Pirjevčevo osebno bivanjsko zavest in izkušnjo. je neke vrste moderna eksistencialna parabola v mediju literarne vede. Zato je nujno, da se Pirjevčeva metoda pri njegovih epigonih. kjer zmanjka primernega osebnostnega zaledja, nenavadno hitro izsuši v slabo uporabno doktrino (npr. v študiji Janeza Vrečka Vprašanje moderne umetnosti, estetike in (de)estetizacije sveta, PK 1979, št. 2). Tretjo načelno smer vljudno, a vendar odločno uveljavlja Janko Kos v programski študiji Teorija in praksa slovenske primerjalne književnosti (PK 1978, št. 1/2) in v izraziteje teoretskem delu Eksistenca literarnega dela in moderni materializem (PK 1979, št. 1). Kos se smotrno upira skrajnostim, išče razumno ravnovesje stvari in vztraja na poti, ki želi biti zunaj razpadajočega pozitivizma in zunaj duhovne avanture, ki je zrasla na njem, vendar zunaj tako, da ne ostaja brez posluha za tvorne pobude ene in druge smeri. Toda stanje stroke je trenutno tako, da brani njen ogroženejši del, namreč njen empirizem, historizem in materializem, pravzaprav njene znanstvene temelje sploh nasproti brezobveznemu subjektivizmu in filozofski špekulaciji; špekulaciji zanimive in morda očarljive vrste, vendar taki, da v svojem globljem bistvu sodi bolj v literaturo samo kot v znanost o njej. S svojo programsko kritiko poseže Kos tudi v svetovne razmere in se v drugi od omenjenih študij loteva znane Ingardnove fenomenološke relativizacije pomenske trdnosti literarnega besedila (literarno delo je »zgolj intencionalni predmet«), v kateri obstaja eno izmed bistvenih teoretskih izhodišč novega subjektivizma literarne vede, ki se je nenavadno močno uveljavil prav znotraj slovenske komparati-vistike. Na to stanje polaga Kos svojo tezo o potrebi razločevanja med »primarno« (tj. prvotno, zgodovinsko in pisateljevo; in »sekundarno« (tj. drugotno, naknadno aktualizirano) eksistenco literarnega teksta. Teza vsebuje preprosto, naravno in samoumevno misel, ki pa jo je v danih razmerah naše komparati-vistike najbrž res potrebno poudariti iu ji dati celo terminološko ostrejšo za-znamovanost.
Kosova prizadevanja k notranji ureditvi stroke, k bolj stvarni sodobni teoriji in k znanstveno bolj preverljivi raziskovalni praksi pu vendarle puščujo nekoliko preveč ob strani ravno najbolj konkretni del nalog slovenske primerjalne književnosti, namreč sistematično raziskovanje genetskih pa tudi tipoloških razmerij med slovensko in svetovno književnostjo. Zdi se, da v pričujočem programu to nalogo, ki jo resda že vrsto let opravlja predvsem slovenistika, z nekoliko prelahko mislijo pušča skorajda ob strani. Dokler si stroka nadeva ime primerjalno književnost in si to ime izbere celo zu naslov svoje revije, se temu pomembnemu in obenem zelo stvarnemu področju delu res ne bi smela odrekati.
Tu bi kazalo ohraniti nekaj več zvestobe profesorju Ocvirku in njegovemu temeljnemu načrtu, če že ne izvedbi.
Obstaja še vrsta prispevkov, ki stoje zunaj načelnega ali programskega izpostavljanja in z gradivsko solidarnostjo obdeluje nekatera stvarna, bolj ali manj produktivna vprašanja z mejnega območja slovenistike in komparati-vistike (npr.: Darko Dolinar, Poezija in literarna zgodovina v delu Ivana Prijatelja ali Evald Koren, Vprašanja ob periodizaciji slovenskega in evropskega naturalizma ali Niko Grafenauer, Rainer Maria Rilke pri Slovencih). Razveseljiv je poseg v problematiko prevajanja (Majda Stanovnik, Zupančič in prevodna proza). Vendar bo na tem področju potrebno poskrbeti za močnejše teoretsko zaledje stvari.
Četrta, bolj praktična kot načelna smer revije je njena informativna služba, ki ni nekaj postranskega in ima v naših razmerah še poseben pomen. Na prvi pogled dajejo poročila o dogajanju v svetovni literarni vedi še kar živahen vtis, nekaj, česar pri Naših razgledih pogrešamo. Tu in tam najdemo celo kakšno zanimivo kombinacijo in osebno stališče (npr. pri Jolki Škulj v njenem poročilu o Bahtinovem Rabelaisu). Vendar je večina poročil močno zamudniška, skoraj prepozna (npr. obsežno referiranje o pogledih Tinjanova na pesniški jezik). Neprijeten vtis naredi tudi okoliščina, da večina poročil nastaja šele ob srbohrvaških knjižnih prevodih teoretskih del iz svetovne literarne vede. Neposreden in ažuren stik z njo je redek (npr. Mirko Zupančič). Omejevati bi kazalo število del, ki imajo na sebi še preveč sledov seminarskega učnega laboratorija, čeprav prispevkov te vrste iz več razlogov tudi ne bi bilo dobro podcenjevati. Včasih prinašajo zelo koristne podatke in otipljive komparativistične rezultate (npr. že omenjen Grafenauerjev prispevek).
Toda ne glede na nekatere pomanjkljivosti, ki utegnejo biti tudi začetna nuja, prinaša revija Primerjalna književnost koristen vzgib v življenje slovenske literarne vede in pomeni novo, smiselno preizkušnjo ene njenih pomembnih disciplin.
Boris Paternu
Filozofska fakulteta, Ljubljana
O IZGOVORU CRKE L V SSKJ
V drugi številki Slavistične revije 1979 je Mura Pirnnt objavila članek Izgovor črke l {u, iv ali v) kot џ, v katerem obravnava pravorečne rešitve v SSKJ. Nu podlagi primerjave izpisov iz prvih dveh knjig slovarja prikaže, kako je rešen problem izgovora črke l (in v posameznih primerih še u, m in v) kot џ. Po njenem je to eden od razmeroma širokih problemov slovenskega pravo-rečja, ki pa je v SSKJ »prikazan kot zelo zapleten; zapleta ga precejšnje število besed, ki imajo predpisan variuntni izgovor — nu џ ali po pisavi. Tako se zdi izgovor nepriučljiv in ni čudno, da v praksi še vedno dostikrat izgovarjamo po občutku, kur pu ne koristi enotnosti knjižne izreke« (str. 213). Po njenem bi se dul problem enostavneje in bolj enotno rešiti, ko bi ga postavili nu teoretična načelu (228). Pet kategorij ločevanja du je odločno preveč in veliko preveč samostalnikov omahuje med izgovorom -le- in -цс-. Ko bi naslonili izgovor na
hierarhično višjo ravnino, tj. na pomenske jezikovne kategorije, in za vsako vpeljali določena načela, bi bil tako določen izgovor priučljiv in prav gotovo ne bi tolikokrat izgovarjali po občutku (221).
Če je izhodiščno načelo Pirnatove — predpisati izgovor za katerega mislimo, da je pravilen (seveda navadno misli vsak deloma drugače) — pravilno, se je treba o večini njenih ugotovitev z njo pravzaprav strinjati. Mnogo enostavneje bi bil problem rešen in predvsem mnogo enostavneje bi bilo delati slovar, če bi enostavno rekli: tu je џ in tu je /. Celo naučiti (vsaj teoretično) bi se bilo mogoče takega izgovora. Toda izhodišče SSKJ je drugačno. On poskuša po svojih močeh, ki so seveda časovno, personalno in gmotno močno omejene,1 slovenski knjižni jezik prikazati čim bolj objektivno, takega, kakršen je oz. se sestavljal-cem na podlagi številnega gradiva, anket in občutka vsaj zdi, da je. In v bistvu samo to lahko tudi stori. Kakšna korist bi bila od njega, če ne bi vedeli, kaj v njem ustreza zares govorjenemu in kaj predstavlja le težnjo po posplošenih rešitvah, ki jih govoreči navadno ne sprejmejo. Saj se slovenščine ne učimo kot tujega jezika, ampak ga v otroštvu vsrkamo iz svoje okolice, ne da bi poznali slovnična pravila. Sola in zlasti novo okolje jezik sicer v precejšnji meri lahko korigiratu pri posamezniku, težko pa ga je korigirati pri celotni družbi. Vemo, da so nekatere stvari desetletja preganjali po vseh šolah in raznih časopisnih jezikovnih kotičkih, a nazadnje smo se le morali sprijazniti z njimi.
Izgovor /-a je samo ena stvar v našem pravorečju. Enako bi lahko zahtevali sistemske rešitve na drugih področjih. Nekdaj so npr. zahtevali pri samostalnikih s širokim e in o v osnovi premikanje naglasa (žena žene). Kako enostavno se je bilo tega naučiti — neprimerno enostavneje kot paziti pri priponah -alec in -ilec, ali pomeni delujočo osebo ali orodje. In vendar se tega nismo naučili, ampak čedalje bolj opuščali. Šli smo v smeri poenostavitve naglasa in samo še pri najbolj pogostnih besedah, ki so obenem pogosto rabljene tudi v stranskih sklonili, kot npr. gora, noga, roka ipd., včasih premikamo naglas, pri takih kot npr. vožnja, ploha, mokrota, teta (tu je na poenostuvitev vplival še otroški govor) ipd., bi bili zdaj že smešni, če bi jih v knjižnem jeziku sklanjali še na tak način, če bi še vedno z Breznikom zahtevali npr. izgovor hudobami. Kam bo šel razvoj v izgovoru pripon -alec, -ilec je več kot problematično napovedovati.2 Pri -ulen, -ilen, -alnik, -ilnik se da ugotoviti, da gre v smeri izgovora l. Ta ten-dencu je upoštevana tudi v SSKJ. Toda pri -alec, -ilec je izgovor z џ dokaj močan. Je pa pri njem precejšnja ovira za razširjanje џ premena imenoval-niškega hc proti uc v ostalih sklonih — premena, ki pri nas z izjemo izglasja ni običajna.
Do neke mere sicer obstuja težnja, ki jo (po Toporišiču) zagovarja Pirna-tova, saj ženski lahko rečemo, da je корацка, hlačkam pu le kopalke itd., todu posplošenje tegu bi bilo nusilje. Vsekakor je treba priznati, du v resnici nor-mulno ne govorimo, da letalci med poletom gledajo na razne kazalce, da mino-metauci streljajo z minometalci, du snažilke čistijo s sesalci ipd. Če je v slovnici
1 Izid 3. knjige je bil tuko forsirun, du so vse sproti odnušuli v tiskarno in sploh nisem imel možnosti usklnjcvanju, kur mi je bilo pri prvih dveh knjigah vsaj delno omogočeno s tem, du so mi problematičnejše akcente (vedno sicer v časovni stiski) prepisuli v odzadnji slovar; zduj ni bilo več ne časa ne ljudi.
- Nekateri mislijo, du proti u, drugi, du proti / (npr. Urbančič, O jezikovni kulturi1 166).
še možno dajati neke napotke, kam naj usmerjamo izgovor, tega v slovarju tipa SSKJ ni mogoče potem izpeljati do kraja, čeprav bi bilo delo s tem znatno olajšano. Saj bi, če bi slovar dajal tak izgovor, to ne bil prikaz izgovora našega jezika, ampak prikaz teorije sestavljalcev slovarja.
Drugi ugovor Pirnatove, da je pet kategorij ločevanja odločno preveč (točneje šest, ker je treba upoštevati tudi primere z izgovorom samo /), je prav tako problematičen. Med gledalci in morilci ter gasilci in čistilkami je gotovo cela lestvica prehodov in ne vem, kaj bi pridobili, če bi število kategorij zmanjšali. Če bi dajali samo kategorijo z џ, kategorijo z dubletami in kategorijo z l, potem bi npr. krotilci, jadralci in mečevalci prišli v isto skupino z nabiralci, napadalci, izpraševalci ipd. Meja med dubletami in l bi bila na tak način še ostrejša, a znano je, da ostrih mej tu sploh ni. Seveda nihče ne misli (ali pa vsaj jaz ne), da naj bi se kdo učil, v katero kategorijo posamezne besede spadajo. To bi bilo popolnoma brez smisla pri tako neustaljeni stvari, kot je pripona -alec, -ilec. Naučiti se je mogoče to, da naj se v knjižnem jeziku izgovarja џ v pol, popolnoma, volna. žal. kar nekateri izgovarjajo z /. ne pa nekaj tisoč besed s priponami, v katerih nastopa pisani /. Tu se bomo v praksi pač še vedno naslanjali na »občutek« s tem edinim možnim zavestnim usmerjevalcem, da se pri pogostih besedah in pri ljudeh navadno govori bolj џ in pri redkejših in predmetih — spet samo navadno — bolj /. V slovar bomo sicer lahko pogledali za podatke, kadar tega »občutka« sami nimamo, učiti se, razen za posamezen primer, pač ne bomo mogli.
Pirnatova meni, da je slabost slovarske metode, ki naj bi kazala pogostost pojavljanja posamezne variante v tem, da je zelo težko priti do podatkov, ki kažejo resnično stanje (224) in da je objektivnost takšnega prikaza odvisna od vrste dejavnikov, med katerimi so mnogi čisto subjektivni (npr. izbor in število anketirancev, njihova iskrenost, zvestoba resničnosti ipd.).
To je vsekakor res. In če bi Pirnatova vedela, da nisem imel popolnoma prostih rok in da je bil izgovor џ včasih tako rekoč zaukazan od službeno nadrejenih v hierarhično zelo občutljivi akademiji, bi k slabostim lahko prištela še to dejstvo.
Povedati moram namreč tudi to, da je bil prav pri izgovoru l v smeri џ, zlasti še pri -alnik, -iltiik, -alnica, -ilnica močan pritisk večine članov tedanjega glavnega uredniškega odbora in da bi jaz sani npr. ne dul dublete (čeprav je samo s »tudi«) npr. pri aotopopraoljalnica in tudi ne samo izgovora џ v primerih kot cikalnik, bokalnica ipd.
Zaradi zahteve glavnega uredniškega odbora po forsirunju izgovora na y (in vztrajanja pri nekaterih drugih arhaičnostih) je prihajalo do hudih sporov s Toporišičem ili menoj,» ki sva zahtevala prožnejša stališča.4 V zvezi z nekate-
s S Toporišičem sva bila člana pravopisno-pravorečne komisije, in sicer je Toporišič vodil dela — razen za tonemski naglas, ki sem ga vodil jaz do srede 1966, ko je odšel in sem tudi njegov del prevzel juz.
4 Seveda tudi midva s Toporišičem nisva pri posameznih problemih vedno zastopala enakih stališč. Prav tako pa je treba povedati, da tudi drugi člani niso bili vedno proti novostim in da se je v spornih vprašanjih zlasti S. Sulia-dolnik včasih pridružil vsaj meni, če že ne nekaterim Toporišičevim predlogom, ki so šli bolj v skrajnosti (ali vsaj iskal kompromisne rešitve).
rimi spornimi zadevami je glavni uredniški odbor klical za razsodnika celo tedanjega predsednika J.Vidmarja, ki naj bi z močjo svojega položaja odločil, kako se morajo določene stvari v slovarju prikazovati.
Naj citiram odlomek iz dopisa glavnega uredniškega odbora J.Vidmarju: 16. Kako se izgovarja 1
V tej točki si je mnenje starejših in mlajših članov komisije diametralno nasprotno /.../. Ker po vsej verjetnosti v komisiji ne bo prišlo do sporazuma, bo potrebno posredovanje »nevtralcev«. Mi starejši bi bili pripravljeni umakniti se na stališče SP 1950, kjer sta soodločala izgovor Ramovš in Zupančič /.. ./.«
Na 328. in 329. seji glavnega uredniškega odbora 22. in 25. maja 1965 sta bila prisotna predsednik SAZU J.Vidmar in upravnik Inštituta za slov. jezik B. Kreft (midva s Toporišičem nisva bila navzoča, ker nisva bila člana glavnega uredniškega odbora) in tu je bilo odločeno, da »/p/ri izgovoru 1 naj se načeloma sprejme stališče SP 1950. Korigirati ga je glede na splošno knjižno rabo (npr. tilnik, tiunik); pri tem pa je treba imeti pred očmi posledice, ki jih bodo povzročile korekture. Imena za domače orodje in lokalizmi naj imajo prvotno oz. lokalno izgovarjavo (pihaunik. bozgaunik).« Na 331. seji 29. maja 1965 je glavni uredniški odbor pregledal rezultate sestanka z Vidmarjem in Kreftom in v zapisniku beremo: »Suhadolnik je predlagal kompromisno rešitev glede izgovora 1 (bezgavjnik; periynik tudi perilnik; tilnik in tiunik; gostilna).5 Predloga odgovorni uredniški odbor ne sprejme zaradi formulacije v tipu perilnik.« Na 332. seji 31. maja sva bila z zadevo seznanjena midva s Toporišičem. V zapisniku piše: »Prebrali smo tudi pasus zapisnika 331. seje, ki zadeva izgovor 1. Dr. Rigler in Toporišič se s sklepom odgovornega redakcijskega odbora ne strinjata. Dr. Rigler predlaga še enkrat, da se prizna na splošno: (lc) tudi |цс] oz. un tudi In.« (Zapisnik ni sicer čisto natančno formuliran: šlo je za različno okvalificirane, vendar na splošno priznane dublete pri -alec, -ilec ter pri tipih bezgalnik, perilnik, ne pa pri -alen, -ilen ter pri tipu čakalnica, gostilna.) To ni bilo sprejeto.
Iz tega je razvidno, da je marsikaj v SSKJ posledica teh odlokov, čeprav sem stvari kljub drugačnim zahtevam vendarle izpeljal precej bolj demokratično. Perilnik ima npr. I celo na prvem mestu, ne samo s »tudi«, kot je bil sprva zavrnjeni kompromisni predlog.
Vendar kljub vsemu neka realna razmerja podatki v slovarju le prikazujejo. Realno je treba podatke v SSKJ jemati tako, da bi, če bi izgovor določali drugi ljudje in če bi anketirali drugo skupino, prišlo pri posameznih besedah gotovo lahko do premika kategorije za stopnjo proti ц ali proti l, verjetno kdaj tudi za dve, ne bi pa prišlo do popolne zamenjave primerov. Nihče ne bi mogel dati podatkov, da je npr. pri primerih letalci, jadralci ipd. џ bolj pogosten kot npr. pri primerih bralci, gledalci ipd. Seveda pa je treba povedati, da gredo posamezniki v eno uli drugo skrajnost, saj smo imeli med sodelavci slovarja ljudi, ki so govorili кораџтса, gostiuna, in druge, ki so govorili gledalci, morilci.
Pri vsem tem pa je treba opozoriti še na dejstvo, da je uradno pruvorečje sploh navadno malo arhaičnejše od trenutnega [«»govornega jezika zlasti mlajše
5 Pod temi primeri so seveda mišljeni posamezni tipi.
generacije.6 Vedno se nekoliko upošteva tudi tradicija. To je bilo sklenjeno tudi takrat, ko so se sprejemala načela za SSKJ. Čeprav je SSKJ šel v pravorečju razmeroma zelo daleč v približanju živemu govorjenemu jeziku, je vendarle do neke mere vsaj v dubletah upošteval tradicijo. Nekoliko težko je naenkrat kar presekati dotedanjo prakso, dotedanje učenje, dotedanje pojme o pravilnosti in začeti nekaj povsem novega. Istočasno živi več generacij. Istočasno se uporabljajo različni priročniki. SSKJ bo izhajal približno dvajset let. In tisti, ki je 1970. leta že lahko pogledal v SSKJ. kako se izgovarja npr. gugalnica (SSKJ: In tudi un, SP 1962: un, SP 1950: un, SP 1935: un), mora še vedno iskati npr. za tkalnico podatke v starejših priročnikih (SP 1962: un, SP 1950: un, SP 1935: un) in tudi čez sedem let bo moral to še delati za besede od d naprej.7 Ali ni tudi s tega stališča npr. gugalnica — ne glede na to, da nekateri tudi v resnici govorijo gugaunica — v SSKJ kar dobro rešena, čeprav Pirnatovi zveni »posebno obarvano« (227)? Najbrž pravorečja v takih delih, kot je SSKJ. ni mogoče soditi samo z današnjega trenutka in s stališča samo ene generacije.
Toliko k načelnim ugovorom Pirnatove. Dotakniti pa bi se bilo treba še nekaterih ugovorov k posameznim primerom.
Pirnatova pravi: »Mislim, da slovarniki po nepotrebnem omahujejo med izgovorom koučnica in kolčnica; ob tem navajajo širok izgovor, ki je možen samo v drugem primeru. Samostalnik je izpeljan iz samostalnika kolk preko zveze kolčna kost. Pri samostalniku kolk so problem mnogo bolje rešili: navajajo varianti kölk in kolk, prva se izgovarja z џ. Tako bi pričakovali tudi pri kolčnici: če so ji dali strešico, potem jo lahko izgovarjamo samo z l (= izpeljava iz kôlk). Če pa imamo кбџк in kolk, bi lahko imeli tudi končnico in kolčnico.t (220).
Če je obojen izgovor pri kolk, je seveda edino logično, da je dubleta tudi pri kolčnica. Razlika med zapisi pri kolk in kolčck ter kolčen in kolčnica je zaradi tonema (intonacije). Ker se коџк in коџдак izgovarja v imenovalniku samo cir-kumflektirano, a kolk in kolčak akutirano ali cirkumflektirano (pa tudi v nadaljnjih sklonih so razlike), je bilo treba grafično ločiti obe obliki: medtem ko imata pa kolčen in kolčnica pri izgovoru z џ in / enak tonem, zato je tu dovolj,, če napišemo geselsko besedo samo enkrat, saj oznaka 6 ali ô pred istozložnim и nič ne pomeni in se o kvalitetno izgovarja v obeli primerih enako (glej SSKJ I § 179).
Pri besedah, pri katerih se podstava izgovarja na 1, se zdi Pirnatovi, da je izpeljankam težko predpisovati izgovor na џ. Tako se po njenem >џ nedosledno pojavlja v samostalniku cedilček, ko pa se cedilce (podstava) pravilno izgovarja na 1. V drugem primeru je torej upoštevano načelo, da se glas l iz podstave ohranja tudi v izpeljankah, v prvem pa ne. Podobna nedoslednost je tudi v besedah čebelnik, maselnica, rnaselnik, motooilka, kar pa je laže razumljivo, ker niso stilno nevtralne. Nepotrebni sta varianti godauca in igauka, ker sta podstavi godalo in igla.t (219)
e Takih stvari, ki v govorjenem jeziku že precej prodirajo, pa jih SSKJ še ne prikazuje, je kar precej. Nuj omenim samo prodiranje e namesto polglasnika v tipih megla, deska, dežnik ipd. (glej še Rigler, JiS 1972/73, št. 5 d), širok samoglasnik v tipih prihoda, vodovoda, naglasi tipov pomnožil, bolel itd.
1 Ker do takrat še ne bo zadnje knjige slovarja in glede na to, da v razmerah, kakršne so, najbrž tudi novega SP v tem času še ni pričakovati.
Vseh izpeljank ni mogoče obravnavati enako, saj jih mnogo res delamo nekako sproti, vendar jih je nekaj, ki živijo svoje življenje in v naši zavesti ni uzaveščen sprotni tvoritveni proces, pa čeprav je povezava jasna (oaelnik bo vsak kmet povezal z os/a, pa bo vseeno govoril џ). Take besede lahko kontinuirano obdržijo starejše glasovne razvoje, medtem ko ti pri kasneje tvorjenih ne delujejo več (prim. npr. običajno кићаџтса kljub samo l v kuhalen in skoraj rednemu -alnica v drugih primerih). Cedilce občutimo kot manjšalnico od cedilo, cedilček pa ne občutimo kot nadaljnjo tvorbo iz cedilce, ampak živi beseda sama zase podobno kot kropilček (prav tako z dubletnim izgovorom), kateremu Pirnatova ne nasprotuje. Od tu razlika, za katero Pirnatova misli, da je nedoslednost, ki pa ni uvedena šele v SSKJ, ampak že v SP 1935 (tako tudi v SP 1950), le SP 1962 jo je zanemaril (ker je forsiral у tudi v cedilce). Ker so to za marsikoga lahko tudi iz knjižnega jezika prevzete oz. po vzorcu na novo tvorjene besede, ki jih bo seveda izgovarjal verjetno z /, je dodan dubletni izgovor: pri cedilček Ič tudi Uč (proti uč in Ič v SP 1950), ker je beseda lahko tudi normalno rabljena, pri kropilček pa uč tudi Ič (v SP 1950 samo uč), ker je redkejša, bolj omejena na tisto okolje, ki v njej govori in v SSKJ tudi kvalificirana etnografsko. Nekoliko drugačna je situacija npr. pri čebelnik. To je narečna beseda za knjižni čebelnjak in se izgovarja z y: v knjižnem jeziku je bila že zdavnaj opuščena in v SSKJ je kvalificirana kot zastarela, kdor bi jo zdaj hotel uporabiti za določeno stilno barvanje jezika, naj bi jo pač izgovarjal z џ (pri novejši tvorbi bi bilo tudi naglušno mesto najbrž drugačno). Podobno je z maselnikom in moto-vilko.
Problematično je tudi mnenje Pirnatove, du je nepotrebnu dubleta godauca (v SSKJ je navedena kot redkejša), ker je podstava godalo. Toda tu gre pač za naslonitev na sufiks -alec (-avec) — tudi tkalec naj bi bil iz tka(d)lo in zakuj pri dolgorilec Pirnatova ne zahteva /. Zahtevati izgovor glede na nekdanje tvor-jenje, če danes tak način tvorjenja ni več občuten, je prekomplicirano. Pri igalka mislim, da ni zdaj nobene povezave z iglo in da ne moremo imeti besede zu motivirano; celo etimološko je zadeva nejasna in beseda najbrž sploh ne spada k igla (prim. Bczluj. ESSJ 1 224 pod jeglič).
Glede prislovov na -tnal je nujbrž treba pritrditi Pirnatovi, da SSKJ neupravičeno omogoča »le izgovor na medtem ko »jim še Rupel v svojem Slovenskem pravorečju dovoljuje izgovor na »/« (221). Rupel ima izgovor po SP 1935, toda SP 1950 je šel le na izgovor z и (tako seveda tudi SP 1962) in zaradi prej razloženih zahtev glede izgovora / po SP 1950, bo seduj jusno, znkuj je v SSKJ taka določitev. Ker pa so ti prislovi okvalificirani kot zastareli uli sturinski, to vendarle ni posebno hudu napuku.
Omenil bi še to, da pri kopel (217) munjka naglas (köpel), ker se samo s tako akcentuacijo govori samo z -u-
In še to: Pregledati na desettisoče in desettisoče primerov ni tuko enostuvno delo. Pri še taki natančnosti se človeku izmuzne kak primer. Tako sta v SSKJ pri izgovoru l vsaj dve napaki: izpadel je podutek zu izgovor и pri crkel in dobrodošel (Pirnutovu tega ne omenja). Tudi na izčrpnost podutkov pri Pirnatovi se komaj luliko zanesemo. Razmerja bodo verjetno že držala, manj pu abso-lutne številke, ki jih navaja. Ce pogledamo samo prvi statistični odstavek, vidimo, du tum pravi, du je v 28 primerih и zapisan z u, ro uli v, in sicer z и
v 25 primerih (navaja jih na tem mestu 23, vendar v naslednjem odstavku še 2) z m v 2 in z v v 2 primerih (28 = 25 + 2 + 2). Toda mimogrede sem našel še dodatne primere, npr. compounden (da upošteva tudi redkejše variante, vidimo po njenih primerih kot gaucho), dachauski, gauleiter (upam, da ni izpuščen iz strahu pred podobno kritiko, kot je objavljena v SR 1979, 128, 130); z m, kjer naj bi bila le 2 primera, so vsaj še browning, crawl, crawlist (torej vsaj 150 °/o več).
Podaja pa nain članek vendarle nekak pregled nad tein, kako je rešen izgovor l v slovarju in med drugim razčlenjuje ta izgovor tudi po pomenskih kategorijah, vsaj glede na redakcijo posameznih besed. Uvrstitve posameznih besed sicer niso vedno dovolj precizno izdelane; tako da imamo ne samo npr. določevalec kot edini primer z izgovorom samo џ naveden v skupini, ki pomeni samo »orodje, pripravo, sredstvo«, kjer je v slovarju morda redakcijsko nekoliko nerodno nakazan prehod pomena z abstrakte na delujočo osebo samo s količkom, uinpak so tudi taki primeri kot čitalec, ki je uvrščen v skupino »vršilca dejanja ali nosilca stanja«, ima pa v slovarju izkazan tudi pomen »del elektronskega računalnika...«. Upoštevati pa je še treba, da je pri -alec, -ilec prehod od vršilca dejanja do priprave zelo ohlapen in da bi se pri marsikateri besedi, ki je redigirana samo v enem pomenu, mirno lahko dodal še drugi: npr. dušilec, ki je redigiran le kot priprava, bi kadarkoli lahko postal vršilec dejanja (npr. dušilec naprednih idej") ipd. Zato mislim, da premočno navezovati izgovor na v SSKJ izkazane pomene (glej pri Pirnatovi str. 221) tudi ne bi bilo priporočljivo. Škoda, da je v članku tudi nekaj preprostih napak pri uvrstitvah v izgovorile skupine. Tako so npr. pod ц in I uvrščeni na str. 222 kropilec, na str. 223 izenačeoalec, kazalec, kropilček, morali pa bi biti pod џ iudi /; ali pa napovedovalec (str. 222) se poleg pravilne uvrstitve pod и pojavi še pod џ in l.
Jakob Rigler
SAZU, Ljubljana
" Podoben izpis je tudi v gradivu zu slovar že iz leta 1947.
Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrcpki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z '......
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	r ...	... h	Ruski		
Makedonski	г ..	••• é	Srbohrvatski		h
Srbohrvatski	1, ...	...d	Srbohrvatski	џ ...	d ž
Ruski	e ...		Ruski	1Ц ...	
Ruski	ë ...		Bolgarski	щ ...	.. št
Ukrajinski	э ..,	... je	Ruski		t
Ukrajinski	u ...	... y	Bolgarski		
Ukrajinski	i ..,		Ruski		... y
Ukrajinski	Ï	...ji	Ruski		
Ruski	H ..,	... j ...k'	Ruski	•b ...	... b
Makedonski	K . .		Ruski	э ..,	... e
Srbohrvatski		... Ij	Ruski		...JU
Srbohrvatski			Ruski		... ja
Srbohrvatski	ћ ...	... č			
Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o rezultatih razprave.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morujo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugosluviji (ustrezne informacije daje in prejema Založbu Obzorja, ne uredništvo).
Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. dcccmbcr, 1. februar, 1. maj in 1. avgust.
Belletristik der Völker Jugoslawiens in der DDR 1949—1977. Bibliographie deutscher und sorbischer Übersetzungen, Deutsche Staatsbibliothek, Berlin, 1978, 80 str.
Peter Ker sehe/ Gunhild Kersche, Bibliographie der Literaturen Jugoslawiens in deutscher Übersetzung, 1775—1977, Verlag für Geschichte und Politik, 1978, 260 str.
Za makedonskiot jazik, Skopje 1978, 95 str.
Hilde Bergner, Zu Ivan Cankars Na klancu und Hlapec Jernej in njegova pravica, Merkmale modernen und ahistorischen Erzählens, 203 str.
Slomnik praslowiaiiski, tom. 3 D, Ossolineum, 1979, 332 str.
Dušan Ludvik, Srednjeveške in staronemške verzne oblike, Literarni leksikon, Študije, četrti zvezek, Državna založba Slovenije, 1978, 82 str.
VIII medunarodni slavistički kongres, Zagreb 3—9. IX 1978. Ljubljana, Hfd, Priloži, Zagreb 1978, 180 str.
Anton Ocvirk, Literarna teorija, Literarni leksikon, Študije, prvi zvezek, Državna založba Slovenije, 1978, 104 str.
Kajetan Gantar, Helenizem, Literarni leksikon, Študije, tretji zvezek, Državna založba Slovenije, 1978, 54 str.
Darko Dolinar, Pozitivizem v literarni vedi, Literarni leksikon, Študije, peti zvezek, Državna založba Slovenije, 1978, 136 str.
Literaturen zbor, Kniga 2, Skopje, 1977 godina, 138 str.
Antonin Robek-Jan I'etr-Zdenëk Urban, Bibliograficky soupis praci akad. J. Ho-râka s prehledem jelio činnosti, Universita Kariowa, Praha 1979, 216 str.
Velku slovensko-rusky slovnik 1, A—K, Veda, Vydavatelstvo Slovenskej aka-dčmie vied, Bratislava 1979, 976 str.
Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana, 1979, 299 str.
Oton Zupančič, Simpozij 1978, Izdala in založila Slovenska matica v Ljubljani, 1979, 568 str.
Annales Universitatis Scientiarum Budapestiensis de Rolande eötvös nomina-tae, Sectio linguistica, Tomus VIII, Budapest 1977, 244 str.
Alfonz Gspan, Cvetnik slovenske vezane besede, II. knjiga, Slovenska matica, Ljubljana 1979, 477 str.
Jan Petr, Leopold Geitler, Bibliograficky soupis vedeckych praci s prehledem jeho činnosti, Praha 1979, 92 str.
Scando-Slaoica, Tomus 25, Munksgaard, Copenhagen, 1979, 223 str.
Janko Kos, Literatura, Literarni leksikon, Študije, drugi zvezek, Državna založba Slovenije, 1978, 87 str.
Umjetnost riječi. God. XXIII 1979, broj 2, Hrvatsko filološko društvo, Zagreb, 143 str.
Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor, Filološki fakultet Beograd, sve-ska 1-2 in 3-4, 330 str.
Revijo sofinancira Kuzitekovalnu »kupno» t S K Slovenije