List 17.
Politiški oddelek.
Po deželnih zborih. II.
Sedaj se pa ozrimo malo na zborovanje štajerskega in koroškega deželnega zbora. V teh dveh kronovinah prebiva tretjina Slovencev. V deželnih zborih pa niso nikakor niti približno primerno zastopani. V štajerskem deželnem zboru je 60 voljenih poslancev, v koroškem pa 36 voljenih poslancev. Po številu prebivalstva bi torej moralo v prvem biti 20, v drugem pa 12 slovenskih zastopnikov, v resnici jih je pa v prvem 8, v drugem pa samo 2. Da je temu tako, je največ zahvaliti znani Schmerlingov volilni red, ki je veleposestvom in mestom priznal razmeroma mnogo preveč mandatov, in pa čudni razdelitvi volilnih okrajev. Nekoliko je pa seveda tudi to nenaravno prikazen pripisovati brezozirnemu postopanju naših nasprotnikov, katere tudi radi podpirajo vladni organi.
Že število slovenskih poslancev v štajerskem in koroškem deželnem zboru nam kaže nekoliko, kako je stanje
v
Slovencev v teh dveh deželah. Se bolje je pa pokazalo letošnje zborovanje. Od začetka do konca ni manjkalo momentov, ki so kazali z vso jasnostjo nasprotje mej Nemci JAi Slovenci.
V meševitih deželah je navada ali vsaj imela bi biti, da deželni glavar nagovori pri začetku in na konci zborovanja poslance v obeh deželnih jezikih, ravno tako tudi načelnik deželne vlade. Na Kranjskem ne prebiva niti 6 % Nemcev, ali vendar vselej deželni glavar in deželni   predsednik v obeh   deželnih   jezikih   pozdravita
v
poslance. Na Koroškem in Stajarskem se pa to še ni nikdar zgodilo. Od deželnih glavarjev mi tudi letos tega pričakovali nismo. Bolj čudno se pa nam zdi, da načelnika deželnih vlad nimata nekaj besed za nas Slovence. Vsaj vedno slišimo,  da  je  sedanja  vlada   nepristranska,
da stoji nad strankami. Celo pri svojem nastopu je obetala izvršiti narodno jednakopravnost. Koroški deželni predsednik in štajerski namestnik se pa tako obnašata nasproti Slovencem, kakor da vladajo na Dunaji kaki najzagrizenejši levičarji. Oba sta pa tudi prisegla na ustavo in kako se pa njijino postopanje vjema s članom XIX. državnih osnovnih zakonov, ki zagotavlja vsem deželnim jezikom jednakopravnost in ne pozna nobene prednosti. Ce pa tako postopata koroški deželni predsednik in pa štajerski cesarski namestnik, potem se ni čuditi, če Slovenci nimajo pravega zaupanja v sedanjo vlado in se množi število tistih, ki mislijo, da bi za Slovence ne moglo slabše biti, ko bi vladal Plener. Tako postopanje vladnih organov je največ krivo, da se poraja in razvija radikalizem v slovanskih deželah.
Najbolj očitno se je pa v Gradci in v Celovci pokazalo nasprotje mej Slovenci pri razpravljanju o šolskih potrebščinah. V štajerskem deželnem zboru se je sklenilo vlado naprositi, da se po slovenskih šolah bolj goji nemščina. Da celo sklenilo se je učiteljem, ki se posebno trudijo s poučevanjem nemščine, dajati posebne nagrade. Zbor je pa tudi izrekel zahvalo deželnemu šolskemu nadzorniku Ptožeku, ki je šel v pokoj. Ta mož si je posebno prizadeval za ponemčevanje slovenskih šol in to je ona zasluga, za katero mu je deželni zbor izrekel zahvalo.
Ti sklepi deželnega zbora bodo, ali vsaj bati se je, da bodo jako slabo vplivali na učiteljstvo na Spodnjem Štajerskem. Prizadevali se bodo učitelji slovenskim otrokom posebno vtepati nemščino v glavo, ker vedo, da si s tem prislužijo pohvalo in nagrade od graške gospode. Sklepi deželnega zbora so naravnost napad na našo narodnost. Ker se bode po šolah preveč gojila nemščina, bodo na škodi drugi predmeti, posebno pa slovenščina.
Ker so Slovenci s pritožbami dosegli, da se odkrito ne sme ponemčevati po slovenskih šolah, pa hočejo po ovinkih vtihotapiti v šolo ponemčevanje.
V koroškem deželnem zboru so se pa Nemci posebno hudovali zaradi mnogih prošenj za slovenske šole. Jezili so se nad agitatorji za slovenske šole in sestavljavci
134
dotičnih prošenj, ker postavnosti   samim  prošnjam  odrekati niso mogli.
Da so jedernate besede slovenskih poslancev v koroškem in v štajerskem deželnem zboru pri nemških liberalcih našle le gluha ušesa, to je umljivo samo po sebi. Videlo se je pa, da koroški in štajerski Nemci zmatrajo za glavno nalogo ljudskih šol po slovenskih pokrajinah ponemčevanje, to pa zaradi tega, da bi potem tudi v pisarnah ne bilo treba slovenskega uradovanja in bi torej Nemci lahko tudi mej Slovenci dobivali službe, ne da bi se jim bilo treba učiti našega jezika.
Kako sovražni so štajerski Nemci Slovencem pokazalo se je tudi pri tem, da se nečejo ozirati na željo slovenskih poslancev, da bi se na deželnih železnicah po slovenskih krajih napravili tudi slovenski napisi. Na deželnih napravah ne sme nobena stvar spominjati, da tudi Slovenci bivajo v deželi.
V koroškem in v štajerskem deželnem odboru nimajo Slovenci nobenega zastopnika. Letos je bila volitev jednega deželnega odbornika v deželni odbor v Gradci. Slovenci so se obrnili do večine, da bi jim prepustila to mesto, ali večina se ni ozirala na njih želje in bil je voljen Nemec. Tako tudi zanaprej nad 400.000 štajerskih Slovencev ne bode imelo nobenega zastopnika v deželnem odboru.
Koroški deželni zbor je šel še dalje. Niti v odseke ni volil nobenega slovenskega poslanca izimši verifikacijski odsek, ki ni imel nič dela.             *
Letošnje  zasedanje  je  jasno  pokazalo, da Slovenci
v
na Štajerskem in Koroškem zlepa ne bodejo ničesa dosegli, samo to se bode jim dovolilo, kar bodo višje oblasti na Dunaju prisilile. Vsakdo si lahko misli, kako bi se godilo Slovencem, ko bi se razširila deželna avtonomija blizu tako kakor je n. pr. v sosedni Hrvatski, da bi šolstvo dobila v roko deželna uprava. Iz šol bi hitro zginila vsa slovenščina. Pa tudi če bi se le po-vekšal vpliv deželnih zborov na šolstvo, kakor se je v minoli volilni dobi predlagalo v državnem ^zboru, bi to kmalu britko čutili Slovenci na Štajerskem in Koroškem. Vsako moč, ki bi se dala štajerskim in koroškim Nemcem v roke, porabili bi brezozirno proti nam. Zatorej se pa Slovenci moramo braniti povekšanja deželne avtonomije, če nečemo sebi kopati groba.