L i s t e k. Potres. (Spisal Fr. Črnagoj.) (Dalje.) iMsplaval je med tem nad obzorjem izza gora zadnji krajec — — bled, otožen vendar je obudil nekoliko več upanja v ljudeh. ^Ko bi le te sape ne bilo! Kadar potegne, pa se zemlja strese, le glejte že zopet pa ravno s te strani od koder vije burja!" In hitele so žene prikimavati vedežnej svojej tovarišici. -Kje so li Ježarjeva mati? Jih vendar ni podsulo? — — Skoči, skoči katera pogledat!" Kmalo pride Ježarica. ,,Kako, da vas ni semkaj? Ste li bili ves čas v hiši?" «Ves čas — — kaj pa sem tela? — Vsaj stoji v evangeliji zapisano, da — — kedar bo konec sveta, naj nihče ne beži, arapak naj ostane, kjer je na polji, na cesti, v. hiši! Torej kaj sem pa hotela?" »Kaj menite, da bb res konec sveta?" „1 — — kaj pak bo druzega? Kaj se je še kedaj slišalo, da bi se bilo kje tako treslo?" ,,Saj bo menda res tako Bog nam pomagaj, zastočejo ženske. ,,E — — kaj še! Kaj ni Bog rekel, da bode svet stal dva tisoc let in — — še in še? — — To pa poraeni raenda šest tisoč," ukrene druga — — in zopet je bilo več upanja. Tako je bilo ugibanja in pričkanja, bode li res še isto noč konec sveta ali ne — — še dolgo in dolgo. Mraz pa je postajalo čezdalje huje. Otroka sem stiskal k sebi ter hodil gor in dol. Zena z malim Bolčkom je tudi zdihovala. Tu nam ponudi (ob 4. uri zjutraj) sosed iz Pušave varno zavetje v svojem ulnjaku. ,To pa, to tam bode gorko" in potovali smo : žena in jaz z otrokoma in dekla z ogrtačarni v — — Pušavskega ulnjak. Mal je ta ulnjak, vendar je obzesal mnogo blaga: troje družin z 14 dušarni. Drug od druzega srao se greli in zdelo se nara je tudi povsem varno. Le ob 5. uri zjutraj zibal iii tresel se je tudi ulnjak, da smo prestrašeni čakali, kedaj se bode treba upreti v podirajoče se stene. Zdanilo se je. Zena dala rai je dovoljenje, da si grera tudi jaz ogledat okolico. Najprvo krenem nazaj k šoli. »Ti ubožica, ti — — kakšna pa si? — — Dimnikov ne vidim udrla sta se ti gotovo skozi streho v vežo in kuhinjo? Stene — razpokane dol v temelj — nagibljejo se ti na vse štiri vetrove — — okna ti reže odprta — — šipe razbite — — zidani stebri in vsa vrtna ograja leži na cesto! Obok v veži — — v kuhinji — — ti je popolnoma udrt? — — Ti reva, ti — — s čim si vendar zagrešila in prouzročila tolik srd božje roke? — Je-li morebiti res Bog uslišal želje onih faranov, ki — sami brez otrok — ne spoznajo dobrot ljudske šole, pa so se se nedavno izrazili, da je za kmeta šola brezpo- trebna? Razvalina si — slavna moja univerza — toda čakati bodeš morala odrešenja, da te podero, ravno tako potrpežljivo, kakor si bila vajena čakati, ako je bilo treba strehi tvojej podtakniti kos opeke! - — Stala bodeš tu v zasmeh raimoidočih! — — Pa potrpi — — teši naj te zavest, da nisi razgrela božje jeze ti, niti je uslišal one brezraiselne želje pravični Bog! — Ne, ne! — Da si razrušena notri v osrčje, krivo je to, da so te postavili skrbni vaški očetje pred 30. leti tja v neprilični, strmi breg, kjer nisi imela nikakoršnih tal — — vsaj veš, za te bilo bi škoda lepe ravni če tudi je je tod okrog, kamor se ozre oko! — —¦ Vsaj dobiš naslednico — — veliko ponosno palačo — s štirirni — šestimi sobarai sarno za — nadučitelja — — s parketami seveda! — da niti ne govorim o druzih številnih prostorih ! Kakor goba ob dežji — — tako bode vzraslo novo poslopje ali kali?" (Dalje prih.)