PEVSKO DRUŠTVO »GRAFIKA« V LJUBLJANI
SPOR KONCERTA
V SREDO, DNE 21. DECEMBRA 1932.
V FILHARMONIČNI DVORANI POD VODSTVOM PROF. A. GRÖBMINGA SODELUJE ORKESTER »GRAFIKA«
Schubert:
F. Mendelsohn:
Emil Adamič: Emil Adamič:
Ivan M a t e t i č -Vasilij Mirk: Vasilij Mirk: Ivan Ocvirk:
Anton Foerster Vasilij Mirk:
A. G r ö b m i n g :
P. Krizkovsky: Stanko Premrl ] a n k o Ravnik:
ZAČETEK OB
2887
8. U R I ZVEČER
/<^erz/^v 2 utam \
rvitUSKÄns^iej —oQc—
*
Rozamunda — Ouvertura Poročna koračnica Izvaja orkester »Grafika« ♦ *
★
Oj, koledo! — Belokranjska Dnes je eden lušten den — Prekmurska R o n j g o v : Istarska narodna Podoknica
Šumi, potok, šumi . . . Majolčica
*	*
*
Spak Na trgu Deklica
*	*
*
Utopljenka : O Gospod Zimska pesem
E D
Emil Adamič:
Oj, koledo!
(Belokranjska)
Oj, kole, kole, koledo. Lepo leto mlado, naj 'ma mastno brado!
Da b’ vsak dan priitaašalo v hišo božjo gnado, da bi nam pomnožilo
naše ovčje stado,
da bi vinčece sladko
nam rosilo brado,
daj Bog, da vsi pridemo —
tje u nebo sveto!
Oj, kole, kole, koledo.
Emil Adamič:
Drtes je eden lušten den
(Prekmurska)
JC CUUI 1UBICU UC11,
saj solnce sije celi den, solnce sije celi den, zvečer pa jaz k ljubici grem.
Dnes je eden lušten den,
Dnes je ena luštna noč, saj mesec sveti celo noč, mesec sveti celo noč,
da ni mi zaspati po noč.
Ivan Matetič - Ronjgov:
Istarska narodna
Bilo na vek veselo, bračo moja mila, ki se drži kiselo, mlada zanj ne bila. Tana, tana, tana naj, tana nina nena, tana, tana, tana naj, tana nina nena. Zakantajmo junački, da se zemlja trese, zaplešimo ponaški, dokle noga nese. Tana, tane, tanenaj, tana, nina, nena. Tananaj, tananaj, tana nina, nena. Zakantaj veselo!
*
Podoknica
Spavaj mirno, deva, sladko, lahko noč,
v tihem logu milo peva slavec pesem: lahko noč!
Zvezdice žarijo, živo migljajoč,
tajne vode žuborijo, snivaj dekle, lahko noč!
Snivaj lahko noč, snivaj lahko noč!
Srce skrbno čuje, nad teboj srce, v tihi boli sladko snuje srečo: Sreča!
Sreča, lahko noč!
Vasilij Mirk:
Sumi
Šumi, potok, šumi, med kamenjem mi; tak odnesejo valovi, kar srce si hrepeni.
Nikdar v srcu ne ugasne, če ljubezen v njem gori. Glej, kak gledajo se vrbe v belih ti valeh,
tak je moja duša v njenih snivala očeh.
Tja za gore, tja za gore plava bel oblak, za gorami njen obraz, njen obraz je drag!
Majolčica
Oj, majol, majolčica, sladka moja ljubica. Rožnih pisanih si lic, polna vinca iz goric, v rdečem cvetju se bliščiš in kot solnce se zlatiš.
Noč poročna je nocoj, ves ognjen poljub je tvoj, ljubim te iz srca dna, bodi moja, moja vsa.
Preden zora zazori, srčno ti izpijem kri, oj majol, majolčica, sladka moja ljubica.
Anton Foerster:
Spak
Žari na vzhodu jutra svit, Tomaž pa ribe gre lovit. Meglen nad .morjem pajčolan in čoln se ziblje tja čez plan. Vesla Tomaž, vesel vesla, saj danes zopet rib proda.
Pa vzame sak
in ga spusti v globino.
Vzdigne.
»Kaj nič ni?«
Spusti ga drugič.
»Zopet nič?«
»To mi nagaja sam hudič!«
Spusti v globino tretjič sak. »Ho-ho, sedaj je pa težak!« Kaj dvigne?
Kozla črnega!
Ustraši se, obrne ga.
Res, kozel črn je in rogat, ves kosmat, grdogled, bradat! ’ Kako Tomažu se reži!
Kako žarijo mu oči!
Prekriža se Tomaž in spak sam skoči v morje.
Bil je — vrag!
Vasilij Mirk:
Na trgu
Noč trudna molči, nezamudna beži,	Noč trudna molči, nezamudna beži,
čez mestni 1rg luna sanjava;	čez mestni trg luna sanjava
vse v mraku mirno, nad vodnjakom samo in ruši pokoj, moji duši nocoj, tih veterc z vodoj, z vodoj poigrava.	brezskrbno pa ljubica spava.
A. Gröbming:
Deklica
Na polju lipica duhti, oj lipica košata, pod njo device peva glas, nad njo je gora zlata.
Zakaj zvečer na sladko noč, ni pesmice vesele?
Popoldne čez ravno polje, podkove so bobnele, otresal grivo je konjič, oj grivo oznojeno.
Ustavil jezdec ga je mlad, pod lipico zeleno; poprosil lepe deklice, vodice je hladeče, pogledal pregloboko jej, v očesce je žareče.
Utopljenka
To je naš car dejal, da se bo vojskoval.
Dragi moj, ljubi moj, pojde v krvavi boj, bridko bom plakala.
Dragi moj, ljubi moj, pojde v krvavi boj.
Težko bom čakala, bridko bom plakala.
Ah, bridko bom plakala.
Ah, da imela bi,
Kar si želela bi!
Konjička vranega, lepo sedlanega, v sedlo mu sela bi, pa poletela bi čez polje, čez gore, v daleke tja zemlje.
Donava mi šumi, vstavi se vranec ti!
Tu bom počivala, lice si umivala, platno izpirala.
Tu bom počivala, čez se ozirala, morda zapazim ga, fantiča drazega!
*
Ljubica, Bog s teboj, bodi Bog s teboj!
Ko iz vojske pridem, tebe ljubil bodem, tebe snub i bodem.
Fantič moj, Bog s teboj, kadar konča se boj, bodeš ti ženin moj! Sedem let minilo, v večnost izginilo, fantje nazaj prišli, njega, le njega ni!
Ah, kaj naj jaz storim?
K Donavi tekla je, Donavi rekla je:
»Si li tak globoka kot sem jaz visoka? Vate skočila bom, da se vtopila bom.«
Bele nožiče ji segale so do tal, bele ročice ji ljubil zeleni val!
Črni so laski ji po vodi plavali, črni so očki ji, k nebu dvigavali.
Stanko Premrl:
O Gospod
S krvjo so oškropljena tvoja bela pota o Gospod.
Mene pa vabi čarobnost mavričnih barv in svile šumenje in ogenj krvi.
V vrsti sem videl jih s palmo v rokah, vse uprti z oljno svetiljko so svetili si... Božja roka je v njih požarih gasila.
Videl sem jih: Luč jim ugasnila je; v morju sveta potonili' so.
*
Gospod, bojim se in tresem pred tabo mogočnim sodnikom.
S križa si pogledal name in s trpeče žalostnim pogledom, si dušo mi presunil v dno, da ne morem se odtrgati od Tebe.
Gospod prilivaj olja, moji večni luči, deni me na trdno skalo, da bom trdno stat in prikleni me z verigo milosti na se, Gospod, Gospod!
Zimska pesem
Kraguljčki so radostno v dan zacingljali in z belim konjičkom s srebrnim vozičkom k nam botrico zimo so v vas pripeljali.
Ej, botrica, tisoč ponižnih poklončkov!
Pa kaj ste prinesli?
Mogoče ste stresli iz plašča kup sladkih, kup sladkih bonbončkov?
Kaj? Kepe snežene nam boste le dali?
No, botrica veste, najbolje da greste, ker znami se nihče brez kazni ne šali.