117 „Nu, gospod oče, po tvojem naj se zgodi, Zaporožci tebe poslušajo. Vzemi, Peter, hleb in sol a pojdimo k Tekeli-ju v gostijo. Nu, baljko, gospodine pomagaj, a daj nam dobri čas; hleb, batjko položi a najprej go­ vori za nas; kajti z bojem nič ne dokažemo, moramo ravnati z dobro voljo. Pojdimo, poklonimo se a zač­ nimo o reči govoriti". Hleb in sol je Tekeli sprejel, a začel nas je gostiti, a ko se je dosti napasel, začel nas je k sebi prositi. Oj naš Peter košovi ima svoje na­ vade; šel je generala k sebi pozvar, da bi okusil ko­ zaški obed. Pojedel je Tekeli obed burlacki, vse mu je dišalo, potem pa se je po kozaški napil vina in me­ dice. Oj, šel je Tekeli v svoj stan ter začel prevdar- jati: kako bi iz početka ravnal in našo Sič napadel. Vže so vse naše palanke v Tekeli-jevih rokah, vže so vsi njegovi stani v naši Siči. Oj, prečital je Tekeli pa­ pir koševemu a pisarju od carovne, moramo iti na dvor, tjekaj na dvor stolice. Oj, začeli so kozaci premišljati, kako bi Tekeli ja za nos vodili; a potem so se odpra­ vili k Tekoli-ju, da bi dal listek dela iskat (namreč dovoljenje iti iskat dela). Oj, napotili so se Zaporožci do Lame po zaslužkih, ukradli so se ubožici, samo bra­ tom so dali vedeti. Ko pa se je Tekeli iztreznil, to zlodej ve, kje so vže bili! Oj, nesrečni se je užalil, da so ga za nas vodili. — Oj, življenje naše je vže mi­ nulo, življenje burlacko; ko bi se zopet vrnilo slavno življenje kozaško! Hej, bratje, vzemite v roke peska, a posejte ga; oj, takrat se zopet povrne, kedar ta pe­ sek vzeleni!" — Domovina tovarišev je bila razdeljena mej guber- niji novorusko in azovsko, Sič razdejana, razun kape­ lice na pokopališču. En del Zaporožcev je vstopilo mej rusko vojsko, drugi del je odplaval (5000) v bulgarsko Dobričo, kjer jim je turška vlada odkazala selišča okoli Babadaga, Črne Vode, i. d. Ostalim Zaporožcem, kojih starašine so bili odpeljani v Petrograd, bila je pode­ ljena 1. 1792 dežela mej Kuhanjem in azovskim mor­ jem, kjer so se naselili pod imenom „Črnomorskih ko- zakov". Turški kozaci so se vrnili z dovoljenjem čara Nikolaja 1. 1828. v Eusijo; a naselivši se v pobrežnih krajinah gubernije Jekaterinoslavske imenujejo se ,.Azov- 8ki kozaci" Oboji kozaci pa so vže samo tovariši voj- niško — poljedelski. Oj, kako smo mi bojevali! Tako več ne bodemo. One sreče in radosti Vendar ne pozabimo! Ali je strah na svetu? (Narodna drobtina; spisal Bukovski Tone.) Če si vprašal raijkega Gorjančevega Matevža, ali je strah na svetu , dal ti ni samo kratek odgovor, da je, marveč vselej je dostavil še sledečo dogodbo iz last­ nega življenja: „Ko sem bil še mlad", rekel je, „hodil sem radi po gostijah s svojo trompeto. Redko kje so opravili kako ženitovanje, da bi mene ne bilo zraven. Saj me je pa tudi vse rado.imelo. Jezik sem imel, hvala Bogu! dober, da mi ni lehko kaka spodletela, in vsakemu sem se vedel odrezati, da je bilo veselje. Vedel sem mnogo žal, — to ti je lastnost, ki jo mora imeti vsak godec, $e se hoče občinstva prikupiti, samo piskanje ne zda nič. — A vrh tega sem bil pa tudi srčen. Ne bi se bil bal niti medveda, niti Štempiharja. Vse tako mi je bilo za malo južino. Strah me ni bilo nikoli. Hodil sem dostikrat o polnoči okoli pokopališča, pa nikoli me ni bilo groza. Da so strahovi na svetu, slišal sem že večkrat od svoje matere, pa nisem dokaj v nje veroval, ampak vselej sem rekel: pokažite mi straha, potem bom pa veroval, prej pa za ves syet ne. Naj so mi še toliko v ušesa trobili in me skuševali prepričati, da hodijo od ednajste do dvanajste ure zvečer duhovi po zemlji, nisem jim verjel, ampak ostal neveren Tomaž. Pa nesreča je neki hotla, da so duhovi zvedli, da se jih jaz ne bojim in v nje ne verujem. Kaj se mi zavolj tega prigodi? — Nekega zimskega večera pred pustom grem iz go­ stije domu. Bilo je menda ravno v četrtek večer, kajti že stara pesem pravi: Od pondeljka do četrtka Naša Micka je plesala, Bila vedno na gostiji, V petek pa je jokala. Oodcu torej ni zameriti, da gre najzadnji iz go­ stije, ker brez godca bi Micka ne bila mogla plesati. Ali mar ni res? — Na kratko jaz sem šel še le v četrtek nekoliki pred polnočjo domii. ^Ko grem nekaj časa gori nav­ kreber, približam se Šimonovej kleti, kjer zdaj Zavin- ska Barba stanuje, tačas pa še ni nikdo tam prebival. Kar zagledam pred kletjo, kolikor sem pri mesečni svit- lobi razločiti mogel, tri osebe. Te so se pogovarjale polglasno med sebo. Hencaj, si mislim, tukaj bom do­ bil pa še kaj mokrega na jezik; moram nekoliko hi­ treje stopati, da mi ne odidejo. Saj žejin sem bil že kot verna duša in en poliček bi ga bil kar v enem dušku spraznil. Klet je pa nekaj korakov od ceste od­ daljena, zatorej jo zasučem čez travnik naravnost proti njej. — Pa glej mercino! — Kakor bi jih bil kdo na­ prosil, mi zginejo te osebe izpred oči. „Zdaj imaš pa figo Matevž", si mislim, „ne pa poliček1*. Kako so se ti pobrisali. Kaj je neki, da je Šimej tako skop po­ stal in mi še kapljice vina ne privošči". Zatorej zač­ nem klicati: „Možje! kje ste pa? Zakaj se me tako bojite, saj ne pridem iz pekla, — me vendar poznate". Zdaj preneham nekoliko in poslušam, pa ničesar ni slišati. Se enkrat zakličem; — spet nobenega od­ govora. — „To ne bo dobro, „si mislim", to morajo biti kaki hudobni ljudje, morebiti celo tatovi". „Dobro bi bilo", rečem sam pri sebi, „da bi nekoliko okoli kleti pogledal, kam so se skrili in jih odpodil". Iščem in stikam po vseh kotih, pa nikjer ni sluha ne duha. „To niso bili ljudje", jamem si misliti, „kam bodo pa tako naglo, kakor bi veter pihnil, zginili. Nihče drugi ni, kakor duhovi", kajti zdaj je ravno tista ura, ko imajo „prosto". Ozrem se še nekoliko okoli, po­ tem me pa groza spreleti, lasje mi vstanejo ter priv­ zdignejo zimski čamar pedenj visi, da bi mi bil skorej na tla padel; ko bi ga ne bil z rokama pritrdil. „Zdaj boš pa letel Matevž", rečem polglasno, in se spustim v dir, da se je vse za meno kadilo. Hvala Bogu, da nisem imel daleč do doma. Kakih petdeset dolgih stopinj navkreber je trebalo in stal sem pred do­ mačim pragom. Mati so bili v najboljšem spanju, ko stresem na vso moč vrata, da so skoraj iz zapahov padle. Klicati nisem mogel, ker sem bil preveč prestrašen in zbegan, 118 Hitro mi pridejo odpirat, in jaz skočim v hišo, kakor bi mi bilo deset peklenšekov za petami ter zaloputnem vrata za sabo. Mati prižgejo luč in ko me vidijo tako splašenega in zasopibanega, vprašajo me, kaj mi je. Dolgo nisem jim mogel ničesar odgovoriti. Se le čez dobro uro mi je nekoliko odleglo, in začel sem jim pri­ povedovati vse od konca do kraja. „ Vidiš Matevž*, so rekli, „zdaj boš veroval, da so strahovi na svetu?" „Zdaj pa zdaj", jim odgovorim. In od tega časa trdno verujem v strahove -, nikdo me ne bo več izneveril. Tudi še moram omeniti, da sem tačas med svo­ jim letanjem zgubil čamar in trompeto in ju še le drugi dan našel. Naj mi še zdaj kdo reče, da ni strahu na svetu! Hudič i Cigan. (Iz gališke Kusije). Star Cigan je šel služit k hudiču a hudič mu pravi: „Dam ti, kar hočeš a bodeš mi samo drva i vodo nosil ter pod kotlom kuril". — „Dobro!" — I hudič mu je dal vedro ter rekel: .Idi i zajmi tam-le v vodnjaku vode." — Cigan gre, zajnie v vedro vode ter ga vleče kviško. Pa ker je bil star, ga ni mogel iz­ vleči ter je moral vodo zopet izliti, da ne bi se mu vedro v vodnjaku potopilo. Ali kaj hoče domu nesti? Pa zviti Cigan izdere iz plota kol ter jame grebsti okoli vodnjaka, kot bi kopal. Hudič ga ni mogel pričakati z vodč a grč mu naproti: „Kaj pa delaš tu? zakaj mi nisi prinesel vode?" — „Nu kaj! hočem cel vodnjak izkopati ter prinesti tebi". — „Pusti to, preveč bi utru­ dil, a preden bi mi prinesel vode, bi mi zastonj drva gorela". Potem je zajel vode ter jo nesel sam. — I ko bi bil to vedel, bil bi jo že davno prinesel!" Nekobart ga pošlje hudič v gozd po drva. Cigan grč, pa v gozdu ga vjame dež ter ga premoči skoz in skoz. Starega je zeblo ter ni mogel nabrati drv. A kaj stori? nalupil si je ličja, šel krog gozda ter jel vezati drevesa skupaj. Hudič čaka, ko pa Cigana ni mogel dočakati, šel je za njim: „Kaj pa počneš, pri- smoda?" — „Kaj počnem! hočem ti prinesti drv, zato povezujem ves gozd skupaj, da ne bi posameznih betev nosil". — Hudič videti, da s Ciganom ne opravi nič, nabere drv ter grč domu. Potem grč starega hudiča vprašat svčta: „Najel sem si Cigana", pravi, „a nevem, kaj hočem ž njim početi; mi smo precaj močni i izviti, pa on je še močnejši i zvitejši; druzega ne kaže, nego ubi­ ti ga". — ,,Dobro, ko se vleže spat, ubij ga, da ne bi še koga druzega izmed naših ne ogoljufal". Pride domii ter gre spat. Cigan je brž ko ne kaj čul; položi svoj kožuh na klop, kjer je navadno spal, sam pa zleze v kot pod klop. Hudič misli, da Cigan že trdno spi, vzame železno palico ter mahne po kožuhu, da je kar krog završalo; potem gre spat misleč, da je Cigan vže preč. Cigan pa vzdihne: 'Oh!,, ter se obrne v kotu. — „Kaj pa ti je?" — ,,E! bolba me je vgriznila". — Hudič gre zopet k staremu prašat sveta. „Kako pa bi ga ubili?" pravi, ,,ko sem ga mahnil s palico, se je samo obrnil ter dejal, da ga je vgriznila bolha". — »Tedaj mu raji plačaj", pravi stari. „Kolikor zahteva, Jiaj si grč drugam po svetu iskat službe". — Cigan vzame mošnjo rumenjakov ter odide. Hudiču pa je bilo potem žal denarja ter se zopet posvetuje s starim, a stari pravi: „Teci za njim a reci, kdor izmed vaju bo bolj trdno vdaril z nogo ob kamen, ta bo imel de­ nar". — Hudič teče za njim: „Hej, čakaj, Cigan! po­ vem ti nekaj". — „Kaj pa hočeš, potepuh?" — „Ca- kaj, bova poskusila, kdo trdneje vdari ob kamen a tisti bo imel denar". — „Inu, pa vdari", pravi Cigan; hudič vdari enkrat, dvakrat, da je kar po ušesih zašu-' melo. Potem pa nalije Cigan pod kamen vode ter pravi: .,Kaj pa to, ti tepec! jaz vdarim ob suhi kamen, pa žvrkne voda izpod njega". Vdari i cak! žvrkne voda iz kamena. — Hudič se grč zopet posvetovat a stari pravi: ,,Teci za njim, kdo izmed vaju bo više palico zagnal". — Cigan je prešel med tem že nekaj milj, tu se ozrč a hudič je bil za njim: „Hej, počakaj, Cigan!" — „Kaj pa hočeš, ti pokveka?" — „Kdor iz­ med naju zažene više palico, tega bo denar". — „1 nu! bom pa vrgel; razun tega imam dva brata gori v nebesih, oba sta kovača, a ta palica jim bode ravno prav za kladivo ali pa za klešče". Hudič zaluči, da jo je bilo komaj videti. Cigan pa vzeme palico na koncu, komaj jo je dvignil, ter zakliče: „Hej, brata! nastavita rokč!-' Hudič pa ga prime za roko: „Počakaj, nikar ne vrzi, bilo bi je škoda''. — Potem svetuje stari: „Teci še za njim a reci, kdo bo urneje tekel". — Hu­ dič ga doide a Cigan pravi: „Veš kaj, s taboj se ne bom podil; imam pa malega sina, Jaco, šele tri dni je star, ako tega dotečeš, potem se bodeš z manoj meril". A Cigan zagleda v razoru zajca: „ Vidiš ga?'' pravi, „to je moj mali Jaca. Da! Jaca, le teci". Zajec pa poskoči ter jo plede sem in tje po polji, da se je vse za njim kadilo. — „Aj!" pravi hudič, „ta ne teče na­ ravnost". — „A kaj? moje rodovine še ni nobeden naravnost tekel: koder vidi, todi beži". — Potem sve­ tuje stari, da bi se metala, kdo bo močneji". — „E!" pravi Cigan. „kaj se bom jaz s taboj metal; imam pa očeta, ki je vže tako star, da mu nosim vže sedem let v ljukno jčst; če tega premagaš, potlej se midva spri- meva-. — Cigan pa je vedel o medvedu a peljal je hudiča k njegovemu brlogu. „Pojdi tja", pravi, „iz- budi ga ter se sprimi ž njim". — Hudič zleze tja ter reče: „Vstani, kosmatin! se bova vrgla". — Medved pa se spusti vanj, razcepa i razpraska ga do dobrega, po­ tem pa zaluči iz brloga. — Konečno svetuje stari, kdo bo močneje zažvižgal, tako, da bi se slišalo tri mile daleč. Hudič zažvižga, da je kar zazvenelo i zašumelo. Cigan pa pravi: „Kaj to! če jaz zažvižgam, tedaj osle­ piš i oglušiš — zavezi si oči i ušesa". Hudič si jih zaveže. Tu vzame Cigan železno palico ter mahne hu­ diča za uho enkrat — dvakrat. — „0j, čakaj ! oj, ne žvižgaj, ti me ubiješ, bog daj, da bi te s tvojim denar­ jem vred kuga zadavila! pojdi, kamor hočeš!" — A tako je bilo konec. Gospodarske drobtine. Zoper točo dober pomoček. Nahaja se še dandanašnji tu in tam marsiktera vraža in neumnost med nevednim ljudstvom. Tako na primer mislijo ljudje pregnati točne oblake ter polja obvarovati toče s timr da z blagoslovljenimi rečmi kadijo zoper oblake, ali da streljajo, itd., kakor da bi bilo očarano (ocoprano). — Se vč da ni vse vraža in copernija, kar bi Človek mi-