Pastuškin / Jeklo in svinec
Pastuškin / Jeklo in svinec
To ne godi v deveti se deželi, godi se v tisti, ki je prva ... Prva?
Mož silne volje z drznimi očmi množico urekel je, s pestjo jekleno razdvojil jo v častivce in črtivce. Častivci so ga slepo slušali, ljubili ne, samo oboževali, ker se jim videl je dovolj močan, da jim pohlepne sanje uresniči. Pogled mu bil je tako tog in trd, da v strupu prekaljena bi puščica ne ranila tako nasprotnih src, kot jih je on. Pol lepe domovine ga je slavilo, pol pa ga je klelo — on se naslajal je i s tem i z onim. Žezlo si ulil iz jekla je in svinca in ga vihtel visoko nad častivci in sipal grožnje na sovražnike, da se je v strahu vse prihulilo in se povsod je zgrnil strašen mir, napet, neznosen, mrko škripajoč. On se bahal je, da je vse njegovo in da ga ni, ki bi ga strmoglavil.
Tedaj je zviznil mimo njega svinec iz jekla sprožen. Mož ni pobledel, poveznil žezla ni, še bolj je zrasel. «Zdaj vidite,» je rekel, «podli strel me ni zadel; za vas me čuva — Bog.»
Ker si je sam verjel, so mu i drugi. Pol lepe domovine v hramih božjih Najvišjemu glasno je hvalo pelo, da jim je ljubljenca obvaroval; po ulicah so ukali sprevodi, iz oken prapori vihrali so, po trgih so odmevali govori in omahljivce vabili: «Sedaj — kedor ni z nami, ta je proti nam.»
725
t  Kosovel  /Vstajenje  —  smrt   —   Košak/  Ljubim
Črtivci so povesili glavo,
naklepe nove noč in dan kovali,
kako bi domovino rešili
jekla in svinca. — Spet je vladal mir,
napet, neznosen, strašen, škripajoč ...
To jekla je in svinca tajna moč.
t Srečko Kosovel / Vstajenje a smrt
Povsod tiha pomladna rast, mirna je priroda kamenita — a mojo dušo vodi v propast bolest, v globini skrita.
Pogledam jo: to je zlomljena ost moje strte življenske sile — ali še globlje je polna mladost — zelene strasti bi jo pile ...
Vidim še globlje: črni razkol, stavba, razbita v osnutku — vprašam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku?
O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se košatil v vrhovih!
Sredi zelenih ros kakor ognjen iščem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben, veter steklen — in vendar pomlad, aleluja .. .
Vinko Košak / Ljubim . . .
Ljubim poljane — prostrane vrtove
človekovega dela —
in gore — mogočne mejnike,
ljubim žival, upreženo v jarem,
motor in lokomotivo.
Ljubim jih vse, ker služijo delu.
726