Novi uvod Eden najpomembnejših evropskih skladate­ljev pozne renesanse, Iacobus Handl, ime­novan Gallus (kar pomeni ‘Petelin’), se je rodil leta 1550 v vojvodini Kranjski. Od konca 16. stoletja se njegovo ime najpogosteje navaja kot Ia­cobus Gallus in je tako uporabljeno tudi v priču­joči izdaji mams. Danes ga pogosteje povezujemo z edino znano zgodovinsko navedbo imena, ki jo je skladatelj tudi sam uporabljal: Iacobus Handl (mestoma zapisano tudi Hándl ali Händl), pri čemer je »Gallus« v virih skoraj sistematično dodan le kot vzdevek (»Gallus vocatus«, »Gallus dictus«) in nikoli kot rodbinski priimek.1 To potr­juje dejstvo, da se skladateljev brat Georgius Handl (?–1616), pomemben tiskar, ki je deloval v čeških deželah, nikoli ni predstavljal z imenom Gallus. Čeprav je skladatelj, kot tudi njegov brat Geor­gius, k svojemu imenu redno dodajal »Carniolus« (torej iz Kranjske), ni o točnem kraju njegovega rojstva na Kranjskem znanega ničesar. Mesta, kot sta Ribnica in Idrija, ali tudi pomembne vasi, kot je Šentviška Gora, so se glede na tamkajšnjo pri­sotnost družin s priimkom Petelin v literaturi omenjali med možnimi kraji rojstva, vendar je po­manjkanje arhivske dokumentacije vselej oviralo njihovo potrditev. Navedeni kraji so edini, ki so bili doslej predlagani in do določene mere uteme­ljeni z ustnim izročilom. O tem so znanstveniki in publicisti v letih med 1888 in 1941 tudi ustrezno poročali.2 V zadnjem času se o tem vprašanju sko­raj ne razpravlja več. Doslej prav tako ni znano, kje je skladatelj pri­dobil svojo prvo glasbeno izobrazbo in se uvedel v glasbeno prakso, saj se izpred leta 1579, ko je bilapevca v cesarski dvorni kapeli,5 je Metod M. Milač leta 1991 dokaze, na katerih je temeljila ta trditev, prepričljivo in dokončno ovrgel. Ime v dokumentu omenjenega »Jacoba Hanna« se namreč gotovo nanaša na neko drugo in od skladatelja mlajšo osebo. Po odhodu iz benediktinske opatije Melk je Gallus deloval v premonstratenskem samostanu Zábrdovice (Obrowitz) pri Brnu na Moravskem. Skladatelj na več mestih v svojih predgovorih omenja, da se je njegovo delo s podporo predstoj­nika te ustanove Casparja Schönauerja oplemeni­tilo in dozorelo. Gallus je s Schönauerjem ostal v tesnem prijateljskem stiku vse svoje življenje. Ne le, da je ena knjiga njegovih maš (1580) posvečena temu pomembnemu prelatu, Gallus Schönauerja omenja tudi v svoji prvi knjigi motetov (1586). Njegovemu spominu je skladatelj posvetil Epice­dion harmonicum, ki ga je ustvaril v letu Schönau­erjeve smrti (1589). Na prijatelja se je ponovno spomnil v zbirki posvetnih skladb Harmoniae mo­rales (1589) in prav tako v četrti knjigi motetov (1590), posvečeni Schönauerjevemu nasledniku v Zábrdovicah Ambroziju Teleczenu. Čeprav čas skladateljevega bivanja v Schönauerjevem samo­stanu torej ni natančno znan, je to lahko bilo v se­demdesetih letih 16. stoletja, vendar zagotovo ne po letu 1578. V drugi polovici sedemdesetih let 16. stoletja je najverjetnejši kraj skladateljevega bivanja postala Šlezija, saj v predgovoru svoje tretje knjige mote­tov (1587) omenja tamkajšnja mesta. Te trditve zo-pet ne potrjuje noben arhivski dokument, vendar številni izvirni rokopisni viri njegovih maš in mo­tetov v teh letih dejansko izvirajo iz Vroclava (Bre­slau), Legnice (Liegnitz) in Brzega (Brieg).6 Tezo utrjujejo tudi dolgotrajni skladateljevi stiki s po­membnimi šlezijskimi osebnostmi, kot sta pesni­ški lavreat Salomon Frenzel in dvorni minister Wilhelm von Oppersdorff, o katerih bo več govora v nadaljevanju uvoda. Leta 1579 je bil Stanislav Pavlovský, nekdanji prošt v Brnu in olomuški sholastik, izvoljen za škofa v Olomucu, središču katoliške Cerkve na Moravskem. Ta izvolitev je bila rezultat zaplete­nega postopka, ki je na čelo najpomembnejše ka­toliške jurisdikcije v čeških deželah naposled postavil gorečega privrženca protireformacijskih idealov, izšolanega na ustanovi Collegium Germa­nicum v Rimu. Ob tej priložnosti je bil objavljen Gallusov sedemglasni motet Undique flammatis. Ta Gallusov glasbeni tisk, ki je danes izgubljen, je prva skladateljeva objava nasploh. Skladba se je ohranila zgolj v mnogo poznejšem prepisu tenor­skega parta. V zbirki mams (Supplementa 4) je bil motet rekonstruiran na podlagi drugega moteta z identičnim tenorskim partom in besedilom Angeli laetentur de mirando, za katerega se je izkazalo, da je poznejša kontrafaktura moteta Undique flam­matis.7 Kmalu po izvolitvi Pavlovskega za škofa je Gal­lus postal njegov organist in kapelnik ter Olomuc in Kroměříž (Kremsier) kraja njegovega bivanja. Skladatelj ni čakal dolgo, preden je najbolj iska­nemu praškemu tiskarju tistega časa, Jiříju Ni­grinu, v natis poslal svojo prvo knjigo maš. Prva knjiga – in tej ni sledila nobena druga – vsebuje šestnajst maš, po številu glasov razvrščenih v štiri dele (osem-, šest-, pet- in štiriglasne maše).8 Ti štirje glasbeni tiski (izdani v mams 18–21) so izšli med 1. septembrom in 22. novembrom 1580 in na prvo mesto objave postavljajo sedemglasno paro­dično mašo, ki temelji na motetu v čast Pavlov­skemu, Undique flammatis. Stike med Gallusom in Nigrinom je očitno okrepil skladateljev brat Georgius Handl, ki se je tudi sam ukvarjal s tiskarstvom. Georgius se je preselil v Prago nekje v letih 1584/85 z namenom, da bi se zaposlil v Nigrinovi delavnici. Predtem se je že izpopolnjeval v znameniti glasbeni tiskarni Catharine Gerlach v Nürnbergu. Ta delavnica, ena najpomembnejših tovrstnih tiskarn v Nemčiji, je nasledila prestižno tiskarno Berg & Neuber in je na trgu ponujala bogat izbor glasbenih tiskov, ki jim severno od Alp ni bilo para. Selitev Galluso­vega brata iz Nürnberga v Prago je bila za sklada­telja odlična priložnost, da nadaljuje z objavo svo­jih glasbenih del. Skladatelj je v ta namen zaprosil za odpust iz škofovske službe v Olomucu in tega »iz osebnih razlogov« julija 1585 tudi prejel. Sedaj osvobojen uradnih dolžnosti, »ne da bi služil enemu samemu človeku in ne da bi bil suženj zidov«, kot je zapisal v predgovoru svoje druge knjige motetov (1587), se je Gallus kmalu za bra­tom nastanil v Pragi, da bi tam nadzoroval tiskanje svojih del. Za preživetje si je priskrbel službo zbo­rovodje v skromni, a častitljivi romanski cerkvi v praškem Starem mestu, ki je bila pod častnim po­kroviteljstvom cesarja Rudolfa II. Cerkev, zgrajena v 12. stoletju po arhitekturnem vzoru rotunde in zdaj porušena, je bila znana kot cerkev svetega Ja­neza na Bregu (Svátý Jan na Břehu), pogosto pa imenovana tudi sveti Janez na ograji (Svátý Jan na Zábradlí). Nigrinova tiskarna je bila od te odda­ljena le nekaj korakov. Praga je bila v tem času na vrhuncu svojega umetniškega in intelektualnega sijaja. Praški grad je bil sedež cesarske prestolnice, potem ko se je habsburški dvor leta 1583 nastanil za njegovim ob­zidjem. Grad je bil tako tudi kraj delovanja odlične glasbene kapele cesarja Rudolfa II.9 Pomembne osebnosti, kot so bili Philippe de Monte (cesarski kapelnik), Jacob Regnart (namestnik kapelnika), Alessandro Orologio (namestnik kapelnika) ali Karel Luython (organist), so predstavljale le vrh umetniških sil, ki so se z glasbeniki ponašale tudi med dvornim osebjem. Med temi sta bila na pri­mer miloščinar Jacobus Chimarrhaeus in dvorni kaplan Mateo Flecha. Kljub občasnim stikom z dvorom (gl. spodaj) se zdi, da se je Gallus umetni­ško razvijal precej neodvisno od dvorne glasbene kapele. Njegovo poznanstvo z Jacobom Regnart-om je negotovo10 in tudi drugi neposredni stiki Gallusa s skladatelji cesarske kapele niso razvidni.11 Rezultat skrbno nadzorovane tiskarske dejav­nosti svojega lastnega dela se je pokazal kaj kmalu po skladateljevi selitvi v Prago. Leta 1586 je izšla njegova prva knjiga motetov.12 Tej sta naslednje leto sledili še dve,13 zadnja, četrta, pa leta 1589.14 Kot celota obsežna antologija z naslovom Opus musicum (zbirka mams 5–17) obsega 374 motetov, urejenih v skladu s potekom liturgičnega leta: od adventa do posta (i. knjiga), od velikega tedna in velike noči do binkošti (ii. knjiga), od praznika sv. Trojice, posvečenja cerkve (In Festo Dedicationis Ecclesiae) in čas med letom ali tempus per annum (iii. knjiga) ter nazadnje še moteti za skupne in posamične praznike svetnikov in devic ter za ma­rijanske praznike (iv. knjiga). Ta ureditev je po­vsem skladna z načinom, kakor so tudi drugi skladatelji urejali obsežnejše zbirke motetov. Čeprav je bilo tesno sodelovanje med bratoma Handl sprva izjemno plodovito, se je njun odnos pričel krhati po izidu druge knjige (15. marca 1587), predvsem pa po objavi tretje knjige (29. septembra 1587). Razlogi za ta preobrat niso povsem pojas­njeni, vendar jih skladatelj dve leti pozneje v spo­min prikliče s sibilsko aluzijo na »zlomljeno moč tiska«, ki se morda nanaša na selitev Georgiusa Handla iz Prage nazaj v Nürnberg.15 Z bratovim odhodom je bil skladatelj primoran poiskati nove opore v Nigrinovi delavnici in svoji okolici. Ta do­godek je pustil očiten pečat tudi v sami zbirki Opus musicum, saj so razlike med skrbno ureje­nimi knjigami i in ii na eni strani ter manj izobli­kovanim izgledom knjig iii in iv na drugi dokaj očitne. Ne le da v predgovorih ni več cvetoče la­tinske zgovornosti, obogatene s številnimi nami­govanji na mitologijo ali Sveto pismo, ki je bila še značilna za prejšnja skladateljeva besedila, tudi ka­kovost in točnost tiska v poznejših zvezkih odse­vata površnejše delo. Ta je verjetno odraz novih razmer in Gallusove materialne negotovosti. Skla­datelj se je na to hitro odzval in od leta 1587 dalje svoj položaj poskušal okrepiti z novimi osebnimi stiki. Podporo je iskal na cesarskem dvoru in si hkrati zagotovil pravico do zaščite objavljenih skladb. Cesarski privilegij, ki ga je Gallus prejel za iii. in iv. knjigo zbirke Opus musicum, je bržkone odraz skladateljeve potrebe po varnosti. Pri tem gre za pomemben mejnik v zgodovini tiskane glasbe nasploh, saj je privilegij eden izmed prvih, ki podrobno opredeljuje omejene pogoje za pre­pisovanje, prodajo in celo za vsakršno posnemanje zvezkov.16 Med pomembnimi osebnostmi na dvoru, s ka­terimi je bil Gallus v teh ključnih letih v stiku, sta bila že omenjeni cesarski miloščinar Jacobus Chi­marrhaeus in cesarski svetovalec ter mojster kov­nice na Češkem, Wilhelm von Oppersdorff. Sklad- ba za prvega, Chimarrhae, tibi io, je bila vključena v zbirko skladb, s katero se je Chimarrhaeusu po­klonilo kar 23 skladateljev. Zbirka je bila objavljena šele okoli leta 1602 pod naslovom Odae suavissi­mae.17 Žalostinka O miserum, napisana v spomin na Wilhelma von Oppersdorffa, ki je umrl leta 1587, je izgubljena, ohranilo pa se je besedilo izpod peresa Gallusovega prijatelja in lavreata Salomona Frenzla. Slednji je podobno kot Oppersdorff pri­padal šlezijskemu krogu izobražencev v Pragi. Prav s tem krogom je bil očitno povezan tudi Gal­lus.18 Med njegove pomembne znance na dvoru v teh letih lahko štejemo tudi kanonika praške ka­tedrale Georga Bartholda Pontanusa von Breiten­berga, ki je leta 1588 postal pesniški lavreat. Pon- tanus je bil avtor eruditivne sakralne poezije in je v najboljši luči predstavljal intelektualni blišč ru­dolfinske Prage. Gallus je njegove verze uglasbil v zadnjem delu skladbe Epicedion harmonicum, posvečene Schönauerjevemu spominu. Pomembno podporo za svoje glasbeno ustvar­janje je Gallus našel tudi med praškimi patriciji in člani mestnega sveta, ki jih omenja v skupnem po­svetilu v predgovoru iii. knjige zbirke Opus musi­cum (1587). Čeprav prav nobenega izmed omenjenih »svetovalcev, senatorjev, patricijev, meščanov in uglednih mecenov« doslej ni bilo mogoče imensko identificirati, so skladateljevi stiki sedaj očitno segali v sfero vplivnih družbenih krogov, v katerih so bili pripadniki nekatoliške ve­roizpovedi najštevilnejši. To precej spominja na družbeno okolje, ki ga je Gallus pred svojo zapo­slitvijo v Olomucu spoznal že v Šleziji. Medtem ko je bilo njegovo delo v Olomucu tesno povezano z miljejem katoliške duhovščine, so pričele njegove skladbe v češki prestolnici ponovno krožiti med glasbenimi ustanovami drugih konfesij reformi­rane cerkve (utrakvistično in luteransko). Ta pre­mik potrjuje tudi dejstvo, da so Gallusove skladbe v drugi polovici osemdesetih let 16. stoletja našle pot v glasbene zbirke, objavljene v luteranskem kontekstu. Tovrsten primer je tabulaturna knjiga za lutnjo Sixtusa Kargla (1586), ki jo je v Stras­bourgu natisnil Bernard Jobin19 (z intabulacijo moteta Surge propera), ali zbirka Christliche Psal­men, ki jo je leta 1587 izdal reformirani teolog pri cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu, Nicolaus Selneccer.20 Slednja vsebuje Gallusovo nemško duhovno pesem O Herre Gott, ki je bila pozneje vsaj še tri­krat ponatisnjena ter se je ohranila v najmanj šti­rih različnih rokopisnih virih.21 K temu gre še pristaviti, da iz istih let izvirajo tudi številna pri­čevanja, ki dokazujejo naklonjenost luteranskih glasbenih ali posvetnih ustanov do skladatelja in njegove glasbe, med temi na primer Convivium musicum v lužiškem mestu Görlitz, pevsko zdru­ženje v Oschatzu pri Leipzigu, ki Gallusa leta 1588 omenja kot glasbenega vodjo, ali v istem letu tudi leipziška mestna blagajna. Na podlagi vseh teh pri­čevanj se zdi Gallusova osebna navzočnost v Leip­zigu in okoliških mestih na prelomu let 1587/88 več kot verjetna.22 Po odhodu Georgiusa Handla iz Prage je skla­datelja na prvi dan leta 1589 doletela še ena izguba: umrl je njegov dolgoletni prijatelj in podpornik Caspar Schönauer. Schönauerjevemu spominu je Gallus posvetil priložnostni tisk z naslovom Epi­cedion harmonicum23 (izdan v mams Supplemen-ta 4). Vsebuje predgovor, ki predstavlja najdaljše in tudi najbolj osebno besedilo med vsemi, ki jih je Gallus kadarkoli napisal. Glasbeni tisk vključuje tri skladbe, od katerih sta dve napisani za osem glasov, razdeljenih v dva zbora. Prva skladba je ža­lostinka za Schönauerja, druga pa aklamacija ob intronizaciji Schönauerjevega naslednika Ambro­zia Teleczenusa. Obe uglasbeni besedili sta napi­sani s skladateljeve osebne perspektive in zelo ver- jetno je, da je njun avtor Gallus sam. Tretja, pre­prostejša skladba za štiri glasove, zaključuje Epi­cedion s še eno aklamacijo Teleczenusu kot nove- mu proštu v Zábrdovicah. Glasba tega zadnjega dela je najbrž kontrafaktura nekega drugega mo­teta, prilagojenega verzom Pontanusa von Breiten­berga.24 Zadnji glasbeni tisk, objavljen za časa Galluso­vega življenja, je bila zbirka 53 posvetnih skladb na latinska besedila za štiri glasove z naslovom Har­moniae morales25 (izdana v mams 26). Prvotno je izšla v treh knjigah leta 1589 (knjiga i) in 1590 (knjigi ii in iii). V predgovoru je skladatelj povsem v skladu s toposom besedilnih posvetil pojasnil, da so ga prijatelji nagovarjali, naj si malo odpočije od resne glasbe in si dovoli bolj sproščenega nav­diha za posvetne zadeve. Priznava, da se je želel izogniti liričnemu ali čutnemu navdihu madrigala in se raje odločil uporabiti latinski jezik ter skladbe poimenoval moralia. Besedilo predgovora je po­membno tudi zato, ker vsebuje edino skladateljevo omembo njegove zaposlitve kot zborovodja v cer­kvi. Gallus je hkrati namignil tudi na nedavne te­žave s tiskanjem svojega skladateljskega opusa po bratovem odhodu iz Prage in nenazadnje dodal še jasno osebno aluzijo, da se kot Kranjec ni imel za Nemca, ampak je pripadal drugemu narodu. Svoje rojake je preprosto poimenoval z eliptičnim no­strates (»naši«). Literarni viri uglasbenih besedil v tej zbirki so številni in skladatelj pojasnjuje, kako je od prijateljev in znancev prejemal mnoga bese­dila v uglasbitev. Gallusovo trditev potrjujejo zelo različni viri in izvor besedil: latinska klasična poe­zija (Ovid, Martial, Vergil) se pojavlja hkrati s srednjeveškimi pregovori in renesančnimi izreki (apoftegme ali epigrami) v slogu Erazma Rotter­damskega. Trije sodobni avtorji, ki jih prepo­znamo v tej zbirki, so že omenjena nagrajena pesnika Georg Pontanus in Salomon Frenzel, na­dalje pa tudi protestantski pravnik Lucas Geizkof­ler (1550–1620). Slednji je podobno kot Frenzel študiral v Strasbourgu pod vodstvom Johannesa Sturma in nato postal svetovalec in odvetnik dru­žine Fugger v Augsburgu. Stiki s Sturmom in Frenzlom Gallusov intelektualni krog povezujejo z luteranskim okoljem, ki je bilo blizu melanhto­novskim idealom irenizma in pobožnosti. Gallus je umrl 18. julija 1591 in Nigrin je ob tej priložnosti v čast njegovemu spominu objavil pes­niški tumulum (epitaf), natisnjen na letaku.26 Na tem listu, ki je danes ohranjen le še v enem izvodu v premonstratenskem samostanu Strahov v Pra-gi,27 so poleg znamenitega skladateljevega portreta v medaljonu natisnjene še štiri latinske pesmi in en eteostihon (kronograf), ki so ga podpisali skla­dateljevi prijatelji. Njihova imena (Jan Kherner iz Plzna, Martin Galli Černovický, Ian Mathiolus Vodniansis ter Ian Sequenides Czernovicenus) so povezana s šolo in cerkvijo sv. Henrika v Pragi. Ta je stala v neposredni bližini cerkve sv. Janeza, kjer je Gallus deloval in imel svoje bivališče. Šola sv. Henrika je bila eno glavnih središč luteranske vere v češki prestolnici, kar dodatno potrjuje pomemb­nost reformiranega okolja v skladateljevi nepos­redni intelektualni okolici. Seznam knjig, ki jih je Gallus hranil na svojem domu, je šest dni po njegovi smrti sestavil brat Georgius Handl skupaj s tremi pričami, med ka­terimi je bil tudi praški tiskar Jan Schuman.28 Popis je dosegel presunljivo število okoli 5000 zvezkov29 in jasno kaže, da je bil Gallus vsaj delno odgovoren za prodajo lastne tiskane glasbe. Vse njegove pu­blikacije iz Nigrinove tiskarske delavnice so na­štete v mnogih izvodih, od tega do kar 250 izvodov za dve najnovejši publikaciji, namreč iv. knjigo Opus musicum (1591) in Harmoniae morales (1590). Da je Gallus sodeloval pri distribuciji svojega dela, dokazujejo tudi številna pričevanja, ki so naslo­vljena na skladatelja ali njegove predstavnike. Ti zapiski izražajo hvaležnost ali preprosto navajajo plačila v zameno za tiske. Dokumenti iz posvetnih meščanskih (pogosto luteranskih) ustanov (na pri­mer v Görlitzu, Naumburgu, Leipzigu itd.) in sa­mostanov (Klosterbruck, Kremsmünster, Herzogen- burg itd.) ter poročila o prodaji tiskov, zbrana na znamenitih frankfurtskih in leipziških knjižnih sejmih, nam pomagajo v precej natančni meri se­staviti zgodnjo mrežo kroženja Gallusove glasbe.30 Druga presenetljiva značilnost Gallusovega zapu­ščinskega inventarja je dejstvo, da razen enega iz­voda monumentalne zbirke Patrocinium musices z glasbo Orlanda di Lassa, ki jo je v šestih delih izdal Adam Berg v Münchnu,31 skoraj vsi ostali tiski izhajajo iz Gerlachove delavnice v Nürn­bergu. Ker se več tiskov v skladateljevem imetju omenja tudi v več izvodih, je zelo verjetno, da gre za lastnino Georgiusa Handla, ki jo je iz Gerlach-ove delavnice poslal bratu v Prago v prodajo ali hrambo. Druga knjiga še neobjavljenih posvetnih skladb, ki nadaljujejo Harmoniae morales, je izšla v Nürn­bergu pet let po skladateljevi smrti pod naslovom Moralia32 (izdano v mams 27). Ta zbirka s 47 skladbami za pet do osem glasov odlično dopol­njuje zbirko Harmoniae morales, s katero skupaj obsega natanko 100 posvetnih skladb. Pri na­stanku zbirke Moralia je ponovno sodeloval Geor­gius Handl, ki je tokrat nadzoroval tiskarski postopek. Ta je očitno obsegal vrsto zapletenih faz. Verjetno zasnovana že v Gerlachovi delavnici kma-lu po skladateljevi smrti je morala ta izdaja poča­kati do leta 1596, ko je izšla pod imenom drugega tiskarja, Alexandra Philippa Dietricha. Slednji je bil delni dedič nekdanje Gerlachove tiskarske hiše in tudi sam je bil predtem sam zaposlen v tej de­lavnici.33 Georgius je z Dietrichom očitno negoval tesne stike. Glasbeni tiski so imeli v Dietrichovi produkciji vendarle obrobno vlogo.34 Glede na precej nizko kakovost tiska zbirke Moralia se zdi, da je Dietrich knjigi dodal zgolj naslovnico, izde­lano v njegovi delavnici, medtem ko je večinski delež že prej pripravila Katharina Gerlach. Ker očitno nikoli niso bili opravljeni popravki, Ger­lachova tiska nikoli ni dejansko tržila. Podobno je Dietrich ravnal tudi leto dni pozneje z neproda­nimi izvodi iv. knjige Opus musicum, ko so se Ni­grinovi originalni tiski ponovno pojavili na trgu z novo naslovnico – naslovom Cantiones Sacrae ter z Dietrichovim impresumom.35 Georgius Handl v predgovoru »Dietrichove« izdaje zbirke Moralia iz leta 1596 pripoveduje, kako rad se je njegov brat odzival želji prijateljev, ki so mu pošiljali kratka la­tinska besedila v uglasbitev. Če ga ne bi zaradi iz­črpanosti še v razcvetu njegovih let dohitela smrt, bi bil zložil še veliko tovrstnih del. Za razliko od preostalih tiskov Gallusove glasbe je bila zbirka Moralia kmalu po prvi objavi leta 1603 vnovič iz­dana, in sicer v flamskem mestu Douai, ki je takrat sodilo pod Špansko Nizozemsko. Napravljena je bila v tiskarski delavnici Jeana Bogarda in pred­stavlja samostojno in izboljšano izdajo, v kateri so popravljene tudi številne tiskarske napake prvotne »Dietrichove« izdaje. To je hkrati edini primer Gallusove glasbe na glasbenem trgu mesta, ki je takrat spadalo v cvetočo antwerpensko-leuvensko mrežo tiskarske trgovine.36 Čeprav je bila zbirka Moralia natisnjena in iz­dana v Nürnbergu, je bil Georgiusov predgovor k tej knjigi podpisan v Pragi (ta ni vključen v Bogar­dovo izdajo iz leta 1603). Zbirka časovno sovpada z odločilnim premikom v tiskarski karieri Geor­giusa Handla. Gallusov brat se je iz Nürnberga zopet vrnil na Češko in bil v tistem času na poti v Olomuc, torej prav v kraj, kjer je Gallus pred šest­najstimi leti našel svoje glavno prebivališče. Olo­muc je leta 1597 z odprtjem Handlove lastne tiskar- ske delavnice postal poslednji kraj njegovega de­lovanja. Njegovi tiski odslej, odvisno od jezika ob­jave, nosijo navedbe »apud Georgium Hande- lium«, »v Giříka Handle« ali »durch Georgium Händl«. Delavnica Georgiusa Handla je kmalu postala najpomembnejša tiskarna na Moravskem.37 Odli­kovala jo je uporaba bakroreštva.38 Handl je objavil vsaj en glasbeni tisk, namreč katoliški kancional, znan pod imenom Rozenplut kancionál (1601). Med glavnimi posebnostmi Handlove ponudbe ti­skov39 so številne objave latinske poezije, povezane s prazničnimi dejavnostmi jezuitskega kolegija v Olomucu pod pokroviteljstvom škofa Pavlov­skega, za katerega je Gallus sam verjetno tudi se­stavil del svoje zbirke Opus musicum. Pomemben del Handlove dejavnosti predstavljajo tudi knji­žice, ki v češkem jeziku objavljajo sklepe olomu­škega mestnega sveta, nadalje pa tudi nabožne publikacije za potrebe utrakvističnih ali taborit­skih vernikov. Nenazadnje so pri Handlu izhajali tudi priložnostni epitafi, povezani s pomembnimi patricijskimi družinami, večinoma v nemškem je­ziku. V celotni ponudbi je v smislu konfesional­nosti opazna trojna usmeritev: jezuitsko-katoliška, utrakvistična ali taboritska in luteranska literatura. Handlova ponudba je vsebovala tudi ambiciozne naslove splošnejše vsebine, med temi Zřijzenij Zemské Margkrabstwi Morawského [Opis morav­skega mejnogrofijskega območja] (1604), ki je po­stal eden Handlovih najbolj razširjenih tiskov. Handlova tiskarna je do leta 1616 delovala pod Georgiusovim imenom, nato pa jo je pod naslo­vom »dediči Georga Handla« prevzela njegova vdova Barbora, ki se je leta 1617 poročila z Janušem Janom Heimblom. Pozneje je podjetje podedoval Georgiusov sin Mathias Handl. Dejstvo, da je Mat­hias v času bitke na Beli gori (1620) in tej slede­čemu porastu protireformacijskega gibanja, pre- vzel katoliško veroizpoved, je namig, da je bil tudi njegov oče Georgius, Gallusov brat, verjetno pro­testant. To podmeno utrjuje tudi obtožnica kardi­nala Dietrichsteina iz leta 1610, ki olomuška tis- karja Georgiusa Handla in Jana Milichthalerja bre­meni izdajanja evangeličanskih pesmaric in pridig. Tiskarska dejavnost na Moravskem se je po letu 1620 močno zmanjšala in edino delavnica Mat­hiasa Handla je delovala še do leta 1622, ko je izšel zadnji znani tisk pod njegovim imenom. Ta zadnja objava, Pisně Katolické Jiříka Hlohovskega, je še ena pomembna notirana katoliška pesmarica. Po tem letu se Mathias Handl v virih ne omenja več. Najverjetneje je zapustil Moravsko in svoje delo­vanje nadaljeval nekje drugje.40 Dva Gallusova moteta (Ecce quomodo moritur in Sepulto Domino) sta se pojavila v liturgični pu­blikaciji Agenda seu ritus ceremoniarum ecclesia­sticarum Hieronima Powodowskega kot možna nadomestka koralnega petja med bogoslužjem ve­likega petka.41 Leta 1591 v Krakovu objavljena Agen- da je jasen dokaz, da so se Gallusovi moteti že nekaj časa uporabljali med liturgičnimi obredi ka­toliške cerkve na Poljskem v potridentinskem ob­dobju. Vendar se zdi, da bi lahko šlo za nekakšno izjemo, saj pred letom 1719 in objavo kancionala Slaviček Rajský Jana Josefa Božana v Hradcu Krá­lovém42 v katoliških pesmaricah ni mogoče zasle­diti nobene druge Gallusove skladbe. Moteta Ecce quomodo in Sepulto Domino sta tudi v Božanovem tisku posebnost, saj kot priredbe za tri glasove predstavljata edini polifoni segment te bogate zbirke, ki sicer obsega kar 470 enoglasnih melodij in 930 duhovnih besedil v češkem jeziku. Razen obeh omenjenih izjem se zdi, da so Gal­lusovo glasbeno dediščino v 17. in 18. stoletju gojili skoraj izključno v protestantskem kontekstu. Ne le da si je motet Ecce quomodo moritur utrl pot v šte­vilne luteranske pesmarice, zasedal je tudi uradni položaj med uglasbitvami pasijonov v srednje- in severnonemškem prostoru.43 Zbirke večglasne glasbe, namenjene luteranskim latinskim šolam, so tekom celotnega 17. stoletja vključevale izbrane motete iz Gallusove zbirke Opus musicum. Med temi viri je najpomembnejša tiskana antologija Florilegium Portense, ki jo je leta 1603 in v drugi izdaji leta 1618 uredil Erhard Bodenschatz za po­trebe šole v Pforti pri Naumburgu. Zbirka vklju­čuje devetnajst Gallusovih motetov.44 Ravno ta izbor iz Gallusove glasbene dediščine je večinoma preživel stoletja in se močno razširil v srednji in severni Evropi. Prav na podlagi tega istega izbora skladb se je na začetku 19. stoletja v nemškem go­vornem kulturnem prostoru ponovno razvilo za­nimanje za skladatelja. Še preden so leta 1858 na Kranjskem o Gallusu izšli prvi spisi,45 so skladate­lja drugod že obravnavali in častili kot »nemškega Palestrino«.46 Poleg te v različnih glasbenih tiskih objavljene Gallusove dediščine je mogoče najti številne glas­bene primere v teoretičnih traktatih z začetka 17. stoletja, nadalje prepise v nemške orgelske tabula­ture in rokopisne zbirke, povezane z rabo v dolo­čenih cerkvenih ali izobraževalnih ustanovah v Šleziji, Skandinaviji, Zgornji Madžarski (zdaj Slo­vaška) in na Saškem. Bogato gradivo, ki ga naj­demo zlasti v švedskih zbirkah, jasno kaže, da so Gallusove motete in tudi moralije uporabljali kot nadomestke za mašne dele v luteranskih bogosluž­jih.47 V rokopisnih virih so ohranjene tudi paro­dične maše drugih skladateljev, ki temeljijo na Gallusovih predlogah. Te so bile doslej deležne le malo pozornosti. Rokopisna zapuščina se v sploš­nem opira na izbor kakšnih tridesetih skladb, ki so skozi stoletja ohranjale spomin na kranjskega skladatelja v srednji in severni Evropi. Gallusov veličastni glasbeni opus je v širšem okviru glasbe poznega 16. stoletja osupljivo neod­visen in izviren. Čeprav si z mnogimi skladatelji svojega časa deli izvor v »mednarodnem« slogu franko-flamske polifonije iz štiridesetih let 16. sto­letja (zlasti Clemensa in Gomberta), njegov na teh temeljih zgrajeni glasbeni jezik tvori edinstveno sintezo različnih izvirnih elementov, kot so: (1) po­gosta raba dvojnega zbora v slogu srednjeevropske tradicije; (2) globoka tenkočutnost za ritmično oblikovanje fraz in izjemna sposobnost za obliko­vanje stavka v najširšem smislu; (3) vpliv samo­stanskega okolja; (4) obvladovanje vokalne »orkestracije« in uporabe ključev, ki je verjetno najbolj raznolika v celotnem glasbenem reper­toarju 16. stoletja. Virtuoznost rabe kombinacij re­gistrov se še posebej nazorno kaže v Gallusovih številnih skladbah za enake glasove (ad voces aequales). Te imajo najrazličnejše kombinacije not-nih ključev. Podoben pristop pogosto najdemo v repertoarju čeških utrakvistov (na primer v sklad­bah Jana Trojana Turnovskega, Jiříja Rychnov­skega in drugih), lahko pa bi bil tudi odraz poli- fonije, ki je bila v rabi v samostanskih skupnostih. Gallusov opus kot celota predstavlja večplastno sliko, v kateri se protireformacijski moteti z iskri­vimi in skoraj udarnimi ritmi prepletajo s polifo­nijo, zakoreninjeno v globoki in ponotranjeni du- hovnosti, ter s kratkimi silabičnimi deklamacij­skimi odseki, bogatimi z ironijo in glasbenim sli­kanjem besed. Vzporednice temu ustvarjanju je mogoče najti v repertoarju, ki se nikoli ni zares uveljavil v širših krogih sodobnega občinstva in je do danes slabo poznan. Skladatelji, kot so Lambert de Sayve, Blasius Amon, Johan Knöfel ali Johannes Nucius, vendarle precej bolj spominjajo na estet­sko ozadje Gallusovega dela kot danes precej bolj znane mojstrovine Orlanda di Lassa, Philippa de Monteja ali celo beneške glasbe za dva zbora, s ka­tero so Gallusova dela v preteklosti prepogosto primerjali. Podobno lahko trdimo tudi o Gallusovi slogo­vni dediščini. Le-to je komaj mogoče opaziti pri katerem od uglednih skladateljev zgodnjega 17. stoletja in izguba celotnega glasbenega dela edi­nega znanega Gallusovega učenca v Olomucu, Abrahama Nymphäusa, otežkoča oceno skladate­ljevega vpliva.48 Rabo in nadaljnji razvoj Galluso­vih slogovnih značilnosti je vendarle mogoče zaslediti v glasbenem jeziku skladateljev, kot so Philipp Dulichius, Melchior Vulpius in predvsem Nicolaus Zangius (ok. 1570–1617). O slednjem so nedavne raziskave pokazale tako povezave z mo­ravsko aristokracijo kot tudi presenetljive skupne slogovne značilnosti z Gallusom, zaradi katerih je Zangiusa mogoče smatrati kot verjetno najbolj vidnega naslednika kranjskega skladatelja.49 Vrsta Gallusovih skladb nikoli ni bila objavljena ne v prvotnih tiskih ne v sodobnih izdajah. Izdaja nekaj takšnih skladb (štiri maše in štirje moteti) je na voljo v zvezku zbirke mams 28 (V rokopisih ohranjene skladbe). Ta izbor vendarle ne predstav­lja celotne skladateljeve ostaline v rokopisnih pre­pisih, kot je mogoče nedvomno spoznati iz tematskega kataloga Marka Motnika.50 To velja zlasti za nemške pesmi na posvetna ali duhovna besedila. Žal se je vrsta tovrstnih skladb ohranila le fragmentarno, njihovo avtorstvo pa je pogosto vprašljivo. Ob bogatem gradivu, ki se nahaja v šte­vilnih arhivskih zbirkah (največ v Šleziji in na Švedskem), si kljub vsemu lahko želimo, da bodo prihodnje izdaje te skladbe naposled predstavile sodobnemu občinstvu ter tako končno omogočile celovit vpogled v Gallusovo fascinantno glasbeno zapuščino. Marc Desmet (ihrim Saint-Etienne, cnrs umr 5317) objavljena prva Gallusova tiskana skladba, ni ohranil nikakršen dokument; omenjenega leta je izšel motet ob izvolitvi novega olomuškega škofa in naslednjih pet let Gallusovega pokrovitelja Sta­nislava Pavlovskega. 5. Mantuani, »Einleitung« v: Jacob Handl (Gallus), Opus musicum, xii. 6. Gl. Tomaż Jeż, »Twórczość Jacoba Handla w źródłach proweniencji Śląskiej«, Muzyka 49, št. 4 (2004): 27–62. 7. Pred tem ponovnim odkritjem je bil motet Angeli lae­tantur de mirando izdan kot samostojno delo v ediciji Elene Kmeťove. Iacobus Gallus, Angeli laetantur de mirando, ur. Elena Kmeťová, Monumenta musicae Slovacae, hc 0603 (Bratislava: Hudobné Centrum, 2006). 8. rism a/i h (in hh) 1976–h (in hh) 1979. 16. Gl. Paweł Gancarczyk, La Musique et la révolution de l’imprimerie, les mutations de la culture musicale au XVIe siecle, iz poljščine v francoščino prevedel Wojciech Boń­kowski (Lyon: Symétrie, 2015), 179–180 (izvirna poljska ver­zija je bila objavljena v letu 2011). 17. rism b/i [c.1610]1 8. 18. O pomenu tega »šlezijskega kroga« v Pragi gl. Chri­stian Thomas Leitmeir, »Words for Music, Words about Music: Salomon Frenzel von Friedenthal’s Epigrams as a Source for Music History«, v: Ars Musica and Its Contexts in Medieval and Early Modern Culture, ur. Paweł Gancarczyk (Varšava: Liber pro Arte and authors, 2016), 367–394. 19. rism b/i 15862 3. 20. rism a/i [s2772 in a/i [ss2772. 21. Gl. Motnik, Jacob Handl-Gallus, tematski katalog, št. hk 494. 22. Gl. Motnik, Jacob Handl-Gallus, 176–177. 23. rism a/i h1984. 24. O skladbi Epicedion, predgovoru in strukturi gl. Marc Desmet, »Façade et revers d’une architecture musicale so­lennelle: la structure de l’Epicedion Harmonicum de Jacobus Handl (Gallus) et ses énigmes non résolues«, De musica dis­ serenda 10, št. 2 (2014): 101–123. 25. rism a/i h1986. 29. Ob upoštevanju različnih glasovnih zvezkov, poveza­nih s polifonimi skladbami. 30. Gl. Motnik, Jacob Handl-Gallus, 58–60, kjer je omemb Gallusovih tiskov na knjižnih sejmih v Frankfurtu in Leipzigu v tabeli navedenih skupno sedemnajst tovrstnih pričevanj. 31. rism a/i l 857; 873; 874; 877; 885 in 974. 32. rism a/i h1988 in hh1988. 33. Gl. Susan Jackson, »Who is Katherine? The Women of the Berg & Neuber-Gerlach-Kaufmann Printing Dyna­sty«, v: Music Printing in Antwerp and Europe in the 16th Century, ur. Eugen Schreurs in Henri Vanhulst (Leuven, Peer: Alamire, 1997), 451–463. 34. Gl. Petr Voit, »Dietrich, Alexander Philipp«, v: Ency­klopedie Knihy, starší knihtisk a příbuzné obory mezi polovi­nou 15. a 19. století (Praga: Nakladatelství Libri ve spoluprací s královskou kanonií Premonstratů na Strahové, 2006), 211, obiskano 21. aprila 2022, https://www.encyklopedieknihy.cz /index.php?title=Alexander_Philipp_Dietrich. 35. Gl. Paweł Gancarczyk, »The Mystery of Sacrae Can­tiones (Nuremberg 1597): Remarks on Jacob Handl and 16th-Century Printing Practice«, De musica disserenda 3, št. 2 (2007): 25–33. 36. Desmet, »›Gallus apud Belgas‹«. 37. Voit, »Alexander Philipp Dietrich«, 211. 38. Voit, »Jiří Handl«, 341, obiskano 21. aprila 2022, https://www.encyklopedieknihy.cz/index.php?title=Ji%C5%99%C3%AD_Handl. 39. Do danes je znanih približno sto tiskov Georgiusa Handla. Gl. Desmet, »›Typographicum robur‹«. 43. O podrobnostih gl. ibid., 303–313. 44. rism b/i 1603.1 in rism b/i 1618.1. 45. Gl. Camillo Maschek, »Biographische Skizzen be­rühmter Kirchen-Tondichter«, Caecilia 1 (1858): 34. 46. Zlasti v Encyclopädie der gesammten musikalischen Wissenschaften, zv. 3, ur. Gustav Schilling (Stuttgart: Franz Heinrich Köhler, 1836), 124. 47. Gl. Marc Desmet, »A Neglected Chapter on Handl’s Sources: Readings from the Swedish Manuscripts«, De mu­ sica disserenda 5, št. 2 (2009): 7–23. Mantuani je domneval, da bi Gallus svojo prvo glasbeno in intelektualno vzgojo lahko prejel v opatiji Stična (Sittich) na Dolenjskem. Čeprav ta hipoteza ne temelji na arhivskih pričevanjih,3 so jo prevzeli številni poznejši biografi. Zdi se namreč, da hipotezo vsaj delno potrjujejo poznejša Gallu­sova poznanstva z drugimi samostanskimi usta­novami v habsburški monarhiji. To velja zlasti za benediktinsko opatijo v Melku, domnevno njegov prvi znani kraj bivanja ob koncu šestdesetih let 16. stoletja. O slednjem je mogoče sklepati iz posvetila (1580)4 Johannesu Rueffu, opatu cistercijanskega samostana v Zwettlu. V času poznanstva z Gallu­som – kot ga ta v predgovoru omenja – je bil Rueff menih v Melku. Čeprav je Mantuani leta 1574 z navedbami iz virov sklepal na prisotnost skladatelja kot deškega 1.Beseda »Handl« ima pomen ‘piščanec’ prek besede»Hendl«, ki se uporablja v dialektih v Avstriji in na Bavar­skem. V standardni nemščini je v uporabi beseda »Huhn«. 2.Glavni viri o razpravi o Gallusovem rojstnem kraju so:Danilo Fajgelj, »Zopet nekaj o Gallusu«, Ljubljanski zvon 8 ————— (1888): 312 (hipoteza: Idrija); Josip Mantuani, »Einleitung« v: Jacob Handl (Gallus), Opus musicum i, xii (hipoteza: Ribnica); Jožef Zazula, »Gallusi so bili Idrijčani«, Cerkveni glasbenik 61, št 1–2 (1938): 12; Zazula, »Gallusi so bili Idrij­čani«, Cerkveni glasbenik 61, št. 3–4 (1938): 37 (hipoteza: Idrija); Ivan Laharnar, »Glas s Tolminskega o naših Gallu­sih-Petelinih«, Cerkveni glasbenik 61, št. 5–6 (1938): 78–79 (hipoteza: Šentviška Gora); Anton Skubic, »Čigav je J. Gal­lus-Petelin?«, Slovenec 66, št. 138 (1938): 9 (hipoteza: Rib­nica); Karel Bezeg, »Rojstni kraj Jakoba Petelina-Gallusa«, Cerkveni glasbenik 63, št. 7–8 (1940): 101–111 (hipoteze Idrija / Šentviška Gora in Ribnica). Vsi prispevki so objavljeni tudi v: Škulj, Gallusov zbornik. 3.Prav tako ni dokazano, da se je skladatelj glasbeno iz­obraževal na Kranjskem, saj bi Gallus svojo domovino lahko zapustil že v mladih letih. 4.V četrtem delu prve knjige maš (maše za štiri glasove). 9. Gl. Robert Lindell, »Music at the Court of Rudolf II« v: Gallus Carniolus in evropska renesansa, zv. 2, ur. Dragotin Cvetko in Danilo Pokorn (Ljubljana: sazu, 1992), 155–170. Za novejše študije o bleščeči glasbeni sceni rudolfinske Prage gl. eseje in bibliografije, ki jih je objavil raziskovalni center Musica Rudolfina, ki ga financira Muzikološki inšti­tut Karlove univerze v Pragi: www.bibemus.org. 10. Gl. Marc Desmet, »›Gallus apud Belgas‹ or the Douai Moralia (1603) Reconsidered«, De musica disserenda 11, št. 1–2 (2015): 67–86. 11. Gallus bi vendarle lahko srečal in je verjetno poznal Philippa de Monteja, ki je tako kot on sam živel v starem mestnem jedru Prage. 12. rism a/i h1980 in hh1980. 13. rism a/i h (in hh) 1981, h (in hh) 1982. 14. rism a/i h (in hh) 1985. 15. Gl. Marc Desmet, »›Typographicum robur fractum‹: Jacob Handl’s Relation to the Printing Press«, De musica disserenda 3, št. 2 (2007): 13–25. 26. Celoten dokument je v slovenščino prevedel Edo Škulj, ur., Gallusovi predgovori (Ljubljana: Družina, 1991), 118–123. 27. Kot del tako imenovane zbirke Dobřenskega (Do­břenského sbírka jednolistů) [dr i 21b, fol. 29v–30r. 28. Gl. Marc Desmet, »Jacobus Handl Gallus’ Inventory: New Suggestions about the Music Books Found in the Com- poser’s Belongings«, Hudební věda 64, št. 4 (2017): 441–454. 40. Voit, »Alexander Philipp Dietrich«, 341. 41. Motnik, Jacob Handl-Gallus, 293–296. 42. Ibid., 296–298. 48. Za povzetek arhivskih omemb Abrahama Nym-phäusa, kantorja v cerkvi sv. Mavricija v Olomucu, gl. Hana Studeničová, »Městská hudební kultura na Moravě v prěd­ belohorském období« (doktorska disertacija, Masarykova univerzita Brno, 2019), 49, 54, 169 in 170. 49. O Zangiusu gl. Vladimír Manas, Nicolaus Zangius: hudebník přelomu 16. a 17. století; Na stopě neznámému (Brno: Masarykova univerzita, 2020), ter zgoščenko Cantio­nes sacrae pod vodstvom istega avtorja, Ensemble Versus & Capella Ornamentata, cd Opera Diversa, 2017. 50. Motnikov katalog (Jacob Handl-Gallus) navaja 48 ro­kopisnih skladb (hk 497–544) deloma s še negotovim avtor­stvom. [iv] novi uvod [v] novi uvod [vi] novi uvod [vii] novi uvod [viii] novi uvod [ix] novi uvod [x] novi uvod [xi] novi uvod