Anton Podgoršek
Misli o socijalni kulturi in socijalni
politiki
V zadnjih mesecih je v naši javnosti živahno odjeknilo vprašanje reorganizacije celokupne socijalne zakonodaje v državi, ki ga je sprožilo ministrstvo socijalne politike v zmislu kraljevega manifesta z dne 6. januarja t. 1. Vršile so se številne ankete vseh mogočih interesiranih činite-Ijev, gospodarske in delavske zbornice so pretresale pereče vprašanje na svojih sejah in stavile obširne ter izčrpne spomenice, stanovske in interesne organizacije delodajalcev in delojemalcev so reagirale v zmislu svojih najožjih interesov ter naglasa le svoje stališče v jedrnatih resolucijah, tako da bo imelo ministrstvo socijalne politike zares težavno nalogo, najti pravično sintezo med raznimi bistveno si nasprotujočimi interesi. Ob tem važnem mejniku naših socijalnorefcrmatoričnih stremljenj pa je postalo očitno dejstvo, da kljub »duhu časa« in velikemu socijalnemu napredku sosednjih kulturnih narodov v nekaterih naših ljudskih plasteh še ni dovolj ukoreninjeno ono socijalno mišljenje in čustvovanje, ki se izraža v pravilnem vrednotenju delavca in nameščenca kct zelo pomembnih faktorjev v vsem gospodarskem in socijalnom življenju in ki tvori bistveni temelj vsake produktivne socijalne politike. Ne prezrimo namreč pri vsem socialnopolitičnem udejstvovanju nikdar zgodovinske činjenice, da je neproduktivna socijalna politika, ki jo je narekoval zgolj le klasni egoizem enega sloja, le povečala socijalno zlo ter se v svojih zlih posledicah pogosto obrnila proti onim, ki so jo spočeli, in da je trajno plodna le ona socijalna politika, ki je pognala svoje kali iz globokega etičnega, socijalnega čustvovanja. V naslednjih izvajanjih se hočem zato v kratkih potezah dotakniti pojma socijalne kulture v njegovi tesni povezanosti s socijalno politiko kot njega praktičnim izrazom.
Znani pedagog Forster pravi v svoji prelepi knjižici Socijalna kultura«, da je osnova vse socijalne kulture, moči in znati vživeti se v stanje drugih. V dosego tega pa je treba predvsem z največjo doslednostjo izgraditi ideal svoje lastne notranje socijalne kulture, ki naj izžareva ljubezen do vsega človeštva in se na zunaj uveljavlja v pozitivnem soeijalnem delovanju v blagor celokupne človeške družbe. Socijalna samovzgoja ne znači samo oživljenja nerazvitih socijalnih čustev, temveč tudi kontroliranje vseh drugih socijalnih instinktov na podlagi finejših socijalnih čustev, ki jih je zopet treba podrediti celokupnemu idealu karakterja — vesoljni socijalni ideji, ljubezni do vsega živega.. Kajti, kar je človeku
is
imanentnega, socijalni nagon, je sicer velika prirodna sila, a more uničevalno vplivati na kulturo, ako se ne podredi velikim duševnim socijalnim silam, zakonu ljubezni in odgovornosti.
Po Forsterju je velika zasluga krščanstva za socijalno kulturo v tem, da je napram nižjim socijalnim instinktom energično poudarilo načelo ljubezni napram živemu človeku. Še le ta najgloblja odgovornost človeka napram človeku more biti protiutež brutalni sili dinamike mas in more dvigniti socijalno naravo na stopnjo socijalne kulture. Biti socijalen se pravi, i v govoru i v delu misliti na vse. Samo višina čuta odgovornosti dviga človeka iz nižin golega egoizma ter mu daje notranjo jakost zares plemenite duše. Najvišja kultura socijalne zavesti vodi torej k najvišji kulturi osebnosti.
Socijalna kultura se izraža v karitativnem delovanju, v duševni sposobnosti, zamisliti se v druge, živeti in žrtvovati se zanje. Tak svetel primer caritatis« je udejstvila Florence Ninghtingale na polju negovanja bolnikov, ki je s svojim nesebičnim in požrtvovalnim delom vzbudila toliko •ljubezen, da so ranjenci poljubovali njeno senco, kadar je obiskovala njihove sobe.
Socijalna kultura odseva dalje iz socijalnih manir, iz fine obzirnosti v elementarnih stvareh družabnega življenja, iz upoštevanja pravic soljudi, iz globokega dojetja duševnega življenja in razpoloženja drugih — iz pravega takta, iz objektivnosti v borbi načel in mišljenj in vsaj iz pravične presoje svojega bližnjega, ako se že ne ravnamo po besedah Magdalene dei Pazzi:	O bližnjem je treba čim manje govoriti, kajti začne na-
vadno z dobrim, konča pa običajno s slabim. Naš bližnji je kakor čaša, ki se lahko razbije, ako jo prečesto vzamemo v roke.«
Veren izraz socijalne kulture vsakega človeka pa je predvsem njegovo ponašanje napram najširšim ljudskim plastem, napram delavcu in kmetu, tem granitnim temeljem vsega narodnega življenja.
Kdor pozna samo en sloj, pozna samo eno stran življenja; socijalno vprašanje pa je vprašanje za vse. Ne samo za to, ker posega v temelje našega življenja, temveč tudi iz razloga, ker nam vendar ne more biti vseeno, kako žive oni, ki v potu svojega obraza, v česti bedi in pomanjkanju ustvarjajo temeljne človeške dobrine. Forster pravi, da obstoja iz-vestna »socijalna pieteta,« ki je neločljiva od vsake prave notranje kulture in ki jo je treba pazno negovati, ako se hočemo osvoboditi od onega naivnega egoizma, ki gradi svojo življensko radost na tujih mukah in trpljenju. Biti human napram delavnim množicam ne znači, ne zahtevati solidnega in eksaktnega dela, temveč način ponašanja, ki izvira iz najintimnejše zavesti takta za spremenjene živi jenske pogoje v dobi delitve dela in iz iskrenega spoštovanja človeškega dostojanstva v delavskem človeku, to kar moremo imenovati najprimitivnejšo pravičnost. Dobro meni Fdr-ster, da ogorčenje, ki vlada v razrednih borbah, nima svojega izvira toliko v delavski bedi, ko v zapovedljivem tonu in nadutosti mnogih predstavnikov višjih slojev.
(Povdarili smo že, da je treba v dosego čim večje socijalne kulture, temljite samovzgoje, doslednjega oblikovanja svojega notranjega jaza v soeijalnem zmislu. To pa je treba pričeti že v mladih letih, ko se v človeku formira pogled na življenje in ustvarja svetovni nazor z vestnim študijem sooijalnega vprašanja — ne samo po knjigah, temveč tudi na izvoru socijalnih odnošajev, z bivanjem in delovanjem med ljudskimi delov-
iiimi množicami. Učitelj ArnoldaToyiiveza, Canon Brinett, je ob neki priliki naslovil sledeče besede na angleške študente:
>Ce se brigate za sirote, imate čut za delavca in njegovo borbo, zakaj ne greste in ne živite ž njimi, ne kot višji, ki so prišli k nižjim, ne kot čisti, ki hočejo pomagati propadlim, ne kot predstavitelji olepšanja življenja, ki hočejo širiti okus, temveč enostavno kot sosedi, prijatelji in sorojaki.«
Ta apel je v veliki meri izvršila angleška in amerikanska študentovska mladina.
Pri njih se smatra za ideal popolne izobrazbe, biti nekoliko mesecev »resident« v kakem settlement-u ali vsaj nekoliko večerov na teden posvetiti tamošnjemu socijalnemu delu. V New Yorku imajo študenti »Columbia University« svoj >University Settlement.« Te ustanove ne nudijo samo raznovrstne možnosti za vsako vrsto sccijalnega pomožnega dela, temveč predstavljajo v prvi vrsti bazo za duševen kontakt s pripro-stimi ljudskimi sloji. Dijakom je tako podana prilika, da prisostvujejo velikim delavskim skupščinam, da imajo iz svoje stroke mala predavanja, da si pridobe spoznavanje in utise, ki morejo odločilno vplivati na razvoj vsega nadaljnjega načina mišljenja.
Pa tudi za mlade devojke, dobro pravi Forster, bi bilo od velike važnosti, da detaljneje pogledajo tudi v temne strani življenja, kot nekakim sredstvom proti izključno »estetskemu« pogledu na življenje. Gotovo ne bo brez znatnega upliva nanje, četudi bi doživele utise, ki jih Lady Dilke tako-le opisuje:
V .nižjih slojih živi na tisoče naj siromašne jših žen, ki se ubijajo v delu, ki so vedno na meji eksistence in daleko cd vsake življenske radosti in lepote, pa vendar vztrajajo do konca v čistem in poštenem življenju. Pred takimi, ki žive v prahu, je treba, da pokleknemo!«
(Nadaljevanje prihodnjič)
Dr. B. Svetelj
Napoleon in Slovenija
(Predavanje na prvem «Merkurjevem» družabnem večeru.)
Pred nami so, gospoda, slavnosti dnevi v spomin 120-letnice, ko je dobršen del slovenskega naroda po zaslugi Napoleona in naj-kulturnejše tedanje evropske države počel živeti nekoliko drugačno življenje kot ga je bil vajen pred tem. Pa je prav, da se ob tej priliki spomnimo dežele in junaka.
Francoska revolucija je zajela tudi naše kraje in to ne samo s svojimi idejami ter povzročila notranje spremembe, da je zavel svobodnejši upravni duh, da se je zrahljalo odvisnostno razmerje stanov ter se pospešil razmah gospodarskega življenja, vplivala je tudi na politično zgodovino naših dežel. Njihovo usodo je začel tedaj voditi iz Pariza največji mož svojega časa.
Napoleon naših krajev ni osvojil istočasno in na en mah. Ob treh različnih prilikah si je prilastil sestavne dele svoje Ilirije, štiri leta je zbiral drobtine v državno telo, ki mu je bilo usojeno prav tako le štiriletno življenje.
IS*
Takoj za prve koalicijske vojne so pod Bernadottovim vodstvom
1.	1797. zasedli Francozi Ljubljano. Spregledali pa so Slovencem vso vojno kontribucijo, ki so jo sicer plačevali podjarmljeni narodi. Tako se je tedaj predstavil mogočni francoski narod slovenskemu in vtis je bil ugoden. Po sklenjenem premirju v Leobnu na Muri se je vračal Napoleon tudi skozi Ljubljano v Italijo, kjer je v Campoformiu podpisal z Avstrijo mirovno pogodbo in ji vrnil zasedeno ozemlje obenem z Benečijo kot kompenzacijo za izgubljeno Lombardijo in posest ob Benovem ustju.
Tudi v vojni 1. 1805. je bila Avstrija premagana in v bratislavskem miru je poleg drugega morala prepustiti Napoleonu posest nekdanje beneške republike, torej tudi Dalmacijo in zapadno Istro.
Zmagoviti Francozi so tudi v tej vojni zavzeli naše kraje ter nalagali mestom in deželi visoke vojne dajatve, kakršnih ni zmogla. Če so se tu in tam po Sloveniji ohranili na Francoze slabe spomini, izvirajo v mnogih primerih prav iz te dobe.
Kot nedolžna žrtev kotorskega konflikta je 1. 1806. padla v Napoleonove roke tudi mala, stoletja samostojna jugoslovanska trgovska republika sv. Vlaha, Dubrovnik. Pa tudi Kotor so po dvoletni zasedbi Rusi s tilzitskim mirom vrnili Napoleonu kot tudi zasedene dalmatinske otoke. Vse to ozemlje je bilo upravno združeno z Napoleonovim Italijanskim kraljestvom, imelo pa je svojega dalmatinskega guvernerja v osebi Marmontovi, ki se je pri zasedbi Dubrovnika tako spretno odlikoval, da je postal «duc de Raguse». Za svoje Italijansko kraljestvo so si Francozi pridržali tudi vso Goriško na desnem bregu Soče do Kanala z Brdi vred.
Avstrija velikih in važnih izgub ni mogla mirno pretrpeti, pa je izzvala novo vojno 1. 1809. in s porazom pri Wagramu in mirovno pogodbo, sklenjeno po dolgih in zapletenih pogajanjih 14. oktobra v Schonbrunnu, ki ji je naložila nepričakovane žrtve: poleg 85 milijonov goldinarjev velike teritorijalne izgube na zapadu ter na severu v Galiciji in kar je za nas najvažnejše, tudi na jugu ob Adriji. Napoleon je dobil tukaj zapadni del Koroške (takozvano beljaško kresijo), Kranjsko, Goriško s Trstom, Avstrijsko Istro, civilno in graničarsko Hrvatsko desno od Save do turške meje v Bosni z vsem primorjem, Reko in otoki.
še isti dan je izšel tudi dekret, s katerim je Napoleon te dežele združil z Dalmacijo in jim dal ime Ilirske province ali dežele, kot se glasi v slovenskem prevodu. To ime se odslej uradno vedno rabi ali pa v krajši obliki Ilirija.
Ime je Napoleon vzel po tedanji svoji in francoske revolucije navadi po nazivu, ki ga je večina teh pokrajin imela v rimski dobi. Saj je bilo to najnaravnejše za njega, ki je stremel po obnovitvi rimskega imperija. Marmont sam, ki je brez dvoma pri ustanovitvi Ilirije odlično sodeloval, omenja v svojih Memoirih, da je bilo to ime dano kot reminiscenca na veliko ime v prošlosti.
Značilno je, da Napoleon v svoji korespondenci nikjer ne omenja izrecno, da je Dalmacijo in zapadno (takozvano beneško) Istro ločil od Italije in združil v Ilirijo. Tudi italijanski podkralj Eugen Beaubarnais za to dolgo ni vedel. Ko pa so Italijani to bridko resnico zvedeli, so skušali rešiti zase vsaj zapadno Istro, ker te Napoleon v
dekretu z dne 14. oktobra izrecno ne omenja. V posebnem dopisu je skušal podkralj Napoleona k temu nagovoriti. Povdarjal je velik gospodarski pomen te «prefekture» za svoje kraljestvo; pravi, 1. da je organizirana kot ostali italijanski departementi, 2. da dobiva Italija odtod največ soli, 3. da so njeni gozdovi za italijansko ladjedelstvo največjega pomena. Omenja tudi, v kaki zadregi je bil beneški arzenal za časa avstrijske vlade, ki je te gozdove zanemarjala. Odgovora ni bilo; gotovo je znal ilirski guverner Marmont Napoleona bolje prepričati, kakšna enotna organizacija je na severni in vzhodni strani Adrije potrebna.
Iz treh po svoji politični, oziroma petih po svoji ustavi in notranji zgodovini različnih delov je sestojala od Napoleona I. oživljena Ilirija, kajti odstopljeni del Hrvatske je imel drugo ustavno in upravno zgodovino kot notranje avstrijske kronovine in svoje posebne predpravice je uživala vojaška granica. Nekdanja beneška Istra in Dalmacija pa sta bili le toliko časa avstrijski, da je Napoleon, čeprav po sedmih letih dedič, mogel reči, da ni bil on, marveč Avstrija beneški krvnik. Dubrovnik pa je bil ves čas od ustanovitve samostojna mestna aristokratska republika.
Oblika Ilirskih dežel je bila kaj nenavadna, dolga pa ozka; največja širina je bila na črti od hrvatskega primorja pa do utoka reke Une v Savo med Jasenovcem in Dubico. Ilirija je segala skoro od Skadarskega jezera pa do izvira Drave na koroško-tirolski meji. Njene morske in kopne meje so bile kljub samo 54.000 km3 in IX' milijona prebivalcev sila dolge. Ilirija je bila, kot se je duhovito izrazil zadnji njen guverner, sloviti Napoleonov nekdanji policijski minister Fouche, «vsa sama obala in sama meja.»
Na jugu Dalmacije sta spadali k njej še Budva in Lastva. Ob obali navzgor vsi dalmatinski in kvarnerski otoki (čeprav so jih nekaj imeli ves čas obstoja Ilirije zasedenih Angleži, ki so tod okrog po Adriji neprestano križarili. Vzhodna dalmatinska meja, to je meja proti Turčiji, je ostala nespremenjena in isto kot pozneje proti Hercegovini in Bosni. Pripadala ji je vsa Hrvatska zapadno od Save, torej od Bregane pri Samoboru pa do Jasenovca in Uštice, vzhodno od Kostajnice in Dubice, kjer se izliva v Savo Una.
Od Hrvatske navzgor je nova meja rezala slovensko zemljo, štajerska je ostala avstrijska, Kranjska je pripadla Iliriji. Meja je bila dolina Save do Zagorja. Toda razmejitev je dala tu dosti dela, ker je imela štajerska svoje enklave tudi na desnem savskem bregu, katerih Avstrija, držeč se striktno besedila mirovne pogodbe, ni hotela brez kompenzacij izročiti, češ da je odstopila samo Kranjsko, ne pa tudi štajerske. Napoleon pa je imel dovolj geografične, upravne in strateške uvidevnosti in ni imel za take preostanke srednjeveškega fevdalizma smisla ter je zahteval prirodno mejo po savski strugi. Po daljšem obotavljanju se je morala Avstrija udati. Ilirija je tako dobila tudi štajersko vas Zasavje v brežiškem sodnem okraju.
Naravno mejo so zahtevali Francozi tudi pri Motniku, ki je bil štajerski. Končno so se sporazumeli tako, da je Avstrija dobila planino Jasenice in še par drugih manjših zaselj za Iliriji prepuščeni motniški trg.
Težji spori so na stali med razmejitvijo na Koroškem, kjer je
beljaška kresija pripadla Napoleonu, dočim je celovška ostala Avstriji. Cesar Franc je tu na vsak način skušal rešiti zase 12 naselbin, deloma domen, deloma graščinskih gospodstev, med njimi Rožek in Trg (Feldkirchen), ki so imele skupaj 13.700 duš in nekaj nad 3300 hiš. Spor radi bodoče politične pripadnosti teh krajev se je vnel, ker se je Avstrija opirala na to, da so do Jožefa JI. spadali povsem k celovški kresiji. Pri tedanji upravni reformi pa so prišli administrativno pod beljaško, dočim so katastralno ostali pri celovški kresiji. Ker Francozi niso odnehali, se je cesar Franc udal, a šele početkom 1. 1811. Meja je potekala preko sredine Koroške od Karavank na sever, tako da je bilo Podgorje (Maria Elend) že ilirsko in tudi Vrba na zapadnem koncu Vrbskega jezera. Tudi Rožek in Feldkirchen sta pripadla Iliriji.
Na severu Koroške je ostala stara deželna meja s štajersko in Salzburško. Na zapadu Koroške pa sta Iliriji pripadla tudi tirolska sodna okraja Sillian in Lienz. Dravin izvir v Pustriški dolini je bil ilirski in še celo v gornje porečje Rienze je posegla Ilirija s posestjo Toblacha. Salcburška enklava Windisch-Matrai, ki leži južno od Visokih Tur, je bila prav tako prisojena Iliriji. Tako je tudi tu uvajal Napoleon naravne meje po modernih državniških in geografskih nazorih.
Proti Italiji je vodila meja po grebenu Karnskih Alp. Zilska dolina je bila ilirska. Pač pa je prisodil Napoleon Italiji Trbiž in vse ozemlje do Savinega področja, torej tudi Belo peč ter vso Kanalsko dolino. Tod je bila meja za Ilirijo tako nenaravna, da ni bilo mogoče po lastnem ozemlju iz ilirskega glavnega mesta Ljubljane drugače kot preko nad 1000 m visokega Podkorena v beljaški distrikt.
Italijanskemu kraljestvu je prisodil Napoleon tukaj čisto strateške meje, čeprav sta obe deželi Italija in Ilirija bili v njegovih rokah. Meje so bile na tem strateško prevažnem križišču take, kakor si jih je izvolila tudi moderna Italija po svetovni vojni, ko je bila na njeni strani sila. Meja na Goriškem, proti Italiji, je potekala kakor si je Soča od izvira do izliva zarezala svojo globoko strugo. Od izvira pa je šla preko alpskih grebenov k Savinemu izviru, tako da sta bila Bovec in Kobarid italijanska kot tudi Predel.
Napoleon je potreboval 1. 1809. tri mesece, da je od izbruha vojne prišel iz Pariza s svojo armado preko poraza pri Aspernu in sijajne zmage pri Wagramu do premirja dne 12. julija. Prav toliko časa pa je tudi bilo treba od premirja do schonbrunnskega piru. Težji ko boji na polju časti in slave, pa tudi prvega poraza, so bili diplomatični spopadi za zeleno mizo z avstrijskimi politiki, šlo je v teh pogajanjih za ozemlje, preko katerega je potekala življenska arterija avstrijskega cesarstva, boj se je bil za odstop dednih dežel ob morju, za okno, skozi katero je Avstrija kljub vsem ponižanjem še svobodno dihala v svet, preko katerega je pa imela tudi prepotrebno zvezo z Anglijo, ki jo je zalagala z industrijskimi in kolo-nijalnimi proizvodi, predvsem pa z denarjem.
Kakšne načrte je pač moral Napoleon imeti s tem ozemljem, ki ga je tako kategorično zahteval in zaradi katerega je bil pripravljen tudi ponovno prijeti za orožje.
Nespametno bi bilo misliti, da je Napoleona pri ustanovitvi Ilirije vodilo to, kar je z ustanovitvijo v deželi dosegel in radi česar nam je spomin na francosko Ilirijo še danes prijeten. Iskal je tudi tu sebe samega, pa tudi narod je našel sebe, hočem reči znal je nove razmere obrniti sebi v prid. Iz nacijonalnih simpatij do južnih Slovanov Napoleon ni ustanovil Ilirije, kajti «za nacijonalne nagibe je imel le prav malo zmisla, tako da jih je prezrl tudi pri Francozih,» kakor trdi o njem njegov najboljši življenjepisec Avgust Fournier. Tudi francoska revolucija s svojo idejo narodnosti ni ustvarjala neposredno, pač pa je s proklamacijo individualne svobode dajala povod za snovanje narodnih enot. Ako bi bil Napoleon hotel Slovence narodno povzdigniti, bi bil pač pridružil Iliriji še štajersko in opustil zapadni in severni pretežno nemški del beljaške kresije ter pi’ivzel raje celovški okraj. Prav tako bi se bil pri meji proti Italiji na Goriškem oziral na slovensko narodnost. Tudi Srbov, ki so se borili za svoje osvobojenje, ni hotel kljub njihovim ponovnim prošnjam podpreti, čeprav so mu bili pripravljeni izročiti vse utrdbe ter so ga proslavljali kot drugega Aleksandra Makedonskega. Za prošnje črnega Jurija je imel Napoleon gluha ušesa, kajti za svoje velike načrte je tedaj še potreboval mir s Turčijo.
Kljub drugačnim Napoleonovim načrtom pa se je vnela iskra narodnega prebujenja pri njegovih slovanskih ilirskih državljanih. To je bil njegov morda najmočnejši in najtrajnejši uspeh na vzhodni obali Adrije. Kot viteza, ki je vzbudil v svobodno kulturno življenje ilirski, od Rimljanov in njihovih naslednikov zatirani narod, ga je takoj ob prihodu pozdravil Vodnik.
Vseh Slovencev Napoleon v svoji Iliriji ni združil, še manj vse Jugoslovane. Združil pa je nekaj Slovencev, nekaj Hrvatov in tudi nekaj po Dalmaciji živečih Srbov. Pa tudi to in ravno to je imelo svojo važnost. Videli so lahko tedaj južni Slovani, da morejo živeti drug z drugim, ne da bi se jim bilo treba bati, sovražiti in boriti za mejno črto. Srbski narod v Pomoravju je z najlepšimi nadami upiral oči v Ilirijo, želel je tudi priti v razširjeno Ilirijo. Morda bi se bilo to kdaj zgodilo, da je Napoleonova moč nad Evropo trajala dalje časa. Toda zaobrnilo se je kolo zgodovine. Sreča je zbežala in nastopil je konec širjenja Napoleonovih državnih tvorb. Ilirija je izginila po kratkem štiriletnem življenju. Ostala pa je ideja, ki si jo je ustvaril narod iz te Napoleonove ustanove. Pripravljala je sprejemljiva tla za narodno ujedinjenje, ki je s francosko pomočjo dozorelo 1. 1918.
Napoleonovi cilji in načrti pa niso šli za tem. Zanj so bile merodajne potrebe politike in gnal ga je brezkrajni pohlep za oblastjo, za vlado nad čim večjim prostorom. Sam je priznaval na Sv. Heleni, da ni bil stalen,v švajih načrtih, da se je lahko prilagodil in. računal s spremenjenimi razmerami. Njegova vroča želja je bila že dolgo, da bi pridobil Franciji moč in oblast nad Sredozemskim morjem in Adrijo. Za to je vedela že.dolgo vsa Francija, pa tudi Avstrija, ki je 1 prav mnogo baš iz tega vzroka izzvala novo vojno. Celinska zapora je bila tedaj Napoleonova vodilna misel, bojkot angleškega blaga. Da_bi to izvedel, je potreboval tudi Ilirijo, ustanovit pa j~e 'za to ni, Ilirija v njegovih rokah je odrezala dostop do morja Avstriji, ki mu
je v tem boju delala še največ preglavic. Svečano je bilo na ljubljanskem in tržaškem trgu sežgano angleško blago.
Pa tudi finančno je namerjal Avstrijo s posestjo Ilirije oslabiti. Uničiti je hotel njeno pomorsko trgovino, ker je bil prepričan, da se mu le od politično in finančno strte zagrizene sovražnice ni treba ničesar bati.
Nasprotno pa naj bi njemu Ilirija nudila tudi gospodarske koT pisti, ker bi mu.omogočala mirne stike z Balkanskim polotokom..
Ilirija je mejila direktno na Turčijo ter oklepala celo njen skrajni severozapadni del s svojim dalmatinskim izrastkom ob Adriji in s hrvatskim ob Savi. Stike s Turčijo je Napoleon nujno potreboval, ker so mu na morju angleške ladje, ki sp imele svoje oporišče na Malti, zapirale dovoz kolonijalnoga blaga in s tem povzročale francoski industriji občutno, škodo. Obnoviti ie hotel tudi od nekdaj vkoreninjeno francosko orijentsko politiko, kakor jo.je-go-. jll še Franc I. in njegovi nasledniki v 16. stoletju. Francoski poslaniki na sultanovem dvoru so se sprevrgli v sultanova svetovalce in francoski konzuli na Turškem so ščitili tudi turške interese. LevauJLske luke so se zaprle angleškim ladjam in Rusi so bili na Krimu ogroženi od eventualnega francosko-turškega napada.
Vse to je bilo pa pravzaprav le ugodna posledica dveh drugih glavnih Napoleonovih namenov, ki sta kumovala ustanovitvi Ilirije. Ilirija je imela.-nalogo, da drži Avstrijo na vajetih, iz. Ilirije pa je namerjal Napoleon tudi svoj zmagoslavni pohod proti Carigradu in s tem k svetovnemu gospodstvu.
avstrifsfeniu vpadu ^ ltalijp^ ali prgjm iije čelo v Francijo. Ti dve državi' ne 'šineta'mlcclar vec postati bojišče, je bila njegova zahteva. Zato je moral imeti strateške meje, vse alpske prelaze, ki vodijo v Italijo, je moral dobiti v svoje roke. Iz tega razloga ona značilna podolgovata oblika_Jlirije. Ko je Napoleon postavil Marmonta za generalnega guvernerja ilirskih provinc, mu je smeje se dejal: «In Vi boste mejni grof!» Ljubljana je bila prav radi svoje izborne lege, v bližini avstrijske meje,' izbrana za glavno mesto, ker' bi odtod lahko dobro opazovali sovražnikovo delovanje. Marmont sam omenja to v svojih «Spominih», pa pravi, da je bila «poste d’observation». Tudi sodobniki niso sodili drugače. Iz tega vzroka se je Napoleon zanimal tudi takoj za točke na savski, dravski in soški črti, ki bi bile primerne ža utrdbe. Posebno dobro je nameraval utrditi Trst, da bi se v njem večja posadka mogla dalje časa držati. Kot mejna marka je Ilirija morala biti izven Italijanskega kraljestva In izven francoske civilne uprave v Parizu. Bila je samostojna celota, vojaško urejena in njena uprava je bila stalno pod francoskim generalom.
lliriia pa nai ULne -bila-samo .trdnjava. pred -dunojol« i m i v mir, ampak tudi most v 'furčiin. Njena mnogo važnejša naloga je bila, da bi služila Napoleonu za operacijsko bazo na pohodu proti Carigradu in dalje do vlade nad svetom, saj je dobro znano dejstvo, da je imel to v svojih načrtih. Iz tega vzroka tudi ni bil pripravljeni Carigrada za nobeno ceno prepustiti komu drugemu, ako bi šlo za turško dedščino, pa tudi ne izza Tilzita svojemu prijatelju ruskemu carju. «ponstantinople jamais, car c’est hemnire (jp rippdp « je|
dejal. Iz tega razloga je avstrijske politike poučeval, da nima Francija svojih interesov na severu, na Poljskem in ob Baltiškem morju; čisto drugače pa, da je ob Sredozemskem morju, da mu ni vseeno, kaj se zgodi s Turčijo, da Francija more samo preko Ilirije uveljavljati svojo moč v Carigradu. Zato je nameraval močno utrditi turško mejo ob Uni, Dubico in Karlovac. Za utrditev Dubrovnika v prvovrstno vojno pristanišče je dal pol milijona frankov. Pod dubrovniškimi utrdbami naj bi, ako treba, dobila varno zavetišče francoska eskadra, ki naj bi stalno križarila po orijentskih vodah. Marmont je že kot dalmatinski guverner 1. 1807. dobil ukaz, naj pošlje obširno poročilo o geografskih, upravnih, narodnostnih in gospodarskih razmerah v Bosni, Makedoniji, Albaniji in na Grškem. Pripraviti je moral tudi operacijski načrt za armadi, od katerih bi ena prodirala iz Dalmacije in Kotora, druga s Krfa. In to se je zgodilo takoj po tilzitskem miru ter sklenitvi prijateljstva s cariem. Tudi sodba sodobnikov se je glasila, da je Ilirija embrio, ki zraste v orjaka, da se bodo njene meje razširile proti vzhodu tako, kakor komaj moremo slutiti. Primerjali so jo z rimsko Ilirijo, jvpjjiimljane rimska, tako bo tudi Napoleona njegova Ilirija vodila proti orijentu, v Malo Azijo in še naprej. Saj je pa Napoleon tudi v resnici hotel z osvojitvijo Indi je: zapreti Angležem vir moči in bogastva. Prepričan je bil lahko, odkar šo mu s svojo mornarico preprečili uspehe v Egiptu, da pot tja pelje edino preko Ilirije po kopnem na vzhod, koder je šel Aleksander Veliki, junak, čigar osvojitve so mu lebdele pred očmi.
Francija naj hi z. njim postala orijentska sila, Slovanom, Grkom in mohamedanskim narodom naj bi vladala, kakor je že nekaj let njegova roka vodila usodo Nemčije in Italije.
(Konec prihodnjič)
7. Kaiser
Evropske gospodarske krize
Gospodarska kriza. Kolikokrat se posebno v povojnih letih ponavljata ti besedi; — ob vsaki priliki, v vsakem govoru — in vsak si jo po svoje razlaga, vsak vidi za njo druge vzroke in rešitve. Gospodarske krize se ponavljajo periodično.
Prve sledove industrijske krize najdemo že okrog 1. 1809—1810 v Angliji. Posledica te krize je bila propast angleške zunanje trgovine. čeprav je imela ta kriza svojo bazo v industriji, — vendar je enako težko prizadela tudi trgovino in ves ostali gospodarski živelj.
Naslednja kriza, zopet na Angleškem, se je pojavila 1. 1815. Vzrok te krize so bile v glavnem neosnovane nade po končnem Napoleonovem porazu, ko so angleški industrijalci upali, da bodo s svojimi proizvodi preplavili siromašni kontinent. Ta kriza se je ponovila in še poostrila 1818. leta.
Pred vsako gospodarsko krizo opažamo več let velik gospodarski razvoj, čemur sledi nekaj let zastoja in depresije. Moment, ko se pojavi kriza je zaključek periode razmaha, ki je več ali manj
splošen. Prihranki in kapitali se v dobi prosperitete investirajo največ v industrijo; produkcija in potrošnja rasteta. Trgovina postane živahna in splošni optimizem prevladuje v vseh gospodarskih krogih. Osnavljajo se nova podjetja, vse hiti kvišku, — a pridejo časi preobilice blaga, visoke cene in mezde, ki pri mladih podjetjih nad-kriljujejo dopustno mero in — polom je tu. Trg je prenapoljen z blagom, rentabilnost podjetij je ogrožena, posledice se opažajo v gospodarstvu vobče in kriza postane splošna. Na drugi strani pa radi zastale produkcije in pa radi investicije velikih kapitalov v podjetjih, ki so postala nerentabilna, — nastane velika potreba po tekočih denarnih sredstvih, obrestna mera je vedno višja — in tu so predvsem in najprej prizadeti denarni zavodi, če je n. pr. banka investirala prevelike vsote vlog v tovarne in podjetja, pride navadno v takih momentih v stiske in lahko celo v stečaj. En stečaj pa povleče za seboj drugega in tako nastopi kriza v denarstvu, ki preide sama po sebi na trgovino in industrijo, kjer je naj občutne j ša.
Kakor so bile cene v dobi prosperitete visoke, tako v času depresije padajo. Seveda pa pri vsem tem ne izostanejo tudi težke socialne posledice; znižanje mezd, brezposelnost itd. so najnavad-nejši spremljevalci vsake gospodarske krize.
če preidemo nazaj na krizo na Angleškem, katere depresija je trajala prav do leta 1820., vidimo, da so se po tej krizi pričeli uvajati v industrijo hovi modernejši stroji. Ker so cene radi depresije padale, angleška, zlasti tekstilna industrija, ni imela drugega izhoda iz te težke situacije, nego da je znižala stroške produkcije z uvajanjem novih strojev.
Po tej krizi je sledila zopet doba konjunkture, ki je trajala do leta 1836 in za katero je značilna gradnja novih prekopov in železnic. Zopet vidimo isti pojav. Cene so proti koncu konjunkture na-rastle n. pr. za bombaž od 25 na 31, svilo od 17 na 40, tobak 22 na 44, sladkor 32 na 95 in železo 62 na 85. Ta kriza (1836) pa ni bila več specijalno angleška, ker se je pojavila leta 1837 tudi v Združenih državah ameriških. Cene so v nekaj mesecih padle za 15 do 40%. V Ameriki se je pojavila kriza posebno v trgovini bombaža, kateremu so cene katastrofalno padle in čemur se je pridružila tudi kreditna kriza.
Doba industrijske prosperitete je trajala nato v Angliji od 1843 do 1846, katero karakterizira zlasti ustanavljanje delniških družb za gradnjo novih železnic. Posebno je v tem času napredovala metalurgija. Koncem leta 1846. je kriza iz političnih razlogov bliskoma zajela gradbeno in metalurgično industrijo in nato vse ostale industrije. Občutno pa je vplivala tudi na Francijo, kjer je bilo tedaj 780.000 brezposelnih delavcev, medtem ko je v Angliji prišlo do velikih delavskih nemirov.
Naslednja kriza, leta 1857., pa je imela svetovni karakter. Perioda prosperitete je karakterizirana v eksploataciji zlatih rudnikov. Cene so rastle radi obilice zlata. Sčasoma pa je postala produkcija zlata dražja in konec prosperitete je bil 1857. leta s krizo, ki je posebno prizadela delniške družbe in eksploaterje zlatih rudnikov. Depresija je trajala nato do 1861. Od 1861. do 1865. se je industrija zopet opomogla. V Vzhodni Evropi so se pričele z veliko
naglico graditi železnice. Državljanska vojna v Ameriki je mnogo škodovala evropski industriji, ki je prišla leta 1866. radi tega zopet v krizo, in pod katero so padla mnoga železniška podjetja.
Naslednja kriza, 1873., je zadela Vzhodno Evropo, posebno Nemčijo. Doba prosperitete je pričela v Nemčiji s koncem nemško-francoske vojne, s plačevanjem francoske vojne odškodnine. Nemčija je pričela sedaj graditi železnice in osnavljati kemično industrijo. Tudi v Avstro-Ogrski opažamo tedaj veliko živahnost v gradbi železnic in sploh močno stavbno gibanje. Dunaj je dobil povsem moderno lice, na češkem pa je bila v polnem razvoju posebna tekstilna industrija. Kriza je nastopila 1873. radi splošne hiperprodukcije in znatno previsokih cen. Izbruh krize, ki se je pripravljala, je dal povod polom dunajske borze 1873. leta, s katerim v zvezi je bil tudi polom «Prve srpske banke» v Beogradu, ki se je ustanovila 1869. Dobra konjunktura je zavedla banko v špekulativne posle, angažirala se je v tujih industrijskih družbah in propadla z dunajskim finančnim polomom. Tako se je i-azširila kriza tudi na bivšo kraljevino Srbijo, dasiravno v jako majhnem obsegu, ker v tej dobi v Srbiji ni še bilo industrije.
Po tej krizi je trajala depresija v Evropi do leta 1878/79, v Združenih državah ameriških pa do 1877. leta. Po tem letu je nastopila prosperitetna doba, ki je končala s krizo 1882. radi tovarniške nadprodukcije in ki je zapustila depresijsko dobo, trajajočo do 1888. Leta 1890. je povzročila krizo v Evropi revolucija v Argen-tiniji, kjer so imeli Angleži naložene velike kapitale. Leta 1893. pa beležimo krizo v Ameriških združenih državah radi poloma družb za gradbo železnic.
Po krizi 1890. je trajala depresija tri do štiri leta, nakar je nastopila dolga prosperitetna doba. Ta doba se odlikuje po strašni nemški ekspanziji, zlasti v električni industriji, gradbi železnic, brzem razvoju nemškega rudarstva, metalurgični industriji in deloma v gradbeni in tekstilni industriji. V tej dobi Nemčija ni po znala emigracije, nasprotno, v Nemčijo so prihajali tuji delavci (Slovenci na Westfalskem!). To stanje je trajalo do leta 1900., ko je nastopila kriza radi dovršitve transsibirske železnice, ki je občutno pogodila evropsko industrijo. V Franciji in Angliji so se pojavljale številne in nevarne delavske stavke. Tudi na Nemčijo je ta kriza močno vplivala; propadala so močna industrijska podjetja, zlasti pa je trpela električna in metalurgična industrija. Težke so bile tudi socialne posledice te krize. Emigracija v Nemčiji je naraščala, močen vpliv pa je imela ta kriza tudi za politične razmere Nemčije; socialna demokracija in delavsko sindikalno gibanje je mnogo pridobilo.
Po tej krizi je prešla industrija 1910—1911 zopet v dobo razvoja. Vendar pa se je opažala povsod neka utrujenost, neko neravnovesje med produkcijo in konzumom. Med najmočnejšimi avstrijskimi i w državami je pričela ostra borba za plasiranje proizvodov. Posebno ostra je bila ta gospodarska borba med Anglijo in Nemčijo, katerih industrija, ki je producirala samo za eksport, brez realne ekonomske podlage, je vodila gigantsko borbo na svetovnem trgu. V Nemčiji je dominirala zopet električna in z njo metalurgična, strojna in grad-
bena industrija. Posledica te ostre borbe je bila kriza v Nemčiji, ki se je takoj razširila na vso, z itak težkim ozračjem nasičeno Evropo. Ni dvoma, da je svetovna vojna, katere početek je padel baš v dobo depresije evropske veleindustrije, imela svoje vzroke v tej gospodarski borbi med Anglijo in Nemčijo.
Pregled glavnih gospodarskih kriz zadnjih sto let nam kaže, da se pojavljajo industrijske krize periodično.
O gospodarski krizi čitamo po vojni dnevno in kot njeni vzroki se navajajo valutama politika, visoki davki, administracija itd., toda vsi ti vzroki so, kakor vidimo iz zgodovine gospodarskih kriz, samo' male etape v tem velikem problemu.
Po vojni o splošni gospodarski krizi ne more biti govora. Ona je na potu prosperitete, — ali splošna in evropska pa je konzumna, agrarna kriza. Po vojni konzum ljudskih mas stalno pada. To ba seveda prej ali slej vplivalo tudi na industrijo, ki ne bo našla odjemalca za svojo nadprodukcijo.
Vzrok agrarne krize leži predvsem v premajhni produkciji celokupnosti in posameznika. Radi povojne mentalitete in slabe organizacije producira Evropejec mnogo manj nego je produciral pred vojno, — ko bi to moralo biti baš obratno, z ozirom na vpoštevanje in obuboževanje, ki ga je zapustila svetovna vojna. Dohodki ljudstva so daleko pod minimom, radi česar je tudi njegova kupna moč majhna. Z druge strani pa agrarna kriza močno vpliva tudi na prosperitete industrije, ki jo zmanjšani konzum zadržuje v njenem razmahu, kar pa je zopet v škodo industrijskega delavstva in trgovine.
Vsa prizadevanja bi morala iti torej za tem, da Evropa, zlasti v poljedelstvu, čim več producira.
Francoski ekonom Georges Boris piše v nekem svojem članku:
«Evropec živi slabo. Njegova hrana je nezadostna, njegova obleka slaba, njegovo bivališče siromašno. Odvzet mu je vsak kom-fort, ki bi mu nudil udobnost — a o luksuzu ni niti govora. Pravim Evropec, za razliko od Amerikanca, ki živi življenje, ki je vredno, da se preživi. Njegova plača je slaba in malo je dela. To kar zasluži, komaj zadostuje za najpotrebnejše stvari.» Nadalje pravi: «Kako naj se temu odpomore? Samo ena rešitev je: povečati poljedelsko produk-cijo.» S tem je rečeno: Dvigniti agrarno produkcijo, znižati cene hrani in dati možnost za nakup drugih potrebščin — ter ustvariti na ta način ravnovesje med agrarno produkcijo in industrijo. Danes tega ravnovesja v Evropi še ni. Zato pa posvečajo agrarnemu vprašanju države vso pažnjo, da na eni strani z intenzivno agrarno produkcijo podprejo prosperiteto domače industrije, na drugi strani pa dvignejo blagostanje naroda.
(Vir: Fran D. Podbrežnik «Naša i evropska ekonomska kriza.»)
Dr. Anton Slodnjak
Poučno potovanje trgovskih akademikov po Grčiji, Turčiji in Bolgariji
(Nadaljevanje)
Drugi dan smo nadaljevali z ogledom Aten, obiskali smo različne javne ustanove, n. pr. univerzo, trgovsko visoko šolo itd., ter veliko trgovsko hišo, kjer smo poizvedeli za cene najrazličnejših ti-govskih predmetov. Čutili smo, da je v Grčiji življenje vendar cenejše kakor pri nas. Grška drahma predstavlja približno tri četrtine vrednosti našega dinarja. V prvovrstni atenski restavraciji smo plačevali za obed in večerjo po jedilnem listu približno 40 drahem za osebo.
Na trgovski visoki šoli nas je sprejel g. prorektor Tournakis s svojim profesorskim zborom ter dijaško delegacijo. Tournakis je odličen gospodarski strokovnjak, ki zastopa Grčijo večkrat na mednarodnih gospodarskih konferencah, ter je vnet zagovornik ideje gospodarskega in političnega zbližanja med balkanskimi narodi. Med profesorji je vzbujala pozornost osebnost g. Angelova, Slovana iz Bitolja, učitelja angleščine. Z njim smo ostali ves čas našega bivanja v Atenah v največjem prijateljstvu. Pogovarjali smo se v slovanščini.
Na to nas je povabilo k sebi uredništvo atenskega dnevnika »Akropolis». List je menda glasilo mlajše, naprednejše grške inteligence. (O grških političnih razmerah nismo mogli dobiti točnih pojasnil. Venizelosova vlada razpolaga v parlamentu z ogromno večino. Njegova osebnost je, kakor sem že omenil, zelo priljubljena. Nekateri grški prijatelji so izražali bojazen, kakor da bi v delavskih in kmetskih plasteh bilo čuti neko gibanje po socijalni revoluciji. Bežen pohod skozi grška mesta nam je razkrival veliko bedo, združeno z brezposelnostjo. Venizelosov politični program je agrarni oziroma socijalni republikalizem.)
Uredniški zbor »Akropole« nas je sprejel zelo prijazno. Razložili smo mu v kratkih potezah namen naše ekskurzije. Drugi dan je prinesla »Akropolis« laskav članek o nas, s skupno sliko naše ekskurzije in uredniškega zbora, poleg risb nekaterih članic naše ekskurzije.
Popoldne smo napravili izlet v letovišče Kephisio, ki leži ob južnozapadnem vznožju Pentelika. Tukaj izvira potok Kephissos, ki napaja zemljo, da bujno zeleni in redi velike oljčne gaje. Danes vodi do Kephisie asfaltirana cesta, delo vlade nesrečnega diktatorja Pan-galosa. Tukaj so nam napravili čajanko v razkošnem letoviškem hotelu. Odtod smo uživali pogled na pentelijske mramorolome in na širno atensko ravan. Zvečer nam je priredilo naše poslaništvo večerjo, kjer so se zbrali uradniki našega poslaništva z ljubeznivim in postrežljivim izvrševalcem poslaniških poslov g. Aničem, zastopniki
grškega zunanjega in trgovinskega ministrstva, odborniki češko-jugoslovanske lige, profesorji trgovske visoke šole, zastopniki grškega parlamenta, naši grški kolegi in mi. Vsa prireditev je nosila pečat oficijalnosti, izreklo se je mnogo napitnic, ki so vse izvenele v želji, da bi obnovljena politika prijateljstva bila v resnici vez med Jugoslavijo in Grčijo. Slovenska pesem pa je slednjič ustvarila svečano in vendar prijateljsko razpoloženje. Grki se niso mogli načuditi njenemu blagoglasju in rekli so, da iz nje odseva vsa lepota slovenske duševnosti. Grško petje se nam je dozdevalo precej blagoglasno, toda tipične orijentske melodije, ki so tako pogoste v srbskih narodnih pesmih, so v grških narodnih pesmih redke. V njih je več brzine morskega valovanja, dočim je v zateglosti celinskih balkanskih narodnih pesmi — sila in otožnost viharja, ki drvi preko pustih planin. Tudi ritem grškega narodnega plesa je hitrejši, kakor pa srbskega ali bolgarskega, dasi nosi temeljno noto skupinskega rajanja.
Drugi dan je bila katoliška Velika noč. V nas so hipoma oživeli spomini na domačo, slovensko Veliko noč. Obiskali smo katoliško cerkev, ki je bila natlačeno polna ljudstva, vendar nismo mogli doseči velikonočnega čustvovanja. Saj nismo bili zmožni, da bi se naenkrat uživeli v velikonočno razpoloženje, ko pa nismo doživeli velikega tedna, šele pirhi pri obedu so za trenutek zastrli tujino in nam odprli pogled v domačo velikonočno razpoloženje. Pri obedu so nas obiskali naši prijatelji z jugoslovanskega poslaništva in v njihovi družbi smo preživeli zadnje ure našega bivanja v Atenah. Proti večeru smo se odpeljali, po prisrčnem slovesu od vseh naših atenskih prijateljev z vlakom v Solun.
Ker se je kmalu stemnilo, nismo mogli dolgo opazovati pokrajin, po katerih nas je vodila pot. Nekako do starodavnih Teb smo mogli razločevati značaj pokrajine, od tam pa smo le od časa do časa pogledali skozi okno, ko nas je votlo drdranje vlaka opozarjalo, da se vozimo preko mostov, viaduktov in železniških nasipov. Prevladuje visokogorski značaj, edino v Tesaliji je obširnejša ravnina ob srednjem toku reke Salamvrije. V vlaku smo opazili nenavadno postrezi j ivost sopotnikov napram nam, posledica časniških poročil o našem potovanju. V Atenah smo stopili v navidez natlačeno poln vagon, toda prijaznost naših sopotnikov, ki so večinoma govorili macedonščino, nam je vsem preskrbela sedeže. V prijetnem spominu sta nam ostala dva grška vojačka, ki nista mirovala, dokler nismo vsi sedeli in sta raje sama stala. Eden je bil po zunanjosti terzitski, drugi pa adonijski tip, njuno srce pa je bilo enako plemenito.
V lepem jutru smo izstopili na solunskem kolodvoru, kjer nas je pričakoval naš vicekonzul g. Stepanovič in pa zastopnik jugoslovanske zbornice v Solunu, ki sta sestavila skrben načrt vseh gospodarskih in kulturnih znamenitosti v Solunu ter sta storila vse, da bi bil naš obisk Soluna čim koristnejši za nas.
Solun je drugo najvažnejše grško pristanišče, če tudi ga trenutno še morebiti prekaša Patras, kar se tiče ladijskega prometa. L. 1925. je obiskalo solunsko luko nad 2000 parnikov s skupno tonažo približno 1,600.000 ton. Prirodna lega Soluna je nenavadno ugodna, saj tvori prirodno pristanišče za vso zapadno polovico Balkana. Njegov promet ovira le dejstvo, da je z mejo oddeljen od svojega za-
#
ledja. Grčija posvečuje Solunu nenavadno pažnjo. V tem mestu se opaža poleg Beograda mogoče naj večja gradbena živahnost od vseh mest na Balkanu. Trgovsko četrt je med svetovno vojno 1. 1917. uničil požar in sedaj je nastala na pogorišču sijajna naselbina, ki se jako odraža od starega Solun, ki se od morja vzdiguje v hrib, kjer ga varuje še danes srednjeveško bizantinsko obzidje, v katerega se je zastonj zaletavala vojska Dušana Silnega.
Grčija je ustvarila v Solunu svobodni pristaniški pas, v namenu, da olajša tranzitno trgovino sosednih držav. Znano je, da je ob izbruhu srbsko-avstrijske carinske vojne (1. 1906.—1910.) Srbija našla prostor za prekladanje svojega izvoza, ki ga je bila usmerila tedaj v Turčijo, Italijo, Egipt in Malto, v Solunu, kjer ji je Francoska kejska družba zgradila hleve za živino in silos za žito. Te hleve je po svetovni vojni dobila v izkoriščanje naša trgovska zbornica v Solunu, ki je s spretno upravo pritegnila v nje ves izvoz žive živine iz naše kraljevine. Nastala je dolgotrajna diplomatska borba med Jugoslavijo in Grčijo za takozvano «srbsko svobodno cono» v Solunu, to je za pas pristaniškega obrežja, kjer so nameščeni srbski hlevi in silos. Ta borba je bila zaključena šele letos spomladi, neposredno pred našim prihodom v Solun. Takrat pa je bila že grška svobodna cona v polnem obratu, opremljena z modernimi skladišči in pristaniškimi hlevi, ki so popolnoma pritegnili naš živinski izvoz nase. Danes je naša svobodna cona v Solunu puščava, hlevi so prazni, silos menda zaradi premajhnega dovoza žita sploh ni obratoval. Imajo sicer načrt za zgradbo modernih pristaniških naprav na njenem ozemlju, toda zahteva tako velike denarne žrtve, da bi bilo po našem mnenju neumestno naložiti tako velike vsote v območju grške države, če pomislimo na nespoštovanje diplomatskih dogovorov in pa na potrebe naših domačih pristanišč. V Solunu smo si ogledali najprej življenje v pristanišču in pa naprave grške svobodne cone. Tukaj so nam z nekim nezatajevanim ponosom razkazali posamezne depoje, glavno skladišče in hleve za živino. Vsa naprava nosi pečat velikopoteznosti, dasi promet v pristanišču navidez ni kazal odgovarjajoče živahnosti.
Nato smo posetili našo svobodno cono. Kakor smo že omenili, počiva tukaj ves promet, pripravljajo se dela, ki naj tehnično tako izpopolnijo našo obalo, da bo mogla tekmovati z grško. Toda to je zaenkrat še nerešljiv problem. Popoldne smo obiskali tvornico za izdelovanje preprog. Ta industrija oziroma obrt se je razvila v Grčiji s prihodom maloazijskih beguncev. Danes je v Grčiji okoli .50 velikih delavnic za preproge, v katerih je zaposlenih okoli 12.000 delavk. Vse vrste orijentalskih preprog izdelujejo sedaj v Grčiji. L. 1925. so izdelali 120.000 m- preprog, ki so jih prodali večinoma v Ameriko, Anglijo in Francijo.
V solunski tovarni smo občudovali nenavadno spretnost delavk. Proces izdelovanja je navidez preprost. Delavka ima pred seboj slikan vzorec preproge, ki jo izdeluje. Pred njo vise bombažne in volnene niti v različnih barvah in ona jih veže v nove vozle ter nenavadno hitro seka niti in veže v nove vozle. Po množini vozlov na kvadratni meter razlikujemo grobe in fine preproge. Ko je preproga spletena, jo izpirajo z vodo, da ji dajo fino nakodrano po-
%
vršino. Plače v teh delavnicah so akordne in ročna spretnost posameznih delavk doseže nenavadno stopnjo. Drugi dan smo bili gostje velike tobačne tovarne Caravassili. Tukaj so nam z veliko ljubeznivostjo razkazali ves obrat, ki je precej primitiven, dasi po množini izdelkov velik. Po ogledu so nam postregli z orijentalskimi slaščicami ter so darovali vsakemu škatljo cigaret. Nato smo šli v veliko tobačno skladišče, kjer se vrši prebiranje tobaka, sušenje in vezanje v bale, ki se izvažajo v inozemstvo. Vse delo v tem obratu je ročno. Na tleh sede v krogu okoli tobačnega kupa delavke, sredi med njimi moški. Delavke sortirajo liste po velikosti, barvi in nepoškodovanosti, delavec jih sestavlja v svežnje. Po ogromnem prostoru pa hodi čuvaj, ki gleda, da nobena delavka ne spregovori besedice.
Potem smo si ogledali še dva spomenika bizantinske arhitekture v Solunu. Baziliko mestnega zaščitnika, sv. Dimitrija, ki jo je leta 1917. uničil vihar in ki jo sedaj skušajo pozidati v prvotnem slogu, ter cerkev sv. Jurija. Ta je bila pred osvobojenjem Soluna mošeja, dasi je ena najlepših centralnih zgradb bizantinske arhitekture. Notranjščina cerkve je v obupnem stanju. Pod kupolo pa sijejo razkošni mozaiki in predstavljajo z veličino in močjo svojih obrisov, komponiranih v niz zaprtega prostora in masivne stene, prizore iz Kristusovega življenja in poveličanja. Tukaj smo občutili resnico, da je edini slikarski okras za zaprt prostor mozaik, ki pritisk sten obenem poveča z masivnostjo svojih kontur in razblini s sijajem svojih barv. V Ahmedovi mošeji v Carigradu pa se nam je dozdevalo, da edino fina orijentalska arabeska, ki prekrije masivnost sten s pajčolanom in čipkovitostjo svojih zapletov in razpletov, more dati centralni zgradbi vtis lepote. Umetnost in lepota sta nepre-računljivi, zahtevata samo oblikovalno in stvariteljsko zmožnost človeškega čustva po ubranosti z ritmom lepih predmetov.
Koliko arheološkega in umetniškega blaga je razmetanega po prazni cerkvi sv. Jurija v Solunu! Srednjeevropski umetnostni zgodovinar in arheolog bi dal par let svojega brezplodnega življenja za poset vaz, kipov, sarkofagov, ki se valjajo po kotih te cerkve.
Po nasvetu našega mentorja g. vicekonzula Stepanoviča smo se predstavili solunskemu gubernatorju, ki nas je prijazno sprejel in nam izposloval dovoljenje, da si smemo ogledati grško brodovje, ki je bilo zasidrano v solunskem zalivu. Obiskali smo tudi šefa solunskega presbiroja, ki nas je sprejel s tipično časnikarsko ljubeznivostjo in je priobčil v listu «Le progres», ki je nekako poluradno solunsko glasilo, uljuđen članek o našem bivanju v Solunu.
Popoldne nas je čakal v pristanišču motorni čoln, da nas popelje na «Averova», ladjo, ki je igrala v balkanski vojni važno vlogo pri blokadi Dardanel in v bitkah na odprtem morju. Ime nosi po grškem mecenu Juriju Averovu, ki jo je 1. 1910. naročil v Italiji in poklonil domovini. Ladja ima nekaj nad 10.000 ton in vozi z brzino 24 milj na uro. Na krovu so nas sprejeli ž godbo ter so nam razkazali glavne ladijske dele, njeno oboroženost. Grški mornarji so videti dobro izvežbani in disciplinirani. Ko smo si ogledali ladjo, so nas celo pogostili. Proti večeru smo se vrnili v mesto, kjer smo se povspeli še na takozvani beli stolp, ki stoji v pristanišču in je ostanek nekdanjega benečanskega obzidja. Od tam smo uživali lep raz-
gled na Egejsko morje in solunsko mesto. Spominjali smo se usodne vloge, ki sta jo igrala dva Solunčana v življenju slovanskih narodov. V Solunu samem nismo mogli naleteti na noben spomin na Cirila in Metoda.
Drugo jutro na vse zgodaj smo se odpeljali z železnico v Carigrad. Pokrajina severno od Soluna je bila vsa v cvetju in zelenju. Nekako do Dojranskega jezera je ravninskega značaja, dasi jo prepleta valovito hribovje, ki se v širokih hrbtih dviguje v puste goličave. Okolica Soluna je videti plodna, naselbine v tipičnem macedon-skem slogu so dokaj goste. Pri Dojranskem jezeru se železnica približa jugoslovanski meji, od ondod krene naravnost proti vzhodu. Ob vznožju Rodopskega gorovja, ki se nam je v svojih južnih odrastkih dozdevalo nenavadno nizko, dasi je bilo pokrito s snegom, ki se je jarko odbijal od puste ravnine, nas je vodila železnica skozi starodavno Traki jo. Kakor da bi se odražali na pusti, brezdrevesni zemlji koraki narodov, ki so se selili iz vzhoda na zahod in obratno. Kakšno je bilo to ozemlje, ko so po njem prodmali Slovani do Egejskega morja? Ali je nosilo tudi ta pečat ostarelosti, obupnosti, ki je ne morejo pregnati niti bleščeče solnce in pa nepregledne črede ovac, ki oživljajo te planjave? Toda že je zastavil plug maloazijski grški begunec v to zapuščeno zemljo in na vzvišenih mestih se rdeče strehe novih vasi. Imena Seres, Drama, Xanthi itd. nam vzbujajo spomin na tobačno kulturo, ki je glavni vir dohodkov za trakijskega kmeta. Tudi sadjereja in vinogradništvo mu dajeta lepe dohodke. Z intenzivnim gospodarstvom bodo iz te neizčrpane zemlje dobili še mnogo pridelkov. Na mestih postaja ozemlje zopet skalovito, izraziti kraški pojavi silijo na dan. Ko pa se začne železnica približevati morju, da doseže pristanišče Alexandroupolis (Dedeagač), nas zavozi vlak v močvirno ozemlje, porastlo s trstjem, oživljeno od množice vodnih ptic, ki postopajo po stoječih mlakužah. Sapa nam donaša morski zrak. Svetli pas Rodopskih planin, ki nas je spremljal od Dojranskega jezera, je utonil v mraku in prahu, ko smo dospeli v Alexan-droupolis.
Iz Alexandroupolisa smo se odpeljali pozno v noč po privatni železnici neke francoske družbe v Pythion, obmejno grško-turško postajo, kjer smo vstopili v brzovlak, ki veže Carigrad z Beogradom že proti jutru smo prišli prvič v stik s Turki. Obmejni stražniki, cariniki in železniški uslužbenci so bili zelo prijazni, dasi neizprosno natančni v določitvi različnih formalnosti. Tudi s svojo zunanjostjo nam niso vzbujali strahu. Visokorastli belolični orjaki so se vrstili z majhnimi rumenokožnimi ljudmi, ki so razodevali mongolsko poreklo, dočim so prvi bili produkt križanj s Čerkezi. Ta dvojnost v zunanjosti prebivalstva srečavaš v Turčiji na vsakem koraku. Vendar je po našem opazovanju odstotek izrazitih Mongolov visoko nad odstotkom evropskih obličij.
Vozili smo po zgodovinskem ozemlju. V Odrinu smo se spominjali naporov balkanskih Slovanov, da si izvojujejo pot do Carigrada. žal nam je bilo, da nam je noč ovirala pogled na to zgodovinsko zemljo, šele nekako na črti čataldžanskih utrdb smo opazili sivo apnensko gričevje s trdnjavskimi napravami, ki so zaprle poi; bolgarskemu pohodu na Carigrad.
Hladen veter je bril preko golega gričevja, v soteskah so ležali plazovi zledenelega snega, človeška bivališča so bila silno redka in zanemarjena. Tuintam se je vlekel za plugom zanemarjen kmet. Nič ni pričalo, da se bližamo enemu izmed najvažnejših človeških mravljišč. Dolge so bile ure, ko smo zrli v to pustinjo, utrujeni od dolgotrajne vožnje. V naš vlak so stopali domačini v klobukih in čepicah, na neki postaji se je vlak napolnil s turškimi vojaki. Bili so to majhni čokati ljudje, peli so svoje brezkončne pesmi, ki so nosile v sebi isto otožno raztegujenost, ki je tudi svojina balkanskih slovanskih pesmi. Obnašali so se precej oblastno, oblečeni so bili v rjave uniforme, civilisti so jim šli povsod s poti, zavedali so se, da so v državi, kjer vlada vojaška diktatura.
Slednjič je zablisnilo vodovje Marmarskega morja, nekdanja Propontis, naselbine so začele rasti, po široko raztegnjenem gričevju je vstajalo mesto — Carigrad.
(Nadaljevanje prihodnjič)
O. M—e
Trgovec nosilec kulture
Trojne so človeške potrebe: prve so tiste, ki jih zahteva njegovo telo za življenje, potem so one, ki jih ukazujeta navada in nravnost za obleko, in končno tiste, ki so nastale iz stremljenja po udobnosti in odličnosti, t. j. luksuz. Z naraščajočo kulturo in civilizacijo se razmnožujejo te trojne človeške potrebe po številnosti, kakovosti in nujnosti, človek hoče vedno bolje jesti in piti, se vedno bolje, lepše in okusneje oblačiti in obuvati, in nekdanji luksuz se izpreminja polagoma v čim dalje vsesplošne j šo zahtevo, a narašča nov, doslej neznan, le nekaternikom dostopen luksuz, ki se prej ali pozneje zopet osvobodi svoje izključenosti in postane potreba najširšim slojem.
Izvir vsega napredka je pač večna nezadovoljnost s starim, doseženim in večno iskanje novega, boljšega, lepšega, smotru bolje ugajajočega. Od Adamovih časov človek neprestano išče in ugiblje, poizkuša, prodira globlje v zemljo, v morje in zrak, ustvarja z novimi kombinacijami in premutacijami nove reči, nove snovi, potrebne za živež, obleko in luksuz.
Včasih je zadovoljeval človek svoje potrebe s produkti bližnje ali sosednje okolice; večinoma si je sam prideloval živež in pijačo, sam si je izdeloval blago za oblačila in perilo ter usnje za obutev in sam si je delal tudi ves nakit ter si je sam gradil in postavljal bivališče. Ali pa so mu pomagali sorodniki ali sosedje, katerim je pomagal sam, kadar so ga potrebovali.
čim bolj pa se je odpiral promet, čim bolj se je krajšala razdalja z dobrimi cestami, zmerom ugodnejšimi vozili, z redno pošto, končno z železnico in navsezadnje z letali, tem bolj so se razširjale in stopnjevale njegove potrebščine, tem bolj se je dvigal človeški kriticizem in okus. že davno ne more nihče več zadoščati lastnim potrebam in željam le s produkti in izumi okolice, niti ne lastne domovine, često niti ne več lastne države. Človeško stremljenje po
zmerom boljšem in lepšem, udobnejšem in praktične j šem je porušilo vse meje ter leta svobodno po vsem svetu.
Kakor od pradavnine je še dandanes trgovina predvsem zamenjavanje dobrin; dam ti, česar nimaš, da mi daš, česar nimam. Le kadar lahko dajemo dobrin tolike vrednosti, kolikor so vredne dobrine, ki jih jemljemo v zameno, je trgovina v ravnotežju ter govorimo, da trgovska bilanca ni pasivna. V drugi vrsti šele nastopa nakupovanje, ki ga posreduje denar. V tretji vrsti pa govorimo o kreditni trgovini, ki dela z upanjem na kasnejše usluge kakršnegakoli značaja, bodisi zamenjave, posredništva itd.
Pravi trgovski poklic je nastal šele z denarnim nakupom in kreditnim gospodarstvom. Njegovo delo obstoja v glavnem v tem, da spravlja robo, kjer je je preveč, tja, kjer je je premalo. Trgovina torej izenačuje razmere po svetu, da išče producente in konsumente ter jih zadovoljuje v lastno korist s tem, da jim odvzema robo in daje dalje, kjer je potreba.
Po svojem bistvu je ostal delokrog trgovine vseh časov do1 danes neizpremenjen, le sredstva prometa, razdalje, hitrost in s tem tudi obseg, so se izboljšala in zvečala. Z razvojem industrije, z naraščajočo železniško in paroplovno mrežo, z zvezami med državami in celo svetovi je postala trgovina snovno in prostorno širša, večja in urnejša. Zaradi tekme po svetu pa tudi težja in opasnejša.
Moderni trgovini so vzrasle še druge zapreke. Ne le potrošač,, nego tudi fabrikant izkuša čim bolj izločiti posredovanje trgovine ter biti v direktni zvezi, tako da potrošač dobavlja direktno iz tovarne in da tovarnar dostavlja naravnost naročniku. Zlasti veletrgovina dela za direktno zvezo med izdelovateljem in nakupovalcem, skrbi za najbolj hitro, udobno in ceneno dostavitev ter je s svojimi skladišči in smotrno oskrbo preskrbljena, da takoj nastopa, kadar se pojavi potreba. Večji kapital, večja tehniška sredstva in širši delokrog vplivajo na znižanje cen, s katerimi manjši trgovec ne more tekmovati.
Vendar brez malega trgovca ne gre nikjer in ne pojde nikoli. Le mali trgovec odkriva nove kupovalce, nove kraje odjemalcev ter izpreminja luksuzne predmete v vsakdansko potrebo najširšim vrstam. Za tako detajlno trgovino nima niti časa niti sredstev noben, makar najbogatejši veleindustrijalec ali veletrgovec. Za razvoj industrije je torej mali trgovec največje važnosti, ker najbolj pozna želje in značaj odjemalcev, trgov in vasi, kamor veleproducent nikoli ne prodre. Tako vpliva trgovec na obe strani: na industrijca s tem, da ga navaja k finejšim in cenejšim produkcijskim metodam, na konsumenta pa s tem, da mu prodaja nova odkritja civilizacije in udobnejšega življenja. Tako živi industrija od trgovine, ta pa od konsumentov, ki jim nudi dobavo po najudobnejši in najhitrejši poti. Kajti trgovec je velik odjemalec in so zato prevozni troški zanj manjši, nego bi bili za nakupovalca, ki bi naročal neznatno količino direktno od fabrikanta.
Trgovec je bil in je tako od skrajnih davnin velik kulturo-nosec, ki izenačuje civilizacijo preko vseh mej, zanaša običaje in navade drugih narodov v svojo domovino in posreduje, da postaja življenje vedno boljše in lepše, čistejše in zdravejše.
Kar izumi tehnika najnovejšega in najboljšega v Ameriki ali kjerkoli na svetu, vse prinese trgovina naglo v domovino v blagor svojih odjemalcev. Le tako je mogoče, da se žive, oblačijo in da ljubijo isti luksuz vse države, vsi narodi enako ter da vlada po zaslugi trgovine po svetu resnična demokratičnost želja in okusov. Trgovina pa je izenačila po svetu tudi pojme poštenosti, solidnosti in sploh pravnega čuta ter je vplivala na harmonično izgraditev zakonodaje ter sodstva pri vseh narodih.
Svojo visoko gospodarsko in kulturno nalogo pa more trgovina izpolnjevati le tam, kjer se lahko svobodno razvija, šele z uvedbo obrtne svobode in z zakonito možnostjo, da se trgovec uveljavlja kjerkoli v svoji domovini, je bila dana obrtu in trgovini popolna razvojna sposobnost. Dokler je bila trgovina z obrtjo vred navezana na cerkve in na sejme z mašami, na cerkvene praznike in na cerkvena tla, dokler so smeli obrtovati le cehi, trgovati le privilegirane korporacije, gotovi stanovi, le nekatera mesta in nekatere luke, je bil razvoj obrta in trgovine izključen; produkti večini konsumentov sploh niso bili dostopni in tako dragoceni, da jih večina sploh ni zmagala. Posledica te omejenosti pa je bila tudi civilizacijska strašna zaostalost in kulturna vsesplošna tema. Takratne primitivnosti si dandanes ne moremo niti predstavljati; lahko pa si pridobimo vsaj približni pojem, ako si ogledamo nekdanje sijajne graščine izmrlih velikaševi ti vitezi in njih dame so živeli nečedneje in preprostejše, nego živi danes najskromnejši mestni delavec . ..
čim bolj napreduje kultura, tem prožnejša, urnejša in zanesljivejša mora biti trgovina. Zato je prva skrb trgovcev, da se zvečajo in izboljšajo prometne zveze in prometna sredstva, nabavljajo javni avtomobili in avtobusi, razširjajo železniške mreže, paro-brodne proge, telefonske in brzojavne zveze, da se znižuje carina, odpravljajo mitnice in razširja promet s preodkazili in čeki. «čas je denar» postaja po zaslugi trgovcev svetovno geslo.
Od krošnjarja do veletrgovskega skladišča in do najmodernejšega specijalnega trgovskega hrama je bila dolga pot razvoja. Vedno pa je bila trgovina najživahnejši element v gospodarskem in kulturnem življenju vsakega naroda na svetu.
Trgovci so bili pri vseh narodih tisti stan, ki je dajal mestom in glavnim trgom značaj naprednih, svobodoljubnih, umetnost in vedo goječih, za vso deželo vzglednih bivališč. Kjer so živeli dobri trgovci velikopoteznih stremljenj, tam sta kraljevali radost in lepota za vse. Zakaj veliki trgovci niso imeli le velikih blagajn, nego tudi velike duše in srca za siromake, za mesta, za umetnike, arhitekte, pesnike in pevce. «Sam dobro živeti in pustiti, da tudi drugi dobro žive!» jim je bilo življensko geslo.
Trgovske hiše so bile povsod žarišča kulture in ognjišča dobrote.
Tako pa je še dandanes povsod, po vseh tujih mestih, kjer so trgovci in industrijci cvet in ponos meščanstva. Med Srbi in Hrvati so bili in so zmerom trgovci in industrijci ustanovitelji neštevilnih zadušnic, zavodov, šol, umetniških domov, kulturnih društev, higijenskih naprav in vseh možnih institucij, ki žive kot večni spomeniki trgovske prosveti j enosti in blagosrčnosti.
Občni zbor trgovskega bolniškega in podpornega društva v Ljubljani
V	nedeljo, 20. t. m. se je vršil v palači Delavske zbornice številno obiskan in lepo uspeli občni zbor tega starega društva, ki je bilo ustanovljeno že leta 1835 ter bo v nekaterih letih slavilo že stoletnico svojega plodonosnega delovanja v prid našim trgovskim in drugim zasebnim nameščencem. Zadnja leta je društvo vodilo težavno borbo za svoj obstoj — leta 1926 je bila odrejena končna likvidacija, pa je zato umevno, da je borba za eksistenčne temelje absorbirala mnoge pozitivne sile, ki bi se bile mogle posvetiti uspešnejšemu razvoju in napredku te pomembne socijalne institucije. Neumornim prizadevanjem in energičnemu delu vseh interesiranih činiteljev, predvsem pa Zbornice za TOI se je končno posrečilo zajamčiti društvu trden obstoj in ministrstvo socijalne politike je pred kratkim s potrditvijo pravilnika postavilo bolniško zavarovanje društva na pravi temelj. Po tem pravilniku sme društvo zavarovati vse osebe, ki spadajo pod obvezno zavarovanje v zmislu čl. 3—8 zakona o zavarovanju delavcev in pripadajo trgovskemu staležu, ali pa one osebe, ki so zaposlene pri trgovskih, industrijskih ali pa drugih podjetjih in je njihovo zaposlenje trgovsko - strokovno.
Zborovanje je otvoril in vodil v imenu prejšnjega ravnateljstva Ivan Jelačin star., ki je desetletja posvečal nesebično požrtvovalno svoje delavne sile napredku društva, za kar ga je občni zbor enodušno z velikim odobravanjem izvolil za častnega člana. V svojem izčrpnem poročilu je podal historijat društva, omenjal trudapolne borbe društvene uprave za njegov obstoj ter navajal številne koristi in ugodnosti, ki jih društvo dolga leta nudi zavarovanim članom, članom.
Po temeljitem poročilu g. Jelačina je povzel besedo g. Evgen Lovšin ter poudaril, da je društveni odbor vestno vršil svoje naloge, o čemur pričajo tudi revizijska poročila SUZOR-ja kot vrhovnega nosilca socijalnoga zavarovanja v državi. Njegov predlog, da izreče občni zbor dosedajnemu odboru zahvalo za njegovo delo in mu podeli absolutorij, so zborovalci z odobravanjem osvojili.
Najvažnejšo točko dnevnega reda pa je tvorila sprememba društvenih pravil, ki naj omogočijo izvedbo višjega zavarovanja zasebnih nameščencev. Bolniška blagajna društva more namreč na podlagi predpisanih prispevkov nuditi zavarovancu le one dajatve, ki jih določa zakon o zavarovanju delavcev, društvo pa sme iz svojih sredstev dajati članom tudi več kot dopuščajo zakoniti predpisi. Za to so seveda potrebni posebni mesečni prispevki članstva in občni zbor je na predlog g. predsednika Klinarja sklenil, da se pobira od članstva mesečni prispevek Din 20'— za sledeče višje dajatve, ki jih bo nudilo društvo:
1.	Pri zdravljenju v javnih bolnicah razliko med III. in II. razredom ter stroške za obrabo instrumentov v bolnici pod pogoji, ki jih določa zakon o zavarovanju delavcev, statut osrednjega urada za zavarovanje delavcev ter na podlagi zakona in statutov izdanih okrožnic in sicer:
a)	ako traja članstvo manj kot leto, za dobo treh mesecev;
b)	ako traja članstvo preko enega leta, za dobo desetih mesecev.
2.	Ako traja bolezen preko enega leta, v katerem slučaju prenehajo dajatve po zakonu o zavarovanju delavcev, imajo člani pravico do brezplačnega zdravljenja, zdravil in bolnice II. razreda, v kolikor dopuščajo finančna sredstva društva:
a)	ako je trajalo članstvo preko treh let še tri mesece;
b)	ako je trajalo članstvo preko šestih let, še šest mesecev.
V	izjemnih slučajih in po posvetovanju z blagajniškimi zdravniki bo društvo soprispevalo bolnim članom primerne zneske za operativna zdravljenja v inozemstvu.
3.	Če traja bolezen tako dolgo, da preneha pravica do rednih službenih prejemkov in ne dobi zavarovanec nikake plače, razliko od zakonite hranarine na zavarovano plačo.
4.	Za primer onemoglosti in starosti invalidno podporo, katere višino določi odbor po razpoložljivih materijalnih sredstvih, če že ne dobiva sicer nikake rente za onemoglost in starost.
Nova društvena pravila je izčrpno pojasnil g. Lovšin, ki se je zahvalil vsem, ki so sodelovali v odboru za sestavo pravil, predvsem pa tajniku Zbornice za TOI g. dr. Plessu, na kar jih je občni zbor z velikim odobravanjem sprejel.
V	priznanje za dolgoletno požrtvovalno delovanje pri društvu je bil g. Ivan Jelačin star. z velikim odobravanjem izvoljen za častnega društvenega člana.
Končno so se vršile še volitve novega društvenega odbora in nadzorstva, pri katerih so bili v društveni odbor izvoljeni sledeči gg: Bahovec, Fazarinc, Gombač, Jelačin ml., Klinar, Lovšin, Munda, Plesničar, Poljak, Rakovec, Ribnikar, Shapa, Smerkolj, Triller, Vrtovec in Weixl.
V	nadzorstvo pa so bili izvoljeni gg.: Avsenek, Jelačin st., Kavčič, Kocmur, Pleško, Sedej, Terčelj in Zemljič.
Občni zbor je pokazal, da se naši trgovski nameščenci zavedajo važnosti svoje socijalne institucije, ki že dolga desetletja s pridom čuva njihove interese in koristi, pa je gotovo, da se bo z gmotno in moralno podporo od strani nameščencev kakor tudi poslodavčev tudi v bodoče mogla razvijati v kar največje zadovoljstvo zavarovanega članstva.
TO IN ONO
Evropska unija in interesi našega gospodarstva
Ideja čim ožjega gospodarskega sodelovanja evropskih držav dobiva vedno bolj konkretno obliko. Ta ideja, ki so jo po vojni zagovarjali le posamezniki in se je smatrala kot utopija, je danes predmet obširnih razprav odgovornih državnikov. Na zadnjem zasedanju društva narodov so poleg Brian-da zagovarjali to idejo tudi predstavniki posameznih držav. Angleži pa so prišli ob tej priliki s predlogom, naj se za dve leti prekine z vsakim zvišanjem carin.
Ideji ožjega gospodarskega sodelovanja Evrope je prednjačila ideja o ozkem ekonomskem sodelovanju držav naslednic bivše Avstro - Ogrske in to radi nadvse težavnega gospodarskega položaja povojne Avstrije. Pred vojno je obsegala avstrijska industrija in trgovina teritorij s preko 50 milijoni prebivalstva, ki se je pa po vojni skrčil na 6 in pol milijona prebivalcev, radi česar je nastopila težka gospodarska kriza, zvezana z veliko brezposelnostjo. Samostojnost Avstrije je bila ogrožena in da bi se Avstrija vzdržala, se je predlagalo osnovanje skupnega carinskega področja za vse države naslednice bivše monarhije. Na ta način bi dobilo avstrijsko gospodarstvo, in zlasti njena industrija, do-
volj široko delavno polje. To idejo je sprožila predvsem francoska javnost, ker se je le z vzdržanjem ekonomske samostojnosti Avstrije moglo preprečiti priključitev k Nemčiji. Ker pa se druge države niso hotele odreči svoji ekonomski samostojnosti, se seveda ta ideja ni uresničila.
Ideja evropske carinske unije je torej dejansko na vso Evropo razširjena zamisel srednje-evropske carinske unije. Gotovo pa je, da je mnogo lažje ustvariti unijo za vso Evropo, kakor pa samo za del njenih držav, ker bi v nasprotnem slučaju imela taka unija svoje močne nasprotnike v državah, ki bi ostale izven unije.
Kot posledica svetovne vojne v gospodarstvu je carinska inflacija, to je protekcionistični sistem v gospodarski politiki držav. Cilj vsake države je «gospodarska neodvisnosti, v kolikor je seveda to v današnji dobi delitve dela in mednarodne odvisnosti mogoče. Z visokimi carinskimi zidovi se niso obdale le nove države, ki so nastale po vojni, in ki potrebujejo zaščite, marveč tudi države z močno razvito industrijo. Ti kitajski zidovi so velika ovira pravilnemu razvoju mednarodne trgovine in jih je že iz mednarodnega pogleda treba zrušiti. Mednarodna gospodarska konferenca je na svojem zasedanju v Ženevi sprejela resolucijo, v kateri priporoča vladam, da ukinejo
zaščitni carinski sistem in se oprimejo principa svobodne trgovine, da bi se olajšal mednarodni promet. Seveda pa je ostala želja tega najvišjega gospodarskega foruma brez odmeva!
Po naziranju nosilcev ideje evropske carinske unije je Evropa, napram Ameriki, majhno in siromašno področje, ki si ne more dovoliti luksuza, da bi imela več carinskih mej. Vzrok blagostanja Zedinjenih držav Severne Amerike je zlasti v zadnjih desetletjih predvsem dejstvo, da je ona teritorijalno ogromna ter da se je njeno gospodarstvo nemoteno razvijalo v velikih dimenzijah. — Amerika je s svojo novo carinsko tarifo, s katero je še utrdila svoj zaščitni sistem, izzvala ogorčenje in nezadovoljstvo v evropskih industrijskih državah. Zato je ideja evropske unije v veliki meri tudi posledica tega ameriškega protekcionizma. Amerika se nahaja napram Evropi v mnogo ugodnejšem položaju. Ona je svetovni upnik; svoji produkciji je zasigurala širok notranji trg, izključivši pri tem evropske proizvode in s svojim zaščitnim sistemom je celo zagrozila evropskim državam, da osvoji tudi evropsko tržišče. — Ustanovitev Panevrope je torej z evropejskega stališča še najboljše sredstvo v borbi proti Ameriki in bi bila borbeno sredstvo in orožje proti ameriški invaziji.
Borci za evropsko carinsko unijo so zato mnenja, da bi se moglo z zruše-njem evropskih carinskih mej celokupno evropsko gospodarstvo ugodnejše razvijati ter da bi se samo Zedinjena Evropa mogla upreti Ameriki. Z evropsko carinsko unijo bi se bistveno spremenila gospodarska struktura posameznih držav. Industrija bi se koncentrirala v krajih, kjer so ji dani najboljši pogoji za razvoj, in one industrije, ki životarijo le s pomočjo zaščitnih carin, bi se morale umakniti industrijskim podjetjem, ki imajo najnižje produkcijske stroške. Isto bi bilo tudi s poljedelsko produkcijo.
Nastane torej vprašanje:	Ali bodo
imele na ustvaritvi evropske unije vse evropske države enak interes in od nje enake koristi in kaj morejo od nje pričakovati?
Posebno nas zanima, kaj bi imeli od Evropske unije mi, Jugoslovani?
Naša država je v pretežni meri agrarna država. Če hočemo doseči višjo stopnjo gospodarske strukture in razviti vse produktivne sile v državi, nam je potrebna zaščita drugih, gospodarsko močnejših in naprednejših držav.
Sedaj pa vzemimo, da se Evropska unija ustvari. Vsi carinski zidovi, ki dele poedine evropske države, bodo uničeni in ustvaril se bo skupen evropski carinski zid, ki bo čuval Evropo pred industrijsko invazijo Amerike. Kaj bi mi Jugoslovani od tega dobili? Dobili bi mesto ameriškega «Forda» italijanski «Fiat», namesto ameriškega «Stan-darda», angleški «šel» itd. Namesto ameriških bi trošili torej «naše» evropske proizvode. A kaj bi bilo z našimi nacionalnimi silami? Nič, - ostale bi neizkoriščene. Brez dvoma bi morali mi v slučaju ustvaritve evropske carinske unije opustiti mnoga industrijska podjetja, ker bi ne bila kos konkurenci inozemske industrije, ki bi mogla plasirati pri nas svoje proizvode brez ali pa z jako nizko carino. Ostala nam bi torej le industrija, ki je ozko vezana z našim ozemljem, to je lesna in poljedelska industrija, vse ostalo pa bi moralo propasti. Država bi ostala zgolj agrarna, nezmožna 'napredka in razvoja tako v pogledu gospodarstva, kakor tudi populacije. — Imela pa bi od ustvaritve evropske unije celo škodo, ker bi se z opuščanjem protekcionističnega sistema odprla na stečaj vrata inozemskim izdelkom. Vso korist od evropske unije pa bi imele evropske industrijske države, ker bi s tem iztisnile iz Evrope ameriške proizvode in uživale neke vrste monopol.
Kar se tiče našega poljedelstva, obstoji mnenje, da bi se v evropski carinski uniji naše poljedelstvo boljše razvijalo, kakor pa sedaj. Izvoz v posamezne evropske države bi bil lažji in dosegle bi se tudi ugodnejše cene. Naša država bi se morala torej špe-cijalizirati na poljedelsko produkcijo, ker ima le malo pogojev za intenzivno in ceneno industrijsko produkcijo. Nosilci ideje evropske carinske unije pa ne mislijo toliko na ukinjenje carinskih mej za poljske pridelke, kakor pa na ukinjenje carin za industrijske proizvode.
V vseh evropskih državah opažamo močno agrarno gibanje in vse se trudijo, da kar najbolj dvignejo lastno poljedelstvo. Nekatere države so znatno dvignile carine agrarnim produktom, druge pa so uvedle celo monopol na posamezne pridelke, da bi s tem zasigurale cene.
Od evropske carinske unije bi mi imeli le tedaj koristi, če bi bil mogoč izvoz pod ugodnejšimi cenami, kakor pa so danes, ko komaj dosežemo svetovne cene. Višje cene pa bi mogli do-
seči še le tedaj, če bi vse evropske države ukinile carine na poljske pridelke, oziroma, če bi se kot celota ogradile z visokim carinskim zidom proti konkurenci ameriških pridelkov.
Agrarno gibanje v vseh evropskih državah pa je tako močno, da je le malo verjetno, da bi vse države ukinile ali vsaj znižale carine za poljske pridelke. Zato nimamo tudi v agrarnem oziru na evropski carinski uniji nikakega interesa, če se ne ukinejo ali pa vsaj radikalno ne znižajo agrarne carine.
Do ustanovitve evropske unije je še daleč, če bo sploh kdaj prišlo. In to je sreča, — kajti interesi malih držav podležejo vedno interesom velikih držav, ki bi tudi pri ustanovitvi evropske unije odločale.
Povsem drugačen pa je angleški predlog, da se za dve leti ustavi vsako zvišanje carin. Za ta predlog se je že izjavila Nemčija in deloma tudi Francija, pa je zato možno, da bo oživo-tvorjen.
Naša vlada dela bas sedaj na spremembi carinske tarife. To delo je treba pospešiti, kajti če jo predložimo pred oživotvorjenjem angleškega predloga, imamo garancijo, da bo ostala v veljavi vsaj dve leti. Nujna potreba pa je tudi, da se izdela definitivna carinska tarifa, ki bo služila našim gospodarskim krogom kot stalna podlaga za njih kalkulacije.
Trgovinska pogodba s Španijo
Dne 27. septembra t. 1. je bila v Madridu svečano podpisana trgovinska pogodba med Jugoslavijo in Španijo, ki sestoji iz splošnega in tarifnega dela. V splošnem delu so navedene vse ugodnosti, ki jih ima naša država z drugimi državami. S pogodbo je ukinjena tudi specijalna taksa, ki se je plačevala doslej za uvoz našega lesa in ki je znatno ovirala uvoz lesa v Španijo.
Osnovanje jugoslovanske lige za mir v Beogradu
Podpredsednik atenskega Kongresa za mir je pred kratkem izjavil, da pričakuje on in vsa uprava kongresa, da se bo ob priliki poseta kongresi-stov, ki ga bodo napravili v Jugoslaviji, ustanovila v Beogradu jugoslovanska liga za mir, ki bo dobila svojega zastopnika tudi v osrednjem uradu internacionale. Slične lige se bodo osnovale tudi v vseh drugih balkanskih centrih, nakar se bo priredila velika manifestacija za mir.
Slovenska kopališča in zdravilišča
je posetilo leta 1928 okrog 80.000 tujcev. Zaslužek hotelirjev in gostilničarjev se ceni na okroglo 70 milijonom dinarjev.
Stečaji v mesecu septembru 1929
Jugoslovansko društvo za zaščito upnikov v Zagrebu je zabeležilo v mesecu juliju 1929 — 51 stečajev napram 68 v istem razdobju lanskega leta. Torej za 17 stečajev oziroma 25% manj. Od teh odpade na Slovenijo in Dalmacijo 5 (lansko leto septembra 5) Hrvatsko in Slavonijo 6 (7), Srbijo in Črno goro 35 (50), Bosno in Hercegovino^— (2), Vojvodino 5 (4).
Od početka leta je bilo 842 stečajev napram 673 v istem razdobju lanskega leta, to je za 169 stečajev odnosno 25T% več.
Od teh odpade na Slovenijo in Dalmacijo 48 (68), na Hrvatsko in Slavonijo 64 (65), Srbijo in Črno goro 677 (476), Bosno in Hercegovino 10 (15) in Vojvodino 43 (49).
Inozemski kapital v Jugoslaviji
Inozemski kapital je pričel prodirati v našo državo kmalu po vojni in sicer so se s tem kapitalom ustanavljali večji denarni zavodi, nato pa je zavladal zlasti v naši lesni industriji tako, da so naša največja lesna podjetja financirana skoraj izključno z inozemskim kapitalom. Naši financerji radi omejenih denarnih sredstev, pa tudi radi sebičnosti, ki je onemogočala fuzijo, niso mogli zavirati vedno večjega dotoka inozemskega kapitala, zato ni čudno, da so bila v zadnjih desetih letih financirana vsa velika javna dela in eksploatacija prirodnega bogastva preko Dunaja in Pešte. Dunaj in Pesta sta imela kot posrednika največje koristi. Da je prihajal inozemski kapital k nam po posredništvu Dunaja in Pešte, pa leži vzrok v tem, da je bilo inozemstvo jako malo objektivno informirano v naših gospodarskih razmerah.
V letošnjem letu opažamo posebno velik dotok inozemskega kapitala v našo državo. Posebno zanimanje inozemstva se je pojavilo za naše rudarstvo. Veliko ameriško rudarsko podje-je «The Amairican Smelting and Ra-finnung Cy» z osnovnim kapitalom 220 milijonov dolarjev, je dobilo koncesijo za eksploatacijo rudarskega terena v celem srezu Srebrenice v Bosni.
V tem rudarskem okraju se nahajajo
ležišča svinčene, železne, srebrne in zlasti bakrene rude. Doslej so bili ti rudniki v lasti države. To rudarsko podjetje ima v Ameriki 76 tovarn in topilnic bakra, železa in srebra. V rudnike v Srebrenici bo podjetje investiralo okrog 200 milijonov dinarjev.
Veliko francosko - špansko rudarsko podjetje «Societe de Penarroye» s sedežem v Parizu je prevzelo v eksploatacijo rudokope magnezita v čačku in kupilo koncesijo iberskega rudnega terena, ki je bogat zlasti na svinčeni in bakreni rudi.
Poleg tega si je veliko švedsko podjetje «A-B. Electric Invest» v Stockholmu pridobilo večino v zemunski električni centrali in se ba.š sedaj pogaja, da si pridobi večino tudi v vseh električnih centralah v Sremu in Banatu.
Pa tudi v druge stroke našega gospodarstva prihaja v vedno večji meri inozemski kapital in izgleda, da bo v nekaj mesecih prišla v državo milijarda dinarjev ameriškega, francoskega, angleškega in švedskega kapitala.
Mednarodna banka
V novem načrtu za izplačevanje vojne odškodnine je predvidevana tudi ustanovitev Mednarodne banke. Posebna komisija se bavi z vprašanjem, kakšen ustroj naj ima ta banka, katere sedež še ni določen. Angleži želijo, da bi bil sedež v Londonu, Francozi, da bi bil v Bruslju, v poštev pa prihajajo tudi Ženeva, Curih, Bal in Amsterdam. Ta ustanova, katere ustanovitev so predložili strokovnjaki povodom izdelave novega Jungovega načrta za izplačevanje nemških reparacij; je povzročila izredno mnogo sporov. Vsi so sicer odobravali ustavnovi-tev te banke kot posrednika, ki naj urejuje izplačila in anuitete nemškega dolga. Po predlogu komisije pa se bodo funkcije te banke razširjale tudi na mednarodna izplačila vobče, s čimer bi postala banka neke vrste zadružna zveza vseh emisijskih bank, Zato so mnogi finančniki pričeli ugovarjati (ustanovitvi tega zavoda, ker se boje, da bi mogla postati ta ustanova pol litično orodje, da ne bo stvarno «vlada visokih financ#, kakor jo nazivajo mngleški in francoski socialisti, marveč da se bo vmešavala v politiko držav in s tem slabo vplivala na evropsko gospodarsko in politično strukturo.
Bivši francoski finančni minister Kajo pravi: Zakaj osnavljati ustanovo, ki bo odvisna od naj večjih svetov-
člani finančne delegacije, ki bi mogli ob gotovih prilikah celo pritiskati na nih bank, če je stvar šla doslej prav in dobro? Glavni agent za reparacije je vršil doslej vestno in točno vse posle, ki se hočejo sedaj odstopiti Mednarodni banki. Mesto nove banke bi se mogel ustanoviti nov urad za med-rodna plačila, ki bi bil v zvezi z angleško, francosko, nemško in drugimi državnimi emisijskimi bankami, kar pa tudi ni neobhodno potrebno. Sicer pa naloga Mednarodne banke ni samo ta; njena naloga je tudi, da skrbi za nove vire, s katerimi bi se lažje poplačal Ameriki vojni dolg bivših zveznih in združenih držav. Za prvih trideset je izplačilo vojnih dolgov Ameriki lahka stvar; toda naslednjih dvajset let, ko Nemčija ni več dovolj močno vezana, da plača ostanek na račun reparacij, bo pa to težje. Zato bi morala anuitete za zadnjih dvaindvajset let dati v glavnem, poleg Nemčije, ta banka iz svojih dohodkov. Banka si bo morala zasigurati te dohodke. S tem pa bo morala dajati posojila, kontrolirati narodno gospodarstvo posameznih držav in vršiti vse posle, ki jih vršijo druge banke, s čimer jih bo v njih delovanju omejevala, jim konkurirala in jih spravljala v odvisnost. Mednarodna banka bi bila ustanova s kapitalom 1300 milijonov zlatih mark in bi mogla centralizirati depozite vseh di-žavnih bank.
Doslej še ni točno določeno, kakšna bo ureditev te banke, toda če ostane pri predlogih, ki so jih predložili mednarodni strokovnjaki, potem obstoja res nevarnost, da bo ta banka kvarno vplivala na politično in gospodarsko življenje evropskih držav. Ta nevarnost pa je tehnično in moralno političnega značaja. Reeskont portfeljev udruženih bank, ki bi lahko dovedel do mednarodne inflacije; omejevanje poslov zasebnih denarnih zavodov; privilegirana konkurenca v vprašanju kreditov in posojil; vpliv na gospodarstvo posameznih držav — to so nevarnosti tehničnega značaja.
Nevarnosti moralno političnega značaja pa so sledeče: Nekoliko naj več j ih svetovnih bančnikov bi upravljalo države po svojih interesih; delali bi eksperimente na tujih tleh brez strahu, da bi trpeli sami kakšno škodo. Dvftisetofici bančnikov bi se poverila uprava in oblast, kakršne nima niti Zveza lige narodov., — Doslej šobili guvernerji emisijskih bank v evropskih državah odvisni od državnih zakonov; čim pa bi prišli ti v upravni
odbor Mednarodne banke, prenehajo biti zaupniki svojih vlad in postanejo svoje vlade. Guverner Narodne banke, ki je morda največji rodoljub in moder mož, bi lahko zašel, kot član upravnega odbora Mednarodne banke, v jako težaven položaj napram svoji lastni domovini. Istotako ne bi bilo dobro z ozirom na moralno in socialno ravnovesje, da bi dvajset bančnikov upravljalo narodno gospodarstvo preko vlad.
Mednarodna banka naj bi postala torej banka Evrope, banka za reguliranje finančnih poslov evropskih držav, kar bi izzvalo zopet nove spore in pretresljaje. Ti spori in pretresljaji so neizogibni, če banka ne bo tvorila zgolj finančne vezi med državami in pomenili bi popolni preobrat današnjega evropskega pravnega in gospodarskega napredka.
Mednarodna razstava v Liege-ju v Belgiji
Belgija se pripravlja, da 1930 na najsvečanejši način proslavi stoletnico svoje neodvisnosti. Poleg drugih prireditev bo priredila tudi dve veliki
mednarodni razstavi. Razstava v Liege-ju bo otvorjena meseca maja 1930 in bo trajala šest mesecev. Na tej razstavi bodo sodelovale skoraj vse države in so doslej svoje sodelovanje že prijavile Jugoslavija, čehoslovaška, Poljska, Madžarska, Francija, Španija, Italija, Luksemburška, švedska in prekomorske države Egipet, Kolumbija, Ekvador, Maroko itd. Na razstavi bo zastopana znanost, glasba, industrija in poljedelstvo.
Uvoz lesa v Grčijo
Grško poslaništvo v Beogradu objavlja, da je od 1. oktobra dalje oproščen uvoz stavbnega lesa v Grčijo vsake uvozne carine.
Založba «Modra ptica»
Današnjemu našemu listu smo priložili prospekt založbe «Modra ptica», ki bo redno izdajala prevode svetovno znanih tujih avtorjev. — Prevode so oskrbeli naši priznani pisatelji. Knjige omenjene založbe, ki bodo najokus-neje izdelane, bodo v veselje vsakemu prijatelju lepe knjige. Našim čitateljem najtopleje priporočamo naročbo.
LISTEK
Erik M. Remargue	.
Vojna
Strašno snažimo. Ukaz podi ukaz. Z vseh strani nas revidirajo. Kar je raztrganega, nadomeščajo z dobrimi rečmi. Pri tem sem ujel novo suknjo brez napake, Kat pa seveda kar celo uniformo. Raznese se govorica, da je pred durmi mir, toda drugo mnenje je verjetnejše: da nas prepeljejo na Rusko. Ali čemu nam je treba na Ruskem boljših reči? Končno se razve po kapljicah: cesar pride inspicirat. Zato toliko pregledovanj.
Osem dni bi človek mislil, da sedi v kasarni rekrutov, tako delamo in ekserciramo. Vse je naveličano in nervozno, kajti čezmerno snaženje ni nič za nas in paradni marš še manj. Prav take reči oznevoljajo vojaka huje kakor strelski jarek.
Končno je trenotek tukaj. Stojimo v pozoru, in cesar prihaja. Radovedni smo, kakšen je. Korači ob fronti, in jaz sem pravzaprav nekam razočaran: po slikah sem si ga predstavljal večjega in mogočnejšega, zlasti pa z grmečim glasom.
Razdeljuje železne križe in nagovarja tega in onega. Nato odkorakamo.
Potem se razgovarjamo. Tjaden pravi začuden: «Ta je najnajvišji, kar jih je. Pred njim mora stati v pozoru pač vsak, čisto vsak!» In ko pomisli: «Pred njim mora celo Hindenburg stati v pozoru, ne?»
«Gotovo!» pritrjuje Kat.
Tjaden pa še ni pri kraju. Premišlja nekaj časa in vprašuje: «Ali mora tudi kralj stati pred cesarjem v pozoru?»
Tega ne ve nihče natanko, a mislimo, da ne. Oba sta pač tako visoka, da zanju ni treba več resnega pozora.
«Kakšne bedarije čvekaš!» pravi Kat. «Poglavitno je, da ti stojiš v pozoru.»
Ali Tjaden je popolnoma fasciniran. Njegova sicer suha fantazija izpušča mehurje. «Glej no,» izjavi, «saj si ne morem niti predstavljati, da mora cesar prav tako na latrino, kakor jaz.»
«0 tem pa kar nič ne dvomi,» se smeje Kropp.
«Saj sta čisto prismojena,» dopolni Kat. «Menda so se ti v možganih uši zaredile, Tjaden. Kar sam pojdi hitro na latrino, da se ti izčisti v glavi in da ne boš govoril kakor dojenček!»
Tjaden izgine.
«Nekaj bi pa vendar rad vedel,» pravi Albert; «ali bi bila vojna, če bi bil cesar rekel ne ...
«Menim, da bi je ne bilo,» pristavim jaz, — «saj je menda spočetka res ni maral.»
«Na, pa če on sam ne, potem pa morda če bi bilo dvajset, trideset ljudi na svetu reklo ne ...»
«Potem pa že,» pritrjujem. «Toda prav tisti so vojno hoteli.»
«Komično, če človek premisli,» nadaljuje Kropp, «mi smo vendar tukaj, da branimo svojo domovino. Toda tudi Francozi so tukaj, da branijo svojo domovino. Kdo pa je v pravici?»
«Morda oba,» pravim, a ne verjamem.
«Nu, dobro,» meni Albert in videti mu je, da me hoče spraviti v stisko. «Ali naši profesorji in pastorji in časopisi pravijo, da smo samo mi v pravici. Upam, da je to tudi res. Ali francoski profesorji in pastorji in časopisi trdijo, da imajo le Francozi prav. Kako je torej ta reč?»
«Tega ne vem,» pravim jaz. «Vsekakor je zdaj vojna, in vsak mesec je več dežel za vojno.»
Tjaden se vrača. A še zmerom je vznemirjen in takoj seže zopet v pogovor z vprašanjem, kako sploh nastane vojna.
«Navadno tako, da kaka dežela hudo razžali drugo,» odgovarja Albert z neko vzvišenostjo.
Toda Tjaden se dela omejenega. «Dežela? Tega ne razumem. Kakšna gora na Nemškem vendar ne more razžaliti gore na Francoskem? Ali reka ali gozd ali žitno polje ...»
«Ali si res tako zabit ali pa se delaš?» godrnja Kropp; «tako vendar nisem mislli. En narod razžali drug narod ...»
«Potem nimam jaz tukaj ničesar iskati,» izjavlja Tjaden. «Jaz se ne čutim razžaljenega.»
«Tebi ni mogoče ničesar razložiti!* se togoti Albert. «0 razžalitvi takegale kmetiškega osla sploh ni govora.*
«Potlej pa grem lahko kar precej domov,* vztraja Tjaden, in vse se smeje.
«Ah, človek, govorimo o narodu kot celokupnosti, torej o državi —,» klfče Miiller.
«Država, država —» Tjaden tleskne zvito s prsti — «torej poljski žan-darmi, policija, davki, to je vaša država. Revež, kdor ima opravka ž njimi.*
«Resnica,» pravi Kat, «to si povedal prvič nekaj pametnega, Tjaden. Država ni domovina, med njima je res razlika.*
«Toda spadata skupaj,* razmišlja Kropp. «Brez države ni domovine.*
«Pravilno. Ali pomisli, da smo skoraj vsi preprosti ljudje. In v Franciji so tudi ljudje iz večine delavci, rokodelci in majhni uradniki. Čemu bi nas hotel francoski klepar ali čevljar napadati? —Ne, to so le vlade. Jaz nisem videl nikoli Francoza, preden nisem prišel semkaj, in večini Francozov se godi pač prav tako, kakor nam. Tudi njih ni vprašal nihče.*
«Čemu je torej potem sploh vojna?* vprašuje Tjaden.
Kat zmaje z rameni. «Morajo že biti ljudje, ki jim vojna koristi.*
«Na, jaz ne spadam k njim,* se reži Tjaden.
«Ne ti, ne nihče tukaj.*
«Kdo pa potem?* vztraja Tjaden. «Cesarju tudi ne koristi vojna, saj ima vse, kar potrebuje.*
«Nikar ne trdi tega,» odvrača Kat; «vojne doslej še ni imel. In vsak večji cesar potrebuje vsaj eno vojno, sicer ne postane slaven. Kar v šolske bukve poglej!*
«Generali postanejo tudi slavni z vojno,* pravi Detering.
«še slavnejši kakor cesar,* pritrjuje Kat.
«Gotovo tišče drugi ljudje za vojno, ker hočejo zaslužiti ž njo,» godrnja Detering.
«Jaz pa mislim, da je vojna bolj neke vrste bolezen,* pravi Albert. «Nihče je noče, a nenadoma je vendarle tu. Mi nismo hoteli vojne, drugi zatrjujejo isto — in vendar si je polovica sveta v laseh.»
«Na oni strani pa lažejo huje kakor pri nas,» odgovarjam. «Le spomnite se letakov pri ujetnikih: da smo žrli belgijske otroke! Lopove, ki tako pišejo, bi bilo treba obesiti. Ti so pravi krivci.*
Muller vstaja. «Na vsak način je bolje, da je vojna tukaj kakor na Nemškem. Le poglejte lijake po polju!*
«Resnica,» pritrjuje celo Tjaden. «še bolje pa bi bilo, če bi sploh ne bilo vojne.*
Ponosno odhaja, ker je nas enoletnike prekosil. In njegovo mnenje je resnično tukaj tipično; povsod ga srečujemo, in človek ne more niti pametno ugovarjati. S tem mnenjem pa je v zvezi tudi nerazumevanje še marsičesa drugega. Nacionalni čut vojaštva obstoja v tem, da je tu. S tem pa je tudi konec, vse drugo presoja praktično in le s svojega vidika.
Albert lega nevoljen na travo. «Najbolje je, da o vsem tem niti ne g'ovorimo.»
«Da, naš pogovor ne izpremeni ničesar,* pritrjuje Kat.
«A kaj bo z nami, ako se kdaj vrnemo?* vprašuje Muller.
Kropp zmajuje ramena. «Ne vem . ..»
Pravzaprav ne ve tega nihče. «Kaj naj storimo?* vprašam sam.
«Do ničesar nimam več veselja,* odgovarja trudno Kropp. «Neki dan bom itak mrtev, čemu torej razmišljati? Ne verjamem, da se sploh še kdaj vrnemo.*
«Težko bo z vsemi nami. Ali one v domovini kdaj zaskrbi zato? Dve leti streljati in granate metati — tega človek ne sleče kakor nogavice —*
Strinjamo se, da gre vsem enako, ne le tu, nego povsod, vsakomur, ki je v enakem položaju, temu bolj, onemu manj. To je skupna usoda naše generacije.
Albert pove končno: «Vojna nas je pokvarila za vse.»
Resnico je povedal. Nič več nismo mladi. Nič več ne bomo naskakovali sveta. Begunci smo. Begunci sami pred seboj. Pred našim življenjem. Bili smo osemnajstih let in smo začenjali svet in življenje ljubiti, a morali smo nanju ■streljati. Prva granata, ki je udarila, je zadela naše srce. Izključeni smo od dela, od stremljenja, od napredka. Nič več ne verujemo v vse to; verujemo le, da je vojna ...
Vrhu vsega moramo skoraj vse nove sprejete reči zopet vrniti, in dajo nam zanje naše stare cunje. Dobre so bile tu le za parado.
(Odlomek iz knjige «Na zahodu nič novega*.)
DRUŠTVENE VESTI
Dr. Fran Windischer:
Ljudska univerza za trgovske in obrtniške kroge
Trgovsko društvo «Merkur» za Slovenijo v Ljubljani bo v letošnji jesenski in zimski dobi nadaljevalo pred leti začete družabne večere, pa bo te večere zvezalo z rednimi predavanji iz najrazličnejših strok tako, da bodo udeležniki imeli priliko čuti od odličnih naših strokovnjakov res zanimive in koristne stvari. Za vodilo smo si vzeli pri teh predavanjih poljudnost in mnogostranost. Skrbljeno je za zanimivost, hkratu pa za koristnost in stvarnost. Lepa vrsta naših odličnih mož, ki so vidni delavci na najrazličnejših poljih, se je z vzgledno ljubeznivostjo odzvala našemu vabilu in obljubila svoje dragoceno sodelovanje. Postavili smo si lep in koristen cilj ter smo prepričani, da ga dosežemo, ko nam je zagotovljeno
tako ponosno število zanimivih predavalnih predmetov. Nočemo biti neskromni, pa mislimo, da si smemo ipak vzeti pravico, da imenujemo zbrano vrsto predavanj «Ljudsko univerzo za trgovske in obrtniške kroge*. Družabni večeri prično v prvi polovici oktobra pod imenom družabni večeri društva «Merkur». Gostje so nam iskreno dobrodošli. Trgovsko društvo «Merkur» si je od početka svojega skoro tridesetletnega delovanja stavilo za prvi cilj svojega delovanja širitev in povzdigo splošne in strokovne izobrazbe, pa je kot kulturno društvo zvesto sledilo svojemu izobraževalnemu cilju s predavanji, publikacijami, strokovnimi knjigami, časopisi ter poučnimi tečaji. V pravilih začrtano delo je našemu društvu v novih prilikah olajšano. Posebne organizacije so prevzele besedo in zagovor stanovskih potreb in zahtev v vsakdanjemu trenju življenja. Društvu «Merkur» sedaj preostajajo v prvem redu kulturne naloge, pa smo se potrudili za predstoječo jesensko in zimsko dobo nuditi našim ljudem tako pester in vabljiv niz predavanj, da bi bila grešna zamuda na strani tistih naših ljudi, kateri bi od te obilne prilike jemati zamudili.
Obljubljena in zagotovljena so nam sledeča predavanja teh-le gospodov predavateljev:
1.	Agnola Anton: Steklo in keramika v naši državi.
2.	Direktor dr. Bohm Ludvik: Naše morje in naša trgovina.
3.	Dr. Dobrila Mario: Važnost borze v gospodarstvu in njena
uredba.
4.	Direktor Gogala Josip: Naša denarna organizacija.
5.	Ravnatelj drame Golia Pavel: O gledališču.
6.	Direktor ing. Gulič Gvido: Izraba prirodnih energij in napredek
človeštva.
7.	Predsednik Jelačin Ivan: Zakaj gradimo «Trgovski dom»?
8.	Kavčič Josip J.: Psihotehnika v gospodarstvu.
9.	Koce Jure: Gospodarska informacijska služba v naši dobi.
10.	Ravnatelj Lovšin Evgen: Kovine in kovinarska obrtnost v naši
domovini.
11.	Dr. Marn Rudolf: Tujski promet in naše delo za pospeševanje
tujskega prometa.
12.	Mohorič Ivan: Kaj in zakaj je carina?
13.	Dr. Obersnel Maks: železo in naša železarska obrtnost.
H. Prof. ing. Osana Marij: O radiu in napravah za radio.
15.	Dr. Pless Ivan: Spomini na Sibirijo.
16.	Dr. Pretnar Josip: O našem domačem obrtu v Sloveniji.
17.	Prof. dr. Samec Maks: Od smreke do svile.
18.	Prof. Sič Franjo: Zakaj knjižimo in po kakšnih načinih?
19.	Dr. Svetel Blaž: Napoleon in Slovenija.
20.	Višji šumarski svetnik ing. šivic Anton: Naši gozdovi in naše
gozdno gospodarstvo.
21.	Ing. šuklje Milan: Tvorniški in trgovinski žigi ter njih zaščita
v državi.
22.	Direktor ing. Turk Jakob: O rastlinski prehrani.
23.	Akad. slikar Vavpotič Ivan: Slovensko slikarstvo od 1. 1848 dalje-25. Prorektor prof. dr. Vidmar Milan: Od potoka do žarnice.
25. Žagar Fran: Viri državnih dohodkov.
Zahvalni brzojav jugoslovanskemu kralju
Povodom novega zakona o nazivu in razdelitvi naše kraljevine je odposlal društveni predsednik naslednji brzojav:
Njega Veličanstvu Aleksandru Prvemu, Kralju Jugoslavije
Beograd.
Trgovsko društvo Merkur za Slovenijo v Ljubljani prosi Vaše Veličanstvo v verni udanosti, da blagoizvolite sprejeti za premodri in veliki ukrep, koji postavlja mogočen mejnik v zgodovini jugoslovanski ter srečno izhodišče za čvrst razvoj in napredek našega naroda na vseh poljih, pa uvaja potrebno zdm-zitev slovenskih krajev v Dravski banovini ob sočasni modro zasnovani upravni dekoncentraciji najiskrenejše čestitke in iskreno zagotovilo vdane hvaležnosti. — Predsednik doktor Fran Windischer.
Ob petdesetletnem jubileju dela g. Oroslava Schafferja
Gospod Oroslav Schaffer, poslovodja tvrdke A. & E. Skaberne v Ljubljani, je praznoval 4. t. m. zlati jubilej dela. Kot požrtvovalen delavec v narodnih in stanovskih organizacijah ima mnogo prijateljev in znancev. Slavljenec je bil dolgo dobo 25 let tudi marljiv član našega «Merkurja» ter je sodeloval pri ustanovitvi društva leta 1900. Odbornik društva je bil dvakrat ter leta 1907 drugi društveni podpredsednik.
Dolga leta je bil eden najagilnejših članov prireditvenega odseka in je zlasti vodil z veliko spretnostjo društveno plesno šolo ter sodeloval kot aranžer pri plesnih prireditvah.
Dne 4. t. m. je društveni predsednik g. dr. Fran Windischer ob priliki petdesetletnice delovanja v trgovini poslal jubilantu pismo sledeče vsebine:
Velecenjeni gospod Schaffer!
Dovolite, gospod Schaffer, da Vam ob Vašem petdesetletnem jubileju uspešnega in neumornega delovanja v trgovini v imenu društva, ki mu načelujem, pa tudi v svojem imenu, izrekam najlepše in najiskrenejše čestitke.
Hkrati Vam bodi ob tem znamenitem prazniku v Vašem življenju za Vaše svoječasno dolgoletno trudoljubivo udejstvovanje kot načelnik prireditvenega odseka v našem društvu izrečena najtoplejša zahvala.
Svoje prisrčne čestitke sklepam z iskreno željo, da bi Vam bilo dano še mnogo zdravih in vedrih let veseliti se uspehov svojega dosedanjega dela.
Blagovolite sprejeti, velecenjeni gospod, iskreno zagotovilo našega odličnega spoštovanja in vdanosti
dr. Fran Windischer.
V spomin Francu Kolarju f 20. X. 1929
Z brdičev zelene štajerske Te je dovedla pot k nam pred dobrimi tremi desetletji. — Poln lepih načrtov za bodočnost si bil takrat. Vse do zadnjega si zaupal v svojo tvorno silo, vendar je bila ta že v začetku zadnjih desetih let, ko sem Te spoznal, samo medel odtenek energije, katera bi Ti bila potrebna za uresničenje le majhnega dela Tvojih sanj.
Vse svoje življenje si bil tih, skromen in obziren. Ginljivo je bilo Tvoje umevanje ljubezni do bližnjega in zgledno Tvoje izpolnjevanje dolžnosti do naroda svojega.
Z otroško mehko dušo si ljubil naravo ter s pobožno hvaležnostjo sprejemal vase lepoto našega Rožnika in šišenskega hriba, mnogo višje in dalje Te pot Tvojih izprehodov ni vodila. — Tudi v tem se je zrcalila Tvoja skromnost: Bogato si dajal, a skromno jemal, pa užival bolj v prvem kot v drugem.
Dokončal si svojo pot skoro neopaženo. — Le malo se nas je poslovilo od Tebe ob vratih Tvojega zadnjega domovanja.
In sedaj počivaš. — Za Tebe je dognano vse. — V svojem tihem zadnjem domu se spaja Tvoj zunanji lik s klitjem in spočenjanjem naše matere zemlje. Ko pa pride Tvoj dan, — ko zopet zavejejo spomladih vetriči, ozelene naša brda, — ko zagostoli zopet škrjanček v svojem strmem letu na Ljubljanskem polju, naj se tudi Tvoja duša veseli vstajenja ter hvali Stvarnika za ono, s čimer Te je odlikoval v Tvojem življenju, — za Tvojo blagost in zvestobo.
Tak bodi prehod Tvojega telesa v Stvarstvo in slava Tvojemu duhu v Večnosti.
Mi pa, ki smo Te poznali in imeli radi, Te ohranimo v jasnem, s Tvojim bistvom ubranem spominu.
J. L.
III. redna odborova seja Trgovskega društva ^Merkur* za Slovenijo v Ljubljani se je vršila v sredo, dne 2. oktobra t. 1. ob 20. uri v prostorih Zveze trgovskih gremijev v Ljubljani. — Društveni predsednik g. dr. Fran Windischer je ob otvoritvi ugotovil sklepčnost, pozdravil prisrčno navzoče, omenjajoč, da se je v zadnji seji našega odbora govorilo o prireditvah poučnega, razvedrilnega in zabavnega značaja v letošnji jesenski in zimski dobi. — Edini smo bili v tem, da priredimo tudi v letu 1929/30 družabne večere, ki so že postali priljubljeni v naši ljubljanski družbi pod imenom «Morkurjevi» jour-fixi. — V tem pravcu so se že vršile priprave, pa bomo imeli v okviru našega društva poučne tečaje za razne predmete in tudi plesne vaje, odnosno plesno šolo. — Govoril je nato podrobno o družabnih naših prireditvah, o «Merkurjevih» jour-fixih in omenjal, da je nameravano prirediti jih vsako drugo sredo, eventualno tudi vsak teden ob pol 9. uri zvečer in sicer je zamišljena stvar tako, da združimo prijetno in vedrilno s koristnim. — Imeli bomo priliko čuti naše marljive pevce in poslušati živahni naš orkester. — Na vsakem družabnem večeru pa bo kot stalna točka kratko predavanje iz različnih strok. — Poročal je, da sta mu gospoda odbornika Agnola in Lozar izročila glede teh predavanj v obliki predloga nasvete in želje, kar mu je dalo povod, da se je oglasil pri različnih naših javnih kulturnih delavcih ter jih zaprosil, da sodelujejo pri naših predavanjih. — Z veseljem je ugotovil, da je nameril vsepovsod na izredno ljubezniv odziv, pa se mu je tako posrečilo izbrati tako lepo in ponosno vrsto predavanj o najrazličnejših predmetih, da se sme našim prihodnjim prireditvam te vrste z vso pravico nadeti ime in oznako «Ljudska univerza za trgovske in obrtniške kroge». — Povdarjal je, da je v resnici srečen, da je bilo njegovo prizadevanje
uspešno in da ima naša organizacija toliko in tako odličnih prijateljev. — Prisrčna hvala gre vsem gospodom, ki so se dobrohotno odzvali naši prošnji in je preverjen, da bo naš trud in naša priprava našla mnogoštevilen odziv v krogu našega trgovstva in obrtništva. — V resnici bi bilo grešno in graje vredno, ako bi se naši ljudje ne poslužili lepe in koristne prilike, ki se jim nudi, da izpopolnijo svojo izobrazbo in zadoste svoji ukaželjnosti. •— Kot prvi družabni večer je bila na predlog g. predsednika določena sreda, dne 9. oktobra t. 1. ob pol 9. uri zvečer v restavraciji «Zvezde», na katerem bo predaval gosp. dr. Blaž Svetel o aktualni temi: «Napoleon in Slovenija». — Glede plesne šole je poročal g. Milan Kovač, da se je pričela v torek, dne 1. oktobra t. 1. ob 8. uri zvečer v dvorani Delavske zbornice pod vodstvom plesnega učitelja g. Frana Trošta. — Že prvi večer je pokazal lep odziv in pričakovati je za prihodnjič še večjega zanimanja in poseta. — Po številu prijav udeležencev za poučne tečaje se je odbor odločil, da se bo v bodoči zimski sezoni vršil pouk v šoli na Grabnu med 7. in 9. uro zvečer, pričenši v ponedeljek, dne 7. oktobra t. 1. in sicer za nemščino v nižjem in višjem tečaju, nemško stenografijo in knjigovodstvo. — Vršila se je nato razprava glede Merkurjevega plesa in sklenjeno je bilo prirediti ga drugo soboto po novem letu, po lanskem načinu v veliki dvorani hotela «Union». —■ Predsednik je poročal, da je brzojavno čestital g. Juraju Demetroviču v Beograd ob priliki imenovanja za ministra za trgovino in industrijo ter je prejelo društvo pismeno zahvalo. — Istotako je osebno čestital Mestni hranilnici ljubljanski ob štiridesetletnici. Hkrati je omenjal, da nam je po njegovi intervenciji nakazala Rudarska združba «Litija» v Ljubljani podporo v znesku Din 5000-—, za kar smo se pismeno zahvalili. — Nato je odbor na predlog gosp. Jos. J. Kavčiča sklenil ugoditi prošnji ge. V., vdove našega nekdanjega društvenega člana, in ji je dal enkratno podporo v znesku Din 500-—, nakar je g. predsednik zaključil sejo ob pol 22. uri.
Prvi jour-fix trgovskega društva «Merkur» se je vršil v sredo, dne 9. oktobra t. 1. v restavraciji «Zvezda». Predaval je g. prof. dr. Blaž Svetel o aktualni temi: «Napoleon in Slovenci». Predavanje je bilo prvo v okviru družabnih večerov trgovskega društva «Merkur» za Slovenijo, ki je ustanovilo letos «Ljudsko univerzo za obrtniške in trgovske kroge». Številno članstvo ter prijatelje društva je pozdravil društveni predsednik g. dr. Fran Windischer, naglašujoč, da je «Merkur» po skoro 30-letnem delu v toliko razbremenjen, da more posvetiti glavno pažnjo splošni in strokovni izobrazbi svojih članov. Po pozdravu odličnih gostov je dal besedo predavatelju, ki je pokazal Napoleona z zanimive objektivne strani, in naslanjajoč se na razne vire ugotovil, katere so bile glavne Napoleonove težnje pri ustanavljanju Iliriske province in kakšen mogočen sad so rodile med Ilirijani, osobito pa med nami kot njihovimi potomci. Za izredno zanimivo predavanje je žel gospod predavatelj dolgotrajen in topel aplavz. Nato se je razvila animirana prosta zahava ob sodelovanju društvenega orkestra in pevskega zbora.
Drugi družabni večer Trgovskega društva zMerkun se je vršil po zasnovanem načrtu v sredo, dne 23. oktobra t. 1. zvečer v restavraciji «Zvezda». Družabnega večera so se udeležili odlični prijatelji društva gg. rektor univerze dr. Metod Dolenc, univ. profesorja ing. Horvat in dr. Bohm, ravnatelj Mestne elektrarne ing. Ciuha, direktor velesejma konzul dr. Dular in odlični predstavniki naših trgovskih in obrtnih organizacij. Po pozdravnih besedah predsednika g. dr. Frana Windischerja je imel g. prorektor profesor dr. ing. Milan Vidmar zanimivo predavanje «Od potoka do žarnice». Za interesantna in vseskozi poljudna izvajanja, katerim so navzoči sledili z največjo pozornostjo, je žel g. predavatelj iskren in topel aplavz, za kar se je v lepih besedah zahvalil, povdarjajoč, da je naša univerza narodna institucija, ki zastopa narodne interese in se je vsled tega vabilu g. dr. Fran Windischerja z veseljem odzval, pa se nadeja, da se mu je posrečilo podati, v tem za predavanje zelo pičlo odmerjenem 'času kratko skico o izrabi vodne energije za proizvajanje električnega toka do žarnice. Sledile so nato pevske točke društvenega pevskega zbora, kakor tudi solospevi pevovodje g. Mirka Premelča in gre vsem, osobito pa g. Pre-melču za z izredno simpatičnim glasom prednašane pesmi najtoplejsa zahvala, ki se je tudi izrazila v živahnem ploskanju prisotnih. Razvila se je nato prosta zabava, dokler se številni navzoči niso razšli v izvrstnem razpoloženju.
Tajnik