— 145 —
Vsebina zapuščinskega prisojila. **)
v slučaji, objavljenem v št. 2. „Slov. Pravnika", potrdilo je nadsodišče odlok deželnega sodišča ljubljanskega, ki je zavrnil zahtevo strank, naj se sprejmo potrebni dati v prisojilno pismo, da bo na podlagi tega pisma moč izpeljati zemljeknjižne prenaredbe, prepis lastninskih pravic glede zapuščinskih zemljišč na ime dedičev.
*) Opomba uredništva. Ker se je, odkar smo začeli objavljati to razpravo, v strokovnih in v političnih listih o istem predmetu objav ilo mnogo člankov, izjavljamo, di smo sprejeli razpravo že mnogo poprej.
**) Naravno je, da imajo v našem listu mesto pravniške diskusije vsake vrste, toraj tudi akademično polemizovanje proti že objavljenim razpravam in razsodilom.   Edino tem potom okoristila se bode naša praksa.
Uredništvo. 10
— 140 —
Kakor poroča „Pravnika" št. 2, sklicevalo se je nadsodišče, strinjajoče se s prvo instanco, na to, da obrazec prisojilnega pisma, ki je izišel k § 174. zapušč. pat., nima nič o takej vsebini.
Obrazec se smatra toraj za zakon, in s tisto logiko morali bi veljati tudi napisi v zakonu ali marginalne rubrike zakonom. Da niso, o tem je teorija in praksa davno izrekla se, pomagajo le k boljšemu razumevanju zakona.
Vsaj bi obrazec stal naravnost v protislovji z določbami zakonskega teksta samega, ki v § 174. št. 3. zapušč. pat. citujoč vrh tega § 158. ibid., toraj tudi besede: „substi-
tucije.....morajo se vpisati v javne knjige", veli, da se
morajo sprejemati v prisojilno pismo tudi omejitve lastninskih pravic dedičevih, obremenjenje z vžitnimi in drugimi enakimi pravicami.
Ni čudo, da obrazec s tem zgubi svojo kogitativno veljavo; obrazci bili so in bodo le ogrudi, ki v konkretnem slučaji dobe še le meso in kri, obrazci podajajo se le, da bi se dosegla enakost v praksi.
Zakon o postopku pri zapuščinskih razpravah res ne ukazuje, naj prisojilno pismo obsega podatke za zemljeknjižne spremembe; tega trebalo ni, ker leta 1854. še ni veljal novi zemljeknjižni red. Lo-ta pa je zemljeknjižni postopek vstvaril kot celo formalen postopek, kjer sodnik nima izreči nikake sodbe, nima nič spoznavati, kjer le suhoparno razloči, je-li v listinah, ki mu jih podaje prosilec, vtemeljeno to, kar se zahteva v prošnji, je-li prošnje zahteva izpeljiva v zemljiških knjigah. To izreka § 94. št. 3. o. z. z., in sicer za vse slučaje zemljeknjižnih ukrenitev na podlagi bodi si zasebnih listin, bodi si javnih, v § 33. črka d) o. z. z. naštetih. Rad bi videl zemljeknjižnega sodnika, ki bi dovolil prepis lastninske pravice in izbris propaUh terjatev na podlagi prisojilnih pisem, izdanih v zmislu odlokov o razdelitvi skupila, če ne bi navajala niti zemljišča, prodanega eksekutivnim potom, niti terjatev, katerih ni doseglo skupilo, Ukazi § 85. o. z. z., da mora zahteva natanko navesti, kaj naj se vpiše v zemljiško knjigo, in ravno navedenega § 94., ne pripuste dvojbe o tem, da mora zemljeknjižni
— 147 —
sodnik v vseh slučajih viditi v prilogah zemljeknjižne prošnje to, kar vidi v petitu prošnje.
Naj tedaj zapuščinsko prisojilno pismo ne kaže tistega lica, kot ga ima petit? Da, prošnje za zemljeknjižne izvedbe na temelji zapuščinskih prisojil, morajo se vlagati po § 177. zap. pat. pri zapuščinski instanci sami, pa ta določba nikakor ne izreka, da zarad tega ni treba sprejemati zemljeknjižnih podatkov v prisojilno pismo, in če bi kedo polagal ta namen v omenjeno določbo, mora si reči, da je s poznejšim zemljeknjižnim zakonom razveljavljena.
Prošnjam zaznamovala so se vstopna vrata v sodišče pri zapuščinski instanci uvažajoč, kar je obče znano, kakim spremembam zapadejo zapuščinske razprave: oporoko more izpodbijati vdeleženec v treh letih, novi dediči se morda najdejo i. t. d., vsled česar mora in more pravokrepnost prisojilnega pisma presoditi le zapuščinski sodnik sam.
Taisti nagibi porodili so tudi določbo, da se ekseku-cijske prošnje morajo vlagati pri razsodbenem sodniku, kajti sodbi sledi lahko sedaj na dnevnem redu stoječe ponovljenje razprave, postavljenje na poprejšnji stan i. t. d., in menim, da ga ni jurista, ki bi resno trdil, da v razsodbe in konečne odloke ni treba stavljati svote, ki jo mora plačati toženec, ali pa zemljeknjižnih podatkov pri lastninskih, zastavno-pravnih, vknjiženih terjatev tikajočih se in enakih tožbah, češ, eksekucijski uradnik bo itak iskal dotični pravdni akt, pa naj v zvršilnem odloku vpiše, za kaj je šla pravda in kaj naj je vzrok zvršilu.
Dedič mora, tako stoji v § 177. zap. pat., pri zapuščinski instanci poprositi vpis prisojila v javne knjige. Kakor se sedaj prisojilo ne vpisuje več v javne knjige, marveč to, kar pove sodniški odlok, tako niti dediču ni treba prositi več za dotični odlok. Po zakonu z dne 23. maja 1883, št. 82. d. z. se mora in more zgoditi sprememba zemljeknjižnega hca po podatkih zapuščinske razprave ex oifo.
Ukaz pravosodnega ministerstva z dne 25. aprila 1884, št. 4407. sklicujoč se na opazke pri predlogi omenjenega zakona in na naredbo z dne 6. junija 1883., št. 8330, povrh še naravnost izjavi, da so se spremenila deloma določila
10'^
— 148 —
§§ 177. in 178. zap. pat. in kakor nalašč navaja 94. in 76. o. z. z.
Čini se nam tudi, da je navedena odločba nadsodišča v protislovji naredbam predsedništva istega nadsodišča, katero je v ukazih z dne 5. julija 1883., št. 5G70, in z dne 23. januarja 1885., ad n. 5G70 tolmačilo sodiščem svojega okrožja zakon z dne 23. maja 1883., št. 82. d. z., ne da bi pri tem zamolčalo naloge zapuščinskega sodnika, naj sprejema potrebne izjave tako v zapuščinski zapisnik, kakor potrebne podatke v listine, izdane na podlagi zapuščinskih razprav, da bode moč izvesti zemljeknjižne spremembe.
Kje pa je bolje vtemeljiti zemljeknjižne podatke, ali v zapuščinskem zapisniku, ali v prisojilnem pismu ? Nekaj izjav zapuščinskih vdeležencev bode se našlo, ki bi vsakako preveč raztegnile prisojilno pismo, in se bode priložil zemlje-knjižnemu uradnemu odloku prepis dotičnih merodajnih odstavkov za zemljeknjižne listinsko zbirko, navadno pa zadostuje prisojilno pismo potrebam uradnih odlokov v zemlje-knjižnih zadevah, in le njega prepis hranil se bo v zemlje-knjižnih spisih.
Slednjič odgovorim tudi še na vprašanje, kaj je bolje: naj zapuščinski sodnik preišče in pretiplje srce in obisti cesto trebušnatim zapuščinskim spisom, ali pa naj prepušča zemljeknjižnemu sodniku, zariti se ob svojem času, morda čez 30 let (saj na pr. pri prepisu vknjiženih terjatev, pripadlih v zapuščinski razpravi polnoletnikom, ni treba storiti ničesar ex offo) v taiste zaprašene spise in po celo spremenjenih razmerah in nazorih poiskati podatkov, katerih treba, da napravi v redu zemljeknjižni odlok.
Mislim toraj, da je umestno, če ostanemo pri dosedanji praksi, ter stavimo v prisojilno pismo vse zemljeknjižne podatke, kar jih je dobiti v zapuščinskih spisih.