Ust m i®!§ Ii dtom.
----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. 50 kr., za pol leta 1 gold. 30 kr.
TeČaj VI. V Ljubljani 1. decembra 1866. List 23.
tt H a.
JTasno kedar nčbesa je lice, Kedar se prijazno nam smehlja, Čez verhove svetli žar pelja, Kazprostira svit se čez gorice, In nas zOra zlata vabi s koč — Vladala mar tamna bode noč?
Praznična ko vigred se prikaže,
V	pisan plašč ogerne dol in plan, Svet odpre se skoraj nam neznan —
Cvet, narava, vigred mar se laže? Al ne smem imeti dobrih nad — Da za cvetjem pride sladek sad?
Oj, sleparna je človeška nada!
Up najslajši nam razsuje kert, —
V	sanjah vidimo Adamov vert, Koder misel se sprehaje rada;
V	cvetji plodnem červ je gospodar,
V	jasnih pa višavah spi vihar.
Černe če oblakov tud' odeje Krije sinji nebesa obok, Plamen strele šviga krog in krog, Ne obupam! — serce se mi smeje — Ako tudi je osode strup neznan, Po nevihti je še lepši dan!
Ivan Tomšič.
Odgajaj tudi za narod!
Marsikomu še na misel ne pride, da je odgoja za narod tako potrebna, kakor sploh bolj ali manj vsi nameni, ki jih ima prava odgoja na čelu. Če se odgoja za narod zanemarja, ni drugače, da imamo doma ljudi, kterim je prav malo, ali jim ni celo nič mar, ali je njih narod srečen, ali nesrečen, ali se mu pripravlja vesela, ali kalna prihodnost i. t. d., in resnica je, da le laki domači vnemarneži so naj bolj krivi, da se domača zavest zatira in da narod ne napreduje po naravni svoji poti — do prave sreče in blagostanja. Kdor pa je za svoj narod ma-lomarec, radi ornerznejo v njem tudi druga lepa čutila — posebno ljubezen do bližnjega, ter ne pozna drugega na svetu, kakor samega sebe in tudi ne druge sreče, kakor samo svojo. l)a si s takimi sebičneži tudi splošna deržava ne more kaj opomoči, je tudi gotova resnica. Sebičnež podpira vse, pa le tako dolgo, dokler se mu kaže korist in dobiček; kedar pa mu pogori upanje do njegove lastne sreče , ne pomaga nikoli drugim gasiti — jih varovati nesreče.
Kako pa se odgaja za narod?
Iz družinskega življenja je Bog osnoval narod; tedaj se mora odgoja za narod začenjati že pri odgoji za družinsko življenje. Tesno človeško serce mora se bolj in bolj vnemati za vedno večje okrožje — za vso rodovino, za več družin, za vso deželo — za ves svoj narod in dalje za deržavo in splošno človeštvo. Kdor zamaši pervi vir — pravi družinski odgoji, ta uniči višji občutek pravega doinovinca in deržav-ljana — in celo ljubezen do splošnega človeštva. Kdor se že doma v domači hiši vadi spolnovati zapovedi: „Spoštuj očeta in mater!" in „Ljubi svojega bližnjega!" ta stori to tudi zunaj domače hiše, najpred do svojih bližnjih, potem pa brez razločka do vsakega, naj si bo tega ali unega naroda. Perva podlaga za narod izhaja tedaj iz ljubezni do domače hiše. Pozneje pa naj modri odgojnik mladini tudi kaže:
1)	kaj je sploh narod, kteremu narodu se prišteva, kako se godi temu narodu, ktere dobre in ktere pomanjkljive reči ima na sebi, in kaj ga sploh prav osrečuje.
2)	Mladina naj izve , kaj in kako naj po svoji moči že sedaj, kako pozneji naj bolje koristi svojemu narodu.
3)	Naj se mladinsko serce pri vsaki priliki vnema za pravo ljubezen do naroda.
4)	Z ljubeznijo do naroda naj se združuje tudi ljubezen in vdanost do splošne domovine — do deržave in njenega vladarja.
Drobtinice prestavljenim in nastopnim učiteljem.
Spisal Fr. Govekar.
III.
Zveličar je svojim učencem priporočal „kačjo modrost4 in „golobjo priprostost". Ravno tako pa naj bo tudi učiteljem kačja opaznost združena z golobjo priprostostjo zgled modre oblioje z bližnjim. Ne da se tajiti, da imajo kače, razun nek-terili gerdih in neposnemovanja vrednih lastnosti, res pravo modrost. Znano je, da kače, kedar čutijo nevarnost, svojo glavo varno zakrijejo pod se, in da z bistrim očesom nasprotnika že od daleč zapazijo, in beže; le kedar jih razdražiš, se ti stavijo v bran. Od golobov se pa pripoveduje, da imajo le prav malo žolča. Po tem nauku naj bo učitelj prizanesljiv, pa tudi ojster, kedar je potreba. Govori naj malo, pa naj prej vse dobro premisli; praznili razgovorov ne raznašaj! Bodi pravičen do vsakega, in zvesto spolnuj svoje dolžnosti! Gotovo bi pa bilo tudi med učitelji, predniki in vaščanji več zadovolj-uosti in veselja, ako bi se vsi učitelji ravnali po tem nauku. In kdo more tajiti, da bi ne bil sad našega truda obilniši' Pa žalostna resnica je, da se nekteri učitelji dobivši službo nespodobno in nerodno obnašajo, ter tako sebi in vsemu učiteljskemu stanu delajo sramoto, prednikom pa velike sitnosti; to se godi zavoljo nevednosti, nekaj pa tudi zavoljo tega, ker rabijo nepripravne pripomočke, da bi si pridobili ljubezen pri odra-¿cenili in otrocih.
Taki nespodobni pripomočki, p. so: 1) uiehkota in pri-zanesljivosl v rečeh, ktere so gotovo napak, in so učencem bodi si kakor koli škodljive; tedaj ako ravnaš ž njih nerodnostjo in hudobijo prizanesljivo, da bi si jih le, kakor pravijo, dobre in vesele ohranil. 2) Ako se nekterim prikupuješ, druge pa bolj preziraš. 3) Ako se poganjaš za zadovoljnost in za to, da bi te ljudje hvalili, in če to izvira iz prevelike sebičnosti, ali boječnosti, in se bojiš materialne škode, ali pa
zaničevanja, pa tudi vsako prizadevanje, se ž njimi spraviti, ako se ti bolj jezne kažejo, kakor drugikrat. 4) Mehkota na tvoji strani, kedar imaš komu kaj odreči, ali od koga kaj pravičnega zahtevati. 5) Ako vsakega vedno zagotovljaš, da ga iuiaš rad, in da mu dobro hočeš. „Kjer je mnogo vpitja, je malo vžitje". Boljši pripomočki od teh so pa ti le: 1) Obnašaj se povsod nekako neprisiljeno vljudno, kakor ti veleva nepokvarjeno dobro serce. 2) Bodi povsod in vselej pravičen, iu ne daj se pregovoriti, da bi za en las odstopil od te čednosti. 3) Bodi miroljuben in enakoserčen. 4) Kaži se mladini in vsem, ki te potrebujejo, pravega očeta in prijatla. 5) Bodi, kolikor moreš, vedno veselega serca, in varuj se, da se te ne prime nekaka puščoba, za ktero hira veliko učiteljev, in so pravi nezadovoljneži, in rekel bi, sitneži na svetu.
Pomenki
o slovenskem pisanj i.
XL vi.
T. Kakor Jungman, tako uči tudi Miklošič, da je beseda pan iz poljskega prešla v češko in drugo slovansko slovstvo. Bili so celo povestničarji vzlasti poljski, kteri so pripovedovali, da je Pan bil Slavov sin in po njem da se je imenovala dežela Panonija; drugi pa, daje sansk. pan to kar voda, staron. wand a, in da so potem Panonci bili Vandi — Vendi, Benečani pa Lužičani! (cf. Mitth. hist, V. 1846).
U. Poljaki niso dobri slovaki ali slovničarji, sem slišal v
časih.
T. Čehi so plemiče svoje imenovali zemane; pozneje so se poprijeli naslova „pan" za veliko gospodo, in konec 14. veka so jeli tudi v sv. pismu rabiti „pan" namesti „hospodin" (vid. Jireč. Kön. Hdsch.)
U. Tedaj je z eni an slovanska beseda?
'/'. Iz češke zeni' — zemč, t. j. slov. zemlja, z eni an (-anin - enin, mn. ane) je zemljak, premožniši kmet ali posestnik zemljiški (ein Erdbewohner, Landedelmann), ženska pa se kliče zeinanka, zemänica.
U. To je prav, ker imamo po Slovenskem mnogo Z emano v, kteri se pišejo se ve „Seemann", ter menijo, daje
njihov priniek nemškega vira. — Zemljak je bil Adam toraj , in v nekem kraju pri nas sta si skoraj soseda Zemljak in Ada-movec!
T. P an i je čes. gospa, p an na pa deva ali devica (panna Maria, virgo Maria); lirov. gospica ali slov. gospodi-čina je čes. tudi šlechtična in sle ena, in tudi to imenovanje so menda pozneje dobili od Poljcev.
U. Ali je v navadi še kterim Slovanom?
T. Rus je pravijo sicer él áh t a - tič, šlahetstvo, šlahet-nij -skij (Edelmann, Adel, adelig) pa malokdaj; mislim, da ni sploh v navadi.
U. To je pa naša ž lah ta in žlahtna gospoda, — mar ne? Kakor se mi dozdeva, se je o tej besedi že marsikaj slovenski pisalo, in ne vém, jeli že pravda dognana.
XL VII.
T. Zadnjikrat je pisal o besedi žlahta in žlahtni P. Ladislav ter dokazoval, da ni nemškuta ali germanizem.
U. Ali je pa tudi dokazal?
T. Beri v Novicah I. 1863, str. 43!
U. „Taka je tudi z besedo žlahta; althochd. je povedala beseda slahta to, kar sedanje „Geschlecht, Gallung". Oni (Nemci) so jo spremenili v „Geschlecht", mi (Slovenci) jo i-mamo pa še, kakor je bila. Toraj je dobro rečeno „midva sva si v žlahti", to je, sva ene rodovine. Tisti soroden pa je nekako neroden, ker je sestavljen. In tako tudi izpeljani prilog žlahtni (nobilis) se skozi in skozi vjema s primitivnim pomenom, kdor namreč več slavnih narodov ima, da je že po preddedih znan, in da izvira iz slavne rodovine, taje žlahten človek. Saj tudi Cicerón pravi: Nobilis etiam sic definitur, ut sit is, qui imagines majorum habet. Verr. V. 14. Nemci so spremenili besedo in pomen, mi pa imamo oboje".
T. Že I. 1846 so nekteri Ipavci ljubim svojim Novicam svetovali, da bi prav bilo razloček delati med besedama „žlahno" in „žlahtno", zakaj „žlahni gospod6 je plenienitnik; „žlahtni fant" bi pa pomenilo fanta iz žiahte, iz rodu i. t. d. — Ali že takrat jim je vredništvo odgovorilo, da Rusje, Poljci, Cehi in vsi drugi Slovani, ki imajo to besedo, ne delajo razločka med žlahno in žlahtno, temuč pišejo in govorijo žlahtno; ravno tako razlaga to besedo Murko v svojem besedniku;
da Ipavceni in nekterim drugim Dolencem navadni izrek „žlahno" ne pomeni nič druzega, kakor žlahtno, in da oni zamolče v govorjenji t, ker sploh vse slovenske besede mehkeje izrekujejo; da namesti žlahtnik (Adeliger) jim je ljubši beseda plemenit nik, ker beseda žlahtnik (Anverwandter) bi utegnila večkrat zmešnjavo napraviti, če postavim rečemo: žlahtnik je bil tukaj — ne vemo, ali je bil kdo od žlahte, ali kak žlahten gospod. — Sest let pozneje so ponatisnile Novice sostavek: „Poskušnja stare slovenšine po Ipavskim in Primorskim", ki ga je bil spisal slavni Vertovec 1. 1844 z neko opombo, ktera se z uno prošnjo verlih Ipavcev popolnoma vjema.
U. Glasi se opomba tako-le: „Žlahta ali sorodovina (Verwandtschaft) iz nemške besede „Geschlecht ali Geschlacht". Treba je, da razločimo žlahtno in žlahno. Žlahtno je, kar ž I ah to (Verwandtschaft) zadeva, na priliko, žlahtna de-dišna itd. Žlahno pa (brez t), kar je posebno dobro, blago, verlo, pitano, - mende od tod, ker so južni Slovenci in sosedje Lahov boljši reči nekdaj od Ti ah o v, iz Lahov dobivali, na priliko žlahno sukno (Padvan iz Padue), žlahne breskve, vina itd. Od tod beseda žlahnost; zato se pravi po žl ah ti t i se ~ v žlahto priti (in die Verwandtschaft treten), —p oži a h nit i se = se izverstno poboljšati (sich veredeln); zato dobro rečem in pišem: Tone in Jaka sta se sicer požlahtila, pa ne še požlahnila, sta divja kot pred".
T. Ker je bilo pisano to že prej, mu velja torej vse, kar so bile Novice odgovorile verlim Vipavcem.
XL VIII.
T. Vertovcu nasprot kaže učeni dr. Rački, da so Nemci besedo „Geschlecht" olikali si iz slovenščine, ter pravi, da se slov. šla h ta vjema z narodopisnim Le h - Ljah, kakor tudi Vertovec izpeljuje svoj „žlahni" od Lahov. Ker je to, kar piše Rački v „Odlomci iz državnoga prava hrvatskoga u Beču 1861" str. 132. 133, prav znamenito in lehko razumeti, beri in razglasi rojakom svojim v njegovi lastni besedi.
U. »Ime Lech', ljech razjasnuje se riečju stsl. 1 e h a .. znamenuju-čomgrč. nnamd; lat. areola, agellus, njem. ackerbeet. S toga ime ljech znači posjednika zemlje, vlastnika zemlje, vlastelina, ko što u Českoj i Moravskoj sbilja ovaj stari naziv zamieni se drugim mladjim i razumlji-vijim, najme zemanin, zemeni, zemen. Ovo ime ne samo je uzko skopčano s narodopisnim le h', ljah', kö što ved Nestor zove Poljake (i
danas Poljaci u ravninah zovu se »Lehy,« a u brdah i gorah »Gorali«), več i sa st. poljskim imenom šlachta, šlachcič, n. pol. szlachta, szlachcič, čes. šlechta, šlechtic potekšim iz korena lech, ljach s priduškom s, š (š-lech-ta), pačžs i njem. ge-schlecht polazi od slovjenštine, jer se ono javlja u njemštini dosta kasno i to u stranali, gdje Njemci sa Slovjeni bivalni (mjesto Ge-schlecht rabi se u got. kuni, stnem. chunni, skan. kyn).
Dakle lech i šlechta, šlechtic t. j. zeman, vlastelin i plemstvo, plemič jesu pojmovi nerazdruživo spojeni u slovjenskom jezikoslovju. Napočetku lech, vlastelin imao se zvati svaki slobodan vlast-nik, gospodar zemlje; nu kašnje samo imučniji posjednik prostranijih ze-malj, do kojih dodje što baštinom (dedinom), što radi svojih zaslug vla-daocem nagradjen iz narodnoga, nenasliednoga imanja. Od to doba lech, vlastelin ili vlastnik večega imetka, kao što i čitav mu rod (odatle slov. š lah t a ~ rodbina), ili pleme u znamenu užjem, na koje predje taj imetak, zauzeše višje mjesto med svojimi suplemenici toli u gospodarstvenom smislu, koli u državnom, pošto s materialnimi interessi vazda su skopčani i državni. Što je indi prije znamenovalo svakoga slobodnoga gospodara, to kašnje označi vaše njeki razred. Odtale lech, šlechta, vlastelin dobiše posebno znamenovanje; a šlechta, plemstvo, plemič t. j. koj polazi od stavnoga plemena, roda, poče znamenovati ljude višjega stališa.
Plemstvo indi u narodu slovjenskom nije vuklo svoje lože (roda) iz poganskoga basnoslovja, iz kakove odličnije krvi ili srodstva s nadzem-skim svietom; niti nebijaše ono izključivom povlasticom gospodujučega naroda, prema komu staro pučanstvo u zavojštenih (zmaganih) pokrajinah, bilo bi odsudjeno na vječno robstvo; več ono poteče iz agronomičnih odnošajih. S toga lech i šlechtic bez leche, zeman bez zemlje, vlastelin i plemič bez vlastničtva u dotičnom rodu ili plemenu u javnom životu naroda slovjenskoga nemože se pomisliti«.
T. S tim v narodopisnem obziru silo važnim razlaganjem skleni Hicingerjevo na vprašanje: Kako pa je z besedami ž lah ta, žlahten ali ž lah en? — ker se mi zdi naj verjet-niše. Pisal je jezikoslovne in zgodovinske drobtinice v Novicah I. 1857, kjer na ravnost pravi, da „ptujščine ne po sili deržati v slovenščini", pa tudi namesti tujih obilo domačih na-šteje za rabo in na zbiranje slovenskim pisateljem.
U. Med slovenskim ljudstvom, piše P. Hicinger, se besede „žlahta, žlahten ali ž lah en" sploh močno rabijo, vendar ne edino; zdaj se hočejo prodajati za izvirno slovenske, in povsod vpeljati tudi v pisanji. Ima vse to zadosti temeljitega vzroka? Beseda žlahta le preočitno opominja na staro-nemško Schlacht, zdaj Geschlecht, kar je toliko, kot slovensko pleme ali rod; nemška beseda pa se sploh izpeljuje iz korenike schlagen, kar pomenja dvoje: biti, tolči, tepsti
in razhajati se, razdeljevati se (na pr. „aus der Art schlagen", „jemanden gut schlagen"). Se li enaka ali podobna ko-renika nahaja v slovenskem? Pomen te p en j a bi se našel v podobni besedi, ako se nemški Schlag, žlak primeri s slovenskim zlo, z leg; pa kjer je ž I ah ta, ondi se ne meni tepenje, ampak enako pleme ali enak rod, nasprot drugačnemu plemenu ali rodu. Paziti se mora tedaj na drugi pomen, na pomen razhajanja, razdelitve; in tu se nahaja v slovenščini beseda klati, ki obsega pomen razdeljenja in tolčenja, pobijanja (spalten, schlachten). Ta je z nemškim schlagen toliko v bljižnici, kolikor se tihnica k po sorodnih jezikih sprehaja v « in s, in kolikor je tihnica g le mečje pojemanje per-vega koreničnega glasu /c; izvirna korenika oboje besede pa se nahaja v sanskritskemkr, ki pomenja mnogo: kriviti se, karati ali tepsti, in tudi deliti (podaljšana korenika je krt, slovensko krat). S slovensko koreniko klati pa se prihaja še dalje, namreč na koreniko plati, ki se razodeva v besedah pol, plat, spol. Tihnica k se namreč večkrat tudi sprehaja v tihnico p; v sanskritskem se ima sem gredoče prthu, plat, stran? v latinskem pa pars, part, del, kjer je ohranjen še pervotni r. Kam se po takem pride na zadnje? Menim, da na besedo pleme; zakaj kaže se, da je zvezano ravno s koreniko plati, in v rodu z besedo plat, spol, v poslednje pa, ako se povzame vse izpeljevanje, je tudi v rodu z nemškim schlacht, geschlecht. Kako tedaj nam je treba rabiti besede ž lah ta in žlahten ali ž 1 a h e n ? Ni ravno nobene sile; dokler še niso pozabljene domače besede: rod, blagoroden, pleme, plemenit, in reki : smo si svoji, smo si v rodu, on je od rodu, tako dolgo se unih ptujk lahko zderžujemo, razun če jih hočemo rabiti kot poslovenjene ptujke. Vendar za žlahto drugi Slovani sploh le rabijo domače besede: rod, rodbina, rodstvo, svojstvo, pokrevenstvo, pribuznost, h kterim se utegne pridjati sorodstvo; za žlahtnost pa deloma sicer tudi rabijo ptujke šlahta, šlahetnost, šlahet-stvo, šlehta, šlehtictvi, vendar niso še zavergli domačih plemenitost, blagorodnost, blagorodstvo, urozen-stvo, urozenost, rodovitost.
Pašnik.
(Dalje.) Sv. pismo učeniku pove, da je bilo vse, kar se je godilo v stari in novi zavezi, prav modro osnovano in dobro premišljeno. Kako modro je Bog izraelsko ljudstvo peljal iz Egipta in pripeljal v puščavo! Bog je hotel iz njih narediti sebi do-padljivo ljudstvo. Stari rod umerje v puščavi; Bog jim stavi zakone na sinajski gori, reši jih toliko stisek in nevarnosti; po božji naredbi se morajo ločiti od neverskih narodov, in maščujejo božjo pravico nad spridenimi Kananejci. — Kako lepo in modro vsnovana je bila božja naredba v poslednjih 3 letih, ktere je naš zveličar preživel na zemlji!
Naj poprej zmaga zopernika človeškega rodu, satana, potem tirja vero v se, da je zveličar, ki ga je Bog ljudem poslal v odrešenje, in da ga ljudje spoznajo, jim pomaga vselej v njih stiskah in nadlogah, jim pove, da se je milost božja do grešnikov v njem prikazala; — vse to je imelo peljati do spoznanja, da je on njih pravi rešenik; pozneje pa se razodeva Sina božjega; to vero vterjuje posebno pri svojih učencih in apostolih; svojo božjo natoro pa razodeva pri spreme-nitvi na gori Tabor, kedar Lacarja obudi v življenje; naj ča-stitljivše se pa to kaže pri njegovem vstajenji od smerti.
Kaj naj se učenik uči iz te modre božje osnove, ktera seje skupaj in posamesno tako lepo speljevala?
Če si učitelj in odgojitelj spoznal edini in pravi namen keršanske odgoje, delaj previdno in modro, da izdelaš svojo nalogo. Vse, kar ti nasprotuje, odpravljaj, poslužuj se pa vsega, kar pospešuje tvoj namen. Ne preziraj tudi majhnih reči, ker tako se poklada kamen na kamen, da izraste veliko poslopje. Ne zapuščaj pota, kterega si za pravega spoznal, nasprotovanje naj te nikdar ne odvodi od pravega pota !
Sv. pismo nam razločno pove, kaj je namen človekov na tem svetu, in vse priprave pripomorejo temu namenu. V stari zavezi se glasi: „Bodite sveti, kakor sem jaz svet" in v novi zavezi: ,,Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče v nebesih popolnoma". Ze pri stvarjenji pervih dveh človekov je Bog rekel: „Naredimo človeka po svoji podobi!"
Namen človekov je tedaj ta, da si prizadeva Bogu podoben biti, ali kakor katekizem pravi, da človek Boga spoznava, ga ljubi, mu služi, in da se enkrat zveliča. Ta poglavit-
ni namen naj (i bo vedno pred očmi, in pred vsem se zanj trudi in prizadevaj. To je dan današnji pred vsem potrebno , ker nekteri gojitelji pravijo, da se mora človek gojiti za človečnost; vse kar je človeškega naj se v njem povzdiguje na naj višjo stopinjo; taki imajo samega sebe za malika. Vsa ta-košna izreja ni drugega, kakor izreja v gerdo sebičnost. — Sam sebi je človek vse, bližnji pa le, kolikor ga potrebuje; tako ravnajo tudi živali, ki ljubijo tudi njim prijazna plemena. — Človek že zadobiva svojo veljavo, če premislimo, da je naj imenitnejša stvar božja na svetu, ktera je odmenjena v večno življenje, ktera naj postaja Bogu čedalje bolj podobniša. Kdor otroke to nauči, jih vse nauči; kdor pa tega ne stori, ta nič ne stori.
V zgledih in naukih stare in nove zaveze je neoverž-Ijivo povedano, da je nebeško poglavitna reč, ktera se mora višej ceniti od zemeljske. „Iščite naj poprej božjega kraljestva in njegove pravičnosti, vse drugo vam bo priverženo". — „Nespameten, še nocoj to noč bom tirjal tvojo duša od tebe, in to, kar si si pridobil, čegavo bo?" — „Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in hodi za menoj!" „Poglejte tiče pod nebom in lilije na polji i. t. d." „Nikar tedaj preveč ne skerbite, kaj bote jedli in pili, ali s čim se bote oblačili!" — „Vlarija si je naj boljši del izvolila".
Vsi ti izreki nam pravijo, da nebeško bolj čislajmo od zemeljskega.	(Konec prih.)
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
Spisal Zivkov.
(Dalje.)
„Obleke ni vam treba si presti, ne tkati, ne šivati, in vendar imate kaj snažno in pisano suknjico, ktero donošeno prečudno spreminjate z novo. Tudi sejati, žeti in napajnih virov kopati vam ni treba; božja dobrota vas povsod živi in napaja. In gerlice, vam je podarila prijazno, radostno serčice, da si lahko v sladkih pesmicah hladile in še človeka razveseljujete. O velika in preimenitna je vaša čast med živali! Zatega del, preljubi bratci! skerbno se varujte grešne nehvalnosti, in ljubite in hvalite za vse te darove svojega stvarnika, kar le morete!"
Ko premili svetnik tako govori, stegajo tički vratke, razpenjajo perotice, odpirajo kljunčke, priskakujejo veseli bližeji in vse verstno razodevajo, kako mili so jim sv. poduki. Ves ganjen ogleduje mož božji njihovo pisano krasoto; sprehajaje se med njimi, se marsikterega dotika s svojo halo, pa te plahe stvarice so brez strahu mirne okoli njega, in gledavcema se zdi, da se je nekdanji sladki rajski mir zopet na zemlji udomačil. Mahoma razferčijo, in prepevajo na vse moči hvalo in čast pre-milemu stvarniku in preljubemu božjemu možu, Vrativši se k pajdašema si svetnik oponaša, da je do sedaj božjo besedo kratil stvaricam, ktere jo tako spoštljivo poslušajo.
Nekaj priserčnega se pripeti, ko ta sveti mož umira. — Dosti škerjančkov do mraka plahih se vertí prepevaje nad samostanom, in hvaležno obhaja srečno smert svojega sv. prijatelja.
Tudi drugi svetniki so s tiči živeli v taki lepi zavezi. V dokaz le nektere zglede iz „Mistike" slovečega preučenega Goeressa.
On piše, da je okoli Fiorentinca Ubalda, kedar je delal na verlu, bilo vse polno ptic, ktere so na njem obsedale. — Kaj takega bomo še večkrat culi, Ce na neobljudenih otokih kdaj kaka barka prime, priletijo tiči in druge živali k brodarjem, in se jim brez stralni prijazno pridružijo, ker jih človeška žlahtna podoba zaupno k sebi vabi, dokler jih ne splaši neprizanesni, nesmilečni grozni človek. #) K svetnikom, ktere omenimo, pa jih ne vabi samo dozdevna žlahtnost telesna; temuč v njih slutijo dušne prava , ktere ne ukanuje.
S samotarcem Gutlahom so se lastovice popolnoma sprijaznile, so pri njem v bajtici gnjezde delale, in vernivše se spomladi se mu sedale naravnost na rame, roke in persa, in so mu veselo prepevale.
Kristina čudovita je dostikrat na polje šla, različne tiče k sebi klicala, med njimi sedela, in jih je božala in po-ljubovala.
Sv. Brígida, opatica kildarska, je sklicevala z jezera divje gosi, ktere so urno priletele, seji pustile božati, in so na njeni mig spet odletovale.
Latinee Plinij 10, 20. piše: „Na glavo mestnega župana Atelija Tubera, ko je na tergu na sodnici razsojeval, se je usedal detal tako blizo, da gaje lahko prejel. Červojedec indiški je hitro krotek ko naša pitana peinad. Ravno tako gnjezdijo divje gosi vse po hišnih strehah v severnih krajih, kjer jih pri miru pusté. Humboldt Voyags II. st. 193. Makencie pot v Izlansko. p¡,.
Ko sv. Juta umira, ji sedi na oknu vse polno različnih tičev, kteri ji žvergolijo rajsko popotnico , kakor škerjanci sv. Francu.
Sv. Roza limajska, goreča molica božja, vse stvari vabi Boga hvaliti ž njo vred, in kakor opanane ali začarane jo večkrat vbogajo. Tako je njeno zadnje leto neka ptičica o solnčnem zatonu ves postni čas k njenemu oknu na drevce se usedala in čakala na začetek vzajemnega petja. Ko Roza zapoje, prične mahom ptica prav rahlo, pa vedno glasneje in tanje, potem zopet rahleje, dokler ne vtihne. Roza začne z jarnim glasom svojo pesem. Ptica nekaj časa tiho posluša, pa zopet povzame, in tako se verstite vselej celo uro. Potem ptica odleti, pa pride drugi dan zopet ob pravem času.
Jo liana križevska v Kubasi pri Madridu je v tami govorila v latinskem, gerškem, arabskem, baškem in v drugih jezikih. Enkrat jo zaprejo, in nepuslijo nikomu je poslušati. Čez nek čas pošlje opatica k nji gledat. Poslana sestra jo najde govoriti, ko poprej, in pri njej mnogo tičev, kterim se vidi, da jo svesto poslušajo; po tem prihitijo vse sestre, in se tega prepričajo.
Nekterim svetnikom daruje Bog čudovito moč, da se morejo v zračje vnašati, kakor se dim kviško vzdiga. Take okrožujejo tiči kaj radi, kakor p. sv. Petra alkanskega.
Kedar je po svoji pobožni zamaknjenosti vnešen visoko v zrak z razpertimi rokami v lamnu visel, prepeva prijazno dosti ptičkov okoli njega; posedajo mu tudi na roke, in ne pobegnejo, dokler se spet ne zave.
Od mnogih duhovnov, samotarov (samojamov) in svetnikov se bere, da so ptiči od daleč k njim hiteli, jim s pešice zobali in svoje naj mičnejše pesmice peli.
Orli in drugi ropni ptiči so se jim ponudili strežnike in tovarne na potovanji, ter jim ribe in drugo hrano prinašajo, kar se^ bere pri škofu Kutbertu, sv. Korbianu, cistarskemu opatu Štefanu, predgarskemu Ivanu časti vrednemu.
Sila zanimiv je labud sv. Hugo-ta škofa linkolnskega. Tisti dan, ko svetnik pride v svojo škofijsko palačo, prileti čisto neznan velik labud, pokolje vse labude bližnjega gradu razun same labudice, mu prihodnjo tovaršice. Sani pred škofom je krotek in prijazen; jim je iz roke; vtika glavico in dolg vrat v njihov široki rokav, in je noč in dan pri njih. Kedar od-
potuje, odleti; ko se pa vračajo, že po tri in štiri dni naprej prihod oznanuje z nenavadnim gaganjeni in letanjem. Služabniki so se terdno nanj zanašali. Le pri zadnjem škofovem po-vratu jim ne gre naproti, s težavo ga strežniki do njih spravijo, pa jim ni krotek, ni rad in odtava žalosten s pobešeno glavo.
Zares jim je dotekla zadnja ura, vendar pa še labud po njih smerti več let tu preživi.
1 © T t
Od sv. Jurja v Slov. goricah. — Bodi odgovor zoper, ali za to, da se malo berilo v šolah, kjer se drugi in tretji razred skupaj podučuje, izpusti, naj še le pristavim sam, zakaj ? in kdaj ga izpuščam.
Dobro še se spominjam besedi, ki so jih preč. g. Kostanjevec že pred nekterimi leti na skušnji pri sv. Barbari izrekli: „Naj učitelj ne gleda le na to, da učenci prebirajo veliko berilo od začetka do konca, in nič ne razumejo! Ta knjiga ni le samo za eno leto, tudi ni za dve, potrebno je še več, da se vsa pretrese. Med tem pa, dragi učitelj, te zagotovim, ako moreš komu vse oddelke velikega berila do čistega zjasniti, ne odgajaš le mladenča za dobro kmetovanje, — doktor je. Malo torej naj se za branje odločuje, kolikor namreč morejo otroci razumeti. Da zato ni vse bob vsteno, je zelo zelo potrebno, da se učitelj pri vsakem posamnem odstavku prav dolgo pomuja".
Kdor bo si delal tedaj v branji dva razdelka, da že pri enem samem porabi toliko časa, ostane pa mu še zvun tega tako več drugih naukov, v kterih brez razločka skoraj ostati ne mora? Lahko pa učenci takrat v branji z večjimi napredujejo, ako se hitro že o začetku šolskega leta ž njimi združijo. Lani smo tukaj tako napravili. Prišli so novinci hitro v jesen, nekteri boljših učeucev pa so se prestavili v večjo šolo, kakor je večidel povsod v lolmerškem okraji navadno. Tam se tako tirja, — zapoved pa spolnuje. Se letos sva bila s čast. gosp. župnikom do pervega šolskega dne takošne misli. Prišli so starši z novinci, pa žalostni so se morali veruili, da niso smeli svojih otrok v šolo zapisati. Pripihali so drugi vetrovi, s tem pa je zaostala I udi prestava učencev v večjo šolo, da se zdaj zoper mojo voljo v mali šoli prideva k I. razredu še drugi razred, in se rabi malo berilo. Od kod pa to? od tega, da jih več gospodari. Gospod dopisnik od tukajšnjih dveh šol je pogrešal pri sv. Ani poduka na zemljevidu. Mislim, da tako (udi pri nas; toda reči morem, da, ako bi bili preč. g. dekan ukazali, kaj od zemljepisa brati, prepričali bi se bili, da naš zemljevid ne visi zastonj na steni. Ravno tako, kakor svetuje, da naj bi učitelj dal nabrati različnih posebno strupenih zelišč , in jih na dotičuem mestu v šoli shranjeval, je res tudi kaj dobra reč, da otroci za prihodnost iz branja imajo še kak poseben dobiček, in ne mlatijo prazne slame.
Da bi pa tudi naleteli na zelo podučiven košček o strupenih zeliščah, bi imeli kmali pri rokah, nekaj strupenih nekaj drugih, ki smo jih med letom nabirali in spoznavali. Zavoljo neprijetnega duha pa smo jih na dan skušnje v predšolsko okno postavili. To vejo drugi gospodje! Drugo vse, kar se je pisalo, kaže, da gospod dopis-uik resnično sodi iu modro svetuje. Lepa mu hvala!
Iz Ternovega na Notrenjskem. Doveršena je naša nova šola, ktero je „Tovarš" v letošnjem 19. I. na strani 309. že omenil. — Res, kaj veličansko poslopje je! Nad vratmi se ti že od daleč z zlatimi pismenkami blišči znani napis: „Veri in omiki". Šolske sobe so v drugem nadstropji. Kaj prestorne in svetle so. Posebno je soba, kjer podučuje drugi učitelj (podučitelj) kaj svetla. Raz-svetlujejo jo namreč 7 oken (4 od strani in 3 od zad). Je pa ta soba tako velika, da učitelj, ki tu podučuje, ne more se ravnati po besedah ,/l'ovarševih", ki piše v „pedagogičnih pis mah"**): „Preglasno v šoli govoriti je nepotrebno . . . Mladi učitelji živost podučevanja v tem iščejo, da preglasno . . ." — kajti tukaj mora človek kaj zelo zelo na glas govoriti, ako hoče, da ga vsi učenci razumeje. V sobi za pervi razred je 22 klopi. Razdeljene so tako, da so na eni strani dečki, na drugi pa deklici. Sobo drugega razreda razsvetljujejo 4 okna, klopi ima 12. — Moški spol ni ločen od ženskega. Učiteljevo stanovanje pa je pri tleh. Soba za drugega učitelja je precej velika, pervi učitelj ima pa 2 sobi. — Sedaj pa naj „Tovarš" še pove, kaj o slovesnosti, ki smo jo obhajali pri blagoslovljenji te nove šole, kar se je godilo 11. preteč, mesca.
Po popoldanski službi božji šli smo iz farne cerkve v procesiji k novi šoli. Zbrala se je velika množica ljudstva. Šli smo lepo vversteni od cerkve proti šoli. Spredaj nesla se je šolska zastava, potem pa mali cerkveni zastavi. Za temi sta šla učitelja in gg. duhovni. Za njimi pa se je verstilo mnogo ljudstva. Ko pridemo do šole, se ustavimo. Prečastiti g. dekan se ustopijo na šolski prag, in nagovore zbrano ljudstvo blizo tako le: „Farmani! danes obhajamo svečanost blago-slovljenja naše nove šole. Naj vam tukaj nekoliko besedi govorim k sercu. Mislim, da ne bodo brez koristi. Znano vam je, da je bila naša stara šola kaj slaba in nikakor pristojna za našo veliko 1'aro. Bila je veliko premajhna za veliko število otrok , kteri so vgodni za šolo. Šolske sobe bile so tako majhne, da veliko otrok moglo je med naukom stati. Ker so bile pa šolske sobe zelo majhne, bile so zavoljo tega tudi nezdrave. To spoznavši, jeli smo vlani spomladi zidati novo šolo, ktera tukaj pred vami danes stoji dodelana. Glejte veličansko poslopje je naša nova šola, ktera 1'aro našo stane blizo 10.000 gl.! ji je pa tudi malo šol enakih. Ljubi farmani! ker imamo sedaj tako lepo prostorno šolo, pošiljajte svoje otroke prav pridno vanjo, ker le tako se bode spolnoval njeni lepi namen. Če otrok ne hodi redno v šolo, se nauk nekako preterguje, in otrok potem zgubi veselje do
Le tako, če se pametno pomenkovamo in eden drugemu kažemo, kaj je prav, kaj ne, — boljšamo si svoj stan, in napredujemo,	Viedn.
»*) Glej „Tovarša" 1. 1864. I. 33! —	l>is.
nauka. Starši! vi ste dolžni skerbeti za dušni prid svojih otrok! Ker pa mnogo vas ne ume svojih otrok duševno izobraževati (in če tudi kteri to ume, mu gostokrat opravila njegova tega ne dopuščajo), glejte! šola vam to nadomestuje. V šoli se otroci vadijo brati, pisati, številki, se vadijo lepo obnašati — doma in v cerkvi, se vadijo keršanskega nauka. Glejte, kaka sreča za vaše ljubljence! Vsaki izmed vas, ljubi moji! si je morda že skušal, kako dobro je, če človek kaj zna; veliko zmed vas si je morda že skušalo, kako sitno je, če človek dandanes ne zna brati, pisati in drugih reči, ki mu jih je treba pri vsakdanjih opravilih. Torej vam konečno še enkrat rečem: Starši! če ljubite svoje otroke, pošiljajte jih prav pridno v šolo!" — Potem so blagoslovili šolo. Mi pa zakličemo: Blagoslovi Bog početje naše! — 13. novembra jeli smo v novi šoli podučevati. Učencev se nam ne majnka. Iz tega se vidi, da besede g. dekana niso padle na skalo, ampak na dobro zemljo. Upamo, da bodo tudi dobri sad obrodile! Bog! —
Z.
Iz Turniš pri Polčanah. (Dostavek k mojemu dopisu v poslednjem listu „Uč. Tov".) V 45. I. „Novic" se je omenjeni dopisnik o šolskih rečeh zopet pokazal, in prav zoper četerto božjo zapoved brez usmiljenja obira starejše učitelje; (o gotovo ni prav in lepo. Ako te učitelje terpi in še prav po sinovsko skerbi za nje naš šolski svetovavec, prečastiti gospod dr. Močnik, zakaj bi se jim li mi šopirili in jim grenili staro dneve! Kaj bi neki rekli častiti g. g. faj-moštri, ako bi se zoper nje vzdigovali mladi duhovniki in ž njimi tako delali, kakor se dela z nekterimi starimi učitelji! Berimo, kaj pravi o tem „Zagr. kat. list". Med drugim govori tako le: Teret su župniku kapelani onakovi, koji njekim novotarskim duhom opojeni, istom tako rekav izletiv iz sjemeuišta, hode njeki reforniatori župnikah i žapljanah da budu, sve hoče bolje da znadu, nego ostarjeli župnik slado svoje naj bolje poznavajuči, te svim njegovim vredbam baš unatoč djeluju. Bilo pri objedu, ili inače u razgovoru, svačemu protuslove, da si tobožc tim njeki nimbus visokoučenosti pribave. A takovi su i na prodikao-uici, — da je grdoba slušati, pleniš buccis detonant, contra hoc vel illud Vitium, kao da su se oni več posvetili, i kupusa više nejedu. Kada god sam takova mladjega kapelana čuo tako bombardirati, pale su mi na pamet rieči iz pastirke mudroga Sailera : „Was würde ein alter Römer oder Grieche, was gar ein Morgenländer sagen, wenn er in unsere Versammlung träte, und den unbärtigeu Knaben im l'riesteige-wande vor alten und würdigen Männern solche Jugeudübung halten hörte" ... Ze leti je p a tudi sploh, da kdor od šole kaj piše, naj bi to pošiljal „Uč. Tov.", in ne drugim listom, ker ravno naš „Tovarš" je naše šolsko glasilo, — Itir labor, hoc opus.
*) Naj bi to resnično voščilo ne ostalo na cedilu! Neki veljavni šolski gospod so svojim zbranim učiteljem rekli: „Učiteljski Tovarš" ist ein K \ e r-cierplatz der Schullehrer". Mi pa pravimo: Tovarš naj bo še več, kakor Exercierplatz, naj bo pravi učiteljski zbor, tečna učiteljska hrana, vesela učiteljska čitalnica, z euo besedo: zvesti tovarš v vseh okoliščinah učiteljevega življenja.	Vredn.
Iz Ljubljane- V zadnjem listu omenjeni razpis prečastitega ljubljanskega knezoškofijstva 6. preteč, m. s št. 60ili0i do prečast. okrajnih šolskih ogledništev se tako le glasi: Slavna c. k. deželna vlada je 33. preteč, m. s št. 9743 c. k. okrajnim gosposkom (Bezirksämter) to le pisala: „Slišijo se pritožbe, da tukajšnji učitelji na deželi, ki po navadi svojo biro (posebno denarne doneske in šolski denar) pobirajo od hiše do hiše, morajo dostokrat poslušati bridke besede. Da bi se ta napaka odpravila, c. k. deželna vlada po §. 205 šolskega vreda prepoveduje to navado, da bi namreč učitelji sami pobirali svojo denarno biro, ter naročuje c. k. okrajni gosposki, da naj brez pomude tako vravnä, da bodo za naprej te denarne doneske povsod v odmenjenem času pobirale srenje same, in jih brez toževanja odraj-tovale učiteljem, kteri jim jih bodo pa pismeno poterjevali. Vsem takim in enakim napakam naj vprihodnje c. k. okrajna gosposka resno in prav ojstro stopa na pete, in je za to tudi sama odgovorna".
Učitelji! ali ni to resna beseda, ktere smo že davno	težko pričakovali ? Spolnujino na tanko svoje dolžnosti, potem pa	se terduo deržimo svoje pravice!
v	v '
—	Iz Prage smo zvedili žalostno novico, da je 36. preteč, in. umeri vodja staromeške gimnazije, verli gospod Ivan Nečasek, nekdanji rodoljubni vodja ljubljanske gimnazije. V četertek, 39. preteč, m. ob 10. uri zjutraj se je obhajaia tudi v Ljubljani v stolni cerkvi slovesna černa maša zanj, kjer se je zbralo mnogo njegovih spošto-vavcev. Bog daj poštenemu možu sveti raj!
—	Za vodja ljubljanske gimnazije je postavljen in poterjen dosedanji profesor g. Jakob Smolej.
—	„Tržaški Ljudomil" je nehal izhajati.
—	11. list Gerbičeve „Lire Sijouske" je že na svitlem, in ima zopet po svoji lepi navadi innogo dobrega blaga. Zaostali listi pridejo kmali.
—	V Ljubljani se je osnovalo dramatično društvo, ktero bo nabiralo in izdajalo slovenske glediščine igre.
—	Za ta mesec je naznanjen v Gorici nov slovensk časnik z imenom: „Domovina". Vredoval ga bo g. A. Marušič.
G. Anton Bereič, podučitelj na Verhniki, je postavljen za učitelja v Podvelb (Zoll), in na njegovo mesto na V e r h n i k o pride g. Janez Streh o-vec, poterj. pripravnik.
Premembe
v
stoli.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk,
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.