PESMI
Aleksander  Peršolja
OČETU IN MAMI
Vse je bilo sežgano v duši porajanja
drugega, večjega telesa. Tuje telo, ki je
trgalo tuje telo.
V obraz se je smejal pokop veselja,
prekletstvo sreče iščoč slep
zaslepljene luči tujih rok, ki so
nemirno bili tebe in bežali
pred samim seboj, da bi ne videl
slepca prevpitih čustev. Tak je bil smeh
v grlu. V grlu lastne lakote
zlomljene peruti dne, kjer so
ležali umazani in okrvavljeni spomini
drugih.
Začel se je čas bolesti med telesi
v zadušljivem krogu istosti.
Polna pričakovanja lepote in razbojništva
se je sesula misel vase,
potopljena v korita ljudi, ki
so bežali in se ustavljali. Poti ostanejo pred
tabo čiste in jih sam spreminjaš
proti lastni volji.
Akacije spočete v nesmiselnem dnevu
v iskanju dobrot ur
in vendar še utrgamo liste
prezeblih obrazov. Drugo je iskanje
in ubijanje samomorov svojih misli.
Troje teles sežganih v enem telesu
in porajanju drugega, večjega telesa
in večje smrti.
To je laž obraza, ki se ti smeji naproti.
366
MOJA ULICA
Moja ulica je gozd
vsem neznana,
kjer so razgaljeni ptiči
in spijo z mojimi očmi.
Vedno čutim srčka v mojem srcu.
Lepote lažejo, ker je vedno pomlad.
Zjutraj jočem v glasbi,
zvečer jočem v glasbi,
dokler me ne uspavajo kljunčki,
dokler ne pozabim, da
sem pozabljen.
VOŽNJA V OČEH
Zaman se trudijo glasovi v gotskih palačah,
dokler še upamo v lastne tokove
srečnih pogledov pred samim večernim izživljanj
Nismo ostali otroci, ki radi sprejemajo
kubistične resnice sprevodnikov,
ko miren sediš in vprašaš po poletu
v tujo vsakdanjost našega časa,
vse dokler si ne prestrelimo jezika molka
in pulimo dobroto iz rok
do vsakega bežnega utripa pokojev,
do rečnega moža, ki vpije o ribah
in krvoskrunstvu, pa čeprav nima sestre
niti matere niti očeta.
Bilo je vse zavrženo in prezgodaj
smo mislili na samo eno misel,
samo en korak in divje prhutanje
kril udomačenih orlov, ki ti režejo
slo do obupa.
Ubijamo se do umorov in utihnemo
brezdušni, brez volje, da bi še ubijali.
Kdaj pa kdaj pogladi ladjo z dlanjo,
kakor da bi bežal pred samim seboj
v prepade vzdihovanja po mogočni roki,
ki naj bi družila ustnice z vero do omamljanja.
367
Potem postajamo bogovi med bogovi,
ki se ne gibljejo, ki se ne vidijo,
ki so bogovi zaradi bogov.
In nekdanje steze se razlivajo umazane
med njimi zapoznelimi kipi,
pojoči v davnini in zgneteni v skrito stvarnost.
To je daleč, daleč je moj bog.
daleč je moj bog moje zavesti in vsi
si ga hočemo prikrojiti in oskruniti
vožnjo resnice,
da bi le ohranili in molčali
v brezmejnem molku do konca.
Vedno ostaja najvišja številka, številka tvojega dne, številka tvoje hoje in postave, številka tvoje duše.
368