KOROŠKA SOCIALNA DEMOKRACIJA IN SLOVENSKO NACIONALNO VPRAŠANJE NA KOROŠKEM DO LETA 1914* Janko Pleterski Začetek organiziranega delavskega gibanja na Koroškem sega v leto 1869, ko je bilo v Celovcu ustanovljeno prvo delavsko izobraževalno društvo. Po­ buda je prihajala iz nemškega Dunaja in Gradca in je na ta način tudi značaj organizacije bil nemški. Vendar so se že tedaj kazale določene skupne poteze z organizacijami v sosednih slovenskih kronovinah; na Štajerskem, kjer je bilo najbližje organizacijsko oporišče, so nemški delavski organizatorji tudi stali pred problemom organiziranja slovenskega delavstva v južnih delih dežele; na Kranjskem so tedaj mesta in znaten del delavstva bili še dvojezični in je tudi prvo organizacijsko delo bilo dvojezično; skupni so bili tudi prvi organizatorji (npr. znani radikalni anarhist Johann Most iz Augsburga na Bavarskem). Po­ sebno občutne posledice za delavsko gibanje na Koroškem je imel proces proti ljubljanskemu radikalnemu socialistu Zeleznikarju in tovarišem leta 1884 pred celovškim sodiščem. Zeleznikar je bil tedaj obsojen na osem let težke ječe za­ radi veleizdajstva. V tej zvezi ni prenehalo samo delovanje delavskih organi­ zacij v Ljubljani oziroma na Kranjskem, temveč tudi na Koroškem, kjer so se delavska društva sama razšla. V tem prvem obdobju se je nacionalno vprašanje organizatorjem delav­ skega gibanja na Koroškem pojavljalo predvsem v obliki praktičnega problema, kako širiti socialistično agitacijo med delavci, ki nemškega jezika ne razumejo. Dejstvo, da so taki delavci bili, se je dozdevalo bolj ovira kot pa faktor boja za demokratizacijo političnega življenja. Čeprav so zgodnji socialdemokratski orga­ nizatorji gledali na nacionalno vprašanje kot na stvar meščanstva, od katere se mora proletariat kar najbolj distancirati, je vendar že tedanja delavska organizacija na Koroškem bila pod močnim vplivom nemškega meščanstva nacionalizma, delavski pevski zbor iz Celovca je sodeloval na nemških rodo­ ljubnih manifestacijah ob francosko pruski vojni leta 1870. Obnova in novi zamah socialnodemokratskega gibanja na Koroškem po hainf eldskem kongresu 1889 ista bila delo domačih delavskih aktivistov, med nji­ mi v prvi vrsti ključavničarja in kleparja Ferdinanda Perlorniga, rojenega v slovenskem delu Koroške. On je bil tisti, ki je na hainfeldskem kongresu pri­ poročal ustanovitev socialnodemokratičnega glasila v slovenskem jeziku za vse dežele, v katerih so živeli Slovenci in tudi za Koroško. V 90. letih 19. stoletja proces formiranja slovenskega naroda še ni bil kon­ čan, posebno ne v obrobnih področjih pod močnim nemškim pritiskom, kakor je bilo to na Koroškem. Slovenskemu narodnemu gibanju se je tedaj na Ko­ roškem pridružila že velika večina kmetov, katerim je konservativna slovenska stranka pod vodstvom nižje duhovščine obljubljala rešitev iz krize kmečkega gospodarstva. Mestno prebivalstvo koroških mest in trgov pa se je kljub temu, da je bilo v veliki meri slovenskega porekla, pridružilo liberalnemu političnemu taboru, ki je bil na Koroškem istočasno tudi nemški, potem ko je poskus obli­ kovanja slovenskega liberalnega meščanskega gibanja v 70. letih ostal brez trajnih posledic. S tem v zvezi je bilo odprto tudi vprašanje stališča slovenskega delavstva do narodnega gibanja. Na Kranjskem, južnem Štajerskem in na Pri­ morskem, kjer je močni dotok vaškega prebivalstva v industrijska središča le-tem hitro dajal slovenski značaj, se je tudi delavska organizacija kmalu pri­ lagodila in prevzela slovenski značaj, kar se je dokončno izrazilo z ustanovitvijo * Besedilo komunikacije, prebrane na III. kongresu zgodovinarjev FLRJ v Ljubljani 7. decembra 1961. Za tak namen ni bilo primerno besedila opremljati s podrobnim navajanjem virov in bi to bilo tudi težko, ker gre za povzetek večjega poglavja iz obsežne razprave o nacionalni in politični usmeritvi pre­ bivalstva slovenskega dela Koroške v letih 1848 do 1914, ki je opremljena z vso kritično aparaturo; za zdaj je še v rokopisu. Za to objavo naj zadostuje, da bodo na koncu sumarično navedeni viri in literatura, na katere se študija opira. — J. P. 212 Jugoslovanske socialne demokratske stranke leta 1896. Na Koroškem je položaj bil do neke mere drugačen. Na Koroškem je že sredi 19. stoletja obstajala močna železarska industrija skupaj z rudarstvom in s podjetji za predelavo kovin in v zvezi s tem tudi dosti številno delavsko prebivalstvo (po sodobnih domnevah ena fetrtina celot­ nega prebivalstva). Ta industrija je bila zelo decentralizirana in raztresena po vsej deželi- delavsko prebivalstvo ni bilo zbrano v mestih, marveč v številnih manjših središčih daleč po podeželju. Ravno v slovenskem delu Koroške je delal velik del te industrije in je zato delavski element tudi med slovenskim prebivalstvom bil tudi že v začetku narodnega gibanja sorazmerno dobro pred­ stavljen V 70 letih je koroško železarstvo zajela huda kriza, zaradi katere je ob koncu 19. stoletja propadla skoraj vsa ta industrija in z njo zvezane gospo­ darske dejavnosti. Ker istočasno ni nastajala nova industrija v mestnih sre­ diščih v večjem obsegu, tudi ni prišlo do močnejšega dotoka vaškega prebival­ stva v mesta. Znaten del koroških kovinskih delavcev, zlasti najbolj kvaliti- ciranih, je moral emigrirati, del pa se je vrnil nazaj v kmečko gospodarstvo. Takšen razvoj je imel občutne posledice: število delavstva je stagniralo tri desetletja, koroška mesta so sorazmerno počasneje rasla (z izjemo trgovskega in železničarskega središča Beljaka), njihov etnični značaj se je manj spremi­ njal in vodilni sloj nemškega meščanstva je tako mogel vsaj na videz ohraniti njihov nemški značaj. Po drugi strani nacionalno razgibano kmečko prebivalstvo ni prehajalo v delavske vrste na slovenskem delu Koroške v takšni mera. ki bi zadostovala, da bi tudi v ta del prebivalstva narodna zavest hitreje prodirala. Slovenski delavci so v veliki meri ostajali na stališču »naivnega delavskega koz­ mopolitizma«, če uporabimo avštromarksistični izraz. Šele v začetku 20. stoletja je industrijsko prebivalstvo Koroške zopet za­ čelo absolutno in relativno rasti, vendar zdaj v nemškem delu precej hitreje kot pa v slovenskem, kjer je kriza trajala še naprej. Vendar se slovenski del dežele ne razlikuje občutneje od nemškega po deležu delavskega prebivalstva. Podatki uradne avstrijske statistike o občevalnem jeziku v kombinaciji z za­ poslitvijo v gospodarskih panogah in s položajem v poklicu so bili objavljeni šele za popis leta 1910, čeprav so jih zbirali tudi že leta 1900. Tedaj je na Ko­ roškem v panogah industrija in obrt in pa trgovina in promet bilo 36.859 de­ lavcev z nemškim in 5851 delavcev s slovenskim občevalnim jezikom ali 86 %i nemških in 14 °/o slovenskih delavcev. Splošno sorazmerje med obema jezikoma po teh podatkih pa je tedaj na Koroškem bilo 79 °/o nemškega in 21 °/o sloven­ skega jezika, kar pomeni, da bi zaradi procentualnoga zaostajanja delavcev s slovenskim občevalnim jezikom precejšen del delavcev v slovenskem delu Ko­ roške, približno ena tretjina, moral biti nemški. Podrobnejša analiza pokaže, da je število slovenskega delavstva bilo dosti večje, da podatek avstrijske stati­ stike upošteva samo delavce, ki so znali edino slovenski jezik, medtem ko de­ lavce ki so razen svoje materinščine več ali manj govorili tudi nemški, pri­ števa'k nemškemu jeziku. V prejšnjih desetletjih je število enojezičnih sloven­ skih delavcev bilo najbrž še znatno večje, čeprav je tudi dvojezičnost že v 60. letih bila reden pojav pri obrtniških delavcih-puškarjih v Borovljah. Koroška socialna demokracija (KSD) v organizacijskem pogledu ni upo­ števala etnične strukture dežele in delavstva in se je oblikovala kot nemška organizacija, ki je po delitvi stranke po narodnostih leta 1897 v celoti prišla v sklop nemške socialno demokratske stranke Avstrije. Slovenski značaj de­ lavstva je upoštevala samo tako, da je delno uporabljala v agitaciji tudi slo­ venščino in v ta namen širila tudi slovenski socialno demokratični tisk. Kljub temu je nemška organizacijska osnova pomenila oviro za hitro širjenje socialne demokracije v slovenskem delu dežele, zlasti še v vzhodnem in južnem področju, bolj oddaljenem od mest Celovca in Beljaka. Nemška orga­ nizacija je zlasti težje prodirala med slovanske kmečke delavce, ki so na Ko­ roškem sploh posebno številni. Po drugi strani pa je nacionalni faktor v nekaterih slovenskih kmečkih področjih deloval v korist socialne demokracije, zlasti tam, kjer je nemška volilna geometrija skrajno otežkočala ali celo onemogočala Slovencem samo­ stojno nastopanje na volitvah in kjer je za Slovence glasovanje za socialno 213 demokratskega kandidata bilo boljša rešitev kot pa da bi brez izgleda na uspeh nastopali samostojno ali pa se abstinirali. Ze volitve v splošnem volilnem razredu (državne 1897 in 1901 in pa deželne 1902) so pokazale razmeroma velik vpliv socialne demokracije v nekaterih agrarnih področjih zlasti v narodnostno mešanem okraju Beljak. Tudi slovenske kmečke občine pri tem niso zaostajale. Vendar je splošni faktor, ki na Koroškem pospešuje širjenje socialne demo­ kracije v agrarnih področjih, že omenjena mnogoštevilnost kmečkega delavstva, v slovenskem delu dežele manj učinkovit, z njim lahko pojasnimo le socialno demokratsko večino v štirih čisto agrarnih občinah severno od Velikovca na po­ bočju Svinške planine. V -drugih slovenskih kmečkih občinah, kjer iso socialni demokrati dobivali večino ali velike deleže glasov, je bil odločilen omenjeni nacionalni moment. V vrsti takšnih občin opazujemo, kako glasovi po večkrat prehajajo od slovenske konservativne stranke k socialni demokraciji takrat, kadar je bilo itreba preprečiti uspeh nemško nacionalne stranke (Kostanje, Li- palja ves, Zabnice, Vernberk, Svetna ves, Straja ves, Bekštanj in druge). Nasprotno pa je v nekaterih slovenskih industrijskih občinah, kjer se je socialnemu 'izkoriščanju že desetletja priključeval še močan nacionalni pritisk s strani nemških industrijskih podjetij, nastala tako veliko odvisnost delavskih volilcev od nemško nacionalne stranke, da socialna demokracija tja dolgo ne more prodreti. Primeri takšnih občin so Bistrica v Rožu, Slovenji Plajberk, Mežica. Na parlamentarnih volitvah po volilni reformi (1907 in zlasti 1911), ki je umetno ustvarila vrsto mešanih volilnih okrajev na Koroškem, BO slovenske manjšine v takšnih okrajih iz narodnostnih razlogov vedno bolj glasovale za internacionalno KSD, da bi preprečile izvolitev nemško nacionalnega kandidata. To tendenco najočitneje ilustrira primer izrazito agrarnega sodnega okraja Rožek, ki je 'foil priključen nemškima sodnima okrajema Féldkirchen in Millstatt v enem volilnem okraju. Leta 1907 je skupni nemško slovenski klerikalni kan­ didat v tem sodnem okraju dobil 58 °/o glasov, KSD pa niti ne 7 °/o. Na volitvah 1911 slovenska stranka ni več kandidirala, tudi ne skupno z nemškimi kleri­ kalci, podprla je KSD. To pot je nemški klerikalni kandidat dobil manj od 1 °/o glasov, medtem ko je KSD dosegla 59 °/o glasov, kar je istočasno bil naj­ večji odstotek na vsem Koroškem. Analiza volitev kaže, da bi si KSD lahko z načelnejšim stališčem v vprašanju enakopravnosti Slovencev zagotovila vsaj tri državno zborske mandate (namesto dveh oziroma le enega v letih 1907 ozi­ roma 1911). Nacionalno vprašanje se je postavljalo tudi kot problem osveščanja in organiziranja slovenskih delavcev, ki so na Koroško prihajali s Kranjskega in Štajerskega, večji del z vasi, in ki so Mižali raven mezd in istočasno hili politično pod vplivom stranko nemškega kapitala. Znan je primer množičnih protikleri- kalnih demonstracij neorganiziranih slovenskih delavcev leta 1899 y Celovcu pod vplivom nemških liberalcev; znano je, s kakšnimi težavami je Socialna de­ mokracija prodirala med slovenske rudarje v Rablju, kamor so slovenski de­ lavci prihajali s Primorskega na delo samo čez teden, ob nedeljah pa so se vračali k svojim družinam; znan je pritok slovenskih delavcev s Štajerskega v premogovnik Lese in druge jame Mežiške 'doline, od koder so potem večji del odhajali naprej v Westfalijo in drugam. Ravno v Lešah še leta 1910 ni bilo socialno demokratske organizacije, socialne razmere pa so bile izredno težke, tako da je prihajalo do spontanih stavk (1908 in 1910). Precej podoben problem so pomenili tudi italijanski zidarji in gozdni delavci, ki so prihajali v tisočih na Koroško, od koder so se po določenem času spet vračali domov. Leta 1902 je deželna konferenca KSD sklenila prirediti agitacijske turneje med slovenskimi in italijanskimi delavci. Medtem ko je italijanska turneja bila uresničena in ko so za italijanske delavce izdajali celo poseben list (»Il segantino«), za slo­ venske delavce niso storili kaj podobnega. Končno, na Koroškem se je kot tekmec pojavila konec 19. stoletja tudi slovenska krščansko socialna delavska organizacija. Njeni uspehi so bili ome­ jeni, vendar ne nepomembni. Zlasti na področjih, kamor nemška KSD še ni mogla prodreti, se je začela utrjevati slovenska klerikalna delavska organiza­ cija. V Bistrici v Rožu, kjer je bila pomembna kovinsko predelovalna industrija 214 zvezana s Kranjsko industrijsko družbo, so delavci množično pristopih te] orga­ nizaciji in ji prepustili tudi vodstvo stavke leta 1908. , , Kljub vsem načelnim in praktičnim aspektom, v katerih se je pred de­ lavsko gibanje na Koroškem postavljalo nacionalno vprašanje nemška KSD tegavnrašanja nikoli ni posebej obravnavala, ne do brnskega kongresa 1899 rffpo n em Na brnskem kongresu nacionalno vpr^e^Komskemm Mo nrnpnieno Celo nozneiše izjave o tem vprašanju s strani KSD so bile taKO rea te dl Z^'kolko? tohk^Tee ovit pregled njene politike o tem vprašanju možen Lmo's3 pomoto podrobnega pregledovanja *& Ä^SS Ä- Seveda KSD v nacionalnem vprašanju kot tudi v drugih vprasanjin aemv «ke politike 1Ü šla čez -splošni Okvir, ki ga je v Avstriji postavljala avstro- maerkPsis£čna doktrina. Vendar je tudi v tem okviru ^lo vec variant Ristvo debate brnskega kongresa se je reduciralo na vprašanje Poiiucne teritorialne alitulturne pfrsonafne avtonomije, kar je^^°^^l°àe^ čun drugih, ne pa zoževanje njihovih pravic. Brnsk program je za slovenski narod pomenil predvsem priznanje pra­ vice nateritorialno politično zedinjenje. Na prakso KSD pa to ni vplivalo m prav nič v Sef m upravičevalo pričakovanja, da ^^^^^^TK'SD za" „omna enota obsegla tudi slovenski del Koroške. V em pogledu je KSD za baiala celo za nemškimi levimi meščanskimi liberalci, ki so v tem času se nredvMevaU etničnTrazdelitev Koroške in zedinjenje njenega slovenskega dela TdruglS slovensWmi deželami (načrt Richarda Charmatza 1904. leta), nada- liuioč tradicijo zamisli nemške levice v letu 1848. KSD se je bojevala proti klerikalizmu kot glavnemu političnemu nasprot­ niku ne ozfraje se na njegov nacionalni značaj in pri tem ni načelno izločevala demokraučnega pomena prizadevanj slovenske stranke za nacionalno enako- oravnost V začetku se KSD tem prizadevanjem tudi m upirala, toda leta 1903, ko je stvLkfs^anka okrepila jezikovne politične zahteve .• Р^^ро^ Učnega zedinjenja vseh slovenskih področij m obenem stopila v novo obdobje svo^e klerikalizacije, se je KSD direktno uprla enakopravnosti slovenskega je- rika" vTelovan?uupravnih in sodnih oblasti. V svoji polemiki je brez pridržka sprejImalaOVosnovnoPtezo nemškega nacionalizma, namreč da j e ohranitev tra­ dicionalnega podrejenega položaja Slovencev pogoj za narodnostni mir na Ko­ roškemdf vsako ikUvnejše zavzemanje za slovensko jezikovno enakopravnost nomeSmoS tega miru, in končno, da koroški Slovenci pravzaprav sami ne LT taksne enaîkoprtv^st in da ,so vse te zahteve samo pœledica vmešavanja tu îh hujskačev ?Гје iz drugih slovenskih dežel, kar pa je s stališča koroškega deželnega patriotizma nedopustno. KSD je celo nasprotovala rabi slovenskega Snela fezikan trdila, da preprostemu ljudstvu na Koroškem m razumlj v. De avcem pa Te kar naravnost priporočala, naj ne zahtevajo uporabo slovenšči­ ne kotTradnega jezika. Z besedami je priznavala pravico Slovencev na na- cfona"no enaS™St, prav nič pa ni .pojasnila, kakšne ,ta njmWe pravice m°STa:kšna .stališča ni Mo mogoče več opravičevati s klerikalnim značajem '"*-- slovenske stranke, šlo je že za dejansko zanikanje nacionalnega vprašanja na Koroäkem in za težnje ohraniti privilegirani položaj nemškegaolementa. V istem casule glasilo KSD kazalo veliko skrb za nemški jezik in za ohranitev nemške narodnoiti. Iz idejnih razlogov je KSD podpirala nemška meščanska liberalna "olska društva (Freie Schule, Deutscher Schulverein), pri tem pa svobodomisel- 215 nih teženj ni ločevala od njihove praktične germanizacijske dejavnosti, M je bila pri njih v ospredju. S tem je dejansko otežkočala demokratična prizade­ vanja za enakopravnost slovenskega jezika v osnovnih šolah. V skladu s splošno socialno demokratično taktiko, ki je podpirala libe­ ralne stranke proti klerikalnim, je KSD na volitvah pomagala kandidatom nem­ ške nacionalne stranke, ki pa je v tej deželi že tako in tako ves čas imela ve­ liko absolutno večino in bila glavni predstavnik nemškega agresivnega nacio­ nalizma. Prvikrat je s takšno taktiko dejansko dosegla poraz slovenskega kan­ didata na volitvah 1905, ne oziraje se na to, da je tedaj šlo za edini državno- zborski mandat, ki ga je volilni sistem Slovencem na Koroškem teoretično omogočal. Boj za volilno reformo, ki je po namenu avstrijske socialne demokracije imel izrazito tudi značaj boja za kompromis med avstrijskimi narodnostmi, je v stališča KSD vnesel nekaj več načelnosti. Temu je pripomogel tudi konkretni položaj na Koroškem, kjer so nemški in slovenski klerikalci zahtevali splošno, enako in neposredno volilno pravico brez omejitev, medtem ko so nemški na­ cional« postavljali pogoj enoletnega bivanja in zahtevali pluralno pravico. Znano je, da je volilna reforma 1907 hudo diskriminirala koroške Slovence, ko je dodelila le majhen del slovenskega področja v en volilni okraj, ostalo sloven­ sko ozemlje pa razkosala v šest volilnih okrajev, od katerih je vsak imel nemško večino. Ob tej priložnosti se je deželni odbor KSD postavil na načelno stališče in ugotovil pravico koroških Slovencev na vsaj dva mandata. Prišlo je do začasnega političnega zbližanja s slovensko stranko, ki pa je kmalu po­ stalo nemogoče, ker se je ta stranka iz protesta proti diskriminacijski razde­ litvi volilnih okrajev direktno postavila po robu volilni reformi. KSD je volilno reformo seveda sprejela ne glede na njene pomanjkljivosti in se v naslednjem obdobju držala njenih določb. Na državnozborskih volitvah 1907 in 1911 je dosledno spoštovala oktroirano nacionalno razdelitev na Koro^ škem. V slovenskem volilnem okraju je kandidirala slovenskega socialnega demokrata iz vrst jugoslovanske socialno demokratične stranke. Za primer ožjih volitev med nemškim in slovenskim meščanskim kandidatom pa je bila pri­ pravljena na abstinenco, da bi olajšala zmago slednjega. Takšno 'stališče je ustrezalo tudi dejanskemu razpoloženju slovenskih socialnih demokratskih delavcev, med katere je v tem času narodna zavest kljub vsemu prodirala. Pri deželnih volitvah leta 1909 je v splošnem volilnem razredu prišlo do ožjega vo­ lilnega boja med nemško nacionalnim in slovenskim klerikalnim kandidatom za edini možni slovenski mandat v tem razredu. V skladu s splošno taktiko in s stališča, da nacionalni kompromis ne velja za deželne volitve, je vodstvo KSD dalo svojim volilcem navodilo, naj glasujejo za nemško nacionalnega kandidata. Vendar slovenski socialdemokratski delavci v veliki meri niso sledili temu na­ vodilu, temveč so spontano glasovali za slovenskega kandidata ali pa se gla­ sovanja vsaj vzdržali. Tako je le-ta dobil veliko večino v slovenskem delu vo­ lilnega okraja, pičlo zmago nemške nacionalne stranke pa so odločili šele socialdemokratski glasovi v ožjem mestu Celovec in v njegovi severni in za­ hodni ponemčeni okolici. — V drugih volilnih okrajih je KSD, ne glede na slovenske manjšine, poudarjala njihovo politično pripadnost nemškemu narodu ; v enem primeru (leta 1907 — volilni okraj Velikovec — Eberstein — Althofen) je preprečila izvolitev skupnega kandidata nemških in slovenskih klerikalcev, ki je bil slovenske narodnosti. Splošno priznanje narodnostnega značaja slovenskega volilnega okraja pa ni vplivalo na organizacijsko prakso KSD; 'organizacija je tukaj tudi naprej imela nemški značaj in je tvorila del nemške socialne demokratske stranke Avstrije. Pomemben dokument je nastop koroškega socialdemokratskega poslanca v dunajskem parlamentu Rieseja leta 1910, ko je slovenski koroški poslanec za­ hteval nujno razpravo zaradi eksemplarne tretacije nekega župana, ki je na železniški postaji v Celovcu zahteval vozovnico v slovenskem jeziku. Riese je sicer spoznaval dejstvo, da jezikovni spopadi nimajo samo kulturnega značaja, marveč da so simptomi bodočih državno političnih obračunov med Nemci in Slovenci, ki bodo odločili o vprašanju, ali bodo Nemci ohranili pot do Trsta V 216 svoji posesti; vendar v tam obračunu slovenskemu narodu ni priznal pravice na samoodločbo, marveč samo pravico na kulturno avtonomijo. Glede Slovencev na Koroškem pa ni obsodil postopka nemških oblasti, po.udarjal je, da slo­ venski delavci nimajo škode od tega, če železnica posluje Gamo v nemškem je­ ziku, prizadevanja za enakopravnost slovenskega jezika pa je označil kot ne­ potrebno izzivamije narodnostnih spopadov, ki služi samo koristim slovenskega meščanstva. Iz vsega njegovega nastopanja izhaja mnenje KSD, da za Slo­ vence na Kortaškem prihajajo v poštev samo manjšinske pravice, ne pa terito­ rialna avtonomija v zvezi z drugimi slovenskimi deželami. Tudi to pot te manjšinske pravice niso bile definirane. Riese je vlogo KSD v nacionalnem spopadu omejil na skrb, da bi se delavstvo tega spopada popolnoma vzdržalo in združilo vse sile za izboljšanje svojega gmotnega položaja ne glede na narod­ nostno pripadnost. Pri nadomestnih volitvah leta 1912 y narodnostno mešanem volilnem okraju Beljak, ko je šlo za edini socialno demokratski mandat v deželi, je KSD v vo­ lilnem boju proti nevarnemu tekmecu — vsemeški stranki — celo začela s taktiko nacionalističnega licitiranja z nemškim patriotizmom, pri čemer je pač računala, da bodo slovenski volilci kljub temu spet volili njenega kandidata, ker niso imeli boljše izbire. KSD se ni trudila, da bi dosegla revolucionarno enotnost nemškega in slo­ venskega proletariate, v besedah je bila internacionalna, dejansko pa je pri slo­ venskem delavstvu pospeševala asimilacijsko miselnost. V tem se je izražalo splošno pomanjkanje revolucionarnih političnih namenov. Po prvih spopadih leta 1890 na Koroškem ni bilo več pomembnejših stavkovnih akcij, ki bi jih bila začela in vodila KSD. Edina izjema je stavka v premogovniku Lese leta 1900, ki je nastala v zvezi z gibanjem na Štajerskem, Češkem in Moravskem. Vse druge, precej redke stavke, so se začenjale spontano zaradi težkih življenj­ skih pogojev (rudnik svinca Rabelj 1900 in 1904, kovinska industrija Bistrica v Rožu 1908, premogovnik Lese 1908 in 1910). Potem ko je bila sprejeta volilna reforma, so politične aspiracije in ustvarjalnost KSD močno upadle. Deželna konferenca leta 1910 je priznala, da na Koroškem ni nobenega globljega mno­ žičnega gibanja ali širše zasnovanih političnih akcij. V zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, ko je agresivni pritisk nemškega nacionalizma vedno bolj naraščal in ko je poskušal organizirati množične pri­ reditve na slovenskem področju, da bi paraliziral slovensko narodno gibanje v duhu trialističnega jugoslovanskega programa, je geslo KSD za abstinenco de­ lavstva od nacionalnih spopadov objektivno slabilo učinkovitost teh nemških poskusov. Medtem ko se je slovensko gibanje opiralo na množično podporo kmetov, meščanska nemško nacionalna akcija ni bila uspešna zaradi abstinence množic, ki so bile pod vplivom KSD (poskus tako imenovanega »Koroškega dne« v Sinči vesi 19. aprila 1914). Že tedaj je bilo očitno, da je v koroškem nacionalnem vprašanju odločilna sila delavska stranka. Slovenska meščanska politika na Koroškem ni storila ničesar, da bi v prihodnjem odločilnem spopadu za uresničenje naravne pravice slovenskega naroda na samoodločbo zagotovila vsaj takšno relativno ugodno stališče KSD. Literatura in viri Monografije o zgodovini delavskega gibanja na Koroškem še ni, še manj o tem specialnem vprašanju. Nekaj najdemo v splošnih zgodovinah av­ strijske socialne demokracije (L. Briigel, J. Hannak), Skoraj nicesair pa delih meščanskih kotroških zgodovinarjev, kolikor ne gre za podatke o go­ spodarskem razvoju Koroške (zlasti: Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart, Klagenfurt, 1953, in H. Wiessner, Geschichte des Kärntner Bergbaues, I—III, Klagenfurt, 1950, 1951, 1953). Veliko več se je s problemom pečalo slovensko zgodovinopisje, ki je opozorilo na nekatere bi­ stvene momente. Najpomembnejše razprave, članki in knjige: F.Zwitter, Ko­ roško vprašanje, Sodobnost V, Ljubljana, 1937; B. Grafenauer, Germanizacija treh Avstrij, Koroški zbornik, Ljubljana, 1946; D. K. (Dušan Kermavner), O slo- venkem delavskem gibanju do Cankarjevega političnega nastopa, Novi svet, V, 217 Ljubljana, 1950; isti, Slovenske stranke v volilnoreformni situaciji in narod­ nostna politika slovenske socialne demokracije v letih 1905—1907, Novi svet, VII, Ljubljana, 1952; isti, Narodnjaštvo in socializem pred polstoletjem, Naša sodob­ nost, II, Ljubljana, 1954; isti, Narodnostna delitev avstrijske socialne demo­ kracije v luči zgodovinskih pogojev in boljševiške kritike, Naša sodobnost, IV, Ljubljana, 1956; isti, Zakaj ni slovenska socialna demokracija organizirala de­ lavstva na Koroškem?, Naša sodobnost, V, Ljubljana, 1957; isti, »Koroška« kriv­ da in nekrivda slovenske socialne demokracije, Naša sodobnost, VI, Ljubljana, 1958- L Ude, Zakaj ni slovenska socialna demokracija organizirala delavstva na Koroškem?, Naša sodobnost, V, Ljubljana, 1957; F.Zwitter, Vprašanje ko­ roške kandidature Ivana Cankarja leta 1907, Koledar Slovenske Koroške 1958, Celovec-Borovlje; J. Pleterski, Politični profil koroškega časopisa »Mir«, Zgo­ dovinski časopis, X—XI, Ljubljana, 1956—57; Ivan Mohorič, Industrializacija Mežiške doline, Maribor, 1954; od avstrijskih avtorjev prispeva le R. Cef arm, Beiträge zur Geschichte des kärntnerischen Tagesschrifttums, Geschichte des Zeitungwesens in Kärnten, Carinthia I, letnik 142, Klagenfurt, 1952. Raziskava ni obsegla arhivov avstrijskih oblasti in se naslanja le na veliko množino tiskanih sodobnih virov; v prvi vrsti so to letniki nemških socialdemokratskih glasil za Koroško »Der Volkswille« in »Arbeiterwille«, a tudi meščanskih »Freie Stim­ men«, »Kärntner Tagblatt«, slovenskega »Mira« in »Korošca«. Upoštevane so tudi nekatere sodobne politične brošure in letaki, zlasti pa še zapisniki kon­ gresov splošne avstrijske in nemške avstrijske socialne demokracije. Volitve so obdelane po objavah v »Österreichische Statistik«, podrobni krajevni razvoj pa je bilo moč rekonstruirati samo po sodobnem političnem tisku. Med izdajami virov lahko naštejemo le: Zgodovinski arhiv KP J, tom V, Socialistično gibanje v Sloveniji 1869—1920, Beograd, 1951, in pa F. Grafenauer, Moja leta, zbral m uredil dr. J. Felaher, Svoboda, III in IV, Celovec, 1950 in 1951. KOROŠČEVO PREDAVANJE O POSTANKU JUGOSLAVIJE Silvo Kranjec Spomini vodilnih politikov so kljub znanim pomanjkljivostim te vrste virov zelo koristni za spoznavanje novejše zgodovine. Zato je obžalovati, da imamo Slovenci iz časov nastajanja stare Jugoslavije in iz dobe med obema voj­ nama malo taikega gradiva. Med/tem ko ј'з B. Vašnja'k lolbširno popisal svoje politično delovanje zunaj habsburških meja med prvo vojno, so naši politiki znotraj monarhije v tem pogledu malo storili. Spomini, ki so jih napisali Suklje, Hribar, Turna in Prepeluh, ne nudijo mnogo za to dobo, nekaj memoar­ skih člankov je objavljenih v zborniku »Slovenci v desetletju 1918—1928« (ure­ dil dr. Josip Mal, Ljubljana 1928). K temu še lahko prištejemo Žerjavov čla­ nek o ženevskem paktu (Misel in delo II, str. 92 si.) in morda še Suštersicevo polemično brošuro (Moj odgovor, Ljubljana 1922). Tem večje vrednosti je zato predavanje dr. Antona Korošca z naslovom »Postanek Jugoslavije«, ki ga je imel na prosvetnem večeru Prosvetne zveze v Ljudskem domu v Ljubljani 16. oktobra 1925.1 Predavanje je v hrvatskem pre­ vodu objavil dr. Bogdan Krizman (Historijski Pregled V, 1959, str. 64 si.), kjer omenja med drugim, da je »sačuvan stenogram predavanja«. Hrvatski prevod je napravljen po menda edini ohranjeni kopiji prepisa stenograma, ki jo hra­ nim in ni natančen (na nekatere napake bom opozoril pod črto). Ker je tudi ne glede na to edino pravilno, da ima zgodovinar ta vir na razpolago v slo­ venskem izvirniku, ga objavljam z nekaterimi pripombami glede njegovega postanka, ki za njegovo kritično uporabo niso brez pomena. Na koncu moje knjige »Kako smo se zedinili« (Celje 1928) je pomotoma naveden datum 16. oktober 1924. Na napako me je opozoril tov. Franček Saje, za kar se mu tudi tu zahvaljujem. V tem smislu je popraviti tudi datum v hrvatski objavi. 218