511
2022
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 332.21:929.7(497.412Ljutomer)"14/18"
 DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.70.3.02
Prejeto: 13. 9. 2022
Andrej Hozjan
izr. prof. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor 
E-pošta: andrej.hozjan@um.si
Posestne razmere na Ljutomerskem do razpusta  zemljiških gospostev (1848)*
IZVLEČEK
Članek podaja pregled razvojne poti zemljiškega gospostva Gornji Ljutomer od izteka srednjega veka do leta 
1848, ko je bilo ukinjeno. Njegov prvotni prostorski obseg je neznan; ugibanje o njem je možno le na osnovi obse-
ga tamkajšnjega deželskega sodišča in obeh tamkajšnjih vikariatnih župnij s sedežema v Ljutomeru in Sv. Križu 
(Križevci). Na prehodu iz srednjega v zgodnji novi vek ga je takratni lastnik, deželni knez, izročil v last rodbini 
Schweinb(p)eck, tako da je postalo dedna zasebna last. V prispevku so opisane poglavitne faze prehajanja posameznih 
delov nekdaj enovitega gospostva v roke posameznikov, članov plemiških rodbin, ki so jih imele skozi generacije.
KLJUČNE BESEDE
novi vek, gospostvo Gornji Ljutomer, gospostvo Branek, štajerske plemiške rodbine, zemljiška posest
ABSTRACT
LANDED PROPERTY CONDITIONS IN THE LJUTOMER AREA UNTIL THE ABOLITION OF 
SEIGNIORIES (1848)
The article presents an overview of the development path of the Upper Ljutomer seigniory between the end of the 
Middle Ages and its abolition in 1848. The original size of the seigniory remains unknown and can only be speculated 
on based on the scope of the provincial court Ljutomer and those of both local vicariate parishes seated in Ljutomer 
and Sv. Križ (Križevci), respectively. During the transition between the Middle Ages and the Early Modern Period, 
the then owner, provincial prince, granted the Ljutomer seigniory to the Schweinbeck (Schweinpeck) family and thus 
turned it into a private hereditary property. The article describes the main phases that individual parts of what was 
once a territorially uniform seigniory underwent, passing into the hands of individual members of noble families 
which then held them for generations.
KEY WORDS
Early Modern Period, Upper Ljutomer seigniory, Branek seigniory, Styrian noble families, landed property
* Objava je del raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z 
evropskim sosedstvom, št. P6 – 0138 (A). Financira ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
512
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Uvod
Celovita predstavitev posestnih razmer na Lju-
tomerskem skozi stoletja je prej nehvaležno kot 
priporočljivo delo. Problematični so viri in njihove 
interpretacije v člankih in objavah iz 19. stoletja, na 
katerih je temeljilo delo dveh slovenskih raziskoval-
cev te tematike, Mateja Slekovca in Frana Kovačiča. 
Številne posestnike po nastanku starejšega gospostva 
Gornji Ljutomer (Ober Luettenberg, t. i. Dolnji grad) 
je mogoče na osnovi dosedanjih raziskav precej na-
tančno opredeliti od druge tretjine 16. stoletja. Prav 
zavoljo njih in posledično izginulega – pravilneje od 
lastnikov na več strani raznesenega – gospoščinskega 
arhiva pa je količina informacij o zemljiški posesti, 
pripadajoči prvotnemu gospostvu, izjemno skromna. 
Ugotavljamo jo lahko le na osnovi poznosrednjeve-
škega obsega obeh vikariatnih župnij in z retrogra-
dnimi posegi, na primer s pomočjo poteka meja go-
spostvu pripadajočega deželskosodnega okraja iz 18. 
stoletja ter z drugimi takratnimi viri. 
Enako velja za elemente razvojne poti mlajše-
ga bližnjega gospostva Branek (Mallegg, t. i. Gornji 
grad): posestnikom je mogoče z nekaj časovnimi lu-
knjami slediti od 15. stoletja, medtem ko kaže z vé-
denjem o sami posesti bolj slabo. Njegov gospoščin-
ski arhiv je najverjetneje vsaj delno odšel z odselitvijo 
lastnikov grofov Codroipo, kot je zapisal Kovačič, 
preostanek pa so ugonobili večkratni požari, ki dvor-
cu Branek niso prizanesli. 
I. poglavje tvori obsežnejša analiza obdobja do 
prve polovice 16. stoletja, ki želi opozoriti na več 
vsebinskih slabosti v objavah obeh zgoraj omenjenih 
piscev predvsem o imetnikih oziroma lastnikih pose-
sti. Sledita krajši pregledni oris novoveških lastnikov 
in razdelava posesti omenjenih gospostev oziroma 
imenj do leta 1848, urejena s pomočjo najnovejših 
dognanj in razdelave nekaj virov (to se nadaljuje tudi 
v II. in III. poglavju). Korak naprej v osvetlitvi naslov-
ne teme je obsežneje zastavljena predstavitev vseh 
pomembnejših zemljiških posestnikov na širšem ob-
močju Ljutomera oziroma na Ljutomerskem, vendar 
ne le na območju nekdanjega enovitega gospostva, 
temveč na nekaj večjem. V IV. poglavju je tako zaob-
jeta vsa tista majhna in večja zemljiška posest, ki so 
jo zgodnjenovoveški posestniki na tem delčku dežele 
Štajerske hoteli imeti, jo zato kupovali in največkrat 
uredili v smislu gorskopravne posesti (vinogradov) v 
obliki posebnega/ih urada/ov z zanje zelo privlačnim 
označevalnikom »pri Ljutomeru« (bei Luttenberg). 
Dodano karto deželskosodnih okrajev Štajerske v 
dobi Marije Terezije je najverjetneje izdelal Hans 
Pirchegger, medtem ko je karto z vrisanim območ-
jem deželskosodnega okraja Branek–Gornji Ljuto-
mer iz druge polovice 18. stoletja prispeval avtor s 
pomočjo geografa prof. dr. Igorja Žiberne, kateremu 
se za to pomoč iskreno zahvaljuje.
Šele ob tem, doslej še neraziskanem dodatku se 
bo bralec zavedel, kako dragoceno je bilo (je postalo!) 
tamkajšnje vinorodno področje za zgodnjenovoveške 
bogataše. Lokacijska oznaka »pri Ljutomeru« je bila 
magično privlačna, le izreči jo je bilo treba na pravem 
mestu. Tako je nastalo na desetine enot novoveške 
drobnejše in obsežnejše posesti v obliki uradov, gor-
skopravnih prihodkov iz gorninskih vinogradov in 
vinske desetine, vse vključeno v celo vrsto zemljiških 
gospostev s sedeži na Srednje-, Vzhodno- oziroma 
Gornještajerskem. Skozi stoletja je od tod prihajalo 
znamenito ljutomersko vino. Z njim so se posestniki 
postavljali pred gosti oziroma si poskušali izboljševa-
ti osebni ugled in družbeni prestiž. 
Kdo ga je pridelal, jih običajno ni zanimalo. Naj 
bo ta razprava hkrati svojevrsten spomenik genera-
cijam tamkajšnjih anonimnih, z vinogradniško tlako 
obremenjenih podložnih kmetov, vinogradniških te-
žakov dninarjev, kajžarjev in viničarjev. Njihovi žu-
lji, vzdihi, solze, zgarana telesa, kri in sla po golem 
preživetju so bili nujna osnova kvalitetnega pridelka.
Do danes velja, da je najobsežnejši opis razvoj-
ne poti obeh največjih posestev prispeval Kovačič v 
svojem slabo stoletje starem obsežnem delu o Ljuto-
meru in okolici.1 V njem je – v precejšnji meri dobe-
sedno povzemajoč starejšo Slekovčevo objavo2 in do-
datno z neumornim brskanjem po takratni literaturi 
in njemu razpoložljivih virih predvsem v Štajerskem 
deželnem arhivu v Gradcu – podal veliko informa-
cij. Nesmiselno jih je ponavljati v nedogled. Njihovo 
dejansko vrednost merimo s stopnjo zanesljivosti v 
dotakratnih objavah oziroma njegove interpretacije 
virov. Ob njegovih podatkih moramo biti pazljivi; 
že površno branje razkrije marsikak nenameren zdrs 
oziroma netočnost.3 Pregled skozi stoletja razvojne 
poti vsakega od gospostev si je Kovačič omislil z na-
vajanjem vseh lastnikov posesti. Na osnovi Slekovec-
-Kovačičevega dela so nato nastajali in nastajajo krajši 
in daljši povzemovalni pregledi preteklosti tako kraja 
Ljutomer kot tudi obeh gospostev v obliki krajših in 
daljših objav ter zaključnih del študentov.4 Bistveno 
1 Kovačič, Ljutomer, str. 184 in naprej.
2 Slekovec, Grad in graščina, str. 159–184. Tozadevno zgodo-
vinopisno delo obeh avtorjev je odlično opisal Viktor Vrb-
njak, prim. Vrbnjak, Prispevek, str. 196–199.
3 Primeri Kovačičevih očitnih in manj očitnih genealoških zdr-
sov: str. 206: Tomaž Ignacij st. baron Mauerburg naj bi leta 
1686 tik pred smrtjo še odkupil in pridobil obe polovici po-
sesti Cven. Že v naslednjem stavku pa sledi: »Umrl je v drugi 
polovici l. 1683 …«. Na str. 189 je zapisal: »S svojo prvo so-
progo Saro, roj. Petthe, sestro ormoškega graščaka Ladislava 
Petthe … Ko je Sara dne 4. oktobra 1582 v Ljutomeru umrla 
…« Na str. 193 pa: »Oženil se je z bogato hčerjo barona Lu-
keža Szekelya, graščaka ormoškega, …«. Dejansko je bila po 
Naschenwengu ta Sara, roj. Pethe ali Pethő pl. Hetes (in ne 
»de Gerse«, kot pravilno opozori omenjeni), sestra Emerika 
Pethő, Ladislavovega očeta, in torej Ladislavova (László, roj. 
1564) teta. Ladislav Pethő pl. Hetes je resda postal ormoški 
graščak, a šele leta 1606 po izumrtju moških članov rodbine 
Székelyjev/Zeklov pl. Ormoških. 
4 Skupna značilnost objavljenih razprav je objava v Zgodovin-
skih listih, ki izhajajo v Ljutomeru, in v drugih zbornikih. 
513
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
krajši, a natančnejši pregled je prispeval Hans Pir-
chegger.5 Tudi o posameznih krajih širše okolice so 
razen običajnih kratkih pregledov nastali obsežnejši 
teksti, od katerih so nekateri vredni vse pozornosti.6 
Od novejših publikacij je dragocen doslej najpopol-
nejši arhivski inventar urbarialnih in drugih zemlji-
škoposestnih virov, hranjenih v Štajerskem deželnem 
arhivu v Gradcu.7
Med najnovejšimi objavami raziskav je treba 
omeniti vsaj eno. Avstrijski genealog Hannes Peter 
Naschenweng je pred kratkim objavil »kompendij«, 
temeljno genealoško delo o štajerskih deželanskih 
plemiških rodbinah, ki pa je v knjižni izdaji v Slo-
veniji zelo težko dostopno.8 Dostopnejša je njegova 
elektronska izdaja na spletu, vendar ta vsakemu upo-
rabniku sproža vprašanje, kako jo – oziroma množi-
no tamkajšnjih informacij – ustrezno citirati. Izdaji 
namreč nista enakovredni: elektronska je bistveno 
obsežnejša, saj je bila oblikovno drugače postavljena 
in ima kljub odsotnosti številnih rodbinskih grbov 
kar 1667 »strani«, medtem ko knjižna izdaja obsega 
dva obširna zvezka na vsega 1051 straneh, tiskanih z 
drobno pisavo. Avtor se je odločil za navajanje obeh: 
po skrajšanem naslovu dela in zvezka (1–2) sledi na-
vedba strani v knjigi, zatem pa v oglatem oklepaju še 
»strani« v elektronski izdaji. 
Tako bo tu obsežneje predstavljen le razvojni 
lok lastnikov posesti do trenutka izumrtja rodbine 
Schweinpeck, za poznejšo dobo pa bodo povzeti le 
najpomembnejši elementi lastništva vseh omenjenih 
posesti in posebej prelomni trenutki sprememb ozi-
roma zamenjav lastnikov. Razprava se izogne mno-
gim, v literaturi že obdelanim tako trajnejšim proce-
som kot tudi posameznim dogodkom v zvezi s temi 
posestmi, raznim lokalno pogojenim nesrečam, kata-
strofam oziroma nasilnim dejanjem, kot je bilo do-
gajanje okrog mejnih sporov tik ob Muri na štajerski 
strani s svojevoljnimi spremembami rečne struge, po-
sledičnih poplav, ki so sprožile izginotje celih krajev, 
in končno nasilja v prvi tretjini 16. stoletja.9 Izogne 
se tudi vsem že znanim zgodnjenovoveškim vlogam 
in širšim družbenim funkcijam obeh posestnih sede-
žev, ki jih ni bilo malo. Kot primer lahko navedemo 
njuno funkcijo točk oziroma kresišč v obrambnem in 
Prim.: Janežič, Dolnji grad; Janežič, Grad Branek; Donša, 
Dvorec Branek; Novak, Ljutomer; Novak, Elementi.
5 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 52–55 – tudi za nadaljnje 
navajanje iz tega vsebinskega razdelka.
6 Primer nove študije o Bučečovcih: Promitzer, »Bučečovci 
krüh iz kajera jejo«. Primer najnovejšega članka o novoosno-
vani novoveški zemljiški posesti na obravnavanem območju 
– na Kogu: Luskovič, Zemljiško imenje. 
7 Die Urbare, urbarialen Aufzeichnungen und Grundbücher der 
Steiermark. Gesamtverzeichnis. Mit Ausschluß der Herrschaften 
und Gülten der ehemaligen Untersteiermark, zv. 3/I: A–J, 3/II: 
K–R in 3/III: S–Z; Namen– und Sachregister zu den Bänden 
3/I–III (Die Urbare, zv. I., II., III., Namen– und Sachregister). 
8 Naschenweng, Der landständische Adel im Herzogtum Steier-
mark. Ein genealogisches Kompendium.
9 Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 251–255.
posebej alarmnem sistemu protiosmanske obrambe 
ob Muri v 16. stoletju, ki jo je opredelil V. Simoniti.10 
I. Gospostvo Gornji Ljutomer do združitve z 
Branekom v rokah edinega lastnika
Obdobje do razdelitve prvotne posesti na tri dele 
(prva polovica 16. stoletja) 
Zgodnja doba matičnega ljutomerskega gospo-
stva je podobna razvojni poti desetin spodnještajer-
skih zemljišč, ki so iz cerkvenih rok, v tem primeru 
salzburške nadškofije, v 13. in 14. stoletju prišla spr-
va v zajem ali zastavo in nato v trajno last vladarja, 
pozneje deželnega kneza Štajerske. Sledimo ji lahko, 
kot priča razprava Martina Beleta v tej publikaciji, od 
prve polovice 13. stoletja oziroma od prvih omemb 
tamkajšnjega gradu, sedeža poznejše osamosvojene 
posesti. Kolonizacija je tekla nemoteno, celo pospe-
šeno, o čemer pričata podatka iz let 1277 in 1297 o 
takratnem obstoju vsaj 264 hub »na Ljutomerskem« 
(in Lvtenwerde).11 Do konca 13. stoletja je ljutomer-
ski grad s širšo okolico prešel v vladarjeve roke in po-
stal del njegovega večjega urada Radgona. Poimeno-
vanje te okolice po osrednjem objektu je bilo logično 
in v tem času utečeno tudi drugod. Grad je upravljala 
v njem živeča in po njem poimenovana ministerial-
na rodbina, ki je v prvi polovici naslednjega stoletja 
izginila iz virov.
Že na tem mestu je treba vsaj približno definirati 
prvoten obseg ljutomerskega gospostva. Pri tem je 
lahko v pomoč poznani prvotni obseg vikariatnih du-
hovnij oziroma poznejših župnij sv. Janeza Krstnika 
v Ljutomeru in sv. Križa v Križevcih (kraj nekdaj Sv. 
Križ), osnovanih v okviru pražupnije Radgona, kate-
re najstarejše omembe so iz poznega 12. stoletja. Ko-
vačič poroča o njunem natančnem ozemeljskem ob-
segu iz leta 1445, medtem ko Höfler tega ne omenja, 
navaja pa popis salzburških prebend iz let 1455/56. 
Za ljutomerski vikariat je prvi navajal, da je vklju-
čeval takratna večja naselja Ljutomer, Radomerje, 
Radomerščak, Vogričevce, Branoslavce, Cezanjevce, 
Noršince, Babince, Gornje in Spodnje Krapje, Cven, 
Pristavo ter Stročjo vas. Leta 1782 pa so v župnijo ob 
že omenjenih krajih spadali Grad (zaselek tik pod 
gradom Gornji Ljutomer), Presika, Rinčetova graba, 
Nunska graba, Podgradje, Slamnjak, Gresovščak, Že-
lezne dveri, Cuber, Žerovinščak, Desnjak, Kozarščak, 
Stara Cesta, Mekotnjak, Vidanovci in Spodnji Ka-
menščak z okolicami. To ozemlje je župnija ohranila 
neokrnjeno več stoletij, kar je pomenilo, da so bila 
tudi območja manjših krajev že v poznem srednjem 
veku vključena vanjo.12
10 Karta Seznam izstrelišč in kresišč po navedbah v tekstu na 
Kranjskem in Spodnjem Štajerskem ter pripadajoči tekst v: 
Simoniti, Vojaška organizacija, str. 173–174.
11 Blaznik, Historična topografija I, str. 439.
12 Kovačič, Ljutomer, str. 36–38; Höfler, O prvih cerkvah, str. 84.
514
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Svetokriževski vikariat pa je po Kovačiču takrat 
obsegal 21 krajev: Banovci, Boreci, Bučečovci, Bun-
čani, Gajševci, Grabe pri Ljutomeru, Grlava, Hrastje, 
Iljaševci, Ključarovci pri Ljutomeru, Kokoriči, Kri-
štanci, Sv. Križ (Križevci), Logarovci, Lukavci, Mota, 
Nova ves, Stara ves, Šalinci, Veržej in Vučja vas. Tudi 
ta obseg se do ustanovitve jožefinskega vikariata Ver-
žej ni spreminjal.13
Nedvomno je bil opisan skupni obseg obeh vika-
riatov praktično enak celoti obsega prvotnega gospo-
stva. Avtor tu ugiba, ali je bil ta obseg določen vsaj 
13 Kovačič, Ljutomer, str. 251–258. Opisanemu obsegu v celoti 
odgovarjajo izrisi območja gospostva Ljutomer v zadnjih sto-
letjih srednjega veka, kot jih podajajo najnovejše historične 
situacijske karte, prim. Slovenski zgodovinski atlas, str. 74–75 
in 88–89.
do zgodnjega 14. stoletja, če ne že bistveno prej, med 
drugim zavoljo naraščajočih apetitov po manjših de-
lih posesti, v tem primeru po tamkajšnjih potencial-
no vinorodnih legah. Ti apetiti so bili takrat že jasno 
razvidni, a jih je vladar še mogel nadzirati in zadovo-
ljevati. Argumentov za takšno ugibanje sicer ni, lah-
ko pa opozorimo na skorajda popolno ujemanje tega 
ozemlja z obsegom deželskosodnega okraja Gornji 
Ljutomer. Izkaže se, da se – razen na skrajnem ju-
govzhodu (Sv. Bolfenk na Kogu, Jastrebci) – opisani 
obseg obeh vikariatov in potemtakem tudi prvoten 
obseg gospostva v največji meri ujema s prvotnimi 
deželskosodnimi mejami. 
O tamkajšnjem deželskosodnem okraju in sploh 
pravosodju je iz poznosrednjeveške dobe na razpo-
lago le malo res zanesljivega. Celotno Ljutomersko 
Gospostva in imenja na Ljutomerskem na prelomu iz srednjega v zgodnji novi vek (Pirchegger, Die 
Untersteiermark, karta v prilogi v zavihku na zadnji platnici − izsek: del karte s stanjem na območju med Muro in 
Dravo; https://de.wikipedia.org/wiki/Datei:Untersteiermark_Schema_der_Grenzen_und_Besitze.jpg).
515
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
je sprva deželskosodno spadalo pod vladarjev urad v 
Radgoni. Kovačič je posebej opozoril na bojda staro-
davno pravico trga do samostojnega višjega – krvnega 
– sodstva v samem trgu po vzoru sodnih pravic mesta 
Radgona, ki naj bi jo dobil z znanim privilegijem voj-
voda Albrehta II. 12. julija 1342. Vendar kljub tem 
Kovačičevim navedbam ni nikakršnih konkretnih 
dokazov, da so to krvno sodstvo v trgu res izvajali.15 
Primeri, da so trgi ali mesta na Slovenskem že v 14. 
stoletju imeli lastno visoko sodstvo, so avtorju nezna-
ni. Ne gre pa dvomiti v takratno pridobitev nižjega 
trškega sodstva z nekaj dodatnimi posebnimi pravi-
cami. Vladarji so jim ga na osnovi listine vojvoda Al-
brehta II. dosledno potrjevali do poznega 18. stoletja, 
tržani pa so se ga v teh stoletjih krčevito oklepali.16 V 
16. stoletju, morda že leta 1524, je bil trg deželskoso-
dno nedvomno podrejen prav tedaj prvič konkretno 
omenjenemu gospoščinskemu deželskemu sodišču. 
14 https://de.wikipedia.org/wiki/Datei: Landgerichte_Burgfri-
ede_Steiermark_18_Jhdt.jpg, karta deželskosodnih okrajev 
Štajerske v dobi Marije Terezije, prirejena na osnovi karte, 
izdelane za delo v naslednji op. – prim. prav tam, karta v pri-
logi/zavihku na notranji strani zadnje platnice.
15 Prav tam, str. 122–123 in 156–161.
16 Številnih sporov in sodnih pravd med trgom in gospostvom 
o sodnih ter drugih pristojnostih trga iz 17. in 18. stoletja, ki 
jih opisujeta Slekovec in Kovačič, tu ni smiselno ponavljati. 
Starost obstoja trškega sodišča so tržani nenehno poudarjali 
ob objezdah trškosodnega ozemlja. Tako je tudi v uvodnih 
besedah zapisa objezde leta 1690: Verzaichnus des gemainen 
markts Luettenberg vor uralters hero gehörigen purkfrids-juris-
dictionsconfinen …
Vprašanje nastanka tamkajšnjega deželskosodnega 
okraja bo treba šele raziskati.
Hans Pirchegger je kot doslej edini dodal kon-
kretno omembo obstoja tamkajšnjega gospoščinske-
ga deželskega sodišča leta 1524: »… erhielt 1524 das 
Landgericht über die Güter (Haus Unter-Luttenberg 
und Herrschaft Ober-Luttenberg) ... .«17 Navedba pa 
ne pomeni, da tega sodišča dotlej ni bilo. O smisel-
nosti pojma »Haus Unter-Luttenberg« se je razpisal 
I. Sapač v pričujoči publikaciji. S pojmom »Herr-
schaft Ober-Luttenberg« pa je nujno mišljeno samo 
gospostvo Gornji Ljutomer s sedežem na Dolnjem 
gradu na hribu pod trgom, katerega začetke je treba 
iskati v visokem srednjem veku. Ta objekt je nezna-
nokdaj, vendar očitno pred letom 1500, morda pa še 
pred 1400, postal tudi sedež deželskosodnega okraja, 
vezanega na gospostvo. Trditev, da sta na Ljutomer-
skem takrat vzporedno delovali dve višji oziroma 
krvni sodišči – za pravosodno izločen trg Ljutomer 
v kraju, za celotno gospostvu podložno prebivalstvo 
pa njegov vsakokratni sedež –, pa bi bila brez trdnih 
dokazov skrajno neumestna.
Obsega poznosrednjeveškega deželskosodnega 
okraja Gornji Ljutomer se iz razpoložljivih virov ne 
da razbrati drugače kakor z izrisom njegovih meja, 
sicer zapisanih stoletja pozneje, ter ga primerjati s 
skupnim obsegom obeh vikariatov, zapisanim v 15. 
stoletju. Ohranjeni in objavljeni izpis deželskosodnih 
17 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54, brez navedbe virov.
Deželskosodni okraji (deželska sodišča) in grajska pomirja Štajerske v dobi Marije Terezije (priredil H. Pirchegger). 
Izsek karte s stanjem na območju med Muro in Dravo.14
516
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
meja je namreč nastal šele v drugi polovici 18. stole-
tja, ko so to deželsko sodišče še imenovali gornjelju-
tomersko, čeprav je bil njegov dejanski sedež takrat 
že lep čas preseljen na grad Branek. Karta deželsko-
sodnih okrajev sredi tega stoletja jasno kaže, da sta 
takrat v tem okraju hkrati obstajala dva deželskoso-
dna sedeža, znak zanju je izrisan ob obeh imenova-
nih gradovih. 
Vendar je ta izris meje okraja nenatančen glede na 
konkretno zapisano razmejitveno črto.18 Risar jo je 
18 Mell in Pirchegger, Steirische Gerichtsbeschreibungen, str. 330: 
Landgericht Ober-Luttenberg, opis datiran z 20. julijem 1771. 
Navedba objave v celoti (avtorjev prevod z razlagalnimi do-
datki): »Razmejitev deželskosodnega okraja gospoščine Gor-
nji Ljutomer v Mariborski kresiji se pričenja pri Vučji vasi 
vključno s krajem, gre 'proti sončnemu vzhodu' (proti Muri) 
mimo Bunčanov in trga Veržej (ju ne vključuje), nato se spu-
sti prav do Mure in teče po njej do 'otočne meje' (Insulaner-
gränitz), ki jo označujejo (državni) mejni kamni (v izvirniku 
die marchsteine) in nato potok Presika, ter mu sledi vse tja do 
Sv. Bolfenka (na Kogu); tu pa se obrne 'proti sončnemu zaho-
du' (na zahod), začenši pri (vključenih) Jastrebcih (pod kra-
jem!), gre prek Vodranskega vrha (med Jastrebci in Vodranci) 
in Velikega Koga do vključno Hermancev in prek (tamkaj 
okoliških) vrhov (točk) Ilovski vrh (Ilovščak, Tettenhengst), 
Stara gora (Altberg, tik ob Hermancih), Strmec (Stermitz-
berg), Kumerska graba (del Slamnjaka), Schwornitzberg (?), 
Žerovinščak/Žerovinski vrh in pod Staro Cesto do in mimo 
(nevključenega) 'Starega Sv. Tomaža' (naselje pri znani cer-
kvi); od tod pa (zavije navzgor proti severu) nad (vključenimi) 
Radoslavci in (v dolgi ravni črti) do in mimo (vključenih) 
Kokoričev in (vključenih) Bučečovcev znova na Vučjo vas. 
Tako ta okraj vključuje kraje: trg Ljutomer, Cezanjevci, Gra-
be pri Ljutomeru, Branoslavci, Radomerje in Radomerščak, 
Križevci, Ključarovci pri Ljutomeru, Cven, Mota, Stročja vas, 
Pristava, Banovci, Podgradje, Krištanci, Grlava, Babinci in 
Spodnje Krapje kot pripadajoče gospostvu Branek; Noršin-
ci kot del gospostva Gornja Radgona grofa Stadla; Boreci/
Woretzendorf pod gospodom Andrejem Praščičem; Iljaševci 
kot del gospostva Negova; Stara vas pod grofom Kolonićem; 
Izris meja deželskosodnega okraja Branek – Gornji Ljutomer, kot so bile zapisane leta 1771, na sodobni karti 
(priredila I. Žiberna in A. Hozjan).
517
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
vsaj na njegovem južnem robu poenostavil in izrisal 
severneje, kot pravi opis, in tudi nenatančno. Šlo je 
za dokaj obsežno površino nad in pod spodnjim to-
kom reke Ščavnice, prostorsko umeščeno med enako 
obsežni oziroma še večji gospostvi Gornja Radgona 
in Ormož, ki je v visokem srednjem veku z najjužnej-
šim robom občutno segala čez nekdanjo razmejitev 
vladarjeve in še zmeraj salzburške posesti. Zelo ver-
jetno je opisan obseg deželskosodnega okraja verno 
ustrezal prvotnemu obsegu gospostva in skratka od-
seval še poznosrednjeveško stanje. Vključeval je tudi 
celotno posest Branek, ki je vsaj do prve polovice 15. 
stoletja še niso dokončno izločili iz gospoščinskega 
okvira. Prav za čas nastanka navaja tudi posamezne 
kraje znotraj tega obsega, ki so takrat posestno že bili 
v okviru drugih gospoščin/imenj, v poznem srednjem 
veku pa so gotovo še pripadali Gornjemu Ljutomeru.
Če ne že prej, je bilo zgodnje 14. stoletje skraj-
ni mejnik popolne in dokončne osamosvojitve go-
spostva od vladarjevega radgonskega urada. Grad 
Gornji Ljutomer se je hkrati že uvrstil med najpo-
membnejše grajske objekte na območju med Muro 
in Dravo. Vse stoletje so se informacije o tamkajšnjih 
posestnih spremembah množile, o čemer priča več 
strani navedb v Historični topografiji.19 V naslednjem 
stoletju jih je bilo še več. Poimenovanje oziroma lo-
kalizacija posameznih drobnih posesti po Ljutome-
ru, »pri Ljutomeru« ali že omenjeno »na Ljutomer-
skem«, običajno vinogradov, ležečih tudi precej daleč 
od trga, je do konca 15. stoletja postalo že udomače-
no, na kar sta Pirchegger in za njim Blaznik posebej 
opozorila.20
Vse to kaže, kako intenzivno je lastnik – vladar 
– takrat že oddajal posamezne dele tamkajšnjega 
ozemlja, predvsem strelske dvorce, pa tudi druge po-
sesti, v začasno oziroma dosmrtno imetništvo, kar je 
pozneje nemalokrat privedlo do spremembe lastni-
štva in trajne izločitve iz gospostva. Vendar je treba 
pri vsaki takratni oddaji oziroma podelitvi upošte-
vati, kdo jo je opravil. Kaže, da so si člani vladarske 
rodbine Habsburžanov v 15. stoletju razdelili večje 
Nova vas graških dominikancev; Bučečovci kot del gospo-
stva Schachenthurn; Gornje Krapje pod grofom Ernovškim; 
Spodnje Krapje, polovica kraja pod grofom Purgstallom; Lu-
kavci, Logarovci in Radoslavci v okviru imenja Lukavci kot 
deli gospostva Špilje (Spielfeld); in Vogričevci v okviru usta-
nove Neuberg [cistercijanski samostan Neuberg a. d. Mürz 
na Gornjem Štajerskem].« Prim. tudi Kovačič, Ljutomer, str. 
209–210.
19 Blaznik, Historična topografija I, str. 439 in naprej.
20 Prav tam, str. 440–443. Opozorilo govori o udomačenosti 
dveh prostorskih pojmov različnega pomena – Luten(m)berg 
izključno le za trško naselje in Luten(m)werd(e) za ozemlje 
tako gradu kot širše okolice na dolnjem Murskem polju z 
dodatnim pojasnilom, da je bilo sprva mišljeno celotno Mur-
sko polje, od začetka 15. stoletja pa le še njegov dolnji, rav-
ninski del. V virih sta nastopala ločeno ali skupaj. Primer iz 
leta 1422: »… güter und gült in dem Lutemberde bey Lutemberg 
…«. K temu je treba prišteti še naknadne popravke oziroma 
dodatke k I. zvezku glede obeh pojmov, prim. Blaznik, Histo-
rična topografija II, str. 575.
kose zemlje in z njimi prosto razpolagali. Če sta na 
primer leta 1419 več podelitev listinsko skupaj potr-
dila avstrijska nadvojvoda brata Ernest in Friderik, je 
cela vrsta podelitev v naslednjih desetletjih prišla iz 
ločenih pisarn nadvojvodskih bratov – (kralja) Fri-
derika in Albrehta –, ki nista bila v dobrih odnosih. 
Špekulativno bi bilo možno celo, da sta si z neustre-
znimi podelitvami namerno prizadevala drug druge-
mu oslabiti položaj.
Tamkajšnja zemljišča in vinograde so pričele do-
bivati tudi takrat že uglednejše deželne posestne rod-
bine. Pred koncem 14. stoletja je imel tako Jurij pl. 
Herberstein v lasti med drugim vinograde pri Lju-
tomeru; Jakobu pl. Stubenbergu je bilo ob pogostih 
internih delitvah družinske posesti leta 1419 vnovič 
dodeljeno gospostvo s sedežem na gradu Gutenberg 
(nad Gradcem, občina Gutenberg-Stenzengreith), v 
njegovem okviru pa tudi nekaj vinogradov na Kogu 
in trije pri Ljutomeru. Leta 1443 je kralj Friderik 
bratoma Frideriku in Juriju Reisacherjema podelil v 
fevd grad Lichtenegg na Gornještajerskem (nad kra-
jem St. Barbara im Mürztal) z gospostvom in vsemi 
pripadajočimi zemljišči ter prihodki. Med njimi je 
bila tudi posest pri Ljutomeru – najverjetneje strel-
skih dvorcev – v Noršincih in Stari Novi vasi. Hkrati 
jima je prav tisto leto dodelil v zajem še več tamkaj-
šnjih posesti, na primer strelski dvor in osem hub v 
Šalincih, čeprav je prav to posest – med drugimi – le 
13 let poprej dodelil članom rodbine Lukavških. Po 
izumrtju Reisacherjev in dednih sporih so gospostvo 
Lichtenegg in s tem omenjeno posest na Ljutomer-
skem prevzeli njihovi dediči, bratje Stadlerji.21 
Prav tako leta 1443 je bila s celo vrsto fevdnih 
dodelitev opravljena ena najobsežnejših vladarjevih 
izločitev zemljiške posesti iz okvira prvotnega obse-
ga ljutomerske gospoščine.22 Kovačič je kot fevdne 
prejemnike posesti oziroma tamkajšnjih strelskih 
dvorcev (s pripadajočo posestjo vred) navedel me-
ščane Brucka na Muri in Gradca.23 Enako velja za 
Pircheggerja.
V šestdesetih letih 14. stoletja je vladar prvič za-
21 Pirchegger, Landesfürst und Adel, str. 18, 75–76, 155 in 178; 
Kovačič, Doneski, str. 34; Kovačič, Ljutomer, str. 186. O la-
stnikih omenjenega gradu Lichtenegg in pripadajoči tamkaj-
šnji posesti še to: že leta 1320, veliko pred letom 1443, je 
dokazljivo imetništvo (ali že kar lastništvo?) petih hub v že 
omenjenih Jastrebcih in sedmih hub v Vodrancih (oba kraja 
danes ob državni meji severovzhodno od Ormoža), ki so jih 
takrat imeli Nicolaus et alii pueri Vlrici de Liehtnekk …. Prim. 
Blaznik, Historična topografija I, str. 479. Jastrebci so, kot pri-
ča zapisana razmejitev deželskosodnega okraja iz 18. stoletja, 
morda spadali že v prvoten obseg gospostva Gornji Ljutomer 
ali pa so bili v deželsko sodišče dodani pozneje. Še sredi 15. 
stoletja je namreč imela v tem kraju posest tudi salzburška 
nadškofija. Prim. Kovačič, Ljutomer, prav tam. Omenja jih 
tudi pogodba o odstopu posesti med bratoma dvojčkoma 
Mauerburgoma iz leta 1686, o kateri v pričujoči publikaciji 
piše T. Markovič.
22 Izdanih vsaj osem le z letnico prepoznavnih podelitvenih li-
stin. Blaznik, Historična topografija I, str. 441–443.
23 Kovačič, Ljutomer, str. 186 in naprej.
518
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
stavil grad in gospostvo. V zgodnjem 15. stoletju (leta 
1415 oziroma po drugih navedbah leta 1419) pa naj 
bi ga kot nagrado za zasluge daroval oziroma »iz-
ročil« ali »podelil« plemiču Janezu Schweinbecku,24 
svojemu zvestemu dvornemu maršalu, ki je najver-
jetneje izviral iz Zgornje Avstrije. Vendar pa se zdi 
ta Slekovec-Kovačičeva trditev o spremembi lastnine 
in torej o novem lastniku močno dvomljiva. Pircheg- 
ger je za isto dejanje zapisal izraz »… belehnte … 
(1419)« in v pripadajočem citatu kot dokaz podal 
starejšo Hofrichterjevo objavo o vladarjevi podelitvi 
(Belehnung) baje že leta 1414, ki naj bi ji že naslednje 
leto sledila prodaja (Verkauf).25 Da je to »podelitev« 
mogoče razumeti različno – drugače, kot jo je razu-
mel Kovačič –, kaže primer zapisa I. Stoparja, ki je to 
dejanje označil kot »zajem«.26
Dvom v gotovost glede spremembe lastništva 
oziroma razpolaganja z gospostvom avtor opira na 
več dejstev in ugotovitev: 
Prvič: po pregledu zapisov pod lokacijo »Ljuto-
mer« v Historični topografiji I ter po primerjavi s teks-
ti Slekovca, Kovačiča in Pircheggerja je takoj opazno, 
da nekaterih virov oziroma listin v zvezi z gospo-
stvom Ljutomer iz let 1414, 1415, 1419 (sicer ne z 
datumom 17. maj 1419 (!)), pa 1429, 1437 in drugih, 
še posebej vira, datiranega z 8. januarjem 1498, tu ni. 
Je za to morda krivo uničenje okrog 8000 listin iz 
Štajerskega deželnega arhiva, do poznega leta 1944 
hranjenih v kleteh gradu Straden na vzhodu dežele, 
ki jih je zalila poplava? Avtor teh virov ni osebno pre-
delal, zato ne more podati dokončne jasne podobe o 
lastništvu gospostva do poznega 15. stoletja. Nedvo-
mno pa je bilo gospostvo dobro stoletje navezano na 
rodbino Schweinbeck.
24 Tako – o darovanju Ljutomera leta 1415 – vsaj trdi Kovačič, 
Ljutomer, str. 185 ter na več mestih, na podlagi Slekovčeve 
trditve in glede na zapise v starejših objavah. V resnici pa 
Kovačič ni vedel, kam naj uvrsti tega prvega »ljutomerskega« 
Schweinbecka. Že na str. 145 ga je namreč razglasil kar za 
takratnega trškega sodnika (»sodnik v Ljutomeru«). Ta ozna-
ka pa bi bolj ustrezala statusu nosilca tamkajšnje krvnosodne 
pravice. V naslednjih vrsticah mu je dodal še »podelitev« gra-
du in gospostva leta 1419 iz rok nadvojvod bratov Ernesta in 
Friderika. Izpis rodbinskega priimka prevladuje v zgodnjeno-
voveških virih; zgodnejši zapisni obliki sta bili Schweinpeck in 
Schweinpöck – obe se pojavljata tudi pozneje. S prepoznava-
njem posamičnih članov štajerskega dela rodbine so še danes 
težave, saj spada med najmanj raziskane plemiške rodove na 
Štajerskem. Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, 
str. 851 [1345], ki predvideva njihovo poreklo iz nekega dru-
gega gornjeavstrijskega rodu (»Angeblich vom Stammhaus 
Schweinbach, Pfarre Gallneukirchen (OÖ), stammend«) in 
nadaljuje, da so »Besaßen in der Stmk. Luttenberg / Lju-
tomer. Erloschen in der 1. Hälfte des 17. J. (?)«. Janez st. 
(† 1425) in sin Jurij sta bila štajerska deželana, medtem ko 
je imel Peter Schweinbeck leta 1446 priznano deželanstvo 
na Kranjskem.
25 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54. Skliceval se je na delo 
J. C. Hofrichterja Luttenberg in Untersteier.
26 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 71: »Po Lasbergovi smrti sta 
1415 avstrijska vojvoda Ernest in Friderik podelila grad in 
gospoščino Ljutomer v zajem Ernestovemu dvornemu mar-
šalu …«.
Drugič: kako je bilo z lastništvom in podelje-
vanjem večjega števila t. i. strelskih dvorcev vzdolž 
Mure s pripadajočo posestjo in raznih manjših po-
sesti? Strelski dvorci so, kot mnogokje drugje, nastali 
tudi na ozemlju vikariatnih župnij sv. Križ (Križevci) 
in Ljutomer, oziroma tudi na prostoru pozneje za-
snovanega prvotnega ljutomerskega gospostva, pa 
tudi zunaj okvira gospoščinske zemlje, in bili, ena-
ko kot celoten radgonski urad, ki je segal skorajda 
do Ščavnice, izvorno vladarjeva last. Ta jih je po do-
končni opustitvi njihove primarne naloge pričel de-
liti sprva v zajem ali dedni fevd, nato pa že v last 
oziroma odkup. Kot prvi med slovenskimi pisci jim 
je večjo pozornost namenil Kovačič.27 Nedvomno je 
roko tako nad njimi kot nad množino druge v virih 
omenjene drobne hubne ali vinogradniške posesti 
vseskozi držal in obdržal vladar. Na istočasne podeli-
tve s strani več Habsburžanov je že bilo opozorjeno. 
Take in drugačne podelitve so se vrstile ves čas – do 
leta 1500 (in še pozneje) –, saj jim lahko sledimo v 
Historični topografiji I. To je lahko pomenilo le, da so 
bile številne te in druge oblike posesti ob strelskih 
dvorcih – enako kot ti sami – časovno že prej oziro-
ma že dlje v preteklosti izločene iz gospostva. Ali pa 
je možno, da vladar gospostva v prvi polovici 15. sto-
letja ni podaril, temveč ga je dal Schweinbecku sprva 
v dosmrtni in nato dedni fevd ter si hkrati pridržal 
pravico do prostega razpolaganja z deli gospostva 
glede na specifiko predvsem vinogradniških zemljišč 
(njihov pridelek)? Ta misel bi pač logično izključe-
vala darovnico. Le tako si lahko pojasnimo nenehno 
naraščajočo količino tamkajšnjih vinogradniških in 
drugih zemljišč v rokah drugih trenutnih imetnikov 
ter že zgodnjenovoveških lastnikov. 
In tretjič: Kovačič je tudi v nadaljevanju pred-
stavil po Slekovcu praktično dobesedno prepisano 
verzijo razvoja situacije z »lastništvom« gospostva v 
15. in v prvi tretjini 16. stoletja – z dodanim novim 
zaključkom o Janezu Schweinbecku –, medtem ko 
je Pirchegger to kar izpustil. Takole pravita Sleko-
vec in Kovačič, kar so povzeli tudi nekateri mlajši 
avtorji: Po dolgoletnih sporih Janezovega sina Jurija 
Schweinbecka z vladarjem je ta gospostvo prepu-
stil Juriju v last. Po Jurijevi smrti in smrti njegovega 
istoimenskega sina Jurija je v Ljutomeru nastopil 
sin mlajšega Jurija Silvester Schweinbeck, poročen z 
Apolonijo Woytin z Ogrskega, ki je umrl leta 1497. 
Takrat so upravo gospostva prevzeli njegovi zeti, 
možje njegovih treh hčera. Kralj Maksimilijan pa 
jim je 8. januarja 1498 naznanil, da je grad, ki je po 
Silvestrovi smrti spet pripadel njemu, podelil »nove-
mu oskrbniku« Jerneju Perneškemu. Ta se je takoj po 
podelitvi preselil na grad in tam v začetku 16. stole-
tja umrl brez moških potomcev. Za njim je grad za 
kratek čas upravljal neki Lamberg. Zaradi vztrajne-
27 Kovačič, Doneski, str. 45–63; Kovačič, Ljutomer, str. 10–13 in 
na več mestih.
519
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
ga posredovanja nekaj vplivnih ljudi je novi deželni 
knez nadvojvoda Ferdinand leta 1521 grad dodelil 
Schweinbeckovim naslednikom oziroma Silvestro-
vim hčeram in njihovim soprogom. Silvestrov sin (!) 
Janez Schweinbeck je nato 5. februarja 1524 dobil 
Ljutomer in druge zajme svojih prednikov od vladar-
ja Ferdinanda, česar pa njegov oče Silvester ni dobil; 
vendar je kmalu umrl brez potomcev, saj že kmalu 
zasledimo nove lastnike gradu.28
Taka verzija je obveljala do nedavnega, saj je kljub 
kar nekaj očitnim nedoslednostim in luknjam nihče 
ni preverjal. Piscem v bran je treba dodati, da niso 
imeli na voljo več možnosti preveriti genealoških 
povezav omenjenih oseb. Avtor je trdno prepričan, 
da ne prvi ne drugi tamkajšnji Schweinbeck – Janez 
in Jurij st. – nista bila lastnika gospostva. Kovačič bi 
lahko to razbral iz izpisanega nagrobnega napisa sle-
dnjega, v katerem vitez Jurij nima nikakršne tovrstne 
oznake, ki bi jo v primeru lastništva imel.29 
Kritična točka celotne zgodbe o tej rodbini na 
Ljutomerskem in o vzpostavitvi na tri dele raz-
deljenega gospostva je tako čas od smrti Jurija st. 
Schweinbecka leta 1459 oziroma po Kovačiču in Na-
schenwengu že 1449. V tem času – nastop Jurija ml.30 
ter za njim njegovega sina in naslednika Silvestra – 
bi lahko vsaj zaslutili, da je gospostvo postalo njuna 
dedna last. Hkrati se takoj nujno zastavi vprašanje: 
Če je res tako, kaj je bilo potemtakem od prvotne-
ga obsega gospostva sploh podarjeno? Že do srede 
15. stoletja je vladar iz njega – ob mnogih podelitvah 
drobne posesti – fevdno in pozneje lastniško izločil 
vse zgodnjenovoveške, poleg Ljutomera večje znane 
okoliške posesti: Babinci, Branek, Cven, Lukavci in 
Noršinci. Kovačič še opozarja, da si je gospostvo ne-
kaj od njih, delno vsaj v Babincih in Cvenu, do srede 
16. stoletja ponovno pridobilo.31 
Vendar se je vmes, v razdobju od začetka osemde-
setih let do leta 1497, tu moralo nekaj zgoditi, o če-
mer pa dosegljivi viri za Ljutomersko molče. Kako bi 
lahko razjasnili tako vladarjev prevzem gospostva po 
Silvestrovi – ne smrti, temveč prej začasnem odhodu 
oziroma umiku, v deželnoknežjo last (ali pravilneje 
varstvo) ter podelitev v upravo Perneškemu in za 
njim Lambergu, kot tudi poznejši oziroma zakasneli 
28 Slekovec, Grad in graščina; Kovačič, Ljutomer, str. 187–188; 
Janežič, Dolnji grad.
29 Kovačič, Ljutomer, str. 186–187. Še kurioziteta: Slekovcu je 
Kovačič, ob dobesednem prepisu iz njegove razprave, očital 
»krivo« branje letnice smrti Jurija st. iz tega zapisa (1459) in 
jo popravil v 1449, tudi na podlagi hkrati citiranega vira o ta-
krat že umrlem očetu Janezu. Iz zapisa, ki ga je osebno preve-
ril – to je očitno že iz drugačnega izpisa rimskih številk (!) –, 
pa je jasno razvidna letnica 1458 (?). Prim. Slekovec, Grad in 
graščina, str. 162. Tudi Naschenweng kot letnico smrti navaja 
1449, prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 370 
[579].
30 Jurij ml. naj bi bil po Schmutzu leta 1465 naveden kot »pl. 
Luttenberg« (!). Prim. Schmutz, Historisch-topographisches 
Lexicon 3, str. 540. Po Slekovcu naj bi umrl okrog leta 1480.
31 Prim. Kovačič, Ljutomer, str. 212.
pojav Silvestrovih zetov, naslednikov na posesti, pa še 
morebitna prizadevanja druge linije Schweinbeckov 
za njeno pridobitev?
Ponuja se namreč še ena verzija zgodbe, ki pa je 
trenutno ne moremo opreti na konkretne listinske 
dokaze. Je le plod znanih posrednih dokazov, ugibanj 
in primerjave s hkratnimi dogajanji v širši ljutomer-
ski okolici. Potrditev te verzije bi/bo razvojni lok za-
stavila v novi luči. Kot je znano, je prav tam in prav 
takrat vojaško deloval Jakob Székely (ponemčeno v 
Zekel) pl. Kövend, vojskovodja kralja Matije Korvi-
na v času njegovih vojn s cesarjem Friderikom III. 
Zanj je osvojil vse tamkajšnje pomembnejše gradove 
in njim pripadajoče posesti: Gornjo Radgono, Ne-
govo, Ljutomer, Ormož, Borl in Ptuj, torej pretežni 
del območja med Muro in Dravo razen Hrastovca in 
Maribora. Njegova vojska je semkaj zanesljivo vdrla 
prek Mure, verjetno tudi iz smeri gradu Dolnja Len-
dava, na katerem je nekaj let poprej kratek čas bival 
kralj osebno in je položaj na desnem bregu verjetno 
dodobra spoznal. Hkrati se je Korvin s tem poho-
dom hotel cesarju maščevati za nenaden uničevalni 
vdor in plenjenje cesarskih najemnikov prek Mure 
na območju dolnjega Prekmurja leta 1480. Madžari 
so se kmalu nato nedvomno polastili tudi najbližje 
Muri ležečega Gornjega Ljutomera in na njem za-
gospodarili.32
To dejstvo, ki ga doslej v tem kontekstu ni bilo 
mogoče zaznati, sta posredno v zgodbo vpletla že 
Slekovec in po njem dobesedno Kovačič v opisu ose-
be in vloge Jerneja Perneškega.33 Oba sta očitno ve-
dela za madžarsko zavzetje, vendar ga nista zmogla 
projicirati v konkretno situacijo. In naprej: Historična 
topografija I kljub kar precej navedbam iz druge polo-
vice 15. stoletja ne navaja nobenega vira za toponim 
Luttenberg med letoma 1490 in 1493 ter le en zapis 
za območje Lutenwerd med letoma 1469 in 1493.34
Skratka: skoraj gotovo je, da so se bili takratni ne-
znani posestniki oziroma lastniki gradu – najverjet-
nejši je takrat morda še nedoletni Silvester Schwein-
beck s skrbniki – ob madžarskem vdoru in zasedbi 
prisiljeni umakniti na varno, verjetno k sorodnikom. 
Kmalu po Korvinovi smrti pa je madžarska zasedba 
opisanega območja doživela nepričakovan zasuk.35 
Jakob Székely (Zekel), takratni vojaški poveljnik in 
hkrati gospodar območja, ga je v celoti izročil cesarju 
in bil za to bogato nagrajen. S tem je v Friderikove 
roke prišel tudi Ljutomer. Od tu pa je dogajanje v ob-
32 Več o tem dogajanju prim. Hozjan, Zgodnjenovoveško Prek-
murje, str. 19–20, in o Jakobu Székelyju (Zeklu) str. 32–33, 
op. 42. O nedvomni zasedbi gradu Gornji Ljutomer prim. 
karto Vojne kralja Matije Korvina s cesarjem Friderikom III. 
1477–90 v Slovenski zgodovinski atlas, str. 97.
33 Slekovec je v op. zapisal: »… Oženjen je bil … ter je bival 
mnogo let v Negovi, dokler ga ni leta 1487. iz tega mirnega 
zavetja pregnala ogrska sila. Prim. Slekovec, prav tam, str. 163 
– op. na dnu strani, in Kovačič, Ljutomer, str. 188.
34 Blaznik, Historična topografija I, str. 442, in II, str. 575.
35 Prim. Hozjan, Vojak na krajini, str. 227–229.
520
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
stoječih virih zelo zamegljeno. Neznano je na primer, 
kdaj se je deželni knez Maksimilijan I. odločil gospo-
stvo vnovič predati v roke Silvestru, ki pa še ni dopol-
nil ustrezne polnoletnosti (dopolnjeno 24. leto), prav 
tako ni jasno, ali je to res storil. Zato je tu po Zeklovi 
predaji vseh osvojenih posesti logično nastavil ome-
njena upravnika. Zdi se, da je po vladarjevi volji kot 
lastnik zanesljivo nastopil prav Silvester. Neovrgljiv 
dokaz za to so poroke njegovih hčera z ugledneži, ki 
jih brez ustrezne količine njegove zemljiške posesti 
za njihove dote ne bi bilo.
Najprej poglejmo vse znano o Silvestru Schwein-
becku in njegovem potomstvu. Schmutz o njem 
zapiše, da naj bi živel še leta 1507. Slekovec ga je 
označil za edinega Jurijevega sina in zadnjega živeče-
ga Schweinbecka. To pa je Kovačič zavrgel, saj bi se 
mu sicer na tej točki nadaljevanje zgodbe z Janezom 
Schweinbeckom dokončno zamajalo. Kot kaže, se je 
Silvester rodil precej pred letom 1480 in je gotovo 
živel še v prvem desetletju 16. stoletja, kot je trdil 
Schmutz, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel biti 
oče hčerke, rojene leta 1502. Že s tem preverjenim 
podatkom Slekovčeva in Kovačičeva verzija o Sil-
vestrovi smrti pred januarjem 1498 pade. Gotovo 
je živel še nekaj let zatem, najverjetneje vsaj do leta 
1521 ali še kako leto dlje. O njegovem razmerju do 
gospostva Ljutomer je znana le še Naschenwengova 
predikatna oznaka zanj: »zu Luttenberg«, ki pa mu 
jo je dodal na podlagi že znanih starejših objav. Isti 
predikat Naschenweng pripisuje tudi njegovim hčer-
kam ob njihovih porokah oziroma porokah njihovih 
otrok.
Številni Naschenwengovi podatki o članicah nje-
gove ožje družine so ob možni novi razlagi rodbinskih 
razmer sprožili resen dvom v vse tovrstne Slekovčeve 
in Kovačičeve navedbe, hkrati pa tudi veliko zmedo. 
Kot prva je tu informacija o Silvestrovi sorodnici (teti 
ali morda starejši sestri Marjeti) in Magdaleni, rojeni 
okrog 1460–1465, ki je v zakonu z Wolfgangom Ap-
faltrerjem rodila hčer Amalijo. To so leta 1482 prvič 
poročili s Hartmannom pl. Holleneškim, gospodar-
jem Slovenskih Konjic in Majšperka, ter po njegovi 
smrti (1508) v drugo z Janezom pl. Helfenbergom, 
s katerim sta umrla istega dne, 28. novembra 1535, 
in so ju skupaj z njenim prvim možem pokopali pri 
ptujskih minoritih.36 Novi so podatki o še več doslej 
neznanih Silvestrovih ženah, o verjetni drugi Uršuli 
in morda še tretji Evi Vogt pl. Wierand37 (?) – ome-
njena Apolonija torej zagotovo ni bila edina. Na-
schenweng namreč ob prvi poroki Silvestrove hčerke 
Uršule (1502–1549) kot njeno mater navaja Uršulo, 
roj. Alapić (Allapy), kar je pomenilo, da se je že sam 
36 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 503 [794] 
in 551 [873]. 
37 Prim. prav tam, str. 380 [595]. Ta Eva je močno dvomljiva, saj 
jo Naschenweng navaja kot Silvestrovo ženo in mater Marje-
te Schweinbeck, žene Jurija Frankopana Tržačkega, zato več 
o tem pri Frankopanih.
povezal s to rodbino in ne šele s poroko hčerke, ver-
jetno poimenovane po materi.38 Slednjo so okrog leta 
1520 oziroma najpozneje do leta 1525 prvič poročili 
s Štajercem Krištofom Breunerjem pl. Stübingom 
(1495–1531). V drugo se je poročila v Straßgangu pri 
Gradcu pred 22. marcem 1534, in sicer prav tako s 
Štajercem Andrejem Rindscheitom pl. Friedbergom. 
Z obema je imela več otrok. 
Silvester je po sorodnici Marjeti (ali Magdale-
ni) najverjetneje poimenoval svojo najstarejšo hčer 
Marjeto (verjetno med 1490 in 1500–1538) in jo ne-
znanokdaj poročil z veljakom iz znamenite hrvaške 
knežje rodbine, najverjetneje grofom Krištofom II. 
Frankopanom Tržačkim.39 Slednji je s sinom Niko-
lajem in njegovimi potomci nadaljeval tržačko linijo 
Frankopanov – neznano pa ostaja, ali je bil ta Nikolaj 
iz zakona z Marjeto Schweinbeck oziroma ali je bila 
ta edina Krištofova žena. 
Ime tretje Silvestrove hčerke Kovačiču ni bilo 
znano, Pircheggerju in drugim mlajšim piscem pa 
že: Barbara (pred 1500–med 1515 in 1520), ki so jo 
poročili s slavonskim plemičem madžarskega pore-
kla Baltazarjem Alapićem pl. Velikokalniškim (med 
1455 in 1465–1524).40 Tudi pri tej Barbari pri Na-
schenwengu vlada zmeda – on je ne pozna in na nje-
nem mestu večkrat navaja Evo (?). 
Dve Silvestrovi soprogi – upoštevajoč ne prav ve-
liko verjetnost Kovačičevega podatka o Apoloniji – 
sta prišli onstran državnih meja; dvomu o tretji ženi 
pa nujno sledi vprašanje o le treh odraslih hčerkah iz 
treh zakonov. Če sta bili poroki hčerk s štajerskimi 
plemiči običajni, sta poroki z ženinoma iz hrvaške 
soseščine nakazovali željo Silvestrovega povezovanja 
z velikaši onstran državne meje. Pri tem je sledil ten-
dencam čezmejnega poročanja, ki so se pojavile že v 
14. stoletju in so bile tudi v širši soseščini Ljutomera 
še kako prisotne. Opisani primeri ženitnih zvez ta-
kratnega novega gospodarja Ormoža in Borla Jakoba 
Székelyja in njegovih otrok so dovolj zgovorni. Poro-
ke Silvestrovih hčera so v veliki meri narekovale pri-
hodnje lastništvo oziroma končno stopnjo posestne 
razgradnje gospostva Ljutomer. 
38 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 772 
[1214].
39 Kovačič, Ljutomer, str. 188–189. Najnovejši hrvaški rodov-
nik rodbine ga navaja kot Krištof II. Tržački – predikat po 
utrdbi Tržac pri Cazinu v današnji BiH (oče Ivan/Anž VIII. 
Frankopan Tržački – Brinjski), roj. med 1460 in 1476, u. 
1530. Tu je nujno dodati, da je Naschenweng njegovo rojstvo 
zmotno postavil šele v leto 1499 (?), prim. v nadaljnjem teks-
tu o Frankopanih. Hkrati ne sestavljavec tega rodovnika ne 
Naschenweng ne poznata Marjetinega rodbinskega izvora. 
Prim. še https://hr.wikipedia.org/wiki/Obiteljsko_stablo_
knezova_Frankopana.
40 Kovačič, Ljutomer, str. 188; Janežič, Dolnji grad, str. 5–6; Bla-
gec, Baltazar Alapić, str. 66. Tudi tu, kot v še nekaj najnovej-
ših objavah, je izpis priimka Schweinbeck zgrešen: »Po drugi 
puta se oženio s Barbarom Swampek, porijeklom iz Ljuto-
mera u Sloveniji …«.
521
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
Zdaj v zgodbi nastopi še nedvomno zadnji z go-
spostvom neposredno povezani član rodbine, Janez. 
Bil je potomec bodisi Silvestra, kot sta trdila Kovačič 
in Pirchegger, bodisi nekoga od Silvestrovih predni-
kov oziroma katerega od sorodnikov iz druge rod-
binske veje, kar ostaja neznano. Kovačič je Janeza že 
vključil, saj ga je spričo novih spoznanj moral. Pirch-
egger pa ga je v stavku z že citirano trditvijo o njegovi 
pridobitvi deželskosodne pravice zmotno označil za 
vnuka (»Enkel«) prvega prejemnika gospostva Jane-
za Schweinbecka – dejansko je bil oziroma bi lahko 
bil le njegov prapravnuk, vendar tega ne argumen-
tira. Ta stavek pove vse o njegovem nadaljnjem la-
stniškem statusu do gospostva. Če ne vemo, čigav sin 
je bil, je nedvoumno, da je do lastništva Ljutomera 
prišel po sorodstveni zvezi s Silvestrom. Avtor se tu 
omejuje na to zvezo in mora hkrati nujno dopustiti 
možnost, da je bil Janez Schweinbeck Silvestrov sin, 
rojen najpozneje pred letom 1500. Jasno je vsaj to, da 
bo izvor tega drugega Janeza Schweinbecka in po-
sledično njegovih zvez z Ljutomerom brez dodatnih 
genealoških raziskav težko razkriti – če bo to sploh 
mogoče. Kot takemu ali kot članu druge rodbinske 
linije mu je vladar po Silvestrovi smrti, leta 1521 ali 
malo pozneje, priznal pravico do pridobitve posesti v 
last. To je lahko Janez osebno prevzel šele okrog leta 
1524, morda ob takrat ustrezni polnoletnosti, tj. ob 
dopolnjenem 24. letu. 
Za vmesni čas je treba računati še na prizadevanja 
Silvestrovih hčerk oziroma zetov za izročitev po oče-
tu dodeljenih dot v obliki posestnih deležev. V tem 
smislu bi bil delno logičen in razumljiv korak novega 
vladarja Štajerske, nadvojvode Ferdinanda, ki je ozi-
roma naj bi takoj ob nastopu leta 1521, morda celo 
ob Uršulini poroki – medtem ko sta bili obe starejši 
sestri že poročeni –, in ne glede na lastniško pravi-
co Janeza Schweinbecka takrat razdelil gospostvo 
na tretjine v smislu pripadajočih dot ter jih podelil 
v dedno last uglednim zetom Alapiću, Frankopanu 
in Rindscheitu. Ta Slekovčeva in Kovačičeva trditev 
pa stoji na zelo trhlih nogah že zavoljo neustreznih 
zetov: Rindscheit vsaj do leta 1533 ni bil poročen z 
Uršulo, zato bi na njegovem mestu moral biti Breu-
ner. Morda je šlo le za zapis vladarjeve dobre volje o 
dodelitvi dot takoj po novici o morebitni Silvestrovi 
takratni smrti, ne pa že za njegovo konkretno odloči-
tev. Razdelitev se ni udejanjila oziroma vsaj ne takoj; 
razlogi za tak razplet zaenkrat ostajajo neznani.
Leta 1524 je – kar je zatrdil že Kovačič – prišlo do 
vladarjeve izročitve tako gospostva kot tudi pripada-
jočega, vsaj pri Pircheggerju takrat prvič omenjenega 
deželskega sodišča Ljutomer Janezu Schweinbecku. 
Ta pa je kmalu zatem umrl, verjetno brez ustreznega 
dediča. O točnejšem času njegove smrti je morebiti 
pravo informacijo podal šele Naschenweng: 15. no-
vembra 1527 je v Székesfehérvárju deželni knez Šta-
jerske, kralj dežel svetovaclavske krone in pravkar tam 
novookronani svetoštefanski kralj Ferdinand svojemu 
zvestemu deželanu, takrat že tudi svetovalcu, kredi-
torju in pozneje nedvomno najbogatejšemu Štajercu 
tistega časa Hansu Hoffmanu podelil v fevd gornin-
ske prihodke (gornine) in desetine »pri Ljutomeru«, 
ki so »po izumrtju [ljutomerskih] Schweinbeckov 
znova pripadli« vladarju. Podelitev je nedvoumna, 
saj jo je kralj čez štiri leta z listino, izdano 18. junija 
1531 v Pragi, obnovil oziroma še izboljšal v Hoffma-
novo korist: že podeljene gorskopravne prihodke in 
desetino »pri Ljutomeru« mu je izročil v dedni de-
želnoknežji fevd, kar izpričuje še drug sočasen vir.41 
Šlo je za prihodke v goricah Stročja vas in Nunska 
graba, kar je Hoffman upravno vključil v gospostvo 
Grünbüchl. V njem so ostali še v naslednjih generaci-
jah in so jih temu ustrezno vnašali v tamkajšnje vire.42
Potemtakem je Janez Schweinbeck umrl najpo-
zneje do oktobra 1527 in ne šele, kot piše Pirchegger, 
»kurz vor 1540«. A tudi ta Pircheggerjeva trditev bi 
lahko bila pravilna! Po spisku »živečega plemstva 
dežele Štajerske« iz okoli 1540, ki ga je v poznem 
19. stoletju objavil J. Zahn in ga je v svoj kompendij 
dodal Naschenweng, sta bila takrat navzoča kar dva 
Schweinbecka, Janez in Jurij, vendar je neznano, iz ka-
tere rodbinske linije.43 Konkretnih podatkov o njem 
oziroma o njegovem družinskem stanju (poroka/e, 
otroci) pa tudi on ne navaja. Janezova dejanska smrt 
bo ostala uganka, pa tudi to, ali je bil poročen in imel 
otroke ali ne, saj bo v nadaljevanju opisana tudi ta 
možnost. Šele njegova smrt, kadar koli je že do nje 
prišlo, je omogočila omenjeno dokončno razdelitev 
gospostva Silvestrovim hčerkam in zetom. Neznan pa 
ostaja zadnji Schweinbeck, omenjen v zgodbi rodbine 
v Ljutomeru – Adam. Ta naj bi po Schmutzu umrl 
leta 1555 in bil pokopan prav tu,44 a je to ustrezno 
zanikal že Slekovec. Rodbina pa z Janezom ni izumr-
la v celoti; vsaj ena (ali več) sorodna linija je živela še 
celotno 16. stoletje z vsaj dvema Krištofoma.45
41 Naschenweng, Wann erlosch das Geschlecht, str. 147: »Le-
hensbrief … über Bergrechte u. Zehente zu Luttenberg, die 
nach dem Aussterben der Schweinpeck zurückgefallen sind.«, 
in prav tam, str. 149: »… K.(önig) Ferdinand I. wandelt Hans 
Hoffman die ihm ddo. 1527 XI 15 Stuhlweißenburg verlie-
henen Lehenstücke in Erblehen um«. Prim. tudi Zadravec, 
Zastave in prodaje, str. 116. Kot zanimivost naj dodamo, da 
slednji vir – kot običajno pri vseh drugih zapisih o vladarjevih 
podelitvah v tamkajšnjih krajih, gradovih itd. – v tem primeru 
ne navaja, na katerem konkretnem prostoru so oboje pobirali: 
na gospostvu, deželskem sodišču ali uradu Ljutomer, kot je 
drugod navedeno za sosednjo Gornjo Radgono: Rakherspurg 
schlos sambt dem ambt vnnd lanndgericht, gl. prav tam, str. 114.
42 Prim. Die Urbare, zv. 3/I, št. 417, str. 463–464: Grünbüchl, 
Herrschaft – o podelitvi v dedni fevd leta 1531.
43 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 1028 
[1626]: Schweinpeck/Schweinböck, Hans, Jörg.
44 Schmutz, Historisch-topographisches Lexicon 3, str. 541. Ta 
Adam pa kljub svoji vsaj posmrtni prisotnosti nima nikakr-
šne vloge pri lastnini oziroma posesti gospostva – kot takega 
ga ne omenja nihče.
45 Prim. imenska gesla o Schweinb(p)eckih v Die Urbare, Na-
men- und Sachregister zu den Bänden 3/I–III, str. 358: Schwein-
peckh, in drugod, kot tudi pri Naschenwengu na več mestih z 
imenom Krištof Schweinbeck. 
522
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Še nadaljevanje v zvezi s Hoffmanom: ta si je ne-
odvisno od dobljenih deželnoknežjih ljutomerskih 
fevdnih koristi znal pridobiti še več prihodkov v širši 
ljutomersko-radgonski okolici. Po hčerkah Matije 
Perneškega, ki je leta 1507 od salzburške nadškofije 
fevdno pridobil pravico do vinske in žitne desetine 
na zemljiščih gospostev Radgona in Lipnica, je lahko 
po volji nadškofa Mihaela leta 1557 prevzel prav te. 
V letih 1562, 1565 in 1598 so nadškofje to pravico 
potrdili še njegovim dedičem in naslednikom (baroni 
Janez Friderik, Adam, Ferdinand ter njegovi nečaki 
Janez Friderik, Bolfenk Boštjan in Ferdinand).46
Lastniki delov gospostva od leta 1528 do nastopa 
rodbine Codroipo v 18. stoletju
Predhodna razprava je na podlagi dosedanjih ob-
jav lastništvo Dolnjega ljutomerskega gradu osvetlila 
do leta 1527. Osnovni pregled zgodnjenovoveških 
lastnikov se zato pričenja na tej točki. Vnovič pa se 
zastavlja vprašanje: Kaj konkretno so Silvestrovi zeti 
oziroma njihovi dediči še dobili? Kot zapisano, so bili 
iz prvotne posesti dotlej že izločeni manjši posestni 
sedeži Babinci, Branek, Cven, Lukavci in Noršinci, 
katerih prvotni obseg lahko le slutimo.
Pirchegger je zapisal, da so si upravičenci do dote 
najpozneje do leta 1540 že razdelili ljutomersko po-
sest: to so bili Marjeta, vdova po Krištofu Frankopa-
nu, ki je umrla že leta 1538, sestra Uršula, takrat že 
poročena Rindscheit, in Janez (Ivan) Alapić. Podal 
je tudi podatek o višini leta 1542 dobljene skupne 
vsote njihovih prijav v okviru prvotne imenjske ceni-
tve: 4462 funtov. Vsota je obsegala grad s 500 funti 
in gotovo še druge večje nepremičnine, deželsko so-
dišče in celoten trg s prebivalci, medtem ko je bilo 
podložno prebivalstvo popisano na 196 kmetijah v 
15 krajih. Za zaključno fazo razdelitve pa je bistvena 
listina z dne 28. julija 1546, s katero je deželni knez 
in kralj Ferdinand I. po letih prepirov med dediči in 
zavlačevanj potrdil obseg oziroma višino posestnih 
dot vsem takratnim upravičencem, razen že prej 
potrjene in dobljene Uršuline dote za prvo poroko 
z Breunerjem. Omenjena listina je pomembna tudi 
zato, ker so z njo Rindscheiti in Alapići ter njihovi 
dediči oziroma nasledniki med drugim pridobili pra-
vico do plemiškega predikata »pl. Ljutomerski«, kar 
je nedvoumno pričalo o njihovih posestnih oziroma 
solastniških pravicah. Oboji so dobili skupno največji 
del »kolača«.
Breunerji
Kovačič te rodbine sploh ne omenja razen na 
enem samem mestu, pri Uršulini prvi poroki. Kot 
časovno prvo znano dokončno posestno odtujitev 
v smislu Schweinbeckove dote avtor označuje prav 
46 Prim. Naschenweng, Wann erlosch das Geschlecht, str. 154–
155 in 159.
Uršulino doto na osnovi poroke s štajerskim deže-
lanom Krištofom Breunerjem (Breiner, Breunner, 
tudi Preiner, Prewner, Preuner), ki je poleg Stübinga 
imel v lasti gospostvo Fladnitz. Bil je sin prvorojenec 
Friderika I. Breunerja (pred 1465–1510), gospodar-
ja Stübinga (danes Kleinstübing), ustanovitelja šta-
jerske linije Breunerjev. Leta 1476 so si bratje Jurij, 
Bernard in Friderik Breuner po desetletnih razpr-
tijah le razdelili dediščino po umrlem očetu Janezu 
(1425–1466). Friderik je v zakonu z Marjeto Rauber 
imel ob Krištofu še sina Filipa, oba začetnika odtlej 
dveh rodbinskih linij – avstrijske (Filip) in štajer-
ske (Krištof ).47 Krištof je razmeroma zgodaj umrl 
(1531), pa vendar imel z Uršulo več otrok: sinove 
Karla Gašperja, Filipa, Jurija in Baltazarja – vsi so 
bili leta 1550 povzdignjeni v baronski stan – in vsaj 
še hčerko Ano.48
Rodbina pred poroko Krištofa in Uršule na Lju-
tomerskem posestno ni bila prisotna. Krištofu oziro-
ma, bolje, skrbnikom njegovih še nedoletnih sinov je 
uspelo celotno ljutomersko doto upravno vključiti v 
matično gospostvo Stübing. Po očetovi smrti so po-
dedovali tudi to zemljiško posest in jo v imenjski ce-
nitvi leta 1542 ter v popravkih leta 1543 že podrobno 
napovedali kot samostojen delež »gradu in gospostva 
Ljutomer«. Kot tako so jo navedli tudi v napovedi 
dimnine v letih 1572/1573. Šlo je za hubno oziroma 
urbarialno posest na območju prvotnega gospostva 
in raztreseno še drugod ter za gorskopravno posest 
med Veliko Nedeljo in Ljutomerom (Libanjski vrh, 
Slančja ves in do Gornjega Brebrovnika) v skupni 
vrednosti 60 imenjskih funtov (im. f.) 7 šilingov 25 
denaričev. Zanjo so dali izpisati poseben register. 
Vprašljivo je, ali so ohranjeni vsi drobni zvežčiči z 
napovedmi, zato so tu predstavljeni podatki edini iz 
dosegljivih virov. 
Napoved dedičev Friderika Breunerja leta 1542 v 
okviru gospostva Stübing je obsegala naslednjo hub-
no posest: podložnike v Ključarovcih nad Ormožem 
(Zw Khellerstarff vnnder frÿdaw gelegen) – 23 kmetij, 
ob Dravi v Obrežu, Šalovcih in v Selleniz Darff (?) 
– 17 kmetij, v krajih Formin, Dornava, Spuhlja – tu 
»dvori« (dvojna vrednost cele kmetije) in oštati, takrat 
že v zakupu več ptujskih meščanov; in gorskopravno 
47 Novejša nemška genealoška preglednica zvezo Krištofa in 
Uršule navaja kot: prvorojenec Krištof Breuner pl. Stübing, 
poročen z Uršulo pl. Schweinbeck-Luttenberg (1502–1549). 
Prim.: https://de.wikipedia.org/wiki/Breuner. Druga pre-
glednica pa izpostavlja druge podatke oziroma omenja še 
enega istočasno živečega Breunerja (!): Christoph Breuner 
(1495–1559), sin Friedricha B. (1460–?). Prim.: https://ka-
iserhof.geschichte.lmu.de/10442. Naschenweng pa ne navaja 
njihovih genealoških podatkov, temveč ponudi le ustrezno 
literaturo, prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 
115–116 [172–173]. Nikjer v virih oziroma razpoložljivi li-
teraturi ni mogoče zaslediti njihovega plemiškega predikata 
»pl. Ljutomer«. Sklep: niso ga pridobili ne leta 1546 ne po-
zneje. 
48 Za to Ano, poročeno leta 1544 s Krištofom pl. Kainachom, 
prim. Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 139 [206].
523
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
posest: 31 vinogradov, ki so jih Breunerji imeli med 
(Veliko) »Sveto« Nedeljo in Ljutomerom na »vrho-
vih« (vinogradniških legah): Libanja (7 vinogradov), 
Žerovinščak oziroma Žerovinski vrh (Khraunaw 
Berg) (15), Lunovec (5) in Gornji Brebrovnik (4), ter 
še sedem »dninarjev«.
Napoved Jurija Breunerja: podložniki v kra-
jih Ključarovci pri Ljutomeru (11 kmetij), Spodnje 
Krapje (10), Cven (vsaj 1); za celo vrsto nadaljnjih 
kmetij pa krajevnih oznak ni (!). Hkrati je bilo nje-
govih še okoli 75 gorskopravnih sogornikov, znova 
nelociranih.
Vladarjevi uradniki po pregledu dobljenih najav 
tisto leto niso bili zadovoljni z rezultati, zato je bilo 
treba leto zatem oddati dodatno napoved. 
Napoved dedičev Friderika Breunerja leta 1543: 
natančno so morali navesti gorskopravne prihodke 
»pri Ljutomeru« na Žerovinščaku, Libanjskem vrhu, 
Lunovcu in Gornjem Brebrovniku v obsegu 60 ve-
der. Činžni mošt so pobirali v Zg. in Sp. Ključarovcih 
»blizu Ormoža« v obsegu 42 štrtinov. Dva domini-
kalna vinograda pa so imeli pri Ključarovcih pri Lju-
tomeru.49
Krištofov prvorojenec Karel Gašper baron Breu-
ner, gospodar Stübinga in Fladnitza (1530–1570), 
poročen z Eleonoro pl. Villingen-Schoenenberg-
-Seifriedsberg (1540–1603), je podedoval največji 
del ljutomerske dote. Pircheggerjeva trditev, da mu 
je deželni knez prav tisto leto (morda tik pred smrt-
jo) podelil gospostvo Ljutomer hkrati z deželskim 
sodiščem, ni logična.50 Njegovi dediči so v dimnini 
1572/1573 med drugim zajeli njegov delež gradu 
in gospostva Ljutomer. V zvežčičih z napovedmi 
dimnine Breunerjev so bile informacije in številčni 
kazalci njihove tamkajšnje posesti še konkretnejši.51
Napoved dimnine dedičev Karla Gašperja in 
Friderika Breunerja 1572: očitno so si prejemniki 
Schweinbeckovih dot razdelili celo sam objekt grad 
Gornji Ljutomer, saj so mu pripadali obdavčeni »trije 
dimniki«. Prijava je navajala še davek za dve viničar-
ski hišici in eno kajžo ter za hubne podložnike: 51 
celih kmetij, pet polkmetij in 15 kajž, vendar vse ne-
lokalizirano.
Posebej je napoved oddal tudi Friderik Breuner 
za svoje urade – med njimi urad Šalovci: za tamkaj-
šnjih 20 celih kmetij, dve polkmetiji in eno kajžo, ter 
urad Ključarovci nad Ormožem: za tri dvore, 21 celih 
kmetij in kajžo, ter še za osem gorskopravnih vino-
gradov brez lokacij.
Skupni obseg posesti Breunerjev se je v primerjavi 
z imenjsko cenitvijo povečal. Številke so bile visoke, 
vendar brez konkretnih lokacij. Tudi to napoved di-
mnine je bilo treba popraviti. Vdova Karla Gašperja 
49 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1176: Stübing, Herrschaft, str. 1510–
1513; StLA, Laa. A., Gültschätzung 1542: 4/29 – Stübing.
50 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 54, brez navedbe vira.
51 StLA, Laa. A., Rauchgeld 1572/73, Nr. 7 − Stübing.
Eleonora je v imenu njegovih nedoletnih dedičev za 
njegov del gospostva Ljutomer 22. aprila 1573 potr-
dila in pečatila popravke dimnine: v trgu Ljutomer 
– 24 plačnikov; 66 polkmetij v krajih Ottendorf (?) 
osem, Sv. Križ (Križevci) ena, Ključarovci pri Ljuto-
meru (Schliesseldorff) šest, Lukavci in Grlava po ena, 
Babinci (Wanzendorff) šest, Krištanci (Cristndorff) tri, 
Cven (Wiendorff) osem, Mota šest, »ovčarski dvorec« 
(Schafferey Maierhöffl ?) šest, Stročja vas devet, Vnder 
hauser52 štiri, Radomerje (Pücheldorff) tri in Jastrebci 
štiri; za urad Šalovci pa še dodatno: tri cele kmetije, 
tri polkmetije; v krajih Žerovinci (Granaudorf), Bre-
znica, Selleyzdorf (?) in Brebrovnik skupaj pet kmetij; 
za urad Ključarovci nad Ormožem pa kar 20 celih 
kmetij.
Te navedbe Breunerjevih najav predstavljajo za-
enkrat najstarejše zanesljive podatke o obsegu kakega 
od posestnih delov gospostva Ljutomer, ki so bili kot 
poročne dote dodeljeni dvema od Schweinbeckovih 
hčera. Razen krajev, ki so spadali v ugotovljeni prvot-
ni obseg gospostva, so razvidne tudi druge, celo dokaj 
oddaljene lokacije. To priča o tem, kako raztresena je 
bila posest gospostva do zgodnjega 16. stoletja.
Leta 1577 je vdova Eleonora Breuner kot skrb-
nica otrok, ki jih je imela s Karlom Gašperjem, od 
Gotfrida Breunerja dobila v razpolaganje celotno go-
spostvo Stübing. Leto zatem (1578) je prav to posest 
v njihovem imenu prodala Janezu Krištofu Rind- 
scheitu st. S preostalo posestjo rodbine na širšem 
območju med Ptujem in Ljutomerom, še naprej v 
upravnem okviru Stübinga, pa tudi z novopridoblje-
no, je nato gospodaril odrasli sin baron Jakob Breu-
ner. Kovačič po Slekovcu navaja, da je bil ta – morda 
pa kdo od Breunerjev že pred njim (?) – hkrati lastnik 
gospostva Sv. Marko pod Ptujem (danes Markovci), 
ki ga je leta 1605 v celoti prodal Ivanu Draškoviću.53 
Kot bomo videli v IV. poglavju, je ta posest še mnogo 
pozneje vključevala tudi obsežne dele območja Lju-
tomerskega. Zato je zanimivo vprašanje, kdaj in kako 
so jo Breunerji pridobili. Jakobu je sledil njegov sin 
Maksimilijan Breuner, ki je 1. januarja 1630 celotno 
gospostvo Stübing prodal baronu Amelreichu pl. Iv-
niškemu (Eibiswald), ta pa že 9. julija 1632 naprej 
knezu Janezu Antonu Eggenbergu. Knez je malo 
pred tem pridobil gospostvo Waldstein, h kateremu 
je takrat pripojil Stübing v upravno celoto. Združe-
52 Morda zaselek med današnjimi Lokavci in Radvenci ter pod 
Radvenskim vrhom, malce nad gradom Negova (verjetno 
zato ta toponim (!)), ki ima na jožefinski karti identičen to-
ponim Podrenczi Vel Unterhaus, tudi Podrenzi oder Unterhaus. 
Ob tem je zanimivo, da ta karta sploh ne označuje takratnega 
kraja Lokavci, temveč je toponim izpisan kot »Lokavski vrh« 
(Lokauczen/Lokavzn B.(erg)); tako bi zaselek Vnder hauser / 
Unterhaus Podrenczi lahko bil celo zasnova današnjega kraja 
Lokavci. Prim. Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 
6: Opisi, str. 70, 250 in 348, in Karte, sekcija 144 A 2. Pro-
blem oziroma vprašljivost te lokacije je njena oddaljenost in 
zato izstopanje glede na druge naštete kraje.
53 Kovačič, Ljutomer, str. 194.
524
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
na posest Waldstein-Stübing je z izumrtjem moške 
linije prešla na kneginjo Jožefo Marijo Eggenberg in 
njenega moža, grofa Viljema Sinzendorfa.54
Frankopani
Sklenitev zakona Silvestrove prve hčerke Marjete 
pl. Schweinbeck s Krištofom Frankopanom († 1530) 
je bila glede na ženinov rodbinski ugled prej nenava-
dna kot običajna. Obema naj bi bila ta zakonska zve-
za edina, njuni otroci pa naj bi bili po Naschenwen-
gu vsaj štirje.55 Glede dote in njegovega posestnega 
nastopa na Ljutomerskem sta Slekovec in Kovačič 
trdila, da je Krištof »postal solastnik dolnjegrajske 
gospoščine« in da se je po smrti Baltazarja Alapića 
»zelo potegoval za Dolnji grad«, kar pa je nedokaz-
ljivo in hkrati glede na takratne razmere te rodbine 
dvomljivo. Prav leta 1527 se je namreč del rodbine 
Frankopanov odločil podpreti protikralja Madžarske 
Ivana Zapoljo in se zoperstaviti še ne docela potrje-
nemu kralju Ferdinandu Habsburškemu. Član rod-
bine Krištof I. Brinjski (tudi Ozaljski) je septembra 
oblegal strateško pomemben grad Varaždin, kjer pa 
je nenadejano umrl in od obleganja ni bilo nič. Kralj 
Ferdinand je to potezo rodbini zelo zameril; najver-
jetneje zato je njegova takratna potrditev izročitve 
dote Marjeti in Krištofu izostala. Težko je drugače 
logično razložiti, zakaj je vse do smrti ni dobila ne 
ona ne njeni otroci.
Tega Krištofa je Kovačič56 očitno zamenjal z dru-
gim članom rodbine, v prvi polovici 16. stoletja ži-
večim »Krištofom«, pravilno Volkom (Vuk) I. Fran-
kopanom Tržačkim (tudi Brinjskim). Ta naj bi se po 
Marjetini smrti in »pomiritvi« rodbine s kraljem leta 
1546, ko je umrl, potegoval tudi za to doto oziroma 
posest. Gotovo je le to, da je zaprosil zanjo v obsegu 
dobrih 25 im. f. Vendar razvoj lastniških razmerij v 
16. stoletju jasno priča o tem, da jim kralj ni odobril 
ničesar. Odtlej namreč o Frankopanih na Ljutomer-
skem ni več govora. Dejstvo pa je, da so v širši okolici 
neznanokdaj gotovo pridobili posest s sedežem na 
gradiču zahodno od Središča ob Dravi, kjer je jo-
žefinska vojaška karta iz druge polovice 18. stoletja 
označila ostanke oziroma ruševine Frankopanovega 
»gradu« (Merkmahl eines Schlosses von Frangepani).57 
Naschenweng je na istem mestu zabeležil tudi 
poznejšo poroko Elizabete, starejše sestre Marjetine-
ga moža Krištofa, z Janezom Alapićem († 1567).
54 Prim. spletno stran: https://www.stuebinghistory.at/Die-
-Breuner-und-andere-Herren-in-und-um-Stuebing/; 
https://www.stuebinghistory.at/Eggenberger-Dietrichstein-
-in-Stuebing/.
55 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 380 [595], kjer, 
kot že zapisano, pisec ne pozna Marjetine rodbinske pripad-
nosti. V oba nadaljnja podatka ter v vse naslednje avtor izraža 
vsaj malce dvoma.
56 Kovačič, Ljutomer, str. 188–189.
57 Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zemljevidu, 6, Opisi, str. 224 
in 301, in Karte, sekcija 198 A2.
Nekaj pred koncem 16. stoletja je domnevno pri-
šlo celo do vnovične poroke Frankopana in Schwein-
beckove, kar priča o tem, da sta rodbini ohranili stike. 
Jurij III. Frankopan Tržački († 1608), vnuk prav tega 
Krištofa in Marjete, je poročil Marjeto, hčerko Silve-
stra Schweinbecka »pl. Luttenberg« in njegove tretje 
soproge Eve Vogt pl. Wierand (!?).58 Vendar to skoraj 
gotovo ne drži. To bi namreč pomenilo preobrat v 
podatkih o rodbini od dolžine Silvestrovega življenja 
naprej, kot tudi v imenu njegove že tretje žene (po-
roka je v hrvaškem rodovniku zavedena z nevestinim 
priimkom Schweinpöck). Tako lahko Naschenwen-
gu verjamemo le pri slednjem: potemtakem bi ta, že 
tretja Marjeta – ki jo poznamo le na osnovi tega po-
ročnega vpisa – lahko bila iz druge, še živeče linije 
rodbine ali morda celo hči samega Janeza Schwein-
becka. Vendar je slednje zgolj ugibanje.
Rindscheiti
Leto ali največ dve po smrti moža Krištofa Breu-
nerja se je še razmeroma mlada Uršula Schweinbeck 
poročila z vojnokrajiškim poveljnikom Andrejem 
Rindscheitom (med 1485 in 1495–1569). Ta ni bil 
sin tistih staršev, ki jih navaja Kovačič, temveč je bil 
sedmi otrok Dietmarja Rindscheita pl. Rabenstein in 
Schielleiten ter Rozine, roj. Windischgräz.59 Rodbi-
na se je zelo zgodaj posestno zasidrala na vzhodnem 
Gornještajerskem; baronat so pridobili leta 1607, 
nato pa tri desetletja pozneje kljub številnim otrokom 
izumrli. Toponimični spomin nanje se je na Ljuto-
merskem vse do danes ohranil v toponimu Rinčetova 
graba vzhodno od Dolnjega gradu. Zanimiv je tudi 
podatek, da so Rindscheiti po dokončnem izumrtju 
vseh Schweinbeckov lahko prevzeli njihov rodbinski 
grb (merjasec). Uršula in Andrej, za katerega je bila 
to prva poroka (drugič poročen takoj po njeni smrti 
leta 1549), sta imela pet sinov: leta 1534 trojčke Pan-
kracija, Jurija in Silvestra (ta bi ime lahko dobil po 
dedku) – vsi so umrli v prvih petih letih življenja –, 
Janeza Krištofa st. in Ferdinanda. Andrej je s takoj-
šnjo drugo poroko z Regino pl. Windischgräz dobil 
še pet otrok, med njimi Žigo in mlajšega Sajfrida (ta 
je odšel na Dansko). Hkrati si je močno prizadeval za 
pridobitev deleža Uršuline dote: v listini iz leta 1546 
naj bi njemu potrjena ljutomerska posest obsegala 
dobrih 72 im. f. – to posest je tudi dobil. To imenje je 
bilo po imenjski vrednosti kar slabih trikrat večje od 
omenjene Marjetine dote in malce večje od Uršuline 
dote za prvo poroko. Z njegovo smrtjo se je ta nujno 
razdelila med vse dediče.
Tudi Andrejevega sina in naslednika, krajiškega 
poveljnika v Bajcsi (Weitschawar) in Zagrebu, Ja-
neza Krištofa st. Rindscheita (med 1535 in 1540– 
58 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 380 [595].
59 Za vse genealoške in druge podatke o Rindscheitih prim. 
Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 771–773 [1213–
1216] in 851 [1345], in v Kovačič, Ljutomer, str. 191–193. 
525
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
28. 10. 1586) Naschenweng označi kot »pl. Fried-
berg in Ljutomer«. Po starših je bil dedič večjega dela 
njune ljutomerske posesti. Kot zapisano, je leta 1578 
od dedičev Karla Gašperja Breunerja kupil še lep del 
tamkajšnje zemlje in jo vključil v svoj delež. Nekaj od 
dediščine po Andreju sta dedovala tudi njegova pol-
brata Žiga in mlajši Sajfrid, pa tudi drugi – namreč 
otroci Janeza Krištofa, med njimi sin Andrej. Z njim, 
Andrejem Rindscheitom († 1611), je veja rodbine, ki 
je izšla od njegovega deda Andreja, dokončno izumr-
la. To posest so najverjetneje dotlej že razprodali in je 
postala eden od temeljev poznejših posesti, opisanih 
v IV. poglavju.
Alapići (Allapy) in Draškovići
O obeh rodbinah je v zvezi z Ljutomerom na-
pisanega dovolj, da ju ni treba posebej predstavljati. 
Slekovčevi in Kovačičevi genealoški in drugi podat-
ki o njunih članih v zvezi z ljutomersko posestjo, ki 
jih novejši slovenski pisci nekritično povzemajo, so v 
več primerih neustrezni. Avtorju so bili na voljo Na-
schenweng in novejše hrvaške objave ter še neobjav-
ljena disertacija Mandušićeve.60 
Poroka Baltazarja Alapića s hčerko Silvestra 
Schweinbecka najverjetneje ni bila prva zveza obeh 
rodbin. Baltazar je bil vojak z več kot tridesetletno 
kariero protiosmanskega borca, tipično za pripadnike 
srednjega in višjega slavonskega plemstva. Bil je gra-
diščan in poveljnik številnih utrdb v Slavoniji, zatem 
pa je postal (v časovnih razmikih) trikratni podban 
Kraljevine Slavonije in ban v Jajcu. Zahvaljujoč tem 
funkcijam si je v obliki darovnic ali z nakupi prido-
bil mnoge posesti v Križevski in Zagrebški županiji, 
hkrati z njimi pa še funkciji župana obeh županij. 
Najpomembnejša posest je bil grad Veliki Kalnik, 
po katerem so on in njegovi nasledniki smeli nositi 
plemiški predikatni naziv pl. Velikokalniški (Veliko-
kalnički). 
Poročil se je vsaj trikrat. Barbara ali Eva – ali 
morda ista ženska z dvema imenoma (?) – Schwein-
beck je bila njegova druga soproga. Glede njenih 
imen je tako: Slekovčevim in Kovačičevim navedbam 
o Barbari se na osnovi nove madžarske raziskave o 
slavonskem plemstvu v 16. stoletju pridružuje Bla-
gec. Naschenweng sicer nima genealogije Alapićev; 
kot starše pri porokah hčerke Katarine pa kar trikrat 
navaja Baltazarja in Evo. Poglejmo: prvič so jo že po 
očetovi smrti poročili z Boštjanom pl. Weisseneck-
om s Kapfensteina, a je ta umrl pri osmanskem oble-
ganju in zavzetju Osijeka leta 1536. Mlado vdovo s 
sinčkom Baltazarjem, imenovanim po dedku, so nato 
29. januarja 1542 poročili z Gandolfom pl. Kaina-
chom (21. 5. 1518–Ljutomer 14. 4. 1551, pokopan 
pri ptujskih dominikancih), (so)lastnikom gospostev 
Pichlern in Ljutomer (sic!), s katerim sta živela v 
60 Prim. že citirano Blagec, Baltazar Alapić, in dodatno za Dra-
škoviće Mandušić, Povijest obitelji Drašković.
Ljutomeru. V tretje se je 24. septembra 1553 prav tu 
poročila z Janezom st. Helfenberškim.61 
Drugi Naschenwengovi podatki pa prav na tem 
mestu vodijo v čisto spekulacijo: če kot dejstvo vza-
memo zakonsko zvezo Silvestra Schweinbecka in 
Uršule Alapić, se Baltazar ni oženil z njuno hčerko, 
ki bi tako bila njegova krvna sorodnica. Skorajda go-
tovo je bila njegova soproga hči Apolonije ali morda 
celo tretje – Eve. V primeru slednje matere pa bi bilo 
hčerkino ime Eva seveda bolj logično kot Barbara. O 
tem, ali bi lahko šlo celo za dve Silvestrovi hčerki raz-
ličnih mater – sestri Barbaro in Evo – ter za kar dve 
Baltazarjevi poroki z njima, pa lahko samo ugibamo. 
Imenovana tako ali drugače, Baltazarju je ta soproga 
rodila le sina Janeza in hčerko Katarino, ki sta postala 
dediča njene ljutomerske dote. Katarinino bivanje na 
Gornjem Ljutomeru je bilo najverjetneje povezano 
z že pri Breunerjih omenjeno solastniško delitvijo 
grajskega poslopja, in sicer v dogovoru z bratom. De-
lež posesti Alapićev in za njimi Draškovićev je bil 
nedvomno obsežnejši kot Breunerjev. 
Baltazar do smrti ni postal solastnik Dolnjega 
gradu. To je postal sin Janez (okrog 1515–9. 9. 1567), 
ki mu je uspelo, da se je rodbina na temelju očetovega 
pridobljenega ugleda do srede 16. stoletja povzpela 
med magnatski sloj na Hrvaškem, tudi z njegovimi 
porokami: z že omenjeno Elizabeto Frankopan in z 
Marjeto Zrinski.62 Mednje so takrat ob Alapićih (ba-
roni od 1555) spadale le še rodbine Zrinski (grofje 
od 1554), Erdődy (grofje od 1565), Frankopani, Bla-
gajski, Táhy in Kaštelanovići (Kastellánfy, grofje od 
1569). Janez je imel ob predikatu »pl. Velikokalnički« 
tudi že predikat »pl. Ljutomer«.63 Iz teh zakonov je 
dobil sinova Nikolaja in Gašperja ter hčer Barbaro 
– njeno ime bi lahko kazalo na konkretno ime njene 
matere. 
Prvorojenec, krajiški poveljnik Nikolaj baron 
Alapić († Ljutomer 1585, tu tudi pokopan), je med 
drugim podedoval ljutomersko doto. Zakonsko se 
je zvezal vsaj dvakrat: prvič s Saro Pethő pl. He-
tes († Ljutomer 4. 10. 1582, tu pokopana skupaj z 
možem) iz rodbine, ki si je v zgodnjem 17. stoletju 
pridobila grad in gospostvo Ormož, ter v drugo 27. 
oktobra 1585 z Elizabeto Rothal pl. Thalberg († 6. 4. 
1602), desetletje po njegovi smrti v drugo omoženo 
z Wolfom pl. Pranckhom Riegersdorfskim.64 Podat-
ki omogočajo trditev, da je bil Nikolajev rodbinski 
sedež prav Gornji Ljutomer. V obeh zakonih se mu 
je rodila in ga tudi preživela le hči in edina dedinja 
Marija Ana (1578–Ljutomer 24. 11. 1629, pokopa-
na tam 14. 1. 1630). Nikolajev brat Gašper († 1584), 
61 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. [206] in [795], 
in 2, str. 943 [1496].
62 Za slednjo Marjeto prav tam, 2, str. 1003 [1587].
63 Prav tam, 1, str. 346 [539]. Tu ga tako označi v podatku o 
poroki Janezove hčerke Barbare z banom Petrom Erdődyjem. 
64 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 49 [63] in 104 
[153], in 2, str. 782 [1230].
526
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
kot hrvaško-slavonski podban najpomembnejši član 
rodbine, z Ljutomerom ni imel nič. Alapići so z obe-
ma bratoma dokončno izumrli.
Dedinja vseh Nikolajevih posesti, tudi ljutomer-
ske dote Schweinbeckov, je tako postala Nikolajeva 
edinka. V oporoki ji je oče določil zahtevo za izplači-
lo njegove tete Barbare, žene velikaša Petra Erdődyja 
– visoko vsoto od dediščine 36.000 goldinarjev, kar 
se je z letnimi prihodki iz Ljutomera začelo odplače-
vati takoj po njegovi smrti. Najpozneje leta 1595 so 
jo omožili s Petrom Draškovićem. To je bila njegova 
edina poroka, kar je bilo v tistih časih prej nenavadno 
kot običajno.
Odtlej je bila ljutomerska posest malo manj kot 
osem desetletij povezana z eno v 17. stoletju naju-
glednejših visokoplemiških rodbin v hrvaškem so-
sedstvu. Peter Drašković († 17. 2. 1616), poleg brata 
Ivana (ki je kupil posest Sv. Marko – danes Markov-
ci pri Ptuju) in Jurija najmlajši sin barona Gašperja 
Trakošćanskega, ugleden vojaški poveljnik in poznej-
ši hrvaško-slavonski ban, je bil v mladosti v nenehnih 
denarnih zagatah, ki mu jih je povzročil nerazumno 
zadolženi oče. Ženitev mu je hkrati prinesla olajša-
nje: leta 1595, verjetno takoj po poroki, mu je sopro-
ga Marija Ana zastavila svojo ljutomersko dediščino 
v ocenjeni vrednosti 122 im. f. (!), kar je nenavadno, 
saj je z njenimi prihodki razpolagala še živeča Bar-
bara, vdova Alapić. S pridobljeno ustrezno dobro 
materialno podlago je utemeljil posebno rodbinsko 
vejo, ki se je po svojem sedežu poimenovala »ljuto-
merska«. Oba sta tu nedvomno tudi živela in imela 
osem otrok: sinova Gašperja in Franca ter hčerke 
Saro, Katarino, Barbaro, Evo, Suzano in Uršulo (kot 
redovnica s. Cecilija).
Dedič Ljutomera je bil prvorojeni sin Gašper (18. 
4. 1605–22. 5. 1662 oziroma 1668 (?)), baron Tra-
košćanski in Ljutomerski, gospod Klenovnika, Bra-
neka, Vukovine in Velikega Kalnika. 9. junija 1630 
se je poročil z Ano Veroniko pl. Eibiswald (Ivnik) 
(1611/12–2. 4. 1654) in leto zatem od Mailgräberjev 
kupil – po Mandušićevi pa nasledil (morda po malo 
prej umrli materi) – sosednje gospostvo Branek z 
gradičem, ki je bil udobnejši za bivanje, in ga pridru-
žil Ljutomeru, kar pa je trajalo le do odkupa Brane-
ka s strani Tomaža Ignaca Maurerja/Mauerburga.65 
Hkrati je celotna takratna rodbina Drašković isto 
leto (1631) prejela podelitev grofovske časti, s katero 
je dosegla karierni vrhunec. Svetoštefanski kralj Fer-
dinand II. je njene pripadnike v okviru Madžarskega 
kraljestva povzdignil v grofe Ljutomera s potrjenimi 
ostalimi predikati. 14. septembra 1635 jim je čast po-
trdil in dodal trajnost naziva za vse njihove potomce 
obeh spolov. Tamkajšnje gospostvo je tako postalo 
edini temelj grofovskega predikata rodbine, ki ga je 
treba po Naschenwengu dodajati njihovim potom-
65 Prav tam, str. 340 [530] in celoten sestavek o Draškovićih str. 
307–309 [478–482].
cem do 19. stoletja in še naprej, saj do danes niso 
izumrli. Vladarjeva poznejša potrditev časti v okviru 
cesarstva pa ni znana. 
Že jeseni 1631 naj bi Gašper svoj delež Ljutome-
ra razdelil med več članov rodbine, med njimi tudi 
starejši sestri Sari († 1673), poročeni v rodbino gro-
fov Rima-Seči.66
Gašper Drašković ob štirih hčerkah ni imel sinov 
ter je bil zadnji moški solastnik ljutomerskega gradu 
in posesti iz te rodbine. Živel je izrazito prek svojih 
realnih materialnih zmožnosti, saj je kot mecen veli-
ke vsote vlagal v gradbeno-arhitekturne in umetno-
stne projekte, za katere se je kar naprej zadolževal in 
odprodajal lastno posest. Hkrati je imel mnoge druge 
izdatke, ki so bili običajni za takratni magnatski sloj. 
Posledično je reševal denarne stiske, kot je vedel in 
znal. V ta namen je izkoristil tudi prvo hčerko Ma-
rijo Evzebijo (9. 1. 1632–24. 9. 1650): zaročil jo je z 
Jurijem Frankopanom, nato pa zaroko razdrl in se 
o poroki pogodil s pozneje znamenitim Nikolajem 
Zrinskim, ki mu je obljubil polog velike količine go-
tovine, Gašper pa za doto celotno posest Branek in 
dele dveh poglavitnih rodbinskih posesti Trakošćana 
in Klenovnika. Ko so tik pred poroko za to izvedeli 
njegovi sorodniki, je nastal škandal, ki se ni polegel 
niti po poroki (ta je bila na Braneku 11. februarja 
1646).67
Še hujši škandal pa je izbruhnil po hitri smrti Ma-
rije Evzebije (1650), ko bi Gašper moral Zrinskim 
izpolniti obveze iz pogodbe, pa jih ni zmogel. Ti so 
nasilno vdrli na območje posesti in si prilastili devet 
krajev. Spor je rešil šele kralj Ferdinand III. Pri tem 
pa lahko omenimo tudi kurioziteto: razen denarja je 
Zrinski zahteval in tudi dobil 20 sodov vina, od tega 
deset iz Ljutomera (!). Že vmes in nato do smrti je 
Gašper v skrajni denarni stiski razprodajal manjše 
in večje dele tamkajšnje posesti, ki jih je nesmiselno 
vnovič naštevati.68 Kupce je našel tako med Štajerci 
kot med hrvaškim in madžarskim plemstvom. 
Poroke Gašperjevih sester, njegovih hčera in nji-
hovih potomcev so z delitvenimi dotami dokončno 
zapečatile nadaljnjo usodo nekdaj ogromnega lju-
tomerskega gospostva. Z Gašperjevo smrtjo je la-
stništvo postalo težko pregledno: ob že dotedanjih 
so se pojavili štirje novi solastniki Dolnjega gradu in 
neznane pripadajoče posesti: sestra Sara, poročena z 
grofom Dionizijem pl. Rima-Sečijem,69 lastnikom 
Gornje Lendave in Murske Sobote, ter člani z grofi-
cami Drašković poročenih rodbin Rattkay, Svetonič 
in Prankh. Te deleže sta nato že kot nova lastnika 
Braneka postopoma odkupovala dr. Tomaž Ignac 
66 Mandušić, Povijest obitelji Drašković, str. 150 in op. 709. Av-
torica pri tem citira Slekovčevo razpravo Grad in graščina, str. 
181, kjer pa tega ni (!), kot tudi pri Kovačiču ne. 
67 Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 1004 [1588].
68 Kovačič, Ljutomer, str. 194–199.
69 Več o tej rodbini Hozjan, Zgodnjenovoveško Prekmurje, str. 
23–25 in 33–39.
527
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
Maurer baron Mauerburg in njegov istoimenski sin 
Tomaž Ignac ml., sin slednjega oziroma vnuk prvega 
Maurerja Jurij Anton Ignac pa je odkupil še objekt 
Dolnji grad. S tem se dokupi in priključitve nekdaj 
ljutomerske posesti očitno niso zaključili. Za njimi 
je celotno združeno posest s poroko pred sredo 18. 
stoletja podedovala rodbina Codroipo in jo imela v 
lasti do razpustitve gospostev, v močno zmanjšani in 
lastniško spremenjeni obliki pa še naprej. 
Jurij Anton Ignac baron Mauerburg je leta 1719 
poravnal še zadnje dolgove Rattkayev in tako postal 
edini lastnik Dolnjega gradu, ki ga je nato pridružil 
Braneku, Cvenu in dvoru Babinci. Z dvema žena-
ma je imel skupaj enajst otrok, vendar sta predpisano 
polnoletnost za dedovanje posesti (dopolnjenih 24 
let) dočakali le dve hčeri, Ana Eleonora Šarlota (20. 
1. 1722–Branek 7. 1. 1765) in Ana Jožefa Konstanci-
ja.70 Njun skrbnik je postal Karel Leopold baron Ga-
belkhofen, ki je s posestjo gospodaril polnih 14 let. 
Za glavno dedinjo je bila določena starejša od njiju 
– Ana Eleonora. Skrbnik jo je dal v zakon furlanske-
mu plemiču Francu Ksaverju grofu Codroipo († 15. 
4. 1779), kar ni bilo nič nenavadnega oziroma je bilo 
v skladu z družinsko tradicijo iskanja partnerjev na 
skrajnem zahodu notranjeavstrijskih dežel: že njen 
dedek se je poročil z Ano Marijo grofico Coronini 
pl. Cronberg. Ana Jožefa je postala nuna (sestra Ksa-
verija), pristopila k dominikankam v Gradcu in se 
odpovedala svojemu delu dediščine v korist svojega 
reda. Tako je Ana Eleonora s soprogom 20. februarja 
1746 postala prava in edina lastnica Braneka, Dol-
njega gradu, Cvena, Babincev in drugih zemljišč.71
Rodbina Codroipo 
Iz Furlanije izvirajoči Codroipi so s poroko Fran-
ca Ksaverja in Ane Eleonore, roj. baronice Mauer-
burg (4. 11. 1744), prišli do priložnosti dedovanja 
celotne združene posesti. Njun univerzalni dedič je 
postal nečak Hieronim († 1840) grof Codroipo, nato 
štajerski deželan. Enako kot njegov stric je tudi on 
vso tamkajšnjo posest prepustil v oskrbo upravnikom 
ter do smrti živel v Italiji. Po njem so jo podedovali 
sin Franc grof Codroipo, njegova sin in vnuk Hiero-
nima ter sestra slednjega Lucija. Po prezgodnji smrti 
brata Hieronima se je ta s pogodbo z nečakom Hie-
ronimom grofom Codroipom leta 1891 dogovorila o 
delitvi posesti: Hieronim je dobil Branek, Lucija pa 
Dolnji grad.72
70 Za vse genealoške podatke o Mauerburgih – tudi v nadalje-
vanju – prim. Naschenweng, Der landständische Adel 2, str. 
662–664 [1039–1041].
71 Janežič, Dolnji grad, str. 7–8.
72 Prav tam.
II. Gospostvo Branek ter imenja Cven, Babinci, 
Noršinci in Lukavci
Gospostvo Branek (»Gornji grad«; Mallegg) 
V zadnjih dobrih dvajsetih letih sta o tej posesti 
pisala M. Janežič in J. Donša, oba na osnovi Slekov-
čeve in Kovačičeve objave. Tako bom na tem mestu 
opozoril le na nove podatke, s katerimi lahko dopol-
nim že znane.
Za poznosrednjeveško dobo je o posestnem sede-
žu na hribu nad krajem Branoslavci zelo malo podat-
kov. Janežičeva v celoti povzema Kovačiča,73 Donša 
pa je pravilno opozoril na Kovačičevo zgrešeno trdi-
tev o rodbinskem imenu Perneških, ki naj bi izviralo 
iz kastelonima oziroma toponima Brunigl (Branek?). 
Hkrati je zastavil »privlačnejše« vprašanje, ali ni bilo 
prav obratno. V resnici so Perneški dobili ime po 
nekdanjem gradu (zdaj razvalina) Pernegg južno od 
Brucka na Muri.74 V Historični topografiji I se izpis 
predstavlja le kot toponimični pojem – to pomeni, da 
omemb objekta, razen tamkajšnje kurije iz poznega 
13. stoletja, v dosegljivih virih do začetka 16. stoletja 
ni.75 Kraj Brunigl so Perneški dobili v fevd v prvi po-
lovici 15. stoletja skupaj z drugimi okoliškimi posest-
mi in prihodki. Vendar je bil njihov spodnještajerski 
posestni in lastniški sedež grad Negova, ki so ga imeli 
v lasti do izumrtja rodbine (1532). Nihče od članov 
rodbine Braneka ni navajal v svojem plemiškem pre-
dikatu. Očitno so ga kot že dokončno osamosvoje-
no posest prodali Herbersdorfom že nekaj prej, saj o 
pridobitvi v obliki dote ne more biti govora – porok 
med člani teh rodbin ni bilo.
S Francem pl. Herbersdorfom (okrog 1490–
1566), »gospodom Herbersdorfa in Praunegga (Bra-
neka) v Slovenskih goricah«, je slika lastništva in že 
tudi posesti Braneka od leta 1527 jasnejša, saj so ga 
ti znani Štajerci nedvomno pridobili v dedno last. 
Franc je za braneško glavarino leta 1527 prijavil vsaj 
60 družin (celotno število kmetij ni znano), kar je Pir-
chegger označil z besedami »mit einer kleinen Gült« 
(!), 15 oziroma 16 let pozneje pa v imenjski cenitvi za 
Branek kar 93 kmetij in 87 gorninskih vinogradov. 
Vsaj za ta obseg je Pircheggerjeva oznaka prav sme-
šna. Njegovi dediči, v istem stoletju pobaronjeni in 
nato grofje, se do srede 17. stoletja nazivajo »gospodje 
St. Ulricha in Praunecka (Branek)«, med njimi tudi 
Karel baron Herbersdorf, gospodar Halbenraina nad 
Radgono, pokopan leta 1606 v prekmurski Tišini.76 
Očitno je Franc svoje celotno tamkajšnje ozemlje 
upravno takoj priključil gospostvu Herbersdorf s se-
dežem Allerheiligen pri Wildonu, lastil pa si je še 
 
73 Prav tam; Kovačič, Ljutomer, str. 201–203.
74 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 55–57 [73–76].
75 Blaznik, Historična topografija I, str. 55.
76 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 524–526 [830–
834].
528
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Kalsdorf. Podatki v virih, prvi znani za braneško po-
sest sploh, so bili konkretni.
Te podatke iz virov je treba primerjati z navedba-
mi v inventarju urbarialnih virov v IV. poglavju, saj 
so tam vidne drobne razlike v posesti tako v glavarini 
kot v imenjski cenitvi.
Nekje pred koncem 16. ali na prelomu 16. v 17. 
stoletje so novi lastniki z nakupom od prejšnjih vsaj 
za tretjino stoletja postali Meylgrab(n)erji, statusno 
hitro vzpenjajoča se rodbina. Silvester Meylgraber, 
poplemeniten leta 1592, je imel sinove Janeza Franca, 
Jeremijo, Salomona, Karla in Emerika, ki so s cesar-
jevim izboljšanjem plemstva leta 1609 dobili pravico 
do predikata »pl. Braneški« (von Meileck). Janez Franc 
Meylgrab(n)er (tudi Mellgruber), od leta 1618 vitez 
Meylegg, nosilec lastniške pravice do posestno že po-
večanega gospostva, je bil leta 1621 povzdignjen v 
barona s predikatom von und zu Maylegg ter ga za-
77 Prav tam: Schatzung meiner Guetter zu Luettenberg wie her-
nach volgt.
78 Cenitev gorskopravnih prihodkov od sogornikov v njegovih 
vinogradih »pri Ljutomeru« (zu Lutennperg).
79 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe VI, Herrschaft Herbers-
dorf, najava Franca pl. Herbersdorfa za posest v Negovi, 
Obrežu, Predaw (?) in »pri Ljutomeru«: A.5. a Leibsteuer 
1527, fol. 11v in naprej ter fol. 15–16; A.1. a Gültschätzung 
1542, 14/186: Anlage des Wertes 1542, Neue Einlage 1543, 
fol. 45r−60v in 62–67v.
pustil sinu Salomonu, vnovič pobaronjenemu leta 
1625.80 Nadaljevanje lastništva je že znano, saj ga je 
ta devet let pozneje prodal Gašperju Draškoviću. Ta-
kratni obseg braneške posesti je bil ovrednoten z že 
205 im. f., kar je bilo že občutno več kot na primer 
nekaj poznejši ljutomerski gospoščinski delež Dra-
škovićev (122 im. f.).
Natančno leto Draškovićeve prodaje Braneka – 
in ne dedovanja, kot se je ugibalo – Tomažu Ignacu 
Maurerju (Fehring (slov. Borinje) okrog 1615–Gra-
dec 8. 12. 1686) ni znano. Najverjetneje tudi ni mo-
goče govoriti o enovitem nakupu, temveč je ta pote-
kal v vsaj dveh (ali več) fazah – od prvotnega zakupa 
posesti Cezanjevci in Grabe še pred letom 1660 do 
konca leta 1670. Opustitev dotakratnega rodbinskega 
imena in izboljšani plemiški predikat v »pl. Mauerburg 
na Braneku (Meilegg)« je novi lastnik namreč dobil 2. ja-
nuarja 1671. Zato S. Pavličič upravičeno trdi, da je 
postal edini lastnik gospostva že pred tem.81 Malo 
pred smrtjo je bil s svojimi potomci povzdignjen v 
baronski stan kot baron Mauerburg gospod Braneka 
(Mallegg, Maillegg), St. Josepha (pri Gradcu), »Dol-
njega Ljutomera« in Cvena.
80 O Meylgrab(n)erjih Naschenweng, Der landständische Adel 2, 
str. 669 [1049–1051].
81 Pavličič, Dr. Tomaž Ignac Maurer, str. 57–59.
Napoved glavarine (1527) Franca Herbersdorfa za imenje »pri Ljutomeru« (Branek)77
lokacija/kraj število
družin
lokacija/kraj število
družin
lokacija/kraj število
družin
na Kogu ? Trnovci (Ternaz) 5 Branoslavci (Prawnekh dorff) 7
Cezanjevci (Czesarnn) 10 Radomerje (Puchlarnn) 7 Brezje (Brezovec?) (Pirckh) 2
Jamna (Am Jam) 13 tik ob gradu Branek (Prawneckh Schloß) 2 Radoslavci (Radislawzenn) 14
Napoved imenjske cenitve (1542/1543) Franca Herbersdorfa za posest »pri Ljutomeru« (Branek)78 – hubna posest
lokacija/kraj število
kmetij
lokacija/kraj število
kmetij
lokacija/kraj število
kmetij
na Kogu
(Am Khag dorff)
9 Trnovci
(Ternautzndorff)
5 Branoslavci (Praunegkh;
tudi Malleggendorf)
8
Cezanjevci
(Cessarn Darff)
8 Radomerje
(Piheldorff)
9 Brezje (Brezovec?)
Pigdorff Beÿ der pössenitz)
3
Jamna (Dorff Am Jam) + 
mlin + 2 gostača
12 Vodranci
(Adriantzn)
4 Radoslavci
(Vratislautz Darff) 15
Obrež (Obresdorff) 20 Ormož ? SKUPAJ: + mlin, dva gostača 93
Napoved imenjske cenitve (1542/1543) Franca Herbersdorfa za posest »pri Ljutomeru« (Branek)79 – gorskopravni 
vinogradi:
lokacija/gorice število
vinogradov
lokacija/gorice število
vinogradov
na Kogu 18 Majcenski vrh 8
Cezanjevci (Zessarperg) 12 Strmec pri Hermancih 13
Vodranski vrh (Odrianntzn perg) 9 Kamenščak (del) (Der clain Stainperg/) 11
Radomerščak
(Puehler perg)
16 SKUPAJ: (ocenjena vrednost posameznega 
vinograda od 3 do največ 30 im. f.)
87
529
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
Kot vrhunski pravnik in iznajdljiv uradnik, pre-
dan katoliški veri, je doktor obojega prava Tomaž 
Ignac, preporoditelj in vnovični združevalec zemlji-
ške posesti na Ljutomerskem, začenši z letom 1647, 
doživel strmo se vzpenjajočo uradniško ter odvetni-
ško kariero in hkraten izjemen, skorajda pravljični 
družbenostatusni dvig.82 Medtem se je njegov drugi 
zakon z več kot tri desetletja mlajšo soprogo končal s 
katastrofo. Naj v zvezi z njim omenimo nekaj dejstev 
in zastavimo konkretna vprašanja:
Sprva delo v deželni upravi Štajerske in hkratna 
specializacija za odvetnika v dednopravnih zadevah, 
nato od leta 1661 dolgoletno vodenje notranjeavstrij-
ske vlade na položaju vladnega kanclerja in končno 
leta 1680 mesto dvornega podkanclerja na graškem 
dvoru, leto zatem pa kot karierni vrhunec članstvo v 
graškem dvornem tajnem uradu so mu omogočili, da 
je bil na tekočem z vsemi zanj življenjsko pomemb-
nimi informacijami o ljudeh, njihovih težavah, sploh 
dedno-posestnih zapletih itd. Tako je (s)poznal vse 
količkaj pomembne osebnosti Notranje Avstrije in 
obratno, vsi so poznali njega. Postal je klasični pro-
totip zgodnjenovoveškega uradniškega vplivneža, za 
katerega je obveljala oznaka v znanem temeljnem 
priročniku o razvoju uprave v notranjeavstrijskem 
prostoru: »Teža osebnosti pogosto pretehta njen for-
malni položaj.«83
S svojo vlogo v sodnem procesu proti zarotniku 
grofu Tattenbachu se je izjemno priljubil deželnemu 
knezu in cesarju Leopoldu I. in se odtlej sončil v nje-
govi milosti. Od tod njegov nenaden družbeni vzpon 
do baronskega naziva ter druženje z najvplivnejšimi 
in najbogatejšimi ljudmi Notranje Avstrije in cesar-
skega dvora, na primer s člani rodbine Eggenberg, 
kar se pokaže med drugim v porokah nekaterih nje-
govih potomcev. 
Oborožen s pravimi informacijami je v soraz-
merno kratkem času pomnožil svojo zemljiško po-
sest, pri čemer pa se je dobro vprašati: Zakaj se je 
posestno ugnezdil prav na Ljutomerskem? To je bila 
nedvomno izjemno strateško premišljena poteza, saj 
je vedel tako za denarne stiske Gašperja Draškovića 
kot za lakomnost trenutnih lastnikov drugih delov 
ljutomerske posesti, ki jih je s primerno »predpripra-
vo« odkupoval po zanj idealni ceni. Ker je bil po rodu 
iz Fehringa ali najbližje okolice, je gotovo vsaj za silo 
razumel (morda celo govoril) slovensko.
Katera ideja ga je vodila pri tem, če sploh? Ali 
je morda imel celo jasno vizijo obnove velikosti in 
»slave« ljutomerskega gospostva kot osnove za mo-
rebitno kandidaturo za grofovski predikat na podlagi 
»ljutomerskih« Draškovićev? Ali jo je usodno vce-
pil v zavest svojim potomcem? Zelo verjetno je šlo 
vse njegovo ravnanje v tej smeri, saj so bili karierni 
»čudeži« v obliki izjemnega družbenega vzpona iste 
82 Valentinitsch, Eine Juristenkarriere, str. 103–126.
83 Spreitzhofer, Notranjeavstrijska centralna oblastva, str. 66.
osebe (na primer od prodajalca v trgovini na Ptuju 
do državnega grofa) v Notranji Avstriji v 17. stoletju 
resnično možni. Valentinitsch piše, da je v oporoki 
malo pred smrtjo – ko je že vedel, da mu je naziv 
grofa nedosegljiv – svoje zemljiško imetje razdelil v 
obliki ustanovljenega fidejkomisa iz spodnještajer-
skih posesti, kar jasno nakazuje željo po dinastičnem 
dvigu potomcev v višave. Sicer je šele njegovemu 
vnuku uspelo zaključiti konsolidacijo te posesti. Za 
kaj več pa je zmanjkalo časa in ustrezno sposobnih 
moških potomcev. 
Mauerburgi so posest z nenehnimi nakupi po-
sameznih delov nekoč ljutomerske zemlje in drugih 
zemljišč, tudi čez današnjo državno mejo, močno po-
večali. Upravni okvir gospostva Branek je vključeval 
tudi posestni urad Labuttendorf vzhodno od Lipni-
ce (Leibnitz) z osem podložniki, ocenjenimi na 9 
im. f. Urad je Tomaž Ignac Mauerburg leta 1680 za-
kupil od Ota Viljema Rainerja pl. Hohenraina, ga pet 
let pozneje (1685) v celoti prepisal nase ter vključil v 
Branek.84 Hkrati je pričel gospostvo deliti za dote, 
saj je doživel poroki dveh hčera, Rozine Barbare leta 
1684 z vojakom iz Španije Francem Krištofom pl. 
Amenzaga (tudi Amazaga, Ame(n)zaga)85 in Ma-
rije Klare Katarine leta 1686 s kranjskim baronom 
Janezom Viljemom Kuschlan(d)om. Neustrezna in 
nepravilna pa je Naschenwengova razvrstitev obeh 
njegovih sinov dvojčkov v družinski genealogiji, saj 
je kot starejšega po rojstvu in zato začetnika starejše 
rodbinske veje Mauerburgov opredelil Janeza Jože-
fa Zajfrida in nato Tomaža Ignaca ml. († 1693) kot 
mlajšega in tako začetnika mlajše veje. Njun enoviti 
krstni vpis jasno priča o tem, da je bil kot prvi krščen 
slednji, in to kar z očetovima imenoma. Oče ga je 
določil za univerzalnega dediča, medtem ko je Janez 
Jožef na temelju očetove oporoke in hitrega tozadev-
nega dogovora z bratom dvojčkom dobil denarno 
odškodnino ter majhen del zemljiške posesti.86 Ena-
ko sta bili dedno odpravljeni obe hčerki.
Očetov ugled je vejo Tomaža Ignaca ml. izredno 
dvignil, saj se je lahko poročil z grofico Ano Marijo 
Coronini pl. Cronberg. Naschenweng je zapisal, da 
je bila njuna poročna pogodba potrjena 6. februarja 
1686, kar pa se je – ob verodostojnosti podatka (!?) 
– očitno zgodilo leta po poroki, saj je kot njun prvo-
rojeni otrok navedena že leta 1682 (po Kovačiču pa 
šele 1691 (!)) rojena Frančiška Antonija Ana Ama-
lija, nato poročena s plemičem iz ugledne rodbine 
Maksimilijanom Antonom grofom Thurn-Valsassina 
– rodbine, katere član, grof Karel, je njenemu dedu 
84 Die Urbare, zv. 3/II, št. 721: Mallegg, Herrschaft, str. 824.
85 Naschenweng, Der landständische Adel 1, str. 21 [19].
86 Pfarrarchiv Graz-Hl. Blut, Taufbuch VI 1651−1659, str. 474, 
vpis krsta: 27. maj 1658: Thomas Ignati [et] Iohannes Iosephus 
Gemini, v rubriki Botri (Patrini) za botre Janeza Jožefa pred 
njihovimi imeni zapisano Zu dem andern. Omenjeni dogovor 
in po njem izpisan urbar izročene posesti slednjemu sta vse-
bina tukajšnjega naslednjega sestavka..
530
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Tomažu Ignacu st. pred leti speljal drugo ženo Ano 
Marijo. Do te poroke gotovo ni prišlo slučajno, saj 
so za to nedvomno vedeli vsi živeči Mauerburgi. Je 
morda šlo za svojevrstno pomiritev med rodbinama?
Dedič Tomaža Ignaca ml. je postal njegov sin 
Jurij Ignacij Anton baron Mauerburg (11. 6. 1688–
Branek 6./7. 5. 1730), gospod Braneka, St. Josepha, 
Gornjega in Dolnjega Ljutomera, Cvena in Babin-
cev, kar pove, kako se je množila rodbinska posest 
in dosegla največji obseg prvotne ljutomerske gospo-
ščine. Nadaljevanje z njegovo hčerko in univerzalno 
dedinjo Ano Eleonoro Šarloto pa je že opisano. 
Z datumom vpisa 4. avgusta 1705 je ob skorajda 
povsem odsotnih virih za to posest ohranjen povzetek 
popisa ognjiščnega davka (Herdsteuer).87 Karel Ferdi-
nand baron Schaffman, takratni upravnik zemljiške 
posesti Mauerburgov in skrbnik nedoletnih otrok 
pokojnega barona Tomaža Ignaca ml., je na zahte-
vo oblasti v Gradec dostavil vsoto preštetih podlo-
žnih hiš gospostva Branek – torej brez podložnikov 
Dolnjega gradu in drugih posesti. Naštel je 67 celih 
kmetij, 32 polkmetij, 53 kajž in 36 vinogradniških 
kajžarjev,88 skupno 188 hiš. Popisali so le obdavčlji-
ve urbarialne podložnike, medtem ko takrat gotovo 
že obstoječih viničarjev tu ni. Podatek je dragocen, 
saj bo zelo dobrodošla primerjava obsega te posesti z 
obsegom združenega gospostva natanko pol stoletja 
pozneje v terezijanskem popisu hiš. 
Babinci
Na zemljišču oziroma v okolici tamkajšnjih kar 
dveh strelskih dvorcev (v 15. stoletju in naprej: Wa-
genhof) že v 13. stoletju zaznamo pestro posestno 
dogajanje, kar se je nadaljevalo še vse 15. stoletje. 
Omenjeni Janez Schweinbeck st. je pred smrtjo tu 
pridobil sedem kmetij, kar so v hasnovanje (ali že v 
last (?)) dedovali njegovi potomci. Istoimenski kraj 
(Wagendorf) je že malo pred sredo 15. stoletja štel 22 
kmetij. Po izumrtju ljutomerskih Schweinbeckov je 
posest – takrat že znova kot sestavni del Dolnjega 
gradu – šla v delitveni proces, medtem ko so Breu-
nerji svoj del tamkajšnjih kmetij za doto dobili že 
87 Luknjar, »Perkhrechts Einlaag«, str. 31.
88 Izraz »vinogradniški kajžar« (Berghold) oziroma »vinogradni-
ška kajža« (v konkretnem viru: Rucksäsßiger Bergholden Haus 
oziroma Häußer) je v zgodnjenovoveških virih za gospoščine 
na spodnještajerskih, delno vinogradniških območjih običa-
jen vsaj od druge polovice 17. stoletja; enačen je z narečnim 
izrazom želár. V slovenskojezični strokovni terminologiji pa 
je nov in ga avtor uvaja kot del kajžarskega sloja, o katerem 
se je doslej manj pisalo, nekaj pa le. Izraz izpostavlja določe-
no stopnjo neujemanja s položajem običajnega kajžarja, saj 
– prav tako bodisi podložen gospostvu ali osebno svoboden – 
»drži vinograd/gorico« (nem. Berg holden). Živi v kraju ali ob 
vinogradu ter poseduje vinograd in ga obdeluje kot podložni 
imetnik ali v izjemnih primerih kot njegov lastnik. Nikakor 
pa s tem ne more preživeti družine ter je prisiljen v še druga 
najemna dela. Na dlani je primerjava tega statusa s podob-
nim z oznako Wald-Keusche oziroma -hütte, ki je v virih iz 
18. stoletja že udomačena na gospostvih z večjimi gozdnimi 
površinami.
prej. Zapisano je že bilo, da je Eleonora, vdova Karla 
Gašperja Breunerja, leta 1573 za dimnino prijavila 
šest njegovih polkmetij v Babincih.
V 17. stoletju jo je z nakupom pridobil Tomaž 
Ignac st. Mauerburg in jo kot odtlej osamosvoje-
no imenje izročil za doto hčerki Rozini Barbari ter 
soprogu Francu Krištofu pl. Amenzaga. Leta 1725 
je tamkajšnjih 28 podložnikov hkrati z vsemi priti-
klinami in pripadajočim od takratne lastnice grofice 
Marije Terezije Zehentner odkupil Jurij Ignac Anton 
Mauerburg ter vse to takoj vključil v združeno posest 
Branek-Ljutomer.89 
Cven
Razvojna pot te obmurske posesti (v 15. stoletju: 
Wyenn; Wienn)90 je bila podobna mnogim tamkaj-
šnjim poznosrednjeveškim drobnim posestnim eno-
tam – delom prvotnega ljutomerskega gospostva.91 
Lastnik, deželni knez, jih je dajal v dosmrtni fevd ali 
daroval v last. Cven ni imel tradicije strelskih dvor-
cev. Proces osamosvajanja imenja v smislu izločitve iz 
gospoščinskega okvira se je pričel že v 14. stoletju. Is-
toimenski kraj je malo pred sredo 15. stoletja štel 20 
kmetij in je bil takrat že več desetletij last bližnjega 
trga. Rudolf Lasberški, dolgoletni ljutomerski gra-
dnik in že nedvoumni lastnik te posesti, jo je namreč 
leta 1410 podaril trgu kot vir za gotovino 10 funtov, 
ki jih je moral trg vsako leto izročiti tamkajšnji žup-
niji v smislu njegove (Rudolfove) mašne ustanove 
(beneficija). Na posesti se je število kmečkih enot 
povečevalo. Do konca 15. stoletja si jo je prilastilo 
gospostvo ter jo vključilo med gospoščinske urade. S 
tem je beneficij ugasnil, saj gospostvo oziroma nje-
govi lastniki gotovo niso upoštevali denarne obveze 
gospostva do župnije. Zanimivo je, da je ta zgodba 
po Kovačiču svojevrsten epilog doživela šele v drugi 
polovici 19. stoletja, ko si je župnija s pomočjo oblasti 
kot enkratno povrnitveno odškodnino izborila vsoto 
300 gld in vsakoletno rento 13 gld, od katere je orga-
nist dobival 42 kr letno. 
Prvo občutnejšo posestno delitev tega imenja je 
prinesla izročitev dote ob poroki Uršule Schwein-
beck s Krištofom Breunerjem: kot zapisano, so njuni 
potomci v drugi polovici 16. stoletja tam imeli osem 
kmetij.
Preostali urad Cven in tamkajšnji »kastel«92 so 
nato ob dedni delitvi gospostva pridobili Alapići. 
Njihovi dediči Draškovići so ga ob hudi zadolženosti 
prodajali po kosih. Še pred sredo 17. stoletja pa je po 
večletnih prepirih zavoljo te posesti njegova lastnica, 
skupaj s solastništvom dela Dolnjega gradu, naposled 
postala Gašperjeva sestra Sara. Pirchegger trdi, da je 
takratni urad obsegal bergfrid, ribiško pravo v Muri 
89 Blaznik, Historična topografija I, str. 35; Kovačič, Ljutomer, str. 
220–211; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55.
90 Blaznik, Historična topografija I, str. 118.
91 Kovačič, Ljutomer, str. 88 in 212–214.
92 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 55.
531
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
in potokih ter mitnico v Moti, od hubne posesti pa 56 
podložnikov v šestih krajih; hkrati naj bi podložniki 
sosednjih Zrinskih prav tu odtujili za sto dninarskih 
dni zemljišč. V zakonu z grofom Dionizijem Rima-
-Seči je Sara imela pet otrok. Tamkajšnjo posest je 
zapisala hčerkama Julijani in Mariji Marjeti, ki sta si 
jo takoj po njeni smrti razdelili na pol. V letih pred 
povzdigom v baronski stan je Tomaž Ignac Mauer-
burg že zmogel od njiju odkupiti oba deleža in Cven 
lastniško znova združiti v svojih rokah, o čemer priča 
njegov baronski predikat. Zadnja faza samostojnosti 
posesti se je zaključila z naknadno upravno pripoji-
tvijo Braneku.94
Lukavci s trgom Veržej
O tej posesti in posebej o njej pripadajočem trgu 
Veržej obstajata diplomsko in magistrsko delo.95 
Pred koncem 13. stoletja sta tam zabeležena kar dva 
strelska dvorca, katerih razvojna pot se je očitno lo-
čila najpozneje v 15. stoletju. Enega so sredi stoletja 
v fevd prejeli Schweinbecki in ga obdržali do deli-
tvenih procesov v prvi polovici 16. stoletja, ko nje-
gova posest preide v roke Alapićev in za njimi Dra-
škovićev. Vmes se je očitno zmanjšala. Gašper grof 
Drašković je leta 1648 baronici Siguni Khevenhüller 
prodal le še pripadajočih šest in pol hub z burgfridom 
in desetino. Posest drugega strelskega dvorca skupaj 
z ohranjenim grajskim objektom, ki pa je že vključe-
vala nekoč deželnoknežji fevd trg Veržej, je isti Dra-
šković leta 1632 prodal Juriju pl. Stübichu, lastniku 
gospostva Špilje (Spielfeld). Ta jo je hitro upravno 
vključil v to gospostvo, kjer je pod drugimi lastniki 
– tako med letoma 1730 in 1791 grofi Kacijaner – z 
nazivom imenje Lukavci ostala do leta 1848.96 Zapi-
sano je že, da je deželskosodni okraj Ljutomer v dru-
93 StLA, Laa. Archiv Antiquum, Gruppe I – Häuserzählung 
1754, Marburger Kreis: K. 16, H. 62, št. 182: Lukauzen (Lu-
kavci), in K. 17, H. 66, št. 203: Wernsee Nach der Herrschafft 
Lukauffzen (trg Veržej) v okviru imenja Lukavci.
94 Prim. Radovanovič, Dvorec Cven, str. 5–10.
95 O Lukavcih: Dreven, Imenje Lukavci; o istem imenju in trgu 
Veržej: Jergovič, Trga Veržej in Ljutomer.
96 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 46 in 56–57.
gi polovici 18. stoletja vključeval tudi kraje Lukavci, 
Logarovci in Radoslavci, in sicer v okviru imenja 
Lukavci kot del gospostva Špilje. Takrat je točnejša 
posestna slika imenja obsegala urbarialna zemljišča 
in urbarialne ter gorskopravne vinograde ter v terezi-
janskem popisu ločeno popisan trg Veržej.
Upoštevanja vreden posestni obseg skupno 158 
hiš oziroma kajž brez posebej popisanega trga Veržej 
je takrat predstavljal dobro tretjino hiš (362) celot-
nega popisanega gospostva Špilje. Glede na število 
in velikost kmetij kot pokazatelja premožnosti so 
bili takratni Lukavci solidno gospodarstvo. Imeli so 
štiri cele, tri tričetrtinske, 17 polovičnih in precej če-
trtinskih kmetij (61). Največ jih je bilo na področju 
Lukavcev z bližnjo okolico. Tudi običajnih kajžarjev 
je bilo precej, največ v Radoslavcih (22), k tem pa je 
treba prišteti še 31 vinogradniških kajžarjev.
Lukavci so pred letom 1848 postali sedež okraj-
ne gosposke. Graščina je takrat obsegala eno trško 
in 15 vaških občin: trg Veržej, Stara Nova vas, Gra-
be, Grlava, Iljaševci, Kokoriči, Sv. Križ (Križevci), 
Krištanci, Logarovci, Lukavci, Ključarovci pri Lju-
tomeru, Banovci, Bunčani, Vučja vas, Boreci in Bu-
čečovci. Okraj je imel 577 hiš, 630 družin in 3261 
duš, graščina pa vinogradniške podložne kajžarje 
in gotovo tudi viničarje v goricah na/v Jeruzalemu, 
Kogu, Križanjščaku, Pavlovskem vrhu, Podgorcih, 
Radoslavcih, Žvabu, Seniku, Kamenščaku, Trnovcih, 
Vičancih, Vogričevcih, Vinskem vrhu, Berkovcih, 
Bodislavcih, Brebrovniku in Cvetkovskem vrhu.97 Po 
odpravi zemljiških gospostev leta 1848 je ocenitve-
na vrednost imenja, seveda brez trga Veržej, znašala 
malce več kot 35.155 gld.
Noršinci
Strelski dvorec v Noršincih (kraj v 15. stoletju: 
Narschen; Arschen; Orschen; nato Urschendorf;98 sam 
dvorec v 18. stoletju morda Pranckher hoff (?) – glej 
III. poglavje) je znan od 13. stoletja. Posest je imela 
podobno usodo kot Babinci. Po delitvenih procesih 
97 Dreven, Imenje Lukavci, str. 34.
98 Blaznik, Historična topografija II, str. 15.
Terezijansko štetje hiš 1754: imenje Lukavci93
urad kmetije/kajže urad kmetije/kajže urad kmetije/kajže
Logarovci 19 Lukavci 31 Radoslavci 47
Gajševci 11 Bodislavci 11 Sellerdorff (Selišči ?) 8
SKUPAJ: kmetije, kajže 127
gorice/
'vrhovi'
vinograd.
kajže
gorice/
'vrhovi'
vinograd.
kajže
gorice/
'vrhovi'
vinograd.
kajže
'Mali Brebrovnik' 2 Spodnji Brebrovnik 10 Pavlovci 5
Podgorci 3 Žvab 3 Senik 2
Zbigovske gorice
(Weixelberg)
5 SKUPAJ:
vinogradniški kajžarji
31 SKUPAJ:
vse popisane hiše
158
trg Veržej popisanih 76 trškemu davku zavezanih hiš
532
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
v zgodnjem 16. stoletju je prišla v upravni okvir go-
spostva Lichtenegg pri Wartbergu v dolini Murice, 
katerega lastniki so bili po Reisacherjih bratje Sta-
dlerji in njihovi dediči. V imenjski cenitvi leta 1542 
so nekdanjo posest strelskega dvorca spremenili v del 
svojega posestnega urada Ljutomer in v samem kraju 
prijavili 16 podložnikov, v treh okoliških krajih pa še 
19.99 Okrog leta 1600 so celoten urad prodali Silve-
stru Mailgräberju, čigar sin Janez ga je pridružil go-
spostvu Branek, v katerem je ostalo nadaljnja stoletja. 
III. Obdobje po združitvi obeh večjih gospostev 
pod edinim lastnikom (od 1719)
Z letom 1719, ko baron Mauerburg nastopi kot 
edini lastnik že lepo zaokrožene združene oziroma 
odtlej enovite posesti Branek in Gornji Ljutomer, je 
napočila nova doba posestnega razvoja Ljutomer-
skega. Združena posest je še naprej vključevala tako 
dominikalno kot tudi rustikalno oziroma urbarialno 
zemljo ter urbarialne in gorskopravne vinograde. 
Poseben poudarek lastnika je bil na vinogradniških 
zemljiščih po gorskem pravu. Tudi ta posest – kot 
vse manjše in večje posesti v vzhodnih Slovenskih 
in Ljutomersko-Ormoških goricah – je bila ne le 
zemljiško gospostvo (Grundobrigkeit), marveč tudi 
99 Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 56, in sledeče, IV. 
poglavje.
t. i. gorsko gospostvo (Bergobrigkeit) v smislu odnosa 
lastnika do zakupnikov teh vinogradov, imenovanih 
sogorniki. Lastniki goric so načrtno množili število 
gorskopravnih zemljišč, kar je bila splošna tendenca 
v gospodarjenju s tamkajšnjo zemljo. Skoraj odveč je 
dodati, da je brez izjeme v vseh primerih šlo za go-
spostva z raztreseno ležečimi kmečkimi in nekmeč-
kimi ter vinogradniškimi zemljišči, se pravi z le ne-
kaj kmetijami, kajžami in vinogradi v posameznem 
naselju ali v goricah oziroma »vrhovih«. V vsakem 
takratnem kraju oziroma goricah sta imeli posest vsaj 
dve ali več gospostev. V širši ljutomerski okolici sta 
kar obsežno, pa vendar hkrati raztreseno ležečo ur-
barialno in gorskopravno posest imela še gospostvo 
Gornja Radgona in imenje Lukavci v sklopu gospo-
stva Špilje, ob njiju pa še cela vrsta, katerih pregled 
tamkajšnjih posesti sledi v naslednjem poglavju.
Le dve leti po nastopu edinega lastnika združene 
posesti je nastal register gorskopravnih oziroma gor-
ninskih vinogradov in upravičencev (in ne le »gorski 
vložek«, kot trdi Luknjar), njihovih hasnovalcev v la-
sti združene posesti Branek in Gornji Ljutomer. Ti 
vinogradi niso bili del gospoščinske urbarialne pose-
sti in so jih hasnovalcem le delno obdelovali viničar-
ski podložniki, zajeti v urbarialnih popisih, običajno 
oziroma večji del pa so si jih obdelovali sami. Zavoljo 
100 Luknjar, »Perkhrechts Einlaag«, str. 18–29 in 31.
Gorskopravni vinogradi združene zemljiške posesti po gorninskem registru iz leta 1721:100
- v okviru gospostva Branek:
lokacija (gorice) število 
vinogradov
lokacija (gorice) število 
vinogradov
Hueberberg/Hujbar 1 Stermizberg/Strmec 6
Summarumberg ? 5 Tettenhengstberg/del Ilovščaka 7
Groß Dessnegsberg/ 
Veliki Desnjak
1 Illauez od(er) Kummerssberg/ 
Ilovci ali Kumerska graba – del Slamnjaka
4
Klein Dessnegsberg/Mali Desnjak 11 Kaysersperg/Kajžar 2
Samblbergs (?) 5 Großweinberg/Veliki Vinski vrh 15
Ostrogher od(er) Lachenberg/ 
Ostroški vrh ali Lahonščak 30
Rebreeberg/ 
del Slamnjaka 13
Gruschofzenberg (?) 8 Pihlberg/Radomerščak 15
Mekhottnigsberg/Mekotnjak 12 Mitter Berbronigh/Srednji Brebrovnik 8
Unter Steinberg/Sp. Kamenščak 2 Lannerstorf/Slanča ves 5
Klein Libonerwaldt/ 
pri Libanji
4 Libonen od(er) Paullusberg/ 
Libanja ali Pavlovski vrh 
1
Khaysser Creuz od(er) Püs Mantorf (?) 3 Sparberspachberg/pri Jastrebcih 5
Gomillaberg/Gomila 18 Michallozenberg/pri Mihalovcih 24
Schüzenberg/pri Stročji vasi Nunska graba 1
- v okviru gospostva Gornji Ljutomer:
lokacija (gorice) število 
vinogradov
lokacija (gorice) število 
vinogradov
Mekhottnagh und Stainberg/ 
Mekotnjak in Kamenščak
27 (?)torzberg (?) 17
533
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
kratkega razdobja od nastopa edinega lastnika so bile 
vinogradniške gorice v registru še ločene na vsako od 
obeh posesti. Register je podal natančno sliko šte-
vilčnega stanja sogornikov na vsaki gorici in njihove 
gorninske obveze v vedrih gorninskega mošta.
Register je navedel skupno število 250 gornin-
skih vinogradov in 241 sogornikov, kar je razumljivo: 
podroben pregled imen pokaže, da so posamezniki 
hasnovali po dva vinograda. Na Mihalovskem vrhu 
sta vsak svoj vinograd hasnovala mož in žena. Loka-
cije goric – ob štirih neprepoznanih – pričajo o tem, 
da jih je konkreten del ležal zunaj obsega prvotnega 
gospostva Ljutomer, kar je pomenilo, da so jih dota-
kratni lastniki Braneka nakupili priložnostno in ne 
na osnovi nekdanje pripadnosti gospostvu. V veliko-
sti posameznih vinogradov so bile občutne oziroma 
kar ogromne razlike, ki jih prepoznamo po količinah 
gorninskih obvez iz enega vinograda. Segale so od 
najmanj pol vedra (čeprav ni nikjer navedeno, naj-
verjetneje radgonsko vedro – dobrih 25 l) do celo 23 
veder mošta. Med sogorniki najdemo kar nekaj po 
položaju zanimivejših oziroma uglednejših, recimo 
prelata ustanove v St. Lambrechtu na Gornjem Šta-
jerskem in graške avguštince s po dvema vinogrado-
ma ter prelata iz Admonta z enim. 
Kakršna koli primerjava registra z omenjenim su-
maričnim popisom ognjiščnega davka za gospostvo 
Branek izpred 16 let je neumestna. 
Terezijanski popis hišnih gospodarjev in hiš 1754
Najzgodnejši danes znani in ohranjeni popis 
združene gospoščinske posesti Gornjega Ljutomera, 
Braneka ter imenj Babinci in Cven – tako kmečkih 
kot nekmečkih, predvsem vinogradniških podložni-
kov – je nastal na ukaz države. Terezijanska oblast 
je z izvedbo dvojnega – cerkvenega in posvetnega – 
popisa »duš« po župnijah in hišnih gospodarjev ter 
hiš v letih 1754 in 1755 pridobila prve vsaj približne 
podatke o številčnosti nižjih, obdavčenih slojev pre-
bivalstva v habsburških dednih deželah. Za slovenski 
etnični prostor je cerkveni popis »duš« ohranjen le 
za takratne župnije ljubljanske škofije. Nasprotno je 
posvetni popis hišnih imetnikov in hiš ohranjen za 
celotno ozemlje dežele Štajerske, medtem ko je za 
druge dežele izgubljen. V osnovnih elementih ga je 
– posplošeno in s po njegovem dokončnimi, absolut-
nimi številkami (?) – predstavil J. Curk.101 Ta popis 
je prvi od v osnovi nedavčnih popisov, ki je »pod isto 
streho« združil veliko večino takratnega deželnega 
prebivalstva.
Poglejmo si podrobneje popisno enoto 103 v 
okviru mariborskega okrožja (kresije), posest takrat-
ne lastnice Ane Eleonore Šarlote grofice Codroipo, 
roj. baronice Mauerburg. V istem popisu oziroma 
popisni enoti so združili podložnike vseh štirih ome-
101 Curk, Slovenska Štajerska, str. 4–8.
njenih posestnih enot, tako da je nastal ustrezno ob-
sežen spisek s 504 podložnimi hišami.102 Izdelal ter 
15. maja 1754 podpisal in pečatil ga je takratni uprav-
nik gospostva Branek Kajetan Jožef Langenmantl. 
Osebno ga je prinesel na mariborski okrožni urad in 
ga 7. junija uradno predal, upravnik urada Maksimi-
lijan Sigmund pl. Bendel pa ga je hkrati zaprisegel, 
s čimer je prvi jamčil za verodostojnost podatkov.103
Pregled vsebine popisne enote je ločen na kraje 
in vinogradniške lokacije s številom hiš in statusi 
podložnih gospodarjev v posameznem kraju oziroma 
goricah (»vrhu«). Za lažjo preglednost so razdeljeni 
v več tabel.
Iz popisa podložnih hiš združenega gospostva 
Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci iz leta 
1754 je razvidna cela vrsta dejstev o njegovi takratni 
posestni strukturi oziroma slojevitosti podložnikov. 
Od 504 podložnih hišnih gospodarjev – in dveh go-
stačev brez obstoječega samostojnega bivališča – sta 
bili med kmetijami celi le dve – obe v Labuttendor-
fu. Tako je bilo največ četrtinskih kmetij – 90 hiš 
–, skupno pa jih je gospostvo premoglo 134. Sploh 
največ po posamezni popisni kategoriji je bilo obi-
čajnih kajžarjev v 235 hišah, kar slaba polovica vseh 
hiš. Nekmečki sloji na gospostvu – običajni in vino-
gradniški kajžarji, viničarji ter gostači (berghold/berg-
holdt; weinzerl; einwohner) – so skupno tvorili dober 
dvainpolkratnik števila kmečkih posesti (370). Popis 
nadalje pove, da je gospostvo imelo vsaj 75 – morda 
še več – urbarialnih vinogradov v samostojni obdelavi 
vinogradniških kajžarjev in 54 viničarjev, od katerih 
jih je le sedem obdelovalo dominikalne vinograde, vsi 
drugi (47) pa potemtakem gorskopravne.
Takratna posestna oziroma socialna razslojenost 
je bila očitna in zelo močna. Manfred Straka je na 
podlagi celovite analize tega popisa hiš rekonstruiral 
stanje podložnih gospodarskih enot na Štajerskem 
sredi 18. stoletja in ugotovil, da so cele kmetije pred-
stavljale le še zelo majhen delež vseh gospodarskih 
enot: v mariborskem okrožju (hkrati z delom nad da-
našnjo državno mejo) 4,2 %, v celjskem pa še manj, 
le 3,4 %. Polovične kmetije so bile tri- do petkrat 
številčnejše, kar znaša od 12 do 15 %. Povsod pa so 
prevladovale kajže, ki so v celotnem mariborskem 
okrožju predstavljale 62,4 %, v celjskem pa 47,7 % 
vseh enot.104 Glede na te podatke je na dlani, da je 
bila socialna struktura združenega gospostva sredi 
18. stoletja v tovrstnih merilih primerjalno še slabša 
kot na celotnem območju Spodnje Štajerske, saj sta
102 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 16, Marburger Kreis, Nr. 103: Marburger Creÿs. Faßsions 
Tabella. Herrschafft Mallegg, Ober Luettenberg, Zwenn, und 
Wagenhoff. Deren unter obigen Herrschafften Unterthänig, auch 
andern mit oder ochne Ackher, oder grundtstückhern, befindlichen 
Samentlichen Bewonten Haußern.
103 Popis enote 103 je bil obdelan v javnosti fizično nedostopni 
seminarski zaključni nalogi, prim. Filipič, Ljutomer z okolico.
104 Straka, Verwaltungsgrenzen, str. 42–43.
534
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
105 Izpisi izvirnih toponimov so iz popisa in končne sumarične 
tabele. Slovenski toponimi so po toponimih, najdenih oziro-
ma lociranih, kolikor je bilo mogoče, v Rajšp (ur.), Slovenija 
na vojaškem zemljevidu, 6.
106 Neznan dvor(ec?), saj ga s tem kastelonimom ni mogoče 
identificirati. Naziv ima morda po prejšnjih lastnikih tamkaj-
šnjega urada oziroma dvorca grofih Prankh, ki so ga najver-
jetneje prezidali. Gotovo pa to ni ne grad Branek ne dvor v 
Babincih, imenovan v glavi popisa. Možna lokacija dvorca so 
Mihalovci, ki jih je od Gašperja grofa Draškovića leta 1650 
odkupil Janez Friderik Prankh s soprogo, v imenjski vrednosti 
22 im. f. Prankhi so bili več desetletij solastniki gradu Gor-
nji Ljutomer in delov posesti, skupaj z Mihalovci v vrednosti 
skoraj 41 im. f., kar pa je od leta 1674 pričel kupovati Tomaž 
Ignac st. Maurer. V poštev bi prišli še Noršinci in Stara Nova 
vas. Lahko pa gre celo za ime katere od takratnih pristav, raz-
vidnih na jožefinskih kartah. 
107 Neznan dvor(ec?), saj ga s tem kastelonimom ni mogoče 
identificirati. Velja podobno kot v prvem delu prejšnje opom-
be.
108 Kraj Labuttendorf vzhodno od Lipnice (Avstrija), sestavni 
del gospostva Branek. Tam tudi dva podložna gmain Keusch-
ler s hišo, v tabeli všteta med običajne kajžarje.
109 Tu popisana tudi dva podložna »skupna kajžarja« (ein gemain 
Keuschler / ein gemein keuschlerin), vendar brez lastne hiše in 
celo brez izpisov priimkov. Le kje sta/naj bi živela kot kaj-
žarja? Zanimivo je, da popisovalec – morda prav zavoljo teh 
dveh (?) – ni zapisal obvezne Summe hiš v kraju. Nato pa je 
v zaključnem sumaričnem zapisu števila hiš v vseh naseljih 
in goricah (Summarium …) za Banovce zapisal številko 14 
(!). Torej ju je tam, očitno v nasprotju z resničnimi podatki, 
prištel k popisanim 12 kajžam, kar pa se je odrazilo v končni 
vsoti hiš popisne enote. 
Terezijanski popis hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci 1754: 
kmetje in običajni kajžarji 
kraji/uradi105 cele
kmetije
tričetrt
kmetije polkmetije četrtkmetije
običajni
kajžarji
vsota
hiš
Zeßendorff/Cezanjevci 6 24 30
Prauneckhendorff Praunneggendorf/Branoslavci 14 14
Podgoritschen/Vogričevci 3 3
Grabendorff/Grabe pri Ljutomeru 7 13 20
Ober Pichldorff/Radomerščak 4 2 6
Pranckher hoff 106 4 4
Schoff hoff 107 3 3
Mihaloffzen/Mihalovci 1 3 3 7
dorff H.(eillig) Creuz/Križevci 8 1 12 21
Schlißldorff/Ključarovci pri Ljutomeru 2 10 9 21
Labuttendorff 108 2 1 1 2 6
Mietstorff, Müettstorff/Stogovci 1 1 2
Terezijanski popis hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci 1754: pol- in četrtkmetje, 
običajni kajžarji in gostači
kraji/uradi polkmetije četrtkmetije običajni kajžarji gostači vsota hiš
Wohlstorff/Vučja vas 12 32 44
Zwenndorff/Cven 11 19 2 33
Mauthdorff/Mota 6 19 25
Schizendorff/Stročja vas 3 10 9 1 23
Pristoua/Pristava 3 15 18
Vnter schloß/Podgradje 11 3 14
Wannoffzen/Banovci 12109 14 (!)
Waagendorff/Babinci 1 13 14 28
Cristanzen/Krištanci 6 1 2 9
Unter Cräping/Spodnje Krapje 3 5 8
Pichldorff/Radomerje 4 4 8
Gerlouä/Grlava 7 7 14
Terezijanski popis hiš združenega gospostva Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci 1754: vinogradniške 
lokacije (gorice), vinogradniški kajžarji in viničarji
vinogradniške
lokacije (gorice)
vinogradn. 
kajžarji
(Bergholdt)
viničarji
(Weinzerl)
vinogradniške
lokacije, status
vinogradn. 
kajžarji
(Bergholdt)
viničarji
(Weinzerl)
Wolffstorffbergg/pri Vučji vasi 5 2 St. Wolffgang/ pri Sv. Bolfenku na Kogu - 4
Michaloffzenberg/pri Mihalovcih 5 6 Presikhaberg/pri Presiki 5 2
535
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
bili za razliko od njega v skupnem številu 504 gospo-
darskih enot le dve (0,39 %) celi kmetiji, deset triče-
trtinskih (1,98 %) in 32 polovičnih (6,35 %). Levji 
delež kmetij so tako tvorile polovične in posebej če-
trtinske (17,86 %), skupno 122. Deleži nekmečkih 
slojev pa so že opisani. 
Primerjava podatkov iz popisa hiš za ognjiščni 
davek gospostva Branek iz leta 1705 in terezijanske-
ga popisa hiš združene posesti leta 1754 pokaže strm 
vzpon števila podložnih gospodarskih enot v rokah 
lastnikov Braneka. Če je prvi popis navedel 188 hiš, 
je popis pol stoletja pozneje bistveno obsežnejši – 
izkazal je kar dober dvainpolkratnik prvega števila, 
ob upoštevanju dejstva, da je število podložnih hiš 
drugih Braneku takrat že pridruženih posesti iz leta 
1705 neznano. Kljub temu moramo glede povečeva-
nja posesti oziroma števila podložnikov sklepati na 
premočrtno politiko lastnikov in njihovih upravni-
kov v smislu zgodbe o uspehu. 
Na prelomu 18. v 19. stoletje je imelo združeno 
gospostvo Branek podložnike v smislu razpršene po-
sesti v 33 takratnih katastrskih občinah (po abece-
110 Najverjetneje Brezje tik pod Blaguškim jezerom zahodno od 
Sv. Jurija ob Ščavnici. Ker jezera v 18. stoletju ni bilo, je to na 
jožefinski karti sekcija 167 (gl. op. 104) izrisano kot neime-
novano naselje vzdolž Blaguškega potoka. 
111 Neznana lokacija – na jožefinskih kartah je ni.
112 Tu so prišteti še štirje »skupni kajžarji« (gmain keuschler), en 
brezimni berač s hišo (petler) – vsi spadajo med običajne kaj-
žarje –, in trije gostači v mlinih (mühler einwohner). Na mestu 
skupnega seštevka je sprva zapisano število 500 prečrtano in 
pod njim napisano število 504 (po vsej verjetnosti kasneje ob 
kontroli popisa), kar pa je posledica tega, da v skupni sešte-
vek sprva niso všteli tu omenjenih štirih »skupnih kajžarjev«. 
Pisar popisa v skupni seštevek sploh ni prištel dveh »skupnih 
gostačev« (gmain einwohner), saj nista imela pripisane hiše in 
ju najverjetneje ni bilo mogoče obdavčiti. 
dnem redu): Babinci, Bodislavci, Bučkovci, Cerovec, 
Cezanjevci, Cuber, Desnjak, Drakovci, Godemarci, 
Gresovščak, Kamenščak, Kozarščak, Krapje, Kuršin-
ci, Ljutomer, Mekotnjak, Moravci, Mota, Noršinci, 
Podgradje, Precetinci, Presika, Pristava, Radoslavci, 
Radomerje, Rinčetova graba, Sitarovci, Slamnjak, 
Stara Cesta, Stročja vas, Vidanovci, Vogričevci in 
Železne dveri. 
Kovačič še natančneje navaja lokacije podložni-
kov po krajih v okviru javnoupravnih okrajev s se-
deži na gradovih in dvorcih Branek, Lukavci, Nego-
va, Ormož, Schachenthurn in Velika Nedelja v prvi 
polovici 19. stoletja: Babinci, Branoslavci, Cezanjev-
ci, Cven, Desnjak, Gomila, Grabe pri Ljutomeru, 
H(G!)rabonoš, Grezovščak, Grlava, Grünauerberg 
(Žerovinščak/Žerovinski vrh), Hermanci, Hrastje-
-Mota, Hujbar, Jastrebci, Ivanjkovci, Kamenščak, 
Kozarščak, Krapje, Krištanci, Križevci, Kumerščak, 
Lahonci, Ljutomer, Logarovci, Mota, Mekotnjak, 
Mietsdorf (najverjetneje Grabe nad Zg. Ščavnico), 
Podgradje, Presika, Precetinci, Plešivica (nad Jeru-
zalemom), Pristava, Radomerje, Rinčet, Ključarovci 
pri Ljutomeru, Stara Cesta, Stročji vrh in Stročja vas, 
Veličane, Vitan, Vitanovci, Zasadi, Žerovinci in Ži-
ce.113 Tudi ta seznam priča o takrat že resnično moč-
no raztreseni posesti gospoščine na precej obsežnem 
prostoru osrednjih in vzhodnih Slovenskih goric, 
Ljutomersko-Ormoških goric in Murskega polja.
Gospostvo je prejemalo davek od kar 617 hiš, 
razvrščenih v 26 »županij« – gotovo pravilneje ura-
113 Kovačič, Ljutomer, str. 210. Nekaj naštetih krajev danes ni več 
mogoče lokalizirati, saj so jih vsrkali oziroma priključili sose-
dnji kraji. Enako velja za naštete kraje s končnico -ščak, kar 
v tamkajšnji ljudski govorici še danes pomeni »vrh« oziroma 
gorice pri bližnjem vaškem naselju oziroma nad njim.
Stainbergg/pri Zg. in Spodnjem 
Kamenščaku
10 - Schizenberg/ gorice pri Stročji vasi
1 2
Griennauerberg/Žerovinščak 6 - Runtschenberg/na Runeču 3 2
Mekhotniag bergg/pri Mekotnjaku 6 3 Wreßiaberg/pri Brezju110 6 1
Groß Deßniakh berg/ 
Veliki Desnjak
2 - Klein Kummersperg/ 
Kumerska graba, del Slamnjaka
2 6
Klein Deßniakh berg/ 
Mali Desnjak
- 1 Grosß Kummersperg/ 
Kumerska graba, del Slamnjaka
1 1
Lachenberg/ 
Lahonščak, pri Lahoncih
1 - Rebreeberg111 1 3
Podgoritschenberg/
pri Vogričevcih
1 - Katschiagraben/
Kačja graba, del Slamnjaka
5 -
Gommillaberg/Gomilski vrh 10 4 Hueberberg/Hujbar - 4
Groß Weinberg/Vinski vrh 5 5 Hersch: weinnzerl/dominikalni viničarji - 7
Klein Weinberg/Mali vrh - 1
SKUPAJ 49 22 24 32
SKUPAJ112 združeno gospostvo Branek, Gornji Ljutomer, Cven in Babinci
cele
kmetije
tričetrtkmetije polkmetije četrtkmetije običajni
kajžarji
vinogradniški 
kajžarji
viničarji gostači vsota
hiš
2 10 32 90 235 (!) 75 54 6 504 
536
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
dov. Skupni letni dohodki od posesti so po zapisu 
deželne knjige znašali 5473 gld in 12 kr dominikalne 
ter 205 gld in 11 kr rustikalne dajatve. K temu pa je 
treba prišteti še druge dajatve, kot sta bili desetina in 
gornina.114 
Še naprej pa je bila aktualna porazdelitev pose-
stne pripadnosti na posamezne dele združenega go-
spostva. V mesecih po odpravi podložništva tik pred 
sredo 19. stoletja je oblast z mehanizmom natančne 
katastrske ocenitve prišla do denarne vrednosti zdru-
ženega gospostva, ki je bila hkrati najboljši pokaza-
telj razlik med takratnim obsegom posesti Braneka 
in Dolnjega gradu: za Branek je znašala kar 157.582 
gld 15 kr, medtem ko je za Dolnji grad navedena 
vsota vsega 8023 gld 45 kr.115 Vrednost prve je kar 
osemnajstkratno presegala vrednost druge in lepo 
ponazarja zaključno fazo stoletnega razvoja nekdaj 
enovitega ljutomerskega gospostva. 
IV. Novoveška posest drugih zemljiških gospostev 
in imenj na Ljutomerskem
Če vnovič pogledamo opis meja deželskega sodi-
šča Gornji Ljutomer iz leta 1771, so tam navedena 
vsa takrat na Ljutomerskem posestno prisotna ve-
čja gospostva in zemljiški gospodje: Branek, Gornja 
Radgona, Andrej Praščič, Negova, grof Kolonić, gra-
ški dominikanci, Schachenthurn, grof Ernovški, grof 
Purgstall, Lukavci kot del gospostva Špilje in cisterca 
Neuberg.
Pregled tamkajšnjih številnih manjših in obsežnej-
ših posesti je tu predstavljen s pomočjo treh osnovnih 
verodostojnih elementov. To so najprej z razdelkom 
Viri vsakič označeni obdelani nekateri neobjavljeni 
viri iz sklopa imenjske cenitve leta 1542 in dodatne 
najave leta 1543, dimnina iz let 1572/1573, terezijan-
ski kataster in predvsem obsežen terezijanski popis 
hiš oziroma hišnih gospodarjev iz leta 1754. Izpisi iz 
slednjega vira so običajno podani v besedilni obliki, 
nekajkrat pa tudi v preglednici. Podatke o skupinah 
ohranjenih virov za določeno posest je avtor iskal v 
doslej najpopolnejšem arhivskem inventarju urba- 
rialnih oziroma posestnih virov v Štajerskem dežel-
nem arhivu v Gradcu – vsakič so navedeni v razdelku 
Inventar urbarialnih virov in so zavoljo količine po-
dani v obliki urejenega običajnega teksta z alinejami 
ali v preglednicah. Številnih lokacij vinogradniških 
»vrhov« (goric) ni več mogoče identificirati. Navedbe 
iz inventarja so citirane po skupnem toponimičnem 
oziroma rodbinsko-imenskem registru za 1354 za-
porednih številk zemljiških posesti v deželi Štajerski 
pod toponimičnim geslom Luttenberg/Ljutomer in 
v njegovem okviru s podgesli: Herrschaft (gospo-
stvo Ljutomer), Amt (Urad Ljutomer), Bergamt 
(Gorninski urad Ljutomer), Bergrecht (Gorninsko 
114 Janežič, Grad Branek, str. 8.
115 Kovačič, Ljutomer, str. 27.
pravo), Bergholden (Vinogradniški kajžarji), Gülten 
(Imenja) in Weingärten (Vinogradi).116
Tako bo konkretno razvidno, kaj vse oziroma 
katere posestne urade s hkratno hubno posestjo in 
vinogradniškimi lokacijami so njihovi lastniki (pose-
stniki) – v navedbah posesti marsikje sploh ne bodo 
omenjeni – poimenovali po Ljutomeru. Videli bomo, 
da je to poimenovanje, kot je izpostavljeno v uvodu 
razprave, imelo prav magično moč, izraženo v želji 
pridobiti si tamkajšnje vino. V zadnjem delu poglavja 
bodo predstavljene samo navedbe posestnih uradov 
in za njimi še tamkajšnje gorskopravne posesti, naj-
dene v inventarju urbarialnih virov. V vseh primerih 
pa bodo navedeni bodisi posestni uradi oziroma vi-
nogradniške površine (na primer na zgornjem delu 
Ljutomersko-Ormoških goric) v celotnem obsegu ali 
le iz krajev z območja opisanega deželskega sodišča 
gornji Ljutomer, se pravi z območja najverjetnejše-
ga obsega prvotnega gospostva Gornji Ljutomer. 
Tudi zato bodo povsod, v vseh primerih navajanja, 
kot izhodiščna točka navedene konkretne zemljiške 
posesti. Za vrstni red oziroma zaporedje je določen 
čas pridobitve dela ljutomerske zemlje. Ni treba po-
sebej poudarjati, da se bodo navedbe v posameznih 
elementih razlikovale – nekje bodo popolnejše kot 
drugod ali jih sploh ne bo. Po potrebi so vmes doda-
ni sprotni komentarji in dodatne informacije o kon- 
kretni posesti oziroma specifičnih zadevah, poveza-
nih z njo.
Gospostva ali imenja s hubno in vinogradniško 
posestjo na Ljutomerskem na osnovi enega oziroma 
več verodostojnih elementov
Kot prva sta na vrsti sklopa posesti že predstavlje-
nih Herbersdorfov in Stadlerjev, prvih znanih lastni-
kov izločenih delov gospostva Ljutomer do zgodnje-
ga 16. stoletja.
Gospostvo Herbersdorf (sedež Allerheiligen pri Wil-
donu)
Viri: že predstavljeni (glej začetek III. poglavja: 
Branek)
Inventar urbarialnih virov:117
116 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1102: Luttenberg, str. 1298, in Na-
men– und Sachregister zu den Bänden 3/I–III, str. 227 in 522. 
Tu je treba dodati, da v celotni publikaciji – predvsem pa v 
imenskem in stvarnem kazalu (!) – ni mogoče najti povsem 
samostojnega gesla Herrschaft oziroma Gült Luttenberg 
(gospostvo oziroma imenje Ljutomer), saj ohranjenega arhiv-
skega materiala prav v okviru tega ni, temveč je raztresen po 
mnogih drugih, v nadaljevanju predstavljenih posestnih eno-
tah. Zato ga avtorji kazala niso ustvarili. Posredna izjema je 
na str. 227 kazala izpisano podgeslo »Herrschaft« pod topo-
nimom Ljutomer, saj kot lastnika delov ljutomerskega gospo-
stva navaja dve posesti – proštijo Sv. Martina v Admontu in 
gospostvo Stübing. Obe posesti nastopata bodisi v doseda-
njem tekstu bodisi v nadaljevanju tega članka.
117 Die Urbare, zv. 3/I, št. 475: Herbersdorf OG Allerheiligen bei 
Wildon, Herrschaft, str. 535–541.
537
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
Že omenjeni Franc pl. Herbersdorf je leta 1542 
in ponovno leto zatem oddal imenjsko cenitev za go-
spostvi Herbersdorf in Kalsdorf ter posebej za svoje 
imenje pri Ljutomeru (Branek). Tako je od virov tu 
ohranjena glavarina iz leta 1527 za Branek – prim. 
zgoraj. Tu je dodana še številčno neznana posest v 
Mučni (Mueschen, Mutschen). Ohranjena je tudi 
imenjska cenitev iz leta 1542 za posesti »pri Ljuto-
meru« – prim. z že predstavljenim virom v pregledni-
cah pri Braneku: 
Hubna posest v krajih: Obrež, Kog, Trnovci, Ja-
mna, Radoslavci, Branek (Praunegg (Prawneckh)): 
grad, od 17. stoletja naprej imenovan Mallegg, in 
kraj Branoslavci (Malleggendorf), posest v krajih Ra-
domerje, Cezanjevci, Vodranci, Ormož in Brezovec 
ob Pesnici.
Vinogradniška posest – »gorsko pravo pri Lju-
tomeru«: neznano število vinogradov v goricah Kog, 
Vodranski in Majcenski vrh, Strmec pri Hermancih, 
Kajžar, Kamenščak in Radomerščak.
Tu je za razliko od samega vira dodano še njihovo 
neznano število na Kajžarju (Kaisersberg). Gorsko-
pravno posest so nato očitno prenesli v sklop gospo-
stva Kalsdorf, njeni kasnejši lastniki pa so jo nato iz 
generacije v generacijo izjemno razširili.
Gospostvo Kalsdorf pri Ilzu
Viri: 
Terezijanski popis hiš 1754: V njem so tamkaj-
šnje vinogradniške gorice gospostva imenovane Gor-
skopravna posest gospostva Kalsdorf v ljutomerskih 
in »Svetoandrejskih« goricah.118 Popisali so skupno 
177 hiš podložnih vinogradniških kajžarjev in vini-
čarjev na 17 goricah (»vrhovih«): Stara Cesta (Alt-
straßenberg) deset hiš, Ivanovski vrh šest, Lešnica 14, 
Runeč pet, Strmec sedem, »onkraj (izven) Strmca« 
štiri, Veličane osem, St. Ändre-berg (?)119 13, Ivanj-
kovski vrh ena hiša, Pavlovski vrh 12, Šardinje devet, 
Stanovno 21, Vidanovci šest, Desnjak sedem, Gorca 
(Kulmberg) 37 (!), Plešivica sedem in Schwa(o)rniz-
berg (?) 13 hiš.
Terezijanski kataster:120 Za gorninske vinograde 
tega gospostva na Ljutomerskem je iz časa tik pred 
koncem 18. stoletja ohranjen debelejši zvezek s kar 
167 gosto popisanimi dvojnimi stranmi s precejšnjim 
številom vpisov podložniških enot (prim. z nasle-
dnjim zapisom). 
Inventar urbarialnih virov:121 Eden od najobšir-
118 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I, K. 16, Marburger Kreis, 
H. 62, Nr. 78. »Izdelal« Janez Jožef Žižek (Schischekh), in-
špektor gospoščinske kalsdorfske posesti.
119 Možni dve lokaciji: verjetnejša Vitomarci (nekdaj Sv. Andraž 
v Slovenskih goricah z vikariatno cerkvijo sv. Andreja) ali pri 
Andrencih pod Cerkvenjakom: okrog 1500: Sannd Andre-
tzenperg, Blaznik, Historična topografija I, str. 28.
120 StLA, Theresianischer Kataster (MTK): GH 129 1/2 (Kals-
dorf ).
121 Die Urbare, zv. 3/II, št. 558: Kalsdorf bei Ilz, Herrschaft, str. 
641–643.
nejših sklopov gospostva je bil »gorninski urad Lju-
tomer«, po virih sodeč del gospostva od srede tride-
setih let 17. stoletja. Tik pred koncem 18. stoletja je 
obsegal že kar izjemnih 764 podložnikov v treh delih:
1. Humski, Pavlovski in Libanjski vrh
2. Strezetinski, Lešnički, Grajski, Strmečki (Str-
mec – del), Šardinjski, Podgorski, Velikorunečki, 
Malorunečki, Ivanovski, Ivanjkovski, Veličanski in 
Plešivički vrh
3. Žerovinski vrh – Stara Cesta, drugi del Strmeč-
kega vrha, Hujbarjev, Lahonski, Stanetinski, Ostro-
ški (Ostroga) vrh in Radomerščak; in še v Slovenskih 
goricah: Sv. Lovrenc, Sv. Andraž, Bišečki, Trnovski 
in Selški (Selca) vrh.
Naslednji je sklop ljutomerske posesti Stadlerjev, 
dedičev po Reisacherjih, in njihovih naslednikov ozi-
roma kupcev te posesti. V osnovi je bila iz prvotnega 
gospostva Ljutomer pridobljena oziroma izločena že 
pred koncem 15. stoletja. Odtlej je njena razvojna pot 
povezana s Stadlerji in gospostvom Lichtenegg ter 
imenjem Oberkrottendorf (pri Kapfenbergu, sedež 
gradič Krottenhof ), z gospostvom Stadl in drugimi. 
Najprej poglejmo, kako je Pirchegger obelodanil naj-
starejši ohranjeni vir za tamkajšnjo posest Stadlerjev 
in bratov Radmannsdorf, imenjsko cenitev iz leta 
1542, v izvlečkih:
Stadlerji so že pred koncem 15. stoletja, še pred 
dedovanjem po Reisacherjih, imeli v lasti med dru-
gim Radence in vsaj enega ali dva vinograda blizu 
Ljutomera.
V sklopu imenja Oberkrottendorf je njegov la-
stnik, eden od bratov dedičev Erazem Stadler, go-
spodar Krottenhofa, v imenjski cenitvi prijavil tudi 
posesti »v Ljutomeru« (in Luttenberg): 40 podložni-
kov in 58 vinogradov pri Ljutomeru, Radgoni in Or-
možu. Malo zatem je navedena še točnejša prijava: 
13 podložnikov v Stari (Novi) vasi, devet v Obrežu, 
šest v Braneku, osem na Kogu in štiri v Brengovi »pri 
Ljutomeru« ter vinogradi v okolici Ljutomera, Rad-
gone in Ormoža. Očitno je Erazem svoj delež lju-
tomerske posesti vključil v sklop Oberkrottendorfa.
Njegovi bratje Stadlerji so v cenitvi leta 1542 pri-
javili: 
Krištof Stadler enega podložnika pri Ljutomeru 
in sogornike na Kogu; 
Andrej Stadler med drugim več sogornikov 
(»Berggenossen«) na Ivanjskem vrhu in Trsteniku;
Melhior Stadler je (1543) spisal zelo malomarno 
prijavo – 42 hubnih podložnikov brez kraja in nato še 
dodatnih 34 podložnih slovanskih imen vnovič brez 
kraja; 
Jurij Stadler med drugim 13 kmečkih podložni-
kov v Šalincih, 16 v Noršincih, pet na Gornjem Bre-
brovniku ter enega v Babincih, pa še več vinogradov 
na Kogu; 
Krištof pl. Ratmannsdorf je v imenjski cenitvi leta 
1542 zase in za otroke pokojnega brata Erazma med 
538
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
drugim prijavil več vinogradov v okolici Ljutome-
ra.122
Vse to so obdržale še generacije njihovih potom-
cev. Pregled vira – najave imenjske cenitve 1542 in 
izpopolnjene najave leto zatem – je precej izpove-
dnejši. 
Gospostvo Lichtenegg pri Wartbergu (sprva dolgotrajno 
v rokah rodbine Stadler, nato Saurau)
Viri:123
Prijavljena posest Stadlerjev 1542: hubna posest in 
gorskopravni vinogradi
Prijava Jurija Stadlerja – njegov »urad Ljutomer«: 
Hubna posest: Šalinci 13 kmetij in gostač, Noršinci 16 kme-
tij, Babinci cela kmetija in gostač, Pušenci dve kmetiji, Pa-
vlovci ena, pri Ormožu 11, Lešnica šest, Gornji Brebrovnik 
dve, Kog tri in Čagona dve kmetiji ter še večja njiva. 
Gorskopravni vinogradi na Kogu, vrednost vsakega do naj-
več 30 im. f. (!): naštetih je 45 sogornikov in še sedem na 
gorici Trstenik (druxsennperg).
Prijava Erazma Stadlerja – njegov »urad Ljutomer«: 
Hubna posest: Stara (Nova) vas 13 kmetij in gostač, Obrež 
devet kmetij, Branek šest, Kog osem, Brengova (Prannga, 
Pranngaw) štiri kmetije; 
Gorskopravni vinogradi: na Kogu sedem, na Malem Kogu 
(?) 26 in nato še na gorici penentxperg, Zagajskem vrhu (Za-
gauerperg, schagauerperg), Desnjaku (desenperg) in Trsteniku 
– skupno 25 vinogradov; vrednost vsakega od 7 do največ 
30 im. f.
Prijava Krištofa Stadlerja (pisala druga roka kot prvi dve na-
javi): Popis ni bil izpisan niti po krajih niti po imenih podlo-
žnikov, le našteti posamezni prihodki, na primer činžni mošt 
»pod Radgono«. Nemogoče je razbrati kaj konkretnega.
Prijava Andreja Stadlerja: znova po krajih in vinogradniških 
goricah, a ne na Ljutomerskem. 
Hubna posest: podložnike je imel med drugim v Radencih 
pod Radgono ob Muri.
Vinogradniška posest: več vinogradniških kajžarjev (Berck-
holden) in viničarjev je imel v goricah okrog Radgone in Ra-
dencev, na Ivanjskem vrhu (Ibbanzer perg), na Kapeli in Zw 
driez (?). 
Oblasti, nezadovoljne s prijavami iz leta 1542, so 
naslednje leto od Stadlerjev zahtevale novo, pravil-
nejšo najavo. 
122 Pirchegger, Landesfürst und Adel, str. 60, 76, 280, 288 in pose-
bej za im. cenitev 1542 str. 290–291. Prim. tamkajšnje naved-
be posesti posameznih lastnikov s tistimi v konkretnem viru, 
kar sledi.
123 Laa. A., Antiquum, Gruppe VI, Herrschaft Lichtenegg bei 
Wartberg, A.1. a Gültschätzung 1542, 36/523, več drobnih 
zvežčičev prijav na ime vsakega od solastnikov: Jurij Stadler, 
fol. 15r–27r in 30r–33r; Erazem Stadler, fol. 13r–21r in 22r–
–25v; Krištof Stadler; Andrej Stadler, in Neue Gültschätzung 
1543; A.3. b Rauchgeld 1572 (Einlage aus 1573) bei Nr. 215. 
Prim. še: https://de.wikipedia.org/wiki/Burgruine_Lichte-
negg_(Wartberg).
Izpopolnjena prijava posesti Stadlerjev iz leta 1543: 
hubna posest in gorskopravni vinogradi
Erazem Stadler: prihodki iz vinogradov »pri Ljutomeru« 
– činžni mošt v obsegu štiri štrtine oziroma 40 avstrijskih 
veder; v najavi tudi večji vinograd na Gornjem Kogu (?) in 
eden na Dolnjem Kogu, vsak v vrednosti 100 im. f., od kate-
rih je bil davčni prihodek 1 im. f.
Jurij Stadler: prihodki iz vinogradov »pri Ljutomeru« (Zu 
Luetenwergkh) – činžni mošt v obsegu pet štrtinov oziroma 
50 avstrijskih veder; v najavi še vinograd »pri Ljutomeru« v 
vrednosti 100 im. f. (prihodek 1 im. f.) in malo manjši pri 
Ormožu.
Krištof Stadler: 
Hubna posest: dva hubna podložnika pri Ormožu in Lju-
tomeru, od teh eden na Srednjem Brebrovniku. Nekje na 
»Slovenskem« (v Resthnitz (?)) še dva.
Vinogradniška posest: 11 gorskopravnih vinogradov, na No-
ričkem vrhu »pri Radgoni« pa še štiri, in sedem vinogradni-
ških kajžarjev na Kogu. 
Melhior Stadler (njegove najave leto poprej sploh ni bilo): 
Hubna posest: natančno poimensko je naštel kopico podlo-
žnikov z njihovo posestjo in živino s slovenskimi priimki, a 
brez krajev (lokacij).
Vinogradniška posest: enako velja za številne prijavljene 
gorskopravne vinograde, le tu in tam je kateri lociran, vendar 
nad Muro. Najavil je tudi vinograd pri Radencih (Zw Ra-
dein) v vrednosti 80 im. f. Očitno je imel kar lepe vinograde 
okrog Radgone. Prijavil je kar šest štrtinov gorskopravnega 
vina in dva štrtina činžnega mošta.
V njihovi napovedi dimnine iz leta 1572 (1573) 
ni krajevno opredeljenih podložnikov (!). Le nekateri 
imajo krajevnolokacijske zaznamke, vendar ne z ob-
močja današnje Slovenije.
Inventar urbarialnih virov:124 Navedbe o posesti 
Stadlerjev ter njenem prehajanju pod druge lastnike 
dela ljutomerske posesti (imenje Oberkrottendorf, 
posest ustanove Seckau, gospostvo Stadl). V sklopu 
gospostva Lichtenegg je bil v 16. stoletju tudi »urad 
Ljutomer« s hubno posestjo v krajih Šalinci, Noršin-
ci, Babinci, Pušenci, Pavlovci, Ormož, Lešnica, Gor-
nji Brebrovnik, Kog in Čagona.
Imenjska cenitev iz leta 1542 ( Jurij Stadler), nova 
ocenitev iz leta 1543.
Nekaj gorskopravnih vinogradov na Kogu. Oboje 
je bilo pozneje v sklopu gospostva Stadl.
Seckau, ustanova
Viri:
Terezijanski popis hiš 1754: 
Kot »Škofijska sekovska posest pri Radgoni in 
Ljutomeru«125 je tu popisan posestni kompleks, ki 
124 Die Urbare, zv. 3/II, št. 693: Herrschaft Lichtenegg bei Wart-
berg, str. 783–785.
125 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 17, H. 65, Nr. 179.
539
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
sta ga sestavljali: hubna posest s 14 hišami v uradu 
Lunovec, enako število hiš v uradu Zagorci in sedem 
hiš urada Lahonci, ter vinogradniška posest podlo-
žnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev na štirih 
goricah (»vrhovih«): Litmerski vrh z desetimi hišami, 
Pršetinski in Plešivički vrh s petimi, Runečki vrh s 
šestimi in Trnovci (pod Bodislavci) z 19 hišami. Sku-
paj je škofija prijavila tamkajšnjih 75 podložnih hiš.
Inventar urbarialnih virov:126
Posamezne posesti s prihodki:
- točka 5. Imenje Veliki Kog (Großkaag) pod 
Ljutomerom (»na Velikem in Visokem Kogu«): Jurij 
Leopold pl. Stadl ga je leta 1642 prodal škofiji. Naj-
starejši popis tamkajšnjih vinogradniških kajžarjev je 
nastal leto pozneje (1643).
- točka 9. Urad in gorskopravni uradi »pri Lju-
tomeru«: od srede 17. stoletja do začetka 18. stoletja.
I: »Urad Ljutomer«: viri od leta 1653 (urbar prodanih pose-
sti). Do takrat ga je Wolf pl. Stubenberg v sklopu več posesti, 
imenj in gorskopravnih vinogradov prodal ustanovi. Posest 
v krajih Trgovišče, Vičanci, Lasigovci, Brezovci, Pršetinci, 
Srednji in Gornji Brebrovnik. 
II: »gorsko pravo pri Ljutomeru« na Runeču: Žvab, Stanov-
no, Runečki, Šardinjski, Lunovski, Podgorski, Zagorski (Za-
gorci) in Preradski vrh, Khöstenperg.
III: »gorsko pravo pri Ljutomeru« na Libanjskem vrhu: prav 
tako kot vse drugo zajeto že v urbarju iz leta 1653: Libanj-
ski (tu tudi činžni mošt), Vičanski, Veličanski, Slančaveški 
in Pavlovski vrh, Dolnji, Srednji in Gornji Brebrovnik in 
Pršetinci.
IV: obe ljutomerski gorskopravni posesti na Runeču in Li-
banjskem vrhu je škofija v zgodnjem 18. stoletju prodala: 
Libanjski vrh leta 1708 Mariji Tereziji Rainer, roj. Reinzer, 
na ime njenega sina Karla Jožefa Rainerja in ljutomerske 
vinograde leta 1711 samostanu Admont.
Celoten sekovski »urad Ljutomer« je popisan 
tudi v registru glavarine iz leta 1691. 
Gospostvo Stadl
Viri: 
Terezijanski popis hiš 1754: »Gorskopravna po-
sest dedičev Rudolfa barona Stadla na Kogu«127 je 
obsegala 41 hiš podložnih vinogradniških kajžarjev 
in viničarjev na štirih goricah (»vrhovih«): Adrijanci 
ena hiša, Veliki Kog 19, Mali Kog 13 in kraj Kog 
osem hiš ter gostača.
Inventar urbarialnih virov:128 Janez Ludvik Zoll-
ner je pred oktobrom 1662 zakupil podložnike tudi 
v uradih Šalinci, Noršinci in Gornji Brebrovnik, med 
126 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1105 B: Seckau, Stift, str. 1317–1322. 
Prim. tamkajšnjo točko 9 Urad in gorskopravni uradi »pri 
Ljutomeru« s posestjo gospostva Freiberg v op. 164.
127 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 17, H. 65, Nr. 184.
128 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1135: Herrschaft Stadl, str. 1381, 
1383, 1385 in 1394.
drugim gorskopravno posest v Ljutomeru, goricah 
nad Slančjo vesjo in na Vinskem vrhu – oktobra je 
zanje izpisal urbar. Leta 1666 je bilo vse našteto pre-
dano v posest Erazmu Freundorferju. Do 19. stoletja 
so tej posesti pridružili novine na Kajžarju in Veli-
kem Vinskem vrhu. Ob tem so v gorskopravnih regi-
strih še dominikalni gorskopravni podložniki urada 
Šalinci, skupaj 16.
V popisu gospoščinskih uradov v mariborskem 
okrožju do leta 1841 je bil tudi tamkajšnji urad Ša-
linci z 29 podložniki. Nad njimi je gospostvo imelo 
tudi patrimonialno oblast.
Gospostvo Hornegg (dolgotrajno v rokah rodbine 
Saurau)
Viri: 
Urbar Hornegg 1603, »Urad Ljutomer« (Ambt 
Lüettenberg)
Urad je bil tu vpisan kot deželnoknežji fevd, za 
katerega so redno poravnavali obveze. Imel je pet 
hubnih podložnikov – štiri na celi in enega na tre-
tjinski hubi. Celi hubniki so oddajali letno vsak po 
10 veder činžnega oziroma hubnega mošta, po korec 
ovsa, štiri kokoši, 10 jajc, po 200 vinogradniških koli-
čev in 10 tovorov (vozov) gnoja; tretjinski hubnik pa 
je oddajal le tri vedra in nekaj mošta.
Prav tako kot deželnoknežji fevd je gospostvo 
imelo vinograde na Velikem in Malem Kogu, ki jih 
je obdelovalo 40 podložnih vinogradniških kajžarjev 
(Perckholden vnnder Lüettenberg, am Groß vnd khlain-
en Khagperg). Tudi ti so oddajali vsak od 1,5 do naj-
več 7 veder mošta in od 1,5 do največ 7 denaričev.
Celoten urad je skupaj z gorskopravnimi vinogra-
di oddajal činžni in gorskopravni mošt v skupni ko-
ličini devet štrtinov. V urad je spadal še velik domi-
nikalni vinograd »pri Ljutomeru« (zu Luettenberg), 
prav tako kot deželnoknežji fevd, ki so ga morali 
kmetje obdelovati in mošt pripeljati v gospoščinsko 
klet, česar pa gospostvo kot njihovo dolžnost ni pri-
znavalo. Zato je bil ta vinograd brez gorskopravnih 
obvez in desetine. Ob tem je v ta urad spadal še en vi-
nograd nekje v Slovenskih goricah (in Pühel, genandt 
der Grußgaperg).129
Terezijanski popis hiš 1754: Takrat že združeno 
gospostvo Hornegg in St. Joseph je v okviru Hor-
negga med drugim prijavilo gorskopravno posest v 
»gorskem uradu Ljutomer«.130 Njenih vsaj 21 hiš 
podložnih vinogradniških kajžarjev in viničarjev je 
stalo na štirih goricah (»vrhovih«): Adrijanci šest hiš, 
Veliki Kog (brez vpisanega števila podložnih hiš (!)), 
Mali Vinski vrh osem in Žerovinščak sedem hiš.
Inventar urbarialnih virov: Hubna posest je v ce-
loti enaka kot v viru, razen v razdelku Gorsko pra-
129 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe VI, Archiv Herrschaft 
Hornegg, K. 1, H. 1, Urbar Hornegg 1603, fol. 59r–60v in 
fol. 118v.
130 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 16, H. 61, Nr. 71.
540
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
vo: pod točko 11. Posamezni registri h gospostvu 
Hornegg pripadajočih gorskopravnih vinogradov 
pri Ljutomeru (»urad Ljutomer«): urbar 1603, »urad 
Ljutomer«, … vinogradniški kajžarji – »podložniki 
pod Ljutomerom« (deželnoknežji fevd): podložni-
ki (Berg-Untertanen − BU) pod zap. št. 622–694, 
torej kar 73. Od leta 1689 so posebej navajali nji-
hove lokacije: Mali Vinski vrh, Vodranski vrh, Mali 
in Veliki Kog. Ob tem so v uradu dobivali še činžni 
mošt in malo pravdo na Kogu ter gorske in malo-
pravdne služnosti na Žerovinskem vrhu/Stari Cesti 
(Grünauerberg).131
Lastnik gospostva se je v prvi polovici 18. sto-
letja očitno odločil prav te vinogradniške površine s 
podložniki vred prodati in jih obdržati le še manjše 
število. Tako je odtlej v 18. stoletju po terezijanskem 
katastru v gospostvo Freisburg spadalo več imenj ob 
Muri, med njimi imenje »Ščavnica/Ščavniško ime-
nje« v okolici Ljutomera, s prej gospostvu Hornegg 
služnimi gorskopravnimi prihodki v obsegu 73 gor-
ninskih podložnikov in nekaj vinogradov v okviru 
imenja Rothenturn v goricah Presika, Rinčetova in 
Kumerska graba ter Slančja ves.132 Gospostvo Hor-
negg je tako leta 1754 imelo znatno manj teh pod-
ložnikov.
Gospostva/imenja s hubno in/ali le vinogradniško 
posestjo na Ljutomerskem na osnovi le enega 
verodostojnega elementa
Terezijanski popis hiš 1754
Gorskopravna posest Jakoba Ernesta pl. Cerronija133 
V sklopu te posesti so bili med drugim popisani 
trije vinogradniški kajžarji v goricah na Kamenščaku 
(Kämenschäggberg). 
Gospostvo Ernovž/Ehrenhausen134
V sklopu tega gospostva je bil popisan tudi urad 
Krapje (Amt Cräpping) s 15 hišami – 13 četrtkmeti-
jami in dvema kajžarjema.
Gospostvo Ormož135
V okviru ogromne posesti tega gospostva so bili 
popisani tudi vinogradi na goricah (»vrhovih«): Go- 
 
131 Die Urbare, zv. 3/I, št. 502: Herrschaft Hornegg, str. 578 in 
582–583. 
132 Die Urbare, zv. 3/I, št. 227: Freisburg, Herrschaft, str. 231–
232.
133 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 16, H. 60, Nr. 16. Na jožefinski karti je med Negovskim 
in Trsteniškim vrhom – pri Trsteniku malce nad gradom Ne-
gova – lokaliziran tudi Cerronijev gradič – Czeroni Schlösl/
Zeroni Schlossel. Prim. Rajšp (ur.), Slovenija na vojaškem zem-
ljevidu, 6, Opisi, str. 69 in 250, in Karte, sekcija 144 A 2.
134 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 16, H. 60, Nr. 24.
135 Prav tam, H. 61, Nr. 37. 
mila pri Kogu, Lahonščak, Neÿsidelberg (?), Jastrebci, 
Vrablovščak in Veličane.
Imenje Gornja Gomilica (Ober Gambliz)136
V sklopu tega imenja je bil popisan tudi »gor-
skopravni urad Ljutomer« (Luettenberg) na srednjem 
Brebrovniku (In Mitern Wrebronigg) s petimi vino-
gradniškimi kajžarji.
Gorskopravna posest Johana Jožefa Göpleißa pl. 
Eggenwolfa137
Popisan je bil tudi en viničar pri njegovem vino-
gradu »na Ljutomerskem« – na Velikem Kogu pri sv. 
Bolfenku.
Samostan benediktink Göss138 
Urad »Gorskopravna posest v Slovenskih gori-
cah«: v okviru urada popisane tudi gorice Stročja vas/
Nunska graba (Schizenberg) s 17 hišami – 16 vini-
čarjev (med njimi ena viničarka) in en vinogradniški 
kajžar.
Imenje dominikanskega samostana v Gradcu139
Njihov takratni hubno-posestni urad (Stara) 
Nova vas pod Radgono (Neüdorff unter Rackherspurg, 
kraj omenjen tudi v opisu obsega deželskega sodišča 
Gornji Ljutomer) je obsegal popisanih 27 hiš – 19 
četrtkmetij in osem »kajžarjev brez vsakršne zemlje 
in živijo kot dninarji«. 
Samostan eremitskih avguštincev Sv. Pavla v Grad-
cu140
V popisu je navedel tudi vinograde v goricah 
Slavšina (Schläffniz) v obsegu 31 hiš – 29 vinogradni-
ških kajžarjev in dva viničarja.
Samostan uršulink v Gradcu141
Prijavile so svoj gorskopravni vinograd »na stari 
cesti med Sv. Križem (Križevci) in Branekom« (zwi-
schen Heilligen Creuz und Maillegg), ki ga je obdeloval 
viničar Jurij Muršič.
Komenda Velika Nedelja142
V sklopu vinogradniških posesti je bil v goricah 
Žerovinščak prijavljen tudi en vinogradniški kajžar 
in na Lahonščaku štirje viničarji. 
Gorskopravna posest Terezije pl. Hochenrain143
Med 47 hišami v goricah »v okolici Ljutomera« 
136 Prav tam, Nr. 41.
137 Prav tam, Nr. 49. 
138 Prav tam, Nr. 52.
139 Prav tam, Nr. 53.
140 Prav tam, Nr. 56.
141 Prav tam, Nr. 57.
142 Prav tam, Nr. 59.
143 Prav tam, Nr. 63. Datirano trg Ljutomer 16. 4. 1754, Maksi-
milijan Ksaver Stremizer qua Confector.
541
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
prijavljeno tudi: Gomilski vrh en vinogradniški kaj-
žar, pet viničarjev; Kog en viničar; Scherhoffberg (?) en 
vinogradniški kajžar, pet viničarjev; na Jastrebskem 
vrhu 15 hiš – pet vinogradniških kajžarjev, deset vi-
ničarjev, na Wißmanstorffbergu (?) pa pet viničarjev.
Gospostvo Kainach144
V okviru tega gospostva je bil prijavljen tudi urad 
Branek (Mällegg) s petimi kmetijami: dve celi, dve 
tričetrtinski in ena polovična.
Gospostvo Freiberg pri Ludersdorfu – Wilfersdorfu 
(zahodno od Gleisdorfa)145
V sklopu tega gospostva je bila prijavljena posest 
grofa Kolonića »pri Ljutomeru« v obsegu 42 hiš, med 
njimi kot hubna posest 24 hiš v Stari Novi vasi – štiri 
polkmetije, osem četrtkmetij, enajst kajžarjev in en 
»kovač«, v goricah pa po en vinogradniški kajžar na 
Steinoffzenbergu (?), Linoffzenbergu (?), v Presiki in 
Stročji vasi. 
Župnija Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah146 
Župnija je med drugim prijavila dva vinogradni-
ška kajžarja v goricah nad Gomilo.
Gospostvo Sv. Marko niže Ptuja (Markovci)147 
Za terezijanski popis so kot hubno posest med 
drugim prijavili pet kmetij, štiri kajže in mlinarja v 
Jastrebcih – skupaj deset hiš –, v Ključarovcih pri 
Ljutomeru 12 kmetij, dve kajži in mlinarja ter še eno 
hišo brez statusa (?) – skupaj 16 hiš –, v Koračicah 
kmetijo in tri kajžarje – skupaj štiri hiše –, v Lahon-
cih šest kmetij, štiri kajže in viničarja – skupaj 11 hiš 
–, v Stari Cesti dve kmetiji – skupaj dve hiši – ter v 
Žerovincih tri kmetije in devet kajž – skupaj 12 hiš. 
Vinogradniških podložnikov v statusu vinogradni-
ških kajžarjev in viničarjev je gospostvo imelo obču-
tno več, tudi v/na teh goricah: Cerovec Stanka Vraza 
12 hiš, Desnjak in Hujbar po štiri hiše, Irchen berg 
(?) 16, Ivanjkovski vrh dve hiši, Gorca (Kulm Waldt) 
39, Lahonščak 19, Schworniz (?) pet hiš, Stara Cesta 
dve, Plešivica vrh 16 in Žerovinščak 15 hiš, skupaj 
kar 186 hiš.
Viteška komenda Muretinci148 
V sklopu vinogradniških površin je komenda med 
drugim prijavila 13 njej podložnih vinogradniških 
kajžarjev in viničarjev na Velikem in Malem Kogu. 
144 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 16, H. 62, Nr. 76.
145 Prav tam, Nr. 81. Datirano na gospostvu Branek. Inšpektor 
Kajetan Jožef Langenmantl.
146 Prav tam, Nr. 98.
147 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 17, H. 63, Nr. 120.
148 Prav tam, Nr. 123.
Gospostvo Negova149
Od hubne posesti je gospostvo popisalo 46 hiš v 
Iljaševcih (Igelstorff) in 20 v Koračicah, kot vinogra-
dniško posest pa na Kamenščaku tri hiše, v Korači-
cah štiri in Stročji vasi sedem, skupaj torej 80 hiš.
Gospostvo Ottersbach150
V okviru tega gospostva je imenje »Stara murska 
posest« (Alt Muhrisches Gült zu) med drugim prija-
vilo tamkajšnjo hubno posest – v Borecih 24 hiš in 
v Pršetincih (med Koračicami in Desnjakom) deset, 
skupaj 34 hiš. 
Imenje Placarski dvor (Placar, takrat last družine 
barona Hinggenaua)151
Imenje je prijavilo tamkajšnjo hubno posest – tri 
kmetije v Babincih.
Gospostvo Gornja Radgona152 
Kot tamkajšnjo podložno hubno posest je gospo-
stvo prijavilo šest hiš v Kokoričih, 22 v Ključarovcih 
pri Ljutomeru, 13 v Noršincih, 29 v Berkovcih, 34 v 
Bunčanih in deset hiš v uradu »Libanja in Ljutomer« 
(Lübon und Luettenberg). Vinogradniški del slednjega 
urada pa je tvorilo 51 hiš podložnih vinogradniških 
kajžarjev in viničarjev v tamkajšnjih goricah, skupaj 
kar 165 hiš hubne in vinogradniške posesti.
Gospostvo Šahenturn (Schachenthurn, pod Radgo- 
no)153
Gospoščinski sedež v neposredni bližini gornje-
radgonskega gradu je prav tako imel obsežno tam-
kajšnjo hubno posest – v Bučkovcih (Lindtdorff) 36 
hiš, Moti 31 in Bučečovcih (Wudischoffzendorff) 36 
hiš ter gostača. Podložne vinogradniške kajžarje in 
viničarje je imel v/na goricah Stročja vas/Nunska 
graba (Klein-, Groß Schizenberg) sedem hiš, Veliki 
Kumer vrh (Großkumbersperg, Kumerska graba) 22, 
Mali Kumer vrh (Kumerska graba) 14 in na Kamen-
ščaku 16 hiš, skupno kar 162 hiš.
Gorskopravna posest dedičev Rudolfa barona Stadla 
(Kog)154
Posest je ležala v/na goricah: Adrijanci ena hiša, 
Veliki Kog 19 hiš, Mali Kog 13 hiš, vas Kog osem hiš 
in en gostač.
149 Prav tam, Nr. 132.
150 Prav tam, Nr. 138.
151 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 17, H. 64, Nr. 156. Datirano: Sv. Tomaž v Ljutomeru (!), 
Janez Bolfenk Wöhr, inšpektor posesti barona Hinggenaua.
152 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 17, H. 64, Nr. 163.
153 StLA, Laa. A., Antiquum, Gruppe I: Häuserzählung 1754, 
K. 17, H. 65, Nr. 173.
154 Prav tam, Nr. 184. 
542
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Gorskopravna posest grofa Karla Jožefa Trauttmans-
dorffa »v okolici Ljutomera«155 
Posest je bila v/na goricah Kierchstorffberg (?) pet 
hiš, ena hiša v Kumerski grabi, Züneßdorfferberg (?) 
15 hiš in Zünzerberg (?) osem hiš.
Inventar urbarialnih virov
Gospostvo Brunnsee (dolgotrajni lastniki Khuenbur-
gi), z gospostvom Rabenhof156
V okviru gospostva so bili kot »urad Ljutomer« 
zajeti posest in gorice v bližnji in širši okolici Ljuto-
mera (Luttenberger Gebürge) z obstoječimi viri:
Glavarina 1527, Bodengeld 1571, dimnina 1572. 
Posamezni urbarji: 
Gradec, 23. 5. 1624: Rajnpreht Mavricij pl. 
Khuenburg proda Krištofu pl. Ivniškemu na Burg-
stallu ljutomersko posest v Podgorcih, Zbigovcih, 
Ključarovcih nad Ormožem (Kellersdorf), na Žvabu 
in Runeču.
Med letoma 1527 in 1572: gospoščinska posest v 
okviru »urada pri Ljutomeru« v krajih Boreci, Prše-
tinci, Trnovci, Ključarovci pri Ljutomeru, Zbigovci, 
Žepovci, Pristava, Podgorci, Dolnji Brebrovnik in 
Sodinci. 
Med letoma 1542 in 1572: gorskopravna posest 
v goricah: Pršetinci, Lahonci, Trnovski, Mezgovski, 
Runečki, Gradiški, Podgorski, Ključarovski in Pav-
lovski vrh, Spodnji in Gornji Brebrovnik, Žvab, Zbi-
govci.
Med letoma 1720 in 1755: gorskopravna posest v 
okviru gospostva Rabenhof: Brebrovnik ali ljutomer-
ska gorskopravna posest v obsegu 60 podložnikov. 
Leta 1755 pripisano: prodano Matiji Poschu.
Imenje Oberkrottendorf (sprva v rokah Stadlerjev)157
V imenjski cenitvi iz leta 1542 in novi najavi iz 
leta 1543 je bil v okviru imenja prijavljen tudi »urad 
Ljutomer« (Luettennberg): Stara Nova vas – pozne-
je (v 18. stoletju) v okviru gospostev oziroma imenj 
Freiberg, Obrež, Branek, Kog in Brengova; gorsko-
pravni vinogradi na Malem Kogu, Čagoni in Trsteni-
škem vrhu (ni podatka o številu viničarjev).
Imenja pl. Ivniških158
Posest Krištofa pl. Ivniškega:
Našteto v prijavi imenjske cenitve iz leta 1542 in 
nove lastne ocenitve iz leta 1544: tu tudi vinogradi 
pri Ljutomeru, ob Pesnici idr.
Posest Rozine roj. Herberstein, vdove po Janezu 
pl. Ivniškemu, in njunih otrok:
155 Prav tam, Nr. 189. Datiral v Ljutomeru Maksimilijan Ksaver 
Stremizer.
156 Die Urbare, zv. 3/I, št. 93: Brunnsee, Herrschaft. Mit Herr-
schaft Rabenhof, str. 99–101 (»urad Ljutomer«).
157 Die Urbare, zv. 3/II, št. 855: Gült Oberkrottendorf, str. 979.
158 Die Urbare, zv. 3/I, št. 152-B: Eibiswaldische Gülten, str. 
159–161.
Posamezni urbarji:
a) okrog 1625: Urbar strelskega dvorca Pavlovci 
pri Ormožu s pripadajočimi posestmi in pritiklina-
mi. Tu tudi kupna pogodba, s katero ga je Janez pl. 
Braneški 10. februarja 1623 prodal Pavlu Ivniškemu.
b) 1632: urbar uradov in gorskopravnih dohod-
kov, med drugim pri Ljutomeru, ki jih je leta 1629 
Pavel Ivniški prodal Juriju Stubenbergu. Zanje je bil 
okrog leta 1625 že spisan gornji urbar. Leta 1653 so 
jih prodali naprej ustanovi v Seckauu.
c) 19. 4. 1636, Gradec: urbar gorskopravnih vino-
gradov na Preradu pri Ljutomeru, ki jih je Jurij Stu-
benberg iz tega sklopa od Pavla Ivniškega pridob-
ljenih imenj prodal Nikolaju Draškoviću. Šlo je za 
posesti: 
V 16. stoletju: urad Ljutomer – gorice Slanča ves, 
kjer so v 16. stoletju pobirali in popisali činžno, vin-
sko in malo pravdo ter posebej činž.
Leta 1632: »urad Ljutomer«: hubna posest v na-
seljih Trgovišče, Savci, Vičanci, Lasigovci, Brezovci, 
Gajovci, Pršetinci, Srednji in Gornji Brebrovnik. 
Nadalje gorskopravni in dominikalni vinogradi pri 
Ljutomeru v goricah Lahonščak, Sentsch oder Lärot-
schberg (?), Pavlovski vrh, Prerad, Öt Offenberg (?), 
Vičanski vrh, Gornji, Srednji in Spodnji Brebrovnik, 
Veličanšak in Slanča ves. 
Gospostvo Schwanberg (dolgotrajna last rodbine 
Galler)159
V imenjski cenitvi gospostva iz leta 1542, ki jo je 
v imenu lastnikov, dedičev Andreja pl. Spangsteina, 
prijavil takratni zakupnik Žiga Galler, in v dimnini 
iz let 1572/1573 – oddal Andrej Spangstein – je bil 
tudi hubni »urad Ljutomer«:
Hubna posest v krajih: Godeninci, Vodranci, Ja-
strebci in Neusidl (»Novo naselje«, »Novine«).
Vse to je bilo od leta 1601 v virih označeno kot 
»Urad v Slovenskih goricah« (Amt In Windischen 
Bücheln). Takrat so bili v sklopu tega tudi gorsko-
pravni prihodki v Jastrebcih in Neusidlu. 
Gospostvo Weißenegg (dolgotrajna last rodbine pl. 
Weißenegg)160 
V najavi imenjske cenitve iz leta 1542 dedičev 
Janeza pl. Weißenegga in v novi oceni iz leta 1543 
v sklopu gospostva nastopa tudi »urad Ljutomer« 
(Luetenberg):
Hubna posest: Gorllitschein (?) in Radomerški vrh 
(Radomerščak).
Gorskopravni urad Ljutomer na Gorllitscheinper-
gu (?) in Radomerščaku – nastopa tako v imenjski 
cenitvi kot v popisu zemljiščnega davka (Bodengeld) 
iz leta 1571.
159 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1094: Schwanberg, Herrschaft, str. 
1286–1289.
160 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1280: Weißenegg, Herrschaft, str. 
1707 in 1711.
543
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
Imenje samostana dominikank v Gradcu161
V točki 3 b) Posamezni urbarji: 1656/1660: urba-
rialni register podložnikov pri Sv. Juriju ob Ščavnici 
in v Koračicah – posest identična z njihovim »ura-
dom Ljutomer«, ki so ga graške dominikanke leta 
1609 pridobile z darovnico Ane Veronike pl. Sau-
rau, roj. Pottendorfer. Vseboval je podložnike, činžni 
mošt, vinogradniško in vozno tlako, gorskopravne 
dajatve ter žitno in proseno desetino celotnega urada.
Leta 1632 je bil urad dokončno vzpostavljen kot 
hubno-posestni urad (12 podložnikov) in gorninski 
»urad Ljutomer« (24 podložnikov).
Oboje – urad in gorninski urad Ljutomer – v 
opisanem obsegu so nune 4. januarja 1762 prodale 
Maksimilijanu Ksaverju Stremizerju, takratnemu za-
kupnemu imetniku gospostva Branek.
Gospostvo Weitersfeld162
Spodnji – Zgornji Kamenščak: v okviru tega je 
bila do poznega 16. stoletja tudi posest uradov Ceza-
njevci in Mihalovci s pripadajočimi gorskopravnimi 
prihodki še na Kamenščaku, kar pa je deželni knez 
leta 1590 prodal Janezu Ambrožu grofu Thurnu.
Gospostva/imenja z le vinogradniško posestjo na 
Ljutomerskem po inventarju urbarialnih virov
Naštete bodo v različnih obdobjih obstoječe 
vinogradniške posesti, ki jih je mogoče najti v in-
ventarju urbarialnih virov pod že omenjenimi gesli 
»Urad Ljutomer«, »Gorninski urad Ljutomer« in 
»Gorskopravni prihodki v/pri Ljutomeru«. Mar-
sikatera tu navedena lokacija je zunaj območja pr-
votnega gospostva Gornji Ljutomer. Vendar je bila 
bistvena vrednost informacije v smislu poimenovanja 
po Ljutomeru. Posamezni vinogradi, razen enega v 
lasti proštije sv. Martina v Admontu, niso zabeleženi. 
Edini kriterij navajanja sledečih posesti je bil vrstni 
red v vseh treh zvezkih inventarja.
Imenje Alt-Ottersbach,163 »Hochenrainova posest v 
Ljutomeru«
Po terezijanskem katastru (174 podložnikov): 
Mali + Veliki Vinski vrh, Jastrebci, Veliki in Mali 
Kog, Scherhofberg (?), Gomila, Vuzmetinci in Kajžar. 
Gospostvo Freiberg (lastnik pl. Schärffenberg),164 
»gorninska urada Runeč in Ljutomer«
Leta 1713 je škofijska stolnica v Seckauu pro-
161 Die Urbare, zv. 3/I, št. 346: Graz, Gült der Dominikanerin-
nen, str. 384–387.
162 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1287: Weitersfeld, Herrschaft, str. 
1719–1727: Amt Steinberg. 
163 Die Urbare, zv. 3/I, št. 26: Alt-Ottersbach, Gült, str. 58–59. 
Ne smemo ga zamenjati z gospostvom Ottersbach, prim. op. 
150 (!).
164 Die Urbare, zv. 3/I, št. 222: Freiberg, Herrschaft, str. 218. 
Prim. tamkajšnje navedbe z navedbami v op. 126.
dala svoje gorskopravne prihodke »pri Ljutomeru« 
na Runeču, ki so bili nato vključeni v to gospostvo. 
Od takrat naprej je ta posest zajeta v gospoščinskih 
urbarjih. Leta 1719 je že nastal prvi posebni urbar 
tamkajšnjih vinogradniških kajžarjev, njihov imetnik 
je bil zakupnik Franc Ksaver Kalhammer. V letih 
1725/1727 nastane nov urbar za novega imetnika 
Jošta Gašperja Lierwalda.
Činžni urad Stara Nova vas (pod Gornjo Rad-
gono)
Gorninski urad Runeč. Ta je bil od leta 1824 la-
stniško v okviru gospostva Dornhofen. V sklop tega 
je po prvi jožefinski zemljiški knjigi spadalo 96 pod-
ložnikov v goricah: Žvab, Stanovno (Steinlugerberg), 
Ozmec, Šardinje, Lunovec, Podgorci, Kollikenberg/
Kossickenberg (?), Prerad in »gorskopravne novine«. 
In še »gorninski urad Ljutomer« z 11 podložniki. 
Samostan benediktink Göß165
Samostan je imel »gorice pri Ljutomeru«: Stro-
čja vas in Nunska graba, Aženci pri Gornji Radgoni 
in Rinčetova graba. Prodal jim jih je Janez Jakob pl. 
Stainach 6. januarja 1605, vse je bilo v deželnemu 
knezu gorskopravno fevdno podložnem odnosu. V 
drugi polovici 18. stoletja so manjši del teh vinogra-
dov prodali. 
Imenje Leuzendorf Gradec166
Imenje je dobivalo gorskopravne prihodke »v 
Ljutomeru«: Mihalovski in Pavlovski vrh in Srednji 
Brebrovnik. Vse je Jožef Karel Haratinger pred sredo 
18. stoletja prepisal na hčerko Marijo Ano Sirkho, 
roj. Haratinger.
Gospostvo Grottenhofen167
Gospostvo je imelo glede na zapis v zemljiški 
knjigi 80 podložnikov v/na: Vinerzenberg/Vinarzen-
berg (?), Kleining-, Klainingberg (?), Mali Litmerk 
in Litmerk, Runečki vrh, Zablenšak, Pršetinski in 
Plešivički vrh, Lunovec. Ta vinogradniška posest je v 
sklop tega gospostva prišla po Khünburgovi prodaji 
v 18. stoletju.
Gospostvo Lannach168 (dolgotrajno v rokah rodbine 
Galler)
Gospostvo je od konca 17. stoletja dobivalo tudi 
gorskopravne prihodke iz goric »pri Ljutomeru«: Ce-
rovski, Veličanski, Plešivički, Mihalovski, Trsteniški, 
Žerovinski/Stara Cesta vrh, Seittenberg (?), Ostroški 
165 Die Urbare, zv. 3/I, št. 301: Göß, Benediktinerinnenkloster, 
str. 312–320. Prim. z navedbami v terezijanskem popisu hiš 
pri op. 138.
166 Die Urbare, zv. 3/I, št. 371: Graz, Gült Leuzendorf, str. 404–
405.
167 Die Urbare, zv. 3/I, št. 412: Grottenhofen, Herrschaft, str. 
453–457.
168 Die Urbare, zv. 3/II, št. 650: Lannach, Herrschaft, str. 754–
758.
544
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
vrh (Ostraberg), Veliki Desnjak (Groß Deßnovitz-
berg), Gruschkovitzberg (? – v Halozah (?)) in Deme-
roffskiberg (?).
Proštija samostana Sv. Martin v Admontu169 
Proštija je imela v okviru svojega posestnega ura-
da Stanetinci pri Radgoni med drugim večji hubni 
vinograd, očitno dobljen iz sklopa nekdanjega go-
spostva Ljutomer.
Gospostvo Massenberg,170 »urad Ljutomer«
Gospostvo je imelo v sklopu lastnega »urada 
Ljutomer« predvsem vinogradniško oziroma gor-
skopravno, v nekaj primerih pa tudi hubno posest v 
najbližji in širši okolici Ljutomera v večjem obsegu. 
Pridobilo jo je pred koncem 17. stoletja in jo v tem 
sklopu obdržalo do zgodnjega 19. stoletja. Šlo je za 
66 vinogradniških kajžarjev pri Ljutomeru: Slanča 
ves, Vinski vrh in »novine« (Neusetzen) na Kajžarju.
Gospostvo Neuweinsberg171
Po terezijanskem katastru je gospostvo na Ljuto-
merskem imelo (sledi kot v inventarju):
b) dediči barona Rudolfa Stadla: gorskopravni 
prihodki in imenje »v Ljutomeru«: imenje Veliki Kog 
(prim. v popisu hiš 1754 pri op. 154): Veliki in Mali 
Kog, Vodranski vrh, urad kraj Kog s krajem Vitan, 
skupaj 123 gorskopravnih podložnikov in 11 »obi-
čajnih«.
c) Reichard Seebacher z gorskopravnimi prihod-
ki v Ljutomeru, kupljenimi od nunskega samostana 
Göß: 26 gorskopravnih podložnikov v Nunski grabi 
in 17 v Rinčetovi grabi. 
d) Vinogradi s poljedelsko zemljo in vrtom »v 
Ljutomeru«, prej v lasti nunskega samostana Göß 
(oboje prim. z zapisom pri op. 165).
Tu tudi od gospostva Ernovž (Ehrenhausen) od-
kupljeni posestni urad Krapje (prim. tudi v popisu hiš 
1754 pri op. 134) z 18 podložniki.
Uradi po zemljiški knjigi gospostva Radgona: 
Turjanci sedem hiš, Sitarovci deset hiš, Spodnje 
Krapje devet hiš in v Gornjem Krapju 22 hiš, od teh 
štirje »občinski« (gemain) kajžarji. Sledili so še gor-
skopravni prihodki: na Turjanskem vrhu od 34 hiš in 
Ivanjševskem vrhu od osmih.
Samostan Rein172
Deželsko sodišče samostanske gospoščine Rein 
je imelo zapisane gorskopravne prihodke od samo- 
 
169 Die Urbare, zv. 3/II, št. 746: St. Martin, Propstei des Stiftes 
Admont, A, D, str. 840−859; prim. še Namen– und Sachregi-
ster, str. 372: Stanetintzen / Stanetinci (bei Radkersburg).
170 Die Urbare, zv. 3/II, št. 748: Massenberg, Herrschaft, str. 
861–863. 
171 Die Urbare, zv. 3/II, št. 838: Neuweinsberg, Herrschaft, str. 
961–963.
172 Die Urbare, zv. 3/II, št. 1010: Rein, Stift, str. 1145–1147.
stanskih vinogradov »pri Ljutomeru«, služnostnih 
deželnemu knezu.
Gospostvo Špilje (Spielfeld) in posest Lukavci173
Posest Lukavci je bila ves novi vek konkretno 
navzoča v neposredni soseščini posesti gospostev 
Ljutomer in Branek, predvsem z mnogimi gorsko-
pravnimi prihodki (prim. navedbe posesti v tekstu in 
preglednicah pri op. 93 in 96). 
Imenje, poznejše gospostvo Štajnov pri Gornji Rad-
goni174 
Imenje je imelo od poznega 17. stoletja nekaj vi-
nogradniških kajžarjev »pri Ljutomeru«.
Gospostvo Trautenfels175 
Gospostvo je imelo že pred letom 1700 gorsko-
pravne posesti »v Ljutomeru«, konkretno v/na gori-
cah: Ritmerk, Zinzerberg, Küerstorfberg, Mayerstorf-
berg, Seniški, Podgorski, Slančjaveški, Sejanski vrh in 
Kumerska graba.
Imenja Janeza Krištofa pl. Webersberga176
Ta je leta 1709 po očetu Zahariji Gotfridu pl. 
Webersbergu med drugim podedoval »ljutomerska 
imenja« v imenjski vrednosti 20 im. funtov 1 šiling 
in jih leta 1725 prepisal sinu Francu Ferdinandu pl. 
Webersbergu.
Manj znana in neznana novoveška imenja na 
Ljutomerskem
Razprava o novoveški zemljiški posesti na Lju-
tomerskem oziroma na širšem območju med Ljuto-
merom in Ormožem ne bi bila povsem verodostojna 
brez vsaj bežnega opozorila na tamkajšnja novona-
stala manj znana in neznana novoveška imenja ozi-
roma drobne posesti. O enem takih, Veliki Kog, je 
pred nekaj leti krajši, a dragocen in verodostojen pri-
spevek objavil A. Luskovič in dokazal njegov obstoj 
od zgodnjega 18. do zgodnjega 19. stoletja.177 Še en 
primer doslej neznanega (ali znanega pod drugim 
nazivom/toponimom (?)) imenja najdemo v Na-
schenwengovem kompendiju v okviru podatkov o 
rodbini Prankh. Član te rodbine baron Janez Friderik 
(† Gradec 13. 12. 1666), štajerski deželni blagajnik, 
vladarjev vojaški poveljnik in dvorni svetnik, je leta 
1650 postal lastnik Mihalovcev (prim. op. 106). Na-
schenweng ga predstavi s plemiškim predikatom »auf 
Poppendorf, Reinthal u.(nd) dem Supanitzischen Hof 
173 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1129: Spielfeld, Herrschaft und Gut 
Lukaufzen (Lukavci), str. 1370→.
174 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1157: Steinhof/Štanov, Herrschaft, 
str. 1439→.
175 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1206: Trautenfels, Herrschaft, str. 
1565–1567.
176 Die Urbare, zv. 3/III, št. 1275: Webersberg, Gülten des Jo-
hann Christoph von, str. 1698–1699.
177 Luskovič, Zemljiško imenje. 
545
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
zu Luttenberg«.178 Morda si je z nakupom Mihalov-
cev »izboljšal« naziv še s to dodano posestjo, ki pa se 
je dotlej že imenovala po nekem neznanem Zupani-
ču. Druga možnost je pač njegov nakup neznanega 
imenja v bližini Ljutomera.
Nastanek in sploh obstoj takih imenj oziroma 
posesti bo mogoče argumentirati šele z natančnim 
študijem posestnih in drugih virov.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz
Landschaftliches Archiv (Laa. A.):
Theresianischer Kataster (MTK)
Pfarrarchiv Graz – Hl. Blut (https://data.matricula-
-online.eu/sl/oesterreich/graz-seckau/graz-hl-
-blut/)
Taufbuch VI 1651–1659 
LITERATURA
Blagec, Ozren: Baltazar Alapić – slavonski podban 
i gospodar Velikog Kalnika. Cris 19, 2017, št. 1, 
str. 65–72.
Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajer-
ske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. 1. 
zv. A–M, 2. zv. N–Ž, Seznam oblik krajevnih imen 
v srednjeveških virih (ur. Darja Mihelič). Maribor: 
Založba Obzorja, 1986–1989.
Curk, Jože: Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754. 
Kronika 35, 1987, št. 1–2, str. 4–8.
Die Urbare, urbarialen Aufzeichnungen und Grund-
bücher der Steiermark. Gesamtverzeichnis. Mit Aus-
schluß der Herrschaften und Gülten der ehemaligen 
Untersteiermark. Zv. 3/I A–J, 1967, zv. 3/II K–R, 
1967, zv. 3/III S–Z, 1985 (ur. Franz Pichler). 
Namen– und Sachregister zu den Bänden 3/I–III 
(ur. Franz Pichler in Walther Reithoffer). Graz: 
Steiermärkisches Landesarchiv, 1995. 
Donša, Jure: Dvorec Branek in njegovi lastniki. Štu-
dentski zgodovinski časopis 2021/2022, št. 1, str. 
1–9.
Dreven, Alan: Imenje Lukavci v obdobju od leta 1600 
do 1750. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fa-
kulteta, Univerza v Mariboru 2005. 
Filipič, Nataša: Ljutomer z okolico v zgodnjem novem 
veku. Zaključna seminarska naloga. Maribor: Fi-
lozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, 2013. 
Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Sloven-
skem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije 
slovenskih dežel v srednjem veku. 2., revidirana in 
 
178 Naschenweng, Der Landständische Adel 1, str. [158].
dopolnjena izdaja. Elektronska knjiga. Ljubljana: 
Viharnik, 2016.
Hofrichter, Josef Carl: Luttenberg in Untersteier, sei-
ne Umgebungen, Bewohner und Geschichte, mit 
Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und 
Wernsee betreffend. Graz, 1850.
Hozjan, Andrej: Vojak na krajini. Prispevek k bio-
grafiji Luke Kövendi Székelyja/Zekela, barona 
ormoškega (1500–1574). Ormož skozi stoletja V., 
zv. 1 (ur. Marija Hernja-Masten, Nevenka Kor-
pič, Zdenka Kresnik). Ormož: Občina Ormož, 
2005, str. 226–245.
Hozjan, Andrej: Zgodnjenovoveško Prekmurje. V 
čast stoletnice združitve prekmurskih Slovencev 
z matičnim narodom (2019). Studia Historica Slo-
venica 19, 2019, št. 1, str. 11–70.
Janežič, Maja: Dolnji grad. Zgodovinski listi 11, 2002, 
št. 1, str. 5–8.
Janežič, Maja: Grad Branek na Zgornjem Kamen-
ščaku. Zgodovinski listi 10, 2001, št. 1, str. 5–9.
Jergovič, Nino: Trga Veržej in Ljutomer, imenje Lukav-
ci in del gospostva Gornja Radgona v zgodnjem no-
vem veku. Zaključna seminarska naloga. Maribor: 
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, 2015. 
Kovačič, Fran: Doneski k starejši zgodovini Murske-
ga polja. Časopis za zgodovino in narodopisje 15, 
1919, snopič 1–4, str. 23–85.
Kovačič, Fran: Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. 
Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, 1926.
Kovačič, Fran: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgo-
dovinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska, 1926.
Luknjar, Peter: »Perkrechts Einlaag«. Gorski register 
za gospoščino Branek in Ljutomer. Zgodovinski 
listi 18, 2010, št. 1, str. 17–32.
Luskovič, Anton: Zemljiško imenje (dominij) Veliki 
Kog (Gült Gross Kaag 1710–1816). Zgodovinski 
zapisi 11, 2014, str. 59–64.
Mandušić, Iva: Povijest obitelji Drašković u 16. i prvoj 
polovici 17. stoljeća. Disertacija. Zagreb: Sveučili-
šte u Zagrebu, Filozofski fakultet, 2020.
Mell, Anton in Pirchegger, Hans: Steirische Gerichts-
beschreibungen als Quellen zum Historischen Atlas 
der österreichischen Alpenländer. Graz: Historische 
Landeskommission für Steiermark, 1914 (Quel-
len zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte 
der Steiermark, Bd. 1).
Naschenweng, Hannes Peter: Der landständische 
Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches 
Kompendium. Band I: Abele bis Juritsch. Band II: 
Lachawitz bis Zwickl. Graz: Steiermärkisches 
Landesarchiv, 2020 (Veröffentlichungen des 
Steiermärkischen Landesarchivs 43/1).
Naschenweng, Hannes Peter: Wann erlosch das Ge-
schlecht der Freiherren Hoffman von Grünbühel 
und Strechau? Zeitschrift des Historischen Vereines 
für Steiermark 88, 1997, str. 101–171.
Novak, Miroslav: Elementi oblikovanja ljutomerske 
kulturne pokrajine do sredine 20. stoletja. Časopis 
546
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
za zgodovino in narodopisje 79, n. v. 44, 2008, št. 
1–2, str. 10–27.
Novak, Miroslav: Ljutomer in njegova okolica do leta 
1850. Ljutomer, osrčje Prlekije. Ljutomer: Prleška 
razvojna agencija, 2006.
Pavličič, Srečko: Dr. Tomaž Ignacij Maurer, pl. 
Mauerburg baron Braneški. Zgodovinski listi 17, 
2009, str. 57–68.
Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge-
schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und 
Märkte. München: R. Oldenbourg, 1962.
Pirchegger, Hans: Landesfürst und Adel in der Steier-
mark während des Mittelalters, 2. Teil. Graz: Im 
Selbstverlag der Historischen Landeskommissi-
on für Steiermark, 1955 (Forschungen zur Ver-
fassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steier-
mark, 13). 
Promitzer, Christian: »Bučečovci krüh iz kajera jejo«. 
Prispevek k zgodovini vasi na spodnjem Mur-
skem polju do 1918. »S kajera vün potegjeno«. 
Oblačilna in plesna dediščina križevske fare z okolico 
(ur. Christian Promitzer, Marija Makarovič, Mir-
ko Ramovš). Bučečovci: Kulturno društvo Kajer, 
2010, str. 9–44. 
Radovanovič, Sašo: Dvorec Cven v drugi polovici 17. 
stoletja. Zgodovinski listi 12, 2003, št. 1, str. 5–10.
Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 
1763–1787. Opisi – Karte / Josephinische Landes-
aufnahme 1763–1787 für das Gebiet der Republik 
Slowenien, Landesbeschreibung − Karten, zv./Bd. 6. 
Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Slovenije, 2000.
Schmutz, Carl: Historisch-topographisches Lexicon von 
Steyermark, 3. Teil. Graz, 1822.
Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem 
v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991.
Slekovec, Matej: Grad in graščina ljutomerska. Ča-
sopis za zgodovino in narodopisje 1, 1904, str. 159–
184.
Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko 
Vidic). Nova revija. Ljubljana 2011.
Spreitzhofer, Karl: Notranjeavstrijska centralna ob-
lastva in uprava notranjeavstrijskih dežel do sre-
de 18. stoletja. Handbücher und Karten zur Ver-
waltungsstruktur in den Ländern Kärnten, Krain, 
Küstenland und Steiermark bis zum Jahre 1918. 
Ein historisch-biographischer Führer. Priročniki in 
karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, 
Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918. Zgo-
dovinsko biografski vodnik. Manuali e carte sulle 
strutture amministrative nelle province di Carinzia, 
Carniola, Litorale e Stiria fino al 1918. Guida sto-
rico-bibliografica (ur. Jože Žontar) Graz, Klagen-
furt, Ljubljana, Gorizia, Trieste: Steiermärkisches 
Landesarchiv, Kärntner Landesarchiv, Zgodovin-
ski arhiv Ljubljana, Arhiv SR Slovenije, Archivio 
di Stato di Gorizia, Archivio di Stato di Trieste, 
1988 (Veröffentlichungen des Steiermärkischen 
Landesarchives, Band 15), str. 64–75.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, 2. 
knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. 
Ljubljana: Založba Park, Znanstveni tisk – Znan-
stveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 
1991. 
Straka, Manfred: Verwaltungsgrenzen und Bevölke-
rungsentwicklung in der Steiermark 1770–1850. 
Erläuterungen zur ersten Lieferung des Historischen 
Atlasses der Steiermark. Graz: Im Selbstverlag der 
Historischen Landeskommission für Steiermark, 
1978.
Valentinitsch, Helfried: Eine Juristenkarriere in der 
Steiermark zur Zeit der großen Hexenverfol-
gung. Der innerösterreichische Hofvizekanzler 
Thomas Ignatius Freiherr von Mauerburg (gest. 
1686). Zeitschrift des Historischen Vereines für 
Steiermark 84, 1993, str. 103–126.
Vrbnjak, Viktor: Prispevek k zgodovinopisju na slo-
venskem Štajerskem do 1941. Studia Historica 
Slovenica 3 (Maribor skozi čas II), 2003, št. 2–3, 
str. 185–209.
Zadravec, Dejan: Zastave in prodaje deželnoknežjih 
posesti in prihodkov v spodnjeavstrijskih deželah v 
prvi polovici 16. stoletja. Ljubljana: Arhivsko dru-
štvo Slovenije, 2012 (Viri, 35).
SPLETNI VIRI
Naschenweng, Hannes Peter, Der landständische Adel 
im Herzogtum Steiermark. Version 1, Stand 1. Ok-
tober 2020
https://t.ly/X7JW.
https://archive.ph/wX3s
https://de.wikipedia.org/wiki/Breuner
https://de.wikipedia.org/wiki/Datei:Landgerichte_
Burgfriede_Steiermark_18_Jhdt.jpg
https://de.wikipedia.org/wiki/
Datei:Untersteiermark_Schema_der_Grenzen_
und_Besitze.jpg
https://hr.wikipedia.org/wiki/Obiteljsko_stablo_
knezova_Frankopana
https://kaiserhof.geschichte.lmu.de/10442.
https://www.stuebinghistory.at/Die-Breuner-und-
-andere-Herren-in-und-um-Stuebing/.
https://www.stuebinghistory.at/Eggenberger-Die-
trichstein-in-Stuebing/.
https://www.yumpu.com/xx/document/
view/6893784/of-5800-places-in-lower-styria-
-with-markus-jerko
547
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–5482022
S U M M A R Y
Landed property conditions in the Ljutomer 
area until the abolition of seigniories (1848)
An overview of the development path of the Up-
per Ljutomer seigniory presented in this article cov-
ers the period between the end of the Middle Ages 
and its abolition in 1848. Although the seigniory has 
already been discussed in literature, the latter is out-
dated, and no further research (except for a few mi-
nor studies) has been conducted. The seigniory was 
founded at the behest of the Styrian provincial prince 
no later than the fourteenth century from his territo-
rially even more expansive office of Radgona. There, 
the ruler also had a considerable number of so-called 
shooting courts with the surrounding land, which 
he continued to give (Schützenhöfe) as a lifelong 
fief to individuals until the end of the Middle Ages. 
The original size of the seigniory remains unknown 
and can only be speculated on based on the scope of 
the provincial court of Ljutomer and those of both 
local vicariate parishes seated in Ljutomer and Sv. 
Križ (Križevci), respectively. In the period starting in 
the late fourteenth century, the ruler excluded indi-
vidual parts from the seigniory by granting them in 
perpetuity and thus giving rise to the emergence of 
new small seigniories, most notably Babinci, Branek, 
Cven, Lukavci, and Noršinci. During the transition 
between the Middle Ages and the Early Modern 
Period, the provincial prince granted the Ljutomer 
seigniory to the Schweinbeck (Schweinpeck) family 
and thus turned it into a private hereditary property. 
A turning point for the seigniory came in the late 
1510s, when the Schweinbecks started to partition 
a considerable portion of the estate as their daugh-
ters’ dowries; the last male descendant died heirless 
in 1527.
The article describes the main phases that indi-
vidual parts of what was once a territorially uniform 
seigniory underwent, passing into the hands of in-
dividual members of noble families which then held 
them for generations. From the early seventeenth 
century onwards, parts of the estate, especially those 
in the area between Ljutomer and Ormož (the wine-
growing hills of Ljutomer–Ormož) attracted many 
noblemen as well as religious institutions (monas-
teries, the Diocese of Seckau) in Styria. Their main 
interest was in the wine-growing areas (vineyards), 
producing the famous Ljutomer wine. Among the 
most notable noblemen was Thomas Ignaz, Sr., Bar-
on of Mauerburg, a doctor of law and high official at 
the imperial court in Graz, who in the second half 
of the seventeenth century bought a small estate in 
the Ljutomer area and embarked on reunifying the 
seigniory. Until his death, he bought off the more 
recent seigniory of Branek in its entirety and instilled 
the vision of reunification in his male descendants. 
In 1719, his grandson Georg Ignaz Anton, Baron of 
Mauerburg, became the sole owner of the reunified 
seigniory, now named after the new seat at Branek 
Castle. In the mid-eighteenth century, the seigniory 
counted 504 serf houses, a considerable number of 
vineyards subject to the Bergrecht (vineyard tax), and 
no less than 617 houses in the first half of the nine-
teenth century.
In its final chapter, the article provides a host 
of information regarding the early modern landed 
property in Ljutomer’s wider surroundings—includ-
ing areas beyond the scope of the former and reuni-
fied seigniory. The estate passed into the possession 
of many, also newly emerging seigniories, institu-
tions, individual noblemen, and noble families which 
all used it, and primarily its hills, for creating new, es-
pecially wine-growing areas or leased them en masse 
to be cultivated in accordance with the Bergrecht. 
Given the desire to name this estate after Ljutomer, 
regardless of its actual geographic position or, better, 
distance from the said town, it seems safe to assume 
that this decision in itself was considered as an as-
surance of the quality of the produce—wine—which 
the owners proudly presented to their guests or with 
which they aimed to improve their personal reputa-
tion and social prestige.
548
ANDREJ HOZJAN: POSESTNE RAZMERE NA LJUTOMERSKEM DO RAZPUSTA ZEMLJIŠKIH GOSPOSTEV (1848), 511–548 2022
Slovenska prisega ljutomerskih tržanov (SI PAM/0004/001/007_00017, 
Knjiga z zapisniki ljutomerskega trškega sveta za sveta 1717-1725, škatla 25, ovoj 2).