LETO XIX. ST. 25 (892) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. JULIJA 2014
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Sporočilo dveh predsednikov
"V današnjem prelepem dnevu je tudi kanček grenkobe, ker se spominjamo na desetine milijonov žrtev, ki so v času prve svetovne vojne z življenjem plačale za mir. Danes z veliko mero optimizma in z veliko vero v prihodnost s predsednikom sosednje Italije zreva v potrebo po krepitvi najinega osebnega sodelovanja, zaupanja in prijateljstva, prijateljstva med obema narodoma in uspeha evropske ideje, ki je temelj miru in varnosti starega kontinenta", je v ponedeljek, 7. t. m., pred svetogorsko baziliko Matere Božje povedal slovenski predsednik Borut Pahor, ki je prišel iz Gorice skupaj z italijanskim predsednikom Giorgiom Napolitanom.
"Najino pričevanje, najino prizadevanje za mir pomeni predvsem prijateljstvo, ker mir ni samo odsotnost vojne, mir temelji na veliko tesnejših povezavah prijateljstva, sodelovanja in solidarnosti. To hočemo tukaj poudariti, tako se vzpostavlja mir", pa je v svojem nagovoru poudaril italijanski predsednik Giorgio Napolitano.
Tudi sicer sta nedelja in ponedeljek minila v znamenju srečevanj med predsedniki, saj je bil v Redipuliji v nedeljo zvečer odmeven koncert za umrle v prvi svetovni vojni. Prav prva svetovna vojna, ki se je začela v naših krajih pred sto leti, je povod nizu odmevnih prireditev, ki smo jim priče, svečanosti in prireditev, ki včasih zdrknejo na raven cenene patetike, ki nima nobenega ustreznega mesta ob spominu na milijone mrtvih v prvi svetovni vojni.
Srečanje med predsednikoma na Trgu Evrope, ki ga lokalna politična desnica ni hotela na tem simboličnem kraju sodelovanja in prijateljstva, ter na Sveti Gori, hvala Bogu ni imelo nobenega nadiha nepotrebne patetike, oba predsednika sta se namreč zazrla v skupno Evropo in v prihodnost, ki naj temelji na medsebojnem sodelovanju, prijateljstvu in na trajnem miru, ki je osnova vsakega dostojnega življenja in sobivanja.
Na njun obisk Svete Gore bodo spominjali klop miru in dva zapisa v spominsko knjigo, predvsem pa dejstvo, da sta oba zmogla iskreno govoriti o prihodnosti, ki naj temelji na odprti solidarnosti med sosedi v novi Evropi.
Za obisk bazilike Svetogorske Matere Božje sicer protokol ni predvideval časa, prepričani pa smo, da je Svetogorska Mati Božja blagohotno blagoslovila namero obeh predsednikov!
JUP
Vseslovensko srečanje v Državnem zboru
Letos v znamenju mladih in prihodnosti!
Reform se je treba lotiti strokovno
Javno financiranje in socialna bilanca
Besede deželnega odbornika Torrentija, ki je v zadnji številki Novega glasa postavil v ospredje nujnost evalvacije dela manjšinskih organizacij, odražajo neizogibno potrebo politike, da vse bolj natančno nadzoruje učinkovitost porabe javnih finančnih sredstev.
Zadeva nedvomno presega manjšinsko stvarnost. Politika je danes tarča močne medijske ofenzive, ki porabo javnih sredstev postavlja znova in znova pod drobnogled. Zato ni čudno, da si javni upravitelji želijo jasnih kriterijev, ki bi jih tehniki spremenili v kazalnike, s katerimi bi strokovno vrednotili posamezne prošnje in posledično transparentno določili višino financiranja.
To legitimno in povsem razumljivo stališče pa dejansko prenaša odgovornosti odločanja o porazdelitvi sredstev na drugo raven in sproža nova vprašanja. Kdo bo namreč tisti, ki bo določal tipologije razpisov, izbiral pokazatelje za vrednotenje delovanja ustanov, na kateri osnovi bo to počel in sploh kdo bo razpise točkoval? Verjetno je prav to danes najbolj pereče politično vprašanje, ki bi se ga morala manjšinska politika lotiti in ki bolj kot vse ostalo zahteva glasno in odkrito diskusijo.
Da bo jasno. Sistem financiranja manjšinskih ustanov je sicer že podvržen mehanizmom kontrole. Prva, če se ne motim, je na to pot stopila Republika Slovenija, ko je krovnima organizacijama odvzela pristojnost razdelitve javnega denarja in se odločila za sistem financiranja na osnovi razpisov, podvrženih točkovanju.
/str. 2 Peter Černič
FotoJMP
Minuli petek, 4. t. m., je v državnem zboru v Ljubljani potekalo tradicionalno vseslovensko srečanje, ki je bilo letos v znamenju mladih. Slovenci iz domovine, zamejstva in sveta so si zastavili nalogo, da bodo poskušali najti odgovor na vprašanje, ali so mladi ustvarjalci skupnega slovenskega prostora. Letošnje srečanje je bilo že štirinajsto po vrsti. Uvodoma so udeležence srečanja nagovorili podpredsednica DZ RS Polonca Komar, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki opravlja tekoče
posle, Gorazd Žmavc, in predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Danijel Krivec. Polonca Komar je poudarila, da je "ohranjanje slovenskega jezika, kulture in identitete med mladimi zunaj naših meja za nas vse zelo velikega pomena. Mladi so bogastvo vsake države, vir energije in mladosti, naša naloga je, naloga vseh sfer družbenega življenja, predvsem pa politikov, da mladim omogočimo primerne in dobre pogoje za življenje".
/str. 2
Avstrijski zvezni svet
Vodi ga Koroška Slovenka Ana Blatnik
K
ot prva koroška Slovenka je Ana Blatnik v torek, 1. .julija, prevzela predsedstvo zveznemu svetu, sicer četrto najvišjo funkcijo v državi. V pogovoru za STA je povedala, da se bo v svojem polletnem mandatu, ki je pred njo, še intenzivneje zavzemala za žensko politiko in politiko mladih, velik poudarek pa bo namenila tudi izobraževanju in zamejcem.
Blatnikova je za STA pojasnila, da njeni poudarki zelo odsevajo del njene identitete. Kot žensko jo tako zelo zanima, zakaj si ženske še vedno večinoma izbirajo poklice, kot so prodajalka, tajnica ali frizerka, torej tipične ženske poklice, ki niso ne dobro plačani, prav tako pa ne nudijo nobene karierne možnosti. Meni namreč, da mora politika sprejeti ukrepe, ki bi ženskam omogočali večje možnosti za kariero in ne samo za tradicionalne ženske poklice.
Pojasnila je, da je sama učiteljica na poklicni šoli, zato bo velik poudarek namenila izobraževanju. Kot koroška Slovenka pa bo v parlamentu organizi-
rala tudi prireditev o zamejcih. Pri vseh njenih težiščih bo v ospredju predvsem mladina.
Na njeno pobudo bo 21. oktobra v Celovcu potekala mednarodna konferenca o temi "Balkan kot priložnost". Konferenca bo se-
stavljena iz političnega, kulturnega in kulinaričnega dela.
V prvem delu bodo sodelovali politiki iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter avstrijske Koroške in Slovenije, kjer se bodo pogovarjali o Balkanu kot pri-
ložnosti. Konferenco bo vodil nekdanji visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino Wolfgang Petritsch.
Kulturni del konference bo po njenih besedah kratek, a zelo raznolik, v kulinaričnem delu pa bodo na voljo značilne jedi iz avstrijske Koroške, Slovenije, Srbije in Hrvaške. Celotna konferenca je zastavljena kot "prireditev prihodnosti in raznolikosti, kot možnost sodelovanja, brez kakršnih koli predsodkov", je še dejala nova predsednica avstrijskega zveznega sveta, zgornjega doma parlamenta.
Glede uporabe slovenskega jezika v avstrijskem parlamentu pa je pojasnila, da so njeni govori vselej dvojezični in da govori v obeh jezikih, torej tudi v slovenščini, že od leta 2004. Blatnikova, rojena 19. julija 1957, je svojo bogato politično kariero začela leta 1990, ko je vstopila v stranko socialdemokratov (SPO). Vse od takrat se v stranki zavzema za politiko žensk, od leta 2004 pa je poslanka v zveznem svetu. Deluje tudi kot namestnica predsednika Zveze slovenskih organizacij na avstrijskem Koroškem.
Ljubljana
50. seminar slovenskega jezika
V Ljubljani se je v ponedeljek, 30. junija, začel 50. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Tradicionalna prireditev vsako leto v juliju na Filozofski fakulteti združi udeležence z vsega sveta, ki želijo pridobiti čim več znanja o slovenščini, Sloveniji ter njeni literaturi in kulturi. Jubilejnega seminarja se je udeležilo 114 slušateljev iz 26 držav.
Na seminarju so sodelovali študenti in univerzitetni profesorji slovenščine, slavisti ter drugi znanstveni delavci, prevajalci in
kulturni delavci iz slovenskega zamejstva. Srečanje vsako leto organizira center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki deluje v okviru slovenističnega oddelka na Filozofski fakulteti.
Seminarski program je razdeljen na dopoldanski strokovni in po-poldansko-večerni spremljevalni program. Strokovni del sestavljajo lektorske vaje, konverzacijski tečaji, posebni izbirni tečaji in predavanja uglednih strokovnjakov s področja slovenskega jezikoslovja, literature, humanističnih in drugih ved.
Jubilejni seminar, ki poteka do 11. julija, je ubran na temo Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Jubilej so organizatorji 1. in 2. julija obeležili z dvodnevno mednarodno konferenco z naslovom Prihodnost slovenščine in slovenistik po svetu. Svoje prispevke je predstavilo 15 nekdanjih udeležencev seminarja iz 11 držav, ki se pri svojem znanstvenoraziskovalnem in pedagoškem delu na univerzah in drugih institucijah po svetu posvečajo slovenščini. Konferenco je sklenila okrogla miza o slovenski jezikovni prihodnosti. Udeleženci seminarja so v Slovenijo prišli večinoma s pomočjo štipendij, ki jih tujim državam podeljuje Republika Slovenija v okviru meddržavnih pogodb in sporazumov. Seminar so slovesno odprli na Ljubljanskem gradu.
Pismo Slomak predsednikom slovenskih strank
Potreben je resen razmislek!
Koordinatorka Slovenske manjšinske koordinacije Slomak, ki združuje krovne organizacije Slovencev iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Madžarske (Društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko, Narodni svet koroških Slovencev, Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, Zveza slovenskih organizacij; Zveza slovenskih društev na Hrvaškem; Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij in Zveza Slovencev na Madžarskem), Susanne Weitlaner, je pred kratkim pisala predsednikom vseh strank, ki so predstavile svoje liste na predčasnih volit-
vah za Državni zbor RS.
V dopisu pravi, da Slomak z veliko pozornostjo spremlja sedanje priprave na državnozborske volitve. Novi parlament in posledično nova slovenska vlada imata zelo pomembne pristojnosti glede vprašanj, ki zadevajo slovensko prisotnost v sosednjih državah, njeno vsestransko rast in povezovanje z matično državo. Predstavniki manjšinskih organizacij so prepričani, da tudi predstavniki strank čutijo potrebo, da bi se tudi vnaprej tem problematikam celovito posvetili in jim namenili primerno pozornost, saj je potreben resen in dogovor-
S 1. strani
Letos v znamenju
•••
Minister Žmavc se je rojakom iz zamejstva in sveta zahvalil za vsa njihova prizadevanja v preteklosti za mednarodno priznanje in uveljavljanje Slovenije in dosedanjo zvestobo matični domovini. Slovenci v zamejstvu in po svetu smo po njegovih besedah ambasadorji slovenstva in most med matično domovino in državo, v kateri živimo in delamo. Poudaril je, da ne vlada in ne številne civilne, nevladne organizacije kljub krizi, ki pesti Slovenijo, pri skrbi niso pozabile na rojake izven meja Slovenije. Glede
trenutnega nihanja izseljevanja iz Slovenije pa je izrazil prepričanje, da se bo "beg možganov" kmalu obrnil v "kroženje možganov”.
Danijel Krivec je podobno kot minister dejal, da so mladi lahko povezovalci različnih svetov, vezni element med različnimi svetovi pa so lahko tudi tisti, ki se sedaj izseljujejo iz Slovenije. Izrazil je željo, da bi vseslovensko srečanje prineslo odgovor tudi na vprašanje, kako uspešno povezati in največ iztržiti iz teh dveh svetov. Prisotne je povabil, naj skupaj ugotovijo, "kako bo ta
simbolni slovenski skupni kulturni prostor oblikovan, kateri so tisti temeljni kamni, na katerih slonijo povezovalni elementi, kateri vzvodi nam še primanjkujejo in katera veziva so še prešibka".
Iz naše sredine je poleg predsednikov SSO dr. Draga Stoke in SKGZ Rudija Pavšiča prišlo v Ljubljano večje število predstavnikov mlajše generacije, ki so prisluhnili tudi uvodnemu odličnemu predavanju dr. Sare Brezigar o tem, kako je treba znotraj vsake skupnosti najti moč za prenovo in za mlade; Tanja Peric, Jernej Šček, Simon Peter Leban in Martin Maver so imeli v državnem zboru zanimive posege in povzetke vseh štirih bomo objavili v prihodnji številki.
S 1. strani
Javno financiranje
•••
Malce drugačen mehanizem je uvedla nato Dežela FJK, ko se je odločila za današnjo formulo financiranja, ki loči financiranje organizacij primarnega pomena od financiranja vseh ostalih ustanov. Dejstvo pa je, da vse manjšinske ustanove morajo predstaviti pristojnim oblastem obračune o uporabi danih sredstev, s katerimi lahko razpolagajo le v skladu z razpisi.
Pri tem pa je pomembno podčrtati, da je današnji sistem obračunavanja vezan zgolj na finančno kontrolo pristojnih računskih sodišč, kar pomeni, da je glavna skrb tako Slovenije kot tudi Dežele FJK preveriti, če so bila razdeljena sredstva porabljena v skladu z obstoječimi pravnimi normami. Skratka, kontrola ne preverja kakovosti delovanja ustanov, ampak se osredotoča na formalno pravilnost porabe danih sredstev.
Če pa deželna politika hoče narediti odločen korak naprej, kot to napoveduje odbornik Torren-
ti, in če se želi resno ukvarjati tudi z evalvacijo dela manjšinskih ustanov, se mi zdi pomembno, da bi se tako deželna posvetovalna komisija kot tudi deželni odbor morala najprej seznaniti z objektivno sliko stanja in delovanja društev in ustanov, ki sesta-vljajo slovensko narodno skupnost v Italiji. To pa ni enostavna zadeva, še posebej, če je edino objektivno izhodišče za tako sliko analiza finančnih obračunov. Finančni obračuni namreč ne dajejo jasne slike o celostnem delovanju ustanov, kar posledično ustvarja velike težave pri interpretaciji podatkov, in to celo svetnikom deželne posvetovalne komisije, ki naj bi morali tako ali drugače neposredno poznati manjšinsko stvarnost.
Možen izhod iz te strukturne nejasnosti bi verjetno bila zahteva Dežele FJK, da prejemniki javnega financiranja morajo pristojnim uradom predstaviti ob finančnem obračunu tudi socialno bilanco, ki se danes pogosto uveljavlja kot nepogrešljivo orod-
Povejmo na glas
je, ko je treba potrditi ali pa zavrniti etični profil delovanja ustanov in društev.
Orodje socialne bilance dejansko omogoča utemeljevanje in opravičevanje obstoja posameznih subjektov v odnosu do širše skupnosti, in to ne le s strukturno finančnega zornega kota, kot se danes žal večkrat dogaja, ampak tudi z moralno-etičnega zornega kota. Če bi namreč vse naše ustanove javno predstavile socialno bilanco, bi se neposredno legitimirale pred širšo skupnostjo in z objektivnimi kazalniki potrdile svojo povezanost z območjem. Vsem bi torej postalo jasno, v kakšni meri je doseganje lastnih institucionalnih ekonomskih ciljev pripomoglo k izboljšanju kakovosti življenja članov manjšinske skupnosti, zaradi katere te ustanove sploh obstajajo.
Ti podatki pa bi bili nedvomno koristni tudi za tiste, ki morajo danes odločati, v kakšni meri financirati posamezne segmente naše skupnosti in sprejeti celo nove kriterije javnega financiranja. Debata bi postala takoj bolj stvarna, reform pa bi se lotili tudi strokovno in ne samo na ravni političnega dogovarjanja.
jen razmislek o našem prihodnjem povezovanju in sodelovanju. Dobro se zavedajo, da je le v takem sinergičnem razmišljanju možno najti rešitve za nekatera še odprta vprašanja in da se bo prav na tej podlagi lahko ustvarila tista potrebna platforma, ki bo izraz skupnega jezikovnega prostora v vse bolj povezanih evropskih dinamikah ob spoštovanju vseh njenih specifik. Pomembno je tudi, da bodo tudi v bilateralnih povezavah med Slovenijo in Avstrijo, Hrvaško, Italijo in Madžarsko manjšinska vprašanja primerno zastavljena in da bodo naše skupnosti resničen protagonist in povezovalec teh obmejnih stvarnosti. Nazadnje so izrazili prepričanje, da bodo omenjena pričakovanja izpostavljena v programih in upoštevana v delovanju posameznih strank Republike Slovenije.
Namesto črne uveljavimo svetlo kroniko
Vsi vemo, da časopisi in toliko bolj televizija namenjajo veliko pozornost t. i. črni kroniki, ki mnogokrat presega sprejemljiv obseg. Seveda so številni dogodki takšni, da je o njih treba poročati. V večji ali manjši meri so vsi tragični, pa naj gre za prometne nesreče, zrušenje stare stavbe, eksplozije plina ali naravne nesreče, kot so povodnji, zemeljski plazovi in podobno. O njih je nujno obveščati javnost, čeprav je pri tem treba upoštevati primeren obseg in ton poročanja, ki naj ne bo senzacionalističen. Posebno poglavje pa predstavlja tisti del črne kronike, ko gre za tragičen dogodek v družinskem, se pravi zasebnem krogu, kjer pa praviloma ni nikakršnega občutka za mero. Televizija z različnimi oddajami zagreto spremlja preiskavo, hoče vedeti vse o vpletenih osebah, sili v te osebe s kamero, in to dan za dnem, tako da že ona postane preiskovalec, pri čemer celo vpliva na javno mnenje. Vsa zadeva preraste normalne okvire, mnogokrat nima podlage v ugotovitvah sodnih in varnostnih organov, posledice pa so znane: črna kronika na ta način postane bolestno ukvarjanje z nesrečami prizadetih ljudi. In na tem mestu se vprašamo, ali že kar predlagamo: kaj ne bi bilo prav, ko bi na televizijske zaslone in v časopisje namesto črne vnesli več svetle oziroma bele kronike in s tem vzpostavili primernejše ravnotežje s temno stranjo človeka? Lahko bi npr. javnost obveščali o dosežkih zdravnikov, o posebno uspešnih operacijah in ozdravitvah. Lahko bi
kaj več izvedeli o prizadetem otroku in njegovih starših, ki somu pomagali do tega ali onega uspeha. Lahko bi nam še včeraj na smrt sprta soseda pojasnila, kako sta našla pot do medsebojne pomiritve. Lahko bi bili bolje obveščeni o dobrodelnosti oziroma kako so se na bolje spremenili pogoji osebe, ki je pred tem živela pod pragom revščine. Lahko bi pobliže spoznali tega ali onega pribežnika, ki jeza svojo družino pri nas našel zatočišče. Lahko bi nas z navdušenjem navdala zgodba o nekom, ki se je rešil odvisnosti od alkohola ali drog. Lahko bi nas spodbudila pripoved osebe, ki je v veri odkrila smisel svojega bivanja in se s tem rešila uničevalne depresivne misli. Lahko bi imeli priložnost slišati zgodbo o neustrašenosti iskrenega prijateljstva in čiste ljubezni. Lahko bi nam bilo v pomoč, ko bi nam bilo povedano, kako neverjetno in odrešilno moč ima odpuščanje, potem ko so bili že vsi mostovi med sprtimi osebami desetkrat porušeni. Lahko bi nam bilo dano kaj več izvedeti o tem, kako je prišlo do takšnega ali drugačnega nadvse po-mebnega sporazuma med dvema državama, sporazuma, ki je v resničnem interesu njunih državljanov, kjer imamo v mislih mir namesto prejšnje vojne. In še in še bi lahko naštevali stvari, ki se dogajajo in so svetle in niso črne, ki so srečne in niso tragične in bi nam bile še kako v spodbudo. Ali pa je svetlo kroniko mogoče tudi uveljaviti? Vsekakor, če si to zares želimo in ji izborimo prostor.
Janez Povše
La Costituzi.
REDIPULJA, TRG EVROPE V GORICI in SVETA GORA
Verdijev Rekviem, rokovanje na skupnem goriškem trgu, klop miru ob Marijinem svetišču
Sporočilo dveh predsednikov ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne
Predsednika republike Italije in Slovenije Giorgio Napolitano in Borut Pahor nagovarjata javne, politične in vojaške oblasti
Državnika zapisujeta nekaj misli v spominsko knjiao
Zamejski Slovenci v Strasbourgu
Na umestitvi novega evropskega
parlamenta
Na povabilo evropskega poslanca SDS dr. Milana Zvera sta se v preteklih dneh kandidat SDS na evropskih volitvah in deželni tajni SSk odv. Damijan Terpin ter predsednik pokrajinskega sveta v Trstu Mau-rizio Vidali, s skupino zamejcev, ki delujejo na gospodarskem, družbenem, kulturnem in političnem področju, udeležila umesti tvene seje novega evropskega parlamenta v Stasbourgu.
Enako povabilo je od potrjenega evropskega poslanca Herberta Dorfmanna prejela tudi kandidatka SSk na listi Južnotirolske ljudske stranke (SVP) Tanja Peric. Terpin in Vidali sta se v Strasbourgu najprej srečala z dr. Milanom Zverom in evroposlankama SDS Romano Tomc in novogoričanko Patricijo Šulin in skupaj z ostalimi člani zamejske delegacije izmenjala mnenja o perspektivah evropskega parlamenta in evropskih institucij v novem mandatu, o vlogi
poslancev iz Slovenije v njem, možnostih sodelovanja in zastopanja interesov slovenske manjšine s strani treh poslancev SDS v sodelovanju tudi s poslancem SVP Herbertom Dorfman-nom. Vsi trije poslanci SDS so seveda izrazili na j večjo pripravljenost, da bodo zastopali tudi interese slovenske narodne skupnosti v Italiji in se odzivali na pobude SSk, še zlasti v t. i. Intergrupi za manjšine, ki bo oblikovana tudi v naslednjem mandatu.
Skupaj s poslanci SDS se je delegacija iz zamejstva na kratko tudi srečala z dosedanjo komisarko za pravosodje Viviane Reading ter s številnimi drugimi evropskimi poslanci. Tako so lahko izmenjali mnenja in občutke ob izvolitvi slovenske poslanke iz avstrijske Koroške dr. Angelike Mlinar, ki je dejala, da je pripravljena zastopati interese slovenske narodne skupnosti iz Italije v evropskih institucijah, saj so problemi zelo podob-
ni tistim, s katerimi se soočajo tudi koroški Slovenci.
Nadalje so se člani delegacije srečali še z evropskim poslancem NSi Lojzetom Peterletom, s katerim je imel deželni tajnik SSk Terpin poglobljeno debato tudi o skrb vzbujajočem stanju v Sloveniji, prav tako tudi s poslancem SLS Francem Bogovičem.
Do naključnih srečanj je prišlo nato še s poslanko SD Tanjo Fajon in DESUS Ivom Vajglom.
Posebej zanimivo je bilo tudi srečanje z novoizvoljenim evro-poslancem iz hrvaške Istre Ivom Jakovčičem (IDS), v katerem je bil
govor zlasti o Jadransko-Jonski pobudi, kjer po mnenju istrskega poslanca Slovenija igra nekoliko preveč zadržano vlogo.
Zanimiv je bil tudi daljši pogovor
ni tajnik SSk Terpin pogovarjal predvsem o reformi italijanskega senata in volilni zakonodaji, ki je sedaj v razpravi v italijanskem parlamentu.
z dosedanjim evropskim komisarjem iz Italije Antoniom Tajanijem (FI), ki je bil sedaj izvoljen za enega od podpredsednikov evropskega parlamenta. Z njim se je dežel-
Nadalje se je delegacija iz zamejstva srečala tudi z novoizvoljeno evropsko poslanko iz FJK Isabello Demonte (PD) in nekdanjo ministrico Simono Bonafe' (PD). Taj-
nik Terpin je izkoristil priložnost, da je evropsko poslanko iz naše dežele seznanil z velikimi pomisleki in vprašanji, ki se postavljajo ob napovedani reformi krajevnih uprav oz. občin v naši deželi, ki jo je pripravil deželni odbor FJK in o kateri je bilo v teh dneh veliko govora v italijanskem časopisju.
Deželni tajnik Terpin se je tudi na kratko sestal z dosedanjim predsednikom Intergrupe za manjšine Cszabo Tabadjijem, evropskim poslancem iz Madžarske, ki je tudi sam velik zagovornik manjšinskih pravic.
Za povabilo na obisk evropskega parlamenta sta se evroposlancu SDS dr. Milanu Zveru deželni tajnik Terpin in tržaški predsednik pokrajinskiega sveta Vidali, tudi v imenu ostalih članov delegacije, iskreno zahvalila, saj je bila to priložnost, da sta se manjšinska predstavnika soočila in navezala koristne stike z vrsto pomembnih ljudi v evropskem parlamentu, kar bo nedvomno koristilo celotni manjšini.
10. julija 2014
Kristjani in družba
Romanje bratskih skupnosti iz Gorice in Nove Gorice
Slovenci in Italijani skupaj po sledovih sv. Frančiška
Goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli je v stolni cerkvi 12. januarja letos ob koncu bratskega srečanja pred jaslicami, ki ga že več let organizirata skupnosti Frančiškovega svetnega reda iz Gorice in Nove Gorice, med drugim dejal, da je desetletna skupna bratska pot pomemben cilj, zato se člani ne smejo ustaviti. V času, ko se v Evropi veliko govori o krizi, take oblike druženja gradijo pravo Evropo bratstva in miru, je še dejal nadškof, ki je številnim navzočim predlagal skupno romanje po Frančiškovih poteh.
Zamisel je takoj naletela na navdušenje, kot piše v članku,
ki so nam ga poslali prijazni člani bratskih skupnosti. Hkrati pa so tudi razumeli, da so na tak način poklicani narediti korak naprej v medsebojnih odnosih: eno je prirediti dveurno srečanje, drugo pa je organizirati in doživeti nekajdnevno romanje drug ob drugem. Dne 27. junija je 60 slovenskih in italijanskih romarjev le šlo na pot;
z njimi so šli br. Esterino Biesuz iz Gorice, br. Tomaž Pinter s Kostanjevice in nadškof Carlo. Vse od prvega dne je bila v njih živa želja, da bi se bolje spoznali ter skupaj živeli v preprostosti in edinosti. K temu sta veliko pripomogla asistenta, ki sta v obeh jezikih animirala romanje z molitvijo in razlagami krajev ter tako ponudila dragocene iztočnice za osebno razmišljanje, pa tudi nadškof, ki je kot pravi romar delil svoj čas in izkušnjo z ostalimi romarji. Skupaj so šli k viru frančiškanske duhovnosti, da bi se prenovili in odžejali. Obiskali so baziliko sv. Klare, stolnico in druge cerkve, hodili so po poteh, po katerih so pred osmimi stoletji hodili Frančišek in njegovi brat-
je, dan pa so sklenili z evharistično daritvijo v baziliki sv. Frančiška. Dan kasneje so v Grec-ciu prišli do samostana in nato dopustili, da jih je v preprosti lepoti kraja popolnoma prevzel božični čudež: br. Tonino jim je pred štalico, kjer je sv. Frančišek postavil prve jaslice, povedal, kaj se je tam zgodilo za Božič leta 1223. V edinem kraju, kjer liturgična določila dovoljujejo vse leto proslavljanje Božiča, so nato med mašo okusili, da je Božič resnično vsak dan v evharestiji, da so ljudje, če le hočejo, eno in razlike se lah-
ko spajajo v edinost ciljev. Med mašo, ki jo je daroval nadškof Carlo, so se namreč molitve, berila, pesmi in homilija tekoče prepletali v italijanščini in slovenščini. Vse je potekalo zelo harmonično in skladno, kot bi uporabljali isto govorico notranjega miru, ki ga daruje Dete v jaslicah skupno z neizrekljivo srečo. Čas je bil še za obisk samostana Fonte Colombo, kjer je Frančišek napisal regulo. Popoldne so v čudovitem naravnem okolju blizu slapov Cascata delle Marmore lepo izkoristili priložnost za sprostitev v bratskem
vzdušju, zvečer pa so se udeležili procesije v ba-zliki S. Maria degli Angeli. V nedeljo zjutraj so za sabo pustili Assisi in se odpravili v kraj La Verna: tam je Frančišek prosil in dosegel, da mu je Gospod dal okusiti svoje trpljenje na križu. Romarji so tam lahko razmišljali o skrivnosti trpljenja, ob liturgičnem prazniku svetih Petra in Pavla pa tudi o poklicanosti in odgovoru na Božji klic. Domov so se vrnili duhovno obogateni in v zavesti, da skupna hoja različnih omogoča večjo pristnost vsakogar. Včasih je morda potrebno biti pripravljeni se odpovedati lastnim prepričanjem in gotovostim, vse to pa prinaša v dar veselje, saj vsakdo lahko okusi srečo sprejetosti in sprejemanja drugega.
Sveto in svetost
Je danes kristjanom še kaj sveto?
Pred nedeljo Sv. Rešnjega Telesa in Sv. Rešnje Krvi mi je dal misliti Utrip evangelija na naši zamejski televiziji. Govorec je kratko in jasno opozoril gledalce na pomen pokleka pred Najsvetejšim kot tudi na pomen pokleka, ko vstopimo v cerkev ali odidemo iz nje, kjer je Najsvetejše.
Je danes kristjanom še kaj sveto? Spominjam se, kako so nam starši govorili o svetosti življenja, pa nas tudi na to opozarjali. O tem se danes malo govori. Prav tako smo zanemarili svetost sakralnega prostora. Da je do tega prišlo, sta poleg pomanjkljive domače vzgoje kriva tudi naša prosveta - z izpeljevanjem raznih prireditev po cerkvah (čeprav duhovniki ob takih priložnostih velikokrat Najsvetejše umaknejo v zakristijo) - pa tudi turizem z ogledi. Vendar je cerkveni prostor kljub vsemu posvečen in tu pride v poštev drugačna kultura, kot smo je navajeni v koncertni ali kaki drugi dvorani. Cerkev je in ostane posvečen kraj, kjer pre-
biva Bog, neodvisno od tega, kako si to mislimo. Do tega posvečenega, sakralnega prostora moramo imeti neki obzir, spoštovanje!
Prav zbode me, ko pripravljam prvoobhajance. Navadno začnemo s križem. Ker se pač doma več ne moli, ne znajo narediti križa. Milo se mi stori, ko jih peljem v cerkev, pa se redno kakšen malček oglasi: "Kaj je tista omara tam"? - in pokaže na spovednico - “moja nona ima enako na "braču" in nese tja vsako jutro bokal". - Gola, pa žalostna realnost! - Kako takemu malčku prikazati in ga tudi prepričati o svetosti sakralnega prostora? Ob tem vprašanju se odpirajo nova vprašanja: Ima takšen otrok v sebi čut za spoštovanje? Koga? Najprej staršev. Tudi doma? Ce vsega tega nima, ne bo doumel pomena svetega in svetosti kraja, kajti manjkal mu bo osnovni pojem -spoštovanje. Če je že otrok izsil-jevalen - in tega je vse več -, potem s (m) o pri katehezi o svetosti in svetem pri takšnem malčku v
velikih težavah.
Ko smo že pri prazniku, ki ga imenujemo z lepo slovensko besedo Telovo, se zopet vprašamo: le zakaj so ga prestavili na nedeljo, ko pa ga imajo vsi vsaj malo bolj katoliški narodi na sam dan? Kaj je država s tem prihranila? Saj razen Velikega šmarna nam ni ostal noben cerkveni zapovedani praznik kot dela prost dan!
Pa smo spet tam, kjer smo začeli! Če bi bil dela prost dan, bi vsaj koga zbudil, tako pa gre bolj ali manj mimo, nedelja za marsikoga ostaja nedelja, četudi je nedelja Sv. Rešnjega telesa in Sv.
Rešnje Krvi.
Svojstvena posebnost so tudi te-lovske procesije. Tam, kjer se te vijejo po prometnih cestah, se velikokrat dogodi, da se med procesijo skozi gručo ljudi prebijajo avtomobili, da o kolesarjih sploh ne govorimo. Kot da bi vsi ti ne vedeli, kaj so procesije in kaj so verski obredi! - Saj vendar živijo v okolju, kjer je to tradicija, a njihovo obnašanje tu popolnoma zataji. Priznati moram, da so ko-
lesarji - tu mislim na športnike, tiste, ki "pritiskajo" malo dražja kolesa - pri nas, kar se tiče obnašanja, krepko preveč oholi!
V neki župniji je župnik ukinil procesije, češ da so preživete. Na seji župnijskega sveta je sicer bilo
nekaj godrnjanja, a ostala je župnikova odredba. Že res, da so procesije liturgično sporne, pa vendar so in bodo ostale neki znak vernosti, zlasti ljudske pobožnosti, ki je le ne kaže prezreti.
Ko je že govor o procesijah, pa bi rad opisal neki dogodek, ki mi je prav ob procesiji ostal v spominu.
Kakšen teden po Binkoštih je na vrata našega župnišča navalil kup ljudi. Bilo jih je kar lepa skupina.
Starejši gospod prijazno pozdravi v nemščini in prosi, ali lahko vstopijo. Mislil sem si svoje in jih lepo posedel za mizo. Prepričan sem bil, da kaj raziskuje o prvi svetovni vojni, o svojcih, saj jih toliko pride, odidejo pa vsi razočarani, ker pač nimamo nobenih podatkov, saj v tistem času pri nas župnije ni bilo, ker so bili naši ljudje v begunstvu... Razvil se je pogovor o vremenu, nemogočih cestah, združeni Evropi, ki je Nemci ne marajo, ljubijo pa Merklovo, o Rusih in Američanih ... Počasi postajam nejevoljen, kaj mene briga ta politika! Vmes pa si ogledujem te tuje prišleke. Potem pa starejša gospa plaho, prijazno in poltiho začne s solzami v očeh: "Bilo je pred dobrimi petindvajsetimi leti - zato smo tudi prišli, ko sva bila z možem in sinom zadnjič tu na Krasu. Ko sva vozila skozi vašo vas, sva se znašla v procesiji, ki ste jo menda vodili vi. Mož in sin sta izstopila iz avta in pokleknila in vi ste ju z monštranco blagoslovili". Takoj ji sežem v besedo: "Spominjam se dobro in tudi naši ljudje se tega še spominjajo. O veste, naša milostljiva, tako smo imenovali go-
spo mežnarico, ki je capljala na repu procesije, je pripomnila, ko je to videla: 'Vidite krjanco, naše butasto "gente" pa med procesijo klepeta, namesto da bi molili za menoj rožni venec'! "Jaz, veste, jaz pa sem ostala v avtu, ker sem tedaj nosila tega" - in pokaže na postavnega mladeniča ob sebi. "Veste, ne vem, zakaj sem tedaj prosila, da bi bil porod srečen, pri prvem se je krepko zataknilo, pa da bi bil otrok zdrav in še kaj...” Oblil jo je jok. "No ja, gospa", ji sežem v besedo, "fant je zdrav, pa še takšen korenjak! - Kaj pa dela"? "Prav zato smo prišli. Kot vidite, oni mali fantek, ki je tedaj klečal skupaj z očetom, ima družino in dva otroka. To sta ta dva" - in pokaže na malčka, ki se stiskata ob njem in ženi, "ta pa, ki je bil tedaj na poti, pa, pa, veste je bil letos za Binkošti posvečen v duhovnika in je redemptorist". Tedaj je tudi mene streslo. Neka nevidna sila me je vrgla na kolena, pokleknili smo vsi, fant pa je vstal in nam vsem podelil novo-mašni blagoslov... Od ganjenosti je vse zagrabil jok ... Počasi smo se umirili in lepo popraznovali... Bog, Tvoje poti so pa res podobne našim kraškim stezam, z ovinki, klanci pa tudi drčami in vendar so to Tvoje poti, ki zaznamujejo naše življenje!...
Ambrož Kodelja
Ko gre Bog na počitnice (1)
Poletni slabši spomin
O koncu meseca junija pridejo šolske počitnice, nastopi čas dopustov, kakor drži tudi, da nastopi bolj vroče in soparno obdobje. Kot opazimo - pri drugih, pa tudi pri sebi - vse to pritiska na nas in nas sili, da si vzamemo dopust, da gremo na počitnice, vročina in sopara pa vplivata na sicer treznejšo glavo, kjer se zdi, da je zlasti ogrožen naš spomin. Dejstvo je namreč, da pozabimo poleti na marsikaj, kar sicer počenjamo čez leto - za nekatere stvari, ki jih pozabimo, vsaj za nekaj dni, je tudi dobro, da jih pozabimo, da spremenimo okolje in ne mislimo preveč nanje. Govorimo, recimo, o službi in podobnem, da se potem lahko malo bolj posvetimo družini, sozakoncu, pa tudi sebi, saj končno imamo nekaj
več časa tudi zase. Radi pa poleti pozabimo tudi kaj drugega, morda bi lahko celo rekli, da kak mesec, dva ali tri ne vemo več, kdo smo, da se nekoliko izgubi naša identiteta. Nalašč sem uporabil besedo "spomin" in vse, kar spada zraven, da bi nekoliko spregovoril o tem, kako poleti pozabimo na to, da smo kristjani, da na počitnice pošljemo tudi Boga in vse, kar spada zraven, zlasti nedeljo in nedeljsko sveto mašo. Rekel pa bi, da gre tudi za širšo težavo izgube pomena Gospodovega dne, kar je za kristjane nedelja, ki je svoj pomen izgubila tudi čez leto. Res je, vse institucije so precej izgubile, torej tudi tiste institucije, ki so omenjene v desetih Božjih zapovedih, kjer so nekatere institucije, kot recimo Bog, Gospodov dan, družina in
sveti zakon, pa še kaj bi se našlo. Lahko rečemo, da se je izgubil prav spomin na te, kot smo jih poimenovali, institucije. Tako ali drugače so se izkoreninile. Moramo se zavedeti, kaj se je v tem času zadnjih petdesetih let zgodilo. Pred tem smo po večini živeli na podeželju, ali pa smo bili z njim nerazdružno povezani. Govorimo o kmečkem svetu, ki ga pa danes ni več. Zgodil se je proces urbanizacije, ki bi mu lahko v neki spakasti skovanki po slovensko dejali "pomeščanjen-je", saj ne gre le za fenomen, da se je velika množica ljudi preselila v mesta, temveč tudi za dejstvo, da je mestna mentaliteta prišla v okoliške vasi. Marsikatera navada je tako izginila, ker je urbanizacija naše družbe vse to izkoreninila iz nas, kakor lahko rečemo, da je tudi izkoreninila cele množice ljudi iz njihovih zaselkov in vasi. Tam so bili seveda obredi in navade nekaj svetega v smislu, da so bili v ljudeh zako-
reninjeni in se je vse to normalno živelo in dihalo. Vsi ti ljudje, med katerimi se bo najbrž prene-kateri bralec prepoznal, so končali po brezimnih in brezobličnih predmestjih, blokovskih in spalnih naseljih in seveda s tem izgubili vsaj v tolikšni meri, v kolikršni so po drugi strani obogateli. Vendar, kot smo rekli, se je ta proces nadaljeval tudi v obratni smeri, saj je miselnost okužila tudi vasi in naselja, ki sedaj doživljajo kar precejšnje krizno obdobje v vseh ozirih, seveda tudi v demografskem, saj se njihovo prebivalstvo stara, novih moči pa je vse manj. Pa ne, da bi sedaj govoril, kako je pa sedaj bila tista stara
družba boljša, tudi zato ne, ker v tej družbi sam nisem zrasel, ker sem mestni in delavski otrok. Vseeno pa je dejstvo, da nenadne, prisilne in množične spre-
membe terjajo svoj visoki psihološki, čustveni, kulturni in tudi duhovni davek. To se kaže na vsakem koraku, zlasti pa zares v tej izgubi spomina na določene
ključne stvari in institucije, ki pa na človeka in družbo nujno slabo vplivajo. Pa tega ne pravim jaz, temveč nas na to opominja Sveto pismo. Ne spominja nas tega zaman, ampak zaradi tega, da bi nas opozorilo, kako smo brez teh temeljnih institucij manj ljudje, ker izgubljamo svojo identiteto. Kdo smo brez Boga, družine, moža/žene, otrok/staršev? Zato je tako pomemben Gospodov dan, ker je to dan za Boga, družino in svojce. Zato je glede tega v Svetem pismu rečeno: "Spominjaj se Gospodovega dne in ga posvečuj"! (2 Mz 20,8a). /dalj e prihodnjič
Andrej Vončina
Kristjani in družba
10. julija 2014
Rimski časnik 11 Messaggero / Intervju papežu Frančišku
"Moje odločitve so sad srečevanj pred konklavom"
Rimski časopis II Messaggero je pred kratkim objavil intervju s papežem Frančiškom. Z njim se je v Domu sv. Marte pogovarjala novinarka Franca Giansoldati, mi povzemamo papeževe odgovore na nekatera vprašanja.
“Ali je kaj rimskega v argentinskem Bergogliu"? je eno od začetnih vprašanj. "Malo ali nič", odgovarja papež in dodaja, da je bolj piemontski, saj od tod izhajajo njegove družinske korenine. "Pa vendar se začenjam čutiti Rimljana", pripomni in izpostavi, da si prizadeva obiskovati župnije in tako počasi odkrivati mesto. Rim je po njegovem prepričanju čudovita in edinstvena prestolnica, ki pa ima tudi probleme velikih prestolnic. Na vprašanje, zakaj je od vsega začetka toliko poudarjal vlogo rimskega škofa, odgovarja, da je prva služba papeža to, da je rimski škof. Vse ostale nazive - papež, vesoljni pastir, Kristusov vikar -ima zato, ker je najprej rimski škof. To je prva izbira in je posledica Petrovega primata.
Pri upravljanju javnih zadev obstaja hierarhija vrednot, in to je po Frančiškovih besedah skupno dobro, ki ga je treba vedno varovati. To je tudi poklicanost vsakega politika. Gre za široko področje, ki med drugim obsega tudi zaščito človeškega življenja in njegovega dostojanstva. Pavel VI. je govoril, da ostaja poslanstvo politike ena od najvišjih oblik ljubezni. Danes je problem politike v svetovnem merilu to, da je razvrednotena, propadla je zaradi korupcije. Papež dodaja, da, če v osnovi ni služenja, politične identitete ni mogoče razumeti. Korupcija, pokvarjenost sta po Frančiškovih besedah svetovni fenomen. Obstajajo politični vo-
ditelji, ki hočejo samo to. Veliko hudih reči nastaja ravno v dobah sprememb. "Ne živimo toliko dobo sprememb, ampak bolj spremembo dobe", zatrjuje. "Torej gre za spremembo kulture in ravno v tej fazi pride do takih stvari. Sprememba dobe pa goji moralno dekadenco, ne samo v
politiki, ampak tudi v socialnem in finančnem svetu". Okolje je tisto, ki olajšuje pokvarjenost. To ne pomeni, da so vsi pokvarjeni, ampak da je težko ostati pošten v politiki. Papež pravi, da se včasih osebe, ki želijo delati stvari na jasen način, znajdejo v težavah, kot da bi jih pogoltnil neki endemičen fenomen, ki je transverzalen, obstaja na več ravneh. Ne zato, ker je takšna narava politike, ampak ker so v spreminjanju neke dobe sunki proti določenemu moralnemu toku močnejši.
In kaj je za papeža bolj skrb vzbujajoče: moralna ali materialna revščina? Frančišek odgovarja, da oboje. Lačnemu lahko pomagam, da ne bo več lačen, a če je
izgubil delo in ne najde več službe, gre za neko drugo revščino, kot primer navaja papež in dodaja: "Nima več dostojanstva. Lahko gre na Karitas in odnese domov paket živeža, a doživlja veliko revščino, ki uničuje njegovo srce ... Mnoge osebe gredo v menzo in naskri-
vaj, polne sramu, odnašajo domov hrano. Njihovo dostojanstvo se postopno siromaši, živijo v stanju onemoglosti". Sogovornika se dotakneta tudi vprašanj Cerkve. "Cerkev mora iti na ulice, iskati ljudi, iti v hiše, obiskati družine, iti na periferije. Ne sme biti Cerkev, ki samo sprejema, ampak ki tudi daje", poudarja papež Frančišek in tako odgovori na vprašanje, kako se odzvati na pojav, da vedno manj mladih hodi v cerkev, da je vedno manj otrok krščenih, da ne znajo narediti znamenje križa. Tu je tudi pojav upadanja rojstev. Papež dodaja, da "je treba več delati za skupno dobro otroštva". Kot da se je Evropa utrudila biti ma-
ma, raje je babica, nazorno pojasnjuje papež. Veliko je tudi odvisno od ekonomske krize in ne samo od kulturnega toka, ki je zaznamovan z egoizmom in hedonizmom. Sveti oče pravi, da je pred kratkim zasledil, kako ljudje na svetovni ravni največ denarja potrošijo za prehrano, obleke in zdravila. To so tri nujne stvari. Tem pa takoj sledijo stroški za kozmetiko in domače živali. Glede tega pripomni, da gre za "pojav kulturnega propadanja", kajti čustveni odnos do živali je lažji, največkrat načrtovan. Žival ni svobodna, medtem ko je imeti otroka zelo kompleksna zadeva. Pogovor se dotakne še papeževega potovanja v Azijo. Avgusta letos bo obiskal Južno Korejo in se srečal z azijsko mladino, januarja prihodnje leto pa Šrilanko in Filipine. "Cerkev v Aziji je obljuba", zatrjuje Frančišek. Koreja po njegovem prepričanju predstavlja veliko, za sabo ima čudovito zgodovino, dve stoletji ni imela duhovnikov in katolištvo je napredovalo, po zaslugi laikov.. Veliko je bilo tudi mučencev. Kar se tiče Kitajske, gre za velik kulturni izziv.
Kam gre Bergoglieva Cerkev? "Hvala Bogu, nimam nobene Cerkve, sledim Kristusu", odgovarja papež Frančišek. Pojasni, da se njegov stil ni nič spremenil, ostal je tak, kot je bil v Buenos Airesu. "Spremeniti se pri mojih letih bi bilo smešno", pripomni. Kar se tiče programa, papež sledi tistemu, kar so kardinali prosili na generalnih kongregacijah pred konklavom. Tudi svet osmih kardinalov je nastal tukaj. Predlagali so ga, da bi bil v pomoč pri reformi kurije. "Moje odločitve so sad srečevanj pred konklavom. Ničesar nisem storil sam", pravi papež Frančišek.
Po katastrofalnih poplavah, ki so v sredini meseca maja najhuje prizadele Bosno in Hercegovino ter Srbijo, so slovenski škofje sklenili, da bo v nedeljo, 25. maja 2014, oz. v nedeljo, 1. junija 2014, po vseh slovenskih župnijah potekala nabirka za pomoč žrtvam poplav. V Cerkvi na Slovenskem so katoličani v sklopu dobrodelne akcije Slovenske škofovske konference (SSK), ki je potekala med
25.	majem in 1. junijem 2014, za pomoč pri odpravljanju posledic poplav na Balkanu zbrali 239.919,61 evrov. Polovico zbranih finančnih sredstev bo SŠK posredovala
Generalni tajnik SŠK dr. Tadej Strehovec in predsednik SŠK msgr. Andrej Glavan
nadškofiji Sarajevo, drugo polovico pa nadškofiji Beograd. Z omenjenimi sredstvi bosta obe nadškofiji pomagali žrtvam poplav.
Finančna sredstva, ki sojih zbrale slovenske župnije v akciji SŠK, se umeščajo v sklop humanitarne pomoči, ki jo je Cerkev na Slovenskem po Slovenski karitas takoj v prvih dneh po katastrofi posredovala na najbolj prizadeta območja v sodelovanju s Karitas v Srbiji in BIH. Na te predele je Karitas poslala 22 kontejnerjev pomoči, več kot 230 ton oziroma več kot 415 palet večinoma s hrano in higienskimi pripomočki. Pošiljke so vsebovale tudi pralne stroje, čistila, vodo ter razno orodje za odstranjevanje in čiščenje naplavin. Skupna ocenjena vrednost materialne pomoči Karitas je znašala 164.500 evrov, finančna pomoč pa 241.461,11 evrov.
Slovenski škofje se iskreno zahvaljujejo vsem vernikom, župnijam, Slovenski karitas in drugim organizacijam, ki so v dneh po nesreči velikodušno zbirali pomoč in organizirali prostovoljno delo za prizadeta območja.
Zbrana sredstva SŠK:
nadškofija Ljubljana 80.000 evrov
nadškofija Maribor 25.000 evrov
škofija Murska Sobota 22.918,61 evrov
škofija Celje 20.000 evrov
škofija Novo mesto 37.000 evrov
škofija Koper 55.000 evrov
skupaj - (nad) škofije 239.919,61 evrov
Karitas - finančna pomoč 241.461,11 evrov
Slovenska karitas - materialna pomoč 164.500 evrov
skupaj - Cerkev na Slovenskem 645.880,72 evrov
msgr. Andrej Glavan predsednik SŠK
Širokosrčna pomoč
Poseben vidik ljubezni, s katerim se plemeniti življenje
Družina je izvir in prostor nežnosti
Beseda nežnost nam prikliče nekaj lepega, dragega, domačega, varnega. To je doživetje lepote prve ljubezni, ganjenost ob obrazu otroka, sočutje s trpečim človekom, še posebno ob njegovem poslavljanju, nežna so sveža zelena polja, razposajene živali v naravi, lepota rastlin. V ljudeh je globoko hrepenenje po povezavi s svetom in ljudmi, da bi ljubili in bili ljubljeni ter pri tem doživeli notranji mir, bližino, izpolnjenost in hvaležnost.
Oseba je bitje nežnosti Živimo v odnosu, dar drugih nas je poklical na svet, da bi se uresničili v ljubezni, da bi se odprli k drugim in bili obogateni po njihovem daru. Nežnost je poseben vidik ljubezni, lahko bi jo imenovali spoštljiva občutljivost za drugega, za vse, kar je: telo, duševnost, spomin, za njegovo enkratnost, za veselje in bolečino. Le svobodno in ljubljeno srce more biti zares nežno, zato ob nežnosti dozorevamo kot ljudje, osebe in tudi kot skupnost.
Pri tem ima bistveno vlogo družina, kjer dobimo prve izkušnje nežnosti in se je učimo živeti. Potrebujemo nežnosti in sprejetosti, božanje mame in stikov s telesom, bližine očeta in njegovo zavarovanost. Poleg teh tele-
snih stikov sta pomembna tudi duhovna klima in sprejemanje. Nežnost je čustvo in odnos, ki se prenaša s tem, da jo uresničujemo. Nevroze se porodijo tam, kjer primanjkuje te sprejetosti, s praznino, v kateri otrok zakliče, ker se ne čuti sprejet. Lahko bi govorili o neki vrsti maščevalnosti, napadalnosti in zaprtosti v svoj lastni jaz. Živčne motnje prihajajo kot posledica neuresničenja v ljubezni. Zato je od nežnosti v veliki meri odvisno naše človeško uresničenje in počutje.
S tem se plemeniti življenje in sreča.
Nežnost temelji v ljubezni Boga
Razlog za hrepenenje po nežnosti in izpolnjenje po tej poti temelji v daru, da smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. Bog, v katerega verujemo kristjani, ni osamljen in sam Bog, ampak Oče, ki ljubi, Sin, ki je ljubljen, in Sveti Duh, ki je ljubezen, ki povezuje. Dvojnost spolov še posebno kliče k zahtevi podarjanja in sprejemanja.
Ce se Božja nežnost v Jezusu Kristusu in Svetem Duhu spušča v vse okoliščine našega življenja in nas kliče k ljubezni, smo po nežnosti poklicani, da se podarjamo med
seboj in se dvigamo s to ljubeznijo. V nežnosti dobijo odnosi večjo odprtost in lahkost, da hrepenimo po vedno novi izpolnjenosti in se kljub mnogim nasprotovanjem in težavam poganj amo v vedno nova podarjanja in sprejemanja. Ne moremo biti srečni, če svoje izkušnje, lepe in težke, ne delimo z drugimi. Nasprotje tej odprtosti in dviganju
je zaprtost v stalno ponavljanje iste nemoči, utapljanje v blato sebičnosti, izčrpavanje sebe in drugih, nezaupanje, črnogledost. Zakrament poroke je dar nove nežnosti
Izbira in pot nežnosti se ne nanaša le na posamezno osebo, ampak tu-
di na zakonsko skupnost, ki je poseben kraj nežnosti in podarjanja. Tisti, ki so poklicani na pot zakonskega življenja in se odprejo Gospodovemu daru odrešene ljubezni, prejmejo s tem tudi dar nove nežnosti in podarjanja. Sveti Duh prežema njihovo človeško nežnost, da more preseči vse skušnjave sebičnega iskanja in stopiti v poročni odnos Cerkve do Kristusa. Tako morejo ljubiti drug drugega kot ljubi Kristus Cerkev. (Ef 5,25-27) V tej odprtosti in povezavi najdejo moč, da se morejo vsak dan znova zaljubiti in stopiti na pot podarjanja, da je njihova ljubezen živa, mlada, odprta, naklonjena in se potem preliva v življenje otrok ter vseh ostalih. Družina je skupnost nežnosti
Zakonska in starševska nežnost, ki živi v družini, nima nič opraviti z določeno čustveno posladkano-stjo in kupovanjem odnosov, ampak je predvsem klima, ki poživlja odpiranje k drugim, spodbuja občutljivo pozornost in zlasti spoštovanje drugih v njihovi drugačnosti, da jih sprejemajo v tem, kar mislijo, si želijo in so. Prava nežnost ne izključuje zrele konfliktnosti, ko je potreba, da se odnosi prečistijo in uredijo. Vsekakor
pa je družina prvi kraj Božje nežnosti med zakonci in otroki, še posebno, do vsakega otroka, ki pride na svet. Bolj kot družina dozoreva v nežnosti in človeškosti, bolj je tudi prostor vzgoje in rasti v nežnosti. Pomembno je, da se zakonci odprejo Svetemu Duhu, da jih vedno znova vodi na pot podarjanja in sprejemanja. Posebno vlogo pri tem imajo tudi zakramenti in Božja beseda, ki je vstopanje v navdušenje Neveste nad Ženinom, ki prihaja.
Nežnost je tako vir življenja in obstoja vsake družinske skupnosti, odprtost za izmenjavo darov, medsebojno podporo in čutenje. Njen temelj ni toliko razumski, ampak bolj čustveni, čeprav se moramo zanj odločiti z razumom. Z nežnostjo začutimo druge in jih zavarujemo, kjer so najbolj občutljivi, krhki, nezavarovani. Kot smo bili sami deležni nežnosti od najbolj otroških let naprej, jo moremo deliti drugim, z nežnostjo jih spoštujemo in puščamo nedotaknjeno istovetnost njihovih oseb.
Vsi, zlasti pa otroci, imamo pravico do nežnosti, da začutimo pozitiven odnos do življenja, do drugih ljudi in do Boga. Smo osebe in ne stroji, veliko več od tega smo, potrebujemo, da smo ljubljeni, to je za nas kot zrak in dihanje za življenje. Nežnost v družini prav to omogoča v zasnovi naše osebe. Vzgoja pa nam pomaga, da se odpiramo in rastemo v podarjanju. Religiozna vzgoja kot vzgoja za
nežnost
Krščanska vzgoja poteka preko obredov in izkušnje, da otroci ob določenih gestah, besedah, držah vstopajo v globljo in presežno stvarnost. Prisotnost matere in očeta, ki molita, vodi otroka v svet presežnosti. Zato pomanjkanje čuta za presežno in Božje predstavlja praznino v človekovem osebnem razvoju, podobno kot če ni bil deležen človeške ljubezni. Če odpravimo očeta in mater z obzor-ja otroka, je oteženo tudi doživljanje presežnega in Boga. Mnogi mladi ljudje tako padejo v temo nesmisla in brezčutne črnogledosti. Besedi tata in mama sta sad prvega otrokovega blebetanja in predstavljata srečanje z drugim od sebe. Ti besedi nosita tudi izkušnjo presežnosti in srečanja z neskončno Nežnostjo Boga. V tem smislu imajo starši izredno vlogo in odgovornost, da njuna ljubezen postane za otroke vidno znamenje ljubezni Boga samega. Starši podarijo otroku ljubezen Boga, ki jo sami izkušajo in jih krepi v medsebojnem darovanju. Kakšna milost je, da so otroci sprejeti v družini, ki je odprta za nežnost Boga? Iz družinske nežnosti se potem širijo nežnosti v Cerkvi in na drugih ravneh. Pomembni so izrazi nežnosti še zlasti do malih in ubogih, ki se je veselijo in jih poživlja. Nežnost je velik dar za naš svet. S Solovjovom bi lahko rekli, da bo nežnost rešila svet.
PrimožKrečič
f—<> • v"!	NOVI
Gonska	glas
Kratke
V četrtek pod lipami dr. Evgen Bavčar
Protagonist novega večera pod lipami Kulturnega centra Lojze Bratuž bo svetovno znani fotograf, esejist in kulturnik Evgen Bavčar. Iz Pariza, kjer živi od leta 1972, se pogosto vrača v domači Lokavec v Vipavsko dolino; vabilo organizatorjev, da bi
obiskal goriško središče in spregovoril goriški čezmejni publiki, pa je sprejel z navdušenjem.
Evgen Bavčar je izobraženec, kulturni delavec in umetnik, ki ponuja raznovrstne iztočnice za pogovor. V Parizu je med drugim predstavil številne slovenske umetnike, ne nazadnje ima velike zasluge, da so v Franciji spoznali delo Borisa Pahorja, ki je vendarle prišel do slovesa tudi v Sloveniji. Bavčar zna veliko povedati tudi o usodi odličnih izobražencev, ki jih zunanji svet ceni, doma pa so v bistvu neznani. Veliko zna povedati o slovenski in evropski družbi, o njunih senčnih in sončnih straneh.
Evgen Bavčarje prodoren mislec in analitik današnjega družbenega, kulturnega in duhovnega dogajanja v Evropi. Je filozof in profesor estetike, zelo navezan ostaja tudi na slovenski prostor, na rodno Goriško in na Slovenijo.
Njegov fotografski opus je nadvse poseben, poznan po vsem svetu, saj gre med drugim za dela, kijih podpisuje umetnik, ki je slep od otroštva. Zanje je prejel nešteto nagrad, odlikovanj in priznanj, bil gost na številnih izvrstnih festivalih, srečanjih in kulturnih dogodkih. Bavčar je tudi borec za pravice slepih in slabovidnih.
Na večeru, ki ga prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič, se bo z njim pogovarjala časnikarka Erika Jazbar.
Srečanje bo pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž v četrtek, 10. julija 2014, ob 20.30.
Kapljice kulture v goriškem Ljudskem vrtu
Zveza slovenskih kulturnih društev bo letos, po enoletnem odmoru zaradi del na Verdijevem korzu, spet organizirala prireditev Kapljice kulture - Gocce di cultura - Gotis di culture -Kulturtropfen v Ljudskem vrtu na Verdijevem korzu v Gorici. Prireditev je prejšnja leta vsak večer privabljala lepo število radovednežev in oblikovalcev kulturnih “kapljic”. Ustvarjalci so na zanimiv, svež in duhovit način, vsak v svojem jeziku (italijanščini, slovenščini, furlanščini in nemščini) predstavili raznovrsten program, kolaž prepletajočih se nastopov plesalk, pevcev, pesnikov, glasbenikov, in tako utrjevali sožitje in tkali niti med sosedi na kulturno mešanem območju.
Kapljice kulture bodo letos kapljale od 28. julija do 1. avgusta 2014, od 21. do 22. ure, v Ljudskem vrtu, na Verdijevem korzu v Gorici. Vsi, ki bi radi podarili kapljico kulture našemu mestu, se lahko prijavijo na telefonsko številko 0481/531495 ali na mail metka@zskd. eu.
Poletne dejavnosti Mladinskega doma
Zeleni teden 2014 ob koncu Poletnih izzivov
Na Zelenem tednu - od 24. do 28. junija nas je letos bilo skupno 14:9 gojencev, dva nekdanja gojenca, obe vzgojiteljici in ravnatelj Mladinskega doma. V torek, 24. 6., smo se vsi udeleženci zbrali v Mladinskem domu in si pred odhodom zaupali svoja pričakovanja. Nekateri so se Zelenega tedna udeležili prvič, drugi pa so v Žabnicah bili že večkrat.
Po poti smo imeli postanek v naravnem rezervatu Parco del Cor-nino, kjer lahko opazujemo jastrebe. Po krajšem sprehodu okrog bližnjega jezerca, kjer smo pojedli kosilo, nas je pot vodila dalje proti Trbižu, natančneje v Žabnice, kjer smo v koči sv. Jožefa preživeli pet prekrasnih dni.
Čeprav nam vreme ni bilo ravno najbolj naklonjeno, smo dejavnosti prilagodili tako, da se vse dni nismo prav nič dolgočasili. V sredo smo hoteli iti v terme, da bi se malo kopali, a žal so jih ravno v tem času prenavljali. Pot smo želeli nadaljevati proti Mi-nimundusu, vendar nas je grdo vreme pregnalo nazaj v kočo. Popoldne se je zjasnilo, kar smo izkoristili za krajšo orientacijsko igro po Žabnicah. Ker smo po njej bili lačni, smo si spekli dobre domače pice. Večer smo preživeli ob gledanju filma Prijatelja, ki pa ni pomenil konca dneva. Okoli polnoči smo se namreč, namesto v postelje, odpravili na nočni pohod v gozd. Brez lučk in samo ob
pomoči zvezd in svojih oči smo se odpravili po isti poti, ki smo jo prejšnji dan raziskali podnevi. Čeprav smo šli pozno spat, v četrtek ni bilo časa za poležavanje. Vstali smo namreč kar zgodaj, saj smo se odpravili na pohod na
Rifugio Zacchi. Vzpon je bil kar strm in naporen, vendar smo bili poplačani s prekrasnim razgledom na Mangart in bližnje vrhove. Po vrnitvi v dolino smo se ustavili pri zgornjem Belo-peškem jezeru, kjer so najpogumnejši tudi zaplavali, drugim pa nam je bilo namakanje nog v vodi ravno tako v redu. Potem ko smo se nasitili ob poznem kosilu v koči, smo začeli že pripravljati vse potrebno za večer ob tabornem ognju (nabodala za klobasice in marshmallows-e in skavtski tvvist, taborni ogenj, klopi...). Večer je bil nekaj posebnega, saj
nekateri še nikoli niso pekli jabolk in krompirja v žerjavici, mogoče pa kdo tudi še ni sedel ob tabornem ognju, a tega ni povedal. Ob koncu večera so fantje na poseben način pomagali pogasiti ogenj. Več podrobnosti ne
bomo pisali, a prepuščamo vse vaši domišljiji. Vsekakor je ravnatelj rekel, da še nikoli ni porabil tako malo vode za gašenje žerjavice.
Za petek je bil v načrtu vzpon na Svete Višarje, a vreme nam jo je spet zagodlo, saj smo se zbudili v dežju. Po zajtrku so nekateri izkoristili nekaj prostega časa za poležavanje, drugi pa smo si ogledali komedijo Svalvolati on the road. Kasneje je dež prenehal, zato smo to priložnost izkoristili za igre na prostem: zastavica, stella, približevanje in podobne so nam krajšale čas do "lažje-
ga" kosila. Popoldne smo na železniško postajo peljali dva udeleženca, ki sta predčasno odhajala domov, preostanek skupine pa je odšel do Rabeljskega jezera. Le-to je bilo mrzlo, vendar so se najpogumnejši ponovno kopali in se močili. Pred večerjo je bila na vrsti tombola, po večerji pa igre morilec, krava vodnica in mimika. Ta dan smo se igrali tudi igro Skriti prijatelj. Pri zajtrku je vsak izžrebal ime nekoga drugega in mu ves dan poskušal izkazati kakšno pozornost. Po večerji je vsak ugibal, kdo bi lahko bil njegov skriti prijatelj. Pred nočnim počitkom smo šli ven iskat svojega dobrega skrivnostnega prijatelja, o katerem pravi legenda, da se potepa okrog koče, ko tam bivajo gojenci Mladinskega doma, a tudi tokrat ni nihče videl sivega zajca s črnimi uhlji. Bog ve zakaj!
Teden je kar prehitro minil. V soboto je bilo treba pred odhodom pospraviti vse stvari in počistiti kočo. Vsak se je potrudil po svojih močeh in tako je bila koča kar kmalu pripravljena na naslednjo skupino. Pred odhodom v Gorico smo spet odšli k Rabeljskemu jezeru, po katerem smo se peljali s "pedalo'ji" in se v njem kopali. Zeleni teden smo sklenili z razmišljanjem; vsak je povedal, kar mu je bilo všeč, in če so se pričakovanja prvega dne uresničila. Glede na to, da je bila zadnji izziv zelenega tedna plovba po jezeru, se je zadnji zbor razdrl z glasnim VOOOOO-GA! Medtem ko so se ob jezeru začeli nabirati nevihtni oblaki, smo se odpravljali na svojo pot nazaj proti soncu in vročini. V Gorici so nas pričakali starši, mi pa smo se utrujeni nastavili fotografu za še zadnji gasilski fotografiji in se nato, ob pričakovanjih za naprej, zadovoljni razšli.
Zadnja prednica slovenske Marijine družbe v Gorici
Odšla je Minka Žvokelj
V sredo, 2. julija 2014, so v Vrhpolju, iz rojstne domačije pospremili v župnijsko cerkev sv. Primoža in Felicijana in na pokopališče, Marijo Žvokelj, Minko, iz Gorice, ki je umrla v goriški bolnišnici
26.	junija 2014. Pokojnica se je rodila v Vrhpolju 2. septembra 1922. Kot marsikoga so po prvi svetovni vojni tudi njo zaznamovala težka otroška leta. Njena mati, vdova, je morala skrbeti za zadolženo kmetijo in seveda za štiri otroke, od katerih je danes živa še devetdesetletna Ivanka. Minka se je kot dekle preselila v Gorico in tam iskala zaposlitev. Najprej je pomagala pri gospodinjskem delu pri raznih goriških družinah.
Nato se je posvetila poklicu šivilje in postala samostojen obrtnik. Nazadnje se je zaposlila v domu za ostarele v Ločni-ku, kjer je delala do upokojitve. Po svojem prihodu v Gorico se je takoj vključila v versko in kulturno življenje. Bila je med prvimi pevkami mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž, ki ga je ustanovil in vodil prof. Mirko Filej. Stopila je v goriško slovensko Marijino družbo in pela pri prvi nedeljski maši v stolnici in v ženskem zboru pod vodstvom msgr. dr. Mirka Brumata in nato prof. Lojzke Bratuž. Minka Žvokelj je bila tudi zadnja prednica goriške Marijine družbe v Gorici. Čeprav je živela v Gorici, je ostala zelo povezana z roj-
stnim krajem in domačo hišo, kamor se je za počitnice rada vračala in kjer je bilo zanjo vedno pripravljeno prenočišče.
Njenih devet nečakov se je s hvaležnostjo spominja. Pravili so ji enostavno "nun-ca", saj jim je bila tudi birmanska botra. Vedno se je zanimala za njihovo kulturno in versko rast. Veselila se je ob njihovih praznikih prvega svetega obhajila in birme. Ob Božiču in Veliki noči jim je prinašala sladke božične okraske in čokoladna jajca, kar je bilo za tiste čase izredno. Čutili so vedno njeno molitev, ki jim je, po pripove-
dovanju, vedno pomagala ob pomembnih odločitvah. Molitev rožnega venca je bila del preživljanja njenega časa in spremljevalka zadnjih dni življenja.
Kako je bila priljubljena med sorodniki in krajani, je pokazal veličasten pogreb z bogoslužjem. Vodili so ga župniki Janez Kržišnik, Jožko Berce' in Stanko Vovk ob ubranem petju domačega cerkvenega zbora. Pogreba so se udeležile tudi šolske sestre Zavoda Sv. Družine iz Gorice, pri katerih je pokojna Minka preživela zadnje desetletje svojega življenja.
MK
Zasedal je pokrajinski svet SSk za Goriško
Ob 40-letnem delovanju okrepimo načelo zbirne stranke Slovencev
Pokrajinski svet SSk za Goriško je zasedal v ponedeljek, 23. junija, na pokrajinskem sedežu stranke v Gorici. Med zasedanjem, ki ga je vodil pokrajinski predsednik Silvan Primožič, so člani sveta zbirne stranke Slovencev v Italiji obravnavali izid občinskih in evropskih volitev v luči prihodnjega delovanja. V prihodnjih mesecih čakata goriški del Slovenske
skupnosti priprava in izvedba kongresnega obdobja, ki se bo končalo s pokrajinskim kongresom v prvi polovici oktobra. Iztočnice za razpravo so na začetku zasedanja podali predsednik Primožič, pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek in pokrajinska pod-tajnica Mara Černič.
Pokrajinski svet SSk za Goriško je na podlagi analiz volilnih izidov ugotovil, da je treba name-
niti več pozornosti konceptu zbirne stranke, ki je od nekdaj glavni element strankine identitete. Prisotni so v različnih, bolj ali manj kritičnih posegih ugotovili, da je lahko samo na tej osnovi SSk ostala, se okrepila in se politično uveljavila v 40-let-nem obdobju svojega delovanja. Dejstvo, da je bil pri SSk pojem zbirnosti vedno močnejši od kateregakoli ideološkega načela, je
omogočilo vse glavne uspehe. Utrditev načela zbirnosti in kako to usmeriti v prihodnost pa mora biti glavna tema v kongresnem obdobju in na kongresu samem.
Z načelom zbirnosti se mora okrepiti tudi avtonomija SSk in v tem smislu bo treba premisliti nadaljnja povezovanja in sodelovanja na političnem področju, bodisi v odnosu do deželne in krajevne politične stvarnosti kot tudi v odnosu do slovenske politike, kjer je treba za SSk bolj definirati stike z glavnimi državnimi institucijami.
SSk namreč ne uveljavlja načela avtonomije samo v svojo korist, ampak je ta pojem temeljnega
pomena za celotno narodno skupnost v FJK, še posebno v tistih občinah, ki so vključene v seznam za izvajanje zaščitnih določil zakona 38/01. Avtonomija mora biti tudi glavna tematika, s katero se morata SSk in celotna manjšinska politika soočati pri pisanju prihodnje reforme krajevnih uprav v deželi FJK.
Druga pomembna točka, ki je prišla na dan v artikulirani razpravi, se je dotaknila delovanja krajevnih sekcij. Podčrtano je bilo, da sta tudi od njihovega delovanja odvisna zakoreninjenost SSk na določenem območju ter tako posledično boljši ali slabši odziv ob raznih volilnih preizkušnjah. Pri tem ima tudi velik
pomen odnos med krajevnimi sekcijami SSk in civilno družbo. Boljše in stalno obojestransko sodelovanje bo v korist eni in drugi strani, ki še posebno v teh časih ne moreta delovati ločeno oziroma paralelno. Kongresno obdobje pa je v tem primeru priložnost, da se krajevne sekcije SSk prenovijo tako programsko kot tudi, kar se tiče članstva.
Na koncu so člani goriškega pokrajinskega sveta SSk še določili kriterije za število delegatov za pokrajinski kongres. Ti so odvisni od izidov na deželnih volitvah leta 2013 in od razvejenosti SSk na območju. Točna določila bo sekcijam posredovalo pokrajinsko tajništvo.
Gradnja za našo prihodnost
Z dobro voljo in marljivim delom nad krizo!
Na mestu nekdanjega senika ob koči sv. Jožefa v Žabnicah nova stavba počasi dobiva dokončne obrise. Postavljeni so tlak pritličja, podporni zidovi in stebri. V prihodnjih dneh bodo delavci začeli pripravljati podporo za cementiranje prvega nadstropja. Od tam naprej bo konstrukcija lesena. Seveda bo treba zapolniti z zidom prostore med cementnimi protipotresnimi stebri.
44. Festival narodno zabavne glasbe Števerjan 2014
Slavil je ansambel Škorpijoni iz slovenske Koroške
V jasnem julijskem večeru, ob luninem svitu in neslišno se poigravajočih rojih mušic pri oslepljujoči luči odrskih reflektorjev se je v slikovitem okolju “med borovci" v Števerjanu začel v petek, 4. julija, letošnji, 44. Festival narodnozabavne glasbe Števerjan 2014.
Kot vselej ga je priredilo Slovensko katoliško prosvetno društvo F. B. Sedej iz Štever-jana pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete, Občine Števerjan, postaje Trst A, Občine Brda, Fundacije Goriške hranilnice in Sveta slovenskih organizacij ter Gorske skupnosti Terskih in Nadiških dolin ter Brd. Podprli pa so ga številni krajevni sponzorji, brez katerih bi organizatorji ne mogli uresničiti festivala, ki terja ogromnih stroškov in prav tako ogromnega prostovoljnega dela požrtvovalnih velikih in malih članov društva.
Med visokimi bori je stal z napetim platnom pokrit oder, v scenskem ozadju katerega so se na modrem nebu podili breztežni beli oblaki in med njimi so se kot v sanjah izrisovali obrisi prijazne števerjanske vasice, v ospredju so ga krasili raznobarvne cvetice in zelenje, ob straneh pa sta gledalcem zastirala pogled v zakulisje dva velika panoja s cvetličnimi motivi "okra" barve, kakor si jih je zamislil scenograf Alessandro Starc. Na tem lepem prizorišču sta zbrano občinstvo pozdravila napovedovalca, elegantna Tjaša Hrobat in Andrej Hofer, ki sta že tretje leto bleščeče in duhovito vodila festivalski program ter namignila, da bi rada še sama dosegla okroglo dvajsetletnico napovedovanja na tem festivalu, kot jo je Janez Dolinar. Uvodne akorde v festivalske dni je prisrčno in pogumno v petek in soboto odigral rosno mladi ansambel Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. Vsi so učenci šole Komel in sošolci v razredih pouka o glasbi. Najprej je toplo zazvenela malce otožna legendarna pesem Lojzeta Slaka V dolini tihi, potem pa iskriva Sreča je doma, za katero je besedilo in melodijo napisala očitno talentirana kitaristka ansambla Mia
Marinič, aranžma pa prof. Franko Reja, ki je poskrbel za vadbo kitar. Poleg njega sta mlade muzikante na nastop pripravila Mirko Ferlan (harmonika in petje) in Erik Žerjal (bariton). Ansambel SCGV E. Komel se je že tretjič predstavil na tej glasbeni prire-
in Vžig (Šentjur). Med gosti petkovega večera so bili števerjanska županja Franka Padovan, ki je bila prisotna vse dni, goriška občinska svetnica Marilka Koršič (prisotna tudi v nedeljo), deželni tajnik SSk Damijan Terpin, jk>-krajinski tajnik SSk Julijan Cav-
5LS
S
ditvi, sestav je nastal 1.2012 prav za festival. Po toplem ploskanju, ki so ga poslušalci namenili zelo pridnim mladim izvajalcem, je zavelo pravo tekmovalno ozračje. Dvanajst ansamblov z raznih koncev Slovenije se je v prvem tekmovalnem polfinalnem delu v petek, 4. julija 2014, potegovalo za letošnje nagrade. Med temi so bili debitanti ansambli Dor ma cajt (Škofja Loka), Jug (Virštanj), Veseli Dolenjci (Šentjanž), Zajc (Homec pri Domžalah). Dvakrat ali večkrat so se festivala udeležili in nekateri odnesli tudi kakšno nagrado: Gorenjski kvintet (Begunje na Gorenjskem, rojstna vas bratov Avsenik), Mladi upi (Šmarje pri Jelšah), ki letos praznujejo 10-let-nico delovanja, Potep (Sevnica v Posavju), Savinjski kvintet (Žalec v Savinjski dolini), Smeh (Šoštanj), ki je lani prejel nagrado za najboljšo melodijo, in najboljši trio, ans. Tomaža Rota (Studenec pri Blokah), Vikend (Vinska gora), ki so stari znanci festivala, leta 2010 so dobili nagrado za najboljšega debitanta,
dek, predsednik SSO za Goriško Walter Bandelj in podpredsednik ZSKP Miloš Čotar, ki so bili tudi na sobotnem in nedeljskem večeru.
V soboto, 5. julija, v drugem delu polfinalnega tekmovalnega programa se je občinstvu predstavila cela vrsta debitantov, in sicer Briški kvintet (Gornje Cerovo, bližnji števerjanski sosedje), Domači zvoki (Šalež), edini tekmujoči ansambel iz zamejstva, Domačini (Strahovica pri Kamniku), ans. Jureta Svetlina (Vir pri Domžalah), Sekstakord (Šentjur), Sank kvintet (Spodnja kun-gota pri Mariboru) in Škorpijoni (Otiški Vrh, slovenska Koroška), poleg njih sta nastopila še ansambla Maj (Logatec) in Šaljivci (Limbuš pri Mariboru), ki letos slavijo petletnico delovanja, na festivalu pa so bili že tretjič. V programu napovedanega ansambla Joe Bend pa ni bilo. Nekateri so s seboj pripeljali "vroče" navijače.
Tudi letos je vsak nastopajoč ansambel najprej zapel melodijo iz zakladnice narodno-zabavne
glasbe znanih ansamblov (Bratov Avsenik, Lojzeta Slaka, Franca Miheliča, Nika Zajca, Alpski kvintet...), nato pa izvirno, v javnosti nikdar še zapeto pesem. Nekatere izmed teh so imele svojevrsten, oseben prizvok. Kot vselej so se poslušalci lahko zazibali ob nežnih valčkih in se v mislih zasukali ob veselih polkah. Protagonistka je bila seveda ljubezen. Med izvedbo skladb se je večkrat slišal spontan, tudi skandiran aplavz navdušene publike.
Med sobotnimi gosti so bili deželni predsednik SSO Drago Štoka, podžupan števerjanske občine Robert Prinčič, deželni svetnik FJK Diego Moretti, predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Danijel Krivec, svetnik Občine Brda, Robert Sfiligoj, pa tudi polkovnik finančne straže Andrea Console, ki so si prireditev ogledali tudi v nedeljo. Napovedovalca sta se v imenu organizatorjev zahvalila števerjanskemu župniku Marijanu Mar-kežiču, ki je dal na razpolago župnijske prostore za festival, društvoma Briški grič in Sabotin, Lovski družini za pomoč in Občini Renče -Vogrsko za praktikable.
Ansambli, ki so se udeležili festivala, so se lahko prijavili tudi za nagrado-nastop na Mednarodnem festivalu v Meranu, Alpen Grand Prix. Kot vse ostale je tudi dobitnika te nagrade določila festivalska komisija.
V nedeljo, 6. julija 2014, je v toplem sončnem popoldnevu med nenehnim oglašanjem škržatov nastopilo 14 ansamblov, ki jih je pripustila v finale strokovna komisija za glasbo; sestavljali so jo Anja Burnik, Mihael Corsi, Filip Hlede (predsednik), Berti Li-pusch, Alen Ojcinger, Denis No-vato, Igor Podpečan, Patrick Quaggiato. Finalisti so tako bili ansambli: Zajc, Vžig, Vikend, Veseli Dolenjci, Škorpijoni, Šank kvintet, Šaljivci, Sekstakord, Savinjski kvintet, Potep, Mladi upi, Maj, Gorenjski kvintet in Briški kvintet.
/str. 8 Iva Koršič
Na zasedanju goriškega občinskegsa sveta
Sprejeli so 6 popravkov svetnice SSk Marilke Koršič
Goriški občinski svet je na zasedanjih v dneh 30. junija in l. julija obravnaval proračun za leto 2014 in za triletje 2014-2016. K osnutku proračunskega dokumenta, ki ga je občinskemu svetu predstavila uprava župana Romolija, je levosredinska večina predstavila več popravkov. Svoje popravke je izpostavila tudi goriška občinska svetnica SSk Marilka Koršič; skupno jih je predstavila šest. Popravki Koršičeve so že na ponedeljkovi seji doživeli soglasje pri tehničnem mnenju, med torkovo sklepno obravnavo pa so bi-
li na predlog odbornika Guida Germana Pettarina tudi sprejeti. Marilka Koršič je zahtevala, da se pri poglavju, ki zadeva volitve, na 60. strani, v osmi vrstici, doda besedilo "za zaščito slovenske jezikovne manjšine se bo še naprej izstavljalo nove in obnovljene dvojezične volilne izkaznice". V isto poglavje, prav tako na 60. strani, v tretjo vrstico, je bilo vključeno besedilo, da bo v zvezi z registrom skrutinatorjev poskrbljeno za pregled obsežnega seznama in se bo poiskal sistem za njegovo posodobitev.
V poglavju, ki zadeva šport in
prosti čas, je Koršičeva zahtevala popravek na 62. strani, v 13. vrstici, tako da bodo ojačena finančna sredstva za rast in tekmovalne možnosti športnih ekip in bo tako mesto Gorica bolj vidno na državni in mednarodni ravni. Ko naše ekipe (v tem trenutku moška odbojkarska ekipa 01ympia v B2 ligi) dosegajo prestope v višje lige, potrebujejo več pomoči za gostovanja. V
17. vrstici pa sta bila dodana Praznik špar-gljev v Štan-drežu in Praznik sv. Valentina v Štmavru. Na 62. strani, pri 11. točki, je bil dodan Pohod treh mostov, ki ga navadno prirejajo krajevne skupnosti Štmaver, Solkan in Sveta Gora-Placuta. Pri poglavju, ki zadeva javne zelenice, je bil dodan popravek na 102. strani, v 10. vrstici, s katerim se občina obvezuje, da bo spodbujala lastnike za boj proti zaje-dalcem na njihovih zasebnih zemljiščih.
Obvestila
Zaprtje ceste v kraju Ščedno:
zaradi sanacijskih del na občinski cesti med hišnima št. 29 in 30 bo cesta zaprta za promet od 1. julija do 31. julija 2014.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo tradicionalni piknik, povezan z izletom, v soboto, 2. avgusta. Udeleženci se bodo najprej peljali v Kobarid na ogled muzeja o 1. svetovni vojni. Nato jih bo pot vodila v Beneško Slovenijo, kjer bodo obiskali v Špetru ob Nadiži zanimiv muzej SMO. V Podbonescu bo kosilu sledilo družabno srečanje. Vpisovanje po tel.: 0481 20801 (Sonja Knez), 0481882183 (Dragica V.), 0481 884156 (Andrej F.), 0481 78138 (Sonja S.). Na račun 20 evrov.
Skupnost družin Sončnica v sodelovanju s Slovenskim pastoralnim središčem v Gorici prireja štiridnevni izlet z avtobusom v nekdanje kraljevo mesto Turin - Torino od 21. do 24. avgusta. Izletniki si bodo ogledali središče mesta, stolnico, ki hrani znano relikvijo sv. Prta, trg Piazza Castello, kjer sta kraljeva palača in palača Madama, nekdanjo sinagogo Mole Antonelliana, v okolici mesta pa baziliko sv. Superge, Park Valentino, Venario Reale (italijanski Versailles), kraljevski lovski dvorec Stupinigi, nacionalni muzej avtomobilizma in (po želji) tudi stadion Olimpico. Obiskali bomo lahko številne muzeje, kot npr. egipčanski muzej, državni muzej kinematografije ali muzej antične umetnosti v palači Madama. Pridružite se nam, saj je na razpolago še nekaj mest. Vpišite se čim prej! Javite se lahko Mirjam Bratina (0481/550365) ali Katerini	Ferletič	(tel.
0481/536807).
Mladinski dom vabi na vpis priprave na šolo (1. - 5. septembra); predvpis k pošolskemu pouku 2014/15 (s polovično vpisnino). Informacije in vpisi na tel. 0481-280857,	0481-
536455,	mobi:	366-
6861441, 331-6936603, ali po elektronski	pošti
mladinskidom@libero. it Prodajam bukova drva za kurjavo. Drva prodajam zaradi žledoleda, ki je v našem gozdu v Gornji Trebuši povzročil ogromno škodo. Cena 50 evrov za kubični meter + 5 evrov za	prevoz.	Drva
pripeljem na dom. Za kontakt tel. 041	821809,	mail
razazia@gmail. com
Resna in odgovorna
medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Hvaležna in spoštljiva gospa nudi pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652.
Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311. Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240.
32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240.
Kvalitetno opravljam
gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Pianino znamke Danemann starejše izdelave, rezljan, zelo lepo ohranjen, primeren za takojšnje igranje, ugodno prodam. Tel. št. 00386 41529652.
Nudim pomoč pri hišnih opravilih, čiščenju, likanju. Tel. 003865/3001328.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu (od 11.7.2014 do 17.7.2014)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Spored:
Petek, 11. julija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 12. julija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju.
Nedelja, 13. julija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 14. julija (v studiu Andrej Baucon): V poletje z narodno-zabavno in zabavno glasbo - zanimivosti in humor. Torek, 15. julija (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 16. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Simbioze v naravi - Izbor melodij.
Četrtek, 17. julija (v studiu Andrej Baucon):	Lahka
poletna glasba - Zanimivosti iz sveta in humor.
Kulturni center Lojze Bratuž
•°rsn?
Krožek Anton Gregorčič
SREČANJA POD LIPAMI
Dr. Evgen Bavčar Fotograf, esejist, filozof, režiser, izobraženec.
Večer bo vodila časnikarka Erika Jazbar
Četrtek, 10. julij 2014, ob 20.30 KC Lojze Bratuž - Gorica
Naslednje srečanje pod lipami 24. julija 2014 Gostja večera bo dr. Marija Stanonik
KCLB - Krožek A. Gregorčič / Srečanja pod lipami
100-letnica prve svetovne vojne z drugačnega zornega kota
Tudi Srečanja pod lipami, ki jih prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič, niso mogla mimo pomembne 100-letnice prve svetovne vojne, ki je terjala ogromno žrtev (več kot 35.000 mrtvih vojakov je bilo s slovenskega narodnega ozemlja na vseh mogočih frontah) in kruto potekala prav v tukajšnjih krajih. Gostja tokratnega srečanja, pod naslovom 100-letnica 1. svetovne vojne, ki je potekalo na dvorišču ob KC Lojze Bratuž, pod košatimi lipami, v sicer kar hladnem julijskem večeru, ob res velikem številu poslušalcev, v četrtek, 3. julija, je bila dr. Petra Svoljšak, doktorica zgodovinskih ved, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, znanstvena svetnica, izredna profesorica, direktorica študijskega programa Kulturna zgodovina, Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, članica založniškega sveta Založbe ZRC, članica uredniškega odbora Historičnega seminarja ZRC SAZU, članica upravnega odbora Fundacije Poti miru v Posočju, natančna raziskovalka zgodovine prve svetovne vojne in njenega kulturno-zgodovinskega konteksta, pa tudi družbene in politične zgodovine 19. in 20. stoletja (prva je doktorirala z znanstveno študi-
jo v samostojni Sloveniji 1. 1998 o temi Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno. Izšlo je že veliko njenih publikacij, od katerih sta bila na večeru največkrat citirana poleg omenjene diplomske naloge še Soča, sveta reka: italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915-1917) - 2003 Ljubljana, Nova revija. Po pozdravnem uvodu predsednice KCLB Franke Žgavec je pogovor z gostjo vodil zgodovinar mag. Renato Podbersič, njen asistent na fakulteti. Govor ni bil o spopadih in vojakih, pač pa o temah, s katerimi se ukvarja avtorica. Čeprav že dvajset let živi v Ljubljani, je navezana na rodno Novo Gorico, rojena je bila sicer gorenjskim staršem, ki sta 'gradila' Novo Gorico. Prva je globlje pogledala v rimske arhive, čeprav je tu že pred njo raziskovala dr. Milica Kacin Wohinc, ki je pisala o italijanski zasedbi po 1. 1918. Približno 12.000 ljudi s tega našega prostora je moralo oditi v italijanska begunska taborišča. Gostja je povedala, da jo je na to temo napotil dr. Branko Marušič, ki je ves čas spremljal njeno študijsko pot in je v slovenskem zgodovinopisju zaznal ta primanjkljaj ukvarjanja s prvo svetovno vojno na znanstven način. Ljubitelji zgodovine so namreč že v 80. letih razisko-
vali to tematiko in napravili ogromno na tem področju. Uradni zgodovinarji ne na slovenski ne na italijanski strani pa se je niso dotaknili. Sama na ljubljanski univerzi ni slišala niti "zloga" o tem. Moralo je preteči kar nekaj desetletij, je dejala gostja, da so tudi v slovenskem zgodovinopisju načeli to temo neobremenjeno.
Ne v prvi ne v drugi Jugoslaviji ni bilo to mogoče. Po drugi svetovni vojni je bila namreč v ospredju le zmaga odporniškega gibanja in socialne revolucije; moral se je pač ustvariti neki t. i. kolektivni spomin na to. Zato je prva svetovna vojna ostala v senci, a v zavesti tukajšnjih ljudi je živela kot spomin na soško fronto in na vse tiste, ki so bili ob tej fronti preseljeni na Kranjsko, Štajersko in v Italijo. Predavateljica je dejala, da je morda naključje ali neka dozorelost privedla do tega, da je sočasno s slovensko samostojnostjo nastopil tudi čas za raziskovanja dogodkov iz prve svetovne vojne. Podbersič je naglasil, da se ob letošnji obletnici vojne redno po-
javljajo publikacije o tej temi, rastejo muzeji in društva, ki se s tem ukvarjajo. Podčrtal je, da je Svoljšakova podrla dva tabuja: ukvarjala se je z "moško" temo vojne in se za svoja raziskovanja posluževala predvsem italijanskih
virov (npr. Archivio dello stato v Rimu) in tu je orala ledino. Svoljšakova je pojasnila, da ni imela nikakršnih težav priti do gradiva v Rimu, čeprav je prihajala iz njim neznane države - Slovenije- sosede (!). Čudila pa se je neurejenosti gradiva o Generalnem sekretariatu za civilne zadeve, uradu, ki je urejal civilno življenje na zasedenem ozemlju. Ta tema očitno ni zanimala itali-
janske zgodovinarje. Do marsikaterega podatka je tako prišla po drugih virih, a je veseno rekonstruirala zgodbo o italijanski zasedbi Posočja med prvo svetovno vojno. Tudi v Gorici je doživela isto: vrata so ji bila v arhivih zmeraj odprta, a čudili so se obravnavani tematiki, italijanski zasedbi Posočja "occupazione italiana" jim ni zvenela dobro. Zato tudi ni dobila založnika za izdajo te disertacije. Knjiga je sicer izšla, je pojasnil Podversič pod naslovom Soča, sveta reka. Pri tem je spomnil, da je Svoljšakova zelo uspešno nastopila na letošnjem
festivalu E'storia, kot edina slovenska zgodovinarka. Na vprašanje, v čem je razlika in skupna točka med italijanskim prihodom leta 1915 v naše kraje in 1.1918, je gostja odgovorila, da gre samo za čas miru in vojne. Zasedba 1.1915 je postavila temelje in je bila izpeljana tako, da bi ta prostor pripravila na prihodnjo priključitev h kraljevini Italiji: npr. uvedba lire, poletnega časa,
uvedba italijanščine kot uradnega jezika, italijanskih šolskih vsebin itd. Posegli so tudi v cerkvene zadeve. Vse so hoteli postaviti na "italijanske temelje", tudi telesno vzgojo! Uvedli so domovinsko vzgojo "storia patria", "geografia patria". Z oktobrom 1.1915 je bilo to uvedeno v nekem improvizra-nem šolskem sistemu. Pravzaprav so se te uvedbe potem nadaljevale v upravi ljubljanske province L 1941. Predavateljica Svoljšakova je načela cel kup zanimivih tem. Med drugim je poslušalcem skicirala ozemlje, ki ga je italijanska vojska zasedla in kjer je v nasprotju z mednarodnim vojnim pravom Italija uvedla svojo civilno upravo. Ker se je dr. Svoljšakova v svojh raziskavah ukvarjala predvsem s civilnim prebivalstvom, se je tudi na četrtkovem srečanju zaustavila pri teh temah. Prva svetovna vojna je bila zadnja "dokaj viteška vojska", 95% mrtvih je bilo vojakov, le 5% je bilo civilistov (v drugi je bilo 50 % enih, 50% drugih), a je v vsakdanje življenje vnesla precej sprememb. Moški so odšli na fronto. Doma so ostale le ženske, starejši in otroci, in morda le še tisti moški, ki so opravljali določene poklice (npr. rudarji) in kaki privilegiranci. Toda vez med fronto (tudi tisto na Ruskem) in zaled-njem je bila vseskozi prisotna s pismi.
/str. 12 m
Dr. Petra Svoljšak in mag. Renato Podbersič (foto DP)
izkazujejo svojo narodno klenost in voljo trdno obstati na svoji zemlji.
Gospe Marici želimo, da bi dočakala še veliko festivalov narodno-zabavne glasbe zdrava in zadovoljna. Res je treba pohvaliti vse delavne in kot mravljice marljive in gostoljubne Števerjance, velike in male člane društva F. B. Sedej, ki so vse festivalske dni z veliko discipliniranostjo in točno določenimi vlogami skrbeli za nemoten, odličen potek festivala. Omenimo naj vsaj člane odbora festivala, ti so: Mihael Corsi, Niko Di Batti-sta, Aljoša in Katja Dorni, Marjan in Martin Drufov-ka, Andrejka, Filip in Jurij Hlede, Evgen in Simon Komjanc, Damjan Klanjšček, Florjan Lango, Marko Lutman, Gianni Mania', Matej in Nikolaj Pintar, Janez Terpin, Liza Terčič in Martina Valentinčič. Že od nedelje, 29. junija, so vse dneve do pozne noči pripravljali vse potrebno na festivalskem prizorišču, ki je obsegalo tudi lep, tlakovan trg pred župnijsko cerkvijo sv. Florijana. Tu je bilo namreč pravo "šoto-rišče". Kuharji so pripravljali slastne jedi na žaru, točaji pa delili hladne pijače ali dobro vinsko kapljico, po kateri slovi ta prijazna vas v valovitih Brdih. Kdor je kupil kozarček vina v vinoteki, je prispeval za invalidno mladino v bolnišnici v Stari Gori.
Med borovci je stal velik šotor, ki ga je števerjanskemu društvu dala na razpolago Zveza slovenske katoliške prosvete. K sreči je bilo vreme imenitno naklonjeno prirediteljem, tako da je šotor sameval. Med borovci je bila tudi stojnica s knjigami Goriške Mohorjeve družbe po ugodnih cenah. Pri stojnici je vse dni - seveda kar aktivno - sedel letošnji maturant Ivan Rustja.
selli. Če bodo vztrajali, se jim obeta svetla prihodnost.
Ob festivalu je izšla programska knjižica, ki jo je uredilo SKPD F.
B. Sedej Števerjan, izdala Zveza slovenske katoliške prosvete, tiskala pa Grafica Goriziana, za grafično oblikovanje in prelom je bil zadolžen Igor Škorjanc. V njej so program s fotografijami nastopajočih, fotografski utrinki z lanskega festivala, navedba nagrajencev vseh festivalov od 1. 1971 dalje, vsi sponzorji, pa tudi obširen uvodni zapis, ki ga je podpisala čila stoletna Štever-janka, gospa Marica Rožič vd. Vogrič. Iz njenih besed je čutiti trdno narodno zavest in ponos na domačo vas in njene delavne ljudi, neizmerno ljubezen do domačih (pet otrok, 10 vnukov, 15 pravnukov in 1 praprav-nuk!), pa tudi veliko spoštovanje do vseh, ki prirejajo to tridnevno zahtevno glasbeno prireditev, katere sloves je že davno prekoračil domače meje in s katero prebivalci te slikovite briške vasi
S 7. strani
Slavil je ansambel...
Vsi ansambli so spet zaigrali obe skladbi in iz rok ljubke Eme prejeli slovenski šopek kot spomin na festival. Ko je mesec že mežikal med vejami visokih borov, sta po daljši pavzi, ki je sledila nastopom in med katero je zasedala komisija, napovedovalca razglasila nagrajence: nagrada za najboljši ansambel festivala (1.500 evrov) in trofeja društva F. B. Sedej sta pripadli ans. Škorpijoni (Otiški Vrh), nagrade za kvintet (400 evrov) je bil deležen ans. Sekstakord (Šentjur), nagrado za trio (400 evrov) je prejel ans. Zajc (Homec pri Domžalah), nagrado za melodijo (400 evrov) je prejel ans. Škorpijoni za glasbo pesmi Mala roža, ki jo je uglasbil Martin Juhant, nagrado za debitanta (200 evrov) je prejel ans. Veseli Dolenjci (Šentjanž na Dolenjskem). Komisija je podelila tudi nagrado Alpen Grand Prix, ki je bila uvedena 1. 2011; prejela sta jo ansambla Gorenjski kvintet in Mladi upi. Komisija za besedilo, katere člani so bili Janez Dolinar, Nadia Roncelli in Martina Valentinčič kot predstavnica organizatorja, je nagradila besedilo (200 evrov) pesmi Jaz čakam te, ki jo je napisal Matjaž Vrh, izvajal pa ans. Tomaža Rota (Studenec pri Blokah). Nagrajeni ansambli so prejeli tudi pokal. Nagrada publike je šla v roke ans. Briški kvintet. Vsem dobitnikom naj gredo iskrene čestitke, ostalim pa spodbuda, da bi se še tako z ve-
seljem in vzneseno ukvarjali z narodno-zabavno glasbo, ki je gotovo eden izmed razpoznavnih in tudi promocijskih znakov naše lepe domovine Slovenije. Čeprav so organizatorji dejali, da
je precej manj publike kot lansko leto, je bil prostor med borovci zelo dobro zaseden (od 600 do 700 poslušalcev, tudi iz Slovenije, seveda, ki so vidno uživali ob glasbi). Občinstvo je nagovoril predsednik društva SKPD F. B. Sedej Filip Hlede.
Najprej je izrazil zadovoljstvo ob ponovni izvolitvi Franke Padovan za šte-verjansko županjo.
Občani so namreč nagradili	delo
občinske uprave, je dejal, in krmilo upravljanja	spet
"zaupali ljudem, ki se ne borijo za stolček, ampak za dobrobit cele vasi, večkrat tudi na lastne stroške". Grenko pa je ugotavljal, da je politična slika v Sloveniji in Italiji zelo spremenljiva. Slovenska vlada je v času priprav na festival zamenjala kar tri ministre za Slovence v zamejstvu in po svetu. V
Italiji seveda ni nič boljše, saj so se v le malo daljšem obdobju zamenjale tri vlade. "Te politike bi rad povabil na obisk k nam: morda bi se česa naučili: najprej požrtvovalnosti in prostovoljnega dela, ki sta gonilni sili našega društva in v tem trenutku celotnega festivala", je dejal Filip Hlede. Dotaknil se je tudi vprašanja ukinitve majhnih občin, ki bi
posredno oškodovala tudi delovanje števerjanskega društva. "Upam, da nam bodo vsaj naši slovenski politiki stali ob strani in do zadnjega skušali preprečiti ukinitev naše občine", ki je društvu vselej "dragocena sogo-
vornica in pomočnica". Poslušalce je povabil, naj prisluhnejo polkam in valčkom, ki jih bodo spremljali v poletnih dneh do prihodnjega julija, ko bo na vrsti 45. Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2015. Med
nedeljskimi uglednimi gosti so bili tudi Jan Miklavec, svetnik Občine Brda in predsednik komisije za čezmejno sodelovanje, Robert Hrovat, poslanec državnega zbora, Damjan Paulin, predsednik Katoliškega tiskovnega društva, števerjanski župnik Marijan Markežič in Marjan Terpin, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, Konferenca za Italijo.
Tudi letos sta za ozvočenje poskrbela Vasja Križmančič in Niko Klanjšček. Kdor je želel, je festival lahko spremljal po spletu. Nedeljski finalni spored je snemala ekipa deželnega slovenskega programa Rai. Posnetke bo v dveh delih predvajal slovenski program Rai 3 Bis 13. julija ob 21. uri in 27. julija ob 20.50, na televizijskem programu Slovenija 1 pa bo na sporedu 29. avgusta in 5. septembra ob 20. uri.
Medtem ko je zasedala komisija, je publiko, ki si je "privezovala
dušo" s kulinaričnimi dobrotami in rujno kapljico, prav lepo s poznanimi "vižami" kratkočasil doberdobski ansambel, Pršpilja-na barka (Preluknjana barka), ki ga sestavljajo mladi fantje Miha in Aleš Lavrenčič ter David Cro-
Kratke
Knjižne novosti pri založbi Društvo 2000
Kovačičeve razprave in Stegujeva poezija
Pri založbi Društvo 2000 so letošnjo knjižno bero obogatili z novima deloma slovenskih avtorjev. Ob sociološko-politoloških razpravah Misliti prelome, lomiti ideologije Gorazda Kovačiča je izšla še pesniška zbirka Samotna pot Vilija Steguja, ki jo dopolnjujejo referati s simpozija o njegovi poeziji.
Kovačič v knjigi Misliti prelome, lomiti ideologije analizira vrsto sodobnih ideologij - levih, desnih, liberalnih in apolitičnih - ter z različnih perspektiv razkriva njihova protislovja, meje in slepe pege. Na eni strani tako pokaže, kako je liberalna politična misel večkrat slepa za učinke sodobnega kapitalizma, kot so neenakosti, nestabilnosti in privatizacija stisk, na drugi pa prikaže možnost političnega delovanja zoper sistemska razmerja, ki jih ideologije pogosto spregledajo. Rdeča nit knjige so, kot je na predstavitvi dejal Kovačič, politične teorije brez "diskurzivnih banalij", temveč kot sistemi mišljenja, ki se na določenih točkah lomijo. Delo po mnenju sociologa Rastka
Močnika upoveduje procese in prakse sodobnosti: resnico kaosa, v katerem živimo, ideologije znotraj kaosa, ki na svoj način interpretirajo realnost, ter spopad s temi ideologijami. Knjiga tako prikazuje, kje smo in kje bi morali začeti, da bi se premaknili na boljšo pozicijo v sedanjih zgodovinskih procesih.
Kovačič poučuje sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Proučuje predvsem socialno in politično teorijo, še posebej delo Hannah Arendt.
Med drugim se podpisuje tudi pod delo Proti družbi: Koncept družbenosti pri Hanni Arendt in meje sociologije, kjer je pretresel epistemološke meje sociologije in razvil protikonformistično perspektivo.
MISLITI PRELOME, LOMITI IDEOLOGIJE
V knjigi Samotna pot, ki jo je uredil Peter Kovačič Peršin, je zbran celoten Stegujev pesniški opus. Nabor uvedejo Prve pesmi, sledijo pa še Pesem osamljenega, Balade, Samogovori in Pesmi o belem času.
Stegujevo poezijo, tako Kovačič Peršin, zaznamuje
Gorazd Kovačič
2G?°
Vili Stegu
Samotna pot
bivanjska stiska sodobnega človeka, pesnik pa vedno znova vstopa tudi v intimen odnos z Bogom. Pesmi upovedujejo paradoksalen položaj verujočega, nemega ob Božjem molku, kar je Peršin oz-
načil kot poezijo o skritem Bogu. Drugi del Samotne poti prinaša poglobljeno analizo Stegujevega pesniškega opusa - razprave s simpozija o njegovi poeziji in misli, ki ga je ob spominskem dnevu pesnikove smrti lani na Premskem gradu organizirala založba Društvo 2000. Svoje poglede na Stegujevo življenje, pesništvo ter njegovo filozofsko in teološko misel so v razpravah ob Kovačič-Peršinu predstavili Pavel Peter Bratina, Urška Perenič, Denis Poniž in Edvard Kovač.
Vili Stegu, ki se je rodil leta 1943 na Premu, je pesniti začel že v gimnazijskih letih. Svojo prvo pesniško zbirko je pripravil leta 1964, največ pa je ustvarjal v času bogoslovnega študija med letoma 1963 in 1970. Pesmi je objavljal tudi v glasilih Pogovori in Brazde. Med letoma 1969 in 1975 je kot duhovnik delal v domovini, kasneje pa je odšel na pastoralno delo v Nemčijo. Z odhodom v tujino je njegov pesniški navdih skoraj povsem usahnil, zato se je posvetil prevajanju in esejistiki. Umrl je leta 1989, prvi izbor njegovih pesmi je izšel dve leti kasneje, zbirka Ugašajoče sanje pa leta 1996.
'Brezhibni in edino zveličavni pogledi"?!
Naš veliki prerok dr. Igor Pribac
N/
Z e dolgo časa sem pozoren na javne nastope dr. Igorja Pribaca, ko nam ob pogosti blagohotni promociji s strani dominantnih medijev, ves zaverovan vase in v svoj prav, prodaja svoje domnevno brezhibne in edino zveličavne poglede. In to počne kar naprej, tudi potem ko so se projekti, ki jih je podpiral, sesuvali drug za drugim. Nič ga ne vrže s tira, nič ga ne izuči, nič mu ni nerodno. Na predčasnih volitvah leta 2011 je npr. zastopal eno od novih strank, ki so jih volivci komaj povohali. V zadnji predsedniški kampanji je svetoval dr. Danilu Turku, ki je s Pribčevimi nasveti vred pogrnil. Na zadnjih evropskih volitvah se je spet grebel med novimi strankami, ki tudi niso prišle nikamor. Ob
vseh teh porazih se kar naprej poriva v ospredje, kot da se nič
ni zgodilo. Kot Kučan, ki se mu je pod nogami podrla država in njen družbeni eksperiment, a on bi kar naprej hotel biti prvi
in najbolj pameten. Nič ne pomaga niti Pribčev doktorat. Očitno ima vnaprej pripravljene naučene odgovore tudi za svoje poraze.
V eni zadnjih oddaj na RTV SLO, ko so komentirali rezultate evropskih volitev in perspektive za formiranje nove vlade po predčasnih volitvah, je beseda nanesla tudi na Patrio. Voditelj oddaje ga je nekajkrat vljudno opomnil, da obstaja tudi možnost oprostitve Janeza Janše, kar bi lahko pomenilo, da je bila obsodba v zadevi Patria najmanj vprašljiva, če že ne krivična. Vendar Pribac ni trznil na to. Ni zmogel najmanjšega dvoma. Ne ganejo ga niti kritična stališča ortodoksnih levičarskih pravnikov do obsodbe. Kot npr. izjava dr. Matevža Krivica (Delo, 10. 6. 2013), da šteje obsodbo Janše “za očitno kršitev načela in dubio pro reo". Kar bi pomenilo, da je treba v primeru dvomov in pomanjkanja dokazov presoditi v korist obtoženca. V neki televizijski oddaji, ki ji je prisostvoval tudi dr. Lojze Ude,
le-ta sicer ni zmogel tolikšnega civilnega poguma kot Krivic, ko je beseda nanesla na Patrio, se je pa v svoji veliki zadregi nerodno prestopal in gledal v tla. Vendar Pribac kot da vsega tega ni opazil. Pa kot da ni slovensko sodstvo v prejšnjem režimu proizvedlo preko tisoč političnih obsodb, ki so bile kasneje razveljavljene. In kot da ni to sodstvo še vedno tukaj, nedotaknjeno. Nikomur namreč ni bilo treba odgovarjati za te sramotne obsodbe, nihče od "kri-vosodnikov" ni odstopil, nihče ni bil lustriran.
Vendar vse to Pribacu ne more do živega. Čeprav večkratni poraženec na izpitu javnosti, on kar naprej z vso vnemo neutrudno trobi v svoj rog. Zdi se, da je njegova vera vase in v svoj prav trdna kot granit, in je ne more načeti noben dvom. Ali pa se vsega tega sploh ne zaveda in misli, da nam je predestiniran kot kak dvomljiv prerok. Komu neki smo kaj hudega storili, da moramo vse to prenašati?
Milan Gregorič
Uspešna sezona se ni še končala
Dolgo vroče poletje za komorni zbor Ipavska
ZZborjenjem 19. junija 2014 v Novi Gorici, kjer se je Komorni zbor Ipavska odzval prijaznemu vabilu na koncert z Goriškim komornim zborom, so Ipavci zaokrožili pevsko sezono, ki pa še zdaleč ne diši po počitnicah. Dolgo vroče poletje ne bo ležerno, pač pa zelo delovno. Pripravljajo se na tekmovanje v Arezzu, ki bo konec avgusta, in tudi koncerti čez poletje so usmerjeni v petje tekmovalnega programa. Na tekmovanju se bodo predstavili tako z ljudsko pesmijo kot s sakralnim programom. V kategoriji B - polifonija bo Ipavska zapela v kategoriji Voci miste z obvezno skladbo G. P. da Palestri-ne Sagittae potentis acutae,
Čopijevo Salve Regina in Inclina Domine]. Verhulsta. Izbrali so tudi kategorijo glasba 20. stoletja in ljudska pesem, kjer bo zagotovo svojevrstna poslastica ljudska Rozijanska citira.
Sicer pa so v začetku junija, med 6. in 8., "ipavci" gostovali v Ji-hlavi na Češkem, na 57. Festiva-
lu zborovske umetnosti (FSU). Z veseljem so se odzvali povabilu organizatorjev FSU, Agenciji NI-P(5s Artama iz Prage pod pokroviteljstvom češkega Ministrstva za kulturo in kot gostujoči zbor predstavili Slovenijo s svojim raznolikim programom sakralnih in narodnih pesmi. Festival z dolgoletno tradicijo združuje tekmovalni del, kjer se predstavljajo najboljši češki zbori, ter drugi del, kjer se izvaja tudi glasba novejših del čeških skladateljev. Na zadnjem večeru se vsako leto predstavijo tudi gostje iz tujine, letos sta to bila Ipavska
in zbor iz Romunije. Češka je Ipavcem tudi sicer blizu, decembra 2012 so sodelovali na tekmovanju v Pragi, kjer so prejeli zlato priznanje za izvedbo skladbe češkega skladatelja Petra Eb-na Salve Regina. Lansko poletje pa so imeli v gosteh v Vipavski dolini ženski pevski zbor iz Li-tomeric. Od takrat se je ipavski glas razširil do pravih ušes in raziskovanje Češke ter širjenje glasbene kulture sta se na pobudo čeških organizatorjev spletla v venček zanimivih gostovanj in novih prijateljevanj.
Družba pevcev in pripadnost skupini so nekaj lepega in nujnega, da zbor deluje kot celota, da se v interpretaciji pesmi zlije v eno in da sledi toku ter glasbenim občutjem dirigenta, kar je nekaj enkratnega in neponovljivega. Doživite glasbo Ipavske tudi vi na prihajajočih poletnih koncertih: 16. 8. na samostojnem koncertu v Vipavi (prireditve Imago Sloveniae) in 22.8. na Opčinah.
Komorni zbor Ipavska na Češkem
Za najboljšo predstavo minule sezone je nominiranih pet predstav
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije vsako leto izglasuje najboljšo predstavo minule sezone in nagrado po tradicijo podeli na sklepni slovesnosti Festivala Borštnikovo
srečanje konec oktobra. Za priznanje je nominiranih pet predstav. Za nagrado so tokrat nominirane naslednje uprizoritve: Othello VVilliama Shakespeara v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, Naše mesto Thorntona WiIderja v režiji Matjaža Zupančiča in izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Angel pozabe Maje Haderlap v režiji Igorja Pisona in izvedbi SNG Drama Ljubljana, koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič v Lorencijevi režiji ter Nekaj sporočil za vesolje Wolframa Lotza v režiji Sebastijana Horvata in izvedbi ljubljanske Drame.
Člani društva lahko za eno izmed njih glasujejo do 30. septembra. Nagrado so prvič podelili leta 2009. Lani jo je dobil avtorski projekt 25.671 v režiji Oliverja Frljiča, ki so ga uprizorili v Prešernovem gledališču Kranj.
Letošnje Borštnikovo srečanje bo potekalo med 17. in 26. oktobrom.
Predstavitev novih učbenikov za učence zamejskih osnovnih šol
Vsaka nova knjiga je poseben praznik, če gre za nov učbenik, pa je to praznik za šolo in za vse, ki se ukvarjajo s poučevanjem. Tako je med drugim zapisal ravnatelj Večstopenjske šole pri Svetem Jakobu Marijan Kravos v spremni besedi enega od dveh novih učbenikov, ki bosta z novim šolskim letom na razpolago slovenskim osnovnošolcem na Tržaškem in Goriškem. Novi publikaciji, ki sta izšli pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo Julijsko krajino oziroma pri Uradu za slovenske šole, so ob koncu šolskega leta predstavili prav v prostorih šentjakobskega večstopenjskega zavoda. Gre za učbenik “Zgodovina, zemljepis in še kaj...” za tretji razred osnovne šole ter delovni zvezek “Živali in rastline”, kije namenjen učencem prvih razredov osnovne šole. V obeh primerih gre za pomembna didaktična pripomočka, ki uvajata tudi nov metodološki pristop do učenja, saj sta oba učbenika opremljena tudi z zgoščenko z gradivom za učence in učitelje. Družba se je namreč v zadnjem obdobju, lahko bi rekli v zadnjem desetletju, močno spremenila, tehnologija je napredovala, koncepti izobraževanja pa morajo biti zato prilagojeni novim potrebam in novim izzivom. Spremenile so se tudi potrebe otrok in učiteljev in prav v tej luči sta nova učbenika nastala kot sad dela požrtvovalnih pedagogov, ki si prizadevajo, da bi zadostili tem potrebam.
Učbenik za zgodovino in zemljepis z elementi delovnega zvezka za tretji razred osnovne šole je čisto nova publikacija. Izšla je februarja, nekatere šole
so jo že uporabljale, ostale pa jo bodo osvojile v prihodnjem šolskem letu. Av-
torice besedil
so Nadja Bara-zutti, Lučka Križmančič in
Bruna Visintin, pri zgodovinskem delu je sodelovala tudi
Maura Čepar, zgodbe je prispevala Evelina Umek, delo pa je ilustrirala Barbara Boneta. Osnovna besedila so tudi posneli, prebral jihje Danijel Malalan, dobimo pa jih na priloženi zgoščenki. Pouk prvošolcev pa bo lepo popestril delovni zvezek “Živali in rastline - Izrežimo, lepimo, barvajmo, dopolnjujmo, raziskujmo, skupaj spoznavajmo naravo”. V tem primeru gre za ponatis publikacije. Prva izdaja tega učbenika sega namreč v leto 2001, ko je izšla pri takratnem Didaktičnem ravnateljstvu Opčine. Izvodi so v desetih letih pošli, novo izdajo pa so seveda obnovili in tudi pristop k učenju je prilagojen novim potrebam. Učenci se bodo namreč naravoslovju in tehnologiji lahko približali na pester in zabaven način, saj bodo lahko podobe tudi barvali, izrezali in nalepili. Publikacijo je uredila učiteljica Olga Tavčar ob sodelovanju številnih kolegic, tudi v tem primeru je delo ilustrirala Barbara Boneta, delovnemu zvezku pa je priložena tudi zgoščenka.
Naj še omenimo, daje predstavitev novih učbenikov lepo popestril nastop folklorne skupine katinarske osnovne šole Fran Milčinski pod vodstvom Ljube Legiša.
NOVI
[H Zadnje ponedeljkovo srečanje v sezoni
Gost Rafko Dolhar
Zadnje redno ponedeljkovo srečanje te sezone je Društvo slovenskih izobražencev namenilo predstavitvi knjige, ki je še sveža iz tiskarne. Njenemu avtorju - zdravniku, nekdanjemu predavatelju in aktivnemu politiku, ki je angažiran na kulturnem področju in je že izdal svoje potopise - Rafku Dolharju, je postavljal vprašanja predsednik društva Sergij Pahor. Dotaknila sta se spominov iz preteklosti, v desetletjih opravljenega dela, in slavila 80-letnico, pa čeprav s precejšnjo zamudo. Občinstvu je najprej zaupal:
"Upam, da nisem živel zaman. Če človek	ima
občutek, da je v življenju nekaj naredil, ima zadoščenje". To so bili tudi hudi trenutki, ko so - predvsem na političnem področju, ko je bil izvoljen v občinski svet za zdravstvo in socialo - delali korake naprej, a tudi nazaj. Na večeru, ki je bil kljub predstavitvi potopisa Bučanje hudournikov. Himalajski dnevnik slovenskega zdravnika precej politično obarvan, se je dr. Dolhar spomnil očetovega poguma, saj ga je vzel s sabo na Montaž pri komaj dvanajstih letih, česar bi si sam s svojim sinom ne upal. Rodil se je na Trbižu in odraščal v Kanalski dolini, pri dvanajstih letih pa je šel od doma in se "udomačil" v Trstu. Čeprav se je Kanalska dolina od takrat zelo spremenila, ima čudovite spomine na družinsko hišo in opravljene izlete; Montaž je še vedno njegov najljubši vrh. Leta 1992 je iz Ronk poletela znanstveno alpinistična ekspedicija proti Nepalu, v kateri je bil tudi 60-letni dr. Dolhar, za kar je zelo hvaležen svojemu nekdanjemu študentu Borutu Spacalu. Ekspedicijo je sestavljalo nekaj planincev, ostali so bili nižinski alpinisti in visokogorski pohodniki. Višinskih bolezni ni bilo, ker so dobro razporedili postanke. Vsi
Foto IG
trije zdravniki so bili Slovenci, poleg Dolharja sta bila še Borut Spacal in Dani Žerjal. Ker je bila ekspedicija znanstveno alpinistična, so šli na pot z medicinskimi aparaturami, ki so jih finančno omogočili tako sponzorji kot zdravstveni okraj. Vsakih tisoč metrov so preverjali zdravstveno stanje vseh udeležencev, kar je dobro dokumentirano v posnetku, ki ga je pripravil eden izmed udeležencev ekspedicije in ki so ga predvajali v Peterlinovi dvorani.
Dr. Dolhar se je rodil na Trbižu in tam obiskoval italijansko šolo. Z dvanajstim letom se je odselil v Trst in se tam "udomačil". Prof. Skok na srednji šoli je bil zaradi njegove slovenščine prepričan, da prihaja iz Ljubljane. To je bila zasluga Dolharje-vega očeta, saj je slovensko govoril samo doma.
Oče mu je dodelil nalogo, on jo je napisal v zvezek, oče pa mu jo je popravil. Te zvezke hrani še vedno. Sledila so tržaška leta, ko je živel pri nono-tih pri Sv. Ivanu. Sošolec Miran Oppelt ga je vpeljal v politične vode, tako se je znašel na ulici Mac-chiavelli.
Obisk gora je po besedah dr. Dolharja danes povsem drugačen od tistega nekoč. Danes je dovolj, da si fizično sposoben, saj za ostalo poskrbijo drugi. Spomini na Himalajo so nepozabni. Nekateri so za pripravo na pohod tekali, sam pa je hodil s svakom v Julijce. Knjiga je nastajala sproti, saj je beležnico dopolnjeval vsak dan in si sproti beležil vtise.
Večer so sklenili z nekaj vprašanji, predvsem pa s pričevanji o političnem delovanju dr. Dolharja v vrstah Slovenske skupnosti, saj je bil pokrajinski tajnik. Ob koncu je Sergij Pahor povabil prisotne na letošnjo Drago, ki bo tokrat teden prej kot navadno, in sicer od 29. do 31. avgusta.
Šin
Zveza <erkvenik pevskik zkorov
Združeni zbor je zapel v Štramarju in Rižarni
V soparnem popoldnevu 24. junija so verniki napolnili prostor pred cerkvijo, posvečeno mučencu Janezu Krstniku, obenem zavetniku Štramarja pri Žavljah. Slovesno dvojezično sv. mašo je daroval g. Klemen Zalar ob somaševanju Metoda Lampeta. Daritev je spremljal združeni zbor ZCPZ, vodil gaje Edi Race ob orgelski spremljavi Mateja Lazarja. Po slovesnem bogoslužju se je nadaljevalo prijetno druženje ob dobrotah, ki sojih pripravile vrle domačinke.
Kljub letom, ki so minila od tragičnih dogodkov druge svetovne vojne, je spomin na te ljudi, ki so trpeli in umirali v tem uničevalnem taborišču - Rižarni, še zmeraj živ in občuten, zato se tudi vsako leto ob tem času Slovensko pastoralno središče iz Trsta poklanja vsem tem žrtvam s sv. mašo zadušnico za tisoče žrtev nacifasističnega uničevalnega taborišča. Slovenska molitev v junijskih dneh odmeva v Rižarni že desetletja. Jakob Ukmarje maševal še ob razvalinah krematorija, ki so ga razstrelili nacisti na begu. Letos je sv. mašo daroval g. Klemen Zalar 29. junija. Dušni pastir za slovenske vernike v Trstu, pri sv. Antonu in Sv. Jakobu, je posvaril pred usihanjem spomina na žrtve trpljenja in nasilne smrti. Spomnimo, daje v Rižarni umrlo več tisoč ljudi, po številu najprej Slovencev, Hrvatov in Italijanov ter Judov. Za jude je bilo to tranzitno taborišče za uničevalna taborišča v notranjosti rajha. Od 20 tisoč taboriščnikov, ki so prešli v dobrem letu delovanja taborišča, se jih je vrnilo slabih dva tisoč. Najmlajša generacija žal ne ve več, kaj seje dogajalo pri Sveti Soboti. Če je naravno, da ohranjamo spomin na drage, ki so umrli naravne smrti, po prvem obdobju žalovanja, je toliko bolj potrebno ohranjati spomin na žrtve nasilja, še zlasti ker se zlo nadaljuje po svetu. Zgodovina se ponavlja v svojih grozotah. Ne delajmo pa tudi razlik med žrtvami totalitarizmov preteklega stoletja. Mašno daritev je spremljal združeni zbor ZCPZ, ki ga je vodil Edi Race, na orgle pa je spremljal Matej Lazar. Kot že vrsto let se je dan iztekel z druženjem pri gostoljubni družini Debeliš. / P. V.
Novinarska nagrada Luchetta & ■	•	•	II*	vv*
Nasilje vojne in posledice revščine se najprej zrcalijo v otroških očeh
Slavnostna podelitev novinarske nagrade Luchetta, ki je bila v četrtek, 3. julija, v gledališču Rossetti, je bila le vrh ledene gore, ki je s svojo podmorsko množico bogatih vsebin več dni bogatila informativno in kulturno ponudbo tržaškega poletja. Od torka, 1. julija, vse do začetka slavnostnega večera v Rossettiju je namreč na dvorišču palače na Trgu Unita', kjer domuje deželna vlada, potekal niz srečanj, ki so jih prireditelji nagrade pod naslovom Antepremio (Prednagrada) oblikovali v sodelovanju s Skladom Luchetta Ota D'Angelo Hrovatin in državno televizijo RAL Na srečanjih so zmagovalci nagrad, časnikarji in kulturni akterji obravnavali različne tematike, ki so se po eni strani lotevale skrbi za najšibkejše osebke vojnih prizorišč - otroke (njim se že dvajset let posveča Fundacija), po drugi pa so zrle tudi v aktualne tematike, ki zadevajo ožjo deželno stvarnost in širše svetovno dogajanje. Najbrž pa je poročilo vredno začeti z opisom fotografskega posnetka, s katerim si je švedski fotograf Niclas Hammarstom prislužil nagrado Miran Hrovatin za najboljšo fotografijo, objavljeno na mednarodnem dnevniku: v njem se namreč zgošča poslanstvo Sklada in nagrade same. Posnetek nazorno prikazuje položaj otrok, ki jim je državljanjska vojna v Siriji onemogočila možnost izobraževanja: kader sestavlja trojica otrok, ki se v Aleppu na odprtem pred zidom, nad katerim so se raznesli rafali bratomorne vojne, pogumno pripravljajo na učno uro. Zagovarjanje pravice do izobraževanja je vodilo tudi pakistansko mlado dekle Malalo You-safzai do odločnega odpora do nasilne, mafijske, kriminalne prepovedi talebanov, za katere je izobraževanje izključno moški posel. Malala je preživela hude posledice atentata nasilnežev in je danes
v prisilnem zatočišču v Angliji: zaradi njenega poguma in prizadevanja za pravico do izobraževanja deklet v Pakistanu je upravičeno zaslovela po celem svetu. Novinarka mreže Rainews24 Lucia Go-racci je njeno zgodbo (ki jo je stkala na podlagi pogovorov z Ma-lalinimi sorodniki, učiteteljicami in sošolci) izrabila za poglobljeno
gala nagrado Dario D'Angelo za najboljši članek, ki je bil objavljen v ne-italijanskem, sicer evropskem tisku.
Novinarka časopisa Avvenire Lucia Capuzzi, prejemnica nagrade Marco Luchetta za najboljši prispevek na italijanskem prizorišču, pa se je poglobila v protislovno južnoameriško zgodbo, ki ima
analizo tega vprašanja na različnih lokacijah v državi, kjer so dekleta in žene prve žrtve nasilja islamskih skrajnežev: Lucia Go-racci je prejela nagrado Saša Ota, ki je namenjena najboljši televizijski poglobitvi na evropski ravni.
Nadvse aktualno je žal izzvenelo časnikarsko poročanje Harriet Shervvood: prejšnji teden je namreč odjeknila novica o hudem obojestranskem nasilju med Izraelci in Palestinci, ki ga je sprožil umor treh mladih Izraelcev, kateremu je posledično sledilo maščevanje Židov nad palestinskim najstnikom. Angleška novinarka časopisa The Guardian Weekend Magazin se je namreč s člankom Behind the wire (Za žico) zatopila v vsakdanje življenje štirih palestinskih otrok, ki so, tako kot vsi njihovi vrstniki, deležni trde izraelske politike. Sher-vvoodova je za svoj prispevek zma-
najbrž za naše pojme groteskni pridih. Paradoks revščine v Boliviji je namreč privedel do protestov otrok, ki s svojim delom zagotavljajo družini preživetje in morda sebi možnost do izobraževanja, proti predsedniku Evu Moralesu, ki je predlagal prepoved zaposlitve otrok pod 14. letom.
Novinarka tretje mreže državne televizije RAI Flavia Paone, ki je prejela nagrado Luchetta za najboljši televizijski informativni prispevek, prikazuje srhljivo zgodbo, v kateri se zgoščajo odurne poteze italijanske politike in njene birokracije. V kraju Giuliano v neapeljski pokrajini so oblasti premestile romsko naselje na območje odlagališča strupenih odpadkov, ki so ga iste oblasti že prej zaplenile ca-morri. Kljub temu da je kraj zdravju izredno škodljiv, je naselje še vedno na istem mestu in romski otroci zbolijo zaradi patologij,
povezanih z udihavanjem strupenih snovi. V tej italijanski protislovni zgodbi gre podčrtati prizadevanje skupine občanov, ki so si prizadevali, da bi ta sramotna zgodba prišla v javnost. TV dnevnik tretje mreže in njegova novinarka Flavia Paone sta se odzvala temu klicu pokončnih državljanov.
Pričevanja nagrajenih medijskih operaterjev so občinstvu Predna-grade Luchetta ponudila v razmislek nekaj konkretnih ugotovitev. Med temi gre poudariti prepričanje, da je usodo ljudi na prizadetih vojnih področjih mogoče predstaviti ne le v izrednih, krutih okoliščinah, kjer je nasilje očitno: različna, sicer tudi majhna vsakodnevna pomanjkanja teh skupin lahko gledalca-bralca morda podzavestno še bolj silijo v razmislek o tem, kaj prinašata vojna in nasilje. Glede na izbor letošnjih zmagovalcev je bilo tudi ugotovljeno, da je morda ženska občutljivost najbolj prikladna za iskanje dialoga s krhkimi členi naše družbe in z osebami, ki so podvržene sunkom težko obvladljivih in določljivih front današnjih 'asimetričnih vojn'. Fotograf Hammarstrom, edini moški v peterici nagrajencev in oseba, ki je med prvimi dokumentirala srhljiv napad norveškega desničarskega skrajneža Breivika na otoku Utoya, kjer je skupno umrlo 69 mladih oseb, je vsekakor zaupal, da mu je njegova očetovska izkušnja v določeni meri narekovala dolžnost, da poroča o stiski otrok na Bližnjem vzhodu. Zaradi njegove reportaže je bil v Siriji ugrabljen, med poskusom bega pa ranjen. Na vprašanje, ali je vredno tvegati življenje za fotografijo, kljub velikemu pomenu, ki ga lahko ta posnetek ima, je Hammerstrom prepričano odgovoril, da je.
/dalje
IG
Ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne
Klub prijateljstva na izletu v Kobaridu in Tolminu
Klub prijateljstva, ki deluje v okviru Slovenske Vincencijeve konference v Trstu, je v drugi polovici junija priredil za svoje člane, sodelavce in prijatelje enodnevni izlet v zgornjo Soško dolino. Obisk tega področja je vodstvu Kluba narekovala stota obletnica začetka prve svetovne vojne, ki je zajela to področje in povzročila veliko trpljenja in ogromno število smrti, ker sta se v teh hribovitih krajih spopadli dve veliki armadi, na eni strani avstro-ogrske enote, na drugi pa italijanske. Še zlasti je tu znana velika ofenziva, ki so jo avstro-ogrske sile s pomočjo nemških enot sprožile 24. oktobra 1917 proti italijanski vojski in prisilile italijanske vojaške enote, da so se hitro in razpršeno umaknile vse do reke Tilment ter nazadovale do reke Piave. V zgodovini prve svetovne vojne je ta prodor znan kot hud poraz italijanske vojske pri Kobaridu.
Tako je v četrtek, 26. junija 2014, lep sončen dan spremljal izletnike, ki so se z avtobusom odpeljali
v Kobarid, ki obdan s svojim visokim gorovjem, je bil eden najvidnejših prizorišč dolgih bojev v soški fronti.
Naravno je, da so prav v Kobaridu uredili lep spominski muzej o prvi svetovni vojni. Prav obisk tega muzeja je bil glavni cilj našega izleta v to zgodovinsko mestece. Muzej je nastanjen v nekdanjem glavarjevem dvorcu, kjer so v dveh nadstropjih razstavljene slike, orožje in deli vojaške opreme tiste dobe. Tu sta udeležence izleta pričakala vodiča, ki sta skupino razdelila na dvoje in vsak svojo skupinico vodila po muzejskih prostorih in lepo prikazala potek vojne in trdo življenje in bojevanje v planinah, ki obkrožajo Kobarid, in to še zlasti v zimskem obdobju.
Po ogledu muzeja se je večina udeležencev odpravila še na
bližnji Antonov grič nad mestom, kjer je stara cerkvica z grobiščem italijanskih vojakov iz prve svetovne vojne. Od tod je zelo lep razgled na mesto in okolico.
Po postanku za kosilo, v prijazni gostilni ob naselju Idrsko v bližini Kobarida, so udeleženci izleta nadaljevali pot do Tolmina, ob poti pa so tudi počastili spomin na Simona Gregorčiča, ki je v svoji odi Soči preroško napovedal hude čase in krvavo vojno za ta košček sloven-
s temperamentno razlago obiskovalcem podrobno prikazala razstavljene predmete, ker pa je v tem času tudi okrogla obletnica kmečkega punta, ki je imel svoj izvor prav na Tolminskem, so udeleženci imeli priložnost si ogledati tudi nekaj slik, ki upodabljajo prizore o tem krvavem kmečkem uporu.
S tem ogledom se je izlet v glavnem končal; čeprav je bilo sonce še visoko na nebu, so udeleženci izleta, polni vtisov in spoznanja o poteku hudih bojev in trpljenja, ki ga je vojna povzročila pred
ske zemlje. Poezijo Soči je z njemu lastno vehementnostjo mojstrsko podal udeleženec izleta Adrijan Rustja.
Po kratkem postanku so si udeleženci ogledali zelo lep etnografski muzej. Prijazna vodička je
sto leti v teh krajih, zasedli svoja mesta v avtobusu in se obogateni z zgodovino dogodkov, ki so se odvijali na tem področju, srečno in zadovoljno vrnili na svoje domove.
AS
NOVI
■flMi]:! Pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik
Domačini od kraške planote tudi živijo
Stranka Slovenska skupnost je v zadnjih dveh tednih priredila v okoliških vaseh tržaške občine niz srečanj, da bi občanom ponudila pomoč glede ugovorov in sprememb v zvezi s postopkom sprejemanja prostorskega načrta sedanje občinske uprave. Da bi imeli pregled nad tem, kako so ta srečanja potekala in kakšen je bil odziv občanov, smo pokrajinskega tajnika SSk Petra Močnika povabili pred mikrofon.
Stranka je srečanja namenila v prvi vrsti osebam, ki bi želele postaviti ugovore proti prostorskemu načrtu, a bi si z lastnimi močmi težko pomagale. Ugovore so postavljali posamezniki in skupine ljudi, ki bi želele spremeniti nekatere postavke v zvezi z določenimi parcelami. Sestanke smo priredili na vzhodnem in zahodnem Krasu, tako da smo dejansko 'pokrili' celotno kraško občinsko območje. Odziv je bil še kar dober ob upoštevanju dejstva, da bo letos najbrž manj ugovorov v zvezi z zazidalnimi površinami kot za prejšnje variante prostorskih načrtov. Razlog je v gospodarski krizi. Ljudje ne vlagajo prošenj za nove zazidalne površine, ker ni denarja, da bi ga investirali v nove gradnje. Po drugi strani se občani celo odpovedujejo zazidalnim
površinam zaradi poviška davčnega količnika za tako vrsto parcel.
Gradbenih špekulacij prav tako ni, gradbena podjetja so v krizi. Bilo pa je kar nekaj ugovorov v zvezi z nedorečenostmi in napakami, ki so jih pristojni storili pri začrtovanju map. Veliko je primerov, po katerih so začrtali kot gozdne površine območja, ki so zgolj zaraščena. Tako so oškodovali občane, ki bi radi upravljali kmetijske površine, saj je na začrtanih gozdnih parcelah prepovedana vsaka preprosta kmetijska dejavnost, od paše do postavitve začasnih lop za živino. Ta huda napaka nove variante je po mojem mnenju odvisna od dejstva, da je občina Trst zaupala nekdanjemu predsedniku naravovarstvene organizacije WWF nalogo, da po svoji uvidevnosti zariše ozemlje naše občine v vidiku nove variante. Ni mi znano, da bi občinske ekipe preverjale na terenu naravo zemljišč. Navadno se tehniki poslužujejo aereofotografij, raznih googlov in podobno: zgodi se zato, da tudi površine, zaraščene z robido ali z akacijami, se navidezno kažejo kot goščave, kar sploh niso. Naj kot pojasnilo navedem primer v Križu, kjer so najvišjo stopnjo zaščitenosti namenili območjem, ki obdajajo hiše oziroma ožji pas okrog vasi. Podoben položaj bi beležili tudi v Gropadi, če ne bi ugovor rajonskega sveta zadevo nekoliko izboljšal. Na zahodnem Krasu tamkajšnji rajonski svet ni postopal podobno.
Zakaj pa?
Najbrž je bila politična volja dru-
gačna. Izrečen je bil celo ugovor, ki je vprašanje še bolj zapletel. Se pravi, da se v temeljito analizo, kakršno so storili na področju med Opčinami in Bazovico, v drugih primerih niso spustili. Priznam sicer, da sta predsednika obeh rajonskih svetov Milkovič in Cataruzza pripravila začetno strategijo v sozvočju. Enotnost se je nato razcepila. Občina ni povrhu sprejela nekaterih ugovorov rajonskega sveta, ki bi te strogo zaščitene pasove oddaljila od vasi. Obveljala so tako mnenja univerzitetnih profesorjev, ki docirajo z viška...
Omenili ste, da so ugovor predložili posamezniki in skupine. Kdo je sestavljal te skupine?
Kolektivne ugovore smo zasledili na srečanju pri Banih, kjer nam je skupina domačinov predstavila vrsto popravkov, pod katerimi se bodo dejansko podpisali vsi vaščani. Banovce namreč skrbi prihodnja namembnost nekdanje vojašnice. Napovedali so, da bo tamkajšnje področje, kjer se danes zbirajo narkomani, alkoholiki in razgrajači, izkoriščeno v kolektivne namene:
to pa je dokaj ohlapna opredelitev. Drugi ugovor, ki smo ga zabeležili pri Banih, zadeva vaško jedro, kjer so navodila nove variante določila znižanje višine hiš, in to brez vsakršne utemeljitve: onemogočena bo tako ureditev npr. podstrešij v mansarde. Skupinski ugovor bodo sestavile kmetijske organizacije prav zoper določilo glede postavljanja lop, kjer poteka paša. Zaradi nesrečnega popravka bo mogoče na pet tisoč kvadratnih metrih izdelati take objekte za pičle štiri glave živine. To je popolnoma nesprejemljivo! Začetni popravek, ki ga je vložil tudi občinski svetnik Igor Švab in ki je predvideval možnost postavitve večjega števila lop, sicer tolikšnega, kolikršno zadostuje zakonsko odmerjenemu številu živine na določeni parceli, ni bil sprejet. Ponavljam, da so to strukture premične narave, za postavitev katerih ni potrebno nobeno gradbeno dovoljenje. Bojim se, da se ponovno soočamo z zakoreninjeno kolonialistično filozofijo, po kateri na Kras gledajo kot na privaten vrt meščanov. Pozabljajo, da je kraška planota področje, od katerega domačini tudi živijo.
Kaj pa menite o splošni podobi prostorskega načrta tudi z ozirom na urbano okolje?
Zaradi krize gradbenega sektorja je pametno, da se varianta poveča za popravljanje obstoječih objektov in da se ne spušča v načrto-
vanje velikih gradenj v mestnem jedru. Trstu se žal v bližnji prihodnosti ne piše tak razvoj, ki bi posledično zahteval velike gradbene investicije. Ponavljam, da je najbolj motilen element te variante prav naravovarstvena diskriminanta, ki je tudi med predmestnimi hišami vrinila zaščitena območja za prehod živali! Konkreten primer je področje ob pobočju nekdanje umobolnice pri Sv. Ivanu, in sicer na strani, kjer je že pozidano s hišami... Najbrž se bodo tam pasli merjasci, živalska vrsta, ki je po mojem mnenju ne gre ščititi glede na škodo, ki jo povzroča pri nas!
Katere so strokovne skužbe v slovenski narodni skupnosti, ki bi poleg SSk lahko pomagale občanom pri oblikovanju in zbiranju ugovorov k prostorskemu načrtu? O tem ste pisali v komunikeju, v katerem ste seznanjali občane z nizom sestankov, ki jih je stranka lipove vejice prirejala v ta namen.
Mislil sem najprej na posameznike. Pri SDGZ imamo namreč sekcijo prostih poklicev, člani katere bi lahko priskočili na pomoč. Ne smemo pozabiti na podjetje Servis in na Kmečko zvezo, ki s svojo izkušnjo lahko tudi pomagata. Manjšina ima namreč že utečene
strokovne službe, ki opravljajo svojo dolžnost v zvezi z 'rednim' delovanjem strank, primanjkuje pa ji organizirana in sinergična mreža pomoči, ko nastopijo novi problemi. Vzpostavitev pravne službe jena primer staro vprašan-
je, ki še čaka na odgovor: danes bi bila taka služba glede na preglavice prostorskega načrta še kako koristna.
Glede razvojne perspektive našega mesta ste dokaj skeptični. Kaj se torej obeta Trstu in njegovi okolid v prihodnje?
V svojem odgovoru bom šel proti toku.
Naj se Trst in njegovi politiki zavedajo, da je prostocarinsko pristanišče še vedno isti razvojni faktor, kot je bil v času avstro-ogrske-ga cesarstva: drugače je mesto obsojeno na postopno hiranje. Pristanišča s podobnim statusom, kot ga ima tržaško, na svetovni šahovnici imajo Šangaj, Singapur, Dubaj: naj mi kdo oporeka, da to niso razvojne točke! Trst nima drugih gospodarskih adutov. Turistična perspektiva je omejena: Trst ni Montecarlo in niti čarobno naselje sardinske obale. Drobna trgovina	in
obrtništvo ne bosta spremenila mesta v jadransko 'Silicon valley'. Kmetijstvo in vinarstvo sta pač omejena na dokaj skopo površino tržaške pokrajine. Delovanje raziskovalnih območij, za gradnjo katerih je pred desetletji prišlo na Krasu do velikih razlastitev, ni učinkovalo na zaposlitvene dinamike območja, kot je bilo na začetku obljubljeno krajevnemu prebivalstvu. Načrt znanstvenega pola se ni obnesel tudi zato, ker se ni udejanjila sinergija med raziskovalno in proizvajalno dejavnostjo, ki bi lahko v pristanišču zaživela. Ne smemo pozabiti, da tržaško pristanišče ni namenjeno le pretovarjanju dobrin. Naše pristanišče je prostocarinske narave tudi v vidiku proizvajalnih, se pravi gospodarskih dejavnosti, ki morajo sicer biti kompatibilne z okoljem. Italijanska vlada bi morala dojeti domet, ki bi ga po veljavnem zakonu (ki mu EU ne nasprotuje) off-shore območje s takim proizvajalnim koceptom imelo v zaposlitveni politiki mesta. Razvojne možnosti Trsta bi se krepko spremenile, tudi za mlade z višjo izobrazbo.
Kako bi se ta naveza med raziskovalno in proizvajalno dejavnostjo konkretno udejanjila?
Upoštevati moramo, da tržaško pristanišče razpolaga tudi z območjem proseške železniške postaje, kjer prav tako velja prosto-carinski režim. Na tej lokaciji bi lahko zaživeli proizvajalni objekti z visoko inovativno zmogljivostjo, ki bi se torej naslanjali na dejavnosti in know how raziskovalnega območja: tako bi zaposlenim v znanstvenih struktrurah prišteli še delovno silo v proizvajalnih objektih, kjer bi brez carinskih omejitev uvažali surovine, jih predelali in jih nato prav tako 'prostocarinsko' izvažali drugam v svet. Ne razumem, zakaj tržaška javnost in politika temu nasprotujeta in bi v zapuščene hale starega pristanišča želeli namestiti nerentabilne dejavnosti. Off-shore območje je za Trst lahko rudnik zlata!
IG
Obvestila
ACM vabi na slovesnost na čast sv. Cirilu in Metodu na Vejno v nedeljo, 13. julija, ob 17. uri. Somaševanje bo vodil upokojeni nadškof Alojzij Uran z duhovniki jubilanti. Vabljeni skavti in narodne noše. Ravnatelji slovenskih višjih srednjih šol vabijo nove dijake, da uredijo formalnosti v zvezi z vpisi v prve razrede do petka, 11. julija.
Urad za slovenske šole sporoča, da je ministrstvo za šolstvo določilo rok za telematsko predstavitev modela B (izbira šol). Predstavitev zadeva učno osebje, ki je vključeno v
Od ponedeljka do petka je v Lonjerju na dvanajsti izvedbi umetniške delavnice Arteden ustvarjalo pet umetnikov. Mladi organizatorji SKD Lonjer Katinara so tudi letos odprli vrata vsem umetniškim panogam in se obenem povrnili k prvim smernicam, osredotočili so se na mlade umetnike iz evropskih jezikovnih manjšin, ki so se zjutraj posvečali ustvarjanju v otroških delavnicah, medtem ko so ob osemnajsti uri potekala srečanja z ustvarjalci, zvečer pa delavnica digitalne fotografije za začetnike pod vodstvom Marka
Civardija in umetniške delavnice za mlade v sodelovanju s KD za umetnost Kons.
Letos so se predstavili Sandra Christiansen iz Majorke, ki je diplomirala iz vizualne komunikacije in grafičnega oblikovanja ter se ukvarja z video umetnostjo; Tržačanka Francesca Germani, ki je pred šestimi leti diplomirala na Akademiji v Benetkah in se ukvarja predvsem z inštalacijami; va-ližanski pisatelj proze, kratkih dramskih iger in poezije Llyr Ti-tus iz Walesa, ki se trenutno preizkuša v žanru znanstvene fantastike zaradi pomanjkanja takih del v valižanskem jeziku; Ismael Tei-ra, umetnik iz Galicije, dežele v severozahodni Španiji, ki se ukvarja z inštalacijami in črpa navdih iz treh elementov, na katere vpliva galicijska identiteta: pokrajine, hoje in spomenikov; Tržačanka Irena Zubalič se ukvarja z lutkami, ki so jo očarale in osvojile, zaposlena pa je v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Arteden se je začel v ponedeljek zjutraj z otroško lutkovno delavnico, na kateri so otroci izdelali vsak svojo lutko, si ogledali krajšo lutkovno predstavo in se na koncu tudi sami preizkusili v igranju z lutkami. Zvečer je sledila predstavitev Antologije sodobne manjšinske in priseljenske
zavodske in tudi v pokrajinske lestvice. Model B bo mogoče predstaviti do ponedeljka, 4. avgusta, ob 14. uri. Tozadevna okrožnica je objavljena na spletni strani Ministrstva za šolstvo (www. istruzione. it).
Darovi
Za Vincencijevo konferenco: v
spomin na taščo Marijo Grgič Milkovič daruje gospa Ines Žagar 20 evrov.
N. N. daruje 200 evrov za poplavljence v Bosni in Srbiji, 200 evrov za poplavljence v Bolgariji, 100 evrov za Slovensko karitas in 100 evrov za misijonarja Pedra Opeko.
književnosti v Sloveniji Iz jezika v jezik, na kateri so sodelovali Jamška Majovski, ki je vodila pogovor z avtorjema Lajosom Bence-jem, predstavnikom Madžarov na Slovenskem in Natašo Kupljenik, Hrvatico, ki živi in deluje v Sloveniji. Pisatelj in režiser Igor Pison, predstavnik Slovencev v Italiji, je prebral odlomek iz svoje knjige Zasilni izhodi. Večer, ki sta ga pripravila SKD Lonjer - Katinara in Slovenski klub, je popestril učenec Glasbene matice France-sco Cenci.
Po sredinem nastopu pevskega zbora Jacobus Gallus pod vod-
stvom Marka Sancina je bil četrtek posvečen likovni umetnosti in slikarstvu: popoldne je vodila delavnico umetnica Jasna Merku', nakar se je predstavil umetnik Ismael Teira, zvečer pa je prof. Merku' predavala o sodobni umetnosti in Rudolfu Saksidi, slikarju pravljičarju ter njegovi razstavi v goriški palači Attems.
V petek se je predstavila umetnica Sandra Christiansen, zvečer pa je nastopila otroška srbska folklorna skupina Vuk Karadžič iz Trsta v znamenju prepletanja medkulturnih odnosov. Iz lonjerske telovadnice se je dogajanje preselilo na dvorišče, kjer je šest fantov iz vaškega pevskega zbora Tončka Čok zapelo dve dalmatinski pesmi ob spremljavi Aljoše Saksida na mandolino.
Arteden se je zaključil v soboto s performansi umetnikov. Kot nam je dejal podpredsednik društva Lonjer - Katinara Manuel Purger, so letos popestrili iskanje mladih umetnikov, z organizacijo pa so začeli februarja. Vsako leto skušajo ponuditi kaj novega in pestrega, to pa jim uspe s sodelovanjem z drugimi društvi, katerim so zelo hvaležni, in sicer KD za umetnost Kons, Foto video Trst 80 in letos prvič Slovenski klub.
Metka Šinigoj
Ljudje ne vlagajo prošenj za nove zazidalne površine, ker ni denarja, da biga investirali v nove gradnje. Po drugi strani se občani celo odpovedujejo zazidalnim površinam zaradi poviška davčnega količnika za tako vrsto parcel.
Foto IG
Ne razumem, zakaj se tržaška javnost in politika temu protivita in bi v zapuščene hale starega pristanišča želeli namestiti nerentabilne dejavnosti. Off-shore območje je za Trst lahko rudnik zlata!
iT.Hiiuni Arteden v Lonjerju
Prireditev so popestrili mladi umetniki
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (57)	Mariza	Perat
Koča sv. Jožefa v Žabnicah
Prelep teden v gorski tišini
Ptujska Gora na Spodnjem Štajerskem
Cesar Jožef II. je ustanovil več novih župnij in med temi je bila tudi Ptujska Gora. Tako srečamo tu prvega župnika leta 1787. Škofijski duhovniki so si zelo prizadevali, da bi Ptujska Gora spet zaslovela kot romarska božja pot.
Res so na Goro kmalu začele prihajati množice romarjev, ki so se še ojačile, ko so upravo svetišča in kmalu zatem tudi župnije leta 1937 prevzeli minoriti.
V prvi svetovni vojni svetišče na Ptujski Gori ni bilo poškodovano. Med drugo svetovno vojno je ob nemški zasedbi upravo ptujskogorske župnije prevzel nemški duhovnik. Župnik p.
Konstantin Ocepek in kaplan p.
Gavdencij Golob sta bila izgnana.
Po vojni se je p. Konstantin vrnil na Goro. Svetišče pa je od leta 1951 do 1957 takratna komunistična oblast spremenila v muzej. Danes ptujskogorsko svetišče spet oskrbujejo manjši bratje-minoriti.
S Ptujsko Goro je tesno povezan blaženi škof Anton Martin Slomšek, ki je to svetišče obiskal še tri dni pred smrtjo. V čast Ptujskogorski Materi Božji je leta 1857 napisal pesem, ki jo ljudje še danes pojejo. Pesem ima dvanajst kitic. Ena izmed njih se glasi:
"Pod Tvoj sveti plašč zagrinjaj mene pred sovražnikom, v sveti raj me enkrat spremljaj k vsem nebeškim angelom"!
Leta 1999 je sv. oče Janez Pavel II., danes prištet
e
k svetnikom, ob svojem obisku v Sloveniji Antona Martina Slomška proglasil za blaženega. V spomin na ta dogodek je na desnem krilu vhodnih vrat upodobljen Janez Pavel II., na levem pa škof Slomšek. Nad vrati je relief Marije, Zavetnice s plaščem. Vrata je, skupaj z reliefom, izdelal akademski kipar Viktor Gojkovič.
Ptujska Gora je, tako kot nekoč, tudi danes sloveča božja pot, kamor romarji prihajajo od blizu in daleč. Svetišče oskrbujejo minoriti, ki imajo tu svoj samostan. Ptujskogorska cerkev se kot varen pristan dviga ob robu Ptujskega polja, Ptujska Mati Božja pa se od tod ozira na Ptuj, na zeleno Štajersko, na Slovenske gorice, na jug in na zahod, od koder se zgrinjajo njeni otroci in jo z zaupanjem prosijo pomoči.
Viri: p. Janez Šamperl: Marija Zavetnica s plaščem na Ptujski gori, izdal Minoritski samostan Matere Božje na Ptujski Gori -Ljubljana 2005; France Stele Ptujska gora, Druga, izpopolnjena izdaja, Ljubljana 1966, izdala in založila Zadruga katoliških duhovnikov SFRJ v Ljubljani; Sovre' A.: Ptuj v starem veku - Mladika 1926, izdala Družba sv. Mohorja na Prevaljah; Kotnik Franc: Ptuj v srednjem veku - Mladika 1926, izdala Družba sv. Mohorja na Prevaljah; Iva in Jože Curk: Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 4. zvezek - Ljubljana 1974; p. Janez Šamperl: Podatki o Ptujski gori, Drobtinice, Ljubljana 1848.
Fotografije: Drobtinice 1848: Prvi ptujski škof sv. Viktorin; Slovenska ljudska pripoved: Kurento-vanje na Dravskem polju, Knjižnica Kondor; 79. zvezek - izdala Mladinska knjiga v Ljubljani 1966.
/dalje
m
; Blaženi škof Anton Martin Slomšek
Z 8. strani
100-letnica
•••
Skoraj se je že ustalila navada, da poletno počitniško sezono v koči sv. Jožefa v Žabnicah, na Kozarenci, ob istoimenskem hudourniku, začenjajo gospe, ki v otožnih jesenskih in zimskih ter cvetočih pomladnih dneh enkrat tedensko pridno telovadijo ob strokovnem vodstvu profesorice telesne vzgoje Maje Leban; ona potrpežljivo upošteva vse njihove težave v mišicah, sklepih, razrahljanih kosteh... Letos sta v kočo v petek, 13. junija, najprej dospeli gospe Mirka in Zvonka, ki vse leto skrbita, da telovadni tečaj nemoteno poteka v Domu Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana v Gorici. Tudi v koči sta pokazali svoje zlate roke. Najprej sta vse prezračili in očistili, saj so v prostore koče v prejšnjih dneh zašli tudi delavci, ki na kraju, kjer je stal še verjetno edini tipični žabniški senik, gradijo novo poslopje. Tudi to bo služilo istemu namenu kot koča sv. Jožefa: počitnikovanju mladine, strežnikov, članov raznih društev, zborov..., ki so se doslej pač morali na kakšen način znajti v prostorsko bolj skromni, a toplo domači koči sv. Jožefa in v bližnjem seniku. Pročelje koče od 1.2013 krasi podoba sv. Jožefa pri mizarskem delu ob mladem "vajencu" - Jezusu; leseno reliefno podobo je izdelal rezbar Milan Mužina iz Šempasa, na steno pa jo je namestil izredno vesten dolgoleten oskrbnik koče Danilo Cotar.
Čeprav vreme ni kazalo zmeraj sončnega obraza, so se gospe v počitniškem tednu v Žabnicah imele imenitno. V soboto, 14. junija, zvečer so nekatere radovedno in tudi malce v strahu, kako bo vsa zadeva stekla, prisostvovale dviganju visokega mlaja ob žabniški cerkvi. Tokrat je bilo raz-
Na Predmeji je vrata obiskovalcem na dan državnosti, 25. junija, odprla Koča Edmunda Čibeja v Tihi dolini. Odprtje je z vzpodbudnimi besedami poleg gostitelja, Valterja Polanca, in predsednika Društva Gora, Damjana Vidica, popestril tudi predsednik Planinske zveze Slovenije, Bojan Rotovnik. Ideja o odprtju koče, ki bi obiskovalcem Gore ponudila prijeten oddih ob dobri hrani in
pijači, je med posamezniki tlela že kar nekaj časa. Valter, ki, kot sam pravi, ima rad nove izzive, je to idejo pripeljal do uresničitve. Planinska koča tako odpira svoja vrata vsem planincem, ki bodo raziskovali lepote naših vrhov (Čavna in
položljivih mladeničev manj, zato so ogromni smreki odžagali štiri metre. Njeno kljub temu veličastno višino je na konici krasilo več venčkov. Po stari navadi so jo zgolj ročno, podpirajoč jo z dolgimi koli na obeh straneh,
dvigali rosno mladi fantje letnika 1998 ob bolj izkušenih moških. Na Sv. Višarje, ki so jih prekrivali oblaki, jih je Marija zvabila v nedeljo, 15. junija. Mariji Višarski so zaupale vse svoje težave, se ji srčno zahvalile za vse prejete darove in priporočile v varstvo tudi svoje domače. Ker je bril mrzel veter, se je čudovito prilegel postanek v prijaznem gostišču Prešeren, kjer je ozračje grel tudi prasketajoč ogenj v peči. Tudi gospe so ob hladnih žabniških večerih - koča stoji, kot znano, prav ob robu prostranega, v višino se vzpenjajočega gozda -zakurile ogenj v štedilniku, da je bilo v kuhinji še bolj prijetno ob skrbno pripravljenih jedeh in prijateljskem pogovoru ter družabnih igrah. Se posebno gospe Mirka in Zvonka sta čudoviti kuharici. Na praznik Sv. Rešnjega Telesa so se udeležile tradicionalne pro-
Golakov), pa tudi drugim, ki si želijo čas preživeti v idilični koči v objemu narave. Koča bo poleg promocije kraja in pestre gostinske ponudbe nudila tudi nova delovna mesta, kar je za sam kraj še dodatna spodbuda za nadaljnji razvoj. Začetki ustanovitve koče segajo v leto 1996, ko so se takratni člani Društva Gora odločili, da potrebujejo društvene prostore, in so tako z veliko prostovoljnega dela in s pomočjo do-
natorjev postavili objekt, zgradili sanitarije in skladiščne prostore. Takrat se je objekt uporabljal predvsem za društvene namene, nekaj let kasneje so postavili še knjižno polico, na kateri so zbrana skoraj vsa knjižna dela, ki so jih
cesije po vasi ob postanku pri štirih oltarjih. Vodil jo je žabniški župnik Mateučič, oglašale so se predvsem slovenske pesmi in poleg italijanske tudi slovenska beseda. Nekatere izmed goriških počitnikark so si v nekdanji žab-
niški mlekarni ogledale lično ure-jen muzej Antiquarium, kjer so žare in votivni spomeniki iz rimske dobe, tudi na čast Mitri, čigar kult je bil zelo razširjen tudi v teh krajih. Muzejske sobe hranijo tudi nekaj etnografskih eksponatov. Letoviščarke iz Gorice so se odpravile tudi v bližnji avstrijski kraj in tam nabrale vabljivo dišeče jagode ter jih prinesle v Gorico - z njimi se je posladkala tudi podpisana.
Sprostitveni teden na svežem gorskem zraku je seveda prehitro minil, a gospe, ki se zahvaljujejo organizatorkama Mirki in Zvonki za čudovito bivanje v koči, upajo, da se bodo tudi prihodnje leto vrnile v kočo sv. Jožefa, ki jo je v daljnih 50. letih zgradil msgr. Franc Močnik in v njej velikodušno v juliju imel v gosteh fante, avgusta pa dekleta iz Goriške.
m.
napisali Gorjani, in tista drugih avtorjev, ki govorijo o Gori.
"Škoda bi bilo, da se ta objekt ne nadgradi in spremeni v nekaj več", je večkrat spodbujal Valter. In po zaslugi članov Društva Gora si je objekt v okviru Planinske zveze Slovenije pridobil naziv planinske koče tretje kategorije. Ime je koča dobila po Edmundu Čibeju, ki je Goro na svojstven način zaznamoval ob koncu 19. in 20. stoletja, ko je iz Norveške prav na Goro prinesel prve smučke in prvo smučarsko tekmo. Ta dogodek je začetek športno-tekmovalnega smučanja na Slovenskem in srednji Evropi nasploh. Prav v spomin na to tekmo bo v okolici planinske koče potekala tudi pot, imenovana "Po sledeh prve smučarske tekme v srednji Evropi", ki bo povezovala Golake, Čaven, Iztokovo kočo, Kočo Antona Bavčerja in kočo Edmunda Čibeja.
Planinski koči Edmunda Čibeja, njenemu upravitelju in drugim, ki bodo skrbeli za njeno delovanje, želimo vse dobro in uspešno realizacijo zastavljenih ciljev.
Vsi skupaj lepo vabljeni v družbo prijaznih ljudi in prelepe narave! DOBRODOŠLI!
Fantje in možje so spraševali, kako je doma, katera kmečka dela so že opravili in kaj bi bilo treba še napraviti. S tem so skušali ohranjati neki privid vsakdanjosti in še sebe ohranjati pri močeh. Prav zaradi te vojne realnosti se začne neki skokovit proces emancipacije ženske, ki se je začela ukvarjati z do tedaj moškimi zadevami. V njej je zato dozorela zavest, da lahko postori to, kar je v normalnih razmerah delal moški. Borba za vsakdanji kruh jo je utrdila. Postala je celo nosilka neke nacionalne zavesti. To je zlasti čutiti iz pisem, ki so jih ženske pisale iz domačih krajev ali iz begunstva moškim na fronto. V njih
V prostorni park vile Manin v Passarianu blizu Codroipa se je letos povrnil niz predstav Figure nel Par-co (Figure v parku), ki jih prireja Deželno središče za animirano gledališče (CTA) iz Gorice pod umetniškim vodstvom Roberta Piaggia in Antonelle Caruzzi. Gledališka ponudba treh brezplačnih predstav v sugestivnem parku te lepe vile se je začela v nedeljo, 29. junija, s produkcijo CTA, in sicer s predstavo L'oca dalle piume d'oro (Gos z zlatim perjem), ki jo je po motivih stare ljudske pravljice o princesi, ki se ni nikoli smejala, napisala in zrežirala Antonella Caruzzi, v čarobno pravljično vzdušje pa jo je ovila igralka Serena Di Blasio. Za domiselne rekvizite in njihovo izdelavo je poskrbela Maria de
se odraža velika skrb za jezik (morda ker so imele več časa za pisanje oz. so v družini bile nosilke pisne vzgoje), pa tudi za verski čut. V pismih iz begunstva so jasno izpovedovale, kako pogrešajo slovenski jezik, knjige, kako so vesele obiska slovenskih duhovnikov. Ti dopisi so prihajali iz domačih krajev namenjeni na fronto ali pa tudi v begunstvo in obratno. Dopisovali so si po švicarskem Rdečem križu; nekatere dopisnice so bile že napisane. Pisma s fronte so bila večkrat podvržena cenzuri, posebno tista z bojišč ali iz ujetništva. Pisemski tok pa je bil reden, čeprav so pisma rabila mesec ali dva, da so
Fornasari, za sceno pa Stefano Podrecca. V nedeljo, 6. julija, je bila na programu predstava L'Aprisogni Sisto, Miseria e la
creatura 2.0 (Odpirač za sanje Sisto, Revščina in 2.0). Uprizoril jo je Paolo Saldari v režiji Cristine Cason. Protagonist je nekakšen nor Frankenstein. V nedeljo, 13.
prispela na cilj. Zgodovinarji pravijo celo, je dejala gostja, da je bila vojna opismenjevalka, ker so se ljudje trudili, da bi dogodke opisali s svojimi besedami. Dragocenost pisem je prav v neposrednosti. Dr. Svoljšakova je povedala, da so begunci pridobili tudi vrsto socialnih pravic in podpor, npr. dnevno denarno podporo, stanovanja, lahko so si priskrbeli delo in v gibanju so bili relativno svobodni. Italijanska država je s tem svojim "bodočim" državljanom pokazala, da je dobra. To je bil potuhnjen razlog, da bi potencialnega državljana prepričali o neki svetli prihodnosti, ki jih čaka v kraljevini Italiji.
Dr. Svoljšakova je povedala, tudi v kratki debati, še marsikateri zanimiv in tehten podatek, ki ga sicer lahko najdemo v obeh njenih omenjenih knjigah.
julija, pa bo ob 18. uri zadnja predstava tega niza, in sicer Festa di compleanno (Praznovanje rojstnega dne). Igro je spisal Gigio Brunello, zaživela pa bo v izvedbi Paola Recha in Nelsa Saltona na basu. Predstava v poetičnem slogu pripoveduje o prehodu otroštva v najstniška leta in vsebuje polno nepričakovanih zasukov in preobratov. V vili Manin so tudi zaradi te gledališke ponudbe podaljšali do 27. julija razstavo Trame di dnema, ki predstavlja delo kostumografa in scenografa Danila Donatija, petkratnega nominiranca za oskarja in dvakratnega zmagovalca te prestižne nagrade. Razstava nudi v pogled nad trideset let ustvarjanja italijanske kinematografije z razstavljenimi kostumi, Ici so bili izdelani za filme velikih italijanskih mojstrov, kot so Fellini, Zef-firelli in Pier Paolo Pasolini. V osemnajstih razstavnih prostorih je na ogled več kot sto kostumov, ki pričajo o bogati zgodovini italijanskega filma.
IK
Slovesnost v Tihi dolini
Odprtje koče Edmunda Čibeja
CTA - Deželno središče za animirano gledališče
Niz predstav za otroke v parku vile Manin
• r z///////
FRUCTAL FRUCTAL
a/UJUM?
Zaradi primera Janeza Janše dvomi v poštenost in legitimnost volitev
Več kot tisoč kandidatov za 90 poslanskih sedežev
Sodeč po pravno-formalni in organizacijski plati, bodo v nedeljo, 13. julija, v Sloveniji običajne parlamentarne volitve, ki so bile po mnenju mnogih sicer razpisane v neprimernem poletnem času. Toda po vsebini bodo to volitve, ki bodo zaradi političnih napetosti v družbi in državi, ki izhajajo iz tradicionalnih ideoloških in političnih razhajanj in sporov med ljudmi, zlasti pa spričo stanja, ki ga je povzročil poziv Janezu Janši na prestajanje zaporne kazni prav ob vrhuncu volilne kampanje, zagotovo predmet posebnih analiz in preučevanj. V Sloveniji javna občila niso obvestila bralcev, poslušalcev in gledalcev o tem, da pomembna tuja občila kritično obravnavajo stanje slovenske demokracije in dvomijo o tem, ali bodo volitve dovolj poštene in prepričljive, da bi lahko veljale za legitimne. Vplivni dunajski časnik Die Pres-se je v svojem komentarju o sodni obravnavi zoper Janeza Janšo zapisal, da gre za maščevanje vplivnih političnih mogočnežev iz preteklosti zoper njega, sicer pa sta po trditvi omenjenega časopisa Slovenija in Romunija edini članici EU, v katerih je ohranjena prejšnja komunistična oblast. Toda največji del Slovencev je do takih in podobnih ugotovitev ravnodušen, bodisi zaradi sistema-
tičnega vcepljanja drugačnih resnic in ideologij, tistih iz nekdanje skupne države, predvsem pa učinkovanja revščine, ki je zajela že okoli 400.000 slovenskih državljanov.
Glede primera Janeza Janše se je ves čas predvolilne kampanje utrjevalo in širilo spoznanje, da je bil obsojen po krivici, brez dokazov, ter da so ga zaprli zato, da bi preprečili njegovo delovanje
in tudi aktivnosti SDS, stranke, ki jo vodi, pred volitvami. Vrhovno sodišče se na dokaze, pozive in vloge njegovih privržencev ni odzivalo, zato Janšev odvetnik Franci Matoz pripravlja vlogo o zaščiti človekovih pravic Janeza Janše, ki jo bo poslal Evropskemu sodišču za zaščito človekovih pravic. V Sloveniji opozicijski časniki objavljajo nove prispevke o zaprtem voditelju opozicije. Moralni teolog Ivan Štuhec je v slovenskem katoliškem tedniku Družina zapisal, "da je bistvo
problema v tem, da je bil Janez Janša obsojen za dejanje, ki mu ga ni nihče dokazal, da ga je res storil. To pa pomeni konec prava in pravne države. Očitno pa tega mnogi ne razumejo ali nočejo razumeti. Janez Janša si ni Patrie izmislil zato, ker bi rad postal "mučenec" slovenskega sodnega sistema in ker bi rad s pomočjo Patrie prišel na oblast. Patrio so uporabili njegovi politični nasprotniki, da ta "veliki pok" ali bolje "ta velika svinjarija" lahko že tretjič kroji parlamentarne volitve s ciljem, kako Janezu Janši in njegovi stranki preprečiti doseči relativno večino na volitvah".
Po prepričanju moralnega teologa Ivana Stuheca tako stanje pomeni poseben izziv tudi za ustavnega pravnika Mira Cerarja. "Kot poklicni varuh ustavnosti in človekovih pravic bi moral odločno zahtevati, da se takšno nevzdržno stanje nemudoma odpravi, sicer pa bi svojo moralnost moral zavarovati z izstopom iz volilnega boja in počakati na okoliščine, ki bi zagotovile legalnost in legitimnost volitev".
Ob volitvah pa uničevanju prestiža in vloge Janeza Janše v političnem življenju, ter nasploh o manipuliranju z njim, se je murskosoboški škof Peter Štumpf, v
komentarju, ki ga je objavil v novi številki tednika Družina, vprašal, "Ali smo sploh še vredni Slovenije"? V podnaslovu svojega prispevka pa je opozoril, "da nas ogrožajo sile, ki so zavrgle vrednote osamosvajanja". Murskosoboški škof je tudi zapisal, "da je odsotnost na volitvah glas proti Sloveniji", in dodal, "da bodo volitve za Slovenijo odločilne. Na njih bomo odločali o tem, ali smo še vredni Slovenije ali pa potrebujemo tujega oblastnika". Odločen, neposreden in jasen je bil v svojih izjavah in stališčih Andrej Glavan, administrator ljubljanske nadškofije, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference. Citiramo ga: "Zadnji dogodki, ki upravičeno vznemirjajo številne državljane Slovenije, nas opozarjajo na krizo, ki pretresa Slovenijo kot pravno državo, in nam narekujejo, da smo na vrednoto pravne varnosti ter poštenega, nepristranskega in strokovno zanesljivega sodnega sistema še posebej pozorni. Če želimo, da se družbeni in gospodarski položaj v Sloveniji spremenita, potem se moramo udeležiti volitev. Sodbo v zadevi Patria težko komentiram, menim pa, da odklonilna stališča mnogih, tudi najuglednejših ustavnih pravnikov, da je sodba neutemeljena, pričajo, da sodba pušča vodo na mnogih krajih. Sodba zoper Janeza Janšo govori o hudi krizi našega sodstva in menim, da gre za montirani politični proces, ki se uporablja pred vsakimi volitvami. Prepričan sem tudi, da bo sodba padla".
Na predčasnih parlamentarnih volitvah v nedeljo, 13. julija, se bo več kot tisoč kandidatov oziroma kandidatk petnajstih političnih strank ali list prizadevalo za izvolitev v nov mandat 90-članskega državnega zbora Slovenije.
Marijan Drobež
Slovenija in teater absurda predvolilne kampanje
Dekle/ ki se je igralo z ognjem
Teden pred najbolj nenavadnimi volitvami v slovenski zgodovini obeležuje kar nekaj dogodkov, ki pa zaradi tako kaotičnega političnega trenutka prehajajo v ozadje. Obletnica začetka prve svetovne vojne, nedavni koncert na kosmiči v Sre-dipolju (Redipulji) in njegova ponovitev v Ljubljani, pa še obisk Napolitana na Sveti Gori in na skupnem trgu med Gorico in Novo Gorico. V normalnih razmerah bi to bile odmevne novice dneva, v prejšnjih dneh pa se je slovenska javnost bolj osredotočala na druge zadeve. Seveda, povezane z volitvami.
Kdo s kom (ne) v koalicijo Omeniti je potrebno najprej, da sta se v prejšnjih dneh obe stranki, ki jima ankete kažejo najvišji volilni rezultat, izjasnili, da ne bosta sestavili skupne koalicije. To je bilo sicer pričakovano, ker sta SDS in Stranka Mira Cerarja (SMC) ideološko precej različni, pa tudi zato, ker je pričakovano, da bo Cerar nase kataliziral dobršen del levih volivcev, ki SDS in Janše ne bi nikoli podprli. Najprej se je v zvezi s tem iz zapora oglasil sam Janša, ki je zapisal, da SDS ne gre v koalicijo s strankami brez programa in časti. Njegovo izjavo so j<malu zatem dodatno pojasnili v stranki, kjer so zapisali, da je SMC programsko prazna stranka. Le nekaj ur pozneje je možnost koalicije seveda zavrnil tudi Miro Cerar z besedami, da SDS ruši pravno državo in da je zato sodelovanje nemogoče. Čeprav je bilo že pred
tem povsem jasno, da SDS in SMC ne bosta sodelovali, je to bila samo še zadnja potrditev. Ravno v ta kontekst nasprotovanj in različnosti med strankami pa je prejšnji teden z izrazito populistično in predvolilno potezo zarezala premierka Alenka Bratušek. Z izjavo, da bo zamrznila vse postopke privatizacij, ki so že v teku, je to temo (še bolj) postavila v ospredje. In tako tudi še dodatno prisilila stranke, da so se opredelile. Tudi tukaj je bil rezultat predvidljiv. Stranke, ki se deklarirajo kot desne, so to potezo označile kot nerazumsko in kot škodljivo	predvolilno
igračkanje, stranke na levici pa so bolj ali manj to vladno odločitev sprejele.
Zamrznitev privatizacije
Ta odločitev vlade Alenke Bratušek pa gre onkraj dnevnih	političnih
računic, predvolilne folklore in golaža, ki se deli na shodih. In to ne glede na prepričanje vsake stranke ali posameznika. Odločitev, da se zamrznejo vsi postopki prodaje državnega premoženja, je sicer res navadna predvolilna propaganda. Izvaja pa se na segmentu, ki je v teh trenutkih zelo občutljiv za mednarodno javnost. Predvidena prodaja državnega premoženja je eno tistih meril, po katerih Evropa presoja, ali se Slovenija drži danih obljub za izhod iz krize. Pa saj ne gre samo za Evropo, ki ima vse-
kakor pooblastila, da nespoštovanje zavez kaznuje. Gre za mentaliteto, ki je očitno v Sloveniji še zelo živa. Geslo "Tujega nočemo, našega ne damo" je še vedno zelo aktualno. Prejšnji teden smo pisali o prodaji Mercatorja kot koncu nekega obdobja malikovanja nacionalnega interesa. Z vladno odločitvijo pa se odpira oklepaj o tej temi.
Bratuškova je dejala, da se je vlada odločila za zaustavitev vseh po-
stopkov privatizacije do nastopa nove vlade, da se bo lahko nova oblast soočila s tem vprašanjem in da ne bo pogojevana od odločitev sedanje vlade. To je seveda bolj iskanje izgovorov. Reakcija finančnega ministra Uroša Čuferja, drugega vladnega človeka, ki se je v zadnjem letu s temi vprašanji največ ukvarjal in ki v predvolilni kampanji ne nastopa, je bila namreč diametralno nasprotna premierkinim besedam. Čufer je to odločitev označil za
predvolilno histerijo, za katero ni opravičila. Dobesedno. Dodatni komentarji najbrž res niso potrebni, glede na to, da je izjava prišla iz ust donedavnega zelo tesnega sodelavca premierke in ne kakega opozicijskega veljaka. Stomilijonska škoda Iz vsega tega sledi ugotovitev, da se Bratuškova dejansko igra z ognjem. To lahko vidimo na primeru Telekoma, osrednje družbe, v kateri bi morala država prodati svoj delež. V tem tednu bi se morala družba predstaviti potencialnim kupcem. Šlo naj bi za dva strateška partnerja in šest finančnih skladov. Po besedah Bra-tuškove (začinila jih je še z izjavo, da iščejo partnerje, ne nekih špekulativnih skladov) je zanimanje finančnih skladov malodane zamrlo. Finance so v prejšnjih dneh pisale, da sta do nadaljnjega v igri ostala samo še strateška investitorja (Deutsche Telekom in ruski MTS), ki pa naj bi ponujala manj. Zaradi umika skladov je že omenjeni dnevnik preračunal oportunitetno škodo v približni vrednosti 130 milijonov evrov in celo 1,73 milijarde evrov glede na ceno, ki so jo bili investitorji pripravljeni plačati leta 2008. Posledice besed premierke v odstopu so torej še kako hude. Pa da ne bo kdo rekel, da se učinki predvolilne kampanje ne poznajo.
Andrej Čemic
Kratke
Čistilna naprava v Vipavi je že skoraj zgrajena
Kljub zapletom pri financiranju čistilne naprave, ki jo v Vipavi gradijo v sklopu projekta Odvajanje in čiščenje odpadne vode v porečju Vipave, se gradnja počasi bliža koncu. Vipavski župan Ivan Princes pričakuje, da jo bodo lahko že avgusta poskusno zagnali, konec celotnega projekta pa je predviden prihodnje leto.
Očistimo
OBČINA VIPAVA
Princes je na tiskovni konferenci povedal, da so doslej plačali že preko 2,2 milijona evrov. Ob tem je pohvalil izbrane izvajalce del, da so se kljub težavam zaradi zagotavljanja evropskih sredstev v začetku leta odločili, da bodo delali naprej in gradbišča čistilne naprave tako niso zaprli za nekaj mesecev. Tako je danes gradnja novih objektov centralne komunalne čistilne naprave v vipavski občini že skoraj končana, na objektih poteka strojno opremljanje. Po županovih besedah bodo do konca avgusta uredili tudi zunanjo okolico čistilne naprave in jo nato po tehničnem prevzemu poskusno pognali.
V Vipavi so tudi doslej že imeli čistilno napravo na biološki osnovi, vendar je zaradi slabega vzdrževanja tudi slabo prečiščevala odplake.
Dosedanja naprava bo ostala za čiščenje industrijskih voda iz Agroinda in mlekarne, nova čistilna naprava pa bo komunalna in bo čistila komunalne odpadne vode iz več krajevnih skupnosti v občini. Predvideno je, da bo zadostovala za čiščenje odplak za 6500 prebivalcev.
Nova čistilna naprava bo pomembna pridobitev za Vipavo, saj bodo odpadne vode skoraj v celoti prečiščene, kar naj bi ponovno vrnilo življenje v reko Vipavo.
V okviru projekta gradijo v vipavski občini tudi kanalizacijsko omrežje. Doslej je bil že dograjen povezovalni kanal do Podnanosa v dolžini 3200 metrov, skupno z ostalimi kanalizacijskimi vodi je dograjenih 7000 metrov kanalizacije. Urejena je ločena komunalna in meteorna kanalizacija, ob gradnji pa so posodobili tudi vodovod.
Celotna investicija je vredna dobrih šest milijonov evrov, za katero bo vipavska občina iz evropskega kohezijskega sklada prejela 3,2 milijona evrov. Nekaj denarja bo v Vipavo priteklo tudi iz državnega proračuna.
Projekt bo v celoti končen sredi prihodnjega leta.
V Štanjelu bo v gosteh gledališka skupina iz Gabrovice pri Komnu
V petek, 11. julija 2014, ob 21. uri bo na grajskem dvorišču v Štanjelu v sklopu prireditev pod naslovom Grajsko poletje 2014 gledališka skupina KD “Brce” iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Marjana Tomšiča Češpe na figi. Režija Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder.
Tabor Slovencev po svetu v znamenju slovenske samostojnosti
Slovenci iz sveta in domovine so se 6. julija 2014 zbrali v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani na vsakoletnem taboru Slovencev po svetu, ki ga je letos že 21. organiziralo izseljensko društvo Slovenija v svetu. Uvod v srečanje je bila sv. maša, ki jo je z izseljenskimi duhovniki vodil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Nato je sledila okrogla miza o temi Slovenska samostojnost in državnost skozi čas.
Svoje prispevke so predstavili novinarka in televizijska voditeljica Rosvita Pesek, direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič-Zver, zgodovinar in predsednik Zgodovinskega društva za Severno Primorsko Renato Podbersič ter zgodovinar in član vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Andrej Vovko.
Peskova je nastopila s prispevkom o Jožetu Pučniku kot izseljencu, Valič-Zverova pa o izseljenskem prispevku k slovenski samostojnosti in državnosti. Podbersič je predstavil več desetletna prizadevanja slovenskega zamejstva za slovensko samostojnost in državnost, Vovko pa je spregovoril o Francetu Dolinarju kot preroku slovenske državnosti. Srečanje seje nadaljevalo s kulturnim programom. Nastopili so dijaki iz Argentine in Kanade, pa tudi kantavtor Milan Vinčec in Trio Reverie. Program seje nadaljeval s kosilom in popoldanskim druženjem.
Izseljensko društvo Slovenija v svetu je prostovoljno združenje Slovencev, ustanovljeno leta 1991 na pobudo slovenskih izseljencev, ki so se ob osamosvojitvi preselili v Slovenijo, ter drugih Slovencev iz domovine in sveta. Njihova poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino. Tabor je osrednja prireditev društva in poteka vedno prvo nedeljo v juliju.
Poletnosti Mladinskega doma 2014
Z roko v roki s poletjem
Pouka je konec in vsi komaj čakamo, da si lahko odpočijemo od natrpanih šolskih urnikov. Mladinski dom pa ob koncu pouka ni zaprl svojih duri. Ravno obratno - v teh dneh je namreč potekal prvi del Poletnosti 2014: poletni izzivi z videodelavnico.
Prva dva dni po koncu pouka smo zbirali ideje, poskušali smo napisati scenarij, si razdeliti vloge in si zamisliti, kako bi se zdel naš video-projekt. V tednu od 16. do 20. junija je k nam iz Ljubljane trikrat prišel mentor Ciril Murnik iz Kulturno-umetniške-ga društva Marnie film Ljubljana. Pod njegovim mentorstvom sta nastala dva projekta, v katera so bili vključeni vsi, ki so se udeležili videodelavnice. Animiran film govori o Mauriciju in Poloni, igrani film z naslovom Mladinske novice pa prikazuj e nekaj novic z različnih področij, kot so si jih zamislili otroci.
V istem tednu smo preizkusili tudi svoj pogum. V sklopu Izzivov smo namreč odšli tudi na
rafting in tarzaning. Predvsem na tiste, na katere smo se prvič odpravili na adrenalinske podvige, kar nas je zjutraj precej skrbe-
lo. "Ali bom zmogel"? "Kaj pa če padem v vodo"? "Kaj pa če ..."? Toda kmalu smo ugotovili, da so vsi pomisleki odveč. Vodiči so nam na kratko in jedrnato razložili pravila in pokazali, kako in kaj gre na raftu, in nas nato odlično vodili po brzicah, mimo skal, po toku naše "Hčere planin". Prav tako pa smo se zabavali tudi na tarzaningu v adrenalinskem parku na Žlebeh (Nevej-skem sedlu). Tam smo svoj po-
gum, koncentracijo in mišice preizkušali na štirih težavnostno različnih progah.
(TA)
Knjižnica pod krošnjami v goriškem Ljudskem vrtu
Živahno ob knjigah pod zelenim obokom
Ljubitelji knjig, pa tudi mimoidoči radovedneži so se v prvem koncu tedna v juliju lahko zaustavili v goriškem Ljudskem vrtu, kjer je na zelenici nedaleč od igral, po katerih se
razigrano plazijo otroci, goriška Feiglova knjižnica, ki domuje na Verdijevem korzu 51/1, namestila slovenske in italijanske ilustrirane knjižice za otroke, pa tudi časopise in knjige za odrasle. Spet je namreč v sicer letos bolj "mrzlih" poletnih dneh zaživela
Knjižnica pod krošnjami, posrečena zamisel, ki se je v krajih na Slovenskem zelo dobro "udomačila", zamislilo pa si jo je že pred desetletjem društvo Divja misel, Inštitut za neprofitno ko-
munikacijo iz Ljubljane. Od četrtka, 3., do sobote, 5. julija, se je vsakdo od desete do 20. ure lahko usedel na zložljive stoličke in stolice ali pa ulegel v visečo mrežo in v zelenem okolju kaj zanimivega prebral. V četrtek popoldne je bilo še posebno
živahno v "mali knjižni oazi". Katerina Citter, spretna pravljičarka, je po mikrofonu zvabila otroke k sebi in v italijanščini -bilo je namreč precej italijanskih kratkohlačnikov - in slovenščini tekoče in privlačno pripovedovala pravljico Pod medvedovim dežnikom med otroki dobro poznane pisateljice Svetlane Makarovič. Ob pravljični vsebini, katere protagonist je prijazni medved, ki pod svoj dežnik sprejme kar nekaj gozdnih prijateljev, so otroci izvedeli, da pravega prijatelja spoznamo
v potrebi. Z njim potem lahko radostno delimo tudi vesele urice. Citterje-
vi se je pred začetkom pravljičnega pripovedovanja pridružila italijansko govoreča deklica Em-ma, ki je povedala neko svojo pravljično zgodbo, ob koncu pa sta imenitno, povsem sproščeno razpredli pravljično vsebino vsem zelo znane pravljice Rdeča kapica
ljubki sestrici, desetletna Eva in osemletna Klara z Mariborskega, katerih mamica Mirjam je doma iz Gorice. Veliki in mali poslušalci so jima namenili prisrčno ploskanje, ki sta si ga seveda pošteno zaslužili.
ne
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
(^1 A	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černič
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548 276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm.
Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
jfrj za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.	liC
^ Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 8. julija, ob 14. uri.
Sedma izdaja “Grado Festival”
Nastopil je "guitar hero" Joe Satriani
VGradežu se uspešno nadaljuje sedma izdaja Grado Festival, ki vsako leto ima v gosteh ševilne svetovno znane pevce. 25. junija so na odru, postavljenem na nabrežju Nazario Sauro, že nastopili glasbeniki Glenn Miller orchestra, v petek, 4. julija, pa je imel koncert znan ameriški "guitar hero" Joe Satriani. Satrianija so spremljali trije virtuozni glasbeniki: polinstrumentist Mike Ke-neally na kitari in klaviaturah, basist Bryan Beller in bobnar Marco Minneman.
Joe Satriani je svojo kariero začel kot učitelj najboljših kitaristov iz 80. in 90. let, kot sta Kirk Hammett iz skupine Metal-lica in Steve Vai. Že s prvo ploščo "Surfing with the Alien", ki je izšla leta 1987, je Joe postal znan kot eden najvplivnejših rock kitaristov na svetovni ravni. Leta 2009 je z drugimi glasbeniki, člani znanih skupin, kot sta Van Halen in Red Hot Chili Peppers, ustvaril skupino "Chickenfoot" in izdal istoimensko ploščo. Leta 2011 je sledila uspešnica "III", maja 2013 pa je izšla solistična plošča "Un-
stoppable Momentum".
Petkov gradeški koncert se je začel ob 21.30, ko je Satriani stopil na oder in začel igrati skladbe s svoje zadnje plošče in klasike, ki so mu prinesli slavo
na svetovni ravni. Številno občinstvo je zbrano poslušalo magične note Satrianijeve kitare, ki so ob pogledu na gradeško morje ustvarile nepozabno glasbeno doživetje. Dvajset tehnično izjemno zahtevnih skladb je popolnoma prevzelo
prisotne, ki so na koncu uživali še ob poslušanju znane Sum-mer song.
Grado festival se nadaljuje ves mesec julij: v soboto, 5., je nastopil izraelski pevec Asaf Avi-dan, v sredo, 16. julija, bo imel koncert pianist Giovanni Allevi, v torek, 22., pa še italijanska pevka Malika Ayane. Vstopnice so na razpolago na spletni strani www. ticketone. it ali na blagajni od 18.30 pred vsakim koncertom. Festival, ki ga organizi-
Foto D&M
rata družba Azalea promotion in Občina Gradež v sodelovanju z Deželo Furlanijo Julijsko krajino, se bo končal 23. julija v baziliki sv. Evfemije, ko bo imel koncert Mešani pevski zbor iz Rude.
Katja Ferletič
Slovenija / Po podatkih Statističnega urada
Vsak deseti prebivalec skrbi za pridelavo hrane
Na več kot 12 milijonih kmetijskih gospodarstev v 27 državah EU (brez Hrvaške) skrbi za pridelavo hrane skoraj 25 milijonov delovno aktivnih oseb ali povprečno vsak dvajseti prebivalec, v Sloveniji pa vsak deseti, med drugim kažejo zbrani podatki, ki jih je v brošuri z naslovom O kmetijstvu doma in drugje po EU navedel Statistični urad RS. Brošuro je objavil državni statistični urad; v njej so statistiki večino podatkov črpali iz najpopolnejšega statističnega raziskovanja, to je popisa kmetijstva. V popis so namreč zajeta vsa kmetijska gospodarstva.
Zadnji popisi kmetijstva so bili v državah članicah EU izvedeni v letih 2009 in 2010, in sicer po enotni zakonodaji, zato so tako pridobljeni statistični podatki o strukturi kmetijskih gospodarstev primerljivi za več kot 30 evropskih držav.
V publikaciji so med drugim navedeni podatki o strukturi kmetijskih gospodarstev, o zemljiščih, o delovno aktivnih osebah, o ekološkem kmetovanju, opremljenosti s traktorji in o okoljskih vidikih kmetijstva. Brošura vsebuje tudi podatke iz ekonomskih računov za kmetijstvo.
Po statističnih podatkih za leto 2010 v Sloveniji kmetijska zemljišča v uporabi predstavljajo manj kot četrtino skupne površine. Skoraj 75.000 kmetijskih gospodarstev v Sloveniji pomeni okoli 0,6 odstotka vseh kmetijskih gospodarstev v 27
državah EU, Slovenija pa se uvršča med le štiri države EU, ki imajo manj kot deset arov njiv na prebivalca.
V Sloveniji je najbolj razširjena poljščina koruza, ki so jo pridelovalci leta 2010 pridelovali na skoraj 37 odstotkih njiv. V 27 državah EU pa je najpogostejša poljščina pšenica, ki so jo pridelovali na dobri četrtini njivskih površin. V Sloveniji je pšenica posejana na okoli 19 odstotkov njiv.
v Sloveniji presega 6,6 tone na hektar, v 27 državah EU pa znaša 6,9 tone na hektar. Podatki tudi kažejo, da je med več kot 12 milijoni kmetijskih gospodarstev v 27 državah EU daleč največ družinskih kmetij, in sicer kar 97 odstotkov. Prav te so v letu 2014 deležne več pozornosti, saj je letos mednarodno leto družinskih kmetij.
Kot povzemajo, je kmetijstvo ena najpomembnejših gospodarskih panog, čeprav v 27 državah EU prispeva le 1,2 odstotka k celotnemu BDP. Poleg tega, da oskrbuje prebivalstvo s kakovostno hrano, skrbi tudi za ohranitev kulturne krajine, pozitivno učinkuje na razvoj podeželja, na ohranjanje posel-
V Sloveniji sta reja govedi in prireja mleka najpomembnejši živinorejski panogi, ki skupaj predstavljata kar 58 odstotkov v vrednosti celotne živinoreje. V Sloveniji govedorejci redijo v povprečju 13 govedi na kmetijsko gospodarstvo, v 27 državah EU pa je povprečje 34 govedi.
Podatki kažejo tudi, da je bilo leta 2010 v Sloveniji več kot 2000 ekoloških kmetij, delež zemljišč pod ekološko obdelavo pa znaša več kot šest odstotkov. Povprečni pridelek grozdja
jenost in ustvarja tudi delovna mesta. Čedalje bolj poudarjajo tudi vpetost kmetijstva v povezavi z varovanjem okolja. Kmetijstvo je pomembno vpeto tudi v preostali del gospodarstva, saj na primer zagotavlja vhodne surovine za agroživil-sko industrijo, v dopolnilnih dejavnostih dopolnjuje turistično ponudbo, izvaja komunalne storitve in drugo.
glas	Aktualno	15
Spomin na krut dogodek iz vojnih časov
Skrivnost pod Toplim vrhom
V teh neprijetnih časih, ko slovenski narod vsak dan dokazuje, da je zgodovinska sprava še daleč, kotaljenje kamenja na Sabotinu, ki mu nekateri hudomušno pravijo "predstava Rolling Sto-nesov", pa nam daje vedeti, da Slovenci, tudi v kriznih časih, svojo energijo preradi usmerjajo v kult osebnosti in nikoli končano vojno med belimi in rdečimi, naju je z možem izletniška radovednost zanesla na Topli vrh oziroma Porčinj ali v furlanščini na planino Porzus. Kraj, ki ga je zaznamoval absurd naše zgodovine, saj so na teh pašnikih pod bratskimi streli rdečih partizanov padli pripadniki katoliške partizanske brigade Osoppo.
Kraj in vsa okolica sta pravzaprav gorski dragulj, srce Benečije, kjer se vasi držijo strmih pobočij in kjer se strnjena naselja utapljajo med zelenim in modrim. Na izhodišče se peljemo s slikovite vasi Faedis, Fojda v slovenščini. Kraj je znan po cerkvah, vilah in gradovih, še veliko bolj je pri nedeljskih izletnikih in turistih priljubljena žlahtna vinska kapljica. Že ko se vozimo po vaških ulicah, pa nas pritegneta bogata arhitektura in urejenost kraja. Ima naju, da bi parkirala, segla po čaši sladkega ver-duca in se sprehodila po ulicah, kjer je še čutiti prisotnost Keltov, Rimljanov in Langobardov. A kaj, ko nas vabijo gozdovi in pla-
ninske poti. Vasica, skoraj trg, se namreč nahaja sredi privlačnih vzpetin in širnih gozdov, o tem
se pozimi sploh peljejo v dolino. No, na srečo sta v majhnem naselju kar dve gostilni, kjer si staro in mlado krajša čas. Priznam, da je od prve do druge že kar naporen vzpon. Čenebolo, Canebola v italijanščini, in ostale vasi, naj bi slovanska nomadska plemena naselila nekje po letu 1000, ko so Slovani, skupaj z Langobardi, začeli osvajati te kraje.
Slovenci živijo tu še danes, povezali so se z domačini iz Soške do-
priča že samo ime, ki izhaja, tako beremo, iz keltskih časov. Izviralo naj bi namreč iz latinske besede "fagetum", bukov gozd, končnica "is" pa je značilna za staro keltsko govorico.
Vabijo naju ozke ulice in vaški trg, turistične kmetije, ki obljubljajo odlično vino, a premamiti se ne dava in z avtom se napotiva strmo navkreber, kot bi se dvigovala naravnost v nebo. Na pol j)oti srečava zanimivo naselje Cenebolo, zdi se, da so hiše nekako pripete v nebo, razgled čez celo furlansko nižino do morja je božanski, cesta pa strma, da se sprašujeva, kako v tej vasi ljudje obiskujejo drug drugega in kako
Pomemben precedens
Šport postaja subjekt v naši skupnosti
V juniju, ki je za nami, se je veliko govorilo o razdelitvi državnih sredstev (po deželni upravi) naši narodni skupnosti. Obstoj manjšine je, kot znano, zelo odvisen od teh prispevkov, nanje so vezana številna delovna mesta in torej kruh družin. Letos je bil po reformi, ki jo je uresničil pristojni deželni odbornik Gianni Torrenti, šport za spremembo bogato nagrajen. O razporeditvi javnih financ organizacijam in ustanovam Slovencev v Italiji se je več časa usklajeval z vrhovi manjšine in posvetovalno deželno komisijo, v kateri sedi deset vidnih političnih predstavnikov zamejske skupnosti. Dozorela je razdelitev, ki je prav zaradi teh 100 tisoč evrov več kot lani (in 200 tisoč več kot pred dvema letoma) Združenju slovenskih športnih društev v Italiji vzbudila precej začudenja, morda radovednosti, pri nekaterih zagotovo negodovanja. Močna argumenta, ki sta na osnovi tega sklepa, sta dejstvi, da je bil športni resor dolgo časa zapostavljen v korist drugih dejavnosti, pa tudi, da njegove vsebine povsem odgovarjajo Torren-tijevi filozofiji, da kaže ovrednotiti racionalne in perspektivne projekte (poleg seveda primarnih ustanov, ki uživajo poseben režim pri delitvi denarja). Vodstvo ZSŠDI je bilo seveda potešeno ob odločitvi deželnega od-borništva in posvetovalne komi-
sije, predsednik Peterlin je tu poudaril predvsem, da šport izvaja in iz leta v leto krepi plodne projekte o združevanju moči. V posvetovalni komisiji so to očitno upoštevali, javno so povedali, da v nekaterih sredinah, kot je gla-
Ivan Peterlin
sbena, pogrešajo to sodelovanje, saj akterjem še ne uspeva preseči zgodovinskih ideoloških delitev. Združenje bo torej za leto 2014 deležno 350 tisoč evrov iz italijanskih skladov. Denarja seveda ni nikoli preveč, vendar s to vsoto je menda le moč kaj narediti. Ravnanje, dosledno z usmeritvijo izvršnega odbora športne krovne organizacije, bi bilo seveda po-
1945 so pripadniki rdečih partizanov, se pravi komunistične brigade Garibaldi, brez spopada ali sodbe hladnokrvno pobili 18 belih partizanov katoliško usmerjene brigade Osoppo. Med njimi je bil tudi brat slovitega Pier Paola Pasolinija, poveljeval pa jim je Francesco De Gregori, z vzdevkom Bolla, stric znanega italijanskega kantavtorja. Njega so komunisti ustrelili prvega.
Ne bom se spuščala v razpravo o vzrokih pokola ter o poznejših opravičilih, žalostni dogodek je vse preveč zaznamoval zgodovino Beneških Slovencev. Ko sem kot mlada študentka prvič prišla v te kraje, da bi na Mladi Briezi otroke poučevala slovenščino, je bil pokol prvo, o katerem so ljud-
JURIJ PALJK
je spregovorili z menoj. Divjanje brigade Garibaldi, ki je, vsaj po pripovedovanju domačinov, delovala vse prej kot etično in napredno, je hudo pogojilo odnos Benečanov do Slovenije in Jugoslavije. In led sem morala prebijati tudi sama.
No, v teh časih, ko je slovenski narod razklan kot malokdaj in ko se zdi, da je preteklost tako zarezana v našo bit, da nam ne pusti naprej in da ne vidimo prihodnosti, so te in podobne rane še toliko bolj boleče. Zdrava pamet pa vsekakor kliče k priznanju krivde, k spravi in iskanju skupne poti v prihodnost.
Topli vrh, ki se drugače utaplja v prečudovitem morju prostranih gozdov, je bil tokrat žalosten tudi
zaradi ran, ki jih je tem pobočjem povzročil letošnji žled. Malokdo ve, da so bili tudi prebivalci teh planin februarja povsem odrezani od sveta, slike, ki pričajo, kaj se je tu dogajalo, nas pustijo brez besed, poletje pa pokrajini ni vrnilo prvotne lepote, saj se take hude rane celijo le počasi. Cela pobočja so popolnoma uničena in polomljena, veliko gozda je za odsek, marsikatero drevo je bilo tako poškodovano, da se je posušilo. Skoda, kajti ti kraji na meji med Alpami in Furlansko nižino, ki jih malokdo izmed Tržačanov in Goričanov pozna, so izredno lepi in primerni za prijeten, nenaporen in kulturno raznolik družinski izlet.
SuziPertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 187
line in skupaj prirejajo kar nekaj prireditev, med drugim planinski čezmejni pohod.
Za vasjo se ozka cesta še naprej vzpenja navkreber do sedla, kjer sta križišče planinskih poti in razgled na vse strani. Mi smo se odločili za kratek, nezahteven krog, in sicer po grebenu do planine Porčinj, v furlanščini Porzus, ki ji nekateri pravijo tudi Topli vrh, ter nazaj po asfaltu. Kraji, narava, raznolikost cvetja in trav ter razgled so enkratni, žalostna je le siva zgradba na planini, saj se je tu zgodil eden izmed najhujših zločinov, ki so pustili temno sled v zgodovini italijanskega partizanstva. Februarja leta
magati špicam našega športnega gibanja (ne nujno članskim ekipam, pač pa združenim mladinskim pogonom), ki v tem času preprosto prosijo za podporo, saj se morajo naenkrat - po izjemni sezoni - soočiti z višjo tekmovalno ravnjo. Jadran, 01ympia, Sloga, Zalet, Kras, Vesna, Polet... Tu pa bi svetovali, naj ZSŠDI vseeno ne pozabi na ostale, torej na klube, ki so danes malce bolj v ozadju, povrhu tega pa se daleč od soja žarometov dnevno žrtvujejo v imenu ideje o združevanju in enotnem nastopanju slovenskega športa v Italiji na čim uglednejšem nivoju.
Navsezadnje pomeni prerazporeditev javnih sredstev znotraj manjšine v tej smeri tudi pomemben korak v procesu, ki ga vse od izvolitve izpostavlja Peterlin, da želi šport postati enakopraven subjekt v naši skupnosti. Vedno je bilo treba reševati gledališče, glasbo, širše gledano kulturo, ki je vselej morda veljala za bolj plemenit sektor kot pa gibalna dejavnost. Letošnji dogodki kažejo, da je v okviru neke posodobitve ali normalizacije pogledov včasih čisto smotrno ponuditi sveže bankovce društvu, ki upravlja mogočen športni center na sivem območju tržaškega mestnega središča, ali pa klubom, ki skušajo svojim tekmovalcem, ki so sad nekega vsezamejskega projekta že od 14. leta, omogočiti nastopanje v prestižni (in na igrišču z znojem prisluženi) državni dru-goligaški konkurenci. Skratka, pomenljiv precedens, ki veli, da dokler so še prispevki iz javnih skladov, pri Slovencih v Italiji kaže računati tudi z vitalnim resorjem športa.
HC
Louis-Ferdinand Celine: Potovanje na konec noči (Voyage au bout de la nuit) je knjiga v prevodu Branka Madžareviča, ki sem jo dolgo iskal, o njej sem v tej rubriki sicer že pisal, a takrat sem prebral italijansko verzijo z naslovom Viaggio al termine della notte, zame enega daleč najboljših romanov, kar jih je kdarkoli človeška roka napisala o vojni, pravzaprav proti vojni.
Louis-Ferdinand Celine, psevdonim, ki stoji za ime Louis Ferdinand Auguste Destouches (Cour-bevoie, 27. maja 1894 - Meudon, 1. julija 1961), je bil pisatelj, ki sem ga odkril slučajno, danes pa velja za enega temeljnih piscev, ki so takoj po prvi svetovni vojni posodobili evropski roman. Če koga zanima kaj več o Celinu, naj sam išče, na spletu bo našel o njem dovolj gradiva, če pa bo kdo segel po njegovem vrhunskem romanu Potovanje na konec noči in ga prebral, bo razumel, zakaj trdim, da po tem prebranem romanu nisem bil več tak, kot sem bil do tedaj. Gre za roman o tem, kako se država preimenuje v domovino, ko rabi svežo in mlado topovsko hrano, kot zajedljivo piše Celine nekje v svojem romanu. Celine je bil mlad vojak v prvi svetovni vojni, doživel je krvavo morijo na lastni koži, bil zelo hudo ranjen, skorajda čudežno je preživel, za vedno je ostal invalid, baje mu je ostala krogla tudi v glavi in mu pogojevala vse življenje, saj ga je mučila vse življenje velika nespečnost, a mu poškodba vseeno ni preprečila, da ne bi postal zdravnik, ki je vse življenje ostal zavezan ubogim in najbolj nizkim družbenim slojem. Veliko je potoval, očetovo nasilje ga je zaznamovalo za vse življenje, nemiren duh je bil od mladih nog in zato ni čudno, da je sam trdil: "Potovanje (tako telesno kot duševno) je edina stvar, ki šteje, vse ostalo je razočaranje in napor"! Danes bi za Cčlina rekli, da je živel na meji, "borderline" življenje, vse življenje pa se je trmasto boril proti družbi, ki prisega samo na moč, denar, uspeh; bil je dejansko sam "ena velika zguba", kot bi rekli današnji povzpetneži, ki jih tudi pri nas ne manjka.
Ko sva se na enem najinih (pre) redkih srečanj s prijateljem in imenitnim prevajalcem iz francoščine Alešem Bergerjem pogovarjala o Cčlinu, sem mu omenil, da je zame ta njegov roman o prvi svetovni vojni, ne samo, a predvsem!, eno najboljših del, kar sem jih kdajkoli prebral, povedal sem mu tudi, da sem ga bral v italijanščini, večkrat, ker je pač ena tistih knjig, ki mora imeti stalno mesto na moji nočni omarici. Pa me je prijatelj Aleš, velik poznavalec francoskih duhovnih poljan, na Solkanskem polju, tam nekje pri opuščenih kasarnah je bilo, le nagovoril, naj poiščem še slovenski prevod, "ker je Branko Madžarevič to zelo lepo prevedel". Aleš je pač tak: nekaj bolj zabrunda, kot pove, a vame se ti njegovi namigi vedno "usedejo", čeprav je on na tihem najbrž le prepričan, da jaz ne poslušam veliko. Tudi takrat, ko sva govorila o kriminalkah in se razšla ob nekaj imenih, on je pač frankofonsko uglašen estet, meni pa so všeč tudi nekateri t. i. "hard boi-led" ameriški pisci trdih kriminalk. Pogledal je nekam proti Sabotinu in bolj sebi kot meni navrgel vprašanje: "A si Freda Vargasa kaj bral"? Pošteno sem povedal, da ga nisem poznal in ne bral. In tudi to ime mi je ostalo nekje tam zadaj, šele na začetku letošnjega leta sem ga našel v goriški knjigarni Ubik, naključno?, ne, spomnil sem se Aleša!, in vzel dve njegovi trilogiji. In spet je imel prav Aleš, saj me je ta francoska pisateljica (s psevdonimom Fred Vargas) s svojim detektivom zapeljala, ja, zares hudirjevo dobro piše.
In samo v poklon prijatelju Alešu sem šel iskat Madžarevičev prevod Celinovega super romana, o katerem vsakomur povem, da je "trdo, močno branje", in tudi to dodam, naj ne nasedajo vsem tistim, ki govorijo grde reči o pisatelju, češ da je
bil antisemit, cinik in pesimist. Če si lahko sposodim sodoben izraz mladih, bom napisal, da je car, v svoji mladosti bi gladko uporabil izraz "frajer vseh frajerjev".
Sem namreč eden tistih srečnežev, ki smo poslušali dolge zgodbe iz Galicije, z ruske fronte in s soške fronte, eden tistih, ki smo poslušali o krvavih bitkah na Soči in na Piavi, ki smo vedeli, kako so naši stari starši v Rusiji zmrzovali, in še danes vidim starega očeta Alojza, kako me drži v naši hiši na Vipavskem v naročju in mi s svojim debelim kmečkim kazalcem kaže, kako so z drobcenimi prstki ruski otroci pobirali po tleh pod mizo drobtinice kruha v strahotno mrzlih sibirskih zimah... In vedno je stari oče Lojze gledal nekam daleč, ko je to pripovedoval, kot je nekam predse strmel moj drugi stari oče Henrik, Gejne so mu pravili po domače, ki je kot ujetnik manjševikov, belih, v Rusiji z vsemi možnimi sredstvi sedem let potoval do Vladivostoka, od koder so potem z ladjo po dolgih mesecih plovbe le prispeli do Trsta. Nono Henrik je gledal predse, ko je pripovedoval, kako mu je pes njegovega polkovnika rešil življenje v sibirski snežni nevihti, ker ga ni zapustil, vse dokler ni s svojim lajanjem privabil tovarišev mojega starega očeta; moj stari oče Henrik je namreč že blaženo zaspal v sibirskem mrazu in samo močno drgnjenje z ledenim snegom in ročna masaža tovarišev sta ga ohranila pri življenju. In tudi nič jezen ni bil moj stari oče, ko sem mu lahko s prstki vsako zimo pomagal lupiti nos in ušesa; to je bil namreč njegov trajni spomin na peklenski sibirski mraz: vsako leto se je obema nonotoma na zimo olupil obraz, nonotu Henriku malo bolj kot Lojzetu. Oba sta govorila o Rusiji z zanosom, o rodovitni črni ruski zemlji z neprikritim občudovanjem, o ruskih širjavah z zasanjanim pogledom, iz njiju sta ob spominih na Rusijo dihali slovanska duša in mladost, na silo odvržena v smeti zgodovine. Nobene pretirane sreče ni bilo v njunem govorjenju, preživela sta pač vojno; kot otrok sem poslušal imena njunih tovarišev, ki so ostali za vedno na teh daljnih frontah, v teh daljnih deželah. Eno ime je povedal nono Henrik, drugo pa stari oče Lojze, ko je eden povedal ime, je drugi dodal ime pokrajine, kjer je njun tovariš ostal za vedno, ime Galicija me bo zato spremljalo vse življenje, čeprav nikdar nisem bil tam.
A vsaj enkrat bi šel rad v Galicijo, kdo ve, morda bi v vetru in šepetu cipres na vojaških pokopališčih le ujel še kako slovensko besedo naših pozabljenih in zamolčanih prednikov, ki so tam umrli!
Še najbolj mi je bilo všeč, da moja dva stara očeta nista prenašala ne avstrijskega cesarja, kakšne sočne izraze sta imela zanj ob kvartinu vina v dolgih nedeljskih popoldnevih pri nas doma!, ne Mussolinija, ki ga nista niti poslušala, ker nista znala italijansko!, in ne Tita, ki sta ga doživela v cvetu njegovega vladanja.
Najbrž so njuna pripovedovanja in njuna ostra, tiha, neprizivna in neomajna obsodba vseh samodržcev, trinogov in izkoriščevalcev tisti pravi razlog, zakaj je zame Celinova knjiga Potovanje na konec noči tako pomembna. Tudi v teh dneh, ko se s polnimi usti in praznimi, a visokodonečimi besedami na veliko in odločno preglasno govori o stoletnici začetka prve svetovne vojne.
Tudi pri nas, morda še najbolj pri nas, kjer je vedno preveč herojev in vedno premalo preprostih mož. Iz besed mojih starih očetov ni vel noben patos, niti trohice herojstva ni bilo, bila je le iskrena pripoved o mrazu, lakoti, šrapnelih, granatah, ranah, strahotnem mrazu, boleznih, večni lakoti in smrti. Iz njunih pripovedovanj sem že kot otrok razumel, da so pravljice o herojih in herojskih dejanjih v vojni samo za zabite ovce.
Zato imam rad Celina.
4 tCOSNJA
soCiaIna
O;
II
3nde C&
rc0
Pridi k nam, da boš odkril naše krasne surf inije, velike begonije, zelišča, ki jih lahko sadiš na vrt in za obrobe gredic
Naše usluge:
• Presajamo vaše rastline z našo kakovostno zemljo
• Dostavimo vam na dom
• Opravljamo vzdrževalna dela in čistimo vrtove
...naši nasveti in domislice.
II Grande Carro, kjer se že 20 let solidarnost srečuje z ljubeznijo do cvetja.
Pokliči nas na Št. 0481.537433
ali piši na mail coop.ilgrandecarro@libero.it Socialna Zadruga II Grande Carro
Ul. Vittorio Veneto, 174 • 34170 GORICA
ANATOMSKE OBUTVE
NAPRAVE‘ZA' MERJENJE PRITISKA11
SfJOD NU E1RERH®; ZA MOCNE3SEIP0’ST'AVE
JUL S ANIT ARIA nftr ISONTINA
ZDRAVSTVENI IN ORTOPEDSKI IZDELKI UDOBNE OBUTVE TUDI ZA DIABETIKE SPODNJE PERILO ZA MOČNEJŠE POSTAVE DOBAVA ZA BOLNIŠNICE IN AMBULANTE
V SOBOTO, 5. JULIJA, SE ZAČNEJO POPUSTI!
PROMOCIJSKI POPUSTI
poseku movonzmimno službo
TEL 0481.32027 ■ 008104,18. K M 00
ELASTIČNE
NOGAVICE
carrel - brooksfield - mabrun - facis - xacus weekend by max mara - baroni - brebis noir - persona - kangra
popusti popusti popusti
za tvoje	ob	koncu	sezone
izberi trgovino, ki ji zaradi resnosti zaupaš... izberi ugodnost za najboljše znamke... izberi vljudnost in strokovnost trgovine
oblačila za moške in ženske na korzu Gramsci v
sprejemamo bone TICKET COMPLIMENTS Edenreda
colmar - sun68 - roy roger's - blauer - fred perry shoes - aglini - museum fred perry - 9.2 - aeronautica militare - kocca- custo barcellona - gaudl