NAŠI   PRAZNIKI
Bo kar držalo, da sta za Slovence me-seca april in maj še posebej lepa. Ne le zato, ker je vigred odela mehke holme in tihe globače s preprogo mladega zelenja, da je vzkipela narava poživila trudno oko. April se nam je vtisnil v spomin še zaradi nečesa drugega. To je mesec, ki nosi v sebi spomin na dan, sedemindvajseti po vrsti.
27. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. In bi dejali, da se ni rodila prek noči. V nas je bila že v stavki Jjubljanskih železni-čarjev, v stavki kranjskih tekstilcev, bila je v srcih knapov, ki so že pred začetkom revolucije glasno terjali svoje pravice. In umirali in polnili temnice zloglasne Srem-ske Mitrovice. Tudi jeseniški železarji so se puntali.
Pri nas je valovilo organizirano gibanje pod vodstvom Komunistične partije Slo-venije, ki se je leta 1937 prelilo v program partije, na hudo preizkušnjo pa je bilo vrženo leta 1941.
OF — kratica, ki budi spomin; OF — kratica, ki je pomenila v tistem času od-por. Kolikokrat je bila napisana na sivih stenah ljubljanskih hiš? Kdo ve? Tisoč-krat? Milijonkrat?
OF je pod vodstvom Komunistične partije zanetila odpor...
Zato je bil že tisti prvi maj leta 1941 poln kali, da Slovenci ne .bomo klonili. Takrat je bila verjetno ravno takšna vigred, kot je danes. Prav tako kot danes so bili holmi odeti v zeleno oblačilo, toda čas je bil hud, poln sovraštva, bolečine in uporne trmoglavosti, ki se je kalila v na-ših srcih v vseh prvih majih, njeno kalje-nje pa sega še daleč, daleč nazaj. V zgodo-vino. K upornim kmetom, ki so bili svoj brezupen boj za staro pravdo. Toda spo-ročila teh odporov ni bilo mogoče zatreti.
Člbvek še ali odžeja — ali umre. To je bila naša dilema — nič drugega kot to. že-jalo nas je po svobodi, žejalo skozi deset-letja in stoletja. Najboljši sinovi so pisali strastne besede o svobodi. In med njimi je v jarki svetlobi zažarel Ivan Cankar.
Letos praznujemo stoto obletnico njego-vega rojstva.
Nekoč je liekdo dejal, da je narod vre-den !e toliko, kolikor spoštuje svoje spo-mine. Kdor ne spoštuje svojega, tujega ne more razumeti.
(Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
Spoštujemo Cankarja, čeprav nam ni prav nič v čast rezultat tiste ankete, ki je pokazala, da Ljubljančani prav malo vedo o Cankarju. Pa bi morali vedeti. Ne le za-to, ker je bil Cankar pisatelj slovenske zemlje; tudi zato, ker je v svojem času glasno apozarjal na krivico številnih hlap-cev Jernejev in zato, ker so se njegove napovedi uresničile. Na tej zemlji je go-spodar svoje usode slovensko ljudstvo. Res, včasih nam še ne gre tako, kot bi moralo. Toda kaj so hibe v primeri s ti-stim, kar smo že dosegli in kar bomo še dosegli, če bomo spoštovali svobodo, mir, človečnost in prijateljstvo. Samo kanček miru potrebuje človek, da uresniči svoje sanje. Mi uresničujemo sanje naših dedov in očetov, spoštujemo vse tisto, kar je za-pisal Ivan Cankar. Uresničujemo. Ne le zaradi zgodovine in svetlih spominov — tudi zaradi sebe spreminjamo revolucio-narna načela v prakso. Prakso, ki je, kot smo dejali, še vedno polna hib in napak, prakso, ki kdaj pa kdaj krene tudi na stranpoti, vendar prakso, ki vztrajno spre-minja revolucionarna načela v današnjik, ki je samo naš in nikogar drugega. Brani-mo pa ga pred vsemi, ki bi ga hoteli ogro-ziti, najsi rovarijo zoper nas od zunaj, ali pa nam zoprvujejo s pozicij sopotnikov revalucije; tistih torej, ki so se upehali zaradi naglega ritma dela, ali pa so mu celo nasprotovali.
To smo hoteli povedati ob praznikih, ki jih bomo slavili v aprilu in maju. In praznik bo še slovesnejši, kolikor več bo dejanj in manj besed.